Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj se ob šestih zbudim, se obrijem in »uštimam«, spijem kavo in odveslam na obalo. 15 minut pred osmo sem na avtobusni postaji in kmalu pride tudi Darryl. Malo počakava da pride avtobus, si ogledujeva uniformirane šoloobvezne otroke, kako so zanimivi in nekateri še vedno zaspani. Ko pride avtobus, sedeva in ta naju odpelje proti 85 km oddaljenemu glavnemu mestu tega otoka, Labasi.
Najprej malo ob obali, nato pa v hribe in ko smo se pripeljali na 678 metrov visok prelaz, sem zagledal čisto pravi gozd, v katerem so bili sami iglavci. Tega nisem videl že ne vem koliko časa, po moje od kanarske Gomere. Gozdu sledi čisto prava džungla, saj se tam nekje začne park in deževni gozd. Na cesti srečamo nekaj tovornjakov, kateri so polno naloženi s sladkornim trsom. Tega so Indijci pripeljali s sabo in ga posadili na teh otokih, zdaj pa je tega trsa za cele ogromne plantaže. Po dveh urah in pol se pripeljemo v malo večje mesto z eno glavno ulico. Na vsaki strani so trgovina do trgovine, med njimi kakšna restavracija, pa še kakšna šiviljska delavnica bi se tu našla. Midva iščeva akumulatorje in zanima naju cena. Nič kaj poceni ne najdeva, zato pa jaz najdem zanimiv 12V hladilnik z zamrzovalnikom. Vse skupaj 130 litrov, poraba 75 W. Cena pa zelo dobra, le da je hladilnik primeren bolj za kakšen pohorski vikend, kot pa za na mojo barko, čeprav je visok in ozek. Lepo bi ga bilo imeti, morda pa kdaj rugič, na kakšni drugi barki.
Po končanem ogledu, sprehodu in spraševanju po cenah, greva na kosilo. Prva restavracija je Indijska in v njej ni nikogar. Druga je Kitajska in tu sta le dva moška, ki sta očitno tja zašla. Tretja je Fidžijska, