Otok Mana, Fidji

No pa se je veter umiril. Vse se enkrat zgodi z razlogom. S sidrišča odhajajo barke, kot bi gledal konvoj, ena za drugo. Ja tudi jaz grem danes, a šele po zajtrku in kavi.

Končno le dvignem sidro in tudi sam odplujem s sidrišča. Moj današnji cilj je… brez cilja, kjer bo lepo se bom sidral. Morda bom le za cilj izbral otok, ki nima veliko koralnih grebenov in glav. A najprej moram obpluti te, ki me obdajajo. Če kdo reče, da mu je enostavno pluti po Fidžiju, potem je hvalisavec ali pa je nekaj z njim narobe. Tukaj se zgodi več nasedanj na koralne glave in grebene, kot pa sem do sedaj sploh slišal za to, kaj šele videl. A tako je. Plujem na ploter, GPS mi kaže točko plovbe, zraven imam še aktivno satelitsko sliko z Google maps, in seveda točko plovbe. Obe sta si različni, jaz bolj plujem po slednji, zraven pa seveda uporabljam oči, polarizirana očala, daljnogled in še kaj. 

Pridem iz objema otoka in zaplujem med oba koralna grebena. Plovba tu teče umirjeno nemoteno, globina pa skoraj 50 metrov. Čez čas se na ploterju pokaže plitvina, ter štirje križci, ki naj bi ponazarjali visoke koralne glave v vodi. Satelitska slika tega nima in tega ni videti. Pogledam po gladini in meni se zdi morje globoko. Plujem za vsak slučaj ob tej plitvini na ploterju in morda malo znotraj, ko jih zagledam. Zavijem ostro v levo, saj so pred mano cca 30 m in morda bolj desno 15 m. Bele boje, ki plutajo na gladini, velikosti nogometne žoge. Štiri so v vrsti. Najprej vidim prvo in drugo, kasneje še ostali dve. Pa saj to ni res! Če bi avtopilot delal, če bi šel zdaj lulat in bi se ob dotiku na  koralno glavo polulal v hlače. Hlače so za enkrat še suhe, jaz pa moker po čelu, utrip imam 130 na minuto, stres pa je večji kot včasih v službi. Zaplujem mimo in bemtim, čeprav sem vesel, da se ni nič naredilo. 

Plujem dalje in si ogledujem otoke, čeprav mislim, da ne bom šel daleč, saj me že malo boli križ. Bom pa šel na otok Mana. Zaplujem desno in se bližam otoku. Pogled na ploter z Jappesen kartografijo mi kaže jasen zmazek (slika spodaj), satelitska slika pa mi kaže nekaj drugega (slika spodaj). Zdaj sem že malo zbegan, ker ne vem kakšne so globine in kolikšna je širina tega dolgega kanala oz. vhoda v laguno. Priplujem do vhoda, ki je lepo označen s krivimi koli za stročji fižol in plujem po cca 12 m širokem kanalu. Globina 19 m, nato 16 m, nato 14 m, in lepo gre…. Kar naenkrat 4,2 metra!!! Potem pa spet 8 m in 12 m… Plujem slalom med količki, a varno priplujem v laguno. Še sreča da je plima. Tisto s 4,2 m ob oseki ne bi bilo ravno v redu. Sidram na 15 metrih globine in v vodo spustim 60 metrov verige. Edina jadrnica v laguni je Indigo. Sami motorni čolni v vodi, na obali pa  turistični resort z glasno glasbo. No za en dan in noč bo za zdržat, sploh že zaradi tega, ker bo spet zapihal veter z juga in tukaj je odprto na jug, bolj kot sem si mislil.

Zvečer si skuham riž, kari imam od včeraj in ga samo pogrejem. Odlična večerja je to. Po večerji je spet zapihal veter dobrih 15 vozlov, a to ni veliko, važno je da sidro drži in da ni večjega vala.