Oktober – 2018

24.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Zaplul sem do boatyarda, ki se nahaja na drugi strani podaljšanega rta in se privezal na čakalno bojo. Ko je bila plima najvišja so prišli delavci s hidravlično prikolico in jo po betonski brežini zapeljali tri metra globoko v morje. Odvezal sem se z boje in počasi ter previdno zaplul nad prikolico, kjer so Indigo najprej z vrvmi naravnali, nato pa so ga dvignili. Postopek je bil zame zelo zanimiv, saj sem prvič v življenju videl takšen način dviga barke iz morja. Barko so s pomočjo močnega delovnega stroja zapeljali kakšnih 200 metrov po brežini navzgor in našli mesto, kjer bo Indigo počakal, da mine ciklonska sezona in se umiri deževje ter veter, ki zdaj že 14 dni zelo nagajata. Zdaj je potrebno vse z barke pospraviti v notranjost, sneti in zložiti jadra, rešilni splav, motor za dingija, potrebno bo očistiti in presušiti dingija, presušiti in zložiti bimini in sprayhood, ter še in še,….

Zdaj, ko je Indigo na stolicah, se pravzaprav prvič resno zavem realnosti, da je vsega konec, vsaj za nekaj časa. Potrebno se bo pripraviti za polet v hladno in jesensko obarvano podalpsko deželico.

Se vidimo!

12.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Danes mi je uspel sestanek z lastnikom marine na suhem, ki je od tu oddaljena kakšnih 5 km. Tako sva nekako dogovorjena, da me bo do konca tega meseca »vrinil« v svoj boatyard, ter mi zagotovil mesto za Indigo, ki bo tako ostal z ostalimi barkami skrit v starem kamnolomu in naj bi »varno« počakal čez tukajšnjo ciklonsko sezono, ki traja od novembra do konca marca. Ker je Tongo prizadel močan ciklon Gita v februarju letošnjega leta, je zelo malo možnosti, da bi se to ponovilo tudi letos, čeprav se 100% nikoli ne ve. Zato sem se danes odločil, da se tako moj projekt Pacifik 2018 konča. Prvotno je bila začrtana končna destinacija na Avstraliji, do danes je bil še vedno v planu bližnji Fidji, a ker se je izteklo kot se je, ostaja končna destinacija Vava`u v kraljevini Tonga. V tem času, ko moram čakati pa obiščem še ostale otoke tega otočja.

V skoraj enem letu, od 28. oktobra 2017 do 12. oktobra 2018, sem v svoji tretji etapi t.i. Pacifik 2018 s komaj 10,80m majhno barko Indigo preplul 9023 NM. Odrinil sem s Karibov iz otoka Martinik in plul po Karibskem morju do otokov ABC (Aruba, Curacao, Bonaire), ter potem od tu zaplul na  nov kontinent, Srednjo Ameriko. Obiskal sem meni čudovite otoke San Blas v Panami, kakor tudi sam del Paname z velemestom Panama City. Tu se mi je pridružil Gregor. Preplula sva Panamski prekop in prešla v Tihi ocean. V njem sva najprej zaplula do otokov Las Perlas, ter preplula 4204 NM čez del Tihega oceana brez kopnega, 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do otoka Hiva Oa, 30 dni ali 2932 NM sva neprekinjeno jadrala, saj sva imela še samo cca 50 litrov goriva, ki je služilo za rezervo. Dosegla sva Markeško otočje v Francoski Polineziji, kjer je Gregor po 59 dneh zapustil barko. Po obisku in ogledu Markeških otokov Hiva Oa, Nuku Hiva, Fatu Hiva, Tahuata in Ua Pou sem odjadral na skoraj 600 NM odaljen arhipelag Tuamotu, ter se ustavil na atolih Kauehi in Fakarava. Naslednji na poti so bili Družbeni otoki z otokom Tahiti, Moorea, Raiatea, Taha`a, Bora Bora in Maupiti. Skoraj 700 NM sem potreboval do Cookovih otokov in atola Palmerston, ter zaplul še nadaljnjih 700 NM proti otočju kraljevine Tonga in se največ zadrževal v skupini otokov Vava`u.

Nekoč sem zapisal eno od svojih misli:

»Misel na morje nima vonja, tudi prijeti se je ne da. V kolikor se ti vse poklopi, lahko to misel spremeniš v realno potovanje s kasnejšim pogledom na spomine! (J.Č.)

Tako je ta misel dobila smisel. Realno potovanje se končuje in nanj ostajajo le spomini.

Danes sem tudi dobil uradno obvestilo, da mi s 14.10.2018 poteče enoletna pogodba s satelitsko družbo Iridium in tako ostajam brez zagotovljenega pošiljanja emaila oz. zapiskov za blog. Zato sem se odločil, da je ta zapis, moj zadnji zapis v blogu za letošnje leto. Dragi prijatelji, znanci ali  pa samo bralci, hvala vam, da ste pluli z mano, da ste me v tako velikem številu spremljali in brali (rekord branosti je 1.132 različnih IP naslovov v enem dnevu!!!). Hvala vam, da ste mi pošiljali sporočila iz celega sveta, me bodrili, me kdaj pa kdaj spraševali za kakšno stvar ali pa mi dajali predloge in napotke. Večkrat je bilo težko kaj napisati, večkrat je bilo potrebno čakati na objavo bloga in večkrat je bilo v njem kar nekaj slovničnih napak. Vseeno pa je bilo lepo in prijetno tudi zame.

Zdaj zagotovo tudi vem, da bom po praznikih v začetku novembra doma, kjer me čaka nekaj dela in obveznosti. V zaključni fazi je tudi nov potopis v obliki moje nove že četrte knjige, ki naj bi izšla januarja naslednje leto.

Na koncu se zahvaljujem še Sebastjanu, kateremu sem spremenil v tem letu njegov ritem vsakega jutra, ker je moral vsak dan iz emaila dodajati besedilo in slikce na blog!

Vse dobro in prijetno vam želim in nasvidenje naslednje leto, ko se plovba nadaljuje!

S Spoštovanjem, Jasmin Čaušević

PS- Ker Iridiuma ne bo več, tudi emaila od njega ni več. Za vse kontakte z vami sem še vedno dosegljiv na emailu: jasmin.jadranje@gmail.com .
Tukaj ni dosti wi-fija, zato bom tudi odgovor napisal ko bom lahko. Naročite se na novičke na spletni strani, da boste le-te prejemali, ko se zgodi kaj novega.

11.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Dan namenjen delu. Pomagal sem kolegu, da sva zamenjala sornike, ki držijo boom in jambor. Selden je to naredil dobro, a ko sva potegnila prvi sornik iz ležišča sva se nasmehnila, bil je tako tanek na sredini, da sva se vprašala, koliko časa bi lahko še zdržal in vztrajal pri tukajšnjih vetrovih. Ko sva menjala spodnjega, pri vangu in jamborju, pa se nama je zgodila nesreča, saj sornik ni želel iz ležišča in sva ga malo udarila s kladivom, ta pa je očitno silo prenesel na vmesni del t.i. tečaja in je počil po dolžini. Upava, da mu ga še danes pošljejo iz Fidjija na Tongo, ter da ga kmalu prejme, kajti pred kolegom je še dolga pot do Nove Zelandije. Pravkar pa napovedujejo za ponedeljek in torek enako vreme, kot sem ga imel jaz, ko sem plul iz Palmerstona na Vava`u. Popoldne sem prišel na barko in pogledal svoje sornike in ugotovil, da je zgornji tečaj med jamborjem in boomom zelo obrabljen in je na srednjem nosilcu že podolgovata luknja. Obraba materiala. Verjetno se bom tudi sam lotil te menjave in upam, da se meni kaj ne zlomi.

V lepem in prijetnem vremenu sem šel že dovolj pozno na sprehod skozi naselja izven mesta, kjer sem bil deležen prijaznih ljudi. Ker je bil včeraj dan Fidjija in so tukajšnji ljudje, ki delajo tu, a izhajajo iz Fidjija, praznovanje prestavili na jutri zvečer, me je možakar, ki sem ga samo vprašal, kaj  bodo praznovali, prijazno povabil na prireditev in si želi, da bi bil njegov gost. Da spoznam njegovo družino in njihovo kulinariko. Je lahko vabilo še lepše? Počasi spoznavam, da je Tonga vseeno nekaj lepega in kmalu bo prišel čas, da se spet malo premaknem. Morda v soboto, kajti poleg že naštetega je jutri tukaj tudi regata.

10.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Že zjutraj je bilo oblačno vreme, zato sem vedel, da se moji akumulatorji danes ne bodo napolnili. Za danes imam dva dogovora, ki sta dokaj pomembna zame. Ravno želim oditi v dingija, ko k barki pride starejši možakar, ki prodaja tukaj po zalivu kruh. Ker se tukaj prodaja le kruh v obliki toasta in ga dobiš v vseh okusih, mi je njegov hlebec edini kruh, ki je podoben našemu in tudi dober je. On temu hlebcu pravi, da je italijanski kruh. No dobro, naj bo kakršen koli, samo da ni nemški, kateri je po navadi sladek. Očitno mu spomin malo peša in se ne spomni, da sem že enkrat kupil kruh od njega. Dam mu 4 T$ (1,64 EUR), on pa začne govoriti naj mu kruh vrnem, da to stane 8 T$.  Potem mu povem, da sem od njega ta kruh že kupil, in da sem plačal zanj samo 4 T$. Ampak on bi potem rad vseeno 6, tri sekunde kasneje 5 in na koncu je le pristal na 4 T$. Tako je to, če si turist in bi te rad olupil kdor ima čas, pač poskusijo. Čeprav roko na srce, tega kruha je 600 gramov in res je lep hlebec in dal bi mu tudi 8 T$, a zakaj bi enkrat plačeval tako, drugič drugače.

Pospravim kruh in se zapeljem z dingijem proti obali, čeprav je že pričelo rahlo škropiti. Do dingi pontona imam cca 400 metrov in zadnjih 50 metrov me pere dež, da sem v trenutku moker do kože. Privežem dingija, grem v bar, kjer si majico ožamem in dam spet na sebe, saj mi kaj drugega ne preostane. Spijem kavo in vedrim. Potem se pogovarjam s starejšim parom, ki plujeta po svetu že 27 let in tudi ona dva vedrita, ker bi se rada pri oblasteh odjavila in potem odplula proti Novi Zelandiji. Dež ne pojenja že eno uro, zato se odpravim v dingija in grem nazaj na barko, saj bom na barki vsaj suh, ker se bom preoblekel.

Tu napišem dva emaila in današnji dan bom preživel na barki, saj sem se dogovoril, da danes ne grem nikamor. Popoldne si skuham juho, malo zadremam, preberem nekaj strani knjige, nato pa pride večer. V tem dnevu je več ali manj deževalo, kar napoveduje deževno obdobje.

  • Edino ki dež ne moti je ta morska kača, ki je dolga kakšnih meter in pol in je plavala ravno takrat, ko sem vezal dingija na barko. Morski Krait je zelo nevarna kača, z zelo smrtonosnim ugrizom. Njen strup je bolj smrtonosen od vseh kopenskih kač na Tongi. Edina prednost je ta, da ima zelo mala usta, v katera ne spravi niti palec človeškega prsta, zato je zavedeno zelo malo ugrizov te strupenjače pri človeku. Poleg tega je plaha in kot berem se brani z ugrizom samo takrat, ko je ogrožena. Največ teh kač je ravno tu na Tongi in Fidjiju, prišle pa so iz Indonezije. Nahajajo se v morju kot na kopnem. Ker je najbolj dejavna ponoči, je kar nekaj primerov, ko je zlezla v dingija, zato tukaj previdnost res ne bo odveč.

09.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Prebudil sem se v sončno in toplo jutro. Danes bo zame deloven dan, saj nameravam pospraviti barko, ki je že tako ali tako čista, a vseeno. Preobleči moram posteljnino, zamenjati brisače, oprati  za tri ali štiri stroje perila.

A najprej na tržnico po sadje. Tam je danes ogromno sadja  in najprej zagledam čudno ceno papaje. Cela velika vrečka papaje, cca 10 kg jo je v eni vrečki, stane 8 T$, kar znese komaj 3,28 EUR. Prijazna branjevka me pouči, da je to rumena papaja, ki ni tako dobra kot rdeča oz. temno oranžna. Do sedaj sploh nisem vedel, da sta dve barvi, vedel sem da je papaje več vrst in oblik. Poleg tega prodaja danes cel ogromen šop zelenih banan cca 20 do 25 kg jih je v šopu za 12 T$, kar je 4,92 EUR. No to mi je preveč, vseeno pa kupim 3 kg že na pol zrelih banan, en velik ananas, dve večji rdeči papaji, pet paprik, eno večjo glavo zelja, dva kilograma paradižnika in za vse to plačam 20 T$ ali 8,20 EUR. Potem grem še v trgovino in kupim zmrznjena piščančja bedra, ki tukaj stanejo 3,50 T$ ali 1,43 EUR za kilogram.

Na barki vse to spravim in se potem lotim čiščenja in pranja. Vreme je ugodno, sončno z zelo rahlim vetrom, ki perilo hitro suši, jaz pa sem vesel, da mi dan mineva v delu. Popoldne grem še enkrat na obalo, saj moram nabaviti kruh, ki sem ga pozabil včeraj, potem pa začnem pripravljati večerjo. Kmalu bo treba naprej in potrebno bo zapustiti ta lep del zaliva in dokaj prijetnega mesta.

08.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Današnje jutro se je pričelo že zgodaj, saj me je spet zbudila putika, ki se je iz desnega gležnja prestavila na levo nogo, na palec. Ni druge, kot vzeti tableto proti bolečinam in ležati toliko časa, da ta zmanjša bolečino.

Danes moram na tržnico, saj sem si zaželel jajca, ki jih na žalost prodajajo samo na tržnici. Meni je recimo nerazumljivo, da tega nimajo v marketih, sploh pa v tistih, katerih lastniki so Kitajci. Pridem skoraj med prvimi in kupim skoraj zadnja jajca, saj jih ljudje kupujejo kar po cele platoje. Moram še na bencinsko črpalko, saj mi je zmanjkalo dvotaktol olja. Najdem bencinsko črpalko, ki mi je nekako podobna bencinskim črpalkam iz starih ameriških filmov,  kjer je ob bencinski črpalki tudi avtomehanična delavnica, bencin ti natoči avtomehanik in tudi ta ti s črnimi rokami od olja postreže za pultom manjše trgovinice, katera je v prostorih tega servisa. Tukaj nimajo dvotaktola zloženega v ličnih litrskih plastenkah kot drugje, ampak samo v sodu. Ker nimam svojega kanistra za to olje, mi možakar natoči pol litra tega olja v liter in pol veliko plastenko za vodo. Upam, da v njej ni bilo preveč vode, kajti nisem bil prisoten pri točenju iz soda.

Kasneje me pot zanese še v železnino in ker sem v njej sam s prodajalcem se pač zapleteva v pogovor in kasneje dobim kar jasnejšo sliko o Tongi in njenih prebivalcih. Povem mu, da sem malo razočaran, ker sem ob cesti videl veliko smeti, predvsem pa so to steklenice in pločevinke od piva, ter tudi brezalkoholnih pijač. Ta mi pove, da je tukaj zelo velik problem s smetmi, saj je sprejem le teh zelo drag, kar pa sem že sam opazil, saj nimam kam odložiti smeti, če pa najdem kakšno kanto za smeti, je ta zaklenjena z verigo in ključavnico. Zato je najceneje smeti odložiti ob cesti ali kje drugje in to se kopiči in kvari videz tega otočja. Tukajšnji ljudje se preživljajo največ od poljedelstva, nekaj od ribištva, zelo malo pa od turizma, ki je tukaj šele v povojih. Tukaj stane kilogram dobre ribe 2,5 T$ (1 EUR), a vedno moraš čuvati, če je sveža, kajti tu ima riba dolg proces potovanja od ulova do hladilnika, če se ne prodaja kar tako na soncu ali v senci tržnice, brez ledu in hladilnikov. Tudi druga hrana, ki sem jo videl v marketih je cenejša kot pri nas. Glavna zabava in vedno večji problem je alkohol. Ta je tudi precej drag, a ljudje ga nekako kupujejo in se opijajo. Doma so zelo skromni in ne potrebujejo veliko, kakor tudi ne potrebujejo veliko za oblačenje, saj je večina oblečena v tradicionalna oblačila in se ne oblačijo po nekih modnih smernicah.

Kasneje zavijem še po kruh in ne morem dobiti nič drugega kot francoski toast, katerega pa imajo z rozinami, s kokosom, navadnega, pirinega, itd. Cena kruha je tu 3 T$ (1,20 EUR) za 750 gramski hlebec. Tudi ti supermarketi so na trenutke čudni, saj se v njih prodaja vse kar ljudje potrebujejo. Sprehod med police prikaže hrano, gospodinjske pripomočke, obleko, železnino in še kaj bi se našlo. Manjši marketi pa delujejo na principu polic na steni, ter trgovinskega pulta in samo kažeš s prstom kaj bi rad in koliko. Eno gospo na cesti sem ogovoril in vprašal, kje ona kupuje in kateri market je tu najboljši. Pove mi, da imajo tu vse roke čez trgovino Kitajci, le eden je od avtohtone domačinke, Tonga market. Odpravim se tja, a tam je samo nekaj artiklov na policah, naslonjenih na steno, pa še to samo po dva  ali tri enake artikle. Alkohol se ne prodaja v vsaki trgovini, ampak sta za to določeni dve trgovini, ki imata koncesijo. Pred eno od teh trgovin srečam na stopnicah mlajšega fanta s torbo na rami, ki si je kupil nekaj bombonov, katerih ovoj pridno meče na tla. Torej je problem v starših, ki svojih otrok ne učijo čistoče.

Popoldne na barki servisiram motor od dingija, kajti ta mi je začel protestirati in zdaj vem, da je moralo biti kar nekaj vode v dvotaktolu. Pustil bom dvotaktol v steklenici in ga ne bom mešal zjutraj pa bom spodaj na plastenki naredil luknjo in vodo ter mešanico vode spravil iz plastenke, potem pa olje prelijem v drugo embalažo.

Dan se je prevesil v večer in počasi bo potrebno skuhati večerjo, moj vsakodnevni drugi obrok.

07.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Nedelja je in tukaj nedelja pomeni, da se ne dela. Danes so ljudje doma in tudi doma nič ne delajo, saj pravijo, da je v tednu šest delovnih dni in sedmi je namenjen družini in počitku. Ulice v mestu so zjutraj malo bolj polne saj se že ob šesti uri zjutraj prične maša v številnih cerkvah, ki jih imajo na tem otočju. Ljudje so res verni in vera je tista, ki jim daje upanje na boljše življenje in blaginjo.

Ker se danes nič ne dela, tudi sam nisem kaj dosti počel, malo že zato, ker me boli noga od putike, saj je bilo včeraj meso odojka preveč mamljivo, da ga ne bi jedel, poleg tega pa sem spil še kakšno pivo in današnji rezultat je bil pričakovan. In kot bi moj vnuk rekel: »Dedi vse mine.« Tako bo minila tudi ta bolečina.

Zunaj je vroče, saj sije sonce na polno in skoraj da ni nič več vetra. Tudi prepih na barki te ne ohladi, ker pač ne piha, kljub odprtim oknom. Popoldan se pocrkljam s keksi in kavo, kasneje še berem knjigo in urejam fotografije.

Zvečer si naredim rižoto, katere recept sem dobil na Palmerstonu, zato bo danes za večerjo kuhan piščanec, na koncu še hitro popečen in kot priloga papajina rižota v katero bom dodal dva manga, saj sta že oba preveč zrela in ju moram porabiti. Ker nimam kokosove vode, na obalo pa se mi zdaj ne ljubi iti iskati kokos, bom to nadomestil z navadno vodo v katero bom nakapljal limono.

06.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Mirna in tiha noč, mirno in tiho sobotno jutro. Sliši se le glas papig, za katere ne vem ali pojejo, kričijo ali pa je to normalna komunikacija med njimi. Ne vem kako da prej nisem slišal ob večerih zelo znan zvok, ki ga proizvajajo majhne živalice na drevesih, deblih in v krošnjah – črički. Slišal sem jih sinoči in napovedali so lepo vreme, a da bo tako lepo pa tudi nisem vedel, čeprav se je okoli devete ure, ko sem pil kavo v kokpitu pričelo temniti in temni črni oblaki so zastrli nebo in na zemljo poslali dež. Po nekaj minutah se je dež izlil in prikazalo se je sonce, ki je svetilo tako dolgo, dokler ni padlo zvečer v morje in vem, da se spet jutri pokaže.

Danes sem našel prosto bojo poleg mojega mesta za sidranje in se prestavim ter privežem na njo. Zgleda mi malo utrujena in poraščena z algami, zato jo preverim, če bi zdržala 35 vozlov vetra. To pa naredim tako, da se privežem na njo, nato pa prižgem motor, ter grem meter ali dva naprej z barko, ter takoj za tem pod 1700 obrati motorja zaplujem vzvratno. Če me ustavi, potem je boja dobra in me bo varovala pred močnim vetrom. Če je slaba in se utrga, pa je bolje da se utrgala zdaj, kot pa takrat, ko bo pihnil močan veter in me bo poneslo na obalo. Če me ponese na odprto nimam nič proti, če tudi je to kadarkoli, lahko tudi sredi noči in sredi mojega spanca. Pravzaprav naredim enako pri sidranju in lahko rečem, da se mi do sedaj še nobena boja ni utrgala. Preverite in si zapomnite to, morda komu reši življenje ali pa barko. Ko komu tukaj povem za to mojo metodo, me debelo gleda, zmiguje z glavo, nato pa vsak pravi, da to ni slaba ideja, če te ne vidi lastnik boje. Meni gre prvo za varnost, kaj pa si misli lastnik pa me ne zanima, če ravno so tukaj privezi na boje brezplačni. Ja, prav ste prebrali, brezplačni.

Okoli 13. ure se odpravim v suho marino na njihov vsakoletni rojstno dnevni party. Ker sem bil povabljen s strani lastnika, katerega sem spoznal predvčerajšnjim, se rade volje odzovem vabilu. Pravzaprav nisem samo jaz povabljen, kar tretjina tukajšnjih bark iz zaliva je dobila vabilo, čeprav ne vem po kakšni metodi izbire. Najprej grem peš dobra dva kilometra, potem pa mi ustavi kamionet in se še dva kilometra peljem na prikolici le tega. Tam je kakšnih 60 ljudi, veliko je domačinov in lastnika Joe in Adam me pozdravita ob prihodu, ponudita pivo in me peljeta k mizi, katera je pokala pod težo dobrot. Seveda sem se od vsega odločil za pravkar pečenega odojka. Ta je bil res tako dober, da tudi če me zagrabi putika, se je splačalo izbrati prav to hrano. Kasneje se poskusil tudi v aluminijasto folijo zavite kose tune, mečarice in drugih rib, katere se skuhajo v kokosovi vodi z začimbami in zelenjavo. Odlično! Prvič poizkusim tudi njihovo tradicionalno pijačo »kava« ki je videti, kot bi zmešal vodo in pesek, ki je bolj podoben mulju. Dodajo mu še nekaj ingverja v prahu in potem nekaj časa mešajo, da dobijo res »muljasto vodo«. Okus ima zemeljski in zanimiv, nima alkohola v sebi, ima pa druge substance, ki te zadenejo. Ko sem kasneje mojstru napitka povedal, da pri nas doma uporabljamo besedo kava za črno kavo, se je nasmehnil in vprašal koliko te kave sem že spil in mi ponudil še eno skodelico.

Pogovarjal sem se s kolegi s sidrišča, nekaj jih bežno poznam, nekatere sem srečal prvič. Srečam tudi kolegico, švedinjo Mio, katero sem nazadnje videl na Fatu Hivi, ko sta s prijateljem prosila naj ju vzamem s sabo iz otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva. Imela sva si kaj povedati, zato sva kar nekaj časa klepetala. Kmalu je bilo vsega dovolj in ker sem slučajno našel prevoz z domačinom, se z njim zapeljem do mesta, nato pa grem na barko. Vroče je in brez kančka vetra, zato se ohladim v morju, katero ima 27,6°C in potem spijem že pozno popoldansko kavo. Ker sem sit, večerje tokrat ne bom kuhal, če bom pa lačen pa pojem kakšno banano, ki mi za čuda prvič ostajajo, saj te tukajšnje mi nikakor niso dobre.

05.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Po dolgi, a zato delovni noči (zaključujem eno pisanje) sem šel proti jutru spati, a kaj ko me je čez nekaj ur zbudil močan veter. Najprej zaradi spanca sploh nisem vedel kaj se dogaja, a kaj kmalu sem se zavedal, da piha zelo močno. Pogledal sem iz barke in videl da nas je obrnilo in piha SZ veter. No to pa ne bo luštno, saj je barko odneslo proti obali in za krmo sem imel že plitvino. Kar kmalu se iz temno sivega oblaka izlije dež in je lilo skoraj uro in dvajset minut. Ura je bila skoraj osem, ko se je vse umirilo. Kasneje v baru sem slišal, da je menda pihalo 35 vozlov in več. Pravzaprav zelo neprijetna situacija, ki me ni pustila ravnodušnega.

Za vetrom je posijalo sonce in naenkrat je postalo tako soparno in vlažno, da so se tla v salonu navlažila s soparo in poznala se je vsaka stopinja. Brisal sem tla, a to je pomagalo le nekaj minut, kasneje je bilo vse enako kot prej. Zaprem barko in grem z dingijem na obalo. Na obali so ob cesti velike luže, pesek in zemljo je prineslo ob cesto in ponekod celo na cesto. Slišal sem in bral, da je tukaj ogromno prašičev, ki se prosto sprehajajo po travnikih, cestah in celo po plažah, a sem mislil, da je to tu in tam kakšen ki zaide. Danes sem jih videl vsaj trideset, če ne še več. Od tistih starih nekaj tednov do tistih, ki niso več prašički ampak so že prave svinje. Po navadi človek vidi psa, prašiča pa še res nikoli. Tudi malo drugačni so, z dolgim rilcem. Večina njih je plašnih in se hitro umaknejo in skrijejo v kakšno grmovje ali goščavo.

Na cesti in povsod drugje je veliko ljudi, kot bi bil nekakšen drugačen dan, morda dan za opravke, kot recimo pri nas dolga sreda. Sploh veliko ljudi je prišlo v tradicionalnih oblačilih in ti niso mestni ljudje, čeprav je Tonga kar malo zaostala država proti drugim državam. Tudi čistoča jim ni domača, prej tuja. A to je Tonga in sprejeti jo moraš takšno kot je.

Popoldan še na barki s svojim Rainmanom naredim 270 litrov vode in ko končam, je že noč. Počasi bo potrebno vse pospraviti in si narediti kaj za večerjo, čeprav sem danes utrujen in me ta večerja tokrat sploh ne mika.

In še nekaj o državi v kateri se trenutno nahajam. Tonga je kraljevina in je povsem neodvisna država, katera je sestavljena iz 177 otokov. Otoki so lepo poraščeni in zeleni, zato me je na trenutek spomnilo na Hrvaško. Vsi otoki so razdeljeni na tri skupine;  otoki Tongatapu, otoki Ha`apai in otoki Vava`u. Tukaj govorijo dva jezika Tonganski in Angleški jezik, katerega pa govori le cca 50% ljudi od 104.000 prebivalcev. Zanimivo je to, da je tem otokom dal prvo ime »Prijazni otoki« prav James Cook iz samo enega razloga, saj ko je prišel na otok so bili otočani zelo prijazni in prijateljsko razpoloženi do njega in njegove posadke, kasneje pa je imel z njimi celo nekaj problemov. Tudi danes je tukaj tako, saj so tudi do mene, kjer koli sem bil bili zelo prijazni, kot so dejansko prijazni vsi polinezijci. Na splošno so tukaj ljudje zelo verni in še nikjer do sedaj nisem videl toliko sakralnih objektov, kot jih je tukaj. Poleg tega je nedelja tukaj res dan brez dela in nihče si ne bo privoščil, da bi ta dan delal. Vožnja v prometu poteka po levi strani, zato je tudi pri prečkanju ulic in cest priporočljivo pogledati najprej v levo. Na teh otokih se rodi novi dan, ki se tukaj tudi potem konča, saj v tem časovnem pasu stopijo prvi v novo leto.

04.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Po enajstih urah res trdega spanca sem se prebudil v novo jutro, ki je bilo deževno. Da je tu veliko vlage sem vedel, da bo pa veliko vetra in dežja pa ne. A nič hudega, Jasmin ima streho nad glavo in se ne sekira. Ko dež preneha grem na obalo in poiščem prijavno pisarno. Carinik mi žal ne more dati nič drugega, razen praznih papirjev. In zakaj ne? Zato ker moram z barko na pomol za prijavo. OK, ampak jaz sem sam, mu pravim, težko bo v tem vetru pristati in se privezati.  Skomigne z rameni in gre.

Sprehodim se nazaj do dingija, nazaj na barko, dvignem dingija na barko, nato se odvežem s te slabe boje in zaplujem do prijavnega pomola. Pokličem uradnike po radiu in jim povem, da prihajam, da prosim za prijavo in prijazna gospa mi pove, naj se privežem na pomol in da pride delegacija na barko. Tam je še ena večja dvojambornica in mi pomaga, da se privežem. Ker dvojambornici ravno točijo iz cisterne gorivo, jih vprašam, če imajo kaj viška tudi za mene. Ker imajo nalivno ročko z debelo cevjo, mi le ta ne bo šla v odprtino za nalivanje goriva, zato jim dam kanistre. Hitro natočijo in plačam 2,81 T$/lit. (1 Tonga dolar=0,41 EUR). Potem pride možakar iz policije in dobim potrdilo, plačam to uslugo in pride carinik. Ta je tako poln sebe in danes že »naspidiran«, da je samo vprašanje časa, kdaj mu bo elastika počila. Ko izpolnim vse formularje (11 kom!!!) mi pregleduje papirje in potem me vpraša. Cigaretov ni? Sigurno? Alkohola tudi ne? Piva? Vina? Nič, mu pravim. V tistem momentu pride še iz zdravstvene inšpekcije zelo prijazna gospa, na hitro opravim in tudi njej plačam njen postopek. Ko ona odide, mi carinik reče, da bi rad pogledal barko. Izvolite. Odpreti mu moram hladilnik, potem dve omarici in pokaže na mizo, naj odprem pokrov za steklenice. Očitno pozna barke in mu odprem. Notri najde polovico steklenice viskija in začne komplicirati 500 na uro. Da me lahko kaznuje, da me lahko odžene s Tonge, da mi ne da papirjev, da mu lažem, da sem napisal da nimam ničesar,… Ej, težil je kot da imam destilarno viskija in ne dobre 4 dcl res pozabljenega viskija. Potem mi reče da mora to zapleniti. Dam mu to steklenico in reče, da naj mu dam eno prazno plastenko od vode. Dam mu pol litrsko plastenko in možakar nad umivalnikom strese nekaj kapljic vode iz nje in prelije v njo viski, prazno steklenico mi vrne. Ampak, plastenka za uničenje roma v njegovo torbo in nič ni treba podpisati. Potem me pogleda in reče, da mi mora izpisati kazen, a se lahko dogovoriva tudi drugače. Lahko mu dam sam od sebe nekaj denarja, recimo 100 dolarjev. Najprej ga debelo pogledam, potem razmišljam če je to dobro, ker ne vem, morda me bo potem kaznoval, ker sem ga podkupil. Jebela cesta, kaj pa zdaj? Nimam polovičke, nimam koga poklicati, nimam nič, sam odločam. Vzamem denarnico in iz nje potegnem 20 dolarjev in jih položim na mizo, ne da bi ga pogledal in rečem tole lahko dam več nimam. V roke mu ne dam, da ne bi rekel, da mu dajem denar, naj si sam vzame z mize. Nekaj momlja, vzame denar in ga da v žep, potem gre ven in mi pravi, naj snamem rumeno zastavico in naj izobesim zastavico Tonge, ker je s tem postopek končan. Kaj pa moji papirji? O saj res, mi pravi, vzame papirje iz torbe in mi jih da v roke. Tako si je gospod prilastil nekaj viskija, ter nekaj denarja. Verjetno pa si to ne upa narediti povsod, le tam kjer nima prič in ker sem bil sam na brki si je privoščil ta dogodek, jaz revež pa sem bil čisto trd. Pravzaprav pa, če bi me želel, bi me lahko kaznoval ter me tudi izgnal iz Tonge. Konec dober vse dobro.

Potem grem še v trgovino, kupim nekaj stvari, grem na tržnico kupim nekaj zelenjave in nazaj na barko. Ne najdem proste boje in čisto na koncu sidrišča sidram na globini 15 metrov in upam, da se veter ne obrne, s tem pa obrne mene proti obali, kar ne bi bilo najboljše, saj je tam že plitvina. A  nekaj dni bo že zdržalo, potem grem tako ali tako dalje.

03.10.2018, Neiafu, Vava`u otoki, Tonga

Ponoči se je veter okrepil skupaj z valovi, vendar je zdaj pihal čisti vzhodnik in valovi so bili skoraj v krmo. Tokrat pa ni bilo slabo, če tudi je bilo vse višje in večje. Ob treh ponoči, mi zazvoni AIS alarm in nedaleč od mene je še ena barka, a ker je predaleč mi pokaže samo MMSI številko, ne pa tudi imena barke. Kasneje tudi ona izgine in se ne pokaže več.

Ob 10:10 uri sem dosegel kopno, otočje Vava`u, kraljevine Tonga. A ker moram iz vzhoda po severni strani otoka na zahod in potem v notranjost ter po kanalih do glavnega mesta, sem dodatno preplul še 26 NM počasne plovbe, kar je dodatnih pet ur. Kakorkoli  po 22 urah plovbe in preplutih 131 NM v zadnjem dnevu, sem se privezal na bojo pred mestom Neiafu. Tu je globina več kot 30 metrov in nihče ne sidra, je pa tukaj kar precej boj in so vse več ali manj zasedene. Moj boja je bila prosta, ker je videti slaba, a sem se za eno noč privezal in v vodo spustil sidro ter vseh 50 metrov verige v upanju, da je ne bom rabil. Danes sem bil prepozen, da bi se prijavil in uredil zakonske formalnosti, zato bom to opravil jutri, da pa nisem v prekršku, sem izobesil rumeno zastavo. Najprej sledi tuširanje in potem se preoblečem v sveže perilo. Paše, še pa še!

In če me kdo vpraša kje si pa jadral 2.10. mu lahko samo rečem, da mi je sistem vzel en dan življenja in nikoli ne bom in nisem bil v 2. oktobru, leta 2018. Enostavno sem en dan preskočil in sedaj nisem več 12 ur za Slovenijo ampak, 13 ur pred njo. Simpl, a ne?

Ker je boja zelo slaba tudi v mesto ne grem, čeprav bi nujno moral v trgovino, saj mi je dejansko zmanjkalo vsega, kar je sveže. Nič hudega, pobrskal bom po ladijskem skladišču in našel marsikaj za v želodec. Bom pa jutri šel v trgovino in morda še kdo zapusti sidrišče in pridem do dobre boje.

Od Palmerstona do  Tonge sem preplul 663 NM v štirih dneh in 22. urah. Lahko rečem da sem bil hiter kljub močnemu vetru in res težkemu morju.

01.10.2018, Tihi ocean – proti Tongi 4. dan

Temna noč kot v rogu. Nič ne vidiš, le začutiš val, ko te udari s strani. Klofuta! Veter je še vedno konstanten in ne pojenja. Okoli ene ure zjutraj se na vzhodu pokaže luna, a kaj kmalu izgine, saj so pod njo gosti, temni črni oblaki. Sram jo je lahko, da mi vsaj malo ne razsvetli poti! Slišim le šumenje oceana, ki ga povzročajo večji valovi. Vidljivosti ni in spredaj na premcu vidim le odsev rdeče in zelene signale luči od Indiga. To je vse! Ponoči za dve uri prižgem motor, zmanjkuje mi elektrike, kar je posledica oblačnosti. Vetrni generator imam blokiran, ker se mi zdi, da ga bo veter odtrgal s stojala in ga zabrisal v ocean.

Proti jutru se je zmanjšala razpenjenost morja in valovi so se za malenkost pritajili,  kljub temu so se še vedno kdaj pa kdaj zlili čez barko. To noč me je 6 krat zalilo. 6 krat sem bil moker v lastnem kokpitu in 2x je barko ustavilo na mestu in jo zaradi teže vala, ter vala od spodaj zagugalo, najprej levo, potem desno. Če se ne bi držal in ne bi bil pripet, bi verjetno padel na tla kokpita.

Jutro prinese dan, dan se začne z oblačnostjo in proti osmi uri posije sonce. Prežene temne oblake in meni nariše nasmeh na obraz. Zdaj vidim morje, vidim val, vidim vse pred sabo. Spregledal sem! Hitrost se je zaradi manjšega valovanja spet povečala in Indigo nekaj krat poleti 7,0 in 7,1 vozla. Konstantna hitrost je med 5,8 in 6,6 vozla. Letiva in reževa s premcem bele in penaste valove. Milje se na ploterju odštevajo in letijo proti ničli veliko bolj hitro, kot po navadi. Skuham si kavo, prvo po dveh dneh. Pogreje mi dušo in želodec, v katerem se je nabralo že kar nekaj kisline, katero pivnam še samo z domačim kruhom. Ker je malo bolj mirno, si že zdaj skuham večerjo in jo spravim v hladilnik, saj po napovedi se kasneje ne bo dalo kuhati, kajti valovi se vračajo nazaj v še močnejši obliki. Večerja bo hladna – testenine z zelenjavo iz konzerve in tuno iz konzerve. To lahko jem hladno in se ne  bo polilo po tleh, pa tudi dobro bo. Preverjeno!

Tokrat sem v 24 urah preplul 147 NM in zdaj vem, da je bila napoved točna. Valovi so že višji, močnejši. V eni uri mi je val 4 krat prestavil barko za več kot 90 stopinj iz smeri in s tem posledično izklopil avtopilota. Takrat tisto malo sprednjega jadra udarja v prazno, sliši se kot bi nekdo bičal po napetem platnu. Enkrat ga bo odtrgalo pri rinki, ali pa ga bo enostavno scefralo, čeprav je izredno močno in debelo. Za zdaj mu trga le šive na robu in te nitke visijo z jadra, ki je spodaj vse bolj in bolj podobno visečim resicam na rokavu Buffalo Billa. Naslednja noč naj bi bila zadnja pred ciljem, midva z Indigom bova zdržala, kot sva zdržala že več kot 16.000 NM, ki jih puščava za krmo, od kar sva izplula iz domačega pristana.

September – 2018

30.09.2018, Tihi ocean – proti Tongi 3. dan

Noč je bila pestra. Okoli 21. ure se je začelo z nevihto in zelo močnim dežjem. Iz oblaka ni deževalo ampak se je voda enostavno zlivala na Indigo. Vendar samo eno dobro minuto, potem pa je še 5 minut rahlo pršilo. Takšnega pojava še nisem doživel.

Drugi pojav okoli 3:30 zjutraj. Morje je tukaj globoko v povprečju čez 5.000 metrov. Kar naenkrat pa se pojavi plitvina 9 metrov na ploterju. Majhen vulkanski koralni greben, seveda ni nevaren zame, je pa zanimivo, kaj vse vidiš in doživiš. Zato pa je južneje pred otokom Niue čudovit atolček, kjer navtiki radi sidrajo ob mirnem morju.

Valovi in veter sta  po napovedi. Večkrat pihne tudi več od napovedanih 27 vozlov, sunki pa sežejo nekje do 34 vozlov. Avtopilot kolikor toliko dobro drži in obvladuje situacijo, le kadar ga večji val vrže iz smeri potrebujem kar nekaj časa, da barko umirim in jo nastavim nazaj v kurz, da mi ne potrga jadra. Valove je težko izmeriti, lahko povem le, da je barka kot zamašek v deroči reki in jo meče levo desno, včasih skoraj brez nadzora. Upam, da vetra in valov ne bo veliko več, kot ju je do sedaj.

Maloprej je pihnilo nad 31 vozlov in takrat je Indigo poletel tudi 6,6 vozla po GPS. Pestro je in zelo naporno za enega človeka. Edina dobra stvar je, da sem zaradi močnega vetra zelo hiter. Imam samo cca 5 kvadratov genove zunaj. Tako bo še dva dni in pol. Preplul sem spet novih 136 NM in tudi za toliko sem bližje cilju.

29.09.2018, Tihi ocean – proti Tongi 2. dan

Druga noč je minila relativno mirno. Jadra je polnil vzhodnik, ki je včasih prešel proti JV. Ker je veter prav primeren za jadranje, nekje med 14 in 18 vozli je zato tudi hitrost moje barke relativno dobra. Valovi so kratki, nekje med metrom in pol, včasih pride kakšen večji in barka se dvigne, ter se tudi zatem spusti, saj se le-ti ne razbijajo na barki. Sredi noči je 6 NM na moji levi AIS zaznal plovilo, katero je plulo s hitrostjo 10,7 vozla! Za primerjavo naj povem, da sem jaz takrat z genovo lovil komaj 5,2 vozla. Biti enkrat in več hitrejši od mene, pomeni priti enkrat hitreje na cilj. Bravo Twister!

Vem, da mi je to vreme z valovi še v redu, zato nekaj čez tretjo zjutraj zamesim kruh in ob šesti uri ga imam že pečenega. Med mesenjem testa za kruh mi je zaradi enega večjega vala spustil avtopilot. S tako od testa lepljivimi prsti res ne vem kaj je slabše; ko se to naredi na stranišču ali pri mesenju testa? Oboje ni v redu in je zamudno, ta čas pa veter lahko strga jadra. Kasneje si skuham še dobro turško kavo, za zajtrk pa bo sveže pečen kruh in maslo.

Dopoldan je bilo malo dežja, nato pa so se oblaki razkadili in pokazalo se je sramežljivo sonce, katero se je kaj kmalu skrilo za sive oblake in se ni več pokazalo. Od nekod so prišli višji valovi, kljub vetru, ki je bil še vedno v mejah normale in pravilne vremenske napovedi. Malo zatem zapiha tudi veter z močjo 20 vozlov in sunki do 24 vozlov, zato sem pričakoval nevihto. A kakor je veter odšel je po eni uri odšel in vreme se je spet stabiliziralo. V vodo namočim trnek in čez pol ure se laks odvija. Pogledam v daljavo in … Ojoj….Namesto ribe se je ujela ptica, ki je plastično ribico zamenjala za pravo. Ko sem jo tako vlekel do barke in razmišljal kako jo bom rešil s trnka, se je malo pred barko uspela sama rešiti tistega, kar jo je držalo. Prav hvaležen sem ji bil, da se je naredilo kot se je. Kasneje čez dan ribiške sreče več ni bilo. Le kaj bo danes za večerjo? Verjetno rižota z zelenjavo, ki pa žal ni sveža in je iz konzerve. Moj hladilnik je več ali manj prazen in komaj čakam, da ga na severnih otokih Tonge, kamor grem najprej tudi napolnim. Na Palmerstonu ni trgovine, zato si nisem mogel nič kupiti.

Danes po 24. urah plovbe sem spet preplul 126 NM. Če bo šlo tako naprej me bo na otočju Vava`u ravno pred prihodom zajela noč, kar pa mi ni najbolj po godu. Ker jutri prihaja veliko bolj pesto vreme, saj bo veter pihal od 25 do 30 vozlov upam, da bo barka vsaj za en vozel hitrejša, kar pomeni, da bi mi morda še uspel prihod ob belem dnevu. A dokler ne začutim ob tem vetru valov, ki bodo visoki minimalno 3 metre, potem so moji zaključki lahko celo prehitri.

28.09.2018, Tihi ocean – Proti Tongi 1. dan

Nočno jadranje je bilo bolj slabo, zato pa je kasneje zapihal močnejši veter in nekako popravil povpreček preplutih milj. V prvih 24. urah sem preplul 122 NM.

Bi pa rad kaj več napisal o mojem zadnjem obisku na Palmerstonu. Torej, Palmerston, je atol, ki naj bi bil center polinezijskega trikotnika. Je zadnji in najbolj odročen med Cookovimi otoki. Do leta 1860 je bil še nenaseljen. Takrat se je na atol izkrcal izdelovalec lesenih sodov in kadi, William Marsters s svojimi tremi ženami, katere si je našel na enem od sosednjih otokov in s katerimi je kasneje imel 17 otrok in 54 vnukov ter vnukinj. Zadnji današnji uradni podatek je, da danes na tem atolu trenutno živi samo 38 prebivalcev. Zame velja za najbolj odštekan otok in je res poseben. Ker nima vhoda za naša plovila, ima zunaj njega na zahodni strani nekaj boj, ki jih proti plačilu oddajajo. Oskrbovalna ladja pride na ta atol le 3 morda 4 krat na leto, vmes pa se morajo sami znajti in preživeti.

Tukaj kot tujec ne moreš kupiti zemljišča in tudi ne moreš uradno bivati na otoku. Edini belec, Will Rowe, ki živi tukaj, se je nedavno poročil s tukajšnjo domačinko in šele po poroki so ga tukaj sprejeli. On je izjema, saj nima niti priimka, kot ga imajo vsi: Marsters. Will mi pove svojo zgodbo, kako je nekega dne, ko je njegova zdajšnja žena še študirala v Novi Zelandiji. Zagledal se je v njo in se bliskovito zaljubil. Čeprav je druge barve kože, saj je polinezijka, se ni mogel upreti tej ljubezni, tudi ko mu je povedala, da gre živeti nazaj na Palmerston in bo tam kot učiteljica učila domače otroke. Ni imel kaj razmišljati, saj ljubezen premaga vse in je zapustil velemesto, zapustil je civilizacijo, starše, prijatelje, zapustil službo ter odšel za njo, na majhen otok na atolu in se sploh ni zavedal kaj ga čaka. Najprej je imel veliko problemov z lokalnimi ljudmi, ki ga niso želeli sprejeti medse. Kasneje, ko se je s svojo zdajšnjo ženo uradno poročil med domačini, na plaži tukajšnjega otoka, se je vse spremenilo. Od tistega trenutka je bil njihov, dobil je tudi službo v šoli, stanujeta skupaj v eni od zapuščenih hiš in živita življenje. Zdaj je tudi ona kot domačinka dobila v dar kos zemlje in sta začela urejati parcelo, sekati palme, zažigati korenine in v roku dveh let bosta postavila moderno hišo, ki bo kljubovala vsem ciklonom. Hiša stoji na parceli tik ob peščeni obali, kjer ima morje čudovite turkizne odtenke modre barve. Ker me je on vodil po otoku in mi razkazoval vse kar je tukaj zanimivega, a tega je kar nekaj, sem slišal samo dobre stvari o otoku in tudi o ljudeh. Pokazal mi je kako pridobivajo iz sonca elektriko, saj imajo pravo malo moderno elektrarno. Naselje z nekaj hišami ima svojo glavno ulico, otok pa je razdeljen na tri dele po sistemu trikotnika in vsak kot nosi ime ene od treh Marstersovih žena. Med goščavo in palmami je urejena in z belim peskom posuta cca dva metra široka pot, ki ima ob strani lesena debla in ne boste verjeli, ima svojo ulično razsvetljavo. Odbito, vam rečem. Popelje me še v svoj dom, kjer spijeva kavo, mi razkaže preprosto domovanje in ker je že tu tri leta, ga vprašam, če bi šel nazaj v Novo Zelandijo. »Nikoli več! Kako naj grem iz raja v pekel?« Verjamem mu. Razkaže mi še prvo in avtohtono hišo Williama Marstersa, ki je danes kot nekakšen spomenik, pokaže mi njegov grob, saj je prvi krvni sorodnik vsem živečim na otoku, popelje me do posebneža Willa Marstersa, ki naju postreže z mangovim sladoledom, ingverjevimi piškoti in kateremu sem prinesel slovensko zastavo, ki se zdaj bohoti z drugimi zastavami in kaže, da je tudi Palmerston obiskal Indigo.

Najtežje se je od teh pristnih ljudi posloviti. Danes sem izvedel, da pride na otok komaj 80 plovil na leto in to jim je edini stik s svetom. Zato je vsekakor druženje prijetno, nekatera pa ostanejo pristna za vedno. Sinoči so trije mlajši člani z bark ostali na otoku in prespali pri domačinih. Zastonj so bivali, jedli, se imeli lepo in uživali gostoljubje teh preprostih ljudi. Ob slovesu nam je bilo danes težko in ko sem Edwarda videl, ko me je objel, da ima solzne oči, je bilo težko tudi meni. Potem mi je rekel: »Dragi prijatelj Jasmin, vesel bi bil, če prideš še enkrat na ta otok. Premisli, letala iz Nove Zelandije letijo na Rarotongo od tu do otoka pridejo ladje. Pridi in ostani tri meseca in bodi gost moje družine! Denar pusti doma, prinesi le svoje srce!« To je to, ko je srce večje od vsega drugega. Srčni objemi povedo več kot tisoč besed.

27.09.2018, atol Palmerston, Cookovi otoki

Noč je bila mirna na boji in počasi sem se privadil, da se barka valja, malo levo malo desno. Je pač rolly in tu nimam kaj pomagati, samo da ni visokih valov.

Jutro je in danes so nas zapustile 3 barke, trije pa smo ostali, a smo se dogovorili, ker prihaja slabo vreme, da gremo tudi mi naprej, samo ne vemo ali že danes zvečer ali jutri zjutraj. Bistvo je, da se odjavimo danes. Če bo napoved res vetrovna je tukaj zelo nevarno za barko, posledično tudi za nas. Žal mi je le to, da ne morem ostati dlje časa med temi čudovitimi ljudmi. Otok je res poseben in krasen hkrati.

Že zjutraj ob 9. uri pride po nas Edward in nas spet odpelje na obalo. Tako smo se pač danes dogovorili, da pride pol ure prej. Odpelje nas spet s svojo vratolomno plovbo skozi prehod in do obale. Tam pa gremo vsak po svoje. Mi trije kapetani svojih bark gremo skupaj, mladi se družijo za sebe. Po kosilu pridejo na sidrišče še tri plovila in z enimi od njih se družimo, čeprav jih jaz do sedaj nisem poznal. Bilo je čudovito. Danes je bil spet dober ulov rib in spet so filirali in rezali ribe.

Proti koncu popoldneva, ko so bile vse ribe filirane, smo odpad (hrbtenjačo z glavo in kože), odpeljali s samokolnico do obale in smo začeli to metati v vodo, tako pa smo privabili morske pse in jih hranili. Kakšnih 20 se jih je nabralo v treh minutah. Ko sem videl, kako morski pes zagrabi ribo in jo prelomi ter pregrizne, se ne sprašujem več, kaj naredi beli morski pes. Ker pač nimam mere, tako mi je kasneje rekel domačin Will, sem šel med hranjenjem morskih psov kar do njih in enega cca 1,3 m dolgega zagrabil za rep in ga potegnil na obalo, kot da se igram s sosedovo domačo mačko. Najprej so bili šokirani, nato pa so me začeli kregati, saj bi lahko bil ob noge ali roko, kajti v tem trenutku morski pes ne ve kaj bo ugriznil, saj se hrani. No vse dobro in konec dober. Se spomnite kaj sem napisal na Fakaravi? Ko enkrat plavaš z njimi je naslednja želja, da bi se jih dotaknil. Očitno se mi želje izpolnjujejo in tokrat sem se ga dotaknil, pravzaprav sem ga malo manj kot pol minute vlekel na obalo, kot da vlečem prašička iz štale za 29. november leta 1973, ko so bile takrat še koline. Potem smo mu morali pomagati, da je prišel nazaj v globoko vodo. To sta naredila domačina, ki sta vzela vsak svoj večji plastični zaboj in ga porinila v globoko vodo.

Blog gre danes malo prej ven, saj smo se dokončno odločili, da gremo kar danes zvečer dalje. Poleg tega bo veter kar močan tudi v naslednjih dneh na naši poti in zaradi njega se ne bomo ustavljali ne na otoku Niue, ne na Tongatapu, ampak gremo 170 NM severno do otokov Vava`u in se potem spustimo za teh 170 NM nižje do Tongatapu, ko nam bo to vreme dovoljevalo.

V nedeljo in ponedeljek pričakujemo okoli 30 vozlov vetra, a vsi upamo, da se bo to spremenilo vsaj za nekaj malega manj. Vem, da se bomo že po prvih štirih urah razgubili po oceanu, in ne bomo več vedeli drug za drugega kje smo, a cilj nam je vsem enak. Torej me spet čaka okoli 660 NM ali 5 do 6 dni non-stop jadranja.

26.09.2018, atol Palmerston, Cookovi otoki

Od včeraj do danes dopoldan sem bil v nekakšni prisilni karanteni in nisem smel na kopno. Zato pa so me sinoči prišli pozdraviti drugi. Dve posadki barke sem poznal od prej, ene pa ne, a so zvečer prišli vsi z dingiji k meni na barko in prinesli s sabo pijačo, Michelle pa je prinesla celo makaronovo solato, ki jo je bilo zaradi številčnosti ljudi bolj za degustirat kot za obrok. Nick je povabil tudi par, ki ga nisem poznal, saj so bili trenutno skupaj na njegovi barki. Tega res ne vidiš nikjer, kot samo tu. Prijateljstvo ne pozna meja. Vsi so slišali po radiu katera barka prihaja na sidrišče. Objemi, sreča,.. tega se pravzaprav ne da opisat. Vedno več nas je, ki se družimo med sabo. Če sem bil še do nedavnega zakrknjen jadralski samec, tega zdaj vsaj za sidrišča ne morem več reči.

Hitro sem zaspal in spal do četrte ure zjutraj in potem bedel do šeste, pa spet zadremal za uro in pol. Komaj sem se uredil že slišim motor in čoln je pri meni. Ura pa je komaj nekaj čez osem zjutraj. Prišli so uradniki s carine, policije in zdravstvene inšpekcije. Ufff, eno uro prehitro, jaz niti kave nisem uspel spiti. Najprej sem imel opravek z zdravstveno in sanitarno inšpekcijo, ki mi je pregledala barko, jo posprejala z insekticidom. Potem sva pregledala sadje in hladilnik, ter ostalo hrano, napisala sva dokument o ustreznosti vsebine na barki. Vse je O.K.. Potem sem imel opravka še s policijo in carino, kar je normalna procedura vse povsod, le da še nikoli ni bil nihče na barki, vedno sem moral jaz na kopno.  Vsa procedura me je stala 65 USD (52,50 EUR). Ker je tukaj velik problem prehod čez greben, pride lastnik boj vsako jutro ob 9,30 do plovil in pobere v svoj večji aluminijasti čoln vse posadke in jih odpelje mimo vseh plitvin in koralnih glav do otočka Palmerston, ki ima isto ime kot atol. Edward je zelo prijazen in nas odpelje najprej domov na kavo in čaj. Hvala, prva kava, čeprav instant. Potem pa smo se razkropili in smo šli vsak po svoje. Eni so šli z ribiči ribarit, drugi so se šli kopat na čudovite bele plaže, spet tretji so se šli potapljat na greben. Ni da ni kaj vse ti lahko tukaj nudijo. Jaz sem šel na raziskovanje otoka, tako sem šel najprej do šole, kjer sem se pogovarjal z dvema učiteljicama in otroci. Učiteljica Sharon je bila zelo prijazna in me je bila zelo vesela. Spoznal sem nekaj otrok in najbolj se mi je k srcu prirasla mala Joey, ki nas je kasneje tudi fotografirala. Potem sem še jaz njo, saj mi je dala en velik srčen objem in me vprašala, če jutri tudi pridem. Obljubil sem, da se vrnem in po barki pogledam, če imam kaj stvari za te otroke, kot so beležke, pisala, barvice. Nekaj se že najde. Kasneje me pot vodi do pokopališča, kjer najdem grobove prvih naseljencev tega atola in predvsem prednika skoraj vseh danes živečih ljudi na otoku, Williama Marstersa. O njem in ostalem bom še kaj napisal v nekaj naslednjih dneh. Ko se sprehajam med hišami me pozdravi prijetna mama, kakšnih 70 pomladi je štela, tako na prvo oko. Potem se razgovoriva, povabi me v eno najlepših hiš na otoku in kasneje izvem da je mami ime Tepou in je stara 86 let. Ne moreš verjeti kako dobro zgleda in je še vedno dobrega zdravja.

Kasneje je ura, ko moram spet do Edwarda, saj je v ceno priveza na boje, ki stane 8 USD (6,50 EUR) na noč, vključeno tudi kosilo. Za kosilo smo imeli riž, piščanca v curry omaki z zelenjavo in kuhano papajo z rižem, ki je bila zame največje presenečenje, čeprav mi nekako ni šla najbolj v slast. Kasneje sem spoznal še druge ljudi na otoku, gledal kako so pripeljali cele samokolnice rib in jih čistili, filirali in pakirali za v skrinjo, saj potem te pakete pridejo iskati z ladjo ter jih odpeljejo na Rarotongo, kjer se prodajo raznim hotelom in restavracijam.

Zdaj sem se stuširal in grem na sosednjo barko na grill party, saj smo dobili vsak po dva fileja, katere bomo spekli na žaru. Dan je bil poln in utrujajoč, da sploh ne morem verjeti, kako hitro je minil.

25.09.2018, atol Palmerston, Cookovi otoki

Da zna biti Tihi ocean res tih, sem spet opazil zjutraj ob šesti uri, ko je enostavno zmanjkalo vetra. Genova je plapolala v brezvetrju, Indigo pa se je samo gugal na manjših valovih in stal skoraj na mestu. Moral sem prižgati motor in nadaljevati plovbo z njim. Ob osmi uri, sem spet preveril milje in teh se je nabralo 132 NM, torej mi jih do cilja ostane še točno 52 NM. Če bom moral pluti tako kot zdaj je to 9 ur in to pomeni da bom že okoli 17 ure dosegel atol, nato pa še potrebujem kakšne 3 milje plovbe proti SZ, kjer je manjše naselje in nekaj boj. Se je pa zato že zjutraj nakazal lep in sončen dan, predvsem pa bo vroč, saj ni nikjer nobenega oblačka.

Ob pol desetih se začne na palici odvijati rola z laksom in očitno se je nekaj ujelo. Bilo je spet težko in  po samo dveh minutah sem ostal brez ribe in brez vabe. In kaj naj zdaj navežem gor? Vileda krpo? Vseeno nekaj kombiniram in čudo od vabe je v vodi.

4 NM pred Palmerstonom snamem s pripone že obledelo zastavico F. Polinezije in navežem rumeno Q zastavico na desno stran, da bodo vedeli, da se želim prijaviti. Počasi se le bližam začasnemu cilju.

Kakšni dobri dve milji preden zavijem proti naselju in bojam, pokličem po radiu dežurno službo na VHF kanal 16. Povem jim da prihajam k njim in jih prosim za eno prosto bojo. Ko opravimo osnovne formalnosti po radiu, me prosijo, da pripravim dve vrvi in ob eni od boj bo človek na čolnu, ki me bo počakal in privezal. Dogovorjeno. In res me pričaka čoln z domačinoma, ki mi pomagata pri privezu. Ker sem slišal za dve razbiti barki ob atol zaradi boje, spustim v vodo sidro in to en meter manj, kot je globina na globinomeru, tako da se sidro ne dotika dna. Če pride kar koli narobe, se bo sidro nekje ujelo preden pride barka do grebena, do takrat pa naj prosto binglja v vodi. Žal, nobeni boji ne verjamem, sidro pa je le sidro.

Tako pa sem po 687 NM privezan na boji ob atolu Palmerston. Za to plovbo sem potreboval 5 dni in točno 9 ur. Pet plovil je že na bojah pred mano. Ker je vetra skoraj nič, verjamem da bo prijetno ostati tukaj, saj je morje mirno, le mrtvi stranski val zaziba barko. Kako je tu, ko na odprtem zapiha, sploh pa vetrovi od JZ, Z, SZ, potem verjetno ni lahko tistim, ki smo na bojah.

Zdaj pa h kuhanju večerje, zračenju svoje spalnice in po petih nočeh bom zaspal v svoji postelji. Jutri zjutraj pridejo uradniki na mojo barko in se bom tudi uradno prijavil.

24.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 5. dan

No pa se je ob osmi uri zjutraj končal četrti dan na odprtem oceanu in začel se je peti. Spet sem preplul novih 127 NM in vedno bolj se približujem cilju. Pravzaprav sem bil že včeraj v območju Cookovih otokov in atolov, saj jih je kar nekaj že ostalo za mano. Moj cilj je zadnji od njih, Palmerston.

Noč je bila še v mejah normale, saj mi je veter začel ugašati, ki pa je nekje ob svitu, okoli 6. ure zjutraj potihnil na komaj 7 vozlov. Prižgati sem moral motor in motorirati po oceanu z nakodranimi metrskimi valovi. Zjutraj sem zamenjal vabo in sedaj je velik ligenj v vodi, a glede na hitrost plovbe dvomim, da bo ta ligenj kaj zalegel. Kasneje se lotim še čiščenja prekatov in iz njih potegnem cca 5 litrov morske vode, ki se je nabrala zaradi zlivanja valov na barko. Oprtam si še varnostni naramnik, ter se pripnem in moram naprej na palubo, saj mi je iz ne vem iz kakšnega razloga, čeprav imam preventer, odtrgalo karabin na boomu in posledično zaradi tega je eden od škripcev padel na palubo. Tudi tega zamenjam z rezervnim in zdaj je videti vse v redu.

Vreme je čudno, sivo, skoraj bolj temno kot svetlo. Sonca ni, saj mu nizki in gosti oblaki ne dovolijo, da bi pogledal skozi njih. Nekajkrat je celo malo porosilo, a ni bilo iz tega nobenega dežja, kar mi celo odgovarja. Je pa zato v barki čutiti vlago, in tudi na pohištvu se jo vidi. Ker me moti, sem jo obrisal, a dvomim, če bo to kaj zaleglo. Vreme je takšno in počasi se bo potrebno navaditi, da prihajam v še bolj vlažna področja.

Ob 11. uri začutim nekaj več vetra in se ga razveselim kot otrok čokolade. Vendar je veter obrnil smer in zdaj piha iz SV, zato potegnem genovo na drugo stran in zdaj jadram. Sicer še počasi, a jadram. Za malico imam banane in še eno papajo, ki pa je že precej zrela in ni kaj dosti ostalo dobrega v njej, zato jo je slaba polovica romala v morje. Tudi veter se je malo okrepil in zdaj že letim vedno nad 5 vozlov, včasih pride števec tudi krepko čez 6 vozlov. A to so kratki, a sladki trenutki. To so tisti trenutki, ko postane še Bavaria hitra, čeprav sploh ni narejena za takšno vrsto jadranja. Zdaj imam celo malo več upanja, da se na trnek ujame kakšna roparica, ki ima rada hitre ribice oz. lignje.

Popoldan se pokaže sonce in le-ta mi mineva v branju knjige, tudi kratkemu a sladkemu dremežu, čeprav sem se čez noč kar dobro naspal in spočil. Spet zaropoče genova in nakaže, da ni več dovolj vetra, obrnem jo spet na drugo stran, veter je spet obrnil. Veter je še zmeren a po napovedi se bojim, da mi bo kmalu ugasnil na mejo, ko ne bo več prijetno jadrati.

Zvečer priznam poraz pri ribolovu in potegnem vabo na krov, ponoči nikoli ne lovim rib. Počasi tudi sonce zahaja, prižgem signalne luči in čakam na peto noč moje plovbe. Čas je, da si nekaj skuham za večerjo, kajti čez dan pojem toliko sadja, da pravzaprav vmes ne potrebujem nobenega kuhanja in nobenega obroka. Zvečer pa si zaželim nekaj toplega in dobrega. Zagotovo vem, da sveža riba ne bo za večerjo.

23.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 4. dan

Noč je bila še najboljša doslej in veter se ni preveč okrepil. Ves čas je pihal JV z močjo 19 do 22 vozlov, valovi pa so bili do 2 metra visoki, le tu in tam se je našel kakšen višji val. Ker prihajajo valovi bolj iz boka, barko večkrat zarola, kar pa dejansko ni prijetno, če nisi na to pripravljen in se ne držiš za kaj oprijemljivega. Je pa zato noč lepa, kljub penam na valovih, na tej neskončni gladini, ki se vidi kot biseri v noči, ko na njih posveti luna. Zdaj ni več oblačnosti, ni dežja in vse je prijetneje. Noč je postala malo svetlejša in celo bolj topla. A še vedno brez jakne ne morem biti zunaj, saj je veter tisti, ki tolče do kosti. Tu in tam pride kakšen val, ki je višji in močnejši, barko zadene v trup in jo vrže iz smeri plutja. Avtopilot se izklopi, genova, ki je edina zunaj zaropota, tangun, kljub temu, da je pripet na vse strani skače in včasih se bojim, da bo nekaj utrgalo. Tudi tokrat je vse v redu.

Zjutraj ob osmih pogledam na preplute milje in danes jih je 129. Premalo. Prav za prav je bistvo vsega  koliko jih še ostaja do cilja. Barka ne pluje vedno ravno in večkrat jo zanese s kurza, z naše začrtane poti. Takrat naredimo nekaj milj več in to se odraža na razdalji do cilja.

Ker mi sadje postaja zrelo, sem danes za zajtrk imel kar banane, namesto kosila sta bila dva obrezana in že precej zrela manga ter ena velika papaja, ki je že tudi začela gniti. Kaj bo za večerjo še ne vem, a verjetno spet kaj od sadja. Moram ga pojesti, kolikor se da čim več. Ko pridem na Palmerston mi bo zdravstvena inšpekcija zaplenila sadje, jajca, sveže mesnine in drugo. Takšen je pač zakon, ki velja na teh otokih in menda se tega kar striktno držijo.

Popoldan, ko je bilo že toplo sonce se slečem in se na krmi stuširam. Dva prejšnja dni se nisem, pa saj me je opral dež, nič kolikokrat. Tudi morje me je zalilo in mi zlepilo že moje 10 mesecev ne postrižene lase. Zdaj, ko so ti oprani, telo pa čisto in dišeče, oblečeno v sveže in dišeče perilo, se počutim veliko bolje. Še obriti bi se moral, a to bo počakalo.

Popoldan pade veter na 14 vozlov, a ker ima morje samo en meter valov, naredim jadra v metulja in takrat potegne in barka še hitreje drsi po gladini, reže jo. Prihaja še ena noč, še ena, za katero upam, da bo mirna in prijetna. Noč v kateri bom morda zaprl oči in pogled mi bo s knjige zdrsnil pod kožo. Povečal se bo sluh, ki bo samo čakal na slišane spremembe in telo že po temu ve, kaj je narobe. Tako je, ko sta barka in človek samo eno.

22.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 3. dan

Noč je bila še slabša kot prejšnja, zato pa se je proti jutru začelo vreme umirjati. Ob šestih zjutraj sem že lahko dremal do devete ure in bilo je prav prijetno. Posijalo je sonce in še počutje je bilo takoj veliko boljše. Vreme se je pravzaprav še do večera umirjalo in v nekem trenutku je bilo še samo 12 vozlov vetra in valov za kakšen meter. Pravo nasprotje napovedi, ki pravi, da bo vetra ves čas okoli 20 vozlov in morja za 2 do 3 metre. Čas, ko je bilo prijetno na oceanu sem izkoristil v kuhinji in zgnetel sem testo ter si spekel kruh. Ker je morje malo bolj umirjeno sem namočil trnek, a brez uspeha, ribe ne prijemljejo na stare vabe. Potrebno jo bo zamenjati s kakšno novejšo in boljšo.

Do zjutraj, ko merim čas in preplute milje se je nabralo tokrat komaj 116 NM, kar je zelo slabo, saj jih moram delati v povprečju 127 na dan ali še več, manj pa vsekakor ne, če ne se ne bom mogel ponoči ustaviti na Palmerstonu, ki je atol brez vhoda za jadrnice. Trenutno počasi nabiram normalne in še kakšno dodatno miljo v upanju, da mi le uspe vse v pravem času.

V toku dneva sem pobrisal notranjost barke, ki je bila slana, saj je v njo prišlo nekaj slane vode, katera se nabira pod podnicami in ko se barka nagne priteče ven. V kokpitu imam obešena dva šopa zelenih banan, ki jih je kar nekajkrat opral val, čeprav sta privezana pod tendo. Torej je res visoko zalivalo. Danes, ko se je pokazalo sonce, so se začele nekatere banane že malo barvati v rumeno. Upam le, da ne bodo zdaj slane namesto sladke.

Ob 17. uri pa se je spet veter okrepil in piha že nekaj manj kot 20 vozlov, kar je čisto po napovedi, samo da se morje ne dvigne čez dva metra pa bo kar prijetno.

21.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 2. dan

Ponoči se je vreme še poslabšalo in nikakor ni ustrezalo napovedi. Bilo je preveč vala, bilo je preveč vetra. Ta je enkrat celo pihnil v nevihti, ki se je dogajala ob petih zjutraj malo več kot 33 vozlov. Valovi so veliki, predvsem pa so razmetani in zato barko večkrat obrne in avtopilot se izklopi. Ob svitu sem plul mimo atola Maupihaa in se mu spretno izognil. Prvi dan sem v 24 urah preplul 132 NM, kar niti ni tako malo glede na vreme.

Dopoldan se je stanje na morju malo umirilo in je pihalo konstantnih 24 vozlov vetra, kar seveda spet ni primerno za ugodno jadranje, a je veliko bolje, kot je bilo zjutraj in ponoči. Ker sonca ni, vreme je oblačno in vsakih pol ure pada dež, je jadranje res naporno. Popoldan se je malo umirilo, a ne za dolgo. Maloprej je barko zadel velik val, ki je v trenutku napolnil kokpit z vodo. Sreča, da sem imel na barki vrata in razen razmetane notranjosti barke od udarca, ko so stvari v barki poletele, kamor so le imele možnost, ni bilo hujšega. Le moje veliko vedro se polni z mokrimi oblačili in počasi ne bo več kam dajati oblačil.

Sam se počutim v redu, le da me ob takšnih trenutkih prešine vprašanje zakaj jadram sam, spet drugič pa si rečem, da je to moje zadnje jadranje. No, čez nekaj dni bo vse pozabljeno in vse bo enako. Posijalo bo sonce, vem, da bo!

20.09.2018, Tihi ocean – proti Cookovim otokom, 1. dan

Zgodnje jutranje bujenje in dvignem sidro. Vetra je še vedno okoli 15 vozlov. Počasi, res počasi s komaj 1,5 vozla zaplujem naprej in gledam v morje. Sonca ni, sence od grebenov in koralnih glav se težko vidijo. Karta mi sicer pomaga, a ji tudi preveč ne zaupam. Po zelo stresnih dvajsetih minutah sem na mestu, kjer sem prvič sidral. Zdaj bo lažje. Vijugam med oznakami, še vedno se izmikam bližnjim grebenom in kmalu sem le še 400 m do izhoda iz atola. Motor imam na 1500 obratih in plul sem 3,5 vozla, zdaj naenkrat začutim tok in imam hitrost čez 5 vozlov. Tok je vedno močnejši in sedaj imam že 6,5 vozla, torej je za tri vozla morskega toka. 100 metrov pred izhodom prvič začutim vtrince, veter se je okrepil in piha blizu 20 vozlov, verjetno je to samo tu na izhodu med dvema otočkoma. Sem že v izhodu, takrat pa mi hitrost začne padati in kmalu imam še smo 2 vozla. Ker je vhod zelo ozek, prestavim ročico za gas na 2300 obratov in vrtincih in valovih pridem ven z komaj 2 vozla, potem pa se začne hitrost spet povečevati. Priznam, toliko stresa in strahu sem doživel, da me je še naslednje 4 ure bolelo v prsih. Preveč je to pritiska na človeka pri takšnem vetru in valovih.

Zunaj na odprtem je vetra za 17 vozlov, valovi segajo do 2 metra. Počasi se privajam na plovbo. Dohiti me prvi dež, veter se okrepi in do sedaj ni spustil  pod 24 vozlov. Valovi so visoki in sploh ni prijetna plovba. Morda sem res šel en dan prehitro iz varnega zavetja. Malo prej je bila spet nevihta z dežjem in tokrat je zapihalo 31 vozlov, valovi pa so se kljub vetru spustili na dobra dva metra.

Zdaj je noč, prva na tej plovbi. Potrpeti bo treba do jutra, ko bom že ob atolu Maupihaa. Upam, da res tam maupiha in ne slučajno še bolj. Plovbo nadaljujem in se ne ustavljam v nobenem atolu več, saj nekaj časa ne.

 

19.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Veter se je proti jutru umiril in bilo je prijetno občutiti, da barka več ali manj stoji na mestu, se ne guga na valovih. Če ne bi vedel, da je zunaj, nekaj milj stran od otoka še vedno grdo vreme in visoki valovi, vsaj tako kaže napoved, bi se verjetno že danes odločil, da grem naprej. Vseeno počakam na jutri, kajti vseeno bo boljše vreme in po napovedi bom naletel največ do 25 vozlov vetra in še to bo samo na določenih mestih do nedelje, ko veter pade nekje na normalnih 15 do 20 vozlov.

Jutri smo že 20. septembra in če ne bi bilo tega vetra, bi se po prvotnem planu moral jutri pozno popoldne privezati na bojo ob atolu Palmerston na Cookovih otokih. Tako pa bom še jutri zjutraj tu, na otoku Maupiti in upam, da se je morje pri vhodu na atol umirilo. Največji problem vsega je, da vsi piloti in forumi odsvetujejo plovbo preko tega prehoda, v kolikor je zunaj več kot 1,5 metra vala, ter ga smatrajo kot zelo nevaren podvig. Ker je bilo tukaj nekaj dni slabo vreme, vem, da je zunaj več vala, zato raje počakam še en dan.

Okoli devete ure posije sonce in res dvigne razpoloženje tudi v meni. Najprej grem na premec in dvignem rezervno sidro iz vode, da se vrv malo posuši, preden vse skupaj zložim na svoje mesto. Potem začnem proizvajati pitno vodo, saj moram napolniti tanke in si zagotoviti pitno vodo v plastenkah. Ta čas, ko se dela voda in se polnijo rezervoarji, namenim pospravljanju v barki. Ker je še vedno nekaj dni napovedan dež, iz sprednje kabine pod ležiščem vzamem ven dodatno nepremočljivo letno dežno obleko, katera mi bo verjetno koristila v naslednjih dneh.

Ko končam s pospravljanjem in brisanjem vlage po pohištvu, so tudi rezervoarji vode polni, zato pospravim desolinizator in se spravim na dingija. Malo še oklevam ali bi snel motor ali ne, saj bi moral na obalo na internet, da si pogledam še kakšen program z vremenom. A ker imam dve varianti preko satelitskega telefona, bo to zadostovalo in zato snamem motor, ga pričvrstim na ograjico barke, dingija pa dvignem na premec in ga dobro privežem.

Proti večeru, nekje okoli 17. ure, ko se je morje čisto umirilo, ko je veter padel na samo 6 vozlov, se odpravim po jamborju navzgor in preverjam vijake ter pripone. Preverjam tudi vse kar je privijačeno na jambor, kakor tudi oba križa. Ko pridem do vrha jamborja preverim še vpetje za genovo kakor tudi pogledam, če sta dobro privijačena antena za VHF postajo ter merilnik vetra od Raymarina, ki mi ga je že enkrat viharni veter odlomil. Ko se že hočem spustiti po jamborju dol, me fascinira slika, ki je dodala piko na i mojemu favoritu, otoku Maupiti. 10 velikih mant, prva in zadnja sta bili veliki krepko čez dva metra, so počasi plavale v koloni le 30 m stran od moje barke. Pogled, kakršnega se ne bi sramoval niti National Geographic. Moja višina je bila 15 metrov in s te višine sem videl del sliko, ki jo ne bom verjetno nikoli več in se ne da kupiti. Čudovito, nepredstavljivo! Ob pravem času na pravem mestu! Sreča da sem imel v torbici z orodjem tudi manjši fotoaparat, da sem lahko naredil nekaj posnetkov in posnel kratek filmček. Narava ima nepredstavljiva bogastva in koliko tega je šlo mimo mene, a da se tega sploh ne zavedam.

Počasi je barka pripravljena na nov podvig, na novo večdnevno plovbo. Nekaj manj kot 700 NM je pred mano in vmes je samo en atol, na katerem se ne bom ustavljal. Ustaviti se nameravam za kakšen dan le na atolu Palmerston, a to je šele na Cookovih otokih. V primeru, da vreme ne bo v redu, da bo preveč valov, bom vsekakor plovbo nadaljeval do otoka Niue, saj atol Palmerston nima vhoda v notranjost atola, zunaj zaradi prevelike globine ni mogoče sidrati in je zato nekaj zelo globokih boj postavljenih z zunanje strani atola. Te boje pa so se že izkazale kot nezanesljive in na forumih sta kar dve fotografiji jadrnic, ki sta se razbili ob atol. To je spet novih in dodatnih 400 NM, kar pomeni 1.100 NM v enem kosu – kar je pol moje plovbe čez Atlantik! Očitno mi še nekaj dni ne bo dolgčas, ampak prvo počakajmo, da vidimo kako bo potekala plovba in kakšno bo stanje oceana.

18.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Veter se je ponoči še bolj okrepil, zato sem prižgal motor na barki in se zapeljal kakšnih 10 naprej in v vodo vrgel rezervno 18 kg težko Delta sidro, ki je na 10 m dolgi verigi 6 mm in na 40 m dolgi 18 mm debeli vrvi. Konec vrvi sem pričvrstil na bitvo, del vrvi, ki mi je ostal na palubi, pa sem lepo zvil v kolut in ga pustil na barki, če bi šla barka nazaj, da bi se vrv sama odvijala s koluta. Za vsak slučaj sem si v kokpit pripravil še 9 kg težko sidro »maček«, ki ga imam na 25 m dolgi 12 mm debeli vrvi, čeprav vem, da mi to kaj dosti ne bi pomagalo. Čeprav ravno tega uporabljam takrat, kadar sidram z dvema sidroma, torej enega s krme, drugega s premca.

Ne vem koliko je pihalo ponoči, močno je zanašalo barko in ta je poskakovala na teh majhnih valovih, a vem, da se je zjutraj okoli četrte ure vse umirilo in pihal je normalen veter kakšnih 12 vozlov. Morje se je umirilo in zaspal sem kot dojenček. Dopoldan je bilo morje več ali manj mirno, le deževalo je ves čas. Veter je zapihal le z malo večjo močjo in bilo je prav prijetno. Pregledal sem motor, nivo olja, pobrisal nekaj vode, ki vedno priteče od nekod v barko in se nabira pod podnicami. Že dolgo sem si govoril, da moram pričvrstiti en kabel za okrasne modre luči, ki mi je štrlel in ni bil lepo napeljan in pričvrščen. Tudi to je danes opravljeno. Potem sem urejal besedilo za naslednji potopis, se čudil, koliko napak sem naredil ob pisanju le tega, dokler spet ni ob dveh popoldan zapihal močnejši veter in dvignil nivo valovanja. Čeprav je nova napoved današnjega dne obetajoča in boljša, kot je kazalo včeraj, se je nekaj spremenilo, saj po novem tudi veter do 28 vozlov ni napovedan, pa že piha v sunkih dobrih 33 vozlov. Očitno sem se prehitro veselil. Veter zavija med priponami, vetrnica je v tem deževnem in oblačnem vremenu edina proizvajala meni potrebno električno energijo. Ker je že  pihnilo nad 30 vozlov, sem moral tudi to ugasniti in pričvrstiti, da ne bo kaj narobe.

Ni kaj, očitno bo še ena pestra noč, upam le, da ne bo takšna, kot je bila včeraj napovedana. Jutri je vsekakor napoved boljša in kaže na nekajdnevno izboljšanje vremena.

  • Posnetek od danes dopoldan, ko je bilo res mirno na mojem sidrišču

17.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Kje so tiste mirne noči na Maupitiju? Kje je tisto lepo jutro, ki sem ga doživljal vsak dan?

Tokrat se je obrnilo, noč je bila nemirna, barka je poskakovala na valovih, za katere sem mislil, da se sploh ne morejo zgoditi. Skoraj celo noč nisem zatisnil očesa in sem razmišljal, če bo potrebno prižgati motor in obstati s tem na mestu v tem vetru in valovih. Pa saj sploh ni tako hud veter. Pihalo je samo 17 vozlov, le sunki so bili do 25 vozlov. Ampak valovi… Ti so se razbijali in penili na grebenu, slišalo se je bobnenje, kakršnega še nisem slišal in ga nisem navajen. Komaj sem čakal, da bo jutro. Rekel sem si, grem levo v zavetje poraslega grebena ali otočka, kar koli je že to.

Ura je šest zjutraj, počasi se dani in jaz pripravim barko, snamem vrv, ki drži verigo in prestavim ročico za gas do prvega zoba. Barka drži . Vključim avtopilota in ga nastavim za naprej, sam pa grem na premec barke in začnem dvigovati sidrno verigo. Zdaj bi res potreboval še nekoga, da bi bil vsaj na sidru, jaz pa na krmilu. Za mano samo nekaj metrov stran je greben in plitvina. Tu bo še hudič vzel šalo, če bo šlo kaj narobe. Vetra je 18 vozlov, kar ni veliko. Potegnem sidro do vrha in veter obrača barko. Premočan je! Skočim do krmila in poravnam barko, nato pa počasi plujem po ozkem in plitvem delu. Nekje je morje globoko samo pol metra, tja ne smem in zaupam navigaciji ter kartam. Širina kanala je samo slabih 20 m, zato me tudi valovi ne smejo odnesti levo. Ko pridem do točke, ki sem si jo že ogledoval mi zmanjka karte na ploterju. Nihče je nima, ne moj C-Max oz. Japesen, ne Navionics, ne CPN93. Bravo, zdaj pa plujem še samo na barvo vode. Pridem do širše lagune, najdem dobro mesto za sidranje, sidram in spustim v 4,8 m globoko vodo 35 m verige. Pričvrstim jo z vrvjo in štoperjem, nato pa se oddahnem. Uspel sem prepluti teh 0,8 NM. Pri Navionicsu je geslo: Kjer se cesta konča, nadaljujemo mi. Očitno bo zdaj moje, kjer se navigacija konča, nadaljujem jaz! Komaj grem v barko se veter okrepi in začne močno deževati.

Tukaj na sidrišču se mi zdi na trenutke da manj piha, a ker piha JV veter, vseeno prinese s sabo tisto moč. Vala je občutno manj in je nekako lažje preživeti ta čas. Danes sem si sam čestital, da sem sprejel pravo odločitev in nisem v petek nadaljeval poti, ampak mi je razum narekoval, da raje počakam, pa če tudi cel teden dni. Popoldan se veter še stopnjuje, kot je napovedano v napovedi, največji sunek do 18 ure je bil 27 vozlov. Kaj bo šele jutri, ko je napovedanih 44 vozlov!! Verjetno bo šlo za vsak slučaj v vodo še eno sidro. Barko še vedno spreminjajoč veter z dežjem obrača. Pravzaprav dežuje že več ali manj celi dan. Nič kaj ni prijetno tukaj na sidru, a potrpeti je potrebno, da mine. Popoldan si zamesim in spečem kruh, saj se zavedam, da na kopno še nekaj dni ne bom mogel v tem vetru. Pravzaprav pa barke niti zapustil ne bi.

Padla je noč in sidrni alarm se prvič oglasi, čeprav ga imam nastavljenega na 35 metrov. Barko obrača, kot se obrača veter. Pravkar je zapihal vzhodnik in spet je močan naliv. Naredila se je megla, ne vidi se nikamor. Počasi se spušča noč,  še ena noč kjer se bo veter še stopnjeval in ne bo popuščal.

Še tri noči in potem bo bolje… Upam…

16.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Ker je bilo jutro lepo, vroče in sončno, skočim v dingija in se namenim na obalo. Vidim, da se ravno spravlja v barko tudi sosed, ki ima Hallberg Rassya in na njej švicarsko zastavo. Srečamo se na pomolu, ko ravno privezujem dingija. Oni so trije, on in še dve mladenki, vsi stari nekje med 30 in 40 let. Ampak, tip ima res dve hudi bejbi, visoki brineti, šlank, mladi, lepi, ma ni da ni! Ena je francozinja, druga je kolegica rusinja, ne ve se katera je lepša, ampak čisto zares. Pozdravimo se, imena sem tako ali tako preslišal, se malo pogovorim s srečnežem in potem gremo vsi svojo pot, oni desno jaz na meni še neraziskan teren leve strani otoka. Obrnem se še enkrat preden grem in vidim, da ima rusinja tako dolge noge, kot je dolg mesec do naslednje plače. Nekaj še zamomljam, potem pa res grem dalje.

Pot mi se vleče mimo hiš, ljudje so doma, tu in tam se sliši glasna glasba, ki pa je po navadi iz večjega prenosnega aparata. Ko že prehodim kakšna dva  kilometra, se vrhovi otoka lepo spustijo na neko zmerno višino in grem po eni lepo urejeni ozki pešpoti skozi goščavo do vrha hriba. Čudovit razgled na obe strani lagune me nagradi in tisto kar vidim, je res najlepše do sedaj. Ne znam opisati tega koralnega grebena, ki je kot sedaj vidim res širok in ravno dovolj visok, da valovi ne gredo čez njega. Verjetno je tam zunaj precej valovito, zato se na grebenih visoki valovi razbijejo in nastaja bel rob pene. Kakšna moč! Za grebenom pa modrina, tista svetla, ki prehaja v še svetlejšo in na koncu se mi zdi, da barva kar zvodeni, kajti to prelivanje barv je z višine in v tem sončnem lepem dnevu naravnost fascinantno! Če bi bil slikar, ne vem če bi z mešanjem barv znal tako razporediti barvno lestvico. Naredim kar nekaj posnetkov z velikim fotoaparatom, zumiram, iščem kontrast in pravo svetlobo. Zadovoljen z videnim se spustim po kozji stezici in naletim na bananovca. Iz torbe vzamem nož in si odrežem cel šop zelenih banan, ter jih po segmentih spet razrežem in dam v nahrbtnik. Malo naprej je drevo manga. Polno kot naše jablane septembra. Naberem si jih nekaj, ravno so se začele rdeče barvati, a preveč jih ne gre v nahrbtnik, poln je že. Spet se spustim nižje in na tankem ter vsaj tri metra visokem drevesu, se ob steblu šopirijo kot grozdje okoli svoje sredice, lepe papaje. Spodnje so večje, zgornje manjše in še rastejo. Potrudim se in s skoki res dosežem spodnji dve, ter mi jih uspe odtrgati. Ena je že malo rumena, kar pomeni, da bo kmalu zrela. Zdaj res ne gre v nahrbtnik nič več, še vodo moram nositi v roki. Težak je moj nahrbtnik, vsaj 8 do 10 kg je v njem sadja. Pridem spet na cesto in zagledam kakšnih 500 metrov naprej plažo, ki sem jo videl od zgoraj. Sprehodim se do nje in zdaj mi je res že vroče, moker sem. Plaža je čudovita in Bora Bora je ob svojem delu otoka ne premore tako lepe. En del je peščen in je kot rt podan v morje, zelo podoben hrvaškemu Zlatnem Ratu. Na koncu peščenega rta je parkiran rdeč truck in iz njega doni glasna glasba. Ljudje se kopajo, imajo piknike, se počutijo sproščene, nedelja je. Z enega tracka se sliši še bolj glasna glasba in ko pridem tja, vidim kakšnih deset ljudi, ki sedijo za kamp mizo in ob njej sta dve veliki hladilni torbi. Pozdravim jih z njihovim pozdravom in potem me eden od njih pokliče in vpraša od kod sem. Ko mu povem, mu ni najbolj jasno, a je zelo prijazen in vstane, ter me povabi k mizi. Ne morem in ne smem odbiti gostoljubja. Sedem zraven njih in ponudi mi kozarec piva. Ura je dve popoldan in ta kozarec se mi je res prilegel. Pravzaprav bi mi v tej vročini sedla kar cela steklenica piva, a tudi ta kozarec zlato rumene tekočine je bil osvežujoč. Potne srage je kar naenkrat porinilo iz mene, zato moram dalje. Naredim še posnetek njega in kolega, ženske se nočejo fotografirati. Sprehodim se še do druge plaže in se sezujem, ter hodim po zbiti beli mivki čisto zraven morja.  

Čas je da se obrnem in grem nazaj, saj sem vprašal domačina, koliko je do glavnega pomola in bencinske črpalke. 6 km, mi reče, dolga bo za peš. Kasneje ob cesti naletim še na ene bananovce in ker ni v bližini nikjer nobene hiše, se odločim in odrežem še en manjši šop zelenih a večjih banan in jih kar v šopu nesem v roki. Ko se prične zadnje naselje, mi ustavi en star ata v tracku in mi nakaže, če bi se peljal. Oh ata, seveda, saj me že bolijo noge in s sabo vlačim in nosim to sadje kot da sem dalmatinski čatovar (mula). Pokaže mi naj sedem v keson, kjer je notri že klopca. Oh kako mi je bilo prijetno ta dva kilometra vožnje.

Na barki se najprej osvežim v morski vodi, se stuširam in potem razporedim sadje, šop banan pa obesim v kokpitu, da bo počasi zrel in postal rumen. Odprem si še hladno pivo iz hladilnika in ravno takrat začne pihati močan veter. Zaprem okna, in grem v salon barke. Stemnilo se je in začelo je deževati. No, ravno pravi čas sem doma in če me ne bi stari ata pobral in zapeljal, bi me verjetno dobil dež nekje na pomolu. Sreča spremlja dobre ljudi!

Ko pade mrak na morje in barko zavije črna noč, že piha 18 vozlov. Do srede bo kar pestro in potem bo pojenjalo. Morje se spet malo dvigne in spet ziblje barko, mene,….

 

15.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Ponoči se veter okrepi in na sidru piha močneje kot prejšnje dni. Vetra je okoli 15 vozlov in piha čisti vzhodnik. Prav zaradi njega so na sidrišču nastali manjši valovi, ki barko zibajo in so na trenutke prav nadležni.

Že zelo zgodaj zjutraj poleg mene sidra 48 čeveljska ameriška dvojambornica, malo kasneje pa še 38 čeveljska švicarska jadrnica HR. Mislim, da sta veter in valovi tista grešnika, da danes ni pretiranega prometa z domačimi plovili po tej prelepi modri laguni. Pravzaprav pa saj se nič ne bi poznalo, kajti valovi barko tako ali tako cel dan zibajo. Pogledam vremensko napoved, veter se bo še okrepil. Malo naprej, kakšnih 800 metrov dlje po laguni, bi se lahko skril za poraščen otoček in bi bil bolj skrit in zaprt proti zahodniku, a kaj ko bo že kaj kmalu obrnil veter, ki bo prišel z juga. Malo bo mešal še JV veter in tako bo vse do srede ali četrtka. Če ostanem tu, imam na desni strani dva manjša otočka, ki sta poraščena s palmami in verjetno bosta kar dobra pregrada za nekaj vetra in manjše valove. Ker je iz ponedeljka na torek napovedano največ vetra s sunki čez 30 vozlov, spustim še 10 metrov sidrne verige v morje in zdaj imam že 30 metrov verige na dobrih 5 metrov globine.

Danes sem začel že zgodaj z delom in pišem, ter urejam besedila. Urejam fotografije za urednika in ves čas posvečam delo prav temu. Zato danes nisem zapustil barke in jo bom vsekakor jutri, ker si želim ogledati zahodni in severni del otoka.

Vreme je oblačno, a ker vetrnica dela ves čas, bo elektrike dovolj. V barki je kljub slabem prepihu 27 stopinj, zato grem občasno v kokpit, da si pretegnem noge, ter se nadiham svežega zraka, polnega joda. Zvečer pa upam, da bom večino dela že opravil in si naredim večer po svoje.

  • Slika spodaj:

Ker nimamo bankomata imamo vodomat! Res je, na otoku ni banke ne bankomata, nimajo nobenega slapa in ne večjega izvira vode. Zato so ljudje primorani zbirati deževnico s streh lastnih hiš in se znajti vsak po svoje. Kdor nima dovolj svoje vode, pa lahko koristi vodomat, ki potegne vodo iz velikega zbiralnika deževnice. Na levi strani je tipkovnica in domačin mora odtipkati kodo svoje hiše. S pravilno kodo se vklopi daljinski hidrofor, da iz pipe priteče voda. Na zaslonu je tudi merilec količine vode v litrih, katero bo domačin plačal ko prejme račun za njo. Mestnega vodovoda menda nima vsaka hiša, zato pa imajo ta vodomat.

14.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Ura je bila polnoč in jaz sem še vedno sedel za mizo in preverjal razne modele vremenske satelitske napovedi, saj imam jutri namen odpluti proti atolu Palmerston, ki se nahaja na Cookovih otokih. Do tja je nekaj manj kot 700 NM, torej dobrih 5 ali 6 dni neprekinjene plovbe po Tihem oceanu. Ker se ravno v teh dneh vreme poslabša, sem kalkuliral in razmišljal ali bi šel naprej ali ne. Veter me ne moti, saj sem navajen pluti v teh napovedanih in še v močnejših vetrovih. Napoved je 25 vozlov vetra, kasneje v sami naravi pa se izkaže še za kakšnih 5 ali 10 vozlov več in to je potem za enega samega človeka kar velik napor. Čeprav ni prijetno, a pač skrajšam jadra vetru primerno, da jambor s priponami ostane na barki. Pri takšnem vetru vedno jadram na 80% in ne na 100%, saj se zavedam kakšno je moje plovilo. Motijo in skrbijo me valovi, ki prihajajo z boka. Napovedana višina je 3 metre, a tudi ti se v naravi pokažejo za večje, če je veter močnejši in potem počasi pridejo na 4 metre, kar pa sta že skoraj dve nadstropji hiše in to je pa tisti pravi napor, ki si ga ne želim več na dolgih plovbah. Zato je pamet premagala željo in ostajam na sidru, kjer sem sedaj. Ko se vreme stabilizira, nekje v sredo ali četrtek, odplujem dalje.

Malo me je pretresla tudi novica izpred dveh dni, saj sta mi zbolela kar dva jadralska kolega, Bill in Tristan. Oba sta zbolela za t.i. mrzlico denga, katero sta menda preko pika komarjev dobila na otoku Bora Bora. Včasih se raziskovanje po neobljudenih krajih, sploh ob stoječih vodah in mlakah ne obnese najbolje, čeprav bi radi videli največ, kar se da videti. Slabše jo je odnesel Tristan in je menda skoraj nepokreten na Raiatei. Pri Billu se je bolezen razvila in pokazala na plovbi proti Rarotongi, ki je glavni otok Cookovih otokih. Na srečo oba ne plujeta sama kot jaz in sta lahko zelo slabo počutje, bolečine in visoko vročino preležala v postelji, vsaj do prihoda na otok, kjer je vsak poiskal zdravniško pomoč. Upam, da je moja inkubacijska doba že mimo in me je ta bolezen obšla. Zdravila in cepiva za to pa tudi še ni.

Danes sem šel na kopno in ker ostajam nekaj naslednjih dni na tem otoku, moram preveriti, kako je tu z dvigom ali menjavo denarja. Ker tukaj ni nobene banke, grem najprej na pošto. Prijazen uslužbenec mi razloži, da na otoku ni banke, ni bančnega avtomata in da tudi na pošti ne morem dvigniti denarja, razen če imam lokalno (Bora Bora) kartico. Denarja (US dolarjev) ne menja, ker nimajo urejene menjalnice, zato mi žal ne more pomagati. Vprašal sem ga če morda ve, če bi mi kdo od domačinov zamenjal in mi reče, da on tega ne ve, a naj povprašam po naselju. Hmmm, no ta je pa dobra! Preveč se po kopnem tudi ne smem gibati, da me ne ustavi policist, kajti odjavil sem se na Bora Bora in sedaj sem tu neprijavljen. Tukaj pa se tudi prijaviti ne da, ker ta policija ni vstopna in izstopna točka za F. Polinezijo. Moral bi nazaj na otok Bora Bora.

Pred eno lepših hiš v naselju srečam enega domačina na dvorišču in ga povprašam, če morda on ve, kdo bi mi lahko zamenjal 20 dolarjev. Napoti me do magazina (trgovine, kjer prodajajo živila na eni strani, na drugi pa je železnina in gradbeni material), kjer naj vprašam za Albo. Najdem magazin, tudi Alba je v njem in kaj kmalu se dogovoriva za menjavo 20 dolarjev v njihove franke. Kasneje v pogovoru izvem, da ima poleg te trgovine še en lokal na drugi strani otoka, kjer so turistična naselja in v tej veliki hiši ima tudi pekarno. Ko se tako pogovarjava, saj sem edina stranka v prodajalni, mi razloži, da vsak mesec ob določenem dnevu, prideta dve osebi iz ene od bank z Bora Bora in v policijski postaji cel dan urejata vse bančne posle z domačini. Pove mi in pokaže, kako domačini kupujejo blago pri njej. Nekako tako je kot včasih pri nas v manjših krajih, ko je stranka imela svoj kartonček in rekla: »Kar zapiši me«. Stranka te trgovine ima svoj kartonček in kar kupi se znesek zapiše na to kartico, datira in se pod to podpiše. Enkrat na mesec, ko prejme denar, pa poravna znesek s tega kartončka in se kartonček strga, ter odpre nov. Menda tako posluje z 90% vseh prebivalcev otoka. Preden grem mi še da eno pravkar pečeno bageto in mi ne dovoli, da bi jo plačal. Prijazni so ti ljudje.

Popoldan na barki mine ob branju knjige, saj je danes že dvakrat deževalo, od tega enkrat zelo močno. Ta drugi dež sem izkoristil in se slekel do golega, na barko s kljukicami pripel dve prepoteni majici, ki se bosta na tem dežju sprali, sam pa sem bil tudi stuširan od dežja in mi je ta naravna prha prišla prav ob tako vročem in sparnem dnevu.

13.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Po res lepi in mirno prespani noči, se zbudim v sončno in vroče jutro. Ker je na sidrišču voda globoka komaj 5 ali 6 metrov, pretok vode pa ni tako močan, je tukaj morje vsaj za dve stopinji bolj toplo, kot je bilo drugod, po ostalih Družbenih otokih. Z barke skočim v vodo in začutim teh 29 stopinj. Neverjeten občutek, modrina, voda je čista in na njej ne plavajo trave ali kakšna druga nesnaga, ki je včasih plavala na Tahitiju ali na Raiatei. Indigo je sam na sidrišču, le tu in tam mimo njega švigne hiter čoln kakšnega domačina. Nihče se ne ustavi, nihče nič ne reče, nihče ne odreagira.

Po zajtrku grem na kopno. Že prvi vtis mi da vedeti, da je tu lepo, saj je pristanišče urejeno in veliko, čeprav pride oskrbovalna ladja komaj enkrat na teden. Imajo veliko bencinsko črpalko, saj sem kasneje ugotovil, da imajo na otoku kar nekaj avtomobilov in skuterjev, čeprav je najbolj množičen prevoz kolo. Prevelike gneče na ulici ni, je pa zato zanimivo, da imajo kakšen kilometer ob obali speljano in s kamni tlakovano čudovito sprehajališče s palmami na eni strani, ter z modrino oceana na drugi strani. Ne pišejo zastonj, da je ta otok z laguno, pravzaprav nedotaknjen biser. Maupiti je od Tahitija oddaljen 200 NM in od Bora Bora 30 NM. Na otoku živi 1.256 prebivalcev in ti se preživljajo največ od ribolova, kopre in ne boste verjeli – od prodaje lubenic in melon. Tudi nekaj turizma je na zahodnem delu otoka, a zelo malo proti drugim otokom, saj imajo komaj 68 sob, katere oddajajo turistom, kateri so željni narave, miru in čudovite vode. Premorejo manjše letališče, a letalo pristane tu le po potrebi. Klasična zadeva vsakega naselja ali mesta je, da ima cerkev, gostilno in gasilni dom. No ta ima še pošto, šolo, vrtec, policijo, tržnico, dve okrepčevalnici s hitro prehrano, zdravstveni dom in celo dom za ostarele in nemočne občane. Naselje je dolgo dva kilometra in na vsaki strani ulice so hiše, saj jih z ene strani omejuje planina, z druge morje.

Ko tako hodim po ulici, fotografiram, si ogledujem vse kar mi je všeč, srečujem tudi ljudi. Vsakdo te bo pozdravil in rekel znamenito besedo v pozdrav: »Ia-ora-na« (jarana ali zdravo, dober dan). Nekaj se jih vedno s tabo zaplete v pogovor, predvsem jih zanima od kod prihajaš. Saj ne vem, če vsi vedo kje je Slovenija ali starejšim povem, da je to republika bivše Jugoslavije. Vsakdo prikima, a vem, če bi mu rekel naj pokaže kje se nahaja na zemljevidu, vem da ne bi vedel. Danes sem želel kupiti kruh, bageto, a mi je ni uspelo dobiti. Nimajo. Bom pač spekel kruh, če ga bom želel jesti.

Ker sem prehodil 6,1 km po tem vročem soncu, pridem na barko, se ves poten slečem in se okopam v morju, se stuširam ter začnem delati pitno vodo. Vsaj 150 litrov jo bom danes naredil, saj imam še v tanku vsaj 25% vode, a moram jo dotočiti in napolniti. Sem pa bolj »tanek« s pitno vodo v plastičnih steklenicah, saj se mi zdi, da sem non-stop žejen. Vmes si naredim še smuti, saj mi sadje kar hitro dozori, čeprav je bilo pred dvema dnevoma še vso zeleno. Tako imam zrelih in rumenih banan na pretek, saj sem jih pred dnevi kupil kar štiri kilograme, tistih temno zelenih. Ni kaj, postal bom banana njam. Tu je še mango in papaja, ter nekaj večjih avokadov.

Pozna popoldanska kavica, urejanje več kot 50 fotografij, pisanje bloga, vse to je tisto, kar še naredim do večera, potem bo večerja, pogledam si še kakšen film in konec bo dneva. Jutri je spet nov dan.

12.09.2018, Vaiea, otok Maupiti, F. Polinezija

Danes je dan za odhod in zjutraj ob deveti uri se odvežem z boje in odplujem skozi prehod Teavanui in zapustim znameniti otok Bora Bora. Vetra je bolj malo, a vseeno jadram pri desetih vozlih vetra, saj imam časa na pretek. Po eni sami uri jadranja veter potihne in ga je samo še 6 malo kasneje 5 in takoj zatem 4 vozle. Vsekakor premalo, zato vklopim motor in motoriram skoraj 25 NM do otoka Maupiti.

Morje je rahlo valovito, vetra ni, je bila pa zato prijetna za oči skupina delfinov, ki so šli svojo pot in se niso pustili motiti. Seveda sem jih želel fotografirati, a kaj ko je bila na fotoaparatu baterija prazna. Saj sem vedel da je, ampak tisto, ko rečeš, saj bom jutri napolnil, pa potem pozabiš. Kar je, pač je. Vmes me prehiti ena večja jadrnica, po moje jih je morala imeti krepko čez 55, če ne celo čez 60 čevljev in na AIS vidim, da ima hitrost 7,8 vozla. Če gre, zakaj pa ne.

Priplujem do otoka Maupiti in zdaj je potrebno zapluti skozi prehod Onoiau. Ta je med vsemi Družbenimi otoki menda najbolj težak za vstop zaradi vrtincev in močnega toka. Pravzaprav je podobno kot pri vhodu na atole. Zaplujem s hitrostjo 5,4 vozla in kmalu me ustavi tok na 2,8 vozla in gre še dol. Dodam še malo gasa in zdaj sem že na 2.200 obratih, a hitrost pade na 2,4 vozla, saj sem točno nekje na sredini prehoda. Prehod je zelo ozek, voda pa nizka. Ko pridem čez prehod, se začne hitrost povečevati, zato zmanjšam gas in plujem po zelo nizki vodi. Naj globlje je 9 metrov, kasneje pade na 5 in 6 metrov. Tu srečam že sidrano jadrnico, ki me je prej na morju prehitela. Naprej verjetno ne upa zaradi globine, saj ima veliko večji ugrez kot ga imam jaz. Vijugam in plujem med zelenimi in rdečimi oznakami, včasih sem celo na štirih metrih globine. Priplujem do pomola, kjer je privezana ena manjša dostavna ladja in potem zaplujem še malo naprej ter po 31 NM plovbe, sidram na globini 5 metrov. Ne vem kdaj sem nazadnje sidral v tako nizki vodi. Morje je tukaj svetlo modro, čisto in lepo. Vidijo se obrisi rjavih koralnih glav, a teh kjer sem sidral ni.

Ko sem spuščal sidro, mi ni pokazalo koliko metrov verige se je odvilo in zato nisem vedel koliko sem jo spustil v vodo. Barvnih oznak na verigi že zdavnaj ni več, zato sem tokrat sidral po občutku. Sidro prime iz prve in je dobro vkopano, saj je verigo dobro nategnilo, ko sem zaplul še vzvratno. Potem pogledam in vidim, da imam magnet na kolesu od sidrnega vitla že precej požrt in zato mi res ne more podati informacije o metrih. Kasneje potegnem električni kabel od inverterja do sidrnega vitla in z električnim vrtalnim strojem zavrtam novo luknjo in z dvokomponentno tekočo epoksi smolo pričvrstim v luknji nov magnet, zadnji iz rezerve. Ker sem že tu, me motijo luknje v nosilni plošči sidrnega vitla, ki sem jih zavrtal zaradi vrvi, da so mi držale vitel. Zato v skladišču poiščem bel silikon in vse luknje napolnim z belim silikonom. Lepše je videti in tudi voda ne bo prišla med plasti ter bo težje razslojilo nosilno ploščo. Spijem še kavo, preizkusim če mi zdaj merilnik na daljincu za sidrni vitel kaže metražo in ker je vse v redu, zadovoljen pospravim orodje.

Dela se že mrak, zato se spravim h kuhanju večerje in pisanju tega bloga. Jutri obiščem kopno in se sprehodim po otoku.

11.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Danes moram na policijo po dokumentacijo za odjavo in odhod iz F. Polinezije, a šele po 16:00 uri, kot mi je včeraj rekel policist. Ker sem napisal današnji datum za odhod, bom šel na kopno kar dopoldan in morda dobim že urejene papirje. Morda…

Ob 10:30 uri zaplujem z dingijem do obale in grem v mesto. Danes naredim še nekaj posnetkov te glavne ulice, nekaj hiš, stojnice s sadjem in zelenjavo ob cesti, itd. Pridem na policijo in ker so tam še  druge stranke, počakam, da pridem na vrsto. Žal je imel včeraj policist prav in dokumentacije še ni. Obrnem se in grem ven, se še malo sprehodim, potem pa grem kupiti še kruh, nekaj sadja in paradižnik, da sem tako zapravil skoraj vse franke, ki so mi še ostali. Spet sprehod do dingija in nazaj na barko. Vroče je danes, rahla sapica vetra je komaj občutna in pozna se, da ima sonce danes še večjo moč. 28°C je danes pokazalo na termometru, a se mi zdi, kot bi jih bilo čez 30°C ali več.

Časa imam na pretek, zato se spravim v dingija in grem okoli barke čistiti trup, saj je kakšnih 20 cm nad vodno gladino umazan. Ko očistim trup, si nataknem še plavutke in nadenem masko, ter s plastičnim strgalom očistim vso vodno linijo barke in še nekaj trupa v vodi. Ni tako zelo poraščena, kot sem si mislil. Po dveh urah trdega dela se stuširam, spijem v kokpitu popoldansko kavo in ob 16:00 uri grem spet na kopno in na policijo. Zdaj me dokumenti že čakajo in jutri zjutraj lahko zapustim otok Bora Bora. Le na pošto moram odnesti še en dokument in ga poslati v Pappete na Tahiti. Ko policista vprašam za kuverto, mi pravi da je ne potrebujem in mi stisne dve sponki ob strani ter pokaže, kam naj nalepim znamko. Pošta je 100 m naprej in sem takoj na vrsti in res tako oddam dokument. No, samo da pride, pa čeprav je brez kuverte.

Spet grem na barko in kmalu bo noč. Še ena noč na tem otoku, jutri pa grem naprej. Pravzaprav še ne zapuščam F. Polinezije, saj plujem na otok Maupiti. Zanj pravijo, da je mala Bora Bora, le da je veliko manj turističen, a prav tako lep s čudovito laguno. Tam ostanem kakšen dan ali dva potem odplujem naprej. Ker tam ni možnosti za odjavo, sem pač moral le-to opraviti tukaj, tam pa bom »na črno«, kot mi temu pravimo. Če pride do kontrole, bom pa zaigral na že stare strune, da sem imel defekt na barki in sem se moral ustaviti nekje, da odpravim to napako. Za takšne zadeve imam vedno na strani en strgan jermen, umazano mastno cunjo in dva zarjavela stara ključa.

  • Spodaj je nekaj posnetkov glavnega mesta Bora Bora Vaitape, skozi katerega pelje ena sama glavna ulica, na vsaki strani pa so hiše, butiki, cerkev in policija. Ni vse zlato kar se sveti in eno je turizem, ter daleč od turističnih oči, realni svet otoka. Žal me je ravno ta razočaral, vse ostalo pa mi je zelo lepo.

10.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Jutro, v katerem veter tako močno pihlja, da obrača še mojo vetrnico, ki se po navadi zbudi šele nad 10 vozlov vetra. Vstanem iz postelje, jo ugasnem, a se mi ne ljubi več nazaj v njo. Pospravim jo, kot vsako jutro in se uredim v kopalnici. Po kavi in zajtrku odidem na kopno, saj moram na policijo, da uredim odjavo iz F. Polinezije, kajti jutri mislim odpluti dalje in zapustiti Bora Bora. Ko pogledam malo nazaj sem obiskal kar nekaj otokov, atolov in preplul 1.231 NM v skoraj štirih mesecih.

Prijazen policist me nagovori v slabi angleščini in končno je nekdo, ki zna angleščino slabše od mene.  Stojim za pultom, on pa nekaj brska in jemlje papirje iz raznih map. To ni za mene, si mislim. Čez tri minite mi vroči točno 7 obrazcev na formatu A4. Toliko jih po navadi v dveh ali treh državah nisem dobil, če jih seštejem skupaj. OK, »što se mora nije teško!« Pišem in izpolnjujem zahtevane rubrike cca 20 minut in nato le-te odnesem policistu, da mi  preveri, če je vse v redu. Najprej malo bere, me pogleda in pravi: »Žal to ne bo šlo.« »Katero?« ga vprašam. »Odhod jutri ob deveti uri zjutraj?« mi odvrne. »Zakaj pa ne?« sem spet zvedav. »Zato ker moram vse te papirje z dokumenti barke in potnim listom poslati po emailu na Tahiti in oni to obdelajo, kar traja 24 ur ali več. Jutri okoli 16. ure bodo dokumenti pripravljeni.«  Šele???« On skomigne z rameni, jaz pa se mu zahvalim in grem razočaran na ulico.

Danes je ulica polna. Veliko je prometa je na njej, kakor tudi ob njej, saj je le-ta brez pločnikov. Ob cesti stoji nekaj stojnic, kjer domačini prodajajo sadje in zelenjavo. Cene? Dražji so kot v supermarketu. Verjetno pa obstajajo dvojne cene, ene za turiste in druge cene za domačine, če ti sploh kaj kupujejo od njih. Mi je pa nekako bolj toplo pri srcu, ko vidim ta živ žav.

Pridem na barko in poiščem še dva prazna kanistra za nafto, enega iz skladišča pa pretočim še v tank, a tudi ta ne gre cel v njega. Odplujem z dingijem na bližnjo bencinsko črpalko, natočim 51 litrov goriva in imam na barki spet poln tank goriva in nekaj polnih kanistrov. Pot je še dolga in plovbe bodo trajale kar nekajkrat po več dni skupaj.

Kasneje se odpravim na obalo, ker mi je marinero Vehia uredil, da bom videl kako njegova žena z drugimi ženskami tiska oz. barva paree. Pareo je navaden kos bombaža v izmeri 1,6 x1,0 metra, poslikan z živimi barvami in vzorci. Uporabljajo ga ženske kot moški, za ovijanje okoli pasu in je videti tako kot eno dolgo krilo. Pravzaprav ga tukaj ženske nosijo na 101 način, ter ga znajo vezati na prav toliko načinov. Enkrat so to krila, drugič iz njega naredijo hlače, spet tretjič je to obleka od vrata navzdol.   Belo zarobljeno tkanino, nabavljajo iz Vietnama, saj je menda bolj kvalitetna za barvanje od Kitajske. Ta obrat za barvanje parea je 5 km oddaljen od mesta in je pravzaprav na dvorišču neke hiše. Vehia me pripelje, me predstavi in potem gledam kako to ženske najprej zvijajo in zavijajo to tkanino. Zelo važna je tehnika zvijanja, saj tako dobijo dvo ali tro barvne vzorce, ne da bi kaj dodatno barvali na roke ali s čopičem. Potem to tkanino, še vedno tako zvito, namočijo v neko tekočino, ki nadomešča kis. Zvitek stisnejo z rokami in nekaj kapljic barve in tekočine steče iz njega, nato pa to razprostrejo po plastični valoviti črni strešni kritini, ki mora biti direktno na soncu. Blago nato pričvrstijo s kljukicami, da ga veter ne odnese in nanj položijo figure, izrezane iz 2 mm debele črne gume. To pustijo eno uro na soncu in potem odstranijo gumo, pod gumo pa nastane figura, podobna malo temnejšemu vodnemu žigu na papirju. Dnevno prebarvajo in z vzorci obdelajo  od 200 do 250 tkanin in vse gre še isti teden do butikov, po celem otoku. Nekaj jih gre tudi na sosednje otoke. Maloprodajna cena v butikih je 1.500 Fr (12,50€), če ga oni prodajo v svojem butiku je cena 1.000 Fr (8,40€).

Pozneje grem še v trgovino, saj če sem že na kopnem, zakaj ne bi to izkoristil in potem spet na barko, saj v mestu ni kaj početi. Moral bom potrpeti še kakšen dan na tem zibajočem morju.

09.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Ta blog sem želel napisati že sinoči in še sreča da ga nisem, da sem se odločil malo prespati in pustiti času čas. Dobro sem to naredil. Zakaj? Zato ker sem šel sinoči ven, da bi videl nočno mestno življenje najbolj obleganega bisera na Pacifiku. Del mesta sem že videl po dnevi, a sem ne vem iz kakšnega razloga mislil, da če bom šel dlje, da bom naletel na tisti »Wouuu«, ki mi ga bo pričaralo mesto. Pričakoval sem vsaj nekaj podobnega Poreču, Zadru, Splitu… Dobil sem pa takšno turistično klofuto, ki se mi bo v glavi poznala še verjetno dolgo časa. A gremo od začetka…..

Bora Bora (domače Pora Pora) je proglašen za najlepši otok Tihega ocena, za nekatere celo biser tega planeta, Zemlje. Otok z najlepšo laguno, ki jo obkroža koralni greben, z enim samim vhodom in izhodom skozi njega, otok kjer menda še Hollywoodske zvezde ostanejo brez diha, ko ga začutijo. Otok ima 9.690 prebivalcev in turistom nudi 938 sob, apartmajev in bungalovov. In res je tako! Otok je naravnan samo turistično in za turizem. Vsi resorti imajo vse, kar gost potrebuje: sobe, hišice na kristalno čisti modri vodi, plaže iz belega peska, korale, koralne ribice, restavracije, glasbo, bare, ples, zabavo, animacijo in tudi POS terminale za kreditne kartice, s katerih gostom neutrudno jemljejo denar. Jaz nisem v resortu, jaz sem prišel z barko na sidrišče, a se tudi sam počutim kot turist. Zato sem šel v nočni obhod mesta. Glavno in edino mesto je Vaitape. Skozi njega pelje ena sama ulica, na vsaki strani pa so hiše. Hiše? No o temu bi lahko pisali in se pogovarjali. Vse kar ni naravnano na turizem je ena sama beda, revščina. Dobrih in lepih hiš, kakršne so normalne hiše v Sloveniji, ni niti kolikor imam prstov na eni roki. Nekaj srednjih hiš in veliko zelo revnih ter na hitro skupaj zbitih ut, v katerih nekateri Slovenci ne bi imeli niti domače kosilnice. Res pa je, da pred vsako podrtijo stoji dober avto, po možnosti kamionet višjega cenovnega razreda. »Nek se vidi razkoš!« Domačini so v 80% predebeli, saj je njihov obrok sestavljen večinoma iz riža, raznih omak, podobnim našemu golažu, h kateremu je obvezno potrebno pojesti vsaj pol bagete na osebo, seveda pri enem samem obroku. Ko se znoči, mesto nima sprehajalcev, mesto nima odprtega niti enega od desetih butikov v katerih prodajajo nakit iz črnega bisera, raznih konfekcijskih butikov in še česa. Nikjer nisem srečal odprtega bara, restavracije, nič od nič. Mesto v katerem po moje ženska ne bi hodila sama zvečer, ker bi jo bilo preveč strah. Tema! Edino kar sem našel, so štiri kombi stojnice s hitro prehrano na enem velikem parkirišču. Za mizami je sedelo nekaj ljudi, največ pa so ljudje hodili po hrano in jo vozili domov. Sinoči sem prehodil cca 9 km in dobil 9 razočaranj. Očitno je, da se vse dogaja v resortih, raznih hotelih, saj jih je kar precej ob majhnih otokih, koralnem grebenu, nekaj malega pa tudi ob obali otoka, kjer je na sredini 727 m visoka gora Otemanu.

Da ne bo pomote, to je moje razmišljanje in moje videnje, kot turista – jadralca, kateri sem videl že marsikaj, saj sem obiskal že 5 kontinentov preden sem začel pluti in zdaj sem obiskal mnogo biserov Sredozemlja, Atlantika in Tihega oceana. Za turista, ki pride v hotelski kompleks, ki si doplača snorkljanje, potapljanje na grebenu, organizirano hranjenje mant, plavanje z črno plavutim morskimi psi za grebenom, itd… je Bora Bora res sanjski otok. Verjamem, saj je denar sveta vladar!

Danes sem odšel na kopno, da si ga ogledam drugače, da ga začutim bolje od včerajšnjega dne. Že včeraj sem videl izposojevalnico koles in sem si danes izposodil kolo. 5 ur najema stane 1000 Fr (8,40€) in 8 ur stane 1500 Fr (12,60€). Ker sem včeraj pri plačilu boje prihranil 1000 Fr sem jih danes namenil za kolo, a sem bil tako dolgo siten, da sem tudi to dobil za 8 ur, plačal pa samo 1000 Fr. Včasih se vztrajnost izplača, ta pa prihrani denar v denarnici. Otok ima okoli sebe speljano asfaltirano dvopasovnico v izmeri 36 km. Marsikaj je bilo videti na tem nedeljskem kolesarskem izletu. Kolesaril sem v smeri ure in obiskal še drugi Yacht Club, ter se prepričal, da sem tega kar dobro izbral, vsaj kar se cene tiče, saj tam za isto število dni zaračunajo okroglih 10.000 Fr (84€). Videl sem nekaj lepih zalivov, obiskal sem na hribu oba topa, ki so jih postavili tako, da se lahko otok brani s hriba na eden in edini vhod na otok. Obiskal in ogledal sem si hotelski kompleks Maitai, na njihovi plaži v prijetnem baru porabil še del denarja od najemnine za kolo ter v prijetnem ambientu spil Hinano točeno in mrzlo pivo. Povzpel sem se tudi na hrib in fotografiral oddaljene bungalove na vodi, na koncu pa sem se še skopal na mestni plaži. Res dobro izkoriščen dan. Pozno popoldne sem vrnil kolo, se na barki stuširal in spil svoj Barcaffe.

Za jutri sem se zmenil, da si pridem ogledati kako tiskajo tkanino za pareo, saj tkanino obarvajo posebni strokovnjaki, ki tkanino previjejo, zvijajo in namakajo v razne tekstilne barve, vzorce pa menda naredi sonce.

Današnji dan sem obarval v prijetne barve, razpoloženje glede otoka se mi je malo dvignilo, vse skupaj pa ne more primerjati z meni najlepšim otokom med Družbenimi otoki, Mooreo.

08.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Po res nepričakovano mirni noči zaradi guganja na bojah, sem dopoldan tuhtal kaj narediti, ostati tu še kak dan ali oditi drugam. Veter mi po napovedi kaže več brezvetrja kot vetra, kar je za sidrišče dobro. Odločim se, da grem drugam in sidram, da tu ne plačujem boje. Odidem še na kopno, da v trgovini kupim kruh, saj vse ostalo imam na barki ter na dingi pontonu srečam nemški par, katera sem že srečal na otoku Tahaa. Ona dva sta sidrana v kristalno čisti vodi na globini 11 m za otočkom Toopua. Tudi ona dva sta prišla v trgovino, a z dingijem. Njima ni težko saj imata dingi s trdnim dnom in za motor uporabljata 10 konjsko zverino. Dobri dve milji imata do sem in to premagata v dvajsetih minutah. Nekako pomislim, da bi šel tja tudi sam, a ko mi povesta, da je v tistem malem zalivu nagnetenih vsaj 50 bark in so vse tako blizu drug druge, da imajo bokobrane na trupu, me ta želja za premikom mine. Potem tudi razmišljam koliko ur bi jaz plul s svojim dingijem do pontona, saj moram na kopno v ponedeljek in torek. S svojim dingijem? Ne hvala, misija nemogoče! Hitro se vrnem iz trgovine, saj je pričelo deževati in v Yacht Clubu poiščem marinera, ki nadzira boje in priveze. Malo se pogovarjava in mu pravim, da bom šel drugam, na kakšno sidrišče, ker je tu predrago, a on samo skomigne z glavo in pravi: »Tvoja izbira.« Potem se še malo pogovarjava in pravim, da bi vseeno ostal tu in ne potrebujem računa, zato na koncu le popusti in mu plačam 4.000 Fr (33 €) za 5 dni. Prav sem naredil. Tukaj res ni najboljše, a imam ogromno možnosti za odhod v mesto, da grem z dingijem na bencinsko črpalko, morda pa le najdem kakšen prevoz in se priključim kakšni skupini ki gre snorkljat ali pa kaj drugega, podobnega. Možnosti je tu veliko. Kristalno čisto in zelo nizko vodo bom imel na naslednjem otoku, ki ga obiščem.

Popoldan se mi prav nič ne dogaja, saj se je spet pooblačilo in začelo je deževati. Ob branju knjige zaspim za skoraj eno uro, kasneje pa si naredim pozno kosilo in grem v mesto. Morda se bo danes zvečer kaj dogajalo v mestu, saj je sobota.


07.09.2018, Vaitape, otok Bora Bora, F. Polinezija

Driiiiing…. Me prebudi ura na telefonu, saj sem si jo nastavil, da me prebudi ob 5:00 zjutraj. Spijem še kavo in pred šesto, ko se je začelo svitati, zapustim sidrišče. Po dobrih treh miljah, zaplujem čez prehod Pai Pai, ki se nahaja med dvema grebenoma in sem vesel, da tam ni več nasedle jadrnice, ki jo je tja porinil neugoden veter z velikimi valovi, ki je pihal prejšnji teden, ko sem še sidral na Raiatei. Verjetno je posadki prišel kdo na pomoč in so s kakšno veliko ladjo prestavili barko na Tahiti ali Raiateo, kjer je več možnosti za popravilo le-te.

Zaplujem v ocean in valove. Veter, kakšnih 15 vozlov ga je, kaj kmalu popusti na 10 vozlov in plujem počasi. Ravno zato sem zgodaj odšel, da ujamem ta močnejši veter, a očitno je pretental tudi vremenarje. Kmalu veter obrne, kot je bilo navedeno v napovedi in sedaj ga imam točno v nos. Prižgati moram Pento in motoriram proti otoku Bora Bora, še 11 NM imam do tja. Vmes se mi na ploterju obrnejo številke preplutih milj in zdaj jih kaže že 7.000, ki so preplute v letošnjem letu. Ufff, kar nekaj jih bom še moral prepluti v tem letu, da se varno skrijem pred ciklonsko sezono.

Od kar plujem med Družbenimi otoki, še nisem srečal toliko plovil kot danes. Plovila so v glavnem katamarani raznih čarter družb z Raiatee in verjetno je to najbolj pluta pot do Bora Bore in nazaj. Po 29 NM priplujem skozi edini vhod med dvema zelo širokima grebenoma na otok Bora Bora. Zaplujem do mesta Vaitape, a nikjer ne najdem zame še sprejemljive globine pod 20 m za sidranje, vse se vrti okoli 30 m in več. Odplujem naprej in iščem primerno sidrišče, a ga ne najdem. Torej moram nazaj na tisto mesto, kjer so pred Yacht Clubom boje, te pa verjetno niso zastonj. Eno noč bom preživel, potem bom pa videl. Privežem se na eno od dveh prostih boj, a ker je blizu bencinska črpalka, ni preveč mirno, saj razni taksiji in gliserji naredijo valove na privezu.

Tako! Ko sem pred dvajsetimi leti prvič zasledil otok Bora Bora in na sliki videl tiste hiške na vodi, ki so bile sanjske v tisti modrini, sem si kot vsak zemljan zaželel, da bi ta otok enkrat obiskal. A prepotoval sem skoraj cel svet v desetih letih, Bora Bora otoka pa nisem videl, saj me nikoli ni potegnilo tja, kjer so luksuzne destinacije. Raje sem se potikal po puščavah, ali se vozil po ne preglednih cestah nekaterih kontinentov. Sedaj sem potreboval štiri leta plovbe, da sem videl Bora Boro. Ko sem jo videl z morja sem mislil, da sem zgrešil otok, saj sem videl gorati del in bolj je bilo podobno pluti proti alpam , kot otoku z modrino in apartmaji na vodi. A končna destinacija je pokazala, da sem prišel točno tja, kamor sem si želel.

Skuham si kavo in v tem času pride marinero Yacht Cluba, ki mi zaželi dobrodošlico na biseru Pacifika, Bora Bori. Vprašam ga za ceno priveza na boji in mi pove, da stane boja 2.000 Fr (16,76€) na dan. Boje so letošnje in so garantirano dobre. Za ta denar lahko uporabljam dingi ponton, lahko se kopam v bazenu Yacht Cluba in lahko dobim tudi vodo, a proti plačilu. Razložim mu, da je ta cena zame previsoka in morda ostanem eno noč, potem si najdem sidrišče. Ni problema, lahko najdeš sidrišče mi pravi, a povem ti eno stvar, tukaj je vsepovsod na dnu vulkanska plošča, na njej pa pesek in veter te bo odnesel s sidra. No to verjetno ne drži, a vseeno se naredim balkanca in ga vprašam, če mi da popust za tri dni. Pravi, da mi lahko da 1.000 Fr popusta in plačam samo 5.000 Fr (41,90 €). A če ostanem 5 dni, je cena enaka in znaša 5.000 Fr za 5 dni. Jebela cesta, kje pa je zdaj tu logika? Pravim, da bom potem plačal za pet dni, a plačal bom jutri, ker moram najprej na bankomat, saj nimam denarja s sabo. Marinero iz plastične škatle potegne brezžični POS terminal in pravi, da ni problema, bova uredila s kartico. No pa nisva mogla, saj so bile baterije prazne. Jutri bova, pravi. Opozori me, naj zaklepam barko in naj zaklepam dingija, ter mi pove kaj se je dogajalo nekaj dni nazaj, in da to niso bili domači ribiči ampak ribiči iz otoka Huahine.

Šel bi na obalo, a mi od včeraj naprej spušča dingi. Ker je na premcu, ga napolnim z zrakom in takoj najdem kritično točko ter ga zakrpam. Tako, moj dingi je sedaj res podoben pikapolonci, saj ima vsaj tri krpe na vsaki tubi, a važno da drži. Vstavim še plastificirano jeklenico, na motor dam ključavnico in zaplujem na obalo. Yacht Club je videti prijeten, lep in zanimiv. Potem grem v mesto in na cesti je kar precej prometa, mesto dokaj prijetno in na vsakem koraku se prodajajo izdelki iz črnih biserov, cene pa letijo v nebo. Pozna se, da je tukaj vse naravnano na turizem in če ima turist denar za Boro Boro, potem ima tudi za bisere. Pridem nazaj na barko in si naredim večerjo. Privez je še vedno malo valovit in ni nič kaj prijeten, a se poskusim navaditi.

06.09.2018, zaliv Tapuamu, otok Tahaa, F. Polinezija

Ura je pol šest zjutraj. Spet me je prebudil dež. Tokrat ne bom vstal iz postelje, čeprav sem ravno  zaradi njega buden, zato vzamem v roke knjigo in berem. Kasneje, ko že pijem jutranjo kavo in nekaj pišem, me zmoti trkanje po barki in slišim, kako nekdo kliče ime mojega plovila. Pridem v kokpit in zagledam v dingiju mlajši par iz sosednje švicarske barke. Ne poznam ju osebno, saj smo se šele včeraj prvič videli in pozdravili. Ona dva sta bila danes na kopnem in sta bila dogovorjena z nekim domačinom, da jima uredi nekaj sadja. Možakar jima je zjutraj ob dogovorjeni uri prinesel metrski šop banan, veliko vrečko manga, eno veliko vrečo papaje, eno manjšo vrečo limon… ko pogledam v njun 3 m dolg dingi imam kaj videti. Tri četrt dingija je samo sadje. Nimata kaj z njim in sta mi ga nekaj malega prinesla. Želim jima plačati, a mi ne pustita, saj sta ona dva plačala za vse skupaj 3000 Fr (cca 25€), kar je za njiju, kot pravita zanemarljivo, na vso to količino. Povabim ju na kavo in potem se na barki pogovarjamo še  kakšno uro. Povesta mi tudi, da bosta odplula nazaj proti Markezom, ter spomladi še enkrat zaplula nazaj tu sem. Pravita, da ju je ta del Pacifika tako očaral, da ga morata ponoviti. Silvio in Suzane kasneje odideta na svojo barko ter dvigneta sidro, saj odplujeta na drugo stran otoka in potem še na Raiateo. Žal mi je bilo, da se ne bomo mogli več družiti, a vsak od nas ima svoje plane. Vsekakor smo si obljubili, da se spremljamo preko emaila.

Jaz moram na kopno, saj sem že pozen. Današnji dan imam nabit z dejavnostmi. Najprej sem se dogovoril za voden (free) ogled destilarne ruma Pari Pari. Prijazna mladenka me odpelje najprej do njihove dodatne dejavnosti, proizvodnje kokosovega olja. Pokaže mi kako iz kokosove beline pridobijo vlažno moko, katero sušijo v sušilnici, nato pa to stiskajo in pridobivajo navadno kokosovo olje in hladno stiskano (ekstra deviško) olje, ki pa je pakirano samo v 33 cl steklenicah. Ko si to ogledam, me popelje do proizvodnje ruma. Najprej mi pokažejo kako iz melase sladkornega trsa, katerega zmeljejo, pridobijo sok, katerega potem fermentirajo in nato destilirajo. Tako nastane beli rum, znamke Manutea. Določeno količino belega ruma pretočijo v hrastove sode in ga starajo najmanj 18 mesecev, tako dobijo rjavi rum enake znamke. Cena teh rumov je okoli 4.000 Fr (33€) za 7 dcl steklenico. Pokažejo mi še predelavo vanilije, iz katere pridobivajo koncentriran ekstrakt, katerega potem pošiljajo po celem svetu. Le ta se uporablja za kuhinjo, za mešanje ekstrakta v druge kreme, šampone, mila,… Zanimivo dve urno druženje, se na koncu seveda konča z degustacijo ruma.

Odpravim se še dva kilometra naprej do Ioarana farme biserov. Tam sem zmenjen za jutri, a pridem danes. Lepo me sprejmejo, kljub temu, da sem prišel en dan prekmalu. Čeprav sem že bil na farmi, kjer vzgajajo bisere, mi je bila ta toliko bolj zanimiva, saj sem v naslednjih treh urah videl kompleten postopek, od gojenja malih školjk do biserne ogrlice. Najprej seveda vzgojijo ostrigo bisernico in ko je dovolj velika, da lahko postane nosilec, to školjko najprej pregledajo, kakšno biserovino ima. Če je dobra, v njo vstavijo rumeno okroglo jedro in poleg nje vstavijo še rdeč košček posebnega dela mesa druge, dobre ostrige. Nato školjko zaprejo in jo privežejo z drugimi devetnajstimi na meter in pol dolgo vrv, katero potem položijo in privežejo v plastično mrežo, ki bo zaščitila te bisernice pred napadalci. Vsake tri mesece morajo to mrežo potegniti iz vode, jo pod pritiskom oprati, da se rešijo zajedavcev in s tem bolezni, katere tako očiščene vrnejo v domače okolje. Po osemnajstih mesecih je bisernica primerna, da pokaže kaj ima v sebi. Na enak način kot so ji vsadili vsadek,  ji zdaj odvzamejo biser in če je ta zelo debel, potem to školjko razrežejo na manjše kose, ki bodo služili za oploditev drugih školjk, ter s tem pridobivanja velikega in čim bolj enakomernega bisera. Biseri se potem ločijo po teži, barvi, obliki in čistosti oboda. Iz njih naredijo nakit, kateri je zelo priznan in dragocen.

Po ogledu odidem na barko, zadovoljen tudi ker sem prehodil sedem kilometrov in že v poznih popoldanskih urah naredim še 200 litrov vode, nato pa si skuham še večerjo, katera je poleg jabolka in banane, moj današnji prvi obrok. Včasih res ne gre vse na enkrat, sploh pa ne kadar me že zjutraj prijetno zmotijo.

05.09.2018, zaliv Tapuamu, otok Tahaa, F. Polinezija

Mirna noč, nato pa me ob pol petih zjutraj prebudi vetrnica, katera se je obračala, kot da mora delati z vso možno močjo in proizvesti elektriko za cel otok Tahaa. Nekaj minut za tem je pričelo zelo deževati, kot bi se utrgal oblak. Še sreča, da sem se navadil, da zapiram okna, ko zapiha nenaden močan veter, saj to v večini primerov pomeni, da prihaja squall. Dež je po pol ure prenehal, zdanilo se je, veter pa je popustil na 18 vozlov. Ustvarili so se valovi in barka je poskakovala. Pogledam po morju, a to je z nizkimi, morda največ 70 cm visokimi valovi po površini belo in penasto. Merilnik vetra mi pokaže da piha 20 vozlov, sunkov pa tokrat skoraj da ni, oz. so skoraj neopazni. Skuham kavo, nekaj še fotografiram, s sidrišča odhaja vse več in več bark. Pri pitju kave dobim sporočilo od kolega Billa, ki je na Bora Bora in se je včeraj odjavil, danes pa bi moral odpluti za Cookove otoke. Sporočilo je bilo žalostno in prav jezilo me je, ko sem ga bral. Sinoči je bila neka predstava v mestu in veliko ljudi, kakor tudi samih jadralcev se je udeležilo te večerne predstave. V tem času pa so lokalni faloti pokradli tri dingije z motorji. Ko je šel na policijo, da bi prijavil krajo, je tam spoznal še ostala dva jadralca, ki sta ostala brez dingija, kakor tudi dva druga jadralca, katerima so vdrli (ne vem točno če so imeli zaklenjena vrata na barki in je bila samo kraja ali vlom) in iz barke pokradli vse kar je bilo vrednega. Danes je moral spet na policijo in čakalo ga je še eno presenečenje. Ker se je včeraj odjavil, bi moral po polnoči zapustiti Bora Boro. Temu se je vsekakor uprl, saj je drugače tako, da moraš odpluti v štirindvajsetih urah po odjavi, v nekaterih dokumentih za F.P. pa celo piše, da moraš po odjavi ostati še 72 ur na mestu, če pride za tabo še kakšna kazen ali kakršen koli ukrep iz cele F.P.. V glavnem, štala!

Ob pol enajstih pogledam spet ven in na sidrišču smo ostali le jaz in dva katamarana. Da ne bom kvaril povprečja, se odločim da grem še sam. »Kud mali Mujo tu i mali Haso!« Temu se reče čredni nagon, a ne? Ne bom opisoval kako je to, ko veter piha 23 vozlov, barka je za dobro dolžino barke komaj oddaljena od grebena in plitvine, moja veriga pa se je naslanjala in vijugala med vsaj sedmimi koralnimi glavami. Motor prestavim tako da je na prvem zobu in počasi vleče naprej, čeprav dvomim, da je to kaj pomagalo, saj je bil močan veter skupaj z valovi veliko močnejši in je potiskal barko nazaj proti grebenu. Tukaj bi mi pa res prišel prav še eden član posadke, a ker sem sam, moram to opraviti sam. Samo ena napaka bo dovolj, da bova oba z Indigom kaznovana. Tokrat je šla veriga čudovito ven in na koncu je bilo vseeno malo stresno, saj sem potegnil vso verigo skupaj s sidrom do konca, žal pa se je barka približala grebenu na dobrih 5 do 7 metrov. Hitro sem prestavil in z vso močjo odplul vzvratno stran od plitvine in se potem obrnil proti otoku Tahaa.

Po slabi milji plovbe na motor sem priplul v varen in povsem miren zaliv Tapuamu, kjer sidram na 19 metrih globine. Manjka mi še kakšnih 25 m verige, a ker je tukaj mirno in zaščiteno, bo tudi teh 50 m  za enkrat dovolj, saj je teža prenesena na globino. V takšnih primerih je zelo dobro imeti vsaj 10 ali 15 kg težko svinčeno utež, katero je dobro spustiti po verigi do dna in je zadeva rešena. No če ne bo šlo drugače, bom na 22 mm debel gambet nataknil rezervno 18 kg delto in jo spustil do dna, namesto uteži. Življenje na morju me je že marsikaj naučilo in počasi postajam vse bolj in bolj sposoben za krizne situacije.

Najprej se lotim poznega zajtrka, katerega res pojem v miru, nato pa se lotim mojega motorčka in ga dam v kokpit na vhodna vrata in v roku dveh ur vse očistim, popravim, namažem, itd. Kar nekaj vode in neke sluzi sem našel v spodnjem delu vplinjača, katerega sem razstavil in očistil. Ko delo končam, ga dam spet na dingija in preverim če dela. Ta lepo dela, tudi z vso močjo in upam, da bo delal še naprej, čeprav je že star deset let in ima za sabo veliko ur, več kot domača kosilnica.

Še malo o otoku Taha´a (tako sem menda prav napiše) ali po polinezijsko Uporu – otoku vanilije. V skripti The Islands of Tahiti preberem, da je otok pravzaprav nekakšna inspiracija za vse Družbene otoke. Ni tako znan kot sosednja Bora Bora, zato pa je enako lep, ima svoj šarm in občutno je cenejši od sosednjega otoka. Na otoku je poleg dveh ogromnih plantaž vanilije, ki pokrivata več kot 80% celotne pridelave vanilije na Družbenih otokih, tudi večja in zelo priznana farma biserov Iaorana. Otok ima 5300 prebivalcev in glavna dejavnost teh ljudi je turizem, ter pridobivanje vanilije, kopre in seveda dragocenih črnih biserov. To knjigo (Travel planner) sem si kupil na Tahitiju in žal mi je, da je nisem imel že prej, saj pokriva tudi vse otoke Polinezije. Bo pa morda za drugi krog  ☺ bolj služila svojemu namenu.

04.09.2018, otoček Tautau ob otoku Tahaa, F. Polinezija

Ponoči je spet pihal veter z vzhoda, tokrat zelo ne enakomerno in nekateri sunki so bili prav močni. Kar nekajkrat je verigo napelo do konca, a ni bilo bojazni da bi sidro popustilo, saj je veriga »lepo« napeljana med koralnimi glavami, katere so zadržale napenjanje verige. Zato pa je bilo jutro mirno in sončno ter toplo.

Po zajtrku, ko je bilo sonce že kar visoko in je imelo svojo moč, si vzamem plavutke in masko ter podvodni fotoaparat. Zaplujem kakšnih pol milje proti stičišču otočkov Tautau in Maharare, kjer se nahaja zelo znani »Coral garden«. Pravzaprav je bilo plutje do tja zelo zanimivo, saj je 20 m od barke ena samo turkizna peščena plitvina. Ne vem, če je globlja od metra ali morda kakšen centimeter več. Tu pa je moj motorček dober, saj vsi plujejo počasi, potreben je tudi pogled v vodo, saj se tu in tam najde še kakšna koralna glava skrita v vodi. Dingija pustim privezanega za eno od številnih palm in zaplavam dobrih 50 m stran med koralne glave. Tam pa srečam na stotine ribic in rib, katere v tem današnjem soncu odsevajo v vseh možnih barvnih odtenkih. Zanimivo je, da je zelo malo tistih malih enobarvnih, zato pa je veliko več teh tropskih koralnih rib, katere so velike od 10 do 20 cm. Tukaj je kar nekaj ljudi, morda kakšnih 20 in med njimi je nekaj otrok, saj je verjetno to za njih posebno doživetje. Voda je tukaj globoka od 70 cm pa vse do metra in pol, zato ni problem za otroke, morda je večji občasni problem, ko se moramo mi odrasli prebiti v tej plitki vodi med koralnimi glavami, da se ne opraskamo ali poškodujemo. Pogledam enega očeta, ki ima ob sebi dva otroka, stara kakšnih 7 in morda 9 let. Vsak otrok v roki drži kos kruha, okoli njiju pa da ne pretiravam, plava in se bori za hrano vsaj sto ribic. Spominja me na tisti pojav na morju, ko vidiš, da včasih voda kar vre, saj je spodaj cela jata manjših rib. Čudovit občutek za otroke in tudi za nas odrasle. Ribe ne bežijo, saj so očitno navajene ljudi, nekatere se celo zaletavajo v fotoaparat, nekatere mi grizljajo prste, ko se držim za korale. Spomnim se na svojega sedem letnega vnuka in pomislim, le kako bi on tu užival, a ga žal ni tukaj. Verjetno pa bi tudi on bil raje tu, kot sedel v šolski klopi drugega razreda. Po moje ga starša ne bi dobila cel dan iz vode. Tukaj tudi prvič vidim posebne školjke, katere sem jedel na Tahitiju. Res so čudovite v naravi, meso je barvno s črnimi pikami in valovito. Pogledam na uro in ugotovim, da sem tudi sam danes kot otrok, saj sem bil v vodi celi dve uri. Res moram ven iz nje.

Zapeljem se z dingijem do barke, motor mi zopet nagaja in ugaša, a jaz ga vneto spet prižigam. Jutri ga zagotovo popravim. Na barki pogledam posnetke in res jih ni malo, saj sem naredil 157 posnetkov in dva filmčka, od katerih bom en film obdržal in morda 15 ali 20 najboljših posnetkov rib.

Kasneje ob računalniku se mi malo zadrema, verjetno me je voda izčrpala, zato grem malo na sonce in zaspim za dobre pol ure, a zdaj šele vidim, da je bilo preveč, saj sem že dobil malo rdeče barve, kot opomin, da je sonce popoldne še vedno močno.

Na sidrišče je prišlo še kakšnih 5 bark in sedaj nas je že 13 in nastala je gneča. Priplula sta tudi znanca z elanko in sidrala poleg mene, tokrat sta bolj upoštevala varnostno razdaljo. Tristan me je v šali  vprašal, če je sedaj bolje sidral kot na Raiatei in oba sva se nasmehnila. Tokrat res nisva bok ob boku. Včasih so dnevi res prijetni in danes je bil še eden tistih prijetnih dni.

03.09.2018, otoček Tautau ob otoku Tahaa, F. Polinezija

Pa se je umirilo. Sicer še piha nekaj malega vetra, a to je postalo zanemarljvo proti prejšnjim dnevom. Da je manj vetra se pozna tudi na sidrišču, vsi dvigujejo sidra in odhajajo, se prestavljajo na boljša sidrišča, nove lokacije in nove otoke. Ob devetih zjutraj dviguje sidro tudi SY Cajucito. Priplujem do barke z dingijem, se še enkrat poslovimo in vprašanje, kdaj se spet vidimo. Sinoči smo se imeli lepo in prijetno, a vseeno nismo ostali predolgo, saj je bil kapetan zaspan.

Ko kolegi zapustijo sidrišče, se odpravim tudi jaz do obale in odnesem smeti. Potem pa pridem na barko, jo pripravim za plovbo in dvigujem sidro. Kar nekajkrat sem moral dvigniti in spustiti sidro, saj se mi je veriga zapletla med manjše koralne glave, na koncu pa sem že bil prepričan, da bom odrezal verigo in sidro, saj se mi je le-ta zagozdil pod eno od mnogih koralnih glav. Na koncu se odločim še za en poskus in po verigi spustim 22 mm debel gambet, ki je privezan na 10 mm vrvi in ta pade direktno na sidro in objame ročico sidra pri plošči. Spustim še 10 m verige in nekaj vrvi, ter zaplujem z barko tako, da sem bil zdaj za 180 stopinj obrnjen drugače, kot prej, torej kontra. Nategnem vrv in privežem na bitvo, potem pa  vzvratno zaplujem dva tri metre, sidro popusti in potegnem sidro izpod koralne glave. Tokrat se je spet ta tehnika obnesla, a sem že mislil, da se mi bo strgala vrv. Zamenjati jo moram debelejšo, z vsaj 12 ali še bolje s 14 mm debelo vrvjo. Dvignem oboje na krov in srečen, da sem obdržal sidro, zaplujem proti sosednjemu otoku Tahaa.

Po približno dveh urah in pol motoriranja ter 11 NM, saj sem imel neugoden veter za jadranje, sem priplul do otočka Tautau, kjer je nekakšen hotelski kompleks na vodi in kopnem. Tukaj je turkizna voda, saj mostiščarski bungalovi stojijo na grebenu, ki je tukaj zelo širok, a žal zelo plitev. Sidram pri globini 7,5 metra in plujem s krmo nazaj proti grebenu, da vidim kakšna globina me čaka, če veter spremeni smer. Vse je v redu z oddaljenostjo, dolžino verige, kakor tudi z globino. Ker se mi je zdelo, da je bilo pri popuščanju slišati verigo, sem šel v vodo in se potopil do vidljivosti sidra. Super! Tokrat se je veriga položila vsaj med sedem koralnih glav na tleh. Juhuuu, spet bo pestro, dvigniti in prestaviti se mi je ne izplača. Bolje je počakati in imeti kasneje veselico, ko bom odhajal na naslednji otok. V vodi ni nobene ribe, srečam pa dvakrat koralnega morskega psa, velikosti dobrega metra. Morda je bil celo isti in sem srečal samo enega, kajti obakrat je bila velikost približno enaka. Mlad je še bil in verjetno malo radoveden.

Popoldne na roke operem trojne kopalke, nato spijem popoldansko kavico in kmalu bo padel mrak. Danes ne grem na kopno, jutri pa se že verjetno odpravim in upam, da mi bodo dovolili hoditi po otoku. Rad bi si ogledal ta turistični kompleks. Kakšen dan si moram pustiti za podvodni ogled koralnega vrta med otočki in uživati ob pogledu na stotine koralnih rib in koral. Za kakšen dan si pustim še ogled t.i. smaragdne reke, potem moram še kakšen dan na otok Tahaa in spet bo nekaj dni okoli. Ta F. Polinezija me je res očarala!

Pravkar se je spet pooblačilo in dežuje. Spet bo v barko porinilo vso to sparino in spet ne bo prijetno. Ahhh, kje že si veter? Kdaj spet prideš?

02.09.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Za danes je napovedano umirjanje vetra, a zjutraj še kar piha močan veter, le da je tokrat drugačen. Nekako nas v krogih tišči po sidrišču in na enem mestu slišim, kako veriga drsi po koralni glavi ali po grebenu. Morda celo po kakšni ploščati kamnini. Ko pride na to določeno mesto se sliši po celi barki, kot bi nekaj drsalo in bi nastajalo neko trenje.

Veter se okoli desete ure res umiri in pade pod 20 vozlov in jaz skočim kar v kopalkah v dingija, prižgem motor in se zapeljem proti obali. Motor je bil še nedavno obrnjen na glavo v vodi, zato mi vsaj 10x ugasne v razdalji, nekaj več kot 300 m do kopnega. On ugaša, jaz vlečem vrvico in ga prižigam. Končno le pridem do pomola, se oblečem in grem do ceste, v upanju, da ujamem koga na štop. Ko tako hodim po ladjedelnici se pripelje avto, dvignem prst in avto se ustavi. Prelahko! Vprašam ga če gre v mesto in pravi da ne, gre le v trgovino, malo pred mestom in me lahko zapelje do tja. Super, če je še kje kakšna trgovina, tudi jaz ne potrebujem mesta. Možakar je prijeten in razvijeva pogovor in kaj kmalu sva mimo letališča in malo naprej je velika trgovina. Zahvalim se mu in on mi pravi, da me bo počakal, jaz pa njemu da ni potrebno, saj bi rad te štiri in pol kilometra prepešačil, kajti tri dni nisem bil na kopnem in malo moram pognati kri po žilah. V prodajalni kupim kar potrebujem in se počasi vračam proti barki. Vreme je ravno pravšnje, saj ni sonca vetra med hišami pa tudi ni toliko, da bi mi bil neugoden.

Kaj kmalu sem na dingi pomolu, kjer se zapeljem do barke in tokrat mi motor niti enkrat ne ugasne. Pospravim nakupljene stvari na svoje mesto in se preoblečem. Stopim v kokpit in takrat slišim, da 100 m za barko nekdo vpije in očitno potrebuje pomoč. V vodi vidim surferja kako plava ob surfu in ravno takrat dvigne roko in mi pomaha. Skočim v dingija in se zapeljem do njega. Pove mi, da se mu je zlomil nosilec loka na surfu in ne more več srfati, zato je plaval in pravi da res ne more več, saj je že več kot eno uro v vodi. Potegnem ga v dingija in pobereva surf, nato pa ga odpeljem do obale, kjer ima avto. Ves vesel se mi zahvali in potem grem nazaj. Dodam malo gasa in motor spet obstane. Jaz potegnem vrvico in se zažene, a se tokrat spet še 3x ugasne. Verjetno je v gorivu kaj vode.

Popoldan sem povabljen k Billu na kavo in tam me preseneti s fotko, ki jo je posnel, ko sem reševal surferja. Malo se pošalimo na to temo, da sem tukaj »na črno« zaposlen kot reševalec. Jutri gredo naprej, mi pravi. Preseneti me, a ga razumem. Ima posadko in eden od njih je vezan na letalsko vozovnico z datumom poleta. Jaz ostajam tukaj, na teh otokih vsaj še nekaj dni, potem pa sva dogovorjena, da se spet ujameva nekje na enem od 750 NM oddaljenem Cookovem otoku. Ker jutri gredo, ga povabim skupaj s posadko na mojo barko, jaz pa obljubim da spečem dve pici in za vsakega imam pivo ali dva in naredimo en manjši poslovilni party. Takoj so zato in jaz že mesim testo, ter pripravljam pico. Ta čas je tud veter potihnil in piha le še kakšnih 10 vozlov z občasnimi sunki vetra, kateri pa tudi niso več tako močni.

Danes zvečer bo očitno prijetno spanje in zatisnil bom oba očesa in pokril oba ušesa.

01.09.2018, zaliv Upapa, otok Raiatea, F. Polinezija

Danes bi se moral veter po prvotni napovedi umiriti. Se je? Ni! Nasprotno, na trenutke so bili sunki vetra tako močni, da mi je na »wind instrumentu« ostala zabeležena številka 34 vozlov. Kar nekajkrat je padel dež v dopoldanskem času, popoldan pa se je dež umiril in posijalo je sonce, katero je polnilo naše skladišče električne energije. Pa saj ga polni tudi vetrnica, a ko res precej pihne jo ustavim, saj se bojim da bi se pokvarila. Verigo na trenutke tako napne, da barka enostavno zaječi. Ne da se pomagati, a tudi to enkrat mine.

Še vedno sem mnenja, da se bo popoldan malo umirilo in bom lahko odšel na kopno, če drugače ne, vsaj pretegniti noge. Zato se dopoldan v tem dežju spravim k pisanju sedme reportaže za 39. številko magazina Navtika plus. Pisanje mi danes leži in uspe mi napisati kar nekaj besedila, vsekakor pa še ne vseh šest strani, kolikor ga moram. Ko več ne gre, izberem kakšno fotografijo, ki se sovpada k besedilu in tako presekam pogled na monitor in na črno bele črke na njem. Spomnil sem se včerajšnjega svojega zapisa za blog in prav gotovo je tudi to eden od načinov potovanja in dela na barki, med tem ko jadramo po oddaljenih krajih sveta. Popoldne pride k meni kolega Bill na kavo in druženje. Svojo posadko je odpeljal na kopno, sam pa se je vrnil do barke, ker je ne želi pustiti brez nadzora. On ima dober dingi s širokimi tubami, trdim plastičnim dnom in dolžino primerno za prevoz petih ali šestih oseb. Motor ima 6 konjskih moči in je dovolj močan. A tudi on je prišel danes do mene moker, a vseeno nasmejan. Veter ima svojo moč. Kasneje se nama še pridruži Martin, a on noče kave. Prišel je kar v kopalkah in je tudi on moker, čeprav njemu se čudiva, saj ima večji čoln narejen kompletno iz poliestra z močnim 9,9 konjskim motorjem. Starejši je od naju in pravi, da mu tokrat ni prijetno na barki. Povem mu, naj se malo umiri, saj ga vsak dan vidim vsaj 20 krat (vprašanje je kolikokrat ga ne vidim) na premcu in gleda verigo, vitel, vrv, spet nekaj prevezuje,… Verjetno ga je strah. Potolaživa ga in mu poveva, da ga imava ves čas na očesu in ga čuvava. Zamahne z roko in se nama nasmehne. Med jadralci res ni nikoli slabo.

Veter ne pojenja, celo od kar se je pooblačilo, spet več piha. Jutri je menda tisti dan, ko bo pihalo okoli 20 vozlov ali kakšen vozel manj in v ponedeljek ne bo več vetra. A v torek nas obišče veter do 10 vozlov, tokrat z zahoda. Se pravi, da bom lahko v ponedeljek zapustil ta otok in zaplul do sosednjega otoka Tahaa. Le na zahodni veter moram računati pri sidranju.

Večer prinese mrak in dež. Moral bom naoljiti pregibne tečaje na oknih, saj jih nič kolikokrat na dan zapiram in odpiram. Tretji dan, ko si nisem razmigal nog, tretji dan ko sem blizu kopnega, a ne morem do njega. Jutri bo bolje. Pripravim si še dobro večerjo, morda kasneje pogledam dober film in končam današnji prvi septemberski dan.

*foto – Piha, res piha… še (grafit) žensko na steni ene od hiš v Raiatei je dvignilo s tal v zrak

Avgust – 2018

31.08.2018, zaliv Upapa, otok Raiatea, F. Polinezija

Po res vetrovni noči in vetrovnem dopoldnevu se ob 14. uri vsaj za nekaj vozlov umiri veter. Skoraj tako nekako, kot včeraj in upam, da bo tako vsaj ostalo, le da danes veliko več dežuje. V takšnem vremenu nimam kaj početi, saj če res ni nujno, ne grem niti na kopno. Na barki imam čisto vse kar potrebujem, tudi če bi moral biti zdaj en mesec ali več na vodi. Sem se pa odločil, da napišem nekaj podatkov, saj mi nekateri pošiljajo emaile in primerjajo moje jadranje z raznimi dopusti, bivanji v dragih resortih na rajskih otokih in ne nazadnje tudi z najemi jadrnic, pri katerem mi pišejo, da jih dopust stane najmanj 2.000€ za 10 ali 14 dni. Koliko šele potem stane jadranje in bivanje na teh rajskih otokih po Tihem oceanu.

Jaz sem odplul iz Istre maja 2014 in do danes je to 4 leta in 3 mesece. Zapisujem si res vse odhodke, pa naj je to hrana, oprema, internet, servis za barko ali pa marina ter letalska karta. Najmanjši vijak je zaveden v mojih stroških, kakor tudi popravilo motorja v Panami, nakup čigumija za 28 centov v Alicanteu, plačilo marine za eno noč na Siciliji, ali pa nakup jadra doma v Sloveniji. Vsako jadranje je specifično in se ne da primerjati z drugim jadranjem, kakor se ne da primerjat jadralec od jadralca. Včasih so rekli, da so prepluli svet v dveh ali treh letih (nekje 30.000 milj) in to jadranje jih je stalo 30.000 takratnih nemških mark. Ena marka ena milja. Na svoji poti srečujem ljudi (primer: dve osebi na barki), ki imajo na razpolago 400$ na mesec in takšne, ki si marsikaj privoščijo in jim je tudi 2.000$ premalo. Dejansko vsi preživijo. Eni lažje, drugi težje. Spet je odvisno kaj je narobe z barko, kakšni so defekti, kaj potrebuje vsak posameznik in kaj od opreme dokupi, da mu je jadranje lažje in bivanje na barki bolj udobno. Definitivno z določenim nakupom dražjih zadev na barki, dolgoročno privarčujemo in si olajšamo življenje. Tudi jadranje in bivanje na barki je danes drugačno, kot je bilo včasih. Sam zase pravim, da nisem razsipen, včasih na trenutke sem celo preveč »stisnjen«. A vseeno lepo in prijetno živim svoje sanje. Imam res konfort in vse kar ima vsak posameznik doma; spalnica, dnevna, kopalnica, kuhinja, mizo s klopmi na prostem v senci, no jaz imam tu zraven še veeelik bazen, ki mu rečemo morje. Najmanjši strošek je gorivo. Včasih mi je bil strošek pitna voda, zdaj mi je ta strošek zanemarljiv. Zelo drage so marine, a v njih ne zaplujem, razen če grem za nekaj mesecev domov. Dlje sem od doma, dražje so tudi letalske karte. Tako sem letel že za 35€ na eno stran, kot tudi za 720€ v obe smeri. Če bi letel iz teh otokov do Ljubljane, bi me letalska karta stala vsaj 2.500€, saj je od tukaj do doma najdaljša in najdražja destinacija. Če pluješ v enem kosu, odpadejo marine in letalske karte. Strošek hrane ni velik in veliki nakupi se opravijo v deželah, kjer je to cenovno ugodno, potem pa na poti kupujem samo nujne izdelke ali izdelke s kratkim trajanjem roka uporabe. Jesti moraš tako ali tako tudi doma. Stroški servisov in popravil so odvisni od barke, pokvarljivosti in seveda od tega, kaj vse lahko popravim sam in mi ni potrebno plačati mojstrov. Rezervni deli so vedno dragi, a žal brez njih ne morem, je pa spet vse odvisno, kje jih kupim. Včasih je na trgu enak izdelek za 30% cenejši kot drugje, le čakati moram nanj kakšen dan dlje od prve in najhitrejše možnosti. Med plovbo skoraj ne bivam v marinah, zato sem na sidru, kjer je zastonj. Pa zdaj ni to zato ker je zastonj, temveč zato ker sem v čistem in mirnem okolju. Pravzaprav je barka enaka enemu povprečnemu novemu avtomobilu. Cena nekaj let povprečne 11 ali 12 m velike barke je enaka novemu avtomobilu srednjega spodnjega razreda. Avto potrebuje servis in registracijo ter seveda gorivo. Enako je z barko in tu je stanje precej podobno, le goriva se ne porabi toliko. Doma plačujem položnice za elektriko in komunalo, RTV, kurjavo, itd. To tukaj odpade, tega tu ni. Tudi pri garderobi se razlikujemo. Doma potrebujem veliko več oblačil in obutve. Tukaj potrebujem superge, japonke in plavutke. Od oblačil pa nekaj majic, kratke hlače in kopalke. Imam samo letno garderobo, saj je ves čas toplo in zimske ne potrebujem.

Vse več jadralcev je takšnih, ki so prodali vse kar so imeli, kupili plovilo in odšli za nekaj let jadrat. Na vprašanje: »Kaj bodo počeli takrat ko se vrnejo?« Dobim odgovor: »O tem bom razmišljal ko se vrnem in vsekakor ne sedaj.« Zadnje čase kar precej srečujem predčasno upokojene jadralce, ki živijo od te znižane pokojnine. Vse več mladih jadralcev dela iz barke, to so lastniki podjetij, kateri imajo zaposlene in nastavljene direktorje. Nekaj je takšnih kot moj sosed na sidrišču, ki z ženo popravljata in šivata tende, nadstreške nad vhodi v barke, razna pokrivala in še kaj. Najlažje je za nekaj dni dobiti delo v kakšni restavraciji, kjer kot pomivalec posode lahko zaslužiš 90€ v devetih urah ali 540€ na teden. Kolegica je odšla za tri mesece delati in dela v marini Taina v baru kot natakarica, njen zaslužek je 16€ na uro (tukaj toliko staneta dve pivi) ali 770€ na teden, nedelja je prosta. Živi na barki na sidrišču in nima nobenih stroškov. Možnosti je seveda še veliko, le obrniti se je treba pravilno. Spoznal sem francoza, ki je šel zaradi pomanjkanja denarja delati na bencinsko črpalko. Samo za pol leta. Tu je že 7 let in zdaj je vodja črpalke, poročen in ima otroke. Živi še vedno na barki, njegova žena je na barki z otrokom in ona prodaja LED razsvetljavo kar na barki. Tukajšnje zgodbe ljudi o življenju, jadranju in preživetju nimajo konca.

In ja, ne nazadnje še en podatek; 627€ stane vse zgoraj navedeno na mesec in vse vključeno v ta znesek! Če je tukaj še drugi član k temu prištejte še 30% in imate življenje za dve osebi. Torej so sanje lahko realne in poceni, le odločiti se je treba. Res pa je, da ni vsak za to »cigansko življenje.«

Veter še vedno piha, na barki je kljub vetru prijetno in danes bom sem spekel nekaj dobrega. Zapis vam pošiljam po internetu, WiFi je tukaj najcenejši in rad se ustavim tam, kjer vidim znak za WiFi, a najlepši znak za WiFi je na mojem krožniku! Vse lepo vam želim v septembru! Jaz sem še v avgustu.

30.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

In ponoči je res zapihal močan SE veter, ki je imel moč s sunki čez 35 vozlov. Verigo je zategovalo, barko je prestavljalo na trenutke levo in potem spet desno.

Zjutraj pogledam po sidrišču in zdaj nas je kar precej tukaj. Ko sem prišel sem, smo bile tu le tri barke, saj verjamem, da to sidrišče ni najbolj zaželeno. Prvič že ne zaradi grebena, ki je za ritjo, potem se občasno sliši hrup iz ladjedelnice, poleg tega pa tukaj ni trgovine, ne kakšnega bara, da bi kdo popil kakšno pivo ali pa se podružil z drugimi jadralci.

Dopoldan se je veter malo umiril in je pihalo kakšnih 10 vozlov manj. Potem pa se je okoli 14 ure spet okrepil veter in do tega trenutka ne pojenja. V takšnem vetru imam navado, da ne zapuščam barke, saj nikoli ne vem ali bo popustilo sidro, veriga, ali pa morda celo vrtljivi gambet. Pokliče me kolega s sosednje barke na kavo in spustim dingija s krme v vodo. Dobro, do njega lahko grem, saj je sosednja barka. Komaj ga spustim v vodo in se le ta odmakne kakšna dva metra stran od barke, ga veter dvigne in obrne, le ta pa pade z motorjem navzdol v slano morje. Ufff… hitro poskusim obrniti čoln, a zaradi premočnega vetra ne gre, zato poskušam z druge strani in mi po petih minutah končno le uspe. Ta motor se danes ne bo zagnal! Stopim v čoln in ga poskusim zagnati. Prvič, drugič, … petič, sedmič in se zažene. Tokrat sem imel srečo da sem hitro odreagiral, saj sem bil zraven. Lahko bi se mi naredilo enako kot lani na Karibih, ko ga je obrnilo ponoči in se je celo noč namakal v slani vodi. Vseeno nikamor ne grem in k meni pride kolega, ki mi pravi, da če ne bi videl, ne bi verjel. Še sam mi potrdi, da je to za tukajšnje razmere prelahko, saj dingi z motorjem ne tehta več kot 37 kg. Je pa zato to čudovita teža za spravilo motorja in dingija na barko, sploh če je na barki ena sama oseba.

Kasneje slišim, da mi nekaj udarja po krovu barke, sicer zelo rahlo, a se sliši. Pogledam in se začudim, saj mi je preparel eden od dveh nosilnih trakov, ki držita rešilni splav na krovu. Sonce in morska voda sta naredila svoje in še sreča, da ni ta trak odtrgalo na zadnjem jadranju in da nisem med nočno plovbo izgubil rešilnega  splava. Tokrat vzamem Dynema 6 mm debelo vrv in vse skupaj zavežem z njo. Ta se ne bo odtrgala, čeprav za videti pa ni tako lepo, kot je bilo s prejšnjim širokim trakom.

Zvečer berem pilote in gledam izbrane točke moje nadaljnje poti, za vsak slučaj izbiram alternativo. Nikoli se ne ve, kdaj je potrebno zaradi kakšnega razloga zaviti drugam. Veter še vedno ne pojenja.

29.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Danes sem se res naspal in ves še zasanjan poležim v postelji in se pretegujem v tem čudovitem  sončnem jutru. Danes se mi nikamor ne mudi, danes nikamor ne grem, niti na kopno mi ni potrebno iti. Vse imam na barki in ne potrebujem ničesar, prav za prav pa na splošno, res ne rabim veliko.

Vstanem, spijem jutranjo kavo, tokrat je ne pijem v kokpitu ampak v barki, za navigacijsko mizo. Ne, nikamor ne grem, a notri sem zaradi tega, ker je zunaj pričelo pihati. Napovedan je močnejši veter, domačini imajo zanj celo ime, a si ga nisem zapomnil, vem le to, da bo tri dni pihalo od 25 do 30 vozlov ali še več. Eden od kolegov je bil danes v mestu in je rekel, da še ni videl tako velikih valov tukaj, pa je že dva meseca ne tem otoku. Čeprav tega najbolj ne razumem, kako bi lahko bili valovi v portu tako veliki, saj je otok zaščiten s koralnim grebenom, a ne spuščam se v debato in mu verjamem na besedo. Na sidrišče prihaja veliko plovil, nekatere sidrajo, nekatere se vežejo na bojo, spet druga plovila gredo raje v marino. Veliko nas je in poleg mene se sidra mlajši par, ki pluje pod francosko zastavo. Barka mi je po obliki znana, in seveda, to je naš Elan 333. No pa sem zagledal prvo Elanko na moji poti. Zdi se mi enako, kot bi srečal na barki slovenskega državljana. Upam le, da ne bova preblizu. V skladišču za verigo mi je ostalo še kakšnih osem metrov verige in prižgem motor in tudi njo spustim v vodo. Pravijo, da bo res precej pihalo, zato mi zna teh osem metrov še koristiti. Tukaj sem v zaščitenem delu otoka in pred mano je kar nekaj hribov, ki bodo zadržali veter, da ne bo hudo.

Popoldan še naredim 200 litrov vode z desolinzatorjem, ki res dela dobro in poceni, saj ko preračunam, me ta voda stane 1,2 litra goriva ali preračunano v denar, 1,50 €. Nikjer se ne da dobiti tako poceni vode, če tudi jo sam proizvajaš iz slanega oceana. Vmes, ko se dela voda pometem in pospravljam po barki, saj so sinočnje leteče mravlje pustile na stotine kril po tleh. Bolj jih pometam in odpravljam, več se mi zdi da jih ostaja za mano. Lahke so in letijo povsod, samo v smetišnico ne.

Čez čas me obišče francoz s sosednjega 43 čeveljskega katamarana starejšega letnika in se pogovarjava in me ne razume, kako sem dovolil, da se je Elanka sidrala tako blizu mene. Kaj čem? Kaj naj naredim? Zvečer morda nastavim na svojo barko bokobrane če že slučajno usekava skupaj. Upam, da ne bova. Pogovarjava se še nekaj časa, potem pa se sam povabim na njegov katamaran v naslednjih dnevih, ker bi rad videl kako so to včasih delali in kako je to videti v prostoru.

Popoldan si naredim še večerjo, ko pride kapetan s sosednje barke in me povabi na Hinano (znamka piva) party. Ok pridem, morda spijem eno pivo in se vrnem na barko, še preden me zagrabi putika. Kasneje vzamem štiri piva in jih dam v vrečko ter grem k sosedom. Na barki je že 11 ljudi, jaz sem dvanajsti. V glavnem francozi, a se pogovarjamo tudi v angleščini. Po dveh urah pridem na barko, napišem ta blog in potem imam prosti večer, prosto po Prešernu.

Foto: fotke prikazujejo cene sadja in zelenjave v tukajšnjih trgovinah, s tem da je potrebno upoštevati, da so cene tukaj veliko nižje kot so na Markezih, Tuamotosih in celo na Tahitiju.

Krompir stane od 1,20 do 3,00€ po kilogramu, paprika stane rekordnih 8€ do 12€ po kilogramu, paradižnik stane od 4,50 do 6,00 € po kilogramu, jajčevci ki so v akciji PPN stanejo 2,30€ po kilogramu, malo manj kot 6€  stane por po kilogramu, solata se prične po 2,30€ in navzgor po kosu, kilogram jabolk se dobi od 3 do 4€ po kilogramu, pomaranče stanejo 3€ po kilogramu, mandarine so še po 4€ po kilogramu, zelje stane 5€ po kilogramu, itd… Tukaj je življenje lepo, prijetno a za nas, predrago.

28.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Torek je in kmalu bo konec še enega meseca, ki je v Sloveniji naznanjal dopuste in poletje. Tukaj pa je poletje sedem mesecev, pet mesecev od novembra do konec marca pa je deževno obdobje, saj tukaj ne poznajo zime. Očitno imajo tudi v Franciji dopuste in počitnice, saj je otok Raiatea zelo poznan po čarterskem najemu plovil. Vsak dan plujejo okoli mene, katamarani vseh velikosti tukajšnje čarter družbe. Lepo je videti nasmejane starše in vesele ter radovedne otroke.

Za današnji dan sem si pusti nekaj dela, a to je zelo malo v primerjavi z včerajšnjim dogajanjem. Najprej se lotim del ob sidrnem vitlu. Nazaj moram pričvrstiti senzor števca verige. A to delo opravim presenetljivo hitro in v slabe pol ure sem gotov, saj mi je vse delovalo že iz prve. Potem še očistim del okoli vitla in zelo sem zadovoljen s tistim, kar vidim. Verjetno me ta nosilec za pričvrstitev na nosilno letev preživi.

Očistim in umijem tudi kokpit, saj se je le ta umazal, ko sem po njemu valjal orodje, vitel in še kakšno reč, ki mi je prišla prav ob delu, ki sem ga opravljal. Vse se bo hitro posušilo, saj nas tudi danes greje toplo sonce nad južnim oceanom. Ko sem gotov se okopam v tej čisti in modri vodi in ravno se oblečem ko pride do barke čoln v njem pa domačin. Zdi se mi znan, a ne vem kam bi ga dal. Me je pa prepoznal on in se ustavil pri meni. Spomin se mi počasi ustavi na Markezih, na otoku Hiva Oa, kjer je ta mladenič doma in me je enkrat pobral, ko sem štopal do naselja. Pove mi, da zdaj dela tukaj pri čarter firmi in je zadovoljen. Mlad fant, poln polinezijskih tattoojev in s cvetom za desnim ušesom, kar pomeni da je še samski. Hitro ga fotografiram za fotko v blogu, morda pa se najde kakšna samska Slovenka, ki bere blog in bi imela tega fanta, ter bi živela na rajskem otočju ☺.

Po 14 uri pripluje na sidrišče SY Cajucito in se sidra ob meni. Bill me povabi na njihovo barko, da mi predstavi nove člane posadke.  Vprašam ga če kaj potrebuje, a le ta mi odvrne, da potrebuje od mene samo en srčen prijateljski objem. Malenkost dragi prijatelj, prihajam! Sedemnajst dni se nisva videla. Na barki se malo pogovarjam z njegovo novo posadko, ki je že tretja od kar ga jaz poznam v teh dobrih pol leta. Kasneje, ko začne padati mrak na naše sidrišče, se odpravim na svojo barko in začnem pripravljati večerjo. Maloprej pa sem dobil v barko cel roj nekakšnih letečih mravelj, ki so podobne padalcem, saj ko nekam priletijo, odvržejo krila s sebe in se plazijo po barki. Prav nadležne so in zato sem moral zapreti na barki vse odprtine in takoj je postalo vroče. Zdaj imam na tleh veliko teh kril, po tleh pa se plazi mrgolazen. Upam, da ne bodo s časom iz tega nastali kakšni ščurki. V barki pa je vroče in soparno za znoret.

27.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Zgodaj se prebudim in pripravim sidrni vitel. Najprej ga moram odvezati, odvijačiti, nato pa še od spojiti od električne napeljave. Vse mi gre kot mora in na koncu se ena električna sponka odtrga. Ni kaj, kupil bom vseh šest novih in imel bom mir. Vsem, ki imate barke priporočam, da pregledate te sponke, saj so izpostavljene dežju, morju in še čem. Moja mi je enostavno ostala v roki, kljub debelemu kablu. Težak je ta sidrni vitel, sicer ne vem koliko kilogramov, a ko sem ga dal v eno od vreč, ki mi je včasih služila za jadro, se je le ta strgala. Zavijem, zvijem in zavežem z vrvico ter se zapeljem z dingijem na obalo. Ker so bili precej neugodni valovi za mojega malega dingija, sem šel na obalo kar v kopalkah, kar se je kasneje izkazalo za dobro. Bil sem nekajkrat moker, a ne toliko kot na Tahitiju. Preoblečem se na dingi pontonu in odnesem vitel do prve delavnice. Na prvi pogled sem na pravem mestu, saj vidim, da proizvajajo aluminijasta plovila. Eden od delavcev me napoti v glavno pisarno in tam se dogovorim, da mi bodo to sprejeli in kar takoj naredili. Jutri naj bi bilo gotovo.

Prijazen šef gre z mano in mi pokaže, kdo mi bo opravil delo na vitlu. V vitlu je še vedno olje in v njem je še tudi elektromotor. Z delavcem se dogovoriva, da  bo to vse on naredil in odmontiral, nato pa mi bo zavaril aluminijast kotnik in zavrtal vanj luknje. Prosil sem ga, če mi lahko naredi nosilno ploščo vsaj 12 mm namesto kotnikov in jo privari na vitel, ter mi naredi v njo šest lukenj. Mojster takšne plošče nima, ima pa 16 mm debelo. Strinjam se in upam, da je še toliko prostora med vitlom in pokrovom sidrnega skladišča. Vse se dogovoriva in potem mojster pristopi k delu, jaz pa grem v mesto.

Problem te marine je v tem, da ima naselje in nekaj hiš, nima pa trgovine. Pravzaprav je bila nekoč ena manjša garažna trgovina, a je ta pred kratkim zaprla vrata in zdaj vsi hodijo v 6 km oddaljeno Uturoo. Ker tudi tukaj avtobus vozi vsako pomlad enkrat in morda v jesen dva krat, sem se odpravil na cesto in dvignem palec. Kaj kmalu mi ustavi prijazen možakar in me zapelje do mesta. Kupiti moram šest sponk za kabel, kupiti moram šest inox vijakov, ker so stari prekratki, kupim še neodvrtljive matice in večje podložke. Skočim še v samopostrežbo, kupim sadje in zelenjavo, en paket mesa in grem nazaj proti marini. Tokrat nisem imel sreče z dvignjenim palcem kot prej in nihče mi ni ustavil. Vsaj kilometer in pol sem prepešačil, nato pa mi le ustavi prijazen možakar, ki mi pove da je skipper na enem od katamaranov in me zapelje v marino, kljub temu, da je njegova hiša dva kilometra pred njo. Ni kaj, prijazni ljudje me spremljajo celo pot na Tihem oceanu. Pot do dingija me pelje spet do delavnice in za vsak slučaj grem pogledati, kako napreduje delo na mojem vitlu. Možakar pravi, da vse še lepo zbrusi, spolira in čez 15 minut bo gotovo, jaz naj grem pa kar v pisarno in plačam račun. Ko plačam račun, vzamem vitel in grem na barko. Malo pozno je že, a če mi bo vse klapalo, ga bom imel pred nočjo zmontiranega na mestu. Napeljem elektriko iz inveterja, vzamem vrtalni stroj in najprej naredim šablono za nov nosilec. Zavrtam luknje in potem privijačim vitel. Močno bo to in kljubovalo bo sidranju na oceanu. Prav vesel sem kot radio, ko gledam, kako močno je narejeno. Zamenjam še električne spone na kablih in vse privijačim z vijaki M8. Izoliram in preizkusim delovanje. Dela in vrti se v obe smeri. Pozno je še in jutri bom montiral še magnete in senzorje za moje daljinsko delovanje vitla. Hitro še pospravim orodje in res je okoli mene trda tema. Samo stuširam se še, napišem blog in potem lahko grem v pripravo kosila, večerje ali kar koli že bo ob tej pozni uri.

26.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Nedeljsko dopoldne. Sonce je močno in skrijem se pred njim v notranjost barke. Moral bi v trgovino po zelenjavo in sadje, a se mi nekako ne da, morda kaj od sadja najdem popoldan ob cesti, ko bom šel zagotovo na sprehod.

Malo kasneje prične deževati in vesel sem, da sem na barki. Sedim za računalnikom in spet pišem in urejam besedila in fotografije. Veliko je tega, ogromno strani in ogromno fotografij. Končno me okoli dveh zapeče vest, da je zunaj tako lepe vreme, saj spet sije sonce in ni niti malo vetra, jaz pa samo sedim v barki. Skočim v dingija in se najprej zapeljem do sosednje barke, mojih prijateljev kataloncev. Čudno se mi zdi, da nihče od njiju ni prišel do mene, saj poznata mojo barko in njeno ime, kot jaz poznam njuno, že po tistih ogromnih ustih morskega psa. Pridem do barke in zagledam najprej žensko, a ni prava. Iz barke pride tudi moški, hmmm, tudi ta ni pravi. Sta prodala barko? Potem se zapletem z njima v pogovor in izvem, da sta francoza, da to sploh ni ta barka, ampak sta tudi sama slišala, da ima nekdo enak motiv na premčnem trupu barke. No kaj takšnega. Kakorkoli, pogovor je bil dobrodošel in tako izvem, da že jutri verjetno zapuščata sidrišče in odplujeta proti Tongi. Dolga bo, jima pravim, ona dva pa meni, da se tega zavedata in da se ne bosta nikjer ustavljala vseh nekaj več kot 1600 NM. Zaželim jima srečo in se odpeljem proti obali. Tam najdem privez za dingija in grem na sprehod. Kam? Do sosednje marine! Do tja je dva kilometra in še toliko nazaj. Med potjo je sicer nekaj hiš, nikjer pa ne vidim nobene trgovine. Zato vprašam v sosednji marini v zalivu Apooiti, če mi lahko povedo kje je kakšna trgovina. Danes je zaprto mi pravi, a neka mala je tukaj naprej proti mestu, a svetujem vam, da greste v mesto Uturoa, saj je tam večja izbira in vsega je na pretek.

Počasi se vrnem s temi informacijami na barko. Nimam kruha, nimam sadja, zelenjave in ne mesa. Pravzaprav pa imam drugo hrano na barki, da trgovine sploh ne potrebujem. Zvečer si naredim špargljevo rižoto in je bila je boljša od bilo kakšnega mesa, čeprav so bili šparglji iz konzerve. Pravzaprav je tukaj kar precej stvari pakirano v konzervah in niti ni važno, da so le te v hladilniku. Tako imam na zalogi tudi pol kilograma Ancor masla v konzervi, pa v konzervi imam sir, mleto goveje meso je tudi v konzervi,… itd. Verjetno pa je v teh konzervah veliko konzervansov in kemije, da lahko vse to obstane sveže in še vedno uporabno.

Zvečer se spet lotim dela in pišem. Jutri moram v marino do mojstrov in morda jutri ne bo več časa za pisanje.

*Foto: Veliko naselij na teh otokih ima manjše parke, ki so urejeni s tipičnimi hišicami, katere so odprte ali zaprte. V nekaterih zaprtih se včasih prodajajo spominki v odprtih pa sedijo ljudje in se pogovarjajo med sabo ali pa se samo hladijo v globoki senci. Ob hišicah je speljan umeten kanal in v njega napeljejo sladko vodo, tam pa rastejo lokvanji in drugo cvetje. Zelo lepo in simpatično.

 

25.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Noč sem prespal, sploh ne vem, če sem se v postelji obrnil. Zato zjutraj spočit vstanem in po v miru popiti kavi pripravim barko in zapustim mesto na boji, kot sem obljubil.

Ker ni vetra, pot pa je kratka, komaj 3 NM, motoriram in se previdno izogibam koralnim grebenom in se držim kardinalnih oznak. Priplujem do marine v zalivu Apooiti in se vežem na bojo. Tudi tokrat uspešno in iz prve, čeprav sem sam na barki. No tukaj bi bil kar malo problem, če mi ne bi uspelo iz prve, saj so boje tako gosto nastavljene, da po moje barka velikosti od 55 čevljev naprej, tu nima kaj iskati. Le kakšnih 20 metrov za mano je greben in plitvina. Tu nekih večjih popravnih izpitov ne more biti, torej zagrabiš bojo iz prve ali pa moraš odpluti dalje in se v velikem loku vrniti nazaj. Ko se zavežem, odplujem z dingijem do sosednjega katamarana in povprašam kako je z bojami. Boje so last marine, cena pa je kar visoka, 67 Fr po čevlju na dan. Torej bi jaz moral plačati 2.278 Fr (cca 19€) na dan. Drago! Vendar tu druge izbire skoraj ni, saj so globine okoli 35 m, jaz pa nimam več kot 50 m verige. Vprašam ga še za mehanično delavnico in pravi da je tu zagotovo ni, je pa v sosednji marini,  eno miljo naprej.

Spet se odvežem in zaplujem še eno miljo naprej do zaliva Upapa. Tukaj je veliko več boj in veliko več prostora med njimi. Vidim pa, da so nekatera plovila za bojami na sidru. Pogledam na ploter in vidim, da je tam ena manjša plitvina, morda pa le ni koralnih glav in se da sidrati. Zaplujem tja in najprej vidim meni poznano aluminijasto barko z narisanimi usti morskega psa. To je barka katalonskega para Albe in Pola. Nazadnje smo bili skupaj na Fatu Hivi na Markezih. Najdem prostor med barkami in sidram na 12 m globine. V vodo spustim kakšnih 46 m verige, nato na verigo dodam vrv z napenjalcem verige in amortizerji ter šele za tem zategnem verigo pod obrati, da vidim če sidro drži. Če tega ne bi naredil, se bojim, da bi mi lahko zamaknilo ali pa celo premaknilo okvarjen sidrni vitel.

Najprej si naredim pozni zajtrk, nato se lotim urejanja barke, čiščenja, menjave brisač in posteljnine. Popraviti si moram tudi zadnji nosilec, kjer imam obešen škripec za dvig dingija na krmi. Postaviti moram še nekaj drugih stvari, potem pa se lotim pisanja. Nekje ob 16 uri, preden zaprejo trgovine bom šel v mesto in pozdravim še kolega katalonca. Ravno takrat je pričelo deževati in je deževalo pol ure. Naredila se je močna sparina in vse je porinilo v barko, da sem bil v hipu poten. Ko je dež ponehal, sem se skopal v morju, saj je tu za spremembo od Cookovega zaliva na Moorei zelo čista voda. Stuširam se in si pripravim popoldansko kavo s tremi piškotki, saj sem se odločil da ne grem danes ven, ker je že prepozno. Pogledam proti barki kolegov, pa vidim, da dingija ni več za barko, torej sta nekje zunaj. Nič, grem pisat naprej in urejat besedila. V teh besedilih vidim kar nekaj svojih napak, na nekatere me je že tudi kdo od vas bralcev dobronamerno opozoril po sporočilih, zato se še enkrat opravičujem, za morebitne pravopisne napake. Vsega žal tudi jaz ne znam, včasih se mi mudi, včasih pa je ta blog prava nadloga, ki mi vzame uro prostega časa na dan.

Zvečer si kljub temu, da nisem šel v trgovino naredim dobro večerjo, nato pa se spet spravim k besedilu, zapisi, fotografijam, dokler imam še voljo. Jutri je nedelja in dela prost dan, torej tudi jutri ne bom ničesar naredil s sidrnim vitlom. Počakati moram na ponedeljek, ni druge. Vsaj sidranje je zastonj in ni nobenih stroškov. Edina nadloga so letala, ki pristajajo tik nad jamborji, saj je nedaleč od tu letališka steza in letališče.

24.08.2018, Uturoa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Kot da sem vedel, da bo težko jadranje. Preostalih 72 NM od mojega včerajšnjega javljanja, je bilo eno od težjih jadranj v mojem življenju. Veter enostavno ni pojenjal in se je držal svojih 22 do 24 vozlov. Vse v redu, tudi valovi so za ta veter pričakovani in visoki nekje okoli 2 do 2,5 metra, kar ni nič pretresljivega. Prihajali so tako s strani, da je barko celo noč valjalo po dolžini, da sem se moral dobro držati, da ne padem in se kje udarim. Vsakih nekaj minut pa je prišel večji val, z veliko količino vode in barko tako udaril, da je avtopilot spustil, nekajkrat pa celo tako, da me je obrnilo za 120 stopinj in sem plul proti Tahitiju. Barka je dobivala klofute s strani morja, ki je bilo tokrat belo in razpenjeno. Že tako utrujen sem potem raje plul in krmaril sam na roke, saj sem se bal, da bi lahko poškodoval avtopilota, ko je v krmilni list udarila takšna količina vode. Počivanja ni bilo. Poleg tega me je v samo tej eni noči opralo šestkrat! Šestkrat me je dobil t.i. squall (piš močnega vetra z močnim dežjem) in takrat je pihnilo malo pod 30 vozli, le valovi so ostali enaki. Jadra sem imel skrajšana in takrat je res letelo, enkrat celo 6,8 vozla, kar je za mojo barko kar precej, čeprav ni več tako poraščena, kot je bila včasih.

Ko sem prišel ob petih zjutraj za otok Huahine, so se valovi umirili in zadnjih 11 NM je enostavno zmanjkalo vetra. Kot bi ga z roko prestavil drugam, meni pa je ostalo komaj za 6 vozlov vetra. Eno dobro miljo sem vztrajal pri tem vetru in čakal, da se veter spet pojavi od nekod, a ga ni bilo. Zvijem sprednje jadro in prižgem motor, saj drugega izhoda ni bilo. Pri 1,8 vozla hitrosti plovbe, bi porabil vsaj naslednjih 5 ur počasne plovbe. Priplujem z motorjem pol milje do otoka Raiatea in se že želim naravnati na prehod Teavapiti, ki je med dvema koralnima grebenoma, ki sta pod vodo in zelo široka, ko iz strani otoka Tahaa prihaja še en squall, saj je otok naenkrat ostal v megli od dežja. Barko zasučem za 180 stopinj in zdaj plujem stran od otoka, počasi, na 1500 obratih, saj bom počakal, da me ta veter in dež dobita na odprtem, ne pa kje vmes ravno pri prehodu med koralnim grebenoma. Vse skupaj je trajalo dobrih 15 ali 20 minut in spet sem lahko nadaljeval svojo plovbo.

Ob 10 uri, po dvaindvajsetih urah plovbe in po preplutih 114 NM sem se vezal na eno od treh boj, ki je bila še prosta pred marino ob mestu Uturoa. Pospravil sem barko, se stuširal, pojedel zajtrk in odšel spat. Spal sem dve uri in se dobro spočil. Uredim se in spijem kavo ter ob treh popoldan z dingijem zaplujem v marino. Poiskati moram mojstra, ki vari aluminij, da rešimo moj sidrni vinč. Preseneti me odgovor v pisarni, da je to marina od čarterja in ves kompleks je v njihovi lasti. V naslednji marini, ki je kakšne tri milje naprej na drugi strani otoka, pa je mojster, ki bi mi lahko pomagal, a šele v ponedeljek. Vprašam če moram nočitev na boji plačati in komu, ker ni pisarne od marine. Prijazen gospod mi pove, da je boja plačljiva, a ne v denarju, ampak moram zanjo odšteti  »six packa« (6 malih piv). No to me je malo presenetilo. Če bi bilo to v Sloveniji, bi stala boja cca dobrih 5€ na noč. Tukaj je alkohol zelo drag, zato stane 6 malih piv Hinano 1500 Fr ali cca 12,60 €. Ravno zdaj grem v mesto in kupim teh 6 piv, saj pride vsak večer nekdo od marine do vseh treh bark in pobere piva. Ni kaj, ga že počakam.

Mesto Uturoa je prijetno, majhno a vseeno zanimivo. Ima kar nekaj zadev za ogledati in pogledati. Predvsem mi je všeč pristanišče za ladje in trajekte, kakor tudi za manjša plovila, saj me spominja s spremnimi trgovinicami in butiki na marsikatero obmorsko mesto na Hrvaškem. Še pred mrakom se vrnem na barko in že prideta dva fanta po pivo. Malo se pogovorim z njima in potem odideta s plačilom v blagovni menjavi, jaz tebi bojo, ti meni pivo. Ker je to blagovna menjava, ni računa, ni plačila davka in volk je sit, koza pa cela.

23.08.2018, Tihi ocean, proti otoku Raiatea

Četrtek je danes in veter se je v zalivu vsaj malo umiril in spanje je bilo veliko bolj ugodno kot prejšnji dan. Prebudim se v sončno jutro in zadiši mi kava. Počasi in z užitkom jo spijem v kokpitu in opazujem, kaj se dogaja v zalivu. Sosed za mano v 39 čeveljskem katamaranu se pelje v dingiju mimo mene in to je edini človek na morju, ki me niti enkrat ni pozdravil, dvignil roko v pozdrav ali kako drugače pokazal, da je kulturen človek. Zraven njega je njegova žena, katera pa ima enak slog ne odzdravljanja. Očitno drži tisti pregovor, »da gliha skup štriha«. Vsakič ko vidim da me pogleda ga vseeno jaz prvi pozdravim, on pogleda naprej in gre dalje. Ne sekiram se preveč, saj ga ne bom več dolgo gledal.

Kasneje grem še v trgovino, kupim bageto in nekaj banan, nato pa okoli 11 ure pričnem pospravljati in pripravljati barko za odhod na drug otok. Ko imam vse pripravljeno, dingija zvezanega na premcu, dvignem sidro in sidrni vinč mi lepo deluje. No vse dokler ni bilo potrebno sidro dvigniti iz mulja. Takrat se malo prestavi, a še drži. Potreben bo obnove, to je zdaj definitivno. Ura je 12:00, ko zapustim sidrišče in kasneje še otok Mooreo. Zunaj zapiha veter nad 20 vozlov, enkrat celo 26 vozlov in se kar malo začudim, kajti napoved je bila največ 18 vozlov. Če je takšen vzhodnik tukaj, kakšen je šele na odprtem oceanu? Razmišljam, če sem se sploh prav odločil za odhod. Grem še malo naprej, vrnem se lahko še vedno nazaj. Veter se umiri in pade na normalnih 16 do 18 vozlov in nadaljujem plovbo.

Čuden občutek se me loteva ko tako plujem, saj že kar nekaj časa nisem plul in potem se mi zdi, kot da se šele privajam na barko. V vodo spustim tudi laks z vabo za ribe in upam na kakšen ulov.  Kasneje mi veter pade na 11 vozlov in odvijem tudi glavno jadro, saj sem prej plul le na genovo. Ob pol peti uri se ribiška palica usloči, laks pa se odvija. Skočim do nje, zategnem, povlečem. Navijati se ne bo dalo. Riba skače iz vode in podobna je morskemu psu, velikosti dober meter. Nemogoče si mislim. Pa saj tudi dobro ne vidim na teh 200 metrov razdalje. Hočem naviti, ne gre. Vedno večkrat rola celo spusti, saj zavora ne zdrži pritiska. Odtrgalo bo nekaj, ni druge! Pustim vse na miru in utrujam ribo s tem, da jo vlečem za sabo. Potem pa po desetih minutah spusti. Le kaj je utrgalo? Vabo ali gambet. Potegnem konec na krov in vse je gor, gambet in vaba z jekleno pred vrvico. No vsaj vaba je ostala, saj sem že tanek z njimi.

Ob 18 uri se veter okrepi in komaj napišem blog, saj so valovi precej veliki in neugodno klofutajo Indigo. V nekaj minutah mi je dvakrat spustil avtopilot, saj je barko zadel val in jo zasukal. Vetra je spet čez 20 vozlov in skrajšal sem jadra. Noč, ki se je šele pričela je bolj kot ne temna, kljub luni, ki je zakrita nekje za oblaki. Pestro bo še danes. Do otoka Raiatea je še 72 NM.

22.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Po pestri, vetrovni in deževni noči, me zjutraj zbudi glas, ki kliče moje ime. Pogledam na uro, a je še zgodaj. Pridem v kokpit ves še zaspan in zunaj me čaka Laszlo. Le kaj je tako nujnega? Potem me čudno gleda, da še spim, saj je ura  že nekaj čez sedmo zjutraj. Po eni strani ga razumem, da vstaja zgodaj, ko tukajšnji francoski petelini zapojejo budnico. Potrebno pa je vzeti v zakup, da gre on spat skupaj s petelini, to pa je nekje okoli sedme ure zvečer, ko jaz šele dobro zadiham in zaživim v dnevu. Moja ura za spanje je okoli polnoči ali malo čez. Laszlo me je prišel prosit, če bi šel za njega spet v mesto, tam ko sem bil zadnjič in mu prinesel nekatere stvari, ki jih potrebuje. Povedal sem mu, da sem v delu in da danes nikakor ne grem tako daleč, če bom šel bom šel samo na kratek sprehod, potem pa morda še v tukajšnji supermarket po kakšno malenkost, saj imam skoraj vse na barki. Skoraj malo užaljen ker mu ne bom ustregel odvesla do svoje barke. In kaj naj zdaj jaz? Zaspati ne morem nazaj, zato se uredim in si skuham jutranjo kavo, malo kasneje pa si naredim manjši in lahek zajtrk.

Čez dopoldan res pišem, urejam fotografije, ter jih za vsak slučaj tudi prenašam na zunanji disk. Nikoli ne vem, kje se pri tej mogočni tehnologiji zalomi in potem lahko izgubim spomine. Tako zatopljen v delo delam vse do 14,30 ure,  nato pa se odločim da grem ven, saj je veter čisto potihnil in pokazalo se je tudi nekaj sonca. Kar naenkrat je postalo tako tiho v zalivu, da je že vredno pogledati, če nisem morda ostal sam v njem. Odločim se, da se grem malo razgibati in zato se odpravim na kratek sprehod. Morda naletim na kakšno mamo, ki prodaja banane in morda grem celo do plantaže ananasov in si morda tam kupim kakšnega, saj bo verjetno ceneje kot kje drugje. Edine banane, ki sem jih videl danes so bile na drevesu bananovcu, a še te so bile zelene, in ker so bile blizu hiše si jih nisem upal utrgati. Videl sem še papayo in na njej kar precej sadežev, a spet blizu hiše v kateri stanujejo ljudje. Lahko bi jih šel vprašati, če mi kakšno prodajo, a ker papaye ne potrebujem, sem šel dalje. Najdem pokrito in ograjeno veliko plantažo ananasa, a me zaposleni ne spusti notri v nasad. Ko ga vprašam za ananas, pa mi odgovori, da je on tu samo zaposlen in mi ne more dati in ne prodati ananasa. Potem pa ne. Odidem par korakov stran in odložim nahrbtnik, ter iz njega vzamem vodo in spijem nekaj požirkov tekočine. Takrat pa možakar pride ven z mačeto in v drugi roki drži dva ananasa. Kar nasmejalo se mi je malo, sem mislil, da sem se mu zasmilil in mi bo dva ananasa le prodal. Potem pa ta dva ananasa položi na eno desko, vsakega z mačeto razseka na štiri dele in ga vrže kuram in petelinom. Ti hitro pridejo do ponujene hrane in ga pričnejo kljuvat. No pa je šel ananas v maloro.

Kasneje grem še v supermarket, kupim jajca in nekaj mesa, ki je bilo pakirano in v akciji, potem pa grem nazaj na barko. Čas bo za kavo, nato pa bom pričel s pripravo večerje. Stemnilo se je že in nad Cookov zaliv je padla  noč. Vetra ni in danes ne bo slišati verjetno že malo dotrajanega ležaja v vetrnem generatorju. Po večerji se bom spet lotil dela, dokler imam še željo po delu.

Moral bi počasi naprej, na drug otok in kot mi začasni urnik kaže, imam sedaj precej prostega manevra, saj sem se odločil, da bom izpustil obisk otoka Huahine in grem le direktno na Raiateo. Jutri je nov dan  in ta pokaže kako in kam.

21.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Danes ponoči pa je bilo pestro. Še sam sem se zbudil in šel pogledati kakšna je situacija zunaj na sidrišču. Ponoči je namreč precej zapihalo in spomnil sem se, da imam zaradi včerajšnjega dežja obešeno perilo, katerega sem zdaj skoraj že suhega pobral in ga odnesel v salon barke. Tam sem vse razpotegnil, da se lahko suši še naprej. Prižgem instrument za veter in pokaže mi da je južnega vetra, kateri prihaja preko planin krepko čez 20 vozlov, nekateri sunki pa dosegajo tudi 26 vozlov vetra.

Ura je štiri zjutraj in nazaj ne morem več zaspati, zato v roke vzamem knjigo in berem. Moti me le glasnost vetrnega generatorja, ki se tako obrača, da imam občutek, da bo vsak čas pognal barko naprej.  Proti jutru le malo zaspim in ko se zbudim se veter vseeno ne umiri. Skuham si kavo in razmišljam kaj mi je za narediti, kajti vetra je danes dovolj in lažje je pluti v njem. Če se premaknem proti severnim otokom, bom imel 25 vozlov vetra v hrbet, kar s skrajšano genovo ne bi bilo niti slabo, a vem, da bi imel preveč valov z boka in vprašanje, če bi bila to prava odločitev. Ker imam »delodiš« in že dva dni pridno pišem in urejam besedila in fotografije, se odločim, da še kakšen dan ostanem tukaj, saj tu niti ni tako slabo. Morda iz Tahitija pripluje kolega Bill saj ima zdaj novo posadko in morda se še za kak popoldan srečamo v tem zalivu.

Čez cel dopoldan pridno pišem in urejam besedila, nato pa se že počutim malo skrčen in utrujen, zato grem na en kratek sprehod na obalo. Tukaj morje ni tako valovito, saj je precej zaščiteno kljub vetru ki piha, zato je plutje z mojim dingijem tukaj prav prijetno. Na obali grem tokrat po cesti, ki se vije v notranjost otoka proti hribom. Tukaj so hiše veliko bolj revne, tudi urejeno ni, kot je ob obali. Kar nekajkrat sem ob teh hišah videl nekaj podobno grobovom, a sem to hitro odmislil, saj se mi to zdi nemogoče. A ko na podobne zadeve naletim nekajkrat zapovrstjo se zavem, da sem imel prav. Saj bi fotografiral vse, a ljudje so tukaj doma in ne bi rad imel problemov. Komaj sem našel eno hišo, kjer sem lahko med dvema grmoma naredil fotografijo in to celo z dvema grobovoma. Pomislim, kako bi bilo pri nas v Sloveniji, če bi imeli grobove okoli svojih hiš? Hmmm, po moje zastrašujoče.

Po dveh kilometrih se obrnem in vrnem nazaj. Skoraj ob glavni cesti, je lokalni ribič postavil na stojalo, kakšnih 6 ali 7 kg težko tuno in jo prodaja. Nikogar ni v bližini, da bi ga lahko vprašal koliko je težka in kakšna je cena, čeprav nisem kupec za njo. A vseeno me to zanima, kot me najbolj zanima, kako ljudje ne zbolijo od takšne ribe, ki se greje ne vem koliko ur na soncu okoli 30 stopinj. Jaz sem zbolel na Kanarskih otokih samo zato, ker je bil proces skladiščenja ribe iz vode do hladilnika predolg in so se na soncu v ribi ustvarile bakterije in strupi, ki jih moje telo ni preneslo. Zato je prišlo do moje prve zastrupitve z ribo.
Včeraj se je tukaj na otoku začela šola in ravno tukaj v naselju Pao Pao je večja šola in občasno se sliši razigranost otrok. Nekaj otrok s torbami srečam tudi na cesti. Spomnim se na svojega vnuka, ki bo tudi sam kmalu moral v drugi razred osnovne šole.

Z dingijem priplujem na barko in pogledam po zalivu, ki je danes poln. Vsaj dve ali tri barke prepoznam, katere so bile sidrane vzhodno izven zaliva pred naseljem Maharepa. Očitno jim je krmo preveč zanašalo proti koralnemu grebenu in so se presidrale v naš zaliv. Do večera je pri nas nastala prava gneča in naštejem 17 plovil, največ od kar sem tukaj. Ni kaj, veter neusmiljeno piha in se ne da zmesti.

Noč je in počasi bo potrebno kaj skuhati in nahraniti želodček. Tudi vetrni generator se ne vrti več, kar pomeni, da je veter padel pod 10 vozlov. No, malo kasneje se spet zavrti in verjetno bo noč podobna prejšnji.

20.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Jutranje bujenje brez bolečin v nogah, kljub tako dolgi prehojeni poti. Jupiiiiii! Da si malo odpočijem noge, bom pa danes zavihal rokave in delal. Narediti moram kar precej vode, saj mislim tudi oprati nekaj perila.

Najprej naredim v dveh urah 150 litrov vode s svojim novim Rainman watermakerjem, ki je nekoliko tišji od prejšnjega, ni pa močnejši, čeprav ima v sebi boljši motor, a črpalki sta v njem ostali enaki. Potem prinesem iz skladišča pralni stroj in v kokpitu operem za tri pralne stroje perila. Pravzaprav to niti ni tako veliko, saj gre v njega največ 3 kg perila, čeprav dela bolje s kakšnih pol kg manj teže v sebi. Največ so to polo majice in kratke hlače. Ker je pralni stroj kar precejšnji porabnik vode, moram spet narediti 150 litrov vode, da napolnim tanke. Vsaj ožemanje perila ima ta stroj v redu in upam, da se mi bo v enem dnevu perilo posušilo. Obesim še perilo in potem pospravim pralni stroj in mojega čarovnika za vodo nazaj na mesto, kjer ju bom naslednjič spet našel.

Ravno končujem z delom, ko do mene pripluje madžar Laszlo. Ker ve, da vsak dan hodim, me vpraša, če bi mu prinesel nekaj iz mesta. Obljubim mu da mu prinesem, a kasneje v pogovoru le spoznam, da on potrebuje neke stvari iz sosednjega naselja Maharepa, nam pa je najbližje naselje Pao Pao. Nič hudega, če sem obljubil bom to tudi naredil. Ob dveh popoldne se odpravim na kopno in do Maharepe imam cca 5 km hoje. Tukaj vozi avtobus, a brez voznega reda in včasih se niti ne ustavi na avtobusni postaji. Pride cca 4 krat dnevno ob delavnikih in nikoli ne veš ob kateri uri. Nič, jo mahnem peš. Vmes, nekje na polovici poti me dobi dež in kar žalostno pogledam proti svoji barki, saj imam na njej perilo, sicer pod tendo, a verjamem, da bo vseeno vlažno. Sam vedrim v telefonski govorilnici in se sprašujem kdaj je bila nazadnje uporabljena, saj je tudi sem prišla doba mobilnih telefonov, le internet jim šepa in je verjetno najdražji na svetu. Ko dež preneha, grem naprej in na poti najdem lekarno. Ker že dlje časa iščem Sensodyne zobno pasto in je ne najdem ne v megamarketih in ne v drogerijah, se spomnim, da bi jo mogoče le imela lekarna. Pridem do police in jo zagledam; rdečo, rjavo, zeleno,… Sicer je zelo draga proti našim razmeram, a če pomislim da stane 790 Fr (pivo v gostilni stane 800 Fr ali 6,70€) potem je zobna pasta za vsaj 50 kratno uporabo zelo poceni. Poleg tega me zobje ne bodo skeleli in ne bom potreboval zobozdravnika. Ves vesel jo kupim in nasmejan zapustim lekarno in prijazno prodajalko, ki na mojo žalost ni govorila angleško.

Odidem naprej in najdem prodajalno, ki jo potrebuje stari Laszlo. Kupim kar mi je naročil, nato pa grem do sosednjega lokala, kjer imajo kafeterijo in med drugim prodajajo tudi domače slaščice. Nazadnje sem si sam spekel biskvit na Nuku Hivi in to je bila dejansko moja zadnja slaščica, ki sem jo jedel. Ker zagledam nekaj podobnega naši kremšniti, si naročim ob kavi tudi njo. Počasi in z užitkom najprej spijem kavo, potem pa se lotim sladice. Okušal sem jo, jedel in primerjal z našo sladico. Res je bila dobra in kar je najbolj važno, niti ni bila tako draga. In spet gledam domačine, kako hodijo po pecivo in ga kupujejo za več tisoč frankov skupaj. Verjetno imajo tu pariške plače, drugače tu ne gre.

V trgovino danes ne grem, ker ničesar ne potrebujem, se pa ustavim pri eni mami, ki prodaja papaje in banane, ter kupim veliko, 840 gramsko papajo za 150 Fr (1,25€) kar se mi zdi zelo poceni. Ta bo za tri dni, tako velika je.

Ta moj dolg sprehod končam pri dingiju, prehodil sem spet čez 10 km in zaplujem do barke Madžara Laszla, mu dam kar me je prosil, nato pa grem na svojo barko, skočim v morje, se stuširam in pripravim večerjo. Za jutri je obljubljeno malo več vetra in morda bi bil že čas, da se premaknem na drug otok. Če pa pomislim, da na tistem otoku ni nič posebnega, pa spet pomislim, da ni nič narobe, če ostanem kak dan več tukaj in njega enostavno izpustim. Vsekakor pa moram na otok Raiteja, da popravim ohišje sidrnega vinča.

19.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Nedelja je. Dopoldne prav tisto počasi in z guštom spijem kavo v kokpitu in gledam okolico v tem lepem soncu. Za danes ni bil napovedan veter, morda le 4 do 6 vozlov, a okoli barke je kar dobrih 12 vozlov severnega vetra. Malo kasneje si naredim iz sadja, katerega nekaj tudi obrežem, saj počasi gnije na tej vročini, dober smuti.

Nekaj bo treba početi in odpravim se na ogled drugega zaliva Opunohu Bay. V nahrbtnik seveda dam eno plastenko vode in dve jabolki. Pot bo dolga in ker je noga že skoraj čisto v redu, upam, da bo zdržala današnji napor. Sonce je, a še vedno piha veter in če grem po senčni strani ceste, bo tako bolje zame.

Čeprav je nedelja je veliko avtomobilov, največ je seveda motorjev, ki jih vozijo v večini turisti, kateri se podajajo na ogled otoka. V tem soncu in vročini je morda vožnja s skuterjem pravzaprav celo najboljša izbira. Spet grem mimo Laboratorija v katerem sem bil že včeraj in pot nadaljujem ob hišah, katerih je precej ob obali. Nekatere hiše so kar precej slabe in v njih verjetno ne stanujejo dobro situirani ljudje. Spet nekaj hiš pa je lepo opremljenih, z lepo in visoko ograjo, skozi katero lahko le tu in tam vidiš v notranjost. Ta je po navadi sestavljena iz lepe in večje hiše, čudovite terase, pomola za privez čolna in kopanje, travnika z zeleno travo in seveda nasajenimi palmami. Kar precej pa je skoraj na vsakem posestvu velikih lončnic v katerem rastejo manjše palme. Le te bodo s časom verjetno  presadili v zemljo. Že nekaj dni nazaj sem od enega domačina, ki prodaja glasbila izvedel, da imajo najlepše hiše na otoku francozi, ki so se preselili iz Francije, tu kupili hišo s parcelo, ter to hišo obnovili. Zdaj živijo tu do svoje smrti, potem pa to prevzame nova generacija. Pravzaprav je težko dobiti nove parcele ali hiše, tiste ki pa se prodajajo, pa so tako drage, da jih tudi težko kupiš. Ko sem šel mimo ene nepremičninske hiše na Moorei sem videl da se pod »ugodno« prodaja hiša v Cookovem zalivu. Hiša ima zunanji bazen, stoji malo višje in ni ob morju, parcela pa je velika 1200 m2. Notranjost hiše je vsaj po slikah lepo urejena in opremljena, ima pa tri sobe, kuhinjo in dve kopalnici. Cena pa 65.000.000 Fr ali 545.000 €. Verjetno za francoski standard ni draga, za naš slovenski pa vsekakor je.

Ko tako hodim, pridem do resorta Hilton, kjer najprej vidim znamenite mostiščarske hiše in apartmaje na vodi, katera je tako svetlo modra, da prav bode v oči. Vem, da tukaj apartmaji niso poceni, saj je apartmajski kompleks Hilton znan kot eden najdražjih na otoku. Cena naj bi bila nekje okoli 600$ na dan. Malo naprej je čudovita in zelo obiskana plaža Ta`Ahiamanu. Plaža je lepo urejena, ograjena in ima zaradi gostih ter visokih palm kar nekaj sence. Čisto na koncu si je ena večja družba postavila »arafata« in praznujejo rojstni dan, saj so navesili v svoji okolici veliko pisanih balonov in velik svetleč napis Happy Birthday. Nasproti plaže je sidranih kakšnih 20 plovil, največ katamaranov, saj je tukaj voda nizka med dvema grebenoma a je tako čista in lepa, veliko lepša kot je v našem  zalivu. Je pa res, da je ta del ves čas izpostavljen vetru. Poleg tega v okolici tega zaliva ni nekega večjega naselja, ima pa le eno manjšo garažno trgovino, ki pa je bila danes zaprta.

Sprehodim se še do konca zaliva in v goščavi najdem že skrit in na žalost opuščen spomenik kapitanu Jamesu Cooku, ki je plul tukaj trikrat in to v letih od 1768-1771, od 1772-1775 ter 1776-1779.

Ko sem se vračal nazaj, sem se ustavil v eni domači slaščičarni in si naročil kepico sladoleda v malem kornetu, se usedel v njihov vrt, ter se malo spočil. Po šestih urah sprehoda, fotografiranja in uživanja v lepotah teh dveh zalivov, sem še malo pred nočjo prišel na barko, se stuširal in se v kokpitu ulegel, ter dal noge malo višje, saj so me po prehojenih 15,66 km le boleli nogi, predvsem pa stopala. Bil je lep dan, poln spominov, kar nekaj tudi na fotografskih posnetkih.

18.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Že včeraj sem pričakoval kolega, francoski par, da prideta na obisk iz Tahitija na mojo barko. Ker sta »štoparja« sta na Tahitiju v marini Taina našla eno barko in včeraj po kosilu so skupaj odpluli proti Moorei in se sinoči sidrali v Cookovem zalivu, nedaleč stran od mene. Zjutraj po zajtrku sta me kontaktirala in kasneje ju je kapetan dvojambornice pripeljal z dingijem na mojo barko. Po enem tednu smo se zopet videli in bili smo veseli, da smo skupaj. Ponudim jima kavo, vodo in pecivo, vse drugo pa mi odklonita, kajti danes gresta naprej in nimata veliko časa. Najprej je bil naš dogovor, da bosta eno noč ali dve prespala pri meni in bomo nekaj časa skupaj, potem pa gresta malo raziskovat tukajšnje planine in otok. Kasneje mi David pove, da sta se prejšnji teden spoznala z enim drugim parom, ona je švedinja, on pa francoz in da so bili nekaj časa skupaj na Tahitiju. Ker so se dobro ujeli v teh dneh, so skupaj najeli eno apartmajsko hiško, a na drugi strani otoka Moorea. Nekam znana sta mi Švedinja in Francoz, zato jima povem imena in on dva mi prikimata. Pa seveda, poznam ju, saj sem ju s še enim kolegom, ki je učitelj, pripeljal s svojo barko iz otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva na Markezih. Svet je res majhen! Tako sem izvedel, da sta drugi David in Mia na Tahitiju in jutri prideta s trajektom na Mooreo in se dobijo skupaj, ter si tako razdelijo bivanje, da jih pride ceneje. Tisti učitelj pa je menda odšel nazaj na Hiva Oa in tam dobil službo v svoji stroki. Po kavi, pogovoru in obvezni skupni fotografiji, ju odpeljem z dingijem na kopno, kjer se poslovimo. Ker je ura skoraj ena popoldan, grem tudi jaz naprej in ne nazaj na barko. Vzamem en naklofen iz torbe in upam, da me noga ne bo preveč bolela.

Danes sem se odločil, da obiščem laboratorij za korale, alge in podvodni svet, ki je cca 2 km stran od mojega sidrišča. Zadnjič sem šel mimo laboratorija, a nisem šel do njih, kajti vse je ograjeno in jasno je, da je to zasebna zadeva. Danes se odločim da grem tja in jih vprašam, če si lahko ogledam kaj delajo in zakaj so tam. Ko pridem do tja, me sprejme prijazna mlada študentka, ki je sem prišla na prakso in izobraževanje iz Kalifornijske Univerze v Santa Barbari ter me povabi naprej. Kasneje me popelje najprej v laboratorij, kjer zbirajo podatke o koralnem grebenu, ki obkroža celoten otok Moorea. V zunanjem laboratoriju se nama pridruži še študent, ki je tudi potapljač, ter za njim pride še vodja študentov, ki prihaja iz državne univerze Teksas iz ZDA in je po poklicu mikrobiologinja. Prvič vidim razliko v mrtvih in živih koralah, razne vrste koral, alge,… Potem mi začne pripovedovati, da je otok Moorea nekaj specifičnega v tem delu in da na plitvem morskem grebenu okoli otoka (cca 60 km je tega grebena) živi ogromno različnih vrst koral. Zaradi onesnaženosti morja in seveda zaradi segrevanja le tega, raziskujejo, kako bi korale živele v hladnejšem morju ter kako se bodo korale obnašale in živele, če se bo segrevanje še nadaljevalo in stopnjevalo. Zato imajo tam prisotnih kar nekaj bazenov, kjer pridobivajo podatke vsake tri ure, prave spremembe pa nastanejo šele po mesecu dni ali več. Seveda mi vse pokažejo kako deluje, kako se dovaja kisik, kako hladijo ali segrevajo vodo v bazenih, kako deluje pretočni sistem vod, kako dozirajo različne CO2, ter druge HP komponente v vodo in kako to vpliva na korale in alge. Ja, kar nekaj tega je za videti in če iskreno napišem, mi marsikatera stvar tukaj ni bila jasna. Ampak, očitno je to življenjskega pomena, da toliko univerz iz ZDA in Havajev pošilja svoje študente na ta otok ter vse skupaj financira. Tako izvem, da ta laboratorij deluje od leta 2004, podatki pa se dnevno pošiljajo v razne univerze v ZDA, kjer se ukvarjajo z mikrobiologijo. Najbolj me je presenetilo to, ker sem pričakoval francoske študente in da je to last francozov. No pa sem se spet uštel, vse je ameriško. Na koncu se še zahvalim, ter jih povabim na svojo barko, če bi imeli kaj časa med vsemi temi študijami in znanstvenimi raziskavami. Vsekakor je prvo navdušenje zelo močno in ker še nekaj dni ostanem tu, ker zunaj ni vetra za jadranje, počakam, da vidim, če se bo kdo od njih res oglasil na kavo, sok ali pivo.

Zvečer je že mrak, ko pridem na barko, se stuširam in pripraviti moram nekaj za večerjo. Dan je bil res lep in prijeten, predvsem pa poučen ter zanimiv.

17.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Ko se prebudim, najprej premaknem desno nogo in čutim, da je bolečine kar precej manj. Vseeno vzamem še eno tableto za bolečine in grem nazaj v posteljo. Včasih kar traja pri teh močnih tabletah, da bolečina popusti. Zato v roko vzamem knjigo in jo berem.

Po dobri uri, bolečina le popusti in se uredim, ter vzamem še dnevne tablete, spijem kavo, za zajtrk pa bo danes le 3 dcl sadnega tropskega smutija. Sedem za računalnik in se lotim pisanja navtične knjige, saj je nisem dopolnjeval že od San Blasov naprej. Kar nekaj strani bo potrebno napisati, urediti, dodati fotografije in poravnati tako, da bo videz videti lepši. Od začetka mi ne gre najbolje, potem pa se nekako potrudim in zadeva mi steče, kot mora. Ker imam koš za smeti točno pod navigacijsko mizo, kjer tudi pišem na računalnik, mi le ta ob določenih trenutkih prinese vonj od včerajšnje pečene ribe, ki je bila za večerjo. Pospravim vrečko, jo zamenjam z novo, potem pa se vseeno odločim in grem na kopno, ter pustim vrečko v kontejnerju. Preden se vrnem nazaj si ogledam Snack Bar, ki so ga danes odprli pri dingi pontonu. Ni kaj, dosti ceneje imajo sendviče, slaščice, krofe, ter ostalo hrano, kot so jo imeli v raznih barih na ostalih Polinezijskih otokih. Ponujajo tudi brezalkoholno pijačo, alkohola nikjer ne vidim. Ljudi je kar precej in ob strani si je možakar postavil osem miz in verjeli ali ne, vse so zasedene. Torej je to dober znak za naprej. Danes so na sidrišču še samo tri barke. Kar prazen zaliv je postal na enkrat in prostora je zelo veliko.

Vrnem se na barko, a je v barki kar precej vroče. Odločim se, da bom kasneje pisal naprej, zato vzamem v eno roko knjigo v drugo jabolko in berem. Vetra ni, sonce pripeka in občasno me celega obsije. Poten sem in zato skočim v vodo, da se ohladim. Res je malo bolje, čeprav je voda le za odtenek hladnejša od zraka. Zunaj je dobrih 30 stopinj, voda jih ima 27°C. Zaplavam, tako da bolj ali manj čuvam desno nogo, da je preveč ne obremenjujem. Ko plavam ob barki vidim, da imam na barki že kar nekaj brade in alg. Vzamem levo plavutko, masko in plastično strgalo, ter očistim vodni rob barke.

Potem se še stuširam in se lotim pisanja. Med pisanjem si skuham kavo in tako zatopljen v delo, enostavno pozabim koliko je ura. Zunaj je že mrak, zato prižgem sidrno luč na jamborju in modro v kokpitu. Počasi si bom moral pripraviti večerjo, saj sem kosilo že zdavnaj zamudil. Pogledati si moram še vreme in v naslednjih dneh bi se rad premaknil, če bo več vetra.

• Sliki spodaj:
Ko sem prvič videl takšne luknje ob obali, ali celo kar več deset metrov od obale, sem pomislil, da imajo tu miši ali podgane. Te znajo biti zelo nevarne, če ti pridejo na barko, saj so dobre plavalke in se po sidrni verigi povzpnejo na barko in hrana, ki ni dobro zapakirana je kaj kmalu za v smeti. Poleg tega se takšne nadloge kar težko znebiš z barke, saj se skrije v kotičke, za katere sploh ne veš da so na barki. No potem sem videl, da to niso miši, podgane, ne krti, ampak posebni raki. Oklep raka je približno 10 cm širok in cel rak je videti precej večji od luknje. So pa ti raki zelo hitri, imajo sposobnost, da vedo, da je še nekdo drug v bližini in se hitro skrijejo, zato jih je večkrat kar težko ujeti pred luknjo, da bi jih lahko fotografiral. Eden od domorodcev mi je enkrat povedal, da niso dobri za jesti. Seveda, tudi naše miši niso.

16.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Vem,… res vem, da piva ne smem piti, ampak včeraj ob pici je sedel kot pika na i. Danes, danes zjutraj pa je vse drugače. Recimo da me je tokrat obiskala revma, da ne bom vedno govoril o putiki. Saj bo,  tri naklofene danes, malo počivanja, branja in jutri bom že bolje. Jutri bom samo še na dveh naklofenih ☺

Sidrišče je mirno in ker sem res globoko v njem, skoraj na koncu globokega zaliva, se mi zdi, da sem sidran v jezeru. Morska gladina nima niti enega roba, brazde, nič od nič. Mirno je. Nekaj bark nas je zapustilo danes in okoli mene so le še štiri druge barke. Ko pogledam v gore, ki štrlijo visoko v zrak, so v sončnem vremenu svetlo zelene in v senčni strani so skoraj črne. Toliko odtenkov naredi svetloba, da si jih mi sami niti zamisliti ne moremo. Slika me spominja na Markeze, na Fatu Hivo.

Malo mi je sicer dolgčas, rad bi šel na kopno, a s takšno nogo res ne morem. Dopoldan je bil lep sončen in vroč dan, potem se je malo pooblačilo in dan je bil vse do večera enak. In če položim dlan na srce, lahko mirne duše priznam, da mi morda en takšen dan tudi odgovarja. Šele danes sem videl, da imam veliko fotografij za prenesti iz telefona na računalnik, iz fotoaparata na računalnik, ter vse to pregledati. Dobre obdržati, slabe izbrisati, nekatere obrezati,… kar nekaj dela je z njimi. Pozno popoldne po kavi imam vse urejeno in v tokratni ruti od Martinika, preko Paname do tu imam točno 1583 fotografij in video posnetkov. Ufff,… kar precej je tega šmenta. Napisal sem še nekaj emailov, saj sem bil malo v zaostanku, zvečer si naredim večerjo, nato pa pogledam en film iz domače zbirke in grem spat.

Nič poseben dan,… le zvečer je prišel veter na obisk in zavrtel vetrni generator. Tudi prav!

15.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Življenje na Moorei se prične zelo zgodaj in ko pade noč, gredo domačini spat. No ne ravno dobesedno, dejansko pa ne bedijo dolgo. Tudi za to praznično jutro so zgodaj vstali, saj sem slišal, da so imeli celo budnico, ki se je premikala. Slišali so se bobni in verjetno so se znašli v kakšni povorki, ampak ura je komaj 6 zjutraj! Niti vstati se mi ne da, da bi pogledal kaj se dogaja, enostavno se obrnem in zaspim nazaj. Tukaj se ob šestih zjutraj začne svitati in ob šesti uri zvečer pade tema.

Po jutranji kavi in zajtrku se z dingijem odpravim na kopno, saj grem na daljši sprehod. Pravzaprav bi rad šel do sosednjega mesta in potem še malo v hrib. Vreme je kot zanalašč za to. Ni preveč sonca in ni še tako hudo vroče. Tukaj v Kukovem zalivu je supermarket zaprt, kar mi da takoj vedeti, da imajo tudi tukaj praznik, kot ga imamo pri nas. Seveda, tukaj v tem zalivu sta kar dve cerkvi, a le ena je katoliška, druga pa je menda protestantska. Računam, da je do mesta kar nekaj poti, vsaj 4 ali morda 5 kilometrov v eno stran. Izbral sem dobro in udobno obutev in že grem. Najprej se ustavim pri domačinu, ki prodaja ročno izdelana in rezbarjena glasbila, ukulele. Malo spregovoriva, čeprav mu že na začetku povem, da nisem kupec, a on se ne da. Želi, da bi tudi jaz imel eno takšno glasbilo na barki ali potem doma, da bi lahko občasno priklical zvoke iz Polinezije. Saj ne vem kdo se je na koncu koga otresel, jaz njega ali on mene? Glasbilo je ostalo tam, jaz pa sem šel naprej po cesti. Na njej srečam  nekaj turistov, domačinov pa skoraj nič. Ulice so tihe, praznične. Morje je mirno, vetra ni in le med visokimi hribi je nekaj megle, ki še vedno ne dovoli, da bi se videl cel hrib. Tukaj so špičasti in strmi hribi, Mt. Muaroa, pa meri menda celih 899 metrov v višino. Res strmo, za tako majhen otok, ni kaj! Po petih kilometrih pridem do mesta ali naselja, kar koli že je, z imenom Maharepa. Tukaj je velik hotelski kompleks, nekaj apartmajev je na kopnem, precej njih pa je postavljeno po sistemu mostiščarskih kolib na samem turkiznem morju. Res je lepo, kot na razglednici. Nimam prave svetlobe in edino mesto s katerega bi lahko kaj ujel v objektiv, mi ne ustreza. Tukaj je veliko več hiš, kot jih je v našem zalivu. Imajo zdravstveni dom, lekarno, tri banke, zavarovalnico, dva marketa, izposojevalnico avtomobilov in skuterjev, železnino, nekaj butikov in seveda barov, ter restavracij. Sprehodim se naprej še kakšen kilometer in se vrnem nazaj, saj je med tem časom ko sem hodil, pričelo deževati. Skrijem se v Yacht Club in se želim usesti, ko k meni pride v belo oblečen možakar in me vpraša, kaj želim, istočasno pa mi pove da je lastnik Cluba. OK, rad bi spil en espresso in počakal, da preneha deževati. Žal mi tega ne dovoli, saj je njegov lokal le restavracija, kavarna pa je naslednji objekt in naj grem tja. No tega pa še nisem doživel, čeprav piše, da je tu Restaurant & Caffee Bar. Že se hočem obrniti in iti, a vseeno vprašam, če lahko pri njih pustim dingija, saj vidim umeten plastičen ponton z inox ograjico in na njem privezana dva večja dingija. Rad bi zamenjal sidrišče in rad bi prišel sem. Tukaj je namreč zelo lepa voda, turkizna, čista in verjetno je tok kar precej močan, saj je prostor za sidranje med grebenom in otokom, vmes pa je le nekaj metrov kanala. Pravi da lahko, če plačam dnevno uporabnino za dingi ponton, ki znaša 500 Fr (4,20€) na dan, ali s popustom 2.500 Fr (21€) na teden. Obrnem se, saj po moje je tip malo prehlajen in bolan od pohlepa po denarju. A očitno najde žrtve, saj je obala tukaj vsa zasedena od privatnih hiš, raznih turističnih kompleksov in priti iz morja na kopno je skoraj misija nemogoče. Vseeno grem v sosednji lokal in spijem espresso kavo, le da je na žalost ne dobim v kavni skodelici ampak v kartonskem lončku.  Evo pa je šel gušt za kavo mimo mene. Dež preneha in grem naprej. Ustavim se še pri enem kompleksu, kjer prodajajo razne spominke in oblačila. Zunaj pri obali se igrata dva fanta, stara skoraj enakih let kot moj vnuk. Pozdravimo se, vprašam kako jima je ime in eden zna po angleško povedati kako jima je ime, potem pa nastane mrk. Vseeno se fotografiramo skupaj in takrat vidim, da ima eden na sebi majico, na kateri je še etiketa iz trgovine. No verjetno je bil moker od dežja, pa ga je mama oblekla kar v oblačilo ki jih prodaja, kasneje pa bo to dala na polico in spet bo v prodaji kot novo. Le kdo bo vedel, da je bilo nošeno? Dobrodošli v turistično Mooreo! Na poti do dingija od močnejše mame, ki na ulični stojnici prodaja lepo sadje, kupim 800 gramsko papajo za 200 FR (1,67€). Ananas se mi zdi predrag, 1 kos 300 Fr (2,51€) če vzameš 6 kosov, ki so že zvezani skupaj, pa plačaš 5, eden je gratis. Ne hvala, malo ananasa, ki je bil cenejši imam še na barki, zato bo ta ena papaja dovolj.

Vrnem se na barko in pogledam na prehojeno pot, kar 12,87 km sem danes kljub dežju prehodil. Kar dobro za kondicijo in moje zdravje. Na barki si naredim smuti iz ananasa, papaje in banane, notri dodam korenino sveže kurkume, nekaj svežega ingverja in malo popra (menda kurkuma nima nobene vrednosti, če ni pomešana s poprom), za prebavo pa še žličko  lanenih semen.

Večerja? O bo, ker moram porabiti olive in nariban sir. Zato bo za večerjo pica, tokrat s tuno, saj je bila trgovina zaprta in mi ni uspelo kupiti šunke. Verjetno bo to najboljša pica, katero sem spekel do sedaj. Pa saj je vsaka naslednja boljša, kajti vaja dela mojstra! Za zraven pa Koenigsbier ☺

14.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Končno tisti pravi dan na Moorei, sončen, topel, s tisto malo vetra, ki enostavno prija in hladi. Okoli mene se je spremenila barva vode in ni več tista temna barva, ampak je z igro sončne svetlobe in vode, le-ta postala zelena. Res prijetno jutro ob kavi, s pogledom na morje in kopno.

Na kopnem je kar prometno, saj se okoli otoka vije le ena in edina cesta v dolžini 64 km. Če bi imel kolo, bi otok z lahkoto prevozil od jutra do večera in postal tam, kjer bi se mi zdelo lepo. No morda pa res kdaj nabavim zložljivo kolo, ki bo iz aluminija, da bo lahko in ne bo zarjavelo že prvo leto na barki. A tu obstajajo še druge variante prevoza, saj je otok zelo turističen, in prav v tem zalivu je velik center za razne aktivnosti, med drugim pa imajo tudi izposojevalnico avtomobilov, skuterjev in buggyev. Vendar so tudi cene za mene kar predrage, saj stane najem avta Hyundai Getz za 8 ur 67€, za en cel dan pa 98 €. Ker so tukaj okoli edini, jim posel kar lepo cveti. Vendar je mene zanimal najem skuterja. A tudi ta stane za 8 ur celih in pretiranih 46€. Sta pa menda v to vključeni neomejena kilometrina in zavarovanje. Želel sem se malo pogajati za ceno, pa so me na koncu grdo gledali, čeprav imajo na dvorišču kar nekaj avtomobilov in skuterjev, kar pomeni, da je ponudba večja od povpraševanja.

Sprehodim se še nekaj kilometrov ob obali, nato pa se vrnem do dingi pontona, pa nazaj na barko. Ker je voda danes tako lepa, se po treh tednih skopam v morju, saj se že od atola Fakarava nisem kopal v morju. Na sidrišču na Tahitiju se nisem zaradi umazanega morja in zaradi tattooja, tukaj pa se še nisem zaradi vremena. Prav lepo je bilo zaplavati v vodi in se prepustiti užitkom, ki jih plavanje naredi v  meni.

Kasneje k meni privesla starejši možakar s sosednje jadrnice, ki je sidrana globoko v zalivu, že skoraj v plitvi vodi in njegov prostor za sidranje je daleč najboljši v zalivu. Zanimala ga je Slovenska zastava, za katero je najprej mislil da je Ruska. Povabim ga na barko in možakar mi pove o namenu njegovega prihoda k meni. Skuham nama kavo, njemu ponudim tudi pivo in ga poslušam. Pripoveduje mi življenjsko zgodbo o sebi. Njegovo ime je Laszslo Groh in je rojen točno pred 70. leti na Madžarskem. Ker ni mogel več prenašati kumunistične diktature na Madžarskem, se je odločil in odšel delati v Južno Afriko. Opravljal je razna dela, nato pa se je zaposlil v internacionalni elektro družbi. V Južni Afriki se je poročil in rodila sta se mu dva otroka. Ker je veliko potoval po terenu se je zaradi tega ločil in se ob ločitvi odločil za morje. Nekaj let je jadral v Indijskem oceanu, zato pozna vse tamkajšnje otoke, potem pa je preko Rta Dobre nade zaplul v Atlantik vse do Karibov, nato pa v Pacifik. Pravi, da je v svojem življenju kupil in prodal 12 jadrnic. Začel je z veliko in sedaj pravi, da ima že trinajsto a manjše plovilo, 9 m dolgega Ericssona. Tu na sidrišču Cookovega zaliva je zasidran že eno leto in pol. Pravi, da tukaj mir, trgovina je blizu, zdravstvo tudi, najbolj pomembno pa je to, da ne potrebuje vize. Na barki živi sam in pravi, da se lepo preživi s svojo skromno pokojnino. Namen njegovega obiska pri meni pa je bil, da mi proda njegovo avtorsko delo, knjigo z naslovom Hina. Napisal je že drugo knjigo, ki je nekakšna romantična zgodba o mladi Polinezijski deklici, katera je resnična in se je dogajala med leti 1825 in 1855. Knjiga je napisana v angleščini in si želi, da ta zgodba starih Polinezijcev, ki so mu to zgodbo pripovedovali, ne bi izumrla. Knjigo je dal natisniti v Ameriki za 7$, prodaja pa jo za 8$, saj pravi, da ima 1$ zaslužka dovolj, le če se bo njegova knjiga brala. Seveda sem njegovo knjigo kupil, avtor se mi je s tresočo roko podpisal v njo in žal mi je, da je njegova prva knjiga že pošla. No morda pa je srečam kje na kakšnem otoku, kjer so knjige namenjene za izmenjavo.

Zvečer, ko se spusti mrak na zaliv in ko ga obsijejo luči z obale, si pripravim večerjo, katero zmoti dež. Nič ne morem, zdaj je tukaj deževno obdobje. Sreča, pa imam streho nad glavo, ki vsaj za enkrat še ne premoči.

13.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Ob štirih zjutraj me prebudi precej močan severni veter, ki je res presenetil s svojo močjo. Ko sem ga malo kasneje izmeril, ga je bilo vseeno še vedno za 28 vozlov. Ker nas je obrnilo skoraj za celih 180 stopinj, sem moral preveriti kako daleč stran sem od sosedov, saj vsak posameznik izbira zase dolžino sidrne verige, sploh če jo ima dovolj na zalogi. Vse je bilo v redu, le nazaj zaspati je bilo težje.

Dopoldan mi mine v branju pilotov, saj zunaj dežuje. Gledam, kako bom odplul dalje in sploh kam bom odplul. Vsaj en otok iz skupine Socialnih otokov me še zanima, a rad bi videl vsaj še dva od treh. Ko bo čas, se stvari že postavijo na pravo mesto in takrat bom vse vedel.

Opoldne dež preneha, a se sonce vseeno ne pokaže. Jaz grem na premec barke in se lotim dela pri sidrnem vinču. Najprej moram povezati na eni žici odtrgan kontakt pri magnetu, ki je namenjen za števec verige. Ko mi že to uspe, skoči vijak iz svojega ležišča in ni ga več moč privijačiti nazaj. No potem pa spet vzamem čarobno epoksi maso in vse skupaj popravim, ter nastavim, da daljinski števec dela in prikazuje metražo. Očistim še ves umazan del z vinča in okoli njega, ter se na koncu počutim v redu, saj je premec videti čist in bel.

Skuham si še juho, kave pa popoldan ne bom, saj bom šel na kopno in na kratek sprehod. Z dingijem se zapeljem do dingi pomola in ga privežem, ter odidem na ulico. Že prvi vtis me malo razočara, saj vidim na tleh ob cesti kar precej smeti. Nekaj korakov naprej je velik supermarket U in pred njim je parkiranih kar precej avtomobilov. Grem še jaz malo »firbec« past in se sprehodim med policami, pogledam kaj imajo in koliko kaj stane. Trgovina je izredno dobro založena, zelo velika, cene a so nekoliko nižje kot na Tahitiju. Torej počasi lezemo na normalnejše cene hrane in drugih izdelkov. Ker nič ne kupim, saj imam vse na barki, grem mimo petih blagajn iz trgovine.

Sprehodim se po desni strani obale, pa ni nič kaj zanimivega, razen dveh hotelskih resortov, ki imajo apartmajske hišice na vodi, prav tako pa imajo tudi s ceste postavljen visok zid, da ljudje ne morejo notri. Najdem še eno trgovino, ki je veliko manjša a domača, notri ni nobene stranke, zato tudi sam ne stopim v njo in grem raje naprej.

Pri domačinki kupim 2,5 kg mini banan za  cca 2 € in potem grem spet nazaj do dingija, saj se je nad zaliv spustil mrak. V barki si naredim še večerjo in dan se bo počasi končal v prijetno noč, upam, da še naprej brez vetra.

12.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Wouu… danes je spisan 200-ti blog! Hvala vam ker me berete v tako velikem številu in hvala Sebastjanu, ki vam ga vsak dan postavi na mojo spletno stran ter ga uredi! Torej je že kar nekaj listov popisanih od takrat, ko sem sprejel izziv, da pišem kje potujem, kje se nahajam in seveda vse v zvezi z mojim jadranjem. Vem, da včasih ni vsakemu všeč kar je napisano, a vedno naj dobro ostane, slabo pa naj se pozabi.

Nedelja je in veter je ponehal, sidrišče je mirno in pripravim barko za plovbo. Zdaj je vetra komaj za 7 vozlov, a napovedanih jih je 12 do 15 vozlov in ker bo veter v pravo smer bo prijetno jadranje, le upam, da valovi ne bodo preveliki. Pripravim bokobrane na levo stran in privezne vrvi, ter zaplujem do bencinske črpalke. Potrebujem nekaj goriva, saj ne vem, kje bo še bencinski servis tako dostopen kot je tu. Nalijem nafto v rezervoar in v pet kant, ter bencin za watermaker, ter za čebelico na dingiju. Med ceno goriva ni velike razlike. Nafta stane preračunano v Eure 1,13 €/lit, bencin pa 1,11 €/lit, zraven še vzamem dvotaktol za mojo čebelico, plačam račun in se odvežem. Zaplujem proti otoku Moorea, edinem otoku od kar se spomnim, da je tako blizu eden drugega, ter ne bom imel tako dolge plovbe. Komaj zapustim bencinsko črpalko, srečam katamaran z Nemško zastavo, kateri pluje brez jamborja in le tega ima privezanega ob strani. Ker smo bili res blizu drug drugega, jih po radiu  vprašam kaj je bilo, pa mi pravijo, da so prišli iz Fakarave in da je bilo včeraj preveč vetra in nosilci pripon enostavno niso zdržali. Ufff, upam, da bo vse v redu z mojo barko. Njim pa vse dobro naprej!

Že sem zunaj na odprtem morju, na varni strani, daleč od grebenov in pasti. Grem do sidra, da zamenjam konce verige, saj se mi zdi, da je že na začetku precej obrabljena in zarjavela. Poleg tega pa je zdaj še umazana od blata in ker je zarjavela, se veliko več blata prime na njo, ta pa potem pošprica vinč, ves sidrni prostor, pa še vso okolico. Vijak na gambetu se ne da odviti in se odločim, da ne bom nič menjal. Zategnem verigo med vinčem in sidrom, takrat pa…. Jebela cesta! Takrat pa mi odtrga vinč in pade v skladišče verige. Zadržijo ga električni kabli, zato visi. Ja kaj me bo še doletelo? In kako bom sidral na Moorei? Ni kaj, do tja imam 3 ure in potrebno bo improvizirati. Najprej sem mislil, da mi je odtrgalo vijake na nosilni deski za vinč, potem pa le dobro pogledam in razžrlo mi je aluminij na vinču, kjer so bile luknje za štiri vijake. Obrnem vinč, zmešam epoksi maso za metal, očistim kar je še od lukenj ostalo in v njih nagnetem epoksi maso, ter navijačim vijak po vijak. Počakam 20 minut, da zatrdi in potem obrnem vinč ter ga dam nazaj v prvotne luknje. Dvom v meni je velik in bojim se, da to kljub sanaciji ne bo držalo. Tuhtam in natuhtam. Grem v notranjost barke in prinesem ven orodje, potegnem električni kabel na premec, vzamem električni vrtalnik, osmico sveder in zavrtam ob vinču še pet lujenj, eno pred vinčem in z vsake strani še dve. Vzamem vrvico Dynema 6 mm in vinč enostavno zvežem na ploščo. Potem še privijačim matice na vijake in trije bi znali začasno držati, eden pa je takoj popustil. Upam, da bo Dynema držala. Verjetno bom moral previdno sidrati, na Raitei pa bom v ladjedelnici že našel mojstra ki mi bo ta aluminij zavaril ali pa si bom moral zvariti zgornji nosilec in ga z dolgimi vijaki, kot pri »ruštu« pri strehi privijačiti. Vse se da rešiti. Ker so bili nekaj več kot metrski valovi in je bilo delo kar precej nemirno, zato sem že na začetku zaradi vetra izgubil najboljšo kapo, potem pa še zaradi valov nekaj orodja, ki je padlo v čez 1000 m globoko morje. Orodje že nabavim novo, samo da bo vinč  v redu. Ni kaj, barka ima svoja leta, štiri leta pluje po oceanih in drugačnih valovih, ter kljubuje valovom in vsem nevšečnostim. Vsak dan je postavljena raznim pritiskom in včasih so ti tako veliki, da enostavno nekaj na barki popusti. Vse razumem. Drugače bo, ko se vrnem v Jadransko »jezero«.

Ko sem prišel dobro miljo pred otok Moorea, je nekje na polovici poti proti otoku, torej na pol milje plaval velik kit. Prišel je po zrak in potem spet potonil. Bil je predaleč in težko ga bi bilo fotografirati, a sem bil zelo presenečen, da sem ga videl tako blizu obale, čeprav sem kasneje pogledal, da je tam globina nekje nad 500 metrov.

Poiščem vhod med grebenoma in zaplujem med rdečo in zeleno oznako ter sledim tem oznakam še naprej, dokler ne priplujem varno na sidrišče. In zdaj bom videl svoje remek delo ali bo držalo ali ne. Sidram v Cookovem zalivu na globini 14 metrov in vse je v redu. Prva pomoč drži, a se preveč ne smem zanašati na to. Dodam še zategovalno vrv s stranskimi amortizerji in priklenem verigo, da vinč ne bi trpel.

Tako, zdaj pa si skuham kavo. Po 21 NM in po spet nekaj nevšečnostih, sem vseeno v kokpitu ob kavi in svojih treh piškotkih. Zaliv je lep, miren in tukaj je komaj 11 plovil na sidrišču. Še toliko jih je zunaj zaliva, kjer so sidrani ob enem od mnogih resortov s hišicami na vodi, saj je tam čista voda a je občutek, da imaš greben tik za ritjo verjetno neprijeten.

Zdaj pa je že čas za večerjo in nedeljski kino.

11.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Sobota je in narediti bo potrebno kar nekaj zadev po barki, predvsem pa je potrebno oprati perilo. Tukajšnja pralnica je draga, čisto po Francosko, kot da smo sredi Pariza. Imajo pralne stroje, ki sprejmejo samo 6 in 7 kg perila, za to pa je potrebno plačati nekaj čez 8 EUR. Sušenje je malo ceneje, a ko seštejem, potrebujem za dve pranji in sušenje malo manj kot 30 EUR. Poleg tega je tukaj veliko bark na sidrišču, pa tudi marina je precej velika. Res pa je, da je tudi pralnica za takšno število bark premajhna in nekateri perejo perilo tudi ob polnoči, ko stroji niso zasedeni. Posteljnino in velike brisače, ter boljše majice bom opral kje drugje, na kakšne drugem otoku, kjer bo ta storitev cenejša. Na barki bom opral le spodnje perilo, navadne majice in kakšno brisačo. No ja, za vsaj dva moja pralna stroja bo tega perila. Priključim pralni stroj na elektriko, vodo in pripravim odvod vode, ter začnem prati. Vmes ko pralni stroj pere, jaz pospravljam notranjost barke. Stresem preproge, pometem po tleh, pobrišem. Največji problem je seveda čiščenje in brisanje pohištva, kjer se je nabrala t.i. plesen od vlage. Saj če jo ne pogledaš dobro je niti ne vidiš, a proti svetlobi je zelo opazna. Ko je prva žehta oprana jo še dobro ožmem na centrifugi, katero sem nastavil na velike obrate in potem operem še drugo žehto. Tako pač je to, ko sem sam na barki in vse moram narediti sam. Na srečo mi bo pri sušenju pomagal veter, ki je danes precej močan. Na vrvico pripnem perilo in upam, da bo do večera suho. Perila nikoli ne likam, ga pa zato lepo raztegnem in zložim.

Zaradi močnega vetra so se na sidrišču naredili kar precejšnji valovi, velikosti dobrega pol metra. Popoldan me na kavo pokliče kolega z Norveške barke. Najprej mi ni za iti, potem ko mi razloži, da me nekaj potrebuje, pa grem. Seveda se čez pol ure oglasim in čeprav sem moral tokrat pluti bočno, je bila ta plovba za moj mali dingi kar nevarna, saj bi se lahko tokrat tudi prevrnil. Za tukajšnje razmere moj mali in plitek dingi res ni dober, saj niti napihljive kobilice nima. Po popiti kavi in pogovoru greva s kolegom z mojim dingijem na obalo, saj mora on priti do svojega dingija, ki je privezan na pontonu.  Danes zjutraj, ko je on še spal, je njegov sin odšel z njim na obalo in ga je pustil tam, najel taxi in odšel na letališče, ter se vrnil domov. Ko sva bila po 100 metrih plovbe oba res precej mokra, mi le reče, da zdaj ve, zakaj jaz vedno rečem, da potrebujem novega in globljega dingija. Ravno takrat naju spet zalije val in pravi: Ja, in to ga potrebuješ čim prej! No ja, nekaj časa ga še ne bo, kajti zavedam se da je drag in denar bi šel za kaj drugega, bolj važnega in potrebnega.

Ko pridem nazaj na barko, se lotim mojega čarovnika in naredim še dobrih 120 litrov vode, saj sem danes porabil kar nekaj vode za pranje perila. Sreča, da sije vsaj sonce in je res precej vetra, zato elektrika sploh ni problem. Vetrni generator dela na polno že od včeraj, verjetno pa tudi celice polnijo na 80% izkoristka, kar pomeni da bo elektrike tudi preveč.

Sonce je že zašlo in potrebno bo pobrati perilo, saj je že skoraj vso suho. Poleg tega se na zahodu oblači in kaj kmalu lahko prične deževati.

Za zvečer do spanja imam kar nekaj dela s fotografijami, saj se je teh nabralo kar lepo število in verjamem, da bo šlo še nekaj teh v izbris.

Jutri, če bo malo manj vetra, pa bi rad zapustil Tahiti in bi odplul dalje. A to je šele jutri, jutri pa je nov dan in nedelja.

10.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Celo noč je več ali manj deževalo. Dvakrat tako močno, da sem samo gledal, od kod bo vse voda pritekla v barko. Pa na srečo ni bilo nič hujšega, razen par kapljic je prikapljalo pri ventilaciji.

Tudi jutro ni drugačno. Deževno, oblačno, nebo je skoraj temno in veter je na sidrišču precej močan. Vetrnica se vrti in proizvaja tok, ki ga sončni paneli danes ne morejo. Stopim ven in pogled mi zastane na dingiju. Polno nekih rjavih pikic je na njemu, povsod kjer se vidi ven iz vode. Le kaj je to? Poskusim očistiti tudi s Cifom, pa ne gre. Na barki teh pik nimam, torej sem to dobil včeraj, ko je bil dingi cel dan privezan na pontonu. Škoda, pa tako sem ga čuval in negoval, saj je bil še do danes videti kot da je šele prišel iz tovarne.

Okoli 13 ure, ko se je dež malo umiril, grem na obalo in v trgovino. Seveda s sabo vzamem še dva kanistra za vodo, da si jo pripeljem na barko. Če bi zbiral deževnico bi imel vode za celo barko ne samo za tanke. Ko se vrnem nazaj, vse lepo zložim in že moram nazaj na kopno.

Moja dva kolega sta se tetovirala in sedaj sta še mene pripravila v to, da si naredim eno tetovažo. Vedno sem bil proti njim, no pa sem popustil, pa še 50% smo dobili popusta na tretjo tetovažo. Tukaj je zelo priznan maorski mojster tetovaže, ki tetovira na principu novodobne tehnike, a na tekmovanjih pobira same dobre nagrade. Razstavljene ima medalje, pokale in plakete, seveda brez ustreznega certifikata ne gre. Ker sta kolega sedela in ležala na mizi vsak po več ur, bo moja izbrana tetovaža hitra, in bo gotova prej kot v pol ure. In res, sem bil hitro gotov, čeprav je bil končni izdelek, popolnoma drugačen od zastavljenega. Bistvo je le, da dobiš Polinezijski vzorec, katerega žal ne dobiš nikjer več. Tukaj so tetovaže zelo ugodne in moja stane dva kosila v tukajšnjih restavracijah. Na koncu mi je mojster rekel, da vsak, ki si je prvič naredil tetovažo si jo je drugič in tretjič tudi. Poznam kar nekaj ljudi, ki so si res naredili več, jaz zagotovo vem, da jih več ne bom imel.

Zvečer sta prišla kolega, s katerimi sem bil včeraj na izletu iz mestne marine v našo marino, da smo spili kavo in se malo pogovorili. Na koncu nas je bilo skoraj deset za mizo in bilo je prijetno ter dobro vzdušje. Sreča, da je bila še »srečna ura in smo dobili pijačo po polovični ceni«.

09.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zbudim se na uro, ura pa je komaj 5:45. Ufff star bosanski pregovor pravi: Ko rano rani, rano dan zaj…e! Upam, da ga jaz ne bom, zato si skuham kavo, pojem dva kosa pice, ki sta mi ostala še od sinoči in se pripravim za na kopno. Komaj pridem na cesto, že je kolega iz Reuniona tu in že se peljeva z avtom do mesta Papeete. Ostali so še tam in ker so bolj počasni, je raje on prišel prej po mene, da se oni lahko v miru uredijo in spijejo kavo.

Naložimo se v avto, vseh pet in gremo proti jugu v smeri urinega kazalca. V začetku sem dvomil, da bomo videli kaj lepega, prijetnega. Na koncu pa se je izkazalo, da je na tem otoku kar veliko lepega in da se da marsikaj  videti.

Najprej naj napišem, da imajo vse razgledne točke in vse zanimivosti lepo označene, predvsem pa zelo urejene. Včasih tako zelo, da je težko verjeti, da sem na Tahitiju. Predvsem se vse odraža s čistočo in res lepo urejenimi spremnimi objekti in zadevami, ki služijo svojemu namenu. Poleg tega naj še dodam, da nikjer, ampak res nikjer ni potrebno plačati vstopnine, ne parkirišča. Vse je free!

Najprej smo se peljali do mesta Mahina, kjer je lepa razgledna točka na okolico in plažo Pointe Venus. Ker je to vulkanski otok so vse plaže do juga več ali manj v črnem vulkanskem pesku, na jugu pa je kar nekaj belih plaž. Vsi naredimo nekaj posnetkov in gremo naprej.

Ogledali smo si še svetilnik iz leta 1867, ter zaliv, kjer se je J. Cook prvič izkrcal s svojo posadko leta 1773. Tukaj je pustil nekaj ljudi, da bi čuvali ta otok in ko se je vrnil nazaj leta 1777 so ga zajeli domorodci skupaj s posadko in ker so bili domorodci kanibali so pojedli tudi njih, kot so to naredili s prvo posadko, ki je ostala na otoku.

Naslednja postaja je bila Farumii slapovi. Kar trije, visoki in večji od našega slapa Rinke.  Parkirišče je urejeno zato smo pustili avto tam in se kar hitro povzpeli do prvega slapa, kateri je nedaleč od parkirišča. Res je lep, visok in veličasten. Po ozki potki gremo do naslednjih dveh, večjega in manjšega. Komaj se jih ogledamo,  takrat pa se kot zakleto ulije iz neba in kar hitro sem moker po majici, dokler nismo v dvajsetih minutah prišli do avta. Ni kaj, najti bo potrebno eno od trgovin, kajti jaz sem še prehlajen in si moram kupiti drugo majico. Ostali so se pokrili z brisačo, eni so se slekli do kože, jaz pa sem bil moker.

Ko smo prišli do prvega mesta, sem jih prosil, da zavijejo v prvo trgovino, kjer sem si kupil eno navadno majico in zanjo dal vseeno 15$. Upam, da se na mojem zdravju ne bo poznalo. Saj me je tudi malo prepihalo.

Potem se pripeljemo do mesta Arahoho, kjer ne najdemo parkirnega prostora. Varnostnik nekaj trenutkov čaka, potem pa nam ukaže, da se zapeljemo na mesto za invalide, sam pa da poseben plastificiran listek z znakom za invalide in dovoljenjem od varnostne službe. Ker sem bil malo skeptičen sem vprašal kolega če je to v redu, pa mi ta pravi, da je s tem, ko je dal listek, preveril, če smo res invalidi. Ok in kaj naj zdaj? Šepamo? No veseli smo. Ogledali smo si lep park, morje pod njim, visoke valove, ki so butali v betonsko zaščito, ter znamenitost, naravno cev, kjer butajo valovi in voda z morja, del teh valov pa gre cca 60 metrov po tej naravni cevi in kot drobne kapljice z vso silo udarijo na drugi strani cevi ven, zraven pa proizvajajo zvok, ki se menda sliši 4 km daleč. Res lepo in zanimivo.

Potem smo odšli na domače avtohtono kosilo in prvič sem jedel posebne školjke, že izluščene in kuhane v kokosovem mleku in zelenjavi, ki je podobna kariju. Za prilogo pa je bilo kar precej kruhovca, torej kuhanega in nato malo popečenega sadeža, kruhovec. Čudovito, dobro in poceni, saj je na koncu bilo dražje pivo v steklenici kot ta hrana.

Najbolj me je impresionirala ena od razglednih točk, ko smo na jugu zavili globoko v celino in med planine. Kot bi se vozil po Sloveniji. Nikjer nobene palme, le prava drevesa, gozdovi, ter travniki zeleni, da bolj zeleni ne morejo biti. Na pašnikih se pase govedo. Fascinantno in skoraj nemogoče hkrati, da je lahko tako lepo na tem žgočem soncu. Marsikaj smo še videli, ujeli v objektive in se čudili lepotam, katere so popravile miselnost o Tahitiju. Ni vse samo ob obali.

08.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj me prebudi lep sončen, a vetroven dan. Kakšnih 20 vozlov vetra se nabere na sidrišču in morje je nakodrano. Morda sem imel čez noč nekaj vročine, saj sem čutil, da sem se malo potil, zato grem najprej v kokpit in se stuširam, čeprav tudi pri 26°C ni ravno prijetno zaradi vetra. Obrišem se in potem pričnem kihati. Bravo jaz, kdor zna sam sebe mučiti pač zna.

Danes ne potrebujem ničesar s kopnega, zato se odločim, da bom kar na barki. Najprej očistim kopalnico, saj je le-ta potrebna čiščenja. Saj veste, dlake, lasje,…. Ne kaj drugega, a pobrisati je potrebno in osvežiti vse v kopalnici. Penasta ponjava, ki je na tleh je že malo črna, zato jo zamenjam z novo, ki jo imam še v rezervi. Na koncu zagledam lepo kopalnico, in nikjer ni praha, kapljic vode, kakor tudi ne prstnih odtisov na ogledalu.

Včeraj sem kupil žarnico za zunanji kompas na krmilni konzoli in potrebno jo bo zamenjati. Saj vem, nič kaj posebnega, a vseeno se moram tega lotiti. Potem sem se tega lotil in sem bil gotov v slabih pol ure. Ufff, če bi bil zdaj Gregor tukaj, kako bi bil on tega vesel ☺ Sem pa bil ravno pravi čas gotov, ker se je kasneje naredilo črno nebo in padel je dež, veter pa je presegel 30 vozlov. Ko je čez 20 minut prenehalo deževati se je nad marino naredila velika in čudovita mavrica.

Ker nisem uspel dobiti  novega solarnega regulatorja, sem montiral rezervnega, ki pa je brez LCD prikazovalnika in  ni tako močen kot bi moral biti, a končna amperaža le malokdaj presega nazivno in upam, da bo zdržal vsaj toliko časa dokler ne najdem novega. Ko sem ga zmontiral, sem ga čez dan večkrat pogledal če še »živi«. No očitno še dela in morda je to bolje, kot da nimam ničesar in imam direktno zvezane panele na akumulatorje.

Popoldne pride do mene kolega s švedske barke, ki je kupil kavni avtomat za espresso kavo in me je povabil da kavni avtomat testiramo, morda pa je vseeno boljši od moje turške kave. Seveda sem šel pogledat to čudo in sem bil kar presenečen, da lahko priklopi avtomat za kavo na inverter. No potem mi pokaže čudo od inverterja, Mastervolt 3000 sinusa, škatla pa velika kot moj HiFi ojačevalec v domači omarici. Kava je bila še kar dobra, a zelo močna. Ko se bo navadil prave gramaže in vode, bo kava res veliko boljša.

Vrnem se na barko, ker pa še vedno piha sem priplul kar malo moker in slan, a se že posušim. Privežem dingija na bitvo in dobim sms od kolega, da me jutri zjutraj poberejo in gremo v raziskavo otoka. Super, spet se bo dogajalo in spet bo hitro minil dan. Upam, da so si pogledali kaj vse si moramo pogledati.

Zvečer na barki ne vem kaj bi naredil za večerjo, potem pa se spomnim pice in jo na hitro spravim skupaj s sestavinami, ki jih pač imam na barki. Pica  Indigo je hitro gotova in večerja je na mizi. Zaradi zdravil se obotavljam ali bi spil ob pici še eno malo pivo, na koncu zmaga razum, ki mi pravi, da bo še veliko časa za pivo in tokrat bo ob pici skodelica ingverjevega čaja.

Po večerji še imam delo in moram napisati oz. dokončati drugo nadaljevanje plovbe po Pacifiku, izbrati moram nekaj fotografij, le te pa res ne bo težko, saj jih imam tako malo, da se sprašujem, če bo sploh kaj za izbirati. Ko končam, pa grem v sanje.

07.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Dobro jutro… moje prehlajeno stanje je danes malo boljše in zato grem danes spet v mesto. Na internetu sem našel še dve prodajalni, ki bi morda imeli zame solarni regulator, poleg tega pa moram obiskati svojega prijatelja Irca, ki je včeraj pristal v marini Papeete, ki se drži samega centra mesta in je čisto nova pridobitev tega mesta.

Najprej grem na avtobusno in tam stoji moški, ki me kar hitro ogovori in mi pove, da mene pa res ni težko popredalčkati kam spadam: med jadralce! Kajti na meni so jadralska oblačila in tudi obutev. Malo se nasmejiva temu, se predstaviva in tako zvem, da je možakarju ime Jim in prihaja iz Kanade. Kasneje izvem, da je solo jadralec in je tokrat že tretjič na poti okoli sveta v 14 letih. Pravi, da se mu doma ne da žene poslušati, zato je raje na morju. Ima tri vnukinje, ki jih pogreša, to pa je tudi vse. Pogrešanje sicer kompenzira z morjem, a to ni kot bi te otroke videl v živo. Razideva se v mestu, saj morava vsak po svojih poteh, a sva rekla, da se še srečava, saj je bilo obema prijetno kramljati.

In tako grem jaz najprej v Solar Store Ying Chi, a nimajo regulatorja. Potem grem še malo po mestu in dobim sporočilo od Irca, da me čakajo na barki. Pridem v marino in se najprej se pozdravim z njim, nato pa še z njegovo posadko, kateri je Tahiti trenutno končna destinacija in bodo že naslednji teden zapustili barko. Seveda Irec že intenzivno išče novo posadko, a morda bi prej še kaj zaslužil, zato je dal oglas na AirBnB, da ponudi svojo barko enemu paru, najraje mladoporočencema, za plovbo od Tahitija do Mooree in nato še do Bora Bore. Štirinajst dni za 1.400 $ z zajtrkom. Lani je na Karibih imel na ta način kar osem tednov zasedeno in je lepo zaslužil. Ja, ljudje se marsičesa primejo, saj imajo precej velike barke.

Tako izvem, da stane marina v centru mesta na Tahitiju 32€ na noč za 44 feetno barko, na kartico so mu naložili možnost uporabe 7 kWh elektrike ter 1700 litrov vode za samo 5€!! Noro poceni! Potem greva skupaj v mesto, on išče audio zadeve, jaz elektroniko, a obiskujeva iste trgovine in se pogovarjava. Tako najdem v eni od trgovin žarnico za kompas in jutri jo zamenjam. Vmes dobiva sporočilo, da je posadka izpolnila nalogo, ter so za četrtek najeli avto s katerim se nas bo vseh pet odpeljalo na raziskovanje otoka Tahiti. Tako si razdelimo stroške najema in goriva in na osebo pride komaj 12$ oz. 10€. Super, a ne?

Celo popoldne sva tako letala vse do pete ure popoldan, ko so zaprli trgovine. Zdaj pa moram počasi nazaj na svojo barko in na avtobus. Tukaj zadnji avtobus odpelje iz mesta ob 18 uri in če ga ne ulovim, bom moral iti 11 km peš ali pa najeti Taxi za 28$ do naše marine, kjer imam privezanega dingija. Čas je tako hitro minil, da nisva spila niti kave niti piva. Bova pa drugič.

Že po temi pridem na barko in šele na barki ugotovim, kako me pečejo noge od hoje. Sledi kuhanje večerje in potem pisanje bloga, ki bo danes malo bolj pozen.

06.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Prehlajeno jutro. Še bolj kot včeraj. Je mar temu krivo rojstnodnevno pivo? Ne vem, le smrkav sem, ter kiham. Mah, bo že. Enkrat me mora tudi prehlad doleteti. Le da me je tokrat ulovil sredi poletja pri temperaturi 31°C. Sprašujem se kako bo šele pozimi?

Cel dan sem doma na barki, ležim, berem. Kuham si ingverjev čaj, jem Lekadole in C vitamine… Moral bi v trgovino, a se mi ne da, saj nič nujno ne potrebujem. Torej se nič ne dogaja in zato ni nič za napisati.

Jutri je nov dan in jutri bo bolje ali slabše. Tako je vedno v življenju, vzponi in padci.

05.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Ker sem malo prehlajen, sem imel kar nemirno noč, zato sem tudi malo dlje poležal. Pravzaprav pa je danes nedelja in pravijo, da se lahko ob takšnem dnevu, malo dlje poleži.

Stopim v kokpit, da bi si z morsko vodo spral nos, ko počasi pripluje do mene Nemec Hainz. Beseda da besedo, povabim ga na kavo, a mi jo odkloni, ker se mu mudi v trgovino. Me pa zato povabi zvečer na pivo v bar, ker praznuje svoj 77 rojstni dan. Možakar še vedno sam jadra po svetu s svojo 15 metrov dolgo železno barko, katero si je pred davnimi leti naredil sam. »Seveda, kdaj pa?« ga vprašam. No on pa kot pravi varčni Nemec pravi: »Ob 17 uri, ko je happy hours, plačaš eno pivo, dobiš dva!« Bravo Haainz, pravi je! Možakar se z nikomur ne druži, midva pa sva se družila na Fakaravi in tudi sedaj sva blizu drug drugega sidrana na tem velikem sidrišču.

Dan mi mine v pisanju članka za e-revijo, nato pa si pripravim res dobro pozno kosilo. Zadnjič sem videl kus-kus v trgovini in sem si ga kupil. Nazadnje sem ga jedel lani, ko sem dostavljal Francosko barko v Slovenijo in smo se ustavili na otočku San Antioco na Sardiniji. No zdaj pa sem si naredil res dober Taubule in v njega dodal še nekaj sestavin in seveda začinil z veliko kurkume, ki jo tukaj dobiš v prahu ali kar v korenini na vsakem koraku.

Počasi se spravljam na kopno na pivo, potem morda na kratek sprehod in nazaj na barko, kjer bom večer preživel po svoje.

04.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Boleče in rdeče grlo ne pomeni, da sem včeraj smrčal, ampak sem se v petek prehladil, saj sem tako vroč od pešačenja skrenil na eno hladno malo pivo, ki je bilo lepo popestreno s prepihom in potem sem imel veliko senco in veliko sušilnico potu. No zdaj pa imam Lekadole v želodcu in Septabene v grlu.

Danes na sidrišču spet precej piha in vem, da bom spet moker, ko bom šel do dingi pontona. A ker sem že navajen, me to sploh ne jezi več. Naslednji dingi bo večji in globlji ter s širšimi tubami. Pridem na obalo in grem čez cesto od marine na avtobus. Tam čakam še z dvema mlajšima francozoma in se malo spravimo v pogovor in ravno ta pogovor mi je pripomogel k brezplačnemu prevozu. Po njiju sta prišli dve dekleti, še mlajši od njiju. Ena je bila čistokrvna Tahitijka, druga pa je doma iz Fakarave. Ker sem bil višek in za mene ni bilo punce, sem se zadovoljil samo s prevozom do glavnega mesta Papeete. Oni se odpeljejo naprej na piknik, jaz pa v raziskovanje mesta, oziroma, rad bi našel to ogromno pokrito tržnico. In ni mi jo bilo treba dolgo iskati. Ogledam si najprej zunanjost in pritegne me Polinezijska glasba, katero igra osem moških na razne instrumente. Čudovita glasba, zvok, vokal,… na koncu vsake pesmi si zaslužijo velik aplavz. Stopim še v tržnico in res je velika. Po moje ima vsaj 100 m na vsako stran in dva nadstropja. Prodajajo ribe, meso, zelenjavo, sadje, bižuterijo, avtohtone izdelke, …. Na vrhu pa so butiki, ki se ukvarjajo s prodajo pravih perl iz raznih gojišč po atolih. Če rečem, da sem se notri sprehajal dobre štiri ure, da sem se pogovarjal z raznimi ljudmi, bo skoraj premalo. Želel bi si še več, kajti ti ljudje so res prijazni. Če le znajo malo angleško se pogovarjajo s tabo in tudi v francoščini se nekako pogovoriš z njimi. Verjemite mi na besedo, ko prideš do Markezov in od tod naprej, so res popolnoma drugačni ljudje, kot so na atlantski strani. Neverjetna razlika o prijaznosti, vsak si vzame čas zate, se pogovarja, ti da kaj poskusiti od tistega kar prodaja, nihče ne komplicira če ga vprašaš, če lahko fotografiraš,… Ko mi je v enem od skupnih trenutkov ob pivu kolega Tone K. razlagal o vsej tej prijaznosti, o tukajšnji lepoti otokov in altolov, sem ga kar debelo gledal, ko je rekel: »Če bom šel drugič okoli sveta, bom tukaj ostal.« Zdaj ga razumem in ja, tudi jaz bi najraje.

Zunaj pred tržnico sedi možakar, kakšnih 10 let mlajši je od mene in ima čez pol telesa pravo umetnino od tetovaže. Pravi Polinezijski vzorec tattooja. Malo pokramljava in mi celo dovoli da ga od blizu fotografiram, nato pa me še potreplja in pravi, naj pridem še drugič, da bova šla na Hinano (pivo). Nasmehnem se in grem naprej. Morda pa res še kdaj v naslednjem tednu.

  • Ogledam si še katedralo, ki jo domorodke okrašujejo s cvetjem, saj je jutri v nedeljo maša. Ena od žensk mi pove, da tukaj dajo veliko na okraševanje s šopki in aranžmaji. V en aranžma vložijo tudi po 10.000 PF (80 EUR). Po navadi to delajo 3 ali 4 ženske in prav tekmujejo, katera bo naredila lepši aranžma in na videz bogatejši. Danes sem jih tukaj naštel vsaj dvanajst. Pri tistem pri oltarju je velik aranžma v obliki jadrnice in v njem se ponazarjajo dve veliki črki J in C. Verjetno so vedeli da pridem danes na ogled in so naredile Indigo iz rož in v jadrih moje začetnice . Dovolijo mi, da jih pri delu fotografiram, se z njimi pomenim, potem pa dam nekaj drobiža za cerkev, vsaj za en cvet za naslednje šopke, malo pa gre menda tudi za srečo pri mojem jadranju.

Na terasi enega od lokalov se malo spočijem in spijem Illy kavo, ki tukaj stane 2,50 EUR. Opazujem ljudi, kako si za kosilo naročajo hrano in najcenejši meni tukaj stane 1.890 PF (16 EUR) ter vse do 4.000 PF (cca 35 EUR). Zraven še vsak spije po kozarec francoskega vina ali piva.

Sprehodim se še ob obali in novi marini, ter do avtobusnega postajališča in ko pride avtobus stopim gor in plačam 200 PF ( 1,70 EUR) in se zapeljem do marine. Avtobus je star, dotrajan, demoliran, a kolikor toliko čist. V njem se ne pelje veliko ljudi, verjetno zato, ker je sobotno pozno popoldne.

Pridem na barko in že se počasi temni. Jaz pa spijem čaj in se lotim bloga, nato pa urejanja fotografij in videa. Vse mi bo še prišlo kako prav za razne objave v navtičnih revijah, kakor tudi še kje drugje.

03.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj me zbudi alarm na telefonu in ura je šest. Komaj se je pričelo svitati, jaz pa sem že zunaj v kokpitu. Nad sidrišče se je spustila nizka oblačnost, morje je iz modre barve presedlalo v sivo in bolj ko se zaradi vetra delajo 30 cm visoki valovi, bolj se mi zdi ta slika neprijazna. Na krmi se sliši kako voda in krma udarjata skupaj, saj je zaradi vetra veriga nategnjena. Vetrnica se suče in proizvaja elektriko, ki mi jo danes očitno sončne celice ne bodo. Še enkrat se zagledam proti cca 800 metrov oddaljenem pontonu za dingije, ki stoji tik ob marini in si mislim, da bo kar luštno pluti s tem mojim nizkim dingijem do obale.

Po popiti kavi se lotim dela. V kokpit prinesem motorno enoto Rainmana in nato še orodje. Iz motorja moram spustiti olje, kakor tudi gorivo. V dobre pol ure sem gotov, vse je očiščeno, privijačeno in zaprem pokrov. Odprem škatlo, da bi v njo položil Rainmana, ko v njej zagledam ob strani pod transportno peno zataknjeno vrečko. Vzamem jo in v njej so mi iz tovarne poslali majčko Rainman in grab bag vodotesno torbo. Hvala vam! Položim enoto v vrečko, nato v škatlo in zapakiram. Hiter sem. Skoraj 45 minut prehiter. No, bolje da jaz čakam kurirje DHLa kot oni mene. V tistem trenutku me že kličejo po VHF postaji in še sreča da sem bil prej gotov. Spravim to veliko škatlo na dingija in se odpeljem na obalo, na katero prideva oba s paketom malo mokra. Napišemo dokumentacijo in paket odhaja v Avstralijo. Srečno!

Vrnem se do dingi pontona in pogledam veliko motorno jahto, ki je privezana prva do restavracije in bara. Saj je ne bi pogledal drugače, če mi ne bi v oči skočilo ime jahte, Indigo. Grem okoli, jo fotografiram in dva delavca jo že čistita in polirata. No, res je lepa, še lepše ima ime, a je ne bi imel. Ko samo pomislim, koliko stane vzdrževanje in koliko stane marina za takšno jahto. Fijuuuu… In spet kot bi rekel Mujo …. Ima se, može se!

Potem se spomnim, da bi lahko šel do stojnice pri trgovskem centru in si kupil banane, namesto da grem na barko. Prične malo škropiti in razmišljam, če sem zaprl vsa okna na barki. No, je kar je in to bom videl ko se vrnem na barko. Pridem do trgovine in me pritegne velik plakat na katerem piše, da imajo samo danes in v omejenih količinah med drugimi izdelki v akciji roastbeef iz Urugvaja. No pa si ga grem kupiti za en steak, če je res tako poceni. V trgovini ob pultu je že vrsta. Meso je vakumirano in zamrznjeno v skrinjah, pakirano pa od kilogram in pol, do dva kilograma. Vseeno me pritegne in kupim en manjši paket, ki ga bom odmrznil, narezal na porcijske kose in ga vakumiral po dva skupaj, za dva dni. Spet vzamem besedo nazaj, nekaj stvari pa le imajo cenovno ugodnih in ta je res cenovno ugodna. Zame je preveč en paket, za druge pa vidim da je premalo, saj lahko vsak kupi le en paket, a vidim, da imata mož in žena vsak svojo košaro in v njej vsak svoj paket. Verjamem, da se na blagajni ne bosta poznala, če sploh bosta stala skupaj pri isti blagajni. Grem še po banane in na barko.

Na barki danes opravim res drobna dela, katera sem prej zanemarjal, potem pa berem knjigo in zaspim. Ko se prebudim me boli grlo, verjetno sem smrčal in me boli od tega. Danes so me Skandinavci povabili na njihov večer v mesto Papeete, kjer se dobijo vsi skupaj v enem od številnih barov in kakšno rečejo po domače. Čeprav jeziki med sabo niso identični, se menda razumejo. Mene je povabil Norveški kolega, da greva skupaj, a sem se maloprej opravičil, ker se mi ne zdi smiselno, da sem tam en privesek, na koncu pa bodo tako ali tako vsi mrtvo pijani. Sem se jih že navadil. Zanimivo je še to, druženje se začne dosti zgodaj, ob 18 uri. Zakaj? Ker je od 18 do 19 ure Happy hour in plačaš eno pijačo, dobiš pa dve. Po moje bo vsak naročil po pol zaboja piva, da bo vsak imel kasneje cel zaboj, ter da se bodo lahko opili. Včeraj sem opazil, čeprav je bil četrtek, ko sem šel zvečer v marini v enega od mnogih barov na wi-fi, da tukaj avtohtona mladina kar veliko popije. Pije se pretežno točeno pivo, ki je tukaj še najcenejše, a za naše razmere veliko predrago. Berem v novicah, da je tudi Hrvaška podražila pivo in ko preberem, da stane na Hvaru pivo 10 EUR, potem je tu še vseeno veliko ceneje. Welcome to Tahiti!

02.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj se z dingijem zapeljem do pontona, potem vstopim v navtično trgovino, da preverim, če imajo regulator za sončne panele. Prodajalec, verjetno lastnik trgovine mi pove, da dobi robo naslednji teden in verjetno bo takrat dobil 30 amperski regulator, trenutno je na zalogi le 10 amperski. Hvala, takšnega imam na barki v rezervi in mi nič ne koristi. Ko že hočem ven, se me spomni, da sem spraševal za sidrno verigo. Pravi naj jo čim prej vzamem če mislim, kajti nekaj jo je že prodal in se boji da bo kmalu pošla. Povem mu, da pridem drugič in grem ven.

Danes moram spet do DHLa, da se dogovorim, da odpeljejo staro napravo, ter jo pošljejo v Avstralijo v tovarno Rainman. Do tja imam kar daleč, kakšnih 5 kilometrov in še toliko nazaj. Med potjo po vročem in žgočem soncu pri 31°C zagledam na drugi strani ceste, a malo na hribčku, trgovino z elektronskimi deli. Vstopim in vprašam po regulatorju, a ga nimajo. Je pa prodajalec zelo prijazen in mi napiše ime firme, telefonsko in naslov, kjer bom to zagotovo dobil.  Prijazni so tile Tahitijci.

Tako pridem do DHLa in se dogovorim, da me jutri pred marino pokličejo in jaz jim z dingijem dostavim paket. Hitro še napišemo sprejemni in oddajni listek, plača pa firma, ki ima z DHL sklenjeno pogodbo. Vse gre kot po maslu.

Od tu grem v mesto Papeete in preko navigacije poiščem podjetje, ki se ukvarja s solarno energijo. Prijazen uslužbenec me sprejme, da roko, se malo pošali, angleško obvlada in poiščeva regulator 30 amperov. Ima dva na zalogi, enega navadnega in enega, ki je boljši in da 30% več energije, ter ima trikratno varovanje pred preobremenjenostjo akumulatorjev. Super, vzel bom drugega. Možakar mi izpiše račun in na njem preračunano v dolarje zagledam cifro 380 dolarjev. »Gospod, samo regulator bi, brez sončnih celic«, mu pravim. On pa meni, da je to točno to kar bi rad, samo regulator. Povem mu, da je pri nas cena takšnega regulatorja točno štiri krat manjša. On pa meni: Dobrodošel na Tahiti, kjer so cene veliko višje kot drugje! Hvala lepa in nasvidenje, mu rečem. Bodo žice  med seboj še naprej zvezane direktno z električnimi sponkami. Dokler jadram ni tako velik problem.

Grem nazaj v center, ter se sprehodim v mestu s tisoči avtomobili, ki se kot jara kača vozijo po glavni ulici. Promet je tukaj res nevzdržen. Sploh ne dojamem, da je tu toliko avtomobilov. Res je peklensko vroče danes in v mestu med ulicami sploh ne zapiha veter, zato se mi zdi, da se bo še asfalt stopil. Stopim v eno od mnogih kavarn in si naročim malo pivo. Bravo, 50 frankov je ceneje kot pri nas v marini, a še vedno stane 4 EUR! Po kratkem počitku in popitem pivu se sprehodim do nove mestne marine, potem pa grem po parku iz mesta in želim si počakati avtobus. Ura je že pozno popoldne in za mano je že 12 prehojenih kilometrov. Avtobusa ni, zato grem dalje. Tako hodim ves čas peš, dokler ne pridem peš do marine in utrujen od hoje ter sonca, komaj čakam, da pridem na barko, da nekaj pojem in se malo spočijem. Danes je za mano po aplikaciji 19,32 kilometra. Zdaj vidim, da sem res malo nor.

Dan je mignil kot bi trenil, za svoje telo sem naredil nekaj dobrega, pa tudi slabega. A važno je, da sem se dogovoril na DHLu. Prav čutim, kako bom šel danes prej spat.

01.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj se prebudim kar precej pozno, veliko pozneje kot bi se moral. S kapetanom Norveške barke sva se dogovorila, da greva obiskati nekaj navtičnih trgovin, saj on potrebuje nekaj stvari, jaz pa bi nabavil spajkalnik, če bi bil kje cenovno ugoden, kajti moj stari je pregorel. Vseeno spijem kavo in greva na obalo, kar z njegovim dingijem, potem pa me preseneti in mi ponudi kolo, saj je včeraj kupil sebi in sinu veliki kolesi, saj ima tudi veliko barko ter jih ima kam shraniti, ko bo zapustil ta otok. No pa greva na kolo!

Zapeljeva se nekaj metrov in kolo je res super, ima dober menjalnik zadaj in sploh ni tako počasen, čeprav ima zelo široke gume. Zapeljeva se do prve trgovine, nato pa greva proti JZ v drugo mesto in najdeva celo trgovino z rabljeno opremo. Čeprav je vse res staro, morda se pa najde kdo, ki kaj od tega potrebuje. Jaz kupim le povoščen sukanec za jadra, ki je res poceni, z njim bom zašil tendo, katero je že sonce dodobra načelo in šivi so že prepareli.

Potem greva še v eno trgovino, ki je podobna našemu Bauhausu. No tam pa najdem spajkalnik, ni tako poceni kot kitajski, a ga kupim, ker po navadi se ravno takrat kaj zgodi, ko nimaš orodja pri sebi. V trgovini zagledava še nekaj osebnih tehtnic in se stehtava. Ja, res se pozna drugačna prehrana, kakor tudi to, da se veliko gibljem. Zdaj vem, da ne potrebujem namerne diete, saj gredo kilogrami  sami dol, če ješ drugače kot doma, kjer je ob večerih hladilnik moj največji prijatelj. Preden obrneva proti domu pogledam koliko kilometrov sva prekolesarila in aplikacija nama pokaže da 11,4 km. No ja, potrebno je priti še v drugo stran.

V tem delu Tahitija, je precej nizkih stavb, sicer kar prijetno urejenih, vsekakor pa izstopajo hoteli in resorti, ki so tu postavljeni le za tuje goste. Vozniki avtomobilov so zelo uvidevni do kolesarjev, čeprav moram pohvaliti vse otoke v F. Polineziji, da so tu zelo prijazni ljudje. Tudi tista uslužbenka včeraj ne bo pokvarila moje ocene do teh ljudi. Kjer koli sem hodil je čisto in urejeno. Se najde kakšna malenkost ki pokvari povprečje, a saj je teh malenkosti tudi pri nas nekaj. Kar je bistvenega pomena, se tu počutim varno, pa naj bo to podnevi in ponoči. Tukaj ne zaklepamo več dingijev na pontonu in na barki, kot smo to počeli v Atlantskem delu od Karibov naprej. Tudi barke ne zaklepam več, velikokrat jo niti ne zapiram ko grem z nje na kopno.  Ko so mi o tem govorili drugi jadralci jim skoraj nisem verjel, zdaj, ko sem se sam prepričal, pa je občutek popolnoma drugačen in prijeten.

Vrneva se na v marino in odloživa kolesi, ju zakleneva in greva na kavo. No danes sem po pol leta prvič spil espresso kavo. Pa saj ne morem verjeti, da čas tako hiti? Malo še pogledam novičke v Sloveniji, kaj se dogaja, ker sem ravno na wifi, ki pa ni pretirano hiter.

Popoldne me včerajšnji zaplet s čarovnikom za vodo malo zmoti in ker mi nemirni duh ne da miru, grem narediti vsaj 30 litrov vode v tank, da preverim daljše delovanje in proizvodnjo vode. Motor dela, vse dela in v rezervoar teče iz morja dobra pitna sladka voda. Potem še sperem membrane in ga pospravim.

Moram še v trgovino, ker mi je zmanjkalo paradižnika in banan, zato spet pot pod noge za zdravo srce in grem v Carrefoure. Spet se lepo sprehodim in že v trdi temi pridingiram na barko. Naredim si večerjo in za danes bo dovolj.

Danes moram še kaj napisati za navtične časopise, tiste e-časopise in tiste otipljive. Potem pa bo spet krepko čez polnoč in potrebno bo iti spat.

 

Julij – 2018

31.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Danes dopoldan moram biti doma, upsss, na barki, kajti počakati moram, da me pokliče dostava DHL, ki mi pripelje mojega novega čarovnika za vodo.

Ravno sem pospravljal barko, ko se zataknem za ogrlico okoli vratu in si jo strgam. Ni kaj, majhne črne kroglice vulkanskega kamna iz kanarskih otokov se razsujejo po podu barke in že se grem igro, človek ne jezi se. Ko najdem vse (recimo da vse) kroglice jih začnem spet nizati na nov laks in delo je naravnost zamudno. Ko že skoraj končam delo, me pokliče dostavljalec DHLa in mi pravi, da me čaka s paketom. Vzamem še dve kanti za vodo, da si pripeljem vodo na barko in oddingiram na obalo. Tukaj na sidrišču je voda precej umazana in se mi ne da uničevati filtra za vodo, saj tudi ni tako poceni. Zato si bom vodo nalil pred marino in si jo pripeljal na barko. Prejmem paket, nalijem vodo in grem nazaj na barko. Zdaj, ko je paket precej velik, poleg imam še dve kanti polni vode in pozna se  kako majhen dingi imam, a vseeno srečno priplujem do barke in paket prestavim na sigurno mesto.

Kasneje se lotim priprave watermakerja. Iz starega moram izliti gorivo in olje. V novega pa tudi prestaviti gorivo, ter naliti novo olje. Ko končam,  preizkusim delovanje le-tega, a žal Hondin motor ne zažene naprave. Mučim se, utrujam, tuhtam, menjam svečke, ni da ni. Ne vem kaj mu je. Potem nastavim natopljeno krpo z gorivom na zračnik uplinjača in ta se zažene. Veš kaj dragi čarovnik, ne bom se utrujal s tem in samo zamenjam uplinjače. Preizkusim in dela! Ma ne da dela, prede.

Ko začnem pospravljati, prideta k meni Norvežana, enega od njih nisem videl več od Markezov, ko smo bili še skupaj na otoku Fatu Hiva. Dolgo je že od tega. Veselo se pozdravimo in potem steče debata, malo se pošalimo, spijemo pivo in gledamo, kako mimo Indiga pripluje na sidrišče Švedska barka. Ta ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bila na premcu čudovita in blond morska sirena, zagorele polti, ki jo le malo zakriva rumen bikini. Ti povem, baba da dol padeš! Vsem trem pade vilica z obraza na tikova tla v kokpitu. Za krmilom stoji možakar za katerega najprej ugotavljamo da je oče, nato pa ugotovimo, ko pride na svetlo, da je njen fant ali mož, čeprav je od nje starejši vsaj 10 do 15 let. Norvežani in Švedi se med sabo jezikovno razumejo in eden od mojih kolegov vzpostavi stik z njima. Blondinka bi se pogovarjala, blondinec pa ne. Zato kaj kmalu konča s pogovorom, ampak nikakor pa ne prenehamo gledati osupljivo lepe ženske. Kmalu pade mrak na Tahiti, zato gresta oba na svoji barki, meni pa je minil dan kot bi trenil.

Zvečer se mi ne ljubi na obalo, nekako utrujen sem od ne-dela in zato se stuširam, pripravim večerjo in grem v nočni kino pod zvezdami.

Jutri je nov, že avgustovski dan in za jutri imam že splaniran del dneva. Drugi del pa prepustim naključju. Vedno se nekaj dogaja…

30.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Ponedeljek in delovni dan, ter moja prva obveznost, oditi na Upravo DHLa in se pogovoriti okoli izstavljenega računa, ter prevzeti watermaker.

Najprej me oblije veselje, saj je po doooolgem času dingi poln in očitno sem našel vse luknje na tubah. Torej je zdaj veliko varneje iti za dlje časa z barke in pustiti dingija privezanega za ponton. In sem ga, saj sem se odpravil proti mestu Papeete, cca en kilometer stran od letališča Tahiti.

Ker uporabim navigacijo me le-ta hitro pripelje do pisarne in ker je gneča malo počakam. Še sreča da sem videl ob strani etikirko, kjer vzamem listič s številko in čakam da se mi številka prikaže na digitalnem zaslonu, kar oznani, da sem na vrsti. Če ne bi bil tega vajen, bi čakal do pete ure popoldan, ko zaprejo pisarno in še ne bi bil na vrsti.  

Prijazna gospa mi pravi, da moram račun vseeno plačati, a da mi odbijejo le znesek za dodatno plačilo malega letala iz Tahitija na atol Fakarava. Ja tega res ni potrebno plačati, saj sem vendar tu, a ostane še taksa in zračunali so mi še eno uro (pazi to!!) delo na računalniku in izstavitev fakture. No te obe poziciji se morata plačati. Ne ne bom plačal, zato grem s papirji na carino in se bom tam skregal! Pridem tja in mi neprijazna uradnica, ki se med tipkanjem na tipkovnico baše s hitro in mastno hrano, pove enako: Plačaj! Vprašam, če počakam da poje do konca, pa pravi da ne, da je to samo toliko da zdrži do kosila, ki je ob 12 uri. Svašta, že tako ima več kil kot jaz. Potem mi pove, da so takšna pravila ne glede če je barka v tranzitu in čeprav sem tuj državljan, moram to takso plačati. Povem jim da je to garancijska zadeva… Odmahne z glavo in mi z roko nakaže, da sva končala. Vseeno mi še pove za drugo možnost. Lahko pa plačam agenta in potem tranzitno takso, ki mi jo vrnejo nazaj ko se odjavim iz Polinezije. OK, to vzamem. Grem do špedicije in agenta, a on hoče za svojo storitev več kot stane taksa. Pa saj ne morem verjeti, zdaj bi me rad že ta ostrigel??? Ma ne boš, nisem jaz Tahitijska ovca in  dovolj vas imam. Sprehodim se nazaj na DHL, plačam račun v celoti, se jezim in jim povem, da bi rad imel watermaker jutri do 12 ure na barki. Pravijo da ni problem. Kam pripeljemo? Na sidrišče. Velja, pripeljemo do parkinga, naprej pa se znajdi sam. Saj sem vedel da bo tako, saj drugače ne more biti. Dam jim telefonsko številko satelitskega telefona in mi pravi, da na te številko ne kličejo, ker je klic obupno drag. Me bo po imenu barke šofer poklical iz marine po VHF postaji. No očitno so tudi tega vajeni. Več kot tri ure sem potreboval za vse skupaj, da sem uredil zadevo. Res si moraš vzeti čas, a na srečo tega imam za enkrat dovolj.

Potem grem še proti mestu v industrijsko cono in iščem trgovine, saj potrebujem nov spajkalnik, digitalni senzor ali pištolo za temperaturo motorja in regulator za sončne panele. Spajkalnik najdem, a je nek profi in mi je predrag. Digitalnega senzorja mojstri nimajo, imajo pa lasersko pištolo za odčitavanje temperature, ki pa je draga kot bi bila zlata. Z regulatorjem ne bo nič, moram v center glavnega mesta. Torej grem na barko s praznim nahrbtnikom, saj sem spil tudi vso vodo. Zunaj je sonce in dobrih 32 stopinj. Ko pridem do dingija pogledam na aplikacijo in ta mi pokaže, da sem danes prehodil 13,72 km. Ufff kar precej rekreacije za en dan in danes bom verjetno dobro spal.

Na barki že v temni noči pripravim večerjo in potem ko pride čas odidem v posteljo.

29.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Če bi bil 50 let mlajši in bi moral v osnovni šoli pisati spis, kaj smo počeli v nedeljo, bi v mojem pisalo nekako takole:

Moja nedelja

Moja nedelja je bila vsa v pričakovanju velikega dogodka. Ker stanujem na deželi, visoko nekje v hribih, grem v mesto zelo poredko. Pa še to grem le takrat, ko nekaj potrebujem. Po štirih mesecih je napočil trenutek, da si oblečem lepe hlače, ter navlečem na sebe snežno belo majico. Nedelja je in se spodobi, da sem mašno oblečen. Ko sem se pripeljal do mesta sem najprej videl široko štiripasovnico, po kateri so vozili avtomobili z veliko hitrostjo. Hodil sem po pločniku in opazoval večinoma francoske avtomobile vseh znamk in velikosti. Čeprav je nedelja, je na cesti gneča in ker pripeka sonce, gredo verjetno ljudje na izlet ali pa se gredo na plažo kopat. Pravkar sem slišal tudi sireno! Zavijajoča sirena rešilnega vozila, na kateremu sta utripali še rdeči luči je bilo na nujni vožnji. O pa saj ne vem kdaj sem ga nazadnje videl in kdaj nazadnje slišal, sireno ali tak avto. Po dobrih dvajsetih minutah hoje sem prišel pred velik trgovski center Carrefoure. Na parkirišču je ogromno avtomobilov in le redko se vidi prazen prostor za parkiranje. Zdaj vem, da nas veliko živi odmaknjeno in lahko gremo samo ob nedeljah v trgovino. Vidim napis, kjer piše, da je odprto vsak dan, 365 dni v letu od 8 do 20 ure. Kako je trgovkam lepo in prijetno, ker so lahko vsak dan v trgovini, jaz pa sem se tukaj znašel po štirih mesecih. Notri me pričaka velik hodnik in tukaj je še nekaj manjših trgovin, kjer  imajo prijetne izložbe, povsod pa imajo znižanje! Ker ne potrebujem ničesar iz teh malih trgovin, se odpravim v veliko. Že od daleč vidim uniformiranega črnega gospoda, kateremu na srajci piše, da je varnostnik. Gleda on mene, gledam jaz njega. Nahrbtnik, ki sem ga maloprej dal s hrbta, zdaj potisnem na prsa in kot bi mu s tem želel povedati, da mu ga ne dam. Za visokim pultom za informacije stoji temnejša ženska, na glavi nosi venec rož. Čudno, a ne? Pri nas imamo vence samo na pogrebih. Pa tako lepe bele cvetove ima ta venček, njena čudovita rdeča srajca s cvetličnim vzorcem se sklada z njenim venčkom. Potem se ustavim in se zagledam. Pred mano je dolga pohodna pot, na levi in desni pa je ogromno prodajnih polic. Vse so naložene do vrha. In kako lepo so zložene, te raznobarvne stvari, ki so zložene kot zdravila v lekarni. Veliko je ljudi in vsi kupujejo in zlagajo stvari, ki jih potrebujejo v moder voziček z belim ročajem in imenom megamarketa. Pogledam na stran in vidim sire. Po moje jih je vsaj 200 vrst: beli, zeleni, rjavi, rumeni, nekaj jih je tudi pokvarjenih saj piše na njih da imajo modro in belo plesen. Takšne pri nas doma mama stran vrže, ker so že predolgo v hladilniku. Salame! Ojoj, koliko živali je pokončanih in zavitih v prozorno vrečko. V tem trenutku sem se spomnil na sosedovega prašiča, ki so ga lani za 29. november ubili in iz njega naredili klobase, iz kože pa ocvirke. Tudi tukaj jih imajo in v vitrini je pravo kislo zelje. No pri nas doma ga imamo v kleti v velikem lesenem čebru. Pogled se mi ustavi na obilici nenavadne zelenjave in sadja. Jabolka, ki rastejo pred vsako Slovensko hišo, tukaj ne uspevajo. Povsod piše Nova Zelandija, Avstralija,… Še banane so manjše in zelene, malo naprej pa večje oranžno rdeče. Namesto lubenic imajo zložene rjave kokosove orehe, paradižnik pa imajo rjavo-temno zelene barve. Če bi v naši mali vaški trgovini dala sosedova Nežka, ki je tam prodajalka, takšne zelene banane na pult, jih nihče ne bi kupil. Pa še odpoved bi verjetno dobila. Pa še to! Ananas je zvezan z vrvico, po trije skupaj. Pa saj jim ga nihče ne bo ukradel, da jih morajo vezati po tri,… no razen, če jih po tri skupaj prodajajo. Ampaak izbirati pa ne moreš, da bi vzel tri največje. Tudi ribarnico imajo in ogromno rib. Več jih je kot pa v naši veli reki in potoku skupaj. Ena pa je tako velika, kot sprednja guma sosedovega traktorja. Lepa, svetla in okrogla. Tudi meso imajo, nič domačega kmečkega, sam uvoz iz Nove Zelandije, Braziliije, Urugvaja in Avstralije. Ni da ni, .. govedina, svinjina, ovčetina, divjačina, kenguru, itd… Ahhh ti mestni ljudje. Kruha pa ne znajo speči. Ko bi oni vedeli kako je dober okrogel hlebec iz krušne peči. Tukaj pa prodajajo ozek in dolg kruh iz bele, polbele, temne  in še kakšne moke, ki jih posipajo tudi s semeni.

Ogromno stvari sem videl danes. Samo gledal sem in se čudil in se naužil vseh teh lepot in dobrot. Pogledal sem na uro in videl, da sem že 4 ure v trgovini, ničesar pa še nisem kupil. Na koncu sem se kot pravi otrok ustavil še pred veliko belo skrinjo, kjer imajo v njej sladoled. Tudi tega že nisem videl zelo dolgo, poskusil pa tudi ne. Z očmi sem iskal embalažo in narisanega ježka Ljubljanske mlekarne, a ga nisem videl. Sama neka čudna imena in visoke cene. Na koncu kupim kornet, pol vanilija in pol čokolada. Plačam na blagajni pri teti, ki ima enako rdečo srajco kot tista za pultom, le da ima ta rumen cvet za levim ušesom. Zdaj vem, da imajo šefice venčke, delavke na blagajni pa samo en cvet. Dolgi čisto črni in svetleči lasje, posebne rjave barve koža in tako lepe velike temne oči. Še bolj jih menda poudarijo temne in široke obrvi. Ko me teta vidi s korentom v roki, se mi lepo nasmehne in je do mene zelo prijazna, čeprav govori nek jezik, ki ga slišim občasno, ko grem k Matičku gledat televizijo. Kot da se ne zaveda, da je danes nedelja, ona pa dela na ta Gospodov dan. Dam ji denar ona pa ga vzame z roko, ki je vsa počečkana z modrim kulijem. Ma prav počečkana! Od zapestja pa do komolca in še naprej notri pod rokav. Pa tako čudne vzorce ima na njej.  Lahko bi si narisala hišo ali pa sonce, če si želi biti počečkana. Kasneje sem opazil, da so vse ženske počečkane z kulijem. Verjetno je zdaj to v modi.

Ližem sladoled in ponosen sem, da sem bil spet v velikem mestu z veliko trgovino.

 28.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Noč je bila spet mirna, čeprav res ne vem od kje in ne od kod sta se dva pogovarjala po VHF kanalu 16. Ladje, barke ali ribiškega čolna pa od nikjer. Niti AIS ni nič odkril, ona dva pa sta veselo po francosko čvekala vsaj 10 minut. Pomislil sem, da so 80 NM stran od Tahitija na odprtem morju ribiči, zato sem bil to noč še bolj pozoren, da ne bi zaspal za nekaj ur skupaj. Problem je bil tudi veter, ki ga je po dveh urah zmanjkalo in je padel spet na 5 vozlov. Zato je Penta predla na 1800 obratih in tisto malo vetra, ki se je uprlo v glavno jadro, je le delček pripomoglo, da sem spet plul slabih 6 vozlov.

Ob peti uri zjutraj sem prvič videl luči na otoku, ob šestih, ko se je pričelo daniti, pa sem bil še pet milj stran od njega. Plul sem seveda še nekaj časa ob njem, saj sem jaz prišel bolj iz SV, moje današnje sidrišče pa je bilo izbrano na Z delu otoka. Tako sem ob 10:30 uri sidral desno od marine Taina, na sidrišču Panaauia, ki je praktično del glavnega mesta Papeete. Od Fakarave do tu sem za 262 NM potreboval 1 dan in 22,30 ure. Sidral sem na 18 m globine in sidro je prijelo iz prve, saj je spodaj mulj. Je pa tukaj takšna gneča z barkami, da sem najprej mislil, da ne bom našel prostega mesta. Pa saj sem kar nekaj časa vijugal med barkami, preden sem se malo »pokomolčal« in si izboril mesto.

Prvi vtisi o Tahitiju so rahlo razočaranje. Najprej sem mislil, da je ta otok nižji, ter drugačen. Morda več belega peska in palm. Prvo kar se zagledal je industrija, rafinerija, nametane hiše, visoki zeleno poraščeni hribi,… In kje je tu romantika? Kje se sončijo tiste ženske z nežno rjavo poltjo, ki so delno tetovirane kot Maori, kje je bel pesek, palme in mesto ki čaka name? Upam, da kaj takšnega še najdem

Tudi tukaj je otok več ali manj obkrožen z rifi ali po naše z zahrbtnimi grebeni. Zato je pri vhodu n sidrišče potrebna koncentracija ter sokolje oko. Ves čas mimo mene plujejo manjši družinski gliserji in hitri čolni, med oznakami pa je komaj dobrih 50 m širine, če si malo nepazljiv ali pogledaš stran si že nasedel na rif. Včasih te svetloba od sonca zaslepi in ne vidiš do kam seže plitvina, ki je komaj nekaj centimetrov pod vodo. A vseeno pridem za te rife ali grebene ter počasi in sigurno plujem do sidrišča. Ker je Tahiti visok se iz njega spuščajo »down winds« (nekakšni padajoči vetrovi), ki imajo trenutno moč 18 vozlov, s sunki čez 20 vozlov. Zdaj pa sidraj v tej gneči, kjer so jadrnice kot sardine v konzervi. Prej ni bilo vetra, zdaj pri sidranju pa me od njega odnaša k drugim barkam. No kakorkoli že, sidranje je končano, zdaj pa se bom lotil še krpanja dingija. Predvčerajšnjim, ko sem ga privezal na palubo sem slišal rahlo piskanje zraka in sem si to označil. Danes nanj zalepim krpo in upam, da bo vsaj manj izpuščal zrak, kot to počne zadnje čase.

Vroče je in že na sidrišču sem videl kar nekaj znanih bark in znanih obrazov. Najbližje sem nemški barki kjer 77 letni ata peče dober in pekoč črn kruh. Danes je sobota in moral bi iti še na obalo v trgovino po nekaj potrebščin, sploh pa sadja in zelenjave. Tukaj je v neposredni bližini velik megamarket Carrefour. A si lahko mislite, da že od konca marca do sedaj nisem videl večje veleblagovnice ali supermarketa z živili? Wauuu… štiri mesece. Ves čas sem se potikal po »garažnih« trgovinah. Po moje bo to izlet med police s sadjem, zelenjavo, ter vsem kar že dolgo nisem videl: banane, ananas,… Bom kot otrok, a priden otrok, obljubim! No najprej pa se mora posušiti zakrpan dingi, potem pa grem.

Preden pa grem na kopno, doživim prijetno presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pripravljam si nahrbtnik, nakupovalno torbo in naglavno svetilko, ko nekdo potrka na barko in v lepi slovenščini vpraša, če je kdo v barki. Pridem ven in v dingiju zagledam mlado dekle. Odzdravim ji z dober dan in potem steče pogovor, da me je to dekle videlo ob prihodu, ko sem se na hitro pozdravil z Nemcem Hainzom, saj ona živi v sosednji barki do njega. Začudila jo je Slovenska zastava in veliko Slovenskih nalepk na boomu. Najprej me je vljudno pustila da se po naporni plovbi spočijem, nato pa me je prišla iz radovednosti pozdraviti. Nekako še dolgo nisem prišel k sebi od presenečenja. Skuhal sem kavo in pogovarjala sva se kar nekaj časa. Tako mi je zaupala, da ji je ime Marinela in že dve leti in pol pluje po svetu s fantom Manuellom, ki je francoski državljan. Trenutno je tu na Tahitiju in se že dve leti zadržuje na Pacifiku. Je iz znane slovenske jadralske družine, ki so že prepluli oceane, torej je navajena morja. Zdaj vidim, da nas je res veliko Slovencev, ki živimo in jadramo po svetu. In ja, na njuni barki se poleg Francoske zastave bohoti tudi mala Slovenska zastava. Pa naj še kdo reče, da nismo pomorski narod! Jutri sem oba povabil na kavo in pivo, ona pa mi je obljubila, da se vidimo.

*Foto: sidrišče z desne in resort s hiškami na vodi za njim

27.07.2018, Proti Tahitiju, Tihi ocean, 2. Dan

Napoved je bila pravilna. Veliko je bilo dežja in v zadnjih štiriindvajsetih urah me je sedem krat pralo. Dokler je bilo še svetlo, sem lahko tudi sam napovedal približajočo se nevihto ali »squall«, po prihajajočem temnem oblaku, kakor tudi po hladnem in močnejšem vetru. Tu se nimaš kam umakniti, ali sidrati in kasneje nadaljevati pot. Kar te doleti, te doleti. Zvečer sem začutil da prihaja nevihta po močnejšem vetru, ki se je pojavil od nikoder. Sam ne vem kolikokrat sem krajšal jadra, pa jih spet po nevihti raztegnil. Na koncu, ko so me že bolele roke ter pekle dlani sem se spomnil, da imam vsaj tri ali štiri pare rokavic v barki. A zdaj je že prepozno, nič mi ne koristi kaj je notri v barki, če nimam tega na rokah, ko to potrebujem.

Danes popoldne se pojavi sonce in tudi veter precej pade. Če sem prej imel nek konstanten veter med 11 in 14 vozli, je sedaj popoldan padel na 4 vozle. Ni kaj, pospravim jadra in prižgem motor, očitno bo treba ta brezvetrni žep premotorirati. V prvih 24 urah, torej do poldneva sem preplul točno 132 NM, kar je polovica poti. Z izkupičkom preplutih milj sem zadovoljen, ne vem pa kako bo z drugo polovico. Sicer se veter pokaže občasno, a še vedno premalo, komaj 6 do 7 vozlov ga je.

Tudi ribičija mi ne gre, saj sem zamenjal že dve vabi, rezultat pa je še vedno isti – nič! Od kar sem prišel na F. Polinezijo še nisem nič ulovil, prej pa mi je Pacifik dal kar precej ribjega mesa. Je temu kriva luna? Želel sem si sveže ribe za kosilo, a očitno je ne bo.

Ker se je zaradi pomanjkanja vetra tudi morje umirilo, bo zato kuhanje poznega kosila toliko prijetnejše. Še vedno razmišljam kaj bom dal v lonec, a verjetno se bom lotil čiščenja hladilnika in nastala bo kakšna mineštra. Včerajšnja noč je bila temna zaradi črnih oblakov, zato upam, da bo današnja bolj svetla in ker je že bil lunin mrk daleč stran od mene, pomeni, da moje lune nihče ne bo prekrival. Tudi jadranje je tako v svetli noči vsaj malo bolj prijetno.

Moje počutje je še vedno v redu, saj funkcionira vse kot mora. Če sem se še včeraj malo bal, kako bo delal avtopilot, sem ga danes že odmislil. No ja, avtopilota sem prvič v življenju razstavil, a očitno sem ga tudi pravilno sestavil. Kdor zna pač zna, ali pa je to samo začetniška sreča. Kdo ve, važno je da dela!

*Foto – včerajšnja fotografija in vzklik: Pa ne že spet!

 

26.07.2018, Proti Tahitiju, Tihi ocean,  1. Dan

Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in že pijem kavo. Kar nekaj stvari moram postoriti, preden se odpravim okoli poldneva s sidrišča.

Potem grem na obalo, ker me čaka kar dolg sprehod do odlagališča smeti. Lahko bi se zapeljal z dingijem do porta, nato odložil smeti, pa se spet zapeljal višje,….. a potem ne bi hodil in ne bi naredil nič dobro za sebe.

Odložim smeti, nato grem še v trgovino, a nimajo ne kruha, ne jajc, ne salam, ne paradižnika. Nič nimajo danes. Pa nič. Grem do Y.S.  na wifi, da še enkrat pogledam vreme ter da se dogovorim s šefom, koliko mu dolgujem za vse usluge, ki mi jih je opravil. Ko pa mu še povem, da sem včeraj prejel paket, pa mislim, da ne bom samo jaz jezen. Točno tako je bilo in tako sta bila oba razočarana, ker se mi je to zgodilo, da sem na trenutek pomislil, da bi najraje ona dva plačala meni. Konec dober, vse dobro! Ostali smo že dobri znanci in res jima je hudo. Grem na barko, pospravim in ob 12 uri dvignem sidro. Sicer malo s strahom, kajti bal sem se, da se bo veriga zataknila za kakšno manjšo koralno glavo. A spet je bilo vse v redu in odrinem s sidrišča. Po dobrih šestih miljah pridem do izhoda iz atola in tukaj se začuti tok. Čeprav je skoraj najvišja plima, je mešanje toka in valov tako močno, da s polnimi jadri in 2000 obrati na motorju dosegam komaj  2,2 vozla. Končno se le prebijem čez teh 400 metrov krizne situacije in že sem spet v oceanu. Moj naslednji cilj je Tahiti, ki ga nameravam doseči v dveh dneh in dveh nočeh. Do tja je cca 260 NM plovbe in čeprav me bo kar nekaj poti spremljal dež in nevihte, se jadranja vseeno veselim.

In še obljubljena kratka življenjska zgodba o uspehu Francoske družine. Kot jaz in vsi drugi jadralci, sta se Stephanie in Aldric pred leti odločila, da bosta jadrala po svetu. Z jadrnico sta pred štirimi leti priplula na atol Fakarava in takoj jima je bil všeč. Po navadi so ostali vedno po kakšen teden na otokih ali atolih. Tu pa je starejša hči zbolela in so ostali mesec in pol. Otroka, takrat stara 6 in 4 leta sta si takoj našla družbo med otroci drugih jadralcev, ter domačinov. Po nekajdnevnem bivanju sta starša želela oprati perilo, pa ni bilo pralnice. Torej, bo treba drgniti na roke. Kasneje so želeli na izlet in na  ogled atola s kolesi, a teh se ni dalo izposoditi. Takrat je bila tam samo ena trgovina in ena manjša prodajalna, ki je delovala le občasno. Ker sta iz Francije, jima je znanje tega jezika dobrodošlo in tako sta se lahko pogovarjala z domačini, kot tudi z drugimi jadralci. Menda je Stephanie malo bolj podjetna in vprašala je moža, kaj če ostanejo tukaj za nekaj časa, otroka bi lahko tukaj hodila v šolo, ona dva pa odpreta servis za jadralce. Tako sta takrat najela eno hišo, kupila en pralni stroj na Tahitiju in začela posojati kolesa, ki sta jih tudi kupila in jih na začetku imela 17. Pravzaprav sploh ni bilo nekega velikega denarnega vložka, a že na začetku se jima je dobro začelo. Čeprav je internet počasen, sta ga jadralcem dajala zastonj, če so prišli na njihovo verando posedet. Tu lahko dobiš še danes pločevinko Coca Cole ali 3 dcl soka za 2 €. Seveda so ljudje radi spili kakšno pijačo, med tem ko so brskali po internetu. Kasneje sta v ponudbo dodala še čaj in kavo. Domačini jima nosijo v prodajo jajca in domačo zelenjavo, zato še kakšen frank zaslužita tudi od tega. Glavna dejavnost pa jima je še vedno pranje perila, ki ga tudi posušita in zložita. Danes imata več pralnih in sušilnih strojev. Prav tako imata danes 50 navadnih koles, nekaj otroških koles in 12 električnih koles, ki so vse bolj popularni med uporabniki njunih storitev. Kupila sta si tudi dva osem sedežna kombija, katera imata za transfer oseb z letališča ali na letališče, za izlete po atolu in še kaj. En kombi imata še za transport koles in ostale opreme. Aldric je zelo podjeten in uslužen. Rad se pošali, a poskuša urediti vse kar je v njegovi moči. Tako lahko pri njemu napolniš male jeklenke gospodinjskega plina, lahko dobiš gorivo za dingija, saj tukaj ni bencinske črpalke. Pomagata najti tudi kakšne rezervne dele za barko, kot sem to potreboval jaz in dajeta svoj naslov za dostavo le teh. Ko sem ju vprašal če sta zadovoljna, pravita da sta še preveč, da delo dobro teče, da o tako velikem zaslužku niti sanjala nista. Zdaj imata dela že preveč in zaposlila sta prvega delavca, ki se ukvarja s kolesi. Ko sem ju vprašal, če bosta ostala na Fakaravi za vedno, sta se spogledala in Aldric mi je rekel kot vedno: »Kaj pa manjka temu raju? Ostani še ti, ti povem kaj še tu manjka, za vse je delo, ki si delati želijo!«

Prav imata, tukaj je res raj in če za to dobita še dobro plačilo, potem je življenje res rajsko!

 

25.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Dopoldan se lotim dela, ki ga odlašam že nekaj časa. Moram odstraniti zvočnike iz komandne konzole, saj so le ti tako zarjaveli od soli, da spuščajo korozijo po konzoli in po tleh, tako da je to že tako grdo videti, da včasih pogledam stran in rečem,… vem, jutri bom. Končno je prišel »ta jutri« in odvijačim najprej en zvočnik in ker so to »marine« zvočniki, je to še bolj skupaj zlepljeno in zavarovano proti vdoru vode. A voda vseeno pride in ko je enkrat notri zvočniku ni več pomoči. Nekako ga le oddvojim od okrasne bele plastike, katero moram privijačiti nazaj, da mi  ne bo na konzoli zijala velika luknja. Vse uredim, očistim, spoliram, zdaj še samo zapolnim luknjo, kjer je bil zvočnik, da mi voda ne bo tekla v notranjost barke. Tudi to naredim, zapolnim in vesel sem ker mi je uspelo nekaj, kar me je že nekaj časa morilo. Sedaj je tudi vse lepo za videti, snežno belo.

Skočim v dingija, ki se za čuda ni preveč izpraznil čez noč in brez da bi ga napihoval, odingiram na obalo. Grem mimo moje gugalnice do Y.S. na wifi. Danes tam ni nikogar, niti lastnikov. Nič, internet vseeno dela in pogledam na aplikacijo za sledenje paketa. Jebela cesta, spet isto kot včeraj! Ravno odhajam, ko pride šef in ga vprašam, če bi bil tako dober in bi poklical na Tahiti, ker zna francosko in se pogovoril z njimi. Pravi naj uživam v raju in naj počakam do jutri. Jutri si bo vzel čas zame.

Skoraj malo užaljen in jezen grem od tam proti Pošti in bom tam prosil uslužbence, da naredijo poizvednico za paket, saj tako pa tudi ne more biti. Pridem do Pošte, počakam da sem na vrsti, vprašam kdo zna angleško in začnem pripovedovati svojo zgodbo. Gospa me gleda, nato pa pogleda v računalnik, ter me prosi za potni list in številko paketa. Pogleda še enkrat v računalnik, gre do poštnih predalov podjetij in iz predala Y.S. potegne večjo oblazinjeno kuverto. Jebela cesta!!! Mojo kuverto, ki jo čakam že ne vem koliko časa! Vroči mi potrdilo v podpis, se mi nasmehne in pravi da lahko grem. Vprašam jo, koliko časa je paket že tu in odgovori mi, da je bil 18.7. pregledan od carine na Tahitiju in še isti dan poslan sem. V tukajšnji poštni predal je bil vložen 20.7. in če ga še dva dni ne bi dvignil, bi šel za 8 dni nazaj na Tahiti in če ne bi bilo poizvedbe zanj, bi ga vrnili pošiljatelju v ZDA. No samo tega bi še bilo treba!  Pove mi še, da je ta poslovalnica direktna poslovna enota Francoske Polinezije in ameriški tracker ne ve kdaj je pošiljka na zadnji lokaciji. Saj ne vem če je to res, ampak očitno je, ker mi je sledenje še vedno pokazalo da je na Tahitiju. Ne vem če veste kako zgleda biti v istem trenutku jezen, potrt, besen, srečen in še kaj… Ne vem, a najraje bi šel na Y.S. in šefu napel nekaj balkanskih, a po drugi strani mi razum pravi, naj grem raje na barko, preštejem do 8522 in se umirim. Tako sem tudi naredil, šel na barko, namesto štetja sem šel v delo, odprl paket, vstavil nove dele, zmontiral, naredil prvi električni in mehanski test, potem zmontiral avtopilota v luknji na krmi in nato še enkrat vse preizkusil pod obremenitvijo krmila. Po dveh urah dela za enkrat vse funkcionira namenu in kaže da bo vse v redu.

Ko sem vse pospravil, sem si skuhal pozno kavo in zraven si kuham še večerjo, ter pišem blog. Pogledati moram še vreme in če je vse v redu,  jutri okoli poldneva, ko je tukaj plima najvišja, dvignem sidro in odplujem ven iz atola, ter odjadram proti Tahitiju. Imam obveznost poiskati drug paket, ki ga je zadržala Carina in tudi tam urediti stvari. Tudi ta paket z novim watermakerjem mi je potreben.

Žal mi je da ne morem obiskati še dveh atolov, ki ju imam označena, Apataki in Rangiroa. Očitno ju bom moral obiskati v naslednjem, drugem jadranju okoli sveta ☺

Ampak zvečer bo pa Hinano beer de luxe party, pa tudi če sem sam!

24.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Jutranje prebujanje in skok v morje, čeprav je toplo, shladi moje od spanja toplo telo. Zaplavam, kot bi se želel razmigati ali ogreti in stopim nazaj na barko. Na vrsti je kopalnica, umivanje zob, britja danes se ne bo, ker še ni potrebno, tabletomanski zajtrk, kavica, pravi zajtrk,… vsak dan enako.

Pogledam in potipam dingija. Tube niso tako mehke a še vedno spušča. Očitno je veliko bolje kot prej, zato sem se v sebi nasmehnil, kajti dober občutek je, če ni potrebno s sabo nositi tlačilke. Vseeno ga zdaj še napolnim z zrakom in grem na obalo. Pridingiram po najkrajši poti do obale in sosedovi psi več ne lajajo, očitno so se že navadili name in me že poznajo po zvoku motorja. Privežem dingija za drevo in grem v Yacht Service na wifi.

Tam je gneča, vsaj deset ljudi sedi na verandi in vsi imajo v rokah telefone, tablice, laptope, ni da ni. Torej bo povezava spet zelo počasna. Vseeno najdem prostor in pobrskam po trackingu, da vidim kje so moji paketi. Ne boste verjeli, a še vedno so na istem mestu, kot so bili včeraj in predvčerajšnjim. Pogovorim se s šefom in ta pravi, počakajva še dva dni,  potem pa bova videla. Ne vem kaj naj čakam? Na čudež? In kaj bom potem čez dva dni videl? Očitno tudi tukaj sistem ne štima, kot ne štima pri nas v Sloveniji.

Spihati moram ventile na živcih, zato grem po edini cesti na sprehod. Kljub vročemu soncu, hodim kar nekaj kilometrov proti jugu, morda tri in pol, štiri kilometre, nato se obrnem in grem ob morju. Naj napišem za boljši občutek ali razlago, da atol ni otok, je kot obroč, ki je na eni strani prekinjen in ta prekinitev je vhod v njega. Obroč je širok različno, ta na Fakaravi je širok nekje med 150 do 250 metri in iz vode gleda le dober meter nekje meter in pol. Ko pogledam vso to modrino neba in morja, visoke palme, vso to lepoto in skladnost barv,… Ko začutim močno sonce in toplino… Ja, temu se reče Raj! In če res kje obstaja Raj, potem sem jaz definitivno v njemu. Ni čudno, da ga je Unesco vzel pod svoje okrilje in ga zaščitil. Sedem na večje deblo in razmišljam,… dolga je že moja pot. Če jo pogledam in sledim po zemljevidu, se moram s prstom kar nekajkrat prestaviti, da pridem iz Poreča do Fakarave. Kar nekaj lepega in hudega sem že prestal. In spet se spomnim paketov, spet si rečem, če sem vse prestal, bom še to.

Ob obali hodim bos in se nikakor ne morem nagledati lepot. Naletim na enega znanih resortov in občudujem apartmajske hiše, plažo, pomol,… lepota da te fascinira. Fotografiram in naredim nekaj čudovitih fotk. Spet naprej stoji velika privatna hiša, ki se bohoti v bujnem zelenju. Vidim palme, listavce in iglavce. Vse v enem, vse v eni zeleni barvi, le tisoč odtenkov se najde, od svetlo zelene do temno zelene. Hiša pa bela, pritlična, le na meter visokih stebrih stoji, da slučajno takrat, ko se morje razpeni ne poplavi hiše. Noro!

Po osmih kilometrih pridem utrujen na barko, spijem malo vode in čas je za malico. Danes bo na jedilniku pomaranča. Spet grem v vodo, zaplavam in se kasneje stuširam, operem si glavo s šamponom in sedem v kokpit na toplo sonce. Kavo bi!… in si jo skuham. Moja kava je še vedno posladkana s tremi piškotki  in ob pitju kave rad berem knjigo. Dvignem pogled s knjige in se zagledam v to prekrasno modrino. Mir,… tišina,… morda celo Raj…

Kasneje dobim sporočilo: »Na trackingu ni sprememb. Žal!«

Jezen sem in dovolj imam vsega!!! Na barki poiščem dobro vrv, grem na obalo, poiščem najmočnejše drevo in…..

…. si naredim gugalnico…. Ja kaj pa naj drugega! ☺

23.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sredi noči me zbudita močan dež in močan veter. Zaprem vsa okna, žal že skoraj malo prepozno, a vseeno bolje da sem dobil skozi okno nekaj sladke, kot slane vode. Barka kljubuje močnemu vetru in prvič slišim verigo, ki drsa po dnu, verjetno po kakšnih ostankih koralnega grebena. Morda se celo prvič vprašam, če bom sploh dobil verigo ven, brez pomoči potapljačev. Najprej bom počakal da vidim kaj bo, potem pa bom o tem razmišljal. Ker sem se prebudil, sem še nekaj časa bral knjigo, nato pa sem zaspal do jutra.

Zjutraj sem se odločil da grem v trgovino po nekaj deset litrov vode, kajti primanjkuje mi jo za pitje in tudi oba tanka za kuhanje, pomivanje posode, tuširanje in umivanje se počasi praznita. Ko prejmem nov watermaker mi tega več ne bo potrebno početi. Vse to pripeljem na barko z dingijem, ki mu ena tuba še vedno spušča, druga pa se mi zdi da drži in je včerajšnje lepljenje delno obrodilo sadove. Takoj se lotim iskanja še ene luknje in jo takoj tudi najdem, saj se je odlepil pas ob tovarniškem lepljenju le deset centimetrov stran, kjer sem včeraj krpal dingija. Upam, da bo sedaj držalo.

Po treh urah, ko se je lepilo posušilo in sem ga za vsak slučaj še prelepil s sivim lepilnim trakom, grem spet na obalo. Na edini cesti na atolu je precej ljudi, saj je na Fakaravo zaplula manjša potniška križarka (cca 1500 ljudi). Prav presenečen sem bil, ko sem jo videl sidrano blizu našega sidrišča, potnike pa so prevažali na kopno kar v reševalnih čolnih, kot je to v navadi povsod, kjer ladja nima dostopa ali pomola za privez.

Sprehodim se do Yacht Servica in imajo zaprto. Kako pa to? Končno med množico že zalepljenih papirjev, reklam in lističev vidim, da so napisali obvestilo, da so na obali – portu, kjer verjetno posojajo kolesa potnikom s križarke. Seveda, denar se jemlje tam, kjer se ga da pobrati. Kmalu kaj več napišem o lastnikih tega Yacht Servisa, zanimiva zgodba o uspehu. Pogledam na wifi kje sta moja paketa in sem besen kot ris. Še vedno na Tahitiju. Poiščem na netu telefonske številke in kličem. Problem je francoščina in ko me francosko govoreči uslužbenec veže k angleško govorečemu, mi prekine zvezo. No fajn. Poskusim drugič, zasedeno in tako še nekajkrat. Danes sem jezen da piham kot razjarjen bik. Ker danes lastnikov ni tukaj, bom najverjetneje uredil to jutri.

Sprehodim se še do porta skozi celo naselje in nekje na sredini, skoraj tam kjer imam jaz sidrano barko, skoraj ob obali vidim plavati cca dva metra velikega morskega psa. Plava v nizki vodi, ne vem če ima dober meter globine. Zasledujem ga in opazujem, vmes posnamem kakšen video in potem vidim kako gre proti mamici z otrokom, ki se brezskrbno kopata v kristalno čisti vodi. Turisti s  križarke, ki tudi opazujejo vse to dogajanje vpijejo, mahajo in žvižgajo, kot bi želeli mamico obvestiti o prihajajoči nevarnosti. Kakšnih pet do sedem metrov pred njima, pa se psina obrne in zaplava bližje nam, tako da smo ga lahko videli v celi dolžini. Potem se obrne in zaplava naravnost v globoko vodo. Vedel sem, da jima nič ne bo naredil, zato sem bil ves čas tiho in sem samo snemal. Za blog sem naredil screenshoot in tako naredil eno fotko za vas, ki pa žal ni najboljše kakovosti.

Na obali je velika gužva, prvič vidim stojnice, domačini prodajajo ogrlice iz školjk, lastnik farme biserov si postavi lepo stojnico in prodaja izdelke na katerih so nanizani črni in nekaj belih biserov, naslednjo stojnico ima lastnik Yacht Servisa, a je tam samo delavec, kajti očitno sta lastnika zasedena z vožnjo kombija.

Vrnem se nazaj na barko, tokrat se mi zdi, da tube na dingiju držijo. No, vsaj ena dobra stvar danes. Do večera je dobra ura in si nadenem masko in plavutke, v roko vzamem plastično lopatico in grem za kakšno uro v vodo drgnit barko, da jo rešim brade in alg, ki so se nabrale v teh treh tednih od kar sem tu.

In ja, dost me imate s temi morskimi psi, zato ne bom več pisal o njih, kajti mi tukaj smo se čisto preveč navadili na njih in nam počasi postajo kot čuvaji hiše, ups, barke  ☺

22.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Nedelja. Zbudim se bolj pozno, vseeno malo poležim in berem knjigo. Kmalu me vseeno nekdo kliče in pridem v kokpit. Norvežani gredo do Tahitija in so se prišli posloviti. Sedimo tako v kokpitu in se pogovarjamo, nočejo kave, nočejo soka, le voda jim spet danes odgovarja. Kasneje le gredo, morajo se še pripraviti in ob poldne, ko je plima najvišja bi radi zdrsnili čez prehod atola.

Jaz se lotim pranja perila, saj se ga je kar nekaj nabralo. Sreča da imam na barki svoj »Hand machine by Jasmin«. Torej perilo operem ročno v velikem plastičnem vedru, nato perilo sperem, ožamem in dam sušiti na to pripravljeno vrv. Veter je, sonce je in vse bo hitro suho.

Dokler se perilo suši, napumpam svojega dingija do trdega in potem skočim v vodo. Že prej sem potegnil dol motor in sedaj gledam kje se bodo prikazali mehurčki zraka. Kar nekaj krat ga obrnem, preden najdem na obeh tubah poškodovana mesta, kjer spuščajo zrak. Ni kaj, čoln je star nekaj let in spušča na tovarniško lepljenih spojih, kar pomeni, da se bo to nadaljevalo še naprej. Potrebno bo nabaviti novega. Ker niti slučajno ne vem, kje bi dobil drugega, tega vseeno zalepim, pripravim vse kot moram, potem ga še operem z gobico in Cifom, tako da je res videti kot nov. Lotim se še pokrova motorja, ga očistim in spoliram, tudi ta je zdaj lep. Jutri čoln napumpam do konca in morda bo spet nekaj časa držal in mi dobro služil.

Pozno popoldan je prišel še eden član švedske jadrnice, a žal tokrat nisem imel želenega in morali se bodo zadovoljiti z nekakšno improvizacijo na svoji barki. Želel sem jim pomagati, a vsega tudi jaz nimam. Včasih se moram tudi sam tako znajti in poiskati kakšno zadevo na kakšni drugi barki. Še sreča, da si radi pomagamo med sabo.

Ker sem popravljal dingija nisem mogel na obalo in na sprehod, zato bom šel jutri. Odločil sem se, da jutri pokličem vse hitre pošte, ki imajo moje pakete na Tahitiju, da vidim, zakaj se zadržujejo; zaradi carine, ki je ne bi smelo biti, saj je plovilo v tranzitu ali morda česa drugega. Dovolj imam tega čakanja, ki počasi najeda živce.

Zvečer si naredim večerjo in napišem ta blog, potem pa že kaj počnem do spanja.

21.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči so prišli kolegi po mene in z večjim dingijem smo se odpeljali do lesenega dingi pontona, ki je namenjen za goste lokala, Fakarava Grill. Poiščemo si večjo mizo, saj nas je kar nekaj in pravzaprav je bilo večjo mizo težko dobiti, kajti bilo je že kar nekaj rezervacij. Vse mize so premajhne za vse nas, zato z ene večjih odlepim rezervacijski listek in ga nalepim na eno malo manjšo. Sedemo za mizo, kot da ničesar ni in naročimo pijačo, pivo.

Čez nekaj časa napovedovalec pove, da bo danes poseben večer, saj bodo nastopali posamezniki in družine iz bark, ki se ukvarjajo z glasbo in seveda bo nastopil tudi kak domačin, če se bo prijavil. Napovedovalec je Phil, ki si z glasbo služi denar, zato ima kar na barki vso možno prenosno »feršterkerijo« in seveda dve kitari, ter mikrofone. Danes z njim nastopa tudi domačin Francoz, ki ima farmo za vzgojo biserov, ta bo igral na doma prirejenem kontrabasu. Nastopilo je kar nekaj ljudi, od tega je bila najbolj fascinantna sedem članska družina, ki je v glavnem prepevala in igrala pesmi iz južne Amerike (Peru, Ekvador,…) Se je poznalo, da sta oče in mama študirana glasbenika in igrata več instrumentov. Vse pa je zasenčila domačinka, deklica stara 13 let, ki je s svojim ukolele odigrala čudovite pesmi in s fascinantnim glasom odpela nekaj avtohtonih pesmi ter zasenčila vse nastopajoče. Seveda smo si naročili tudi večerjo in še kakšno pivo, kajti organizator (Phil) je uredil tudi 20% popust na vse naročeno, saj je vedel, da bo prišlo več kot 100 ljudi z bark. Prišli so tudi domačini in restavracija je bila nabito polna. Z očmi sem iskal vse domačinke, ki bi imele rožo za levim ušesom, no na koncu pa sem dobil eno, ki je imela cel venček na glavi. Hmmm, kaj pa naj zdaj to pomeni?

Naslednje jutro sem preživel sam na barki, saj so nekateri potem nadaljevali s fešto še na svojih barkah in odšli k poznemu počitku. Okoli poldneva odidem na kopno, grem na internet, čeprav vem, da se danes ne bo nič premaknilo z mojimi pošiljkami, kajti čez vikend na Tahitiju dostava pošte ne dela. Sprehodim se in se čez dobro uro in pol vrnem prepoten na barko. Danes je na sidrišču vse mirno. Tudi dingiji se ne preganjajo, kot se normalno vsak dan. Verjetno je marsikatera glava težka in boleča še od včerajšnjega večera.

Kasneje se pride še posloviti kapetan SY Cjucita saj odhajajo na drug atol. Jutri za njim gredo še Norvežani, pa prijazni Francozi… Ostajajo še Švedi, ki jutri pridejo po neke gumijaste podložke, danes so tudi njihove glave polne aspirinov.

Zvečer si naredim nekaj za jest in ker se je veter malo umiril, si bom pogledal kakšen film v kokpitu in seveda šel malo prej spat, da nadoknadim prejšnjo noč.

  • foto: levo je domačinka z venčkom okoli glave… desno pa naj bi bil jaz, za nasmeh pa je kriv že malo okajeni Šved, ki je imel noro pripombo… ne povem pa kakšno
    sailing around the world alone

20.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Vetrovno je, barka se malo guga, a ni tako rolly, da ne bi bilo prijetno. Zato se po jutranjem kopanju uredim in preverim emaile. In jih je kar nekaj…. In ja, včasih te obišče tudi sonce, ko ga ni na nebu.

No pa gremo po vrsti… zunaj je definitivno sonce, kako pa bi bilo drugače. Ta veter je samo prehodnega značaja in bo že v nedeljo potihnil. Spet pumpam dingija, saj mi kljub lepljenju spušča, ko prideta na barko leteči Irec in lepi Francoz. Prišla sta na kavo, vmes pa me povabita na današnji svečani dogodek, ki se dogaja v enem od lokalov na Fakaravi. Menda je tak glasbeni dogodek samo enkrat na leto in to je menda danes. Ja potem pa grem! Malo še poklepetamo in ko odideta moram v akcijo za nadomestnimi deli, da vidim kje so. Torej na obalo in na wifi.

Morda bi poiskal eno od včerajšnjih domačink, da gre z mano na ples, a ker sem še vedno v dvomih katera je prosta, sem ta načrt vrgel v vodo. Očitno se me drži tisto… Jadraj sam, bodi sam!

Pridem na obalo, privežem dingija. Okoli mene se sučejo štirje veliki morski psi. Vzamem telefon da bi jih fotkal, ko iz bližnjega bistroja prinese žena od lastnika nekaj kosti od tune in jih vrže v vodo. Ne moreš verjeti, kaj naredijo te, skoraj dvometrske zveri. Čeprav je tu voda globoka morda samo 70 cm, se te pošasti prerivajo ter odrivajo za teh kilogram obranih, a še vedno po ribi dišečih kosti od hrbtenjače tune. Voda v trenutku postane kalna od mivke, mrcine toliko da se ne stepejo med sabo, jaz pa snemam s telefonom kaj se dogaja. Očitno so tudi živali podobne ljudem, kajti današnja slika me nekako spominja na ljudi in gnečo v času razprodaj. Od nekod pride še peta mrcina, a vidi, da tu nima kaj iskati in gre dalje. No tudi sam moram dalje, teh morskih psov sem se tudi že sam nagledal več kot dovolj in zadnje čase me vedno manj ganejo.

Priklopim se na wifi, nič kaj dobrega mi ne kaže. Vsa pošta še stoji na Tahitiju in se ne premakne do mene. Moram jih poklicati ali pa jim pošljem email. Malo se še pogovorim s šefom Servisa in potem grem nazaj na barko. Spijem še kavo in kmalu bo ura šest, ko bom moral iti na obalo ter na fešto.

Sam povem (ni reklama)…. Izšla je tudi nova številka revije Navtika plus in v njej na sedmih straneh moja reportaža: ABC otoki. Zanimivo branje in zanimive fotografije Arube, Bonairja in Curacaa. Prijetno branje, če bo kdo bral!

19.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Dan se začne z dobro kavo in šele takrat dobro spregledam. Dobro sem se naspal, glava me ne boli več in vse je v najboljšem redu. Upam, da bo spregledal tudi internet in danes bi že moralo biti kaj otipljivega z mojima paketoma, ki ju čakam.

A najprej na kopno. Včeraj sem izvedel, da je malo naprej od naselja vrtnarija, sicer majhna, a da imajo ceneje zelenjavo kot v trgovinah, saj ta zelenjava ne pride z ladjo iz Tahitija. Moram biti res zgodaj tam, kar pa jaz danes vsekakor nisem in vprašanje je, če bom sploh kaj še dobil. Stopim do te vrtnarije in kar precej hodim, saj je kakšna dva in pol kilometra stran od priveza, kjer puščam dingija. Najdem domačo hišo z dvema večjima rastlinjakoma. Zelenjavo vzgaja par iz Nemčije, ki sta se preselila sem pred leti. Danes je mami ostalo nekaj manjših glav zelja, nekaj ogromnih korenčkov, nekaj na pol rdeče-zelenega paradižnika in nekaj kosov bele podolgovate repe. Ker je cena zelenjave vsaj enkrat ceneje kot v trgovinah, kupim tri manjše glave zelja, nekaj korenja in repe, paradižnika se ne dotaknem. Ponuja mi tudi zeleno solato, a te ne vzamem, kajti samo za pranje solate porabim ogromno vode. Bom drugič, hvala. Ves vesel grem še na internet in že včeraj sem dobil po emailu precej visok račun od  dostavne službe DHL za watermakerja, gre pa za plačilo neke Taxe (davka), prevoza z malim letalom do atola, delo za računalnikom, ni da ni kaj vse ne napiše ta DHL. Povežem se s fabriko Rainman in zdaj oni to rešujejo, čeprav mi je šef Yacht Servisa rekel, naj plačam, ker ne bodo popustili niti milimetra. Tako je pač tu in naj se že navadim tega. No vseeno do jutri počakam, morda pa se kaj premakne.

Kasneje še srečam Norvežane in gremo na en sok, saj je za pivo še prezgodaj. Malo se pogovarjamo, ugotavljamo, da bo potrebno iti na Tahiti, če bi še kdo od nas rad videl plese in ostale zadeve iz kulture domorodcev. Pokažem jim info za dobro sidranje na jugu otoka, katerega mi je poslala Vesna, enega s severa pa  mi je poslal Borut. Bom videli kako se bomo odločili. Nihče pa ne gre v marino, saj je predraga. Pa saj marine že nisem videl od takrat ko sem šel na pot.

Potem grem na barko, a je kar precej vetra in počasi me tudi val zaliva. Ni kaj, tube na dingiju so premajhne in se le-ta trenutno bolj obnaša kot splav kot čoln. Sonce so zakrili oblaki in verjetno bo tudi danes padal dež. Pridem na barko in mi na komandni plošči sveti rdeča luč. Pogledam kaj je narobe in ugotovim, da mi solarni paneli ne polnijo preko regulatorja. Preverim in ugotovim, da je regulator izpustil dušo. Bravo! Do Tahitija ne bo novega. Škoda. Vseeno zvežem kable direktno preko elektro sponk, saj čez dan ne morejo napolniti akumulatorjev in če bo že potrebno izklopim kontakt.

Kasneje si zamesim testo za pico, kajti ta teden ne jem več kruha in se mi je zahotelo malo pečenega testa. Zraven bo teknilo še eno malo pivo in bom imel
pozno kosilo z večerjo, jutri pa še zajtrk.

Zvečer dobim obisk s sosednje barke, kapetan je prinesel še eno pivo, ker je dobil po pošti s Tahitija vodno črpalko za motor in bo še ta teden lahko nadaljeval pot. Evo, pa je veselje pri hiši…. Pri nekaterih seveda.

  • Foto – na poti srečam dve mladi dekleti… za ušesom imata tiaro, ena na desni, druga na levi strani… Torej je ena že zaljubljena in zasedena. Hmmm… Zdaj sem v dvomih, kajti druga je dosegljiva in prosta ter  išče fanta? Le kateri bom rekel če bi šla z mano zvečer na ples, da ne bom dobil klofute? Leva? Desna? Morda vseeno leva? Zagotovo desna, a? Ahh ta pravila….

18.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se zbudim že zgodaj in rad bi bil pred osmo na koralnem grebenu. Oblečem se, pripravim vse za potapljanje in grem v dingija. Zapeljem se cca 900 metrov daleč, kilogramsko sidro vržem zraven čeri v mivko in grem v vodo. Po dveh minutah snorkljanja v vodi se ustrašim videnega in zaplavam nazaj na dingija. Dovolj imam  tega sranja! Mi je tega res treba! Pa saj jih je v vodi več kot petdeset in ne majhnih, nekateri so večji od dveh metrov. Ste se že kdaj poskusili povzpeti iz vode v 2,40 m velikega/majhnega dingija? Verjetno ne in jaz tudi ne. Iz vode se povzpeti v čolniček je skoraj misija nemogoče. Rabil sem več kot 3 minute da mi je uspelo. Potem pa sem le pomislil, če 3 minute nisem nič videl okoli sebe, nihče mi ni nič odgriznil, potem mi res nihče nič noče. Naj napišem, da so to črnoperuti morski psi ali reef sharks, ki menda ne napadajo ljudi, če niso ogroženi. Vendar je samo pogled na njih in tisto kar imamo v glavi, ter vemo, kaj lahko naredi beli morski pes hujše od tistega, če vemo, da nam ta ne bo nič naredil. Pogledam še enkrat iz dingija v vodo in morski psi plavajo nedaleč stran, na nekaj metrov oddaljenosti. Grem nazaj v vodo, zaplavam po površini, fotografiram in čez čas me želja le potegne po globini in bližini. Lepše in boljše bodo fotografije, tudi video bi rad kak posnel,… In tako sem šel do globine 5 ali 6 metrov, vem kje mi je meja, … tokrat malo dlje, morda na 7 ali celo na 8 metrov. Žal mi je da nisem dal še kakšen kilogram uteži več na pas, bi šel lažje navzdol. Obleka me preveč zadržuje. Čudovito je bilo, žal mi je le da ne zadržim zraka veliko dlje kot ga. Res je fascinantno! Noben morski pes ti nič noče, kakšen zaplava proti tebi in se hitro umakne, norooooo! Vedno bolj in bolj sem korajžen. Naredim nekaj posnetkov, naredim nekaj filmčkov in slaba šolska ura v vodi hitro mine. Pljuča me že bolijo od vdiha in zadrževanja zraka. Ne vem kolikokrat sem šel dol, pa nazaj ven. Vse to utrudi človeka. Ko doživiš nekaj takšnega od daleč, potem pa skoraj od blizu, »face to face« z morskimi psi je naslednji korak v možganih,… »Kaj bi dal, da bi se ga lahko dotaknil.« No tega verjetno ne bom nikoli dočakal, tud »jajc« nimam tako velikih za to… a očitno sem si dokazal, da marsikaj zmorem in se ne bojim… No ja, malo, tisti prvi trenutek sem se jih res bal… Ves vesel se dvignem nazaj v dingija, spravim fotoaparat, da mi ne pade v globino, snamem si masko in iz nje se ulije nekaj krvi. Jebela cesta, a mi je bilo treba iti tako globoko??? Malo me je zaskrbelo, kri iz nosa mi res ne teče vsak dan. Še sreča da je stekla v dingija ne v morje. Morski psi imajo radi kri, čeprav menda ne človeško.

Grem na barko, pogledam v razne knjige…. nič nimam napisanega o tem. Kontaktiram po emailu Mareta na Unije in me potolaži. »Pač počila ti je kašna žilica, nič hudega, kot prehlad. Če bi ti tekla kri iz ušesa, bi bilo bolj vprašljivo.« Strokovnjak že ve, Hvala Mare!

Kasneje pogledam na kompu fotke in filmčke ter pri zadnjem filmčku vidim, da sem imel kri že takrat pri predzadnjem vzpenjanju v maski. Sem pa izredno zadovoljen nad fotoaparatom. Zdi se mi da dela neverjetno dobre fotke za tako malo denarja. Škoda le, ker baterije ne zdržijo dlje. Vse se dobro vidi in s sabo odnesem spomin za vedno. Ne plavaš vsak dan z morskimi psi. Tu, na tem atolu jih je ogromno, na stotine, sploh na južnem delu. Pravzaprav plavajo vsak dan okoli nas in naših bark in počasi se jih že navadiš ter se ne zmeniš več za njih. Če bi plaval tu kak beli, potem bi bilo vse drugače.

Opoldan si naredim še kavo, zajtrk in grem na obalo. Moram preveriti kje so moji rezervni deli za barko. Ugotovim, da so že bližje in na poti na Tahiti. No ja, če bo šlo tako naprej bom še en teden vedril tukaj. Spotoma še grem v trgovino, saj sem zadnjič videl da imajo precej »O« gumijastih tesnil. Najdem pravega, kupim tri, za vsak tank po enega. Kruha ne bom, zato kupim čokolado in jabolka, ki bodo jutri za zajtrk.

Zvečer se vrnem na barko, urejam video, ga režem in spravljam skupaj z vsemi, da naredim eno celoto. Vmes naredim še nekaj screenshootov, da lahko vam pošljem kakšno slikco in dan se počasi končuje. Vzamem še eno tableto za glavo, da me ne bo več bolela in kmalu bo tudi moj čas za spanje.

  • na prvi fotki me je bilo malo strah, na zadnji pa se vidi desno v levem kotu kar precej krvi,…pa seveda morski psi, ki plavajo ob meni….

17.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Danes imam čas in skočim do Dive Centra (Potapljaški center). Prijazna gospa me sprejme, a žal zna samo francosko, zato mi poišče angleško govorečega fanta in sedem z njim za piknik mizo ter se pogovarjava. Povem mu, da si želim samo prevoz, katerega bi tudi sorazmerno plačal z njihovim hitrim čolnom od tu do juga atola. Po moje je to cca 40 minut. Fant mi pove, da na njihov čoln žal ne smem, če se ne bom z njimi potapljal. Kako naj se potapljam z njimi, če nimam certifikata za potapljanje. »Ni problem. Pet dni, pa imaš kar hočeš. En dan zdravniški pregled, drugi dan uvajanje in spoznavanje opreme, potop v vodi do dva metra, nato pa tri dni potopi pod vodstvom in na koncu dobiš certifikat za potapljača.  Aja, pred zdravnikom plačaš tečaj v vrednosti 750$ in če zdravniškega pregleda ne opraviš, ti vrnemo 350$.«

Odlično, podjetni ste, da ni kaj. Žal jaz nisem ovca, ki jo boste ostrigli. Točno 350$ je stal celoten tečaj na Bonairju, pa nisem šel. Žal se ne počutim sposobnega zaradi zdravja in pač ne grem v globine. Podam mu roko in se mu zahvalim za prijaznost. Vseeno pa ga vprašam, če morda ve, če se dajo kje v bližini videti morski psi. Pogleda me, nasmehne in pravi, da ni treba na jug. Le pred deveto uro naj grem do označene čeri, ki jo imam 300 m za barko, naj vržem sidro od dingija kar na čer in ker je tam tudi greben, se mi ni treba potopiti daleč, morda na 5 do 8 metrov, ali pa lahko kar od zgoraj snemam. Tam je največja globina 22 metrov, a do dna mi vsekakor ni treba. Ker so menda morski psi zelo radovedni, bo kateri celo zaplaval do mene. Ok, bom naredil to. Obleko imam, pas z utežmi tudi, nogavice in plavutke… evo pa bo. Zahvalim se mu in grem.

Zelo me moti, ker mi spuščata obe tubi na dingiju. Zato takoj ko pridem na barko, dvignem dingija na premec in se lotim pregleda z gobo in milnico. Na levi tubi najdem v pol ure kje mi spušča, na desni niti po eni uri ne in obupam. Važno da ventili niso krivi, ker imam samo enega v rezervi. Zalepim čoln, pravzaprav zalepim zadnji špic, ki je malo odstopil. Čez tri ure ga napihnem in dam v vodo. Do jutri bom videl, kaj sem naredil.

Zvečer  si pripravim potapljaško opremo in nato si naredim še dobro večerjo. Včeraj sem rekel, da ne bom več jedel kruha, kajti tukajšnje bagete so res dobre in sveže, jaz pa sem najbolj lačen po večerji in to traja vse do spanja. Če nimam kruha, verjetno ne bom več lačen. Volk ne bo sit, koze pa tako ali tako nimam.

16.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Ponedeljek, dan v katerem ni nič kaj posebnega. Včasih so dnevi enolični, zvečer pa se zaveš, da je dan šel mimo tebe, da sploh ne veš kdaj. Tako je bilo tudi danes.

Zjutraj sem spil kavo s kolegom, prisotna je bila tudi debata o tekoči problematiki (beri rezervni deli za barko). Jaz čakam dva paketa, ki ju še ni, kolega mora danes naročiti vodno črpalko za motor, spet nekdo drug čaka kaj drugega,… Eni stojimo ker ne moremo naprej, drugi zaradi lepot tega raja, spet tretji pa se prestavljajo iz enega sidrišča na drugega.

Po kavi odhitim na kopno v trgovino, kupim meso in dobim zadnje tri čokolade. Kupim vse tri, ker so tako dobre in vsaj nekaj je v zmernih cenah na tem atolu. Pridem do dingija, desna tuba mi spušča, katera ni še nikoli do sedaj. To da mi leva spušča in da ga moram vsak dan malo napumpati, to je že dnevna telovadba. Zdaj pa še desna. Verjetno sem ga pustil preblizu obale in se je zapeljal po vodi do ostrega kamenja in evo… spušča! Kliče po novem, a tega še nekaj časa ne bo!

Pridem na barko, grem v vodo, očistim rob barke po eni strani, a očitno bo potrebno še očistiti trup in krmilni list. Se kar nabira neka vata od zelenja in morska solata. Popoldan še postavim zaščitno plahto čez barko, kajti vroče je in sonce seka kot noro, čeprav ni pretirano visoke temperature.

Spet skočim v dingija in grem na obalo, na isto mesto kot dopoldan, tokrat pustim dingija v vodi. Sprehodim se do Yacht Servisa in se priklopim na wi-fi. Pogledam če je s paketi kaj novega, v tistem momentu dobim email, da jim naj pošljem dokumentacijo po emailu, da je watermaker na Tahitiju v carinskem postopku. OK, vse imam na telefonu in pošljem. Jutri upam na obdelavo in morda ga še ta teden spravijo do mene. Deli za avtopilota so obstali v Novi Zelandiji. Tako je to, če si daleč z doma.

Jutri grem še do Potapljaškega centra, da se pogovorim z njimi, če bi se lahko peljal z njimi do juga atola, da ne grem s svojo barko. Oni tako ali tako hodijo vsak dan na potapljanje, jaz bi pa šel na samostojno snorkljanje in opazovanje morskih psov.

Zvečer je čas za večerjo, tokrat ni zvezd. Vreme se spreminja in ta teden bo zelo spremenljivo, vetrovno in deževno. Šel bi v mesto, ker so se začele nekakšne domorodske igre, a se mi v tej popolni temi res ne ljubi. Bom pa kaj drugega počel na barki.

  • Danes pa vam prilagam fotko, ki bi lahko bila tudi razglednica. Neskončna modrina, palme, bel mivka, ter čudovit in ogromen katamaran. Uživajte!

15.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zgodnje jutranje bujenje preko mehurja, a ravno pravi čas, da grem še vedno v trdi temi v kokpit in razmišljam, če bi šel z dingijem na obalo ter pogledal, če se morda da kje pogledati tekma, ki ste jo vi gledali ob petih popoldan. Ker smo tu točno dvanajst ur za Slovenijo je tu skoraj pet zjutraj. Ma ne da se mi, ne grem in grem nazaj v posteljo. Mi že kdo pove ali napiše, kakšen je rezultat in kdo je zmagal. Tako velik fun nogometa pa res nisem, a vseeno, to je svetovna finalna tekma in to ni kar tako.

Zjutraj se prebudim ob osmi uri in grem takoj na Iridiuma, pogledati, koliko je bil rezultat. Vem, da sem dobil vsaj en e-mail od Matjaža, če ne še od koga drugega. Nič razočaran ob prebranem rezultatu si skuham kavo, kasneje zajtrkujem in potem se lotim luči v kopalnici, ki je že nekajkrat bila v kontaktu, to noč pa mislim da je spustila dušo. To je  edina luč na barki, ki je neonska. Svetila je odlično vseh osem let, z enimi in istimi žarnicami, zdaj pa mislim, da je vlaga tista, ki je načela elektronske dele v notranjosti. Preuredim jo v LED luč, saj uporabim isto ohišje, le dodam LED ploščico in zdaj bom potreboval še manj elektrike. No, vse je za nekaj dobro.

Popoldne grem na obalo na sprehod in v hitri hoji na soncu, kako pak kot brez vode, prehodim 5 km in grem spet nazaj na barko. Kasneje malo zaplavam, da se ohladim, a zdaj brez maske ne grem več v vodo. Pa saj se ne bojim, da bi me morski pes napadel, le boljši občutek je, če vidim, kaj gre proti meni. Vidim nekaj rib, nekaj malih morskih psov in veliko velikih čistilcev. Kasneje si skuham še popoldansko kavo, nato pa preberem nekaj strani knjige.

Noči se, torej bo čas za večerjo. Skuham si juho iz vrečke, spečem si dva kotleta, enega za danes, enega za jutri, da ne potrošim preveč plina, nato si skuham še riž in evo, krasna večerja je gotova. Danes posladka ne bo, ker sem imel včeraj prevelike oči in sem pojedel zadnje tri vrstice čokolade, zato bo danes suša.

Zvečer ob zvezdah posedim v kokpitu in uživam ob večeru. Morda si odprem eno pivo in z njim preživim v dobri družbi Joe Cockerja, kateri mi ravno prepeva iz zvočnika.

  • Na sliki domorodka, oblečena praznično, saj je bil včeraj državni praznik.

14.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči pride do barke kolega Bill in me povabi na Welcome party na Norveško veliko jadrnico. Pravim, da me tokrat kapetan ni povabil in da je party verjetno namenjen njegovi posadki in seveda njemu. Oba sva vedela kaj sem s tem mislil, ter se je samo nasmejal. Še vedno me vabi in skoraj samoumevno je da tudi jaz pridem. Odklonil sem ga in rekel, da bom delal, pisal in res sem si tudi pravkar kuhal večerjo. Pravzaprav so ta večerna srečanja ena sama velika pijanščina, ki trajajo vse do jutranjih ur, nato pa je naslednje jutro glava težka, nestabilna in ne prenaša nobenih glasovnih vibracij. In res sem še nekaj čez polnoč delal, se pravi pisal in ko sem končal, sem prebral še nekaj strani knjige in zaspal.

Zjutraj vstanem, si skuham kavo in še slišim dingija, kako motorira k meni. Vidim ga, Bill je. No zdaj bom pa zvedel kako je bilo, kaj so pili in koliko je kdo spil. Skuham še njemu kavo, ki mu je izredno teknila. Bil je krvavih oči, izmučen in smrdel je po alkoholu. In kar sem napovedal se je tudi zgodilo. Tudi tokrat je izgubil del posadke, no tokrat samo eno osebo, saj se je Francozinja iz njegove posadke zaljubila v norveškega kapetana, ki pluje s sinom in še z enim parom. Bill je jezen, njegova dva preostala člane posadke pa menda še bolj. »Kar ostala je tam in rekla, da bo tam spala. Adijo!« in je rekel da do jutra sploh ni mogel dojeti. Mar se tako zapušča posadka predčasno in iznenada? Povedal sem mu, da sem vedel, kaj se bo zgodilo, saj je še slepec videl kako se možakar trudi okoli nje in vsi ti veliki partiji so bili namenjeni samo njej, da bi bil on z njo. Žal mi je kolega, a takšno je življenje. Najboljše je jadrati sam in teh problemov nimaš.

Ko je odšel, sem na hitro preoblekel posteljnino na svoji postelji, zamenjal brisače v kopalnici, počistil kopalnico, nekaj pojedel in šel v Yacht Service, da vidim če je kaj novega z robo, da pregledam tracking, ter malo ošvrknem počasen internet. Nato pa grem na doooolg sprehod. Ura je bila že skoraj poldan, sonce je pripekalo in po štirih dneh vetra in dežja je bil danes peklensko vroč dan. In jaz z nahrbtnikom v katerem danes ni bilo vode. Pišuka, ravno danes, a ne? Izbiram stranske poti po atolu, zavijam bolj v divjino, stran od naselja. Najprej pridem do pokopališča, notri ne grem, ker nikogar ne iščem in ne poznam, zato naredim samo en posnetek in grem dalje. Pridem do slabše hiše in fotografiram sušilnico kokosovih orehov iz katerih bo nastala kopra. Malo naprej je že tako divje, kot bi prišel v pragozd in se le s težavo prebijam. Ko bi samo vedeli koliko majhnih fikusov je tam vzklilo in rastejo eden zraven drugega. Marsikatera slovenska vrtnarija bi jih bila vesela. Sprehodim se še nekaj metrov, nato pa se vrnem. Danes sem naredil kar precej kilometrov, a brez vode. Nekaj dobrega in nekaj slabega za telo. Pridem do dingija, grem na barko, vzamem masko in grem v vodo. Na trupu se je nabrala manjša količina alg, ki se vidi kot vata. Ni kaj, jutri bom očistil en del trupa in krmilni list, preden pot nadaljujem proti Tahitiju. Pa imam spet delo, katerega nikoli ne zmanjka.

13.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Po lepo prespani noči si zjutraj skuham kavo in jo spijem po ne vem kolikšnem času v kopitu. Sonce je in ni dežja. Sicer še malo piha, a si želim, da tudi to preneha. Dovolj imam vsega tega v teh nekaj dneh.

Razmišljam kaj bi počel danes in najprej kaj moram, moram iti v trgovino, da si nakupim stvari za tri dni, saj je jutri tukaj praznik, pojutrišnjem je nedelja, potem je že ponedeljek in ne vem kakšno bo takrat vreme,….

Skočim v dingija, se zapeljem naravnost na obalo. Seveda počasi vijugam med čermi in koralnimi glavami, in enkrat skoraj zadenem s propelerjem od motorja v eno. Ne vem če si to znate predstavljati, a koralni grebeni so dolgi po več metrov, koralne glave pa so kamni s koralami, ki štrlijo iz vode ali pa so največkrat le nekaj centimetrov pod vodo. Če sije močno sonce in se odbijajo žarki s svetlobo od vode, jih tudi ne vidiš dobro. No, pa sem na varnem. Potisnem dingija na mivko in ga privežem za najbližje drevo. Grem v trgovino in vsega imajo na pretek. Včeraj je bila tukaj dostavna ladja in danes ni problem za meso, za pakirano slanino, čokolado…. Ja ravno to si kupim, kajti že dolgo je nisem poskusil. A res ni draga, 200 gramska čokolada z velikimi lešniki stane samo 2,95 eur. To je edino kar sem do sedaj videl, da je tukaj zmerno, če že ne poceni. Kupim še ostale stvari, ki so mi potrebne in čeprav imam poln nahrbtnik, grem še malo na sprehod. Rad bi še šel na wifi in potegniti bi moral eno datoteko z emaila. Pridem do Yacht Servisa in tam spijem en sok, nato pa 35 minut čakam da mi dol potegne 2,1 MB veliko datoteko, ki je pravzaprav en račun. Ni mi potegnilo datoteke, zato je potegnilo meni, da se to tukaj ne izplača, ker bo trajalo do jutri zjutraj. Doma bi za takšno datoteko potreboval celo desetinko sekunde. Pogledam še tracking za moje dele za avtopilota. Juhu… so že v Novi Zelandiji. Pogledam še za watermaker in ta je že na Tahitiju. Opala! Ta je pa res ekspresen. Torej bo vse najkasneje v enem tednu tu in lahko bom nadaljeval plovbo.

Grem do dingija in se vrnem na barko. Komaj privežem dingija in odložim nahrbtnik, ko mimo mene oz. mimo Indiga plava velik morski pes. Perut je res ogromna in stalno je več ali manj cela iz vode. Preden vzamem telefon in začnem snemati je že kakšnih 5 ali 6 metrov od barke in gre v smeri proti naselju. Ampak bil je samo dva tri metre ob barke ko sem ga zagledal na krmi! Iz videoposnetka naredim screenshoot in nastane fotografija, katero delim danes z vami.

Popoldan grem samo na hitro v vodo. Saj vem, da ni nevarno, recimo da res ni, ampak vseeno. Stuširam se in potem mi spet zadiši delo, saj imam še rdečo nit za pisanje v prstih. Pišem!

Pozno kosilo, ki je večerja postala in za sladico bo dovolj ena vrstica čokolade. O kako je dobra! Komaj čakam ponedeljka, morda mi ostane še kakšna na polici in jo kupim.

12.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči sem spet dobil »delodiš« in se spravil k pisanju. Po ne vem koliko mesecih me je spet prijelo in me drži še v današnjem dnevu.

Ker sem ponoči predolgo bedel in pisal nadaljevanje novega romana, sem zato spal dopoldan vse do 10,30 ure. Ko sem ob jutranji kavici spet pisal, da mi ne bi ušla nit zgodbe iz rok, sem ob tem želel narediti še nekaj vode, a kaj kmalu sem imel defekt na enoti s črpalkami in motorjem, saj se je ena od prirobnic na jermenici odstranila od glavnega dela in povzročila neljubo napako, da je sistem obstal. Kljub pozni uri v Sloveniji sem kontaktirtal svojega zastopnika za Rainmana VesselSpa in le-ta je tako hitro posredoval besedilo in fotografije v Avstralijo k proizvajalcu sistema, da me je le-ta že čez dve uri kontaktiral in vprašal, kam naj mi pošlje nov sistem. Najprej sem mislil, da je vse skupaj le šala, a ker že čakam na dele za avtopilota, ki prihajajo iz ZDA, sem jim poslal naslov kam mi lahko pošljejo paket in maloprej so se odzvali, ter poslali potrdilo, da so mi urgentno poslali nov sistem po DHL pošti in ga kmalu dobim. Zato se javno zahvaljujem Gregu Vogelniku iz podjetja Vesselspa, kakor tudi direktorju Rainmana Ronu Schroederju kot Jacqui Anderson-Turner, da so se odzvali v 12 urah in rešili moj problem. Takšen suport ne vem če ima še kdo od jadralcev na tem oceanu. Očitno si Rainman želi le zadovoljne stranke. Star sistem po skupnem dogovoru ostaja še naprej pri meni in ga že oddam ko bom bližje ali že v Avstraliji. In ja, to je res dobra reklama za vse nas uporabnike in za samo podjetje, kot Slovenskega posrednika za prodajo Rainman artiklov. Marsikdo bi rekel, poskusi popraviti sam ali pa daj nekam na Tahitiju v popravilo če bo šlo. Ne tukaj je drugače,… takoj dobiš novega, ker želim, da si zadovoljen! Hvala vam Rainman!

Dan mi je minil v pisanju in večkratnem zapiranju in odpiranju oken, saj je tudi danes nekajkrat deževalo, pihal je veter čez 20 vozlov in kljub vsemu nisem pozabil skočiti dvakrat v vodo. Maloprej pa je naše sidrišče obiskala ogromna manta, škoda le, da sem jo lahko opazoval od daleč, vsaj 100 metrov je bila oddaljena od mene in je nekajkrat skočila iz vode. Nekateri so jo videli čisto od blizu, jo snemali in fotografirali. Čez širino naj bi imela več kot 2,5 metra in bila je nekaj fascinantnega. Žal, jaz fotografij nisem posnel, videl pa sem samo en oddaljen skok preden se je skrila za eno od sidranih bark. Morda pa bom imel več sreče prihodnjič.

  • Slika spodaj: hranjenje in požrešnost do 80 cm dolgih »ribic«


11.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Današnja noč je bila vetrovna, zibajoča in glasna predvsem zaradi valov, ki so udarjali v barko. Po VHFu me pokliče kolega Norvežan na 55 čeveljski barki, ki ima 24 m visok jambor in pravi, da je izmeril veter čez 20 vozlov, s sunki do 34 vozlov. Jaz izmerim veter nekje med 18 in 20 vozli, s sunki vetra do 27 vozlov. Verjetno je razlika v višini jamborja. Barka je lepo poskakovala ves čas na valovih, ki so dosegali 70 cm višine. Sploh nisem vedel, da se lahko to zgodi na atolu. Res pa je, da ni dober občutek imeti kopno z ene strani in 150 m za ritjo še koralni greben. Moja varnostna vrv za verigo je tako ječala, da se ni dalo spati v sprednji kabini, kjer je tudi tolkel val v premec. Ob treh zjutraj se prestavim v salon in tudi vetrni generator ugasnem, ker me moti njegov zvok, da ne morem zaspati. Končno le zaspim in se zbudim 6 ur kasneje.

Zjutraj dežuje, le veter se z valovi umiri. Super, samo sonce še posije pa bo. No sonce ne posije, a preneha deževati. Vetra je malo več.  Seveda, vse pač ne gre na enkrat. Razmišljam kaj bi danes jedel za kosilo in ker nimam več nobene ribe ali mesa, moram v trgovino. Nekako se mi je »zluštalo« pice. To bom ja! Ker ne dežuje grem na obalo in najprej se odpravim do Yacht Servisa, da pogledava z lastnikom kje je moj paket. Spijem en sok, pogledam tracking za paket in še ni nič novega, še vedno je v LA. Potem grem na sprehod. Vmes sem vedril, ker je spet deževalo. Res da nisem iz cukra, a vendar ko gledam domačine, ki se vozijo s kolesi po dežju in so celi premočeni…. Ne hvala! Tokrat grem čisto po drugi poti, po sredini širine atola, ki meri samo 300 m. Najdem eno domačo stojnico, kjer ena mama prodaja zelenjavo in zagledam banane. Zelene so, a so banane, vidim jih tukaj prvič po desetih dneh. Pokažem na en šop banan, mama jih da na tehtnico in reče 2,1 Kg znesek pa 1000 FR (8 €) Haloooo, pa saj niso zlate! Ne hvala in jih vrnem nazaj. Po dolgem času vidim tudi zeleno solato. Kakšne pol kg jo je v eni vrečki. Cena? Mama vrže na tehtnico in reče 800 FR (6,70€). Ne hvala! Gledam še ostalo zelenjavo in pripelje se en avto. Ven skoči mlajša gospa, pogleda po mizi, vzame dve vrečki solate, eno veliko vrečko nekaj podobnega naši blitvi, dve bučki velikosti dveh večjih pomaranč, plača za to 3.150 FR in gre. Sprašujem se, le koliko zaslužijo na tej kopri ali turizmu, da si lahko vse to privoščijo, da še trzne ne z očmi ko plača te zneske. Ali pa morda ne ve, da so pariškee cene lahko tudi nižje, vsaj v Sloveniji.

Danes sem res naredil dolg sprehod, vsaj štiri ure sem spet hodil in vmes vsaj 3x vedril. Ogledal sem si nekaj hiš, nekaj domačinov pozdravil in žal ne znam francoščine, da bi se lahko z njimi pogovarjal, oni pa so tudi na angleščini bolj slabi. Najbolje bi bilo, če bi cel svet govoril Slovensko, a ne?

Na koncu grem še v trgovino saj potrebujem narezano šunko ali bilo kakšne salame. Edina trgovina, ki je odprta in najbolje založena, tega kar iščem nima. Tu ni špecerije ali mesnice. Vse je zapakirano in zamrznjeno, od mesa do salam. Vprašam, če imajo morda kje drugje zloženo, pa mi prijazna prodajalka pove, da je v celem mestu zmanjkalo salam in še drugih artiklov in da dokler ne prispe nova ladja z zalogami za cel atol ne bo nič od moje pice. Zelenjave tudi ni, najdem pa zmrznjeno pico premera cca 22 cm. Cena? 898 FR (7,50 €). O ne hvala! Na polici najdem mesni doručak 200 gr za 283 FR (2,36 €). Na barki imam še pelate v konzervi, topljeni sir v lističih, nekaj oliv in en paradižnik. Kaj lahko še več naredim za dobro pico?

Po prehojenih cca osmih kilometrih grem na barko, a me med potjo ujame piš vetra pomešan z dežjem. Tako sem bil ves čas suh, evo zdaj pa sem moker. Na barki zamesim testo za pico, si skuham kavo in počasi bo čas za večerjo, bolj kot za kosilo.

Pica je pečena, pasal bi še en Hinano (pivo)…. Pa tudi če je vetra še kar nekaj, dež tudi ne preneha,… važno je da valov ni in da se bo jedlo brez rolanja.

10.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Ponoči je še nekajkrat deževalo, vsekakor pa se je malo ohladilo, kar je precej prijetnejše od vsega, kar prineseta takšen dež in veter.

Dopoldne je okoli desete ure še enkrat zapihal močan veter, preko trideset vozlov in s sabo prinesel pol urno deževje. Tudi to je bilo močno kot včerajšnje, le da sem imel tokrat zaprta okna. Najbolj neprijetni so valovi, ki zibajo barko že ves dan.

Okoli poldneva prideta do mene Mathias in Suzana, mlada Nemca s katerima sem se enkrat srečal v  enem od barov na Markezih, kjer imajo wifi. Ona dva vsak s svojo tablico, jaz s telefonom. Povabim ju na barko, da se ne pogovarjamo kar z dingija. Čeprav je njun dingi kar pravi čoln s plastičnim dnom, saj meri 3,20 m in ima zadaj montiran močan 15 konjski motor. Njima ni problem pluti po polmetrskih valovih in vetru. Pravzaprav imata tudi barko zelo veliko. Kupila sta 27 let star 44 čeveljski Hallberg Russy (ne vem če sem prav napisal), ona tako ali tako menda ni hodila v službo, on pa je bil višji uslužbenec in strokovnjak v nekem avtomobilskem podjetju. Pred tremi leti sta prodala vse kar sta imela in se podala na morje. Pač še ena zgodba, katero lahko slišim vsaj nekajkrat od kar sem na oceanu. Otrok nimata, na srečo tudi živali ne. Preprosti osebi, stari nekje okoli 35 do 38 let, ki živita svoje sanje. Ona dva mi povesta za soseda Novo Zelandca, ki sta sidrana pred mano, da sta oba stara čez 75 let in da je on sam naredil železno barko pred več kot tridesetimi leti in od takrat plujeta po morjih in oceanih. Dvakrat sta že obkrožila svet in zdaj tretjič ga zaključujeta, ker je menda gospa nekaj bolna. Bila sta tudi na Hrvaškem, menda na Aljaski, Severnem tečaju, Rusiji,…. Ni da ni, kje nista bila. Kapo dol pred takšnimi ljudmi! Jaz se žal z njima še nisem spoznal, sem pa opazil, da se veliko zadržujta v barki in da imata klimo, saj vidim, da večino časa teče voda iz ene od izhodnih lukenj na barki.

Popoldan mi mine v delu, saj se lotim pregleda hrane v skladiščih. Kaj vse ne najdem na dnu, celo konzerve, kupljene še na Kanarskih otokih. Datum je še v redu, a mislim, da bom vsebino kmalu porabil. Hrane imam vsaj še za 2 meseca. Najde se tudi večja količina moke, riža, testenin, polente in pire krompirja v vrečkah. Počasi bo potrebno vse to porabiti. Vse pregledam, prekate pobrišem in še vse enkrat lepo zložim na svoje mesto.

Današnja noč je spet vetrovna, zibajoča in glasna, saj vetrni generator poje že cel dan. Če drugega ne, bo vsaj elektrike dovolj. Zvečer si naredim dobro rižoto in danes bo večer za branje. Pogrešam več knjig ali pa vsaj elektronsko knjigo. No tudi za to je še čas, vse pride na vrsto.

  • Današnja fotka pa je od nedelje, ko je mimo sidrišča plula vsaj 200 čeveljska luksuzna jadrnica. Že dingi je velik kot Indigo.

09.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Če je bila prejšnja noč, kot sem napisal čudna zaradi ne spanja, je bila tokratna težka zaradi preobilice hrane, ki sem jo pospravil v sebe. No, to sem se danes zaobljubil, da se nikoli več ne zgodi.

Zjutraj me že na vse zgodaj pozdravijo in obiščejo norveški kolegi s SY ISIS II., ki so ravnokar prišli na atol Fakaravo. Spijemo eno kavo, podam jim informacije iz prve roke, kar se tiče trgovin, servisa in cen, nato pa gredo v naselje. Tudi sam grem v Yacht Servis, kajti tam je najboljši wi-fi. A ko pridem do tja se takoj ustavim in razmišljam, če bi sploh šel naprej, kajti veranda je polna in vsi gledajo v ekrane svojih računalnikov, tablic ali pa samo telefonov. Ko tako gledam to gnečo, en francoski par vstane in jaz dobim mesto. Hvala! Naročim en sok in dobim 3 dcl za samo 250 FR ali dobra 2 €.

Priklopim se na internet, poiščem aplikacijo za sledenje paketa in že vidim, da se je zadeva premaknila. Paket je potoval iz Minneapolisa v Chicago. In zdaj bo kmalu tukaj, rečem Aldricu, šefu servisa. Zamahne z roko in se nasmeje ter pravi: »Naslednje letališče je Los Angeles, nato Sydney, potem Auckland, sledi mu Tahiti in morda pride na Fakaravo. Strese z roko in pravi, da je to še 10 ali 14 dni.«  Ahhh, ti me pa res znaš spraviti v slabo voljo.

Oddidem nazaj na barko in operem neke cunje na roke, potem si naredim eno juho in kmalu je ura pol treh, ko sem rekel da grem na daljši sprehod. Danes mi v trgovino ni potrebno hodit, saj imam vse na barki. Pogledam v nebo, iz juga prihaja črn oblak in morda prinese dež. Zaprem okna v stranišču in spalnici, barke pa tukaj nikoli ne zapiram in ne zaklepam. Tudi dingija ni potrebno več zaklepati s ključavnicami in raznimi jeklenimi pletenicami. To niso Karibi, tu je vse drugače! Grem na dingi ponton enega bara in jim povem, da pridem kasneje nazaj in bom takrat nekaj spil, da opravičim privez za dingija. Ko pridem do konca naselja in se želim obrniti prične rahlo deževati. No saj ne bo dolgo si rečem in vstopim v trgovino. Lepa, nova in dobro založena. Takrat začne pihati južni veter in dež se dobesedno usuje na zemljo, kot da sta se utrgala dva oblaka. Pogledam čez okno na sidrišče, svoje barke ne vidim, saj jih je preveč. Vse so se obrile kontra, proti obali in koralnim glavam. No to za nekatere morda ne bo dobro, ki so sidrali do 12 metrov globine in tako so blizu koralnim glavam in grebenom. Jaz teh težav nimam, saj sem sidral nekje na 19 m globine, če se dobro spomnim in sem kar oddaljen od grebena. Sam sebi čestitam, ker sem zaprl okna, kajti zdaj bi imel v barki že akvarij. Dež ne pojenja, celo okrepi se. No zdaj me skrbi pa za dingija. Samo da se ne potopi poln vode. Tukaj so ceste že poplavljene in voda dobesedno stoji na suhi zemlji. Nad morjem se je naredila megla in nič več se ne vidi. Tudi veter se še bolj okrepi in zdaj so palme že nagnjene na sever. Po dobri uri in pol te nevihte ter po 27x ogledanim policam v tej trgovini, kupim liter smetane za kuhanje, kajti te že nisem videl vsaj pol leta, kaj šele da bi kje jedel. Čisto na drobno škropi, zato zapustim vedrilno postojanko, ter grem spet cca 2 km in pol peš do dingija. Dingi je skoraj suh in v njem ni več kot 3 cm vode. Zaženem motorček, ki me v pol metrskih valovih varno pripelje do barke. No jaz pa že preklinjam. Nad salonom sem pozabil zapreti veliko okno in zdaj imam verjetno vode do kolen. Stopim na barko in v salonu sploh ni toliko vode kot sem mislil. Očitno tu ni bilo toliko dežja, kot ga je bilo dva in pol kilometra nižje.

Vse pobrišem, poštimam in si skuham zasluženo, že večerno kavo. Kasneje si naredim še lahko večerjo in danes se bo dan končal.

08.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Čudna noč, namesto da bi spal se zbudim že ob štirih zjutraj. Ne gre več. Nataknem si očala in berem knjigo. Ma kaj berem? Preberem vse kar mi je ostalo in šele ob šesti uri utrujen zaspim. Utrujen od knjige. Prebrati je bilo potrebno 84 strani do konca. Šele ob devetih se zbudim in pridem k sebi. Uffff, tole pa ne bo v redu.

Hitro skočim iz postelje v vodo, par krat zamahnem in potem pridem nazaj, se stuširam, obrišem in si skuham kavo v tem lepem in sončnem nedeljskem jutru.

Ko pijem kavo, razmišljam kaj bom počel danes. Pritisnem gumb za indikacijo vode – 25%. Nič, vodo bom že naredil danes. Kaj še? Kruha nimam več, bi ga zamesil in spekel? Ma ne, bom šel na kopno in odnesem še smeti, zraven pa še kupim kruh v trgovini, kjer imajo tudi pekarno.

Torej najprej trgovina. Odložim smeti na točno določeno mesto, saj je otok Fakarava pod zaščito Unesca in ne bi si rad zaslužil kakšne kazni, poleg tega pa je Policija stacionirana poleg mesta za odlaganje smeti. Grem še v trgovino in naredim sprehod cca 1200 m v eno stran. Vem, da ni dovolj, morda bom šel še popoldan na obalo in naredim daljši sprehod. Spet grem do dingija in nazaj na barko. Plovba od pomola do barke traja 12 minut in razmišljam, kako draga bageta bo danes, saj sem porabil več goriva kot pa je kruh vreden.

Kasneje naredim še cca 160 litrov vode s svojim Rainmanom, čarovnikom za vodo. Ko ga tako gledam se vprašam, kaj gre po tisti drugi cevi, ki gre nazaj v morje? Je veliko bolj slana voda? Poskusim in je slana, a koliko slana pa ne vem. Občutek v ustih vsekakor ni dober, pa če je enako slana ali pa kar še enkrat bolj slana.

Hitro še skočim v vodo, ker je lepo vreme, toplo in sonce ima še nekaj moči. Nato pa se lotim poznega nedeljskega kosila. Ko zagrabim košaro z zelenjavo in pogledam v njo, vidim vsaj dva od šestih krompirjev, da sta na pol gnila. Še voda je stekla iz njiju in smrdi kot sam vrag. Pobrišem vse po košari in potem si olupim krompir, a tudi notranjost je gnila. Od šestih krompirjev dobim ven komaj dva užitna. Postrgam nekaj korenčka, nekaj ingverja, čebule in dovolj bo za mene. Ker sem kupil zmrznjena piščančja bedra si spečem en paket,, kar pomeni dve bedri. Cela vrečka tehta 1200 gr, kar je 6 kosov mesa, si dve bedri vedno pustim za peči prvi dan, drugo pa vakumiram po dva kosa in si naredim pakete za v hladilnik, ker nimam zamrzovalnika. Odprem en paket, umijem in dam v pladenj z zelenjavo. Pečica je vroča in že pečem.

Vmes pospravim in pometem po barki, nato zazvoni ura za jajčka kuhat in preverim kosilo. Pečeno v nulo. Zelenjava in eno bedro za danes, jutri pa drugo bedro in še kaj. Nedelja je, odprem si še eno pivo in sedem v kokpit k že poznemu kosilu, saj je ura pol šestih. Zraven si preko računalnika naložim nekaj pesmi in pravkar je dalmatinska Zora bila, potem Da si moje idro, kasneje Lipota moja,… ufff me že obdajajo spomini…

Ko tako jem, gledam na sosednji francoski katamaran, na njemu pa cca 45 letni tip dela na premcu skledce. Trenutno  dela že tretjo serijo. Ko začne četrto, pričnem šteti. 25 skledc v eni seriji, nato tri minute počiva, stresa roke in noge potem spet skledce in spet nova serija petindvajsetih. Pride tip na dvesto petdeset skledc, pa se še ne ustavi. Jaz naredim štiri počepe na dan. Ko grem v posteljo, iz postelje in 2x ko grem na WC. Ufff… No pa se greva…. Kdo dlje zdrži.  Tip s skledcami ali jaz s hrano. Kolikor dolgo bo on delal skledce, toliko dolgo bom jaz jedel. Čeprav nimam več kaj dosti na krožniku, tip še kar ne neha. No jaz sem končal, zažvižgam na glas in sosed se obrne. Pokažem mu palec, kar pomeni, dober si – N°1, tip pa mi vrne enako gesto in dela skledce naprej. OK. Grem na pult, vzamem drugo kurje bedro, narežem še en večji paradižnik, ga pokapljam z olivnim oljem in jem. Jaz pač dlje zdržim od njega. Ko sem zažvižgal sem mislil da se bo tip ugasnil. Me kje pa, šele prižgal sem ga s tem…. In kasneje sem naredil še en sendvič, tip še dela skledce. Po moje jih je naredil že krepko čez 800 komadov, a pametnejši popušča… zato sem nehal jesti!

Vmes naredim še eno fotko, katero delim z vami, spijem pivo do konca, pospravim kuhinjo in danes bo čas za filmski večer. Torej kino pod zvezdami. Dobro jutro Slovenija in lahko noč Fakarava… točno 12 ur smo narazen.

07.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Nekaj dni bom moral biti na sidru, da počakam pošiljko, rezervne dele za avtopilota. A vse bolj in bolj se mi zdi, da bo to trajalo več kot 8 dni. Nekako sem si zaželel, da bi ta čas izkoristil in morda šel na jug atola. Po drugi strani, pa me danes vleče delo, med datoteke, fotografije, filmčke.

Celo dopoldne in vse do štirinajste ure sem urejal datoteke. Nekaj jih je nametalo kar tako, nekaj podvojilo, nekaj celo potrojilo. Zdaj pa bodi pameten! Veliko fotografij je zanič in se ne odprejo. Žal mi je za njih. Naslednji diski ki jih nabavim ne bodo več navadni, ampak si nabavim SSD diske, ki so menda veliko boljši, a ta trenutek še vedno dragi. Meni so najdražje fotografije, ki sem jih izgubil in povrniti se več ne dajo.

Ko me že vse skupaj boli od sedenja, grem v dingija, naložim v njega plavutke, masko in podvodni fotoaparat, ter vzamem še malo sidro na 15 m dolgi vrvi. Zapeljem se do koranih glav, vržem sidro in se tudi sam poženem v vodo. Nekega pretiranega življenja tukaj ni, so pa čudovite korale in ves koralni svet, ki spada zraven. Voda je na globini 3 do 4 metre že malo kalna in temna, zato grem v nižjo vodo do dva metra, a tu je še manj življenja. Vseeno najdem nekaj ribic, živo pisanih, lepih in boječih. Hitro pozabim, da je v vodi hladno, ko sem v njej več kot dve uri. Najbolj se to vidi po koži na prstih in verjetno okoli ust, a tam se sam ne vidim. Nato grem nazaj na dingija in na barko.

Ob kavi pregledam fotografije in nekaj jih je uporabnih. Dve ali tri bom delil tudi na blog. Zvečer še naredim večerjo in spet bom šel malo med datoteke in fotografije.

Tako da za danes lahko rečem, nič kaj poseben delovni dan.

06.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se prebudim in se po popiti kavi zapodim z dingijem na obalo, do trgovine. Želim biti prvi v vrsti, da mi kdo ne vzame zelenjave. Pridem pred trgovino in ravno odpirajo glavna vrata. Gospa me prepozna in me pelje v drug prostor, kjer ima zelenjavo, katero bo dala kasneje na police. Izberem si kilogram paradižnika, dva kilograma krompirja, kilogram korenčka, kilogram čebule, eno večjo, morda dve kilogramsko zeljno glavo in kilogram jabolk.

Pridem na blagajno in mi stehta najprej zelje, 2,20 kg. Cena 1.963 PF kar je cca 16,50 €!!! Pri nas takšna glava stane 80 centov. Vrnem jo nazaj, ostalo pa vseeno kljub temu da je drago, kupim. Prav pogrelo me je. Ufff… kilogram svežega zelja stane 7,50 €!

Oddidem na barko in vidim, da kolegi ravno dvigujejo sidro. Nič ne vem da so kam namenjeni, zato se zapeljem do njih. Kapetan je jezen, to se vidi od daleč. Po vprašanju kam gredo, pravi da gredo na jug in da so sinoči preveč popili, ter se s sosednjo barko s katerimi so tudi kolegi, skregali zaradi ene ženske v posadki, katero so želeli vzeti in jo odpeljati k sebi na barko. Hahahaha, prav na smeh mi je šlo, kaj vse ne slišiš. No zaradi tega vseeno ni treba zapuščati sidrišča, a že vedo kaj počnejo.

Jaz vse pospravim na svoje mesto in grem spet na kopno. Odločil sem se, da si grem ogledati atol z druge strani. Dolg sprehod bo danes. A kaj kmalu mi je bilo žal, da sem šel tako daleč, saj je sonce pripekalo in bilo je vroče, jaz pa sem s sabo imel le 7 dcl vode. Tukaj so ljudje zelo prijazni, kot verjetno povsod po Francoski Polineziji. Marsikdo mi je ustavil avto in me vprašal, če me kam zapelje. Verjetno niso navajeni, da kdo hodi tako daleč peš. Vseeno se po petih urah vrnem na barko, se skopam v morju in potem si skuham popoldansko kavo.

Računalnik je po 36 urah končal z reševanjem mojega zunanjega diska in sedaj bom videl kaj je naredil program in kaj je povrnil od fotk in dokumentov. Kasneje ugotovim da je nekaj fotk v redu, veliko mojih filmčkov je šlo v maloro, dokumenti pa skoraj vsi uničeni in se ne dajo odpreti. Bravo Recuva!

Naredim si pozno kosilo in grem spet na računalnik…morda najdem še kaj uporabnega občutek imam da bo tokratna noč še dolga.

05.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinočnje druženje je imelo privdih nekakšne napetosti. Še sam ne vem kakšne, a čutilo se je, da na barki, kjer sem pravkar sedel nekaj ni v redu. Po dveh pijačah ki sem jih spil, sem šel kar zgodaj na svojo barko in nekako sem bil bolj srečen tu, kot tam.

Zjutraj sem se prebudil že ob šestih, a sem se do sedmih valjal po postelji. Naredim si kavo in grem v kokpit. Skočim v to jutranje morje, zaplavam in se vrnem na barko, stuširam in obrišem. Takšnega jutra že dolgo ne pomnim. Tiho je, sonce sije in že kaže svojo moč. Jaz pa sedim v kokpitu, srkam kavo in gledam to modrino, na obali pa množico palm. Kot da je danes praznik. Nikogar ni, tudi z bark se ne odpelje nobeden dingi proti obali. Ob deveti uri, po zajtrku se le spravim v dingija in se zapeljem do obale, kjer nadaljujem peš do Yacht Servisa. To ime ni tisto, kar sem jaz pričakoval. Neko umazano delavnico, kjer popravljajo vse kar se plovil tiče. Pokazalo se je drugače, da vršijo usluge, ki jih mi navtiki potrebujemo. Pridejo do barke, prevzamejo perilo, ga operejo, posušijo, zložijo in pripeljejo nazaj do barke. Polnijo kuhinjski plin v male jeklenke, uredijo ti gorivo, čeprav tukaj ni bencinske črpalke, peljejo te na letališče ali pa te zapeljejo bilo kam si želiš, posodijo ti kolo, ki ga lahko rentaš cel dan in še in še…. Tam imajo malo boljši internet in z lastnikom sva se pogovorila, da si bo vzel čas zame ter bova preklicala nekaj ljudi na Tahiti, če mi lahko pomagajo okoli avtopilota. Ko pridem do njih, se najprej sezujem, usedem na verando in kmalu mi od lastnika žena prinese sok ter mi da geslo za internet. Brskam po netu in iščem rezervne dele za avtopilota. Kasneje pride še Aldric, lastnik firme in skupaj iščeva in primerjava moje že obrabljene in zastarele dele. Na Tahitiju ni nikogar, ki bi popravljal Raymarina. Štala! Jaz pišem maile v Slovenijo, na Hrvaško, enega pošljem v Novo Zelenadijo,… No slednji so zelo hitri in mi pošljejo odgovor, da lahko dobim rezervni del, a oni potrebujejo 8 dni da ga dobijo iz baze, jaz pa naslednje tri tedne, da pride na atol. Brzina jim je vrlina! Končno najdem v Minneapolisu (ZDA) spletno trgovino, kjer imajo to na zalogi. Pošljejo mi lahko v roku 8 dni, če plačam Express Priority Mail. Ok, plačam! Uredimo plačilo in naslov do Yacht Servisa in verjetno bo moj problem rešen. Verjetno, saj ne verjamem vsemu dokler ne bo montirano. Lahko da je še kaj drugega narobe, kar nisem videl.

Že skoraj popoldne se vrnem na barko, si iz kokosa natočim kokosovo vodo in jo spijem. Z narobe obrnjeno mačeto oreh razbijem, točno tako kot so me naučili na Markezih in si narežem snežno bel kokos.

Vmes pride do mene kapetan Novozelandskega katamarana in me vpraša če imam vijak M10x80 do 90 mm dolgega. Pogledam in najdem enega 100 mm dolgega. Zmiguje z glavo in potem mu dam še eno matico 12 mm za podložko in je že bolj nasmejan. Hoče mi ga plačati a plačila nočem, zato se čez čas vrne s 100 gramsko čokolado. Črna je in zdrava, a rajši bi imel mlečno, čeprav bom tudi to pojedel.

Popoldne grem še v en market pogledati za zelenjavo, saj mi je lastnica obljubila, da mi je nekaj uredi. Vsaj korenček, krompir in še kakšno bučko. Tukaj brcajo po tleh kokosove orehe, kaj drugega pa nimajo. Res je problem z zelenjavo, kakor tudi s sadjem. Žal tudi tokrat ni bilo zelenjave in mi pravi, naj pridem jutri dopoldne. Oh kako znano mi je vse to…. Še se spomnim tega in besede: manjana (jutri)!

Kmalu bo čas za večerjo in spet bo še en dan mimo, ki ga bom prečrtal na koledarju. Danes je točno 230 dni dni od kar sem odrinil z Martinika na to dolgo potovanje!

04.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Današnji dan je bil v znamenju avtopilota. Ne da mi mira in zato grem še enkrat v zadnji prekat barke in demontiram pogon avtopilota, ga dam na mizo in ga celega razstavim. Končno po nekaj urah najdem napako in zdaj saj vem kje sem. Zobniki na avtopilotu so se povsem izrabili in to pomeni, da bo potrebno nabaviti nove zobnike, če ne drugače pa še kaj drugega, morda najdem kje rabljen, v skrajni sili nov avtopilot.

Popoldan dobim še obisk, saj gre Hainz proti Tahitiju in se je prišel posloviti. Spregovoriva nekaj stavkov in že mora oditi. Lepo je če imaš ob sebi toliko ljudi in vsi me imajo radi.

Komaj Hainz odnese pete, že pride Bill in spijeva popoldansko kavico, nato pa greva na obalo v bar, ker nimam na barki piva. Kmalu se pridruži cela njegova posadka in vseh pet uživamo v dobri družbi in pogovoru.

Zvečer že v temi odidem na barko, si skuham večerjo, ko pridejo pome in me vabijo na njihovo barko, saj imajo prižgan BBQ. Ja kje ste bili pol ure prej, ko sem si delal večerjo. Vseeno grem k njim in verjetno se bo tokratni večer potegnil  čez polnoč.

  • Na sliki razstavljen avtopilot

03.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zgodnje jutro in nekdo trka na barko. Pridem ven in sosed Hainz je prinesel spet dve rezini sveže pečenega čebulnega kruha. Poskusi ga, ta je še bolj gost in trd kot včerajšnji. Hvala ti Hainz se zahvalim in pristavim đezvo za kavo na štedilnik.

Jutranja kavica in kopiranje fotografij na rezervni HD. Poglej ga tička. HD mi ne dela in pravi da je prazen. Le kako, če s kompom nisem niti na internetu ne kje drugje? Kako bo prazen, če je še predvčerajšnjim bilo zasedeno skoraj pol Tera Bajta. Ni druge kot da se jezim na tretjo osebo, ki spet ni nič kriva. Vse skupaj pustim na miru, da ne naredim še večje škode in napišem sinu preko Iridiuma email, kaj se mi je zgodilo. On bo že vedel kako naprej.

Grem v mesto, poiščem wifi da vidim kaj predlagajo drugi. Internetna povezava je tako slaba, da se še dobro logirati ne morem na net. Rad bi kupil nekaj zelenjave, pa tega tukaj ni. Kar dobijo gre že ob sedmih zjutraj, ko odprejo trgovino. Ni druge, kot nazaj na barko in takrat imam že odgovor od sina. Popoldne si skuham še kavico in po kavi grem v lokal na plaži, kjer vem da imajo internet. Upam le, da mi na kompu zdrži baterija, ki je v tem trenutku 100% polna, vtičnic pa ni, saj ima lokal svoje sončne panele in to je edina elektrika, ki jo premore. Naročim si pivo, dobim geslo za internet in začnem brskati. Da sem prišel na net, poiskal free program, da sem snel setup prg v velikosti 5 Mb in še nekaj Kb je trajalo reci piši, uro in 17 minut!!! To bi doma naredil v parih sekundah. Tako pač je to tukaj. No, važno je da je, da deluje in pravkar mi program išče datoteke, ki so se izgubile in menda jih bo vračal nazaj na disk celih 23 ur. Ni važno, le da jih najde, čim več.

Kasneje na barki si naredim pozno kosilo, ter po njem pospravim in se lotim branja knjige. Napeta kriminalka, me kar ponese s sabo in komaj čakam kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Danes ne pričakujem nikogar, saj oba člana sinočnjega obiska, ki je trajal krepko čez polnoč, hudo bolijo glavi. Hmmm le od česa sem se spraševal danes, ko sem nesel prazno litrsko steklenico ruma v smeti.

02.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Že zjutraj mi tista žilica ne da miru in se lotim avtopilota. No najprej se moram prebiti do njega, saj se nahaja  v zadnjem prekatu barke. Še prej pa moram sprazniti kabino, ki je še vedno bolj namenjena skladišču kot sobi za spanje.

Skozi majno odprtino v zadnjem delu barke se splazim do njega in ga odmontiram, nato pa še izklopim elektriko, ki vodi  do njegovega pogona in do njegovih komand. Ko ga odmontiram ga prinesem v kokpit in ga celega razstavim. Krtačke so že dotrajane v motorju, a bodo zdržale do Tahitija. Vendar se mi zdi, da zadnja magneta ne delujeta dobro. Spet sestavim avtopilota in ga montiram nazaj na svoje mesto. Poskusim če sem kaj popravil… vraga, nisem. Še vedno ropota in obsojen sem »guslati na roke« do Tahitija, to je dva dni in dve noči. Prekleto! Šest ur je šlo v nič!

Popoldne grem na kopno in v trgovino. Kupim nekaj malenkosti in izbiram akcijske cene. Ker sem kupil kilogram mletega mesa vem kaj si bom naredil za kosilo. Ko pridem na barko zamesim testo in spečem dve lepinji. Pravi bosanski Hašimovi lepinji. Ne moreš verjeti kako mi je lepinja prvič v življenju uspela. Iz mletega mesa naredim deset čevapčičev in  jih spečem, zraven še narežem čebulo »in j.b.š zemlju koja Bosne nema… če nima Bosne ima pa vsaj čevape v lepinji!« Zraven si privoščim še brezalkoholno pivo, edino kar prodajajo v prosti prodaji.

Ko sem šem že skoraj gotov s kosilom, pride k meni Nemec Hainz s sosednje barke in mi prinese  četrtino kruha, ki ga sam peče. Izgovor je, da ga testiram če je v redu. Madonca, a zdaj sem že neka kulinarična osebnost, ki testira tukajšnjo kulinariko? Jutri prinese pa čebulnega, saj je ta črn z otrobi. Povabim ga na barko in ker je prinesel s sabo še eno pivo, le tega bratsko spijeva na pol in se pogovarjava. Vmes pride dingi in na njemu kapetan SY Cajucita in se najavi, da pridejo k meni čez eno uro na party. Hainz gre na svojo barko, jaz pa zamesim testo za pico.

In res, po uri in pol prideta k meni Bill in Naomi. Prineseta Coca-Colo in steklenico ruma, jaz pa dam peči pico. Druženje se je zavleklo do sedaj in zato bo danes blog zamujal. Opravičeno, mar ne?

01.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

No pa smo vstopili v mesec Julij. To je mesec, ki naznanja počitnice, sezono dopustov, potovanja,… Tukaj se to bolj malo pozna, saj ni nikoli snega, zime, vedno je poletje. Obstajata le dva letna časa; deževni čas oz. čas ciklonov in suhi čas, ki mu pri nas rečemo poletni čas. Trenutno je tukaj 29,4°C v senci, morje v atolu je zelo prijetno in ima zavidljivih 27°C.

Sinoči sem hitro zaspal, verjetno je k temu botrovala utrujenost in po dvanajstih urah sem se prebudil, kot da sem ves polomljen. Najprej skok v morje, da pridem k sebi. Morje okoli barke je tukaj sinje modro, ko pa pogledaš v senčno stran, vidiš tisto temno indigo modro barvo. Igra svetlobe. Zaplavam, pravzaprav nekajkrat zamahnem in grem ven. Prav dobro dene za telo. Potem si skuham tisto prvo, močno jutranjo kavo, katera mi požene življenje po žilah.

Najprej moram narediti vsaj 200 lit. vode, kajti počasi bo prazen še sprednji tank, katerega koristim le takrat ko ne morem ali pa se mi ne ljubi delati vode.

Ko vse opravim, se stuširam, preoblečem in grem v mesto. Najlažje in najbližje je do dingi pontona pri bistroju na plaži. Šele ko pridem v bližino vidim veliko koralnih glav in spet je potreben slalom med njimi. Tokrat je lažje, saj si je lastnik omislil svojo signalizacijo za varen pristan na njegov ponton. Privežem dingija in me kar strese. Pod mano plava dva metra dolg morski pes. Glava je velika, med očmi ima vsaj 35-40 cm. Wauuu… Ni problem v morskem psu, kolikor je zanimiva globina… po moje tu ni več kot 120 do 130 cm. Lahko bi se ga dotaknil z roko. Naredim vsaj 5 posnetkov, ko vidim še enega. Ta je malo drugačne barve in malo manjši. No to se splača pa že posneti in posnamem en kratek video. Ker že 12 dni nisem ničesar kupil in zapravil denarja, si privoščim Hinano pivo. Veliko seveda. Lastnika vprašam za ta dva morska psa in on mi pove imena, katerih si žal ne zapomnim, edino si zapomnim le to, da nista nevarna, a če jih med plavanjem srečaš, je vseeno bolje iti stran, če že ona dva ne bosta šla pred mano.

Ker včeraj nisem bil na kopnem, mi današnji sprehod prav paše. Prehodim cca 4 km, nato pa grem nazaj na barko in se odločam kaj narediti za večerjo, saj je ura že krepko čez šesto zvečer. »Lušta« se mi pice, a nimam salam in sira. Ok potem pa izbira št. 2 in si spečem devet kurkuminih palačink, ki si jih namažem z jagodno marmelado. Ker ne uživam mleka si vedno naredim palačinke z vodo in vam povem, da so manj kalorične in ravno tako dobre. Tako, večerje je več kot dovolj.

Temna noč je zunaj in še vedno je vetrovno, zato pa bo spet lepo spati.

Junij – 2018

30.06.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se prebudim preden me zbudi budilka, ura kaže 3:15. Zgodaj je, vem, a drugače ne gre, saj moram upoštevati kar nekaj dejavnikov. Danes se premaknem na drugi največji atol Fakarava. Od tu pa do sidrišča imam cca 50 NM, kar sploh ni veliko, je pa zato problem uskladiti vse druge dejavnike, ki so potrebni za varno vplutje v atol. Najprej si skuham kavo in jo počasi spijem, še enkrat pogledam karte in si ogledam pot. Pogledam si vremensko karto in karto vetrov. Pihalo bo, upam le, da ne veliko preveč. Potem pripravim barko in ob 4:15 odrinem s sidrišča proti izhodu iz atola. Noč je, zato plujem po karti, ki jo imam naloženo na ploterju. Do tja imam cca 7,8 NM in razvijem jadra, kajti veter imam idealen za jadrati. Izognem se dvem označenim koralnim glavam, nato pa plujem v nočni tišini. Miljo pred izhodom, se je začelo daniti in ko pridem do izhoda je že svetlo in praktično me tok izpljune v ocean. Super. Danes piha okoli 20 vozlov, morje pa je rahlo valovito. Valovi segajo komaj  slab meter.

Do atola Fakarava sem imel res mešano vreme. Najprej je pihalo okoli 20 vozlov, nato je kar naenkrat nehalo pihati in sem imel pol ure veter z močjo 7 vozlov, tako da sem tu prižgal za 20 minut motor, nato pa so prihrumeli črni oblaki, me malo poškropili z dežjem, zato pa toliko bolj prevetrili jadra. Pihalo je pretežno od 24 do 27 vozlov. Največji sunek vetra pa je bil izmerjen 36 vozlov. In če zdaj napišem, da valovi tudi pri tem vetru niso presegali enega metra, mi bo kdo še težko verjel. Tega pojava tudi sam ne poznam. Morda valove ščitijo bližnji atoli? Kdo ve… Čez čas se mi iz mesta kjer je montiran avtopilot sliši čuden zvok, kot da je nekaj polomljeno ali pa preskakuje. Zvok je res specifičen, zato ne bom nadaljeval plovbe z avtopilotom in bom te 4 ure krmaril na roke. Bom na sidrišču pogledal kaj je z mojim drugim elektronskim članom posadke.

Do atola Fakarava pridem ravno pravi čas. Kdaj je pravi čas? Pravi čas je, ko vpluješ v atol podnevi, eno uro in pol po najnižji oseki. In približno tako je bilo tudi danes. Ko sem danes vplul v atol, sem imel še nekaj straha od zadnjič  in vprašanje, koliko me bo tok ustavil in koliko moči motorja bom potreboval? Ker je pihal spet dober veter si za pomoč pustim skrajšano glavno jadro, prižgem motor, ga nastavim na 2200 obratov in plujem. Vhod v atol je veliko širši od prejšnjega. Hitrost skupaj z vetrom in motorjem je 6,7 vozla. Plovba je bila tako lahka, da sem ta vhod v atol v povprečju preplul s hitrostjo 7,6 vozla. Namesto nazaj me je neslo notri v njega! Pravo nasprotje od zadnjič. Po kar nekaj miljah počasne plovbe priplujem do sidrišča in sidram na 17 metrih. Sidro lepo prime, upam le, da bom sidro ob odhodu lepo potegnil ven, saj so spodaj na dnu tudi korale. V devetih urah sem preplul 51 NM. Najprej vse pospravim, pripravim dingija, motor, nato pa skočim v vodo in se okopam.

Ker še nisem danes nič jedel, si naredim sadno malico in pojem manjši pomelo. Kruha nimam, zato ga hitro zamesim in do večera bo že pečen. Tukaj bom skupaj s SY Cajucito in morda še s kom. No do srečanja je še nekaj časa, lepo bi bilo tudi malo zadremati, za kar pa ne bo časa, saj si takoj skuham tudi kavo in že razmišljam, kaj bo za večerjo.

Vmes seveda napišem ta blog, uredim slikco ali dve in še ena obveznost je za mano.

  • Danes sem dodal včerajšnje fotke: Gospodar družine, njegova žena s kitaro, njuna otroka z mano in manjši morski pes velikosti cca 1,5 m ki je plaval včeraj okoli Indiga

 

29.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Danes sem mislil, da bom dlje spal, saj sem sinoči še dolgo v jutro gledal film in se prebedel. Ko sem šel v posteljo, nikakor nisem mogel zaspati, a sem se kasneje spet prepričal z branjem knjige in zaspane oči so se kar same zaprle.

Malo kasneje spijem kavo in v kokpitu gledam svojo tendo in razmišljam, če bi se je zdaj lotil in zašil. Veliko je tega šivanja. Enkrat meter dvajset, drugič petinštirideset centimetrov. Namesto mene je nihče ne bo, čeprav tudi nihče še ni pazil, da je moja tenda oz. da je platno (sunbrella) privijačeno. Hehehehe, še meni se to zdi smešno, a drži. Vseeno se lotim dela in ker je vroče, šivam, delam na soncu in se hladim vsake toliko časa v vodi. Vmes tik ob barki priplava dober meter in pol velik morski pes. Hitro ga fotografiram in upam, da se kmalu vidimo tudi bližje v vodi, saj bi rad bližje videl tega črno plavutega morskega psa. Štiri ure in pol sem šival tendo, potem sem zamenjal eno triplex LED luč, ker je bila v stiku z vodo in ni več svetila, le brlela je še, potem pa sem se lotil še motorja. Zamenjal sem olje in filter, ter kasneje preveril, če vse dela, kot mora.

V tem času pride do mene ata iz Kanadskega katamarana in potrebuje en vijak M3. Sedi kolega, ga bova našla, če ne ga bova naredila, mu pravim in možakar se nasmehne. Malo je manjkalo, pa bi ga res morala delati, kajti takšni vijaki so tudi pri meni redki in komaj sva izbrskala enega, ki mu je ustrezal. Ponudim mu še kavo, katero spijeva do polovice, nato pa njega prežene dež, saj imava oba odprta okna na plovilih. Ker on ni sam na barki mu res ne bi bilo treba iti, a se je zagnal v dingija, kot da prihaja tornado, ne pa nekaj kapljic dežja v močnejšem vetru.

Pozno popoldan grem še malo na obalo, se sprehodim, ogovorim domačine in povabijo me k sebi na dvorišče. Njihovo dvorišče je tudi obala. Tako zvem, da je danes pri njih praznik, zato so prižgali BBQ, igrali kitaro… ja bil je res lep popoldan in večer. Čeprav smo se težko sporazumevali, smo se na koncu zelo dobro imeli. Kaj več o tem pa morda jutri.

Pozno zvečer se peljem proti barki. Približno 700 m je potrebno vijugati med koralnimi glavami in uspe mi. Zdaj bo potrebno narediti kosilo oz. že kar pozno večerjo in dan se premika v noč, ki bo tokrat kratka, saj bom še ponoči, proti jutru, odvezal barko z boje in ob svitu bi rad bil pri izhodu iz atola.

28.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Po vetrovni noči, kjer je tako pihalo, da sem moral sredi noči izklopiti vetrni generator, saj se je tako zelo slišal, da me je prebudil iz sanj. Kakšne so bile te sanje ne vem, saj vse kar doživljam so ene same sanje.

Zjutraj, ko si ravno kuham kavo me sosedje povabijo na zajtrk, saj so spekli kruh, nočna peka, so kasneje rekli. No pa sem šel, spil kavo, se malo pogovoril, nato pa se vrnil nazaj na svojo barko.

Veter je nekje okoli desete ure zjutraj utihnil in ni ga bilo več niti za vzorec. Zato pa sem toliko bolj občutil, kaj pomeni v tem soncu biti brez vetra. Peklenska vročina, saj so tam zgoraj ves dan nalagali na ogenj in v enem trenutku je termometer pokazal celih 32°C. Vroče! Ne morem si pomagati drugače, kot da skočim v vodo, ki ima danes 28,6°C. Res prava osvežitev.

Kasneje se lotim watermakerja, saj so se mi je pri zadnjem delanju vode izredno slišale čudne vibracije. Zato ga »razšraufam« in pregledam črpalki, impeler, jermen, zamenjam olje v motorju,…. Vse je v redu, nato vse privijačim nazaj in zmontiram tako kot mora biti. Na koncu ga še zaženem, da preverim če dela in dela kot mora delati.

Po radiu me pokliče kapetan Danske barke, ki g osebno ne poznam in ko se prestaviva na varen kanal, se pogovoriva, zakaj me je klical. Trenutno je sidran na JV in rad bi videl kakšno navigacijo uporabljam in če imam kakšen peljar v PDF obliki za te otoke. Očitno se hitro širi glas o nočnem prihodu v atol. Ko mu povem naslov, ugotoviva, da imava oba enakega. Tudi sam sem teh peljarjev ali pilotov dobil v elektronski obliki kar precej od kapetana SY Male. Zadeve krožijo med navtiki, saj si tako pomagamo. Jutri opoldne pride na naše sidrišče in bova rekla kakšno na to temo.

Nato grem še enkrat v vodo in potem se odločim da grem na kopno. Očitno nisem tip človeka, ki bi takoj ali ob prvi priliki odšel na kopno. Najprej si rad na barki vse porihtam, potem pa grem, čez dan, dva ali tri. Vem, da s tem čakanjem nisem ničesar zamudil.

Z dingijem počasi vijugam med koralnimi glavami, katerih je kar veliko. Nekatere se vidijo dobro in so le kakšnih 10 cm pod gladino, spet druge so pol metra nižje in te težko vidim. Največkrat se zgodi, da takšne koralne glave začuti elisa na motorju od dingija. Takrat zna biti že prepozno in če imamo srečo nam je v najboljšem primeru zlomilo samo varnostni zatič. Varno vijugam do kopnega in si ogledam teh nekaj hiš v naselju. Vroče je, zato kaj dosti ljudi niti ne vidim, ki bi hodili zunaj. Najdem tudi dve trgovini, ki se ravno odpreta po opoldanskem počitku, si ogledam notranjost, kupim pa ne ničesar, saj ničesar ne potrebujem.

Med palmami, ki prevladujejo na tem otoku, najdem kar nekaj lepih in polnih kokosov, ki ležijo na tleh. Poberem enega in ga dam v nahrbtnik. Ga že olupim na barki, saj nimam mačete s sabo. Spil bom kokosovo vodo, ki je zelo zdravilna, ali pa bom kaj skuhal v njej. Kokos po navadi razbijem z drugo stranjo mačete in cel plod je poln snežno bele en centimeter debele plasti kokosovega mesa. Ta kokos ni niti malo podoben po okusu našemu kokosu, ki ga kupimo mletega in posušenega v trgovini. Na trenutke mi okus potegne na lešnike. Lahko bi ga jedel tako svežega celo uro.

Zvečer si naredim še pozno kosilo in danes bom bral knjigo: The Pacific crossing guide in se učil, kje in kako nadaljevati plovbo. Seveda tokrat nadaljujem plovbo po belem dnevu.

27.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Jutranje prebujanje v mirnem zavetju atola Kauehi. Potem pridem v kokpit in se razgledam po okolici. Wauu… podobno kot je bilo na San Blasih. Bela mivka, palme, sinja modrina, ki že bode v oči,… Slečem si spodnjice in se vržem v vodo in zaplavam v vodi, ki ima 28 stopinj. Že zjutraj je sonce močno in kar nekaj vetra se čuti na barki. Pravzaprav bolj slišim vetrni generator, kako ga obrača od vetra.

Po kopanju se obrijem in uredim, nato pa se mimo pripelje mlada Francozinja s katamarana, ki smo se spoznali na Hiva Oa. Prišla me je pozdraviti in jaz ji ponudim kavo. Ob klepetu in kavi nama mine čas, dokler ne dobi preko ročne postaje poziv, da pride po moža, ki je na kopnem. Sede v dingija in se odpelje, kot da je rojena v čolnu.

Čas je za zajtrk, nato pa se lotim dela. V sprednjo kabino mi je zaradi valov in obilice vode nekaj le-te priteklo v sprednjo spalnico, zato je moker jogi in potrebno ga bo na soncu presušiti. Vse še obrišem, nato pa preverim plastenke z vodo, katere imam v rezervi. Očitno je ena malo spustila med obračanjem v visokih valovih. Vse dam ven, obrišem, najdem grešnega kozla in ga odstranim.

Potem se lotim prekatov na tleh, ki se nahajajo pod podom, saj je v njih nekaj malega vode. Dvignem pod in v vedru se nabere štiri litre slane vode, ki je prišla tja iz vseh možnih lukenj in špranj. Ni kaj, se pač nabere in se

obriše, ter posuši do suhega. Pometem in obrišem še tla, ter očistim kopalnico.
V vodo položim dingija, nanj montiram motor, a se mi ne da na obalo. Nadenem si masko in plavutke, ter s fotoaparatom odidem preveriti kako je urejena boja in če je varna. Vmes fotografiram tri male črnoplavute morske pse, velikih ne vidim. Pravzaprav ne vidim nič kaj dosti rib. Če ne bi bili ti štirje skupaj ob kovinski sponki za bojo, sploh ne bi videl žive duše v morju. A vem, a je v njem še veliko kaj drugega.

Popoldne si skuham dobro juho, nekaj napišem in razmišljam kako se da živeti brez interneta, brez FB, brez vseh ostalih priteklin, brez katerih si v domačem fotelju ne moremo več zamisliti življenja. Življenje je tukaj poceni. Ne potrebujem avta, jadram z vetrom. V trgovino grem vsake toliko časa, da kupim najnujnejše. Kruh si pečem sam, ribe lovim sam, kuham si sam,…

Prišla je spet noč in počasi bo spet treba v posteljo. V Sloveniji se bo pričelo novo jutro novega dne. Seveda, saj smo 12 ur narazen.

26.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Danes je blog malo pozen, a prvo sem moral priti k sebi, potem vse pospraviti, nahraniti svoj želodček in spiti eno pivo. Res sem si ga zaslužil. Zdaj pa blog:

Do jutra v četrti noči ni bilo nobenega problema, plovba je potekala zelo dobro, dokler me ni presenetil en črn oblak, ki je prinesel močan dež in močan veter nad 30 vozlov, ki sploh ne vem od kod je jemal takšno moč. Skrajšal sem jadra in bilo je vse v redu. Pol ure je trajala nevihta in najbolj mi je žal tende, ki je zaradi močnega vetra klonila pri zadrgi, en meter na šivih, ki so prepereli od sonca. Ker je bila raztrganina prevelika, nisem mogel tega zašiti, zato sem enostavno tendo in zadrgo privijačil s »kniping« vijaki.. Začasno bo, dokler na sidrišču le to ne popravim oz. zašijem. Vsaj škoda ne bo še večja, če spet zapiha močan veter.

Čez dan je potem veter padel pod 12 vozlov in bil sem kljub polnim jadrom resnično počasen. Vedel sem, da na atolu ne bom ob pravem času, torej še pri belem dnevu. Kaj vse se mi je pletlo v glavi, raje ne napišem. Tudi ribe nisem ujel nobene, očitno še ribe nočejo zarjavelih trnkov. Ker ni bilo časa za večerjo sem kaj hitro odmislil ribo in se raje prijel krmila.

Zaradi vremena in drugih dejavnikov sem bil danes počasen in sem do ure, ko merim čas, naredil samo 123 NM, kar pomeni, da sem za tri ure prepozen za vhod v atol. No kljub vsemu, pri plovbi ob atolu, malo testiram karte na ploterju in vidim, da so točne, zato v noči, ob 20. uri, uro in pol pred oseko (torej cca 3,5 ure prehitro) pred vhodom v atol pospravim jadra, ter se odločim, da zaplujem skozi njega. Zavedam se, da je to nevarno, a še sam ne vem kako nevarno je to, a vseeno poskusim. Postavim se na ravno črto, središčnico med levim in desnim delom atola, ki im v sredini največjo globino in poženem motor na 2200 obratov. Ko dobim zalet plujem s hitrostjo 5,7 vozla. Zaplujem blizu vhoda in začutim valove, vrtince in še kaj. Hitrost pada; 5, 4, 3, 2 in na koncu premorem le komaj več kot en vozel hitrosti. Veter imam 18 vozlov v nos, kar dejansko ni tako velik problem, srečen sem, da ga nimam v bok. Vseeno zaradi pomanjkanja hitrosti in zaradi vetra, začne barko obračati v desno. Tukaj se prvič prestrašim in prepričan sem, da bo barko obrnilo, jaz pa bom kje nasedel s kobilico in… vsega bo konec. Čeprav motorju ne verjamem več 100%, mu dodam še 500 obratov in sedaj sem že čez limit, torej na 2700 obratih. Čutim, kako se počasi premikam s hitrostjo 1,3 vozla. Barka se trese, v mojem želodcu pa se ustvarja kislina. Pod ogromnim stresom sem. Bova z Indigom zmogla ali ne? Še sreča, da so navigacijske karte Japesen res točne za to področje in srečen sem lahko, da so res točne. Kaj vse bi lahko bilo, če ne bi bile, če bi bilo v tem trenutku premalo satelitov na tem mestu, lahko bi bil zamik pri prenosu pozicije, uffff… Sam ne vem kako dolgo sem rabil za prehod v atol, kajti bilo je res mučno. Vem pa, da se mi je začel valiti kamen od srca, ko sem prvič videl, da plujem spet s hitrostjo 2 vozla, kasneje že premorem 3 vozle in potem 4 in 5 vozlov… Zavpijem od sreče iz vsega grla ki ga premorem, kajti veselje je nepopisno, ker nisem premagal atol in njegov tok, imel sem le ogromno srečo. Očitno me čuvajo angeli vsega sveta.

Nočna plovba do sidrišča po atolu ni bila zahtevna čeprav je zdaj že pihalo dobrih 20 vozlov vetra, v atolu pa so se naredili polmetrski valovi. Po skoraj osmih miljah plovbe mimo redkih koralnih glav, ki so na srečo lepo označene, le priplujem do sidrišča in med barkami vidim eno in edino prazno bojo. Še to ujamem, se privežem in bom lahko zadihal.

Za takšen podvig, obstajata le dve opciji: ali si malo nor ali pa imaš jajca tako velika, da jih vlečeš po tleh. Malo prej sem bil v kopalnici in preverjeno, tega drugega nimam, torej je edina opcija to prvo! Vem pa le eno: To sem naredil prvič, zadnjič in nikoli več! Sreča je vsekakor opoteča, tokrat jo je bilo zelo veliko! Le pravi navtiki, ki poznajo atol vedo, kaj vse bi se lahko naredilo, če bi šlo kaj po zlu.

Tako, pa sem po štirih dneh in treh urah in pol, preplul 544 NM in zdaj sem na svojem prvem, pravem atolu. Kakšen bo izvem že jutri, ko se zdani.

25.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 3.dan

Po tretji noči prehajam v tretji dan plovbe. Ta noč je bila bolj mirna in veter je kar precej popustil. Ponoči je pihalo med 11 in 14 vozli, zato sem razvil obe jadri v celoti. Jih trimal kolikor se pač še da trimati že razmahana in utrujena jadra. V teh jadrih je že za 10.000 NM vetra. V skladišču imam rezervna jadra, a vem, da niso tako močna kot so ta, zato naj tam še malo počakajo.

Prazničen dan je danes, 25. Junij. Sedemindvajset let nazaj sem bil tudi sam del te zgodovine in na srečo samo deset dnevne vojne. Mojih 27 dni je takrat hitro minilo in vesel sem, da ni trajalo nekaj let, kot je to trajalo v sosednjih republikah bivše Juge. Zato tudi na Indigu plapola Slovenska zastava.

Spijem kavo in zajtrkujem, ko zaslišim, kako se laks na hitro odvija. Pustim vse skupaj in grem do palice, potegnem in začutim, kako je riba spustila umetno vabo. Nadaljujem z zajtrkom in čez eno uro se mi ponovi enako. Zagrabi, potegnem, pa se sname. Ufff, ko se bo to naredilo tretjič skočim v vodo in jo sam nataknem na trnek. No, tako se to samo reče, čeprav imam občutek, da tudi danes ne bo riba za kosilo.

Opoldne malo kalkuliram. Če plujem na atol Fakarava, je do tam še 210 NM, kar pomeni, da pridem tja v sredo okoli ene ali druge ure ponoči. Hmmm, to mi ne diši. Prehitro in potem moram 7 ur krožiti pred vhodom v atol, da dobim dobre pogoje. Ostaja mi rezerva, to je atol Kauehi, ki se mi ne zdi zahteven in ima dovolj širok ter globok vhod, poleg tega pa je notranjost atola dovolj plovna in na karti vidim samo tri koralne glave, ki štrlijo iz vode. Torej nekih večjih presenečenj s kobilico ne more biti. Odločim se da grem tja, saj imam do tja cca 30 NM manj, kar pomeni, da atol dosežem ravno v mraku. Ni ravno najboljši čas za vhod in sidranje že v temni noči, a drugega izhoda trenutno ne vidim. Ahhh te zakonitosti, najbolje je priti zjutraj do vhoda v atol, torej ob belem dnevu, še bolje je če je to uro in pol po največji oseki in takrat je menda idealen čas za vhod v atol. Prižgeš motor in ga naviješ na visoke obrate ter se premikaš s hitrostjo vsaj dva vozla v notranjost atola. Premagaš močan tok na vhodu, sidraš in spiješ dobro in toplo kavo na sidrišču. Hmmm, še zna biti pestro.

Po kalkuliranju se lotim peke kruha, torej ga je potrebno najprej zamesiti, potem testo počiva, spet premesiti, spet počiva in nato še peka v pečici. Tri ure mi vzame štruca kruha. No, pa mi naj kdo reče da mi je dolgčas! Vmes ko testo vzhaja, spet potegne riba, tokrat že tretjič in ko nategnem, vem, da se je ta dobro nasadila na trnek. Čez čas ugotovim, da bo kar problem. Težka je in zavora popušča. Zato popustim zavoro in ji dam malo svobode. Tokratna taktika bo utrujanje. Spet malo navijem, spet popustim in ko spet navijam, napetost popusti in ribe ni več. Ufff sem jezen… Potegnem laks na barko in vidim, kako se je sponka dobesedno zravnala, vaba pa je ostala ribi kot moderen piercing v ustih. Pa je šla zadnja dobra vaba. Saj jih še imam, a niso tako dobre kot je ta. Najdem še eno, ki bi lahko bila uspešna, a je trnek tako rjav, da če se riba napiči nanj, se zastrupi in umre za tetanusom. Do kosila nisem bil uspešen z ribolovom, zato si skuham zelenjavno rižoto. Bo pa jutri riba, vem da bo. V najslabšem primeru bo za kosilo pašta s tuno iz konzerve.

Prihaja že četrti večer in preplutih je točno 400 milj v treh dneh. Ni slabo, a vseeno mi ostaja do cilja 140 NM, kar pomeni, da bom čez noč malo popustil, jutri čez dan pa poskusim kakšno miljo pridobiti in morda mi uspe prehod še pri mraku.

24.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 2.dan

Sinoči se je vreme okoli polnoči spremenilo in spet je bilo kar nekaj dežja, kateri pa je s sabo prinesel veter in valove. Tokrat je bil veter pretežno okoli 30 vozlov, valovi pa so lepo zlivali na barko in po dolgem času je pricurljalo na parih mestih v salon nekaj slane vode. Voda pač najde luknje in špranje. Saj ne vem ali me je mučila utrujenost, ali pa me je to zibanje na valovih kar nekajkrat uspavalo, tako da sem se kljub nočnemu dežuranju, krajšanju jader, brisanju slane vode v barki in še čemu, lepo naspal. Nisem se spočil, a mi spanca do popoldneva ne manjka več.

Okoli poldneva je veter začel pojenjati in okoli 15. ure sem ga imel še samo med 12 in 14 vozlov. Tudi morje se umiri in valovi padejo na meter in pol višine. No to je primerno tudi za ribolov, zato gre laks z vabo v morje. Žal do večera ni bilo uspeha in danes ne bo sveže ribe.

Vmes sem popoldne še zadremal na soncu za dobre pol ure, bral knjigo, premišljeval,… potem pa je bil spet čas za popoldansko kavico in moje tri kekse.

Za kosilo si naredim čudovito solato in za danes bo dovolj, saj niti ne potrebujem neke energije. Moram pokuriti še kakšno zalogo okoli pasu, ki se mi je nabrala na Markezih. Očitno sem se malo preveč sprostil, zato je bil ob večerih napad na hladilnik neizbežen.

Danes sem bil spet priden, saj je za Indigom ostalo 138 NM.

23.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 1.dan

Sinoči sem odrinil in že čez tri ure mi je bilo žal, da sem šel. Napoved vremena, ki sem ga prejel preko satelita mi je ustrezalo, saj je kazalo da bo pihal JV veter s hitrostjo med 15 do 20 vozlov. Super, veter mi gre na roko. Valovi prihajajo z iste strani, a ti mi ne gredo na roko, saj me bodo tolkli direktno v bok. Če bo vetra okoli 20 vozlov pomeni dva metra ali še več valov.

Takoj ko zapustim otok in pridem na odprti ocean zapiha okoli 22 vozlov. Barka leti 6,7 vozla, zato hitro krajšam jadra. Še med krajšanjem se veter okrepi in zapiha tja do 26 vozlov, jaz še bolj krajšam. Vmes pade še dež in moker sem kot miš. Preoblečem se in grem nazaj v kokpit, a me tam v prvi minuti dobi val, ki gre čez barko. Celo noč je pihalo med 22 in 29 vozlov, valovi pa so udarjali v barko ter se odbiti zlivali v velikih količinah čez barko, nekateri so se zlili tudi v kokpit. Deževalo je vsaj 7x in vsakič je z dežjem prišlo tudi več vetra. Noč pa črna kot luknja v rudniku, saj se je luna izgubila za črnimi oblaki.

Zjutraj preverim vreme in si naložim nove gribe. Nič ne kaže na bolje. Računam, da bom v torek zjutraj na Raroji. Ufff tam bo pihalo cca 20 vozlov, kar pomeni tudi večji val. Preberem, da ta otok ni zaščiten od vzhodnika, ter da je vstop ob večjem vetru še toliko težji. Torej veter + val + močan tok na vhodu v atol…. Je enako, nič dobrega. To je zadnji otok, na katerem se je nesrečno razbil Kon-Tiki. Naj bom Kon-Tiki 2? Ne hvala! Obrnem barko proti atolu Fakarava, ki je malo nižje in še dodatnih 100 NM oddaljena. En dan plovbe več, pomeni večjo možnost da se veter umiri. Bom pa šel malo gor in malo dol po atolih.

Čez dan se veter malo umiri in zdaj piha med 17 in 22 vozlov, kar je dokaj zmerno, le valovi mi še nagajajo. Jutri bo menda bolje. Prvi dan je preplutih 132 NM, kar ni tako slabo za te valove. Ostaja mi jih še dobrih 410 NM in ko preračunam milje z dnevno plovbo sem vesel, ker se mi bo ravno izšlo in do atola pridem ob belem dnevu.

22.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Danes sem kar zgodaj vstal in po kavi sem šel na sosednjo barko, da jim naredim nekaj vode s svojim čarovnikom, potem pa sva šla skupaj z možakarjem do moje barke, kjer je on do konca pod vodo očistil kobilico.

Jaz sem še enkrat očistil vodno linijo, saj se je nabralo kar nekaj alg, nabralo pa se je tudi nekaj alg na boku, saj se je barka gibala in tudi plula. No čez dobro uro je bila lepa in bela.

Kasneje še odpeljem in odnesem akumulator na obalo, saj je dotrajan. Grem še na en pogovor k enemu domačinu, a nič ne uredim, zato se vrnem na barko.

Preberem si nekaj zadev o atolih, pregledam si zemljevide in kmalu je na vrsti popoldanska kavica. Danes je v zaliv prijadralo in sidralo kar nekaj plovil, zato je pravi čas, da zapustim to gužvo in odrinem spet na nekaj dnevno plovbo proti atolom Tuamotus. Kateri bo prvi še ne vem, a morda Raroia. Vem da je vstop v vsakega prava dogodivščina zaradi močnega toka, a upam le na najboljše.

Zvečer po večerji oz. poznem kosilu dvignem sidro, kar pa ni najbolj enostavno, saj se je pred moje sidro ustavil katamaran. No konec dober in se dobro, odplul sem na 430 NM dolgo plovbo, kar pomeni vsaj tri dni in še nekaj plovbe.

 

21.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Kaj se zgodi zvečer, če je človek utrujen? Zaspi ob televizorju. No jaz televizorja nisem gledal od kar sem šel od doma, a sem vseeno zaspal, ko sem gledal na računalniku film. Spal sem do tretje ure zjutraj in se prebudil v salonu. Na ekranu je bila tema, saj je zmanjkalo baterije. Hitro sem si umil zobe in skočil v spalnico v posteljo. A zaspati ne bo mogoče, to vem. Zato vzamem v roke knjigo, začnem brati ter si mislim, kako bom čez 10 minut že spal. Bom ja, ob peti uri sem še gledal na uro, nato pa sem res zaspal in tako spal do 9. ure zjutraj.

Sledila je kavica in potem zajtrk, nato pa sem se lotil dela. Najprej sem nastavil čarovnika, da mi naredi vsaj 200 litrov vode, nato pa sem šel v salon in se lotil akumulatorjev. Ker imam samo dva »zdrava« servisna akumulatorja bom snel kable za tretji akumulator in le-tega tudi dal ven iz skladišča ter ga kasneje zapeljem na obalo. Vse sem lepo očistil, namazal in pospravil.

V tem času sem natočil poln rezervoar vode, to je 150 litrov, zdaj še natočim vodo v plastenke in  napolnim posodo za spiranje membran. 190 litrov vode sem danes pridelal. Bravo jaz!

Ravno pospravljam kokpit, ko pride z dingijem sosed iz barke na kateri visi zastava Nove Zelandije. Ne poznam ga, a vem da je tu že od takrat, ko sem sidral v tem zalivu. Saj veste kako to gre, začetni pozdrav, kako si, kako ti je ime, od kod prihajaš,….povabim ga na barko in potem smo že kolegi. Klasika, skoraj tako hitro, kot si otroci najdejo prijatelje v peskovniku. Med pogovorom izvem, da jadra z ženo in je sem prijadral iz Havajev in gre počasi domov, a med tem pluje po isti poti kot gremo vsi. Jaz planiram, da bom morda odrinil zvečer, on pravi da bo še ostal nekaj časa na Markezih, potem pa se gre potapljat na atole, saj je strasten potapljač. Mora le na Tahiti, ker se mu je pokvarila črpalka na watermakerju in na tem otoku ni dosti pitne vode, zato je prišel vprašati, če imam kakšen kanister za vodo za posoditi. Še sam ne vem kako, a pogovor je stekel v poslovno smer in dogovorila sva se, da on kot potapljač jutri očisti moj podvodni del barke, jaz pa mu naredim na njegovi barki vodo z mojim čarovnikom. Seveda se je možakar zagrel in je prišel kar danes, ker ne ve kako poraščena je kobilica. S sabo je prinesel tudi orodje in vso potapljaško opremo. Kmalu se potopi v vodo. No grem pa še jaz za njim. Nataknem si plavutke, masko in se mu pridružim. On začne z delom in jaz se nekajkrat na dah potopim, saj mi kaže koliko školjk je na kobilici. Ko hočem ravno na površje pa potem ven iz vode, se naredi tema in nad mano priplava tigrasti skat, velikosti vsaj dva metra čez širino (100% ni ribiška!) in ko ga zagledam samo 3 m stran od mene mi v sekundi od straha zmanjka zraka in se dvignem na površino, a ker gledam skata z glavo zadenem v trup barke, ravno tja kjer je bila prisesana neka školjka. Super! Prebijem si glavo in začne mi teči kri. No to je še bolj super! Tu je kar nekaj morskih psov in ti zavohajo kri do 1800 m daleč. Zato grem ven iz vode in za mano tudi Piter. Pravi da ti skati niso nevarni in da ga je on videl že pred mano. Bolj nevarni so morski psi, katere skoraj dnevno vidimo plavati tudi v zalivu. On bo nadaljeval delo jutri, jaz pa si poštimam rano na glavi. Ni tako hudo kot sem mislil, samo dobra dva cm je dolga rana. A kar precej krvavim. Pri meni je problem ustaviti kri, ker vsak dan jem tablete za redčenje krvi. No vseeno jo nekako ustavim in vesel sem, da me ne boli glava ne rana.

Jutri grem jaz na njegovo barko in mu naredim vodo, zato ostajam tu še eno noč in odrinem na pot jutri zvečer. Popoldan ob 17. uri sem dobil vabilo na čaj in zraven so postregli še piškotke. Kasneje grem na svojo barko in si skuham čudovit karijev riž s piščančjim mesom. Zraven si naredim še solato in se kasneje najem do sitega. Pospraviti še moram včeraj nabrano sadje, saj sem ga včeraj še umil in do danes se je vse posušilo.

  • Na sliki so tukajšnji otroci, ki se vsak dan igrajo na obali

 

20.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja je bila res dobra. Raznovrsten krožnik dobrot, med katerimi smo lahko poskušali pečeno tuno, pečeno ribo wahoo, surovo mečarico dimljeno z brinovimi vejicami, riž, kuhan kruhovec, na ognju pečen pardižnik, itd. Domačini so se res potrudili in v hišo smo spet vstopili bosi, čeprav so na tleh plošče, podobne naši keramiki. Potem pa nam je še njihova snaha spekla nekakšno testo, ki bi bilo najbolj podobno našim princeskam, namesto kreme pa je dala notri domač zmrznjen sladoled s koščki sadja in vse skupaj prelila s čokolado, katero dela tukajšnji Schoko-mann Manfred.

No ker nam ni bilo dovolj druženja pri domačinih smo naredili nekakšne after party še na Indigu. Vsak je prinesel s svoje barke nekaj piva, kakšne kekse in smo se družili do enih zjutraj.

Zjutraj so moji sosedje še spali, jaz pa sem se odločil, da grem obiskat tukajšnji slap in potem grem še do Manfreda. Torej najprej z dingijem do kopnega, potem pa pot pod noge in po dobri uri in pol  pridem do čudovitega slapa. Prava paša za oči in ušesa, pravo nasprotje proti slapu na otoku Fatu Hiva. Splačalo se je priti moker od potu, saj je bila pot kar naporna čez pravo đunglo, ki jo sestavljajo palme, divja drevesa, ovijalke in res visoki in debeli bambusovci. Potem pa se ti odpre pravi razgled na nekaj lepega. Zamislite si slap, deročo vodo kako pada v globino, spodaj pa čisti tolmun v katerem sem se kasneje kopal. Nad slapom dve visoki palmi in nebo je svetlo zaradi sonca. V to skrito kotlino pada posebna svetloba in zato ima na trenutke voda rdečo barvo, na trenutke zeleno, potem spet modro,…. Uffff… Slečem se do golega, saj sem tam sam in grem v vodo. No ja, prvo minuto je bilo »brrrr« čeprav ni tako hudo hladna voda, spet naslednjo minuto je bilo dokaj prijetno, potem pa je bilo že tako super v tej vročini 30°C, da že skoraj nisem hotel iz vode. Voda je globoka približno meter in pol, zato tudi zaplavati ni problem.

Žal sem moral pot nadaljevati še kakšnih 2,5 km, malo nazaj, potem spet malo v drugo stran do čokoladnega moža Manfreda. Že na vhodu na njegovo posestvo se zavem, da je možak posebnež. Ko pridem do njega pa spoznam, da je res še večji posebnež. Hišo si je uredil v nekakšni dolini, na posestvu pa ima približno 180 kur, petelinov in piščancev, kot sam pravi. Potem zagledam še tri pse in nekaj mačk, za katere se pohvali, da jih ima 25. Vse pa se prosto sprehaja po dvorišču. Menda ima mačke zato, da mu s kremplji praskajo drevesa kakavovca, kar je menda zelo dobro za drevo, saj takšno obrodi 2x več plodov. Narediva še pokušino raznovrstnih čokolad s poprom, makadamijo, raznimi sadeži, itd. Zraven mi pove, da je že 30 let tukaj in da se je moral lotiti nekega posla. Z ženo sta se domislila izdelave čokolade in zdaj imata čokoladnico. Glede na kure, mačke, ter še kakšno nehigiensko, raje ne pogledam kje dela čokolado, le kupim eno tablico 120 gr in se mu zahvalim za vse.

Potem že skoraj v večeru pridem na barko, si naredim večerjo in verjamem, da bom danes šel prej v posteljo. Tudi radio VHF miruje v tišini, zato ga raje ugasnem, da se le-ta ne prebudi.

Naporen dan je bil danes, jutri bom še nekaj naredil po barki, narediti moram še vodo z mojim čarovnikom Rainmanom, speči kruh, če ga slučajno ne dobim v tukajšnji vasici, potem pa mislim, da bo to moja zadnja noč na Markezih.

 

19.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Zjutraj spijem kavo in pripravim barko, ter dvignem sidro. Zapuščam otok Nuko Hivo in odplul bom cca 30 NM stran na še eden otok Markeškega otočja. Nisem se še odločil kje bom sidral, a verjetno bom najprej izbral zaliv Hakahetau, saj sem prebral, da je tam lep zaliv z majhno vasico, ki šteje komaj par hišk, ima pa domačo pokušino avtohtone hrane in poskusil se bom dogovoriti za kakšno pokušino, pod pogojem, da sem lahko zraven, ko se bo le-ta pripravljala in kuhala. Rad bi videl kako se nekaterim domačim zadevam streže v tukajšnjem loncu.

Izplujem iz zaliva, kjer sem sidral nekaj zadnjih dni in plujem proti otoku. Danes ni potrebno nikogar pozdraviti, nikomur reči adijo, saj so vse tri barke odšle na drugo stran otoka v zaliv, kjer bodo menda prespali na plaži ob tabornem ognju. Zunaj me pričaka veter z močjo 15 do 18 vozlov in po dolgem času je to točno tak veter, ki ga potrebujem za dobro in hitro jadranje. Temu se reče pravi veter, ki pa ga žal skoraj nikoli ne ulovim. Pa saj nisem edini, vedno nekomu od nas manjka ta veter, ki je idealen. Jadra so se napela, barka drsi po vodni gladini s hitrostjo 5,5 do 6 vozlov in meni se smeji. Hitro bom na drugi strani. In res, 29 NM preplujem v petih urah in desetih minutah. Wauuu… lepo je šlo danes. Hitro sidram, ter se ne morem nagledati čudovite narave. Barve, ki se prelivajo iz svetlo zelene v skoraj črno, siva v belo, temno zelena spet v svetlo zeleno,…. Ni da ni. Na vrhu hriba nad zalivom pa stoji sedem špičastih vršičkov. Čudovito. Skuham si kavo in si naredim piškotke, ko se po VHF postaji razleže glas: Indigo Indigo,… itd. No lepo, sem vedel da ne bom sam. Povedo mi, da dve barki prihajata za mano in naj jima pripravim prostor za sidranje. Hahaha, prostora je dovolj, torej bo ta klic pomenil vse kaj drugega. In res, čez slabo uro so že tu in sidrajo tudi oni. Povedo mi, da so me zjutraj ob odhodu spoznali po rdečih jadrih, ko sem šel iz zaliva. No super si mislim, jutri zamenjam jadra, rezervna so modre barve. Nekateri od njih ne zdržijo dolgo na barkah in gredo na kopno, jaz ostajam na barki. Čez pol ure že slišim dingija in eden od kapetanov mi pravi, da je rezerviral pri domačinih mizo za večerjo za vse. Menda je zelo poceni, zato mi ni treba kuhati na barki. No lepo, zdaj pa mi že drugi urejajo prehrano. No saj je vse v redu, le če se to današnje druženje spet ne sprevrže v kakšen nor party.

Kako je bilo izveste jutri.

 

18.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Sinoči sem res odšel na barko v letni kino in tam je bil res pravi kino. Ufff…kaj vse imajo ljudje s sabo. Pogledali smo si en film, a ta film smo si pogledali v ogromnem kokpitu, film se je preko LED projektorja vrtel na velikem belem platnu in na mizi ter vsepovsod v kokpitu je bilo precej kokic. Wauuu….. Ko se je film končal, prične deževati in hitro moram zapustiti družbo, saj imam na barki odprta okna in lahko se kaj hitro zgodi, da imam v barki akvarij. Po eni strani mi je to odgovarjalo, da sem se umaknil v tišino, zato sem na barki prebral še nekaj strani knjige, nato pa sem odšel spat. Pa saj sem bil potreben spanca.

Zjutraj so me prebudili kolegi, ki so dvignili sidro in odhajajo v drug zaliv. Jaz danes še ostajam tu, saj imam kar nekaj dela. Moram v trgovino, da nakupim stvari za nekaj dni, ko bom na morju in na atolih, saj ne vem kako je tam z raznimi potrebščinami. Vem da so tam manjša naselja, morda kakšna manjša trgovinica, a vprašanje, kakšne so tam zaloge in cene. Bolj varno bo, če osnovne stvari nabavim tukaj, čeprav kaj posebnega tudi ne potrebujem. Zato sem šel v trgovino in nakupil nekaj stvari, katere sem potreboval, nekaj zelenjave in potem sem šel nazaj na barko. Pripravim še kanistre za rezervno gorivo in grem na bencinsko črpalko, ter nabavim še 80 litrov nafte za motor in 10 litrov bencina za mojega čarovnika, ki dela iz slane vode pitno vodo. Marsikje ne moreš do bencinske z barko, zato ti je edini izhod z dingijem do obale, potem pa pot pod noge do bencinske, ki je namenjena avtomobilom. OK, do tu je vse v redu, tokrat pa sem moral ob oseki zlesti na ravnih lestvah na vrh pomola. Razmišljam kako bom spravil polne in težke kante v dingija? Globine je vsaj 3,5m. Ok, z eno roko se držiš za lestev, z drugo držiš kanister, s tretjo pa si približaš čoln, da lahko vanj položiš kanister. Ampak pišuka… tretje roke pa nimam! Bom že nekako. In sem res, prosil sem tam enega delavca če mi pomaga in mi je priskočil na pomoč, se zavedajoč, da je tu res nerodna stvar za nas navtike.

Ravno začnem rezati male limone, da si naredim liter in pol limonade, ko se nebo naenkrat zapre, naredi se megla, dež pa tolče po barki kot za stavo. Ahhh, ko bi vedel bi nalovil to silno deževnico za v tank in bi bil le-ta v desetih minutah poln. Skuham si še kavo in potem odnesem na kopno še smeti. Že je tu priprava večerje in kmalu bo tu spet noč… Ja res, tukaj dan mine enkrat hitreje kot se to dogaja doma.

 

17.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Sinoči sem komaj prišel z večerje na svojo barko, že sem moral na Norveški večer z Norveško glasbo in pokušino Norveške pijače AnkerDram. Vedel sem, če se odpravim, da bo to spet trajalo čez polnoč. No ta Norveški večer se je sprevrgel v party, skoraj do svita. Po moje, nihče v zalivu to noč ni spal, kajti če pomisliš na Norveško glasbo, pomisliš na njihovo tradicionalno pesem. No tokrat je bil večer v Norveškem rock`n`rollu.

Kljub vsemu sem po dobrih treh urah spanja vstal ob 8,30 in po kavi in zajtrku odšel na kopno v raziskovanje naselja, hiš, ljudi, običajev. Veliko sem fotografiral, nekaj materiala tudi posnel in štiri ure namenil hoji in svežem zraku. Ker je danes nedelja je bilo veliko ljudi pri maši, kasneje pa imajo družinska druženja in je v skoraj vsakem dvorišču prižgan BBQ. Tukaj je nedelja res dela prost dan in nihče ne bi delal ne v trgovini in ne doma. Tukaj pravijo, da je to dan za počivanje, družino in prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko sem si ogledal posnete fotografije in jih uredil, ko prideta na kavo dva člana posadke iz SY Isis II., nato še dva in SY Cajucita in že pade dogovor, da je danes na SY Cajucito večer filma in da se dobimo tam. Ker mi ti partyi počasi presedajo, sem jim hvaležno odklonil vabilo z izgovorom, da imam danes delo s pisanjem bloga, nekaj za revijo, nekaj za…..

Ko so odšli z barke se res spravim k pisanju tega bloga, ko priplujeta k barki dva dingija. V njih sta oba kapetana omenjenih bark in nič meni nič tebi se usedeta v kokpit, kot da sta tu doma. Potem me vprašata še enkrat če pridem na filmski večer, ker če ne, bosta pripeljala vse ljudi na mojo barko. Da resno mislita vzameta iz žepa ročni radijski postaji in ju vključita na kanal 16. Vem da sta ta dva res malo nora, čeprav se jima šestdeseta leta ne poznajo. Zdaj tudi vem, da drži stari pregovor: Bolj star, bolj nor! Ko jima le obljubim da pridem, samo da me pustita dve uri na miru, da napišem blog, ter si pripravim večerjo, le odideta z barke. Welcome to the Three Blue Eye`s Captain`s Club!

Torej mi ne preostane kaj drugega, kot da danes zvečer zaženem motor na dingiju in se tam tudi prikažem. Saj ko bom odplul od tod, bo nekaj dni prijetno v samoti.

 

16.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja je dobro uspela, prijetno druženje, ki se ni razvilo dolgo v noč. Pa saj pravijo, kar je kratko je tudi sladko. In tudi danes bo sladko. Kar nekako smo se navadili na vsakodnevna druženja.

Že zjutraj je posijalo toplo sonce in dan je bili veliko lepši, kot včerajšnji, ki je napolnil otok z dežjem. Po izpiti kavi in zajtrku sem šel na obalo, malo raziskoval in fotografiral lepote tega otoka, potem pa sem moral zaviti še v trgovino, da sem kupil nekaj stvari, ki so mi pošle v hladilniku.

Srečam še Davida, ki je doma na otoku Reunion (otok blizu Madagaskarja) in greva skupaj do trgovine, saj tudi on potrebuje nekaj sestavin za večerjo. Danes je bil že zgodaj na ribji tržnici in kupil je čudovit kos tune. Povabi me na večerjo, saj bo delal tatar tuno, ki je menda samo polita z vročim limoninim sokom, potem pa se menda to marinira nekaj ur. Po marinadi preden postreže doda zelišča, ostalo zelenjavo in vse to trdo zloži v model ter da v hladilnik, saj se ta jed je hladna ob vroči prilogi, kar je menda po navadi pečen krompir. To je hrana z njegovega otoka, zato z veseljem sprejmem vabilo. No večerja je pri njih ob petih popoldan, tako da je to zame šele kosilo. Še prej pa mu rečem, da jaz poskrbim za sladico.

Na barki sem spekel biskvit za torto, nato pa sem naredil nekakšno vanilijevo torto s sadjem. Za prvo peko na barki, ni tako slabo.

Popoldan me pride na barko pozdraviti še sosed, Belgijec, katerega ime sem žal pozabil in skupaj spijeva eno malo pivo, saj pravi, da en kozarec popoldan mu odgovarja, drugače pa piva ne pije. Me pa zato on povabi na gin tonic, ki je redna pijača na njegovi barki in na snacks. OK, danes ne, morda pa jutri. Zraven se pogovarjava o svojih načrtih in plovbah in tako zvem, da bo prodal svojo 58 feetno barko in bo poskušal najti delo z družino v Novi Zelandiji, saj je doma vse prodal in namerava začeti novo življenje. Je arhitekt in pravi da zanj ne bo problem najti službo, večji problem bo za otroka, ki sta stara 22 in 20 let. Tako slišiš mnogo zanimivih zgodb in včasih se kar vživiš v pripovedovanje le-teh.

Ko že ravno odhajam na večerjo, pride kapetan SY Isis II. in me vpraša če grem enkrat naslednji teden na drugo stran otoka, da je tam lep zaliv, na plaži bi zakurili ogenj in si tam ob ognju pripravili večerjo, nekaj spili, vsekakor pa bi potem prespali kar na plaži. Zanimivo, a mu ne obljubim, saj imam plan, da bi nekje v torek odšel z otoka. Morda se ustavim še ne malem otočku Ua Pou, ali pa kar zaključim po skoraj mesecu dni  raziskovanja tukajšnjih Markeških otokov. Čakajo me Tuamotu atoli…

Opažam, da je ta pacifiški del tako lep, drugačen od atlantskega dela, sploh od nič vrednih Karibov in prav imajo tisti, ki pravijo, da otoke Tihega oceana ne prepluješ v enem letu. Vzeti si je potrebno veliko več časa.

 

15.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Zvečer sem šel na obalo in kar kmalu me najde ostala družba, ter gremo skupaj na ogled mesta Taiohae. Privabi nas zvok bobna in tolkal, zato se napotimo proti njemu in kaj kmalu zagledamo vajo plesalk, ki plešejo tukajšnje plese. Boben igra prava tetovirana Polinezijka, na tolkalih pa sta dva Polinezijca, ki sta tako skladna, da je to skoraj težko verjeti. Tudi Polinezijke so tetovirane, sicer so bolj baročno oblikovane, a njihova polt, nasmeh in tiara v laseh prikažeta, da so to prijazni ljudje.

Ko končajo s plesom, nas povabijo na ogled vaje avtohtonih plesov in pesmi, ki bo tudi tukaj na tem mestu, a šele čez eno uro in pol. Seveda pridemo, obljubimo! Potem gremo v trgovino, kupimo pivo ali dva in gremo vsi skupaj na obalo ter kar tam ob čudovitem pogledu na nebo, na morje in barke počakamo do predstave. Pravzaprav je bila to vaja in bilo je res čudovito. Pesmi v avtohtonem jeziku, ples ki ponazarja še čas, ko so živeli še ne podjarmljeni,…

Zvečer smo vsi lačni in skočimo še v bližnjo restavracijo na večerjo. Sicer ni bilo tako poceni kot zadnjič, a tukaj imamo navado, da vsak plača sam kar pije in je, zato ni skupnih računov.

Ko smo ob polnoči prišli do dingi pontona nas je presenetilo, ker je le ta betonski in zato se mu je poznala oseka, kajti popoldan smo prišli še po plimi. Kar nekaj dingijev je bilo »obešenih za vrat« in so viseli navzdol, čeprav je razlika med plimo in oseko tu 1,7 m. Zvečer v trdi temi komaj najdem svojo barko. Hehehehe,…. Naslednjič si jo svetlobno označim.

Noč je bila nemirna, a ker sem bil utrujen še od prejšnje noči, ki je bila namenjena plovbi, sem potegnil s spancem krepko v dopoldan. Naredil sem si kavo in ravno takrat je pričelo deževati in je deževalo kar nekaj ur, seveda s krajšimi presledki.

Da mi dan mine hitreje, sem skočil v mesto, šel v trgovino, nabavil nekaj nujnih stvari in začel kuhati bosanski lonac. Ne bom ga kuhal v navadnem loncu, saj imam ekonom lonec in bom namesto 6 ur kuhanja zamenjal za kuhanje v slabih dveh urah. Za danes imam povabljenih na svojo barko kar nekaj ljudi, seveda je to stalna družba, zato bomo poskusili nekaj specialitet iz bivše Juge. Dva od teh sta že bila na Hrvaškem in v Bosni ter se spomnita mesa na žaru in čevapčičev. Da ne bodo mislili da je specialiteta samo to, bo danes na moji mizi pravi bosanski lonac, ki bo soupadal z današnjim praznikom. Seveda še poskrbim za avtohtono glasbo in spet bo veselo druženje. Kmalu se razidemo in vsak gre po svojih poteh, morda pa se še kje srečamo.

 

14.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Včeraj, še malo pred nočjo sem dvignil sidro, ter odplul proti otoku Nuka Hiva. Do otoka je cca 90 NM in zato je najbolje odriniti pred nočjo, pluti ponoči in zjutraj sidrati ob belem dnevu, saj je tu v zalivu vedno polno plovil.

Plovba se je že začela dobro, saj je pihal JV pasat z močjo 12 do 16 vozlov. Valovi so bili komaj nekaj čez meter, morda meter in pol in kaj si lahko človek zaželi boljšega za nočno plovbo? Pozna se, da sem očistil trup barke v nulo, zato je barka poletela enkrat celo 7,1 vozla, drugače pa je bil nekakšen povpreček 5,5 vozla. Pravo nasprotje proti tistemu, kar se je dogajalo na prečenju čez del Tihega oceana. Zdaj se vsaj tolažim, saj večina plovil pride na Markeze s takšno poraščeno barko ali še s slabšo. Tudi moj povpreček prečenja je bil soliden, saj jih kar precej potrebuje od Paname do Markezov od 35 do 45 dni. Ravno tu se je zgodilo, da sta dva kolega plula 51 dni, saj sta imela probleme z avtopilotom in sta 3300 milj »drgnila« na roke!! Wauuu… In na največjo nesrečo, je eden od njiju na svoji straži 150 NM pred Fatu Hivo le pritisnil avtopilota in ta je za čuda spet delal. Da dol padeš! Tu se dogajajo res čudne stvari. Ravno prej, prav tu v zalivu Taiohae, je kolega prodajal nekemu Francozu svoj izvenkrmni motor, ker je padel v vodo in elektronika ne dela več. Ko pa ga je Francoz prižgal, se je ta zagnal,  kot da je ravno prišel iz trgovine. Ne vem, kako se bosta zdaj zmenila, saj je zadeva postala malce čudna. Kolega ga zdaj noče dati od sebe ker dela, drugi ga spet želi imeti, ker je bil takšen dogovor in se je spet zapletlo.

Kakorkoli, noč je bila mirna, plovba fantastična in ob šestih zjutraj, ko sem plul mimo otoka Ua Pou sem že videl obrise velikega otoka Nuku Hiva. Sidral sem v zalivu polnem bark točno po 16,30 urah plovbe in preplul sem točno 90,2 NM. Malo za mano sta prišli še SY Isis II. in maloprej še SY Cajusito, ki me je presenetil, saj je kapetan rekel, da še 3 dni ne gredo nikamor. No zdaj je tu in najprej so se povabili k meni na turško kavo in kurkumine palačinke, sami pa so še povabili SY Isis II. da se mi bo splačalo peči. Menda so če se količinsko pečejo bolj dobre. Haloooo, to ni golaž!  A OK, ni problem, le počakajte, da jih prvo spečem.

Popoldan je minil v peki palačink, potem v kuhanju kave, obiskih na barki,… Ko so odšli sem moral še  raziskati kaj mi žre elektriko,… pa sem ga potem le našel »požeruha«. Spet mi je mrknil še en 4 leta star servisni akumulator. Tako pač je to, ko menjaš enega po enega, kar je najslabše, kar se ti lahko naredi. Zdaj bom pač do Tahitija ali celo do Fidjija samo z dvema akumulatorjema in samo s 300 Ah v shrambi. Tam pa vidim, morda kupim tam vse tri nove. Kaj bo rekel avtopilot pa zvem že čez nekaj dni, ko bo spet prva nekaj dnevna plovba.

 

13.06.2018, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včeraj sem šel z dingijem na obalo in ker so bili na obali visoki valovi, ki so se odbijali visoko v zrak od pomola, sem se odločil da teh 300 m preveslam, motor pa pustim na barki, saj bi mi motor odtrgalo z dingija in ga razbilo ob pomol. Priveslam do obale in že sem v trenutku moker, v dingiju pa je cca 60 litrov vode. Potegnem dingija ven in ga odnesem 50 m stran, kjer valovi ne dosežejo kopnega. Iz nepremočljivega nahrbtnika vzamem še brisačo in perilo, ter majico in hlače. Na pipi pri pomolu se malo umijem, obrišem, preoblečem in grem na večerjo.

Hitro najdem Chez Jimmy Restaurant, a me dočaka prvo presenečenje, saj je pred vhodom veliko obutve, predvsem japonkov. Pred vhodom v restavracijo se je potrebno sezuti in pot nadaljevati bos. OK, sezujem se in takoj najdem prijatelje, saj sta v celi restavraciji samo dve mizi, en velik biljard in namizni nogomet na ročke. Naročimo hrano in ko jo Jimmy prinese na mizo vidim, da je bila celo dvojna izbira. Dva jesta hobotnico, kuhano v kokosovem mleku, potem pa popečeno z neko domačo zeleno travo in trakci sadeža papaye. Poskusil sem in ni slabo. Jaz sem si naročil divjega prašička, ki je bil kuhan v kokosovi vodi, potem pa pečen v ponvi, ter prelit z gorčičnimi semeni in gorčično omako. Boljša izbira! Pri obeh pa je bila priloga pečen na lističe narezan  sadež kruhovec. Piva tukaj ni v restavraciji pri Polinezijcu Jimmyu, zato smo ga šli kupiti v sosednjo trgovino in to je tu dovoljeno. Zabavali smo se še dolgo v noč, z Jimmiyem sem igral biljard in rezultat je bil: Slovenija 1 – Polinezija 0. Ne bi pa šel z njim v ring, saj je včasih treniral sumo borbo, zdaj pa se je odločil da bo gostinec, tehta pa 130 kg. Zvečer pred odhodom plačamo še hrano in večerja stane 7 € po osebi, kar je prvič, da sem na Polineziji dobil nekaj poceni, čeprav nisem jaz plačal večerje.

Pot z dingijem je bila spet znanstvena fantastika in spet sem se kopal ob polnoči. Zdaj sem vsaj zvedel zakaj je tako. Tu drugače ni takšnih valov, a ker je slabo vreme na Gambierih, se je veter obrnil in piha v zaliv ter prinaša visoke valove. Tako je dva, tri dni, potem pa se umiri.

Noč na sidru je bila nemirna, rolajoča, nič kaj prijetna. Ker sem jedel svinjino in pil pivo se je bolečina zaradi putike še povečala in noč je bila naklofensko tabletomanska, ter kar precej neprespana. Hmmm….. pa sem vedel da ne smem grešiti…

Dan se je pričel s kavo in razmišljanjem, kaj bom počel danes, saj se mi na obalo še ne ljubi, malo zaradi bolečin v nogi, malo zaradi razburkanega morja. Kasneje se le lotim peke palačink s kurkumo in bananinim nadevom, v katerega sem dal malo ruma in sladkorja. Dobre so, mmmm…. bile so dobre…

Ko pogledam proti obali in razmišljam, da bi rad bolje spoznal to vasico z nekaj hišami, se mi poraja vprašanje, če je na naslednjem otoku še kaj lepšega? Ni mi treba videti na vsakem otoku vsake stavbe, cerkve ali ceste. Evo odločitev je padla, ker je zdaj ravno moj popoldanski coffee time, skuham in spijem kavo, pojem tri piškotke in potem vse pospravim, pripravim, dvignem sidro in zaplujem eno nočno ruto do Nuka Hive. Otok je od tu oddaljen kakšnih 90 milj ali morda kakšno miljo več in ravno prav bom jutri priplul, da bom sidral v zalivu otoka v dopoldanskem času.


(na fotki pa Jimmy restaurant, moj divji prašiček ter lastnik restauranta Jimmy)

 

12.06.2018, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja me je prebudila z bolečino v nogi. Vedel sem, ampak res sem vedel kaj bo. A kaj ko smo včasih ljudje takšni, da se nam zahoče jesti ravno tisto, kar ne smemo. Jaz sem si za večerjo naredil fižolovo solato s čebulo in česnom, notri sem narezal še en paradižnik, vse skupaj zmešal z olivnim oljem, saj bučnega nimam in glej ga zlomka; ob štirih zjutraj me je prebudila gospa putika. Ni druge kot vzeti Naklofen in si skuhati kavo, ki pa tudi ni najboljša za putiko. A če ne smem tega, pa onega, pa tistega,… naj jem zrak? Pustimo to nadlogo!

Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja, prične pihati in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Lepo jadram in lovim ribe, ki danes ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar, razen delfine in potem pred otokom srečam še dva  kita orki. Bili sta oddaljeni 300 metrov od mene, a sem ju prepoznal po plavuti, ki jo upogne. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima še sledil kakšne dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje.

Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo in tako jaz počasi ostajam brez vab. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib, ali kot bi Bosanci rekli: »Skuplja pita nego tevsija!« (opr: tevsija – plitka posoda, po navadi aluminijasta, v kateri se peče pita)

V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM in v zalivu sta dve barki. Ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njemu precej rolajoče, če ne najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo? Nabijalo ga bo v betonski pomol. Slabo si si to naštimal Jasmin, si rečem in si grem kuhat kavo.

Zvečer sem povabljen na večerjo k enemu od domačinov, skupaj s posadko SY Cajucita. Zato blog oddam malo prej, da ne bom prejel preveč mailov z vprašanji, če danes bloga ne bo. Je je blog….

 

11.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Tokrat sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem 9 ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo.

Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, potem pa sem ves dan nekaj »prčkal«. Okoli 12 ure dobim obisk, pride kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru pove, kako mi po eni strani zavida da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo spričkajo ali so kot temu rečemo, nosasti, a vendar vem, da se vse uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta.

Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič, na mojem partyu pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj moram biti ob petih popoldan pri gospe, ki mi bo narisala tapo. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo.

Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi in se mi zdi lepa, ter polna. Ni še čisto gotova, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim in pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske, itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat ga fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je res borna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je gotova, Desiree se še podpiše, nato se fotografirava skupaj s tapo in ko že hočem iti še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in en kipec iz tikovine. No, potem sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Bravo jaz! Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo.

Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu, saj je tam še kakšen otok Markezov, ki ga nisem videl in obiskal.

 

10.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Pravijo, da se lahko imaš v manjši skupini bolje kot v veliki. In točno to se je zgodilo sinoči, ko nas je bilo samo šest in smo imeli dober party na Indigu, ki je trajal do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega kar spada zraven, več kot dovolj. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo čeprav so včasih razlike v letih večje, družimo dokler smo skupaj in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanim z mnogimi otoki in otočki.

Že včeraj so me domačini, mlajši fantje od mene, stari nekje do 40 let, povabili če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri, jaz, moj kolega Španec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dva kopja in vsak je imel za pasom mačeto. OK, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še česa drugega, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja je bil to videti bolj odojek, kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok in dva sta ga odrla, ter pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in že sta imela ogenj. Po
dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli, skupaj s pečenimi bananami, pili kokosovo vodo,… res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne hvala!

Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki  sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.

Popoldne sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Špancem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč.

Pa je minil še en dan….še eden dan od mnogih na Tihem oceanu…

 

09.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Včeraj je več ali manj cel dan padal dež, danes sije sonce. Očitno tisti rek drži, da za vsakim dežjem posije sonce. Kot sem že včeraj po tihem najavil, se je res zgodilo, danes je zapustilo sidrišče vsaj 8 plovil in na sidrišču so do večera vztrajale le tri barke, potem pa se je pokazala še ena in sidrala med nas.

Današnji dan se je začel zelo zgodaj, saj sem že zgodaj zamesil kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober ko je še svež in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in na njega natresti malo popra in soli. Mmmmm….

Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil kaj velikega, raje nekaj manjšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od indijancev Kune kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma, eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl kaj lahko najdem še v naslednjih dveh treh dneh, kolikor mislim ostati še na tem otoku.

Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Povabim ju zvečer na Indigo na kavo ali na pivo in se z veseljem odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet bo prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naš party.

Proti večeru si naredim večerjo in porabiti je potrebno nekaj zelenjave, ter dve banani za kuhanje in pečenje. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in bo jed čudovita.

 

08.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Vremenska napoved je danes napovedala prijetno vreme za daljši sprehod. Zato sem se po kavi in zajtrku odpravil z dingijem na obalo, kjer srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t.i. štop. Danes pravi da je čakal mene, če se slučajno pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi da bo počakal na trajekt ter se odpeljal na Hiva Oa. Žal Ditrich…

Nadaljujem peš pot, saj sem se odločil da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej falil, saj je na sredi moje poti začel padati dež. Nekaj časa sem vedril pod enim drevesom, nato pa je pojenjal dež in jaz sem šel dalje, saj nisem iz cukra in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol, sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa in ker je v tem času malo vode, je ta slap bolj neprimeren za videti, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in grem nazaj v dolino. Potem mi vmes še spodrsne in padem z nogo v eno luknjo in na srečo ostane noga cela, le na nekaterih mestih se je pokazala kri, saj sem zgulil kožo. Vesel sem, da ni kaj hujšega.

Nadaljujem pot skoraj do čistine, tam se v potoku umijem in spet se ulije dež, še bolj kot prej. Hitro skočim pod eno veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še enega manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo Angleško, jaz pa skoraj nič Francosko še manj pa Polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh samo z eno leseno steno ločenih prostorov. Eden prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom, nerazpoznavne barve, saj je po njemu iz lonca kipelo nič kolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici in na njih je zloženo več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola, to je jedilnica. Za steno pa je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan in mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se in ko želim plačati, pa pravi da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še eno skupno fotografijo in ker je dež pojenjal sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.

Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico z dvema piškotoma od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že celo popoldne dežuje se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, saj se na tem otoku ne da prijaviti. Danes bom verjetno bolj kratek z elektriko saj ni ne sonca, ne vetra in morda bo potrebno pred spanjem za kakšno uro prižgati motor.

 

07.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Sinoči sem odšel na boat party in še sreča, da se je vse dogajalo na veliki 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, en Irec, dva Francoza, dva Katalonca (ne Španca!!), ter moja malenkost iz slovenske podalpske držvice. Bilo je luštno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali kako se v Slovenščini sliši recital Povodnega moža. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj. Super!

Zjutraj po kavi se zapeljem z dingijem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše, Fatuiva in ne kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje z nekaj hišami, trgovinico, šolo in seveda pravega naselja ni, če ni v njem tudi cerkev. Včasih o imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem Francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani, ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti kaj takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo nič na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici in vsi me z nasmeškom pozdravijo in počutim se dobrodošel. Bravo Fatuiva! Moja ocena za ta otok je 5+.

Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje, ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet čez naselje in ustavi me prijazen možakar, in me nagovori v dobri angleščini in me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.

Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu in potem si skuham že skoraj večerno kavo. Zvečer si naredim še večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo potrebno jesti, kajti zajtrk je bil kaloričen in močan.

Moji kolegi na barkah danes počivajo in ko sem se ustavil pri Katalonski barki, sem izvedel, da so vsi na postu, kajti nič jim ne paše ne jest ne piti. Seveda, saj je včeraj pasalo Hinano pivo, rum punč, nato je bilo potrebno testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100% agave, Braastad konjak, Jinro – korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne škrti.

Jutri je nov dan in menda bo spet sijalo sonce.

 

06.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Pa sem se končno naspal, niti slišal nisem, kdaj je SY Zana dvignila sidro in odplula. Bili smo le kratek čas skupaj, a bilo ga je dovolj za prijaznost in druženje.

Dopoldan sem šel v vodo in očistil vodno linijo, kajti v tem Tihem oceanu se očitno barka zelo umaže, čeprav je videti voda dokaj čista in bistra. Nadenem si plavutke, masko, vzamem posebno gobico v roke in že sem v vodi. Včeraj je ena gospa vpila, ko je videla več kot dvometrskega skata. Borut mi je včeraj rekel da je videl dva velika. Jaz tukaj nisem videl še nobenega in važno je samo da ne pridejo tisti, ki imajo plavut na hrbtu, čeprav je zrh kar precej povsod v Pacifiku. No ja, povsod je isto in enako, nad tri metre ali nad trideset metrov… le dol ne smeš gledati, vedno gor in potem je vse v redu. V dobrih pol ure sem očistil vodno linijo in barka je spet lepa. Hitro skočim ven iz vode, se stuširam potem pa delam vodo, saj mi jo je zmanjkalo v zadnjem tanku, kakor mi je zmanjkalo vode za pit. Mimo barke se pripelje sin od Gotteja in me povabi na njihovo barko, da si ogledam 55 čevljev veliko lepotico, čeprav je stara 30 let.  Barka je res lepa, lep je les, lep je salon, kopalnice, spalnice,… ni da ni. V centralnem kokpitu spijem še Coca Colo, se malo pogovorim in grem na svojo barko. Barki sta narazen dobrih 100 metrov in spet me dobi dež, saj je danes že 10 krat deževalo.

Na barki pregledam še zelenjavo in sadje ter ugotovim, da sta dva manga bolj mehka, zato si naredim sadno malico, da mi sadje ne propade.

Kasneje demontiram še vetrni generator na drogu, pogledam če so žice dobro spojene, če vse štima in vse nazaj privijačim kot je bilo. Zdi se mi, kot da nekaj ni v redu, a vse kaže da je. Vmes me na radijsko postajo kliče še Bill, ki z novo posadko prihaja sem. Pravi, da je na Hiva Oa dolgčas, ker sem šel in je priplul za mano. In res v dobre pol ure je sidral pred mano. Spet bo pestro!

Zvečer si naredim tunin steak po angleško v poprovi omaki, za prilogo pa solata. Na barko nekdo potrka in še preden pogledam ven mi pravi: »Jasmin, danes je pri meni party in bar se odpira ob osmih zvečer. Udeležba obvezna!« Bil je to viking Gotte in še preden sem lahko kaj rekel, mi je le pomahal in odšel dalje. Tako je to, ko imaš na 3 metre dolgem dingiju vpeto zverino od 15 konjev in potem bolj letiš po zraku, namesto da bi plul po vodi.

Blog je napisan, ura je že nekaj čez sedem, pošljem še slikco našega zaliva (penisi so na levi ) in se grem urediti za party. Ta čas pa bo Iridium že verjetno zmlel in poslal tekst in fotko.  Vam pa želim lep in prijeten četrtkov dan, jaz sem še vedno v sredi.

 

05.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Jutranje prebujanje na otoku Fatu Hiva, na sidrišču v Deviškem zalivu. Moja Francoza sta besedo Vierges prevedla drugače, da je to zaliv treh penisov, saj če pogledaš na levo stran, tam res stojijo trije penisi. Kakorkoli, morda so pa vsi trije še nedolžni in zato Deviški zaliv.

Moji trije štoparji so sinoči prespali pri meni, zjutraj pa smo se učili kako pripraviti turško kavo iz Barcaffeja. In vsi so bili navdušeni nad mojo skuhano turško kavo, saj sem jo njim pripravljal prvič, na tradicionalen način, torej kako v đezvi kavo popečemo, potem kako dodamo vrelo vodo in kako se pena dvakrat dvigne in ostane kompaktna. Nato pa je malo za tem, ko je videl barko na sidrišču prišel z dingijem še Norvežan Gette, ki je kar povedal, da je prišel na turško kavo, ki je zdaj edina dobra kava, ter kje naj kupi Barcaffe ali kavo, kjer je đezva naslikana. Malo smo se še pošalili z njim, nato pa sem mu seveda skuhal želeno kavo in druženje se je nadaljevalo še kakšno uro. Z Gettejem se poznava še s Hiva Oa otoka, kjer smo bili dvakrat skupaj in se imeli presenetljivo prijetno, ter je že pil mojo kavo ter se navdušil nad njo.

Potem sem kot po dogovoru potegnil iz skladišča še ene plavutke, še dve maski za potapljanje in tri lopatice s katerimi smo vsi trije moški odšli v vodo in očistili podvodni trup barke in del kobilice. Zdaj je barka čista in gladka, ter pripravljena za nadaljno plovbo, ki pa še ne bo kmalu, saj nameravam na tem otoku ostati vsaj nekaj dni.

Moja začasna posadka me je kot po dogovoru nato zapustila in so odšli svojo pot, jaz pa ostajam sam na barki. Malo za tem pride kapetan SY Zane in malo poklepetava, nato pa me povabi na njihovo barko na kosilo, kao v zahvalo, ker sem jim pripeljal nakupljene stvari iz otoka Hiva Oa. Ok, sprejmem in ob določeni uri sem tam. Malo poklepetamo, sploh se podružim z otrokoma, nato pa mi naredijo presenečenje in mi voščijo za nedavni rojstni dan. Dobim čudovito in uporabno darilo, regulator za vetrni generator, saj je Borut prebral na blogu, da se mi je pokvaril. Super darilo, ki sem ga bil zelo vesel. Nato pa sem dobil še darilo od otrok, ki pa sta v tistem času žal morala s sosedi oditi na dogovorjen izlet. Ufff… dobil sem celo posodico originalnih domačih keksov, narejenih z njihovimi rokami, ter pakirani v lepi embalaži s trakom in mašnico. Baje je bila to njuna želja in ker vesta, da imam rad kekse ob popoldanski kavi sta se potrudila in spekla kekse samo zame. Potem mi še dajo 7 let star rum, ki sta mi ga za rojstni dan preko Boruta poslala Nivia in Rok iz Paname. Kaj naj rečem? Nekatera nova prijateljstva so res čustvena in lepa. Hvala vsem prijateljem za darila in ker so se že v naprej spomnili mojega rojstnega dne!

Zvečer sem že montiral nov regulator za vetrni generator in upam, da bo sedaj dovolj elektrike tudi od vetra, ne samo od sonca.

Danes piha močan veter s hribov na sidrišče in ni nič kaj prijetno, upam le, da bo sidro zdržalo.

 

04.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Zgodnje jutranje bujenje z budilko, nato je sledila kavica in moral sem v mesto še pred sedmo uro zjutraj. Seveda ustavim na štop prvi avto, ki je pripeljal mimo, nato pa v mestu skočim na pošto.

Po obisku pošte in urejenih stvareh se dobim še z mojo novo začasno posadko, kateri sem obljubil, da jih prepeljem iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Hitro še kupimo kruh in gremo na barko. Ura je pol devetih zjutraj. Dvignem najprej krmno sidro, nato še s premca in zaplujem proti otoku Fatu Hiva, ki je okoli 48 NM oddaljen od otoka Hiva Oa. Z mano sta dva Francoza in ena Švedinja. Posadka, ki je samo začasna, recimo temu štoparji na vodi, kar je od Kanarskih otokov čisto vsakdanja stvar, le v Jadranu tega nismo navajeni.

Veter je precej močan, saj piha med 18 in 24 vozlov, valovi pa niso kaj dosti visoki, le redki dosegajo dva metra. Ampak, kam piha veter in kam se podijo valovi si lahko samo mislite. Želel sem si, da bi bilo drugače, a žal ni. Imam napeta jadra in orcam kot da imam performance barko. Trenutno se mi zdi, da je kar nekaj balasta s trupa odpadlo. To ugotovim jutri. Po devetih urah in pol že v popolni temi sidram v deviškem zalivu otoka Fatu Hiva, ki je moj današnji cilj. Sidrišče je kar polno in težko je najti prazno mesto na primerni globini in ravno v tem času me spozna SY Zana, ki je na desnem boku in mi pravi, naj sidram desno od nje. Globina pri njemu je 30 m pri meni okoli 22, saj sem bolj ob obali. Ni kaj, sidram, za vsak slučaj v vodo vržem še krmno sidro. Prav nerad sidram ponoči v trdi temi, še bolj pa je nerodno, če je sidrišče polno bark, še bolj nerodno pa je ker imam samo 50 m verige za to globino. Če mi prostor ne bo všeč se jutri prestavim. Sidro za enkrat drži.

V tej kotanji od zaliva imam slabo povezavo z Iridiumom, zato upam, da bo šel današnji blog normalno čez satelit do moje  spletne strani.

 

03.06.2018, Hiva Oa, F.P.

Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!

Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.

Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.

Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.

Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.

Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.

 

02.06.2018, Hiva Oa, F.P

Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!

Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.

Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.

Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.

01.06.2018, Hiva Oa, F.P

Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.

No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.

Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.

Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.

Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok.  Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.

Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..

 

 

Maj – 2018

31.05.2018, Hiva Oa, F.P

Pa smo v zadnjem dnevu meseca Maja, meseca v katerem se je kar nekaj dogajalo. Ostal mi bo zapisan kot mesec dooooolge plovbe po delu Tihega oceana, mesec ko sem prišel do prvih otokov Francoske Polinezije, itd.

Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo in roko na srce sem prvič res zadovoljen z opranim perilom. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 PF, kar je cca 31,80 €.

Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tam kjer pač mora biti, sem ga še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice, itd v PVC zabojih s pokrovom, zdaj pa sem dal še nekatere stvari v vrečke. Vlaga se na perilu še prehitro pozna.

Kasneje sem šel v mesto in sama od sebe mi ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela tiaro za desnim ušesom, kar pomeni da je prosta, da išče moža ali fanta. No fantje, ženske se same ponujajo na otoku sreče in to z dobrim avtom, samo pogledati je treba kje stoji tiara (roža).

V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim za nekaj P.Frankov sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, pomaranče,…. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček, ter skočim še na internet, da vidim kaj se novega dogaja v podalpski deželici.

Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik in ustavi mi prijazen domačin s katerim se vpletem v pogovor. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih in odhajajo na delo na razne atole, na Tahiti, ter na druge otoke. Tukaj na otoku je cca  3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje kako se potem poročajo pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Dobra je ta! Pravim mu, da se zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta. Ste vedeli da so še v prejšnjem stoletju na tem otoku živeli kanibali?

Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu boxa v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica in sedaj je vse funkcionira kot mora. Nato po današnjem zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in poglej ga zlomka, spet je večer, kot vsak dan.

Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še nedokončana zgodba eNavtike,… potem pa še nekaj novega za enega novega naročnika. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.

30.05.2018, Hiva Oa, F.P

Danes bo blog na spletni strani očitno bolj pozen, a kaj naj, če se dogaja?

Že zjutraj je v naš zaliv priplula večja dostavna in oskrbovalna  ladja, ki pride na 14 dni in pripelje naročeno blago za trgovine, gostince, gradbince in seveda za ostale prebivalce otoka. Cel dan se je z ladje raztovarjalo, kamioni pa so vozili blago po cestah otoka.

Dopoldan sem bil spet delaven in sem očistil še desno stran barke nad vodo, kot se reče v nulo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari in potem sem poiskal wifi ter si v bifeju naročil malo pivo. Želel sem poslati na You tube tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem če ni moj IridiumGo hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.

Zvečer sva s kapetanom SY  Cajusito odšla na BBQ party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je inpresioniral kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so preko dveh kitar in enega bobna igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega uberem in ga prinesem na barko.

Zdaj napišem blog in vam zaželim še lahko noč!

 

29.05.2018, Hiva Oa, F.P

Ker sem šel sinoči prej v posteljo, sem danes zjutraj zato še malo poležal, da se izravna moja kvota spanja. Po kavi sem odpeljal vrečo z umazanim perilom do gospe s katero sem se dogovoril, da mi bo oprala perilo, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim če je dizel že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.

Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov, vzel še voziček in odšel v nabavo po meni manjkajoče gorivo, dizel. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, zapeljem cca 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke… in tako ponovim ves postopek 5 krat. Po treh urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kansitra za vodo, ki sem si ju sposodil s sosednje barke in grem še 4 krat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem.

Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča da so prišli, saj ne vem če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato sem še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga pral včeraj na roke.

Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in jutri moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15 kilogramska aluminijasta jeklenka s plinom vred kar poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga.

 

28.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Danes je prvi delovni dan v tednu in verjeli ali ne, sem si sinoči pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride ena gospa, ki obvladuje vse kar popotniki potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem plin in počasi bom potreboval tudi gorivo.

Ker pa sem se sinoči preveč najedel, sem spal komaj do petih zjutraj, ker sem imel preveč napet trebuh. No sem si skuhal kavo, kasneje sem še zajtrkoval, zato tudi budilke nisem potreboval. Na kopnem srečam to famozno žensko in se dogovoriva za pranje. Jutri pravi da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. OK, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 PF ali 2,51 €/kg.  Če je vse drago ne vem zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več po kg. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah in bo treba odpluti na Nuko Hivo, tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po Tax free ceni, a dokument stane 156.000 PF. Halooo, saj nimam tankerja, da se mi to splača. Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko, ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je potrebno vso gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske do dingija in nato še na barko. Danes z dizlom ne bo nič, ker ga je zmanjkalo, jutri ga menda pripeljejo.

Popoldan odstranim s palube rešilni splav, saj sta mi dve rinki na nosilcih spustil rjo, kajti očitno nista bili pravilno galvanizirani in sta zarjaveli, rjava pa je posledično tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox rinke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s Coca Colo. Jutri pričakujem čudež…

Zvečer sem še povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spati, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.

 

27.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

Nedeljsko jutro… in že zjutraj se je pričelo sončno in lepo vreme. Čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna.

Takoj po popiti kavi, okoli 9,30 ure sem odšel v mesto, saj je nedelja in želel sem videti kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me iz sosednjega hriba pozdravi glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil iz velikega BBQ, ob katerem je bilo kar nekaj moških in ob tej uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da jih šteje 72 let in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vse povsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa in pred njim sedita dva domačina in igrata na tukajšnje instrumente in čudovito pojeta avtohtone pesmi. Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem ker sem videl da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim fotko ali dve še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo Gendarmerie, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok in me vpraša kako mi je otok všeč, mi svetuje kaj je potrebno še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, morda se povzpeti na hrib do letališča, itd.

V tem lepem in sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hodit ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 Pol. Fra. ali 23 eur!

Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu in tako mi je minil še en dan na Hiva Oa. Za jutri imam že plane in morda ta teden odplujem drugam, saj so Markezi tudi na drugih otokih lepi.

 

26.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je vilo skozi ves dan. In danes sem šele izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime, oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična.

Dopoldan sem počistil kar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan SY Cajucito, saj kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega pač pridem jaz na njegovo barko. Vmes sem si še pisal s SY Zana in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno na poti proti Markezom.

Po obisku sem povabil kapetana in njegovo posadko na svojo barko na večerne druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe kapetana smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, z belušmi in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Lepo smo se povečerjali, se družili, spili kozarec ali dva in potem so mi še zapeli Happy Birthday pesem, ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida, ki sem jo prejel v trajen spomin. Ja, danes sem praznoval svoj rojstni dan.

Po večernem druženju sem odšel na barko, zdaj napišem še blog in počasi tudi jaz odidem v meževo deželo. Jutri je nedelja in baje se v nedeljo ne sme delati, a že najdem zamenjavo za delo.

Zahvaljujem se za številna voščila preko sporočila in emaila, res prijetno presenečenje, pa čeprav sem dosegljiv samo na satelitskem telefonu in emailu. Hvala ker ste!

 

25.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

25. Maj. Včasih smo temu dnevu rekli Dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji smo zvečer na TV gledali še zadnji del vsakoletne serije: Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti,… zdaj pa bi lahko zavrteli še tisto drugo stran serije – Še pomnite tovariši….

Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname, z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet doma. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in na sploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko.

Zdaj je sigurno, da bom plovbo nadaljeval sam. Sam sem tudi odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, banana, pomelo, mango,… zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage, kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – Pick up tracki, itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90% žensk ki jih videvam, v laseh ali za ušesom rožo, tiaro.

Ko sem se vrnil na barko sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole, preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je display potreben zamenjave, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.

Slika spodaj – zaliv in sidrišče

 

24.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Mirna noč na sidru, nato pa jutranji rituali, ki so že kot vam, tudi meni počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, ki je šel v raziskovanje mesta, saj je še samo danes tukaj, jutri pa odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej sem očistil do konca še svojo spalnico, nato sem se lotil predala v kateri imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo, zato sem enako kot s priborom naredil tudi s posodo. Ko je bilo vse opravljeno je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.

Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je kar je. Starega vržem stran, ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas ko se je voda sama delala sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor očistil na grobo, jaz pa bom svojo stran očistil na fino in potem se še jutri lotim druge strani in jo sfinaliziram, da bo Indigo spet lep in svetleč. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom naredil sam. Po končanem  tri urnem delu sem bil vesel osupljivega rezultata.

Po opravljenem čiščenju in narejeni vodi, sem se lotil popravila nekaterih drobnih zadev kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjal sem nekatere zaščitne gume, itd,… nato pa sem se stuširal in šel na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dve urni debati in obnavljanjem angleščine, sem Irca zapustil in odšel sem na svojo barko, kjer sem si naredil dobro kosilo, nato pa sem se lotil še peke kruha.

Zvečer sva povabljena še enkrat na SY Cajucito na pivo in kašen čvek s celo tričlansko mednarodno posadko (Irec, Francoz in Švedinja), saj sta zadnja dva bila tudi v mestu.

Dan se bo zaključil tako v prijetnem vzdušju in kasneje še spanju.

P.S.- Včeraj se mi je naredil lapsus in sem napisal da smo deset ur in pol narazen, pravilno je enajst ur in pol. Sorči 😁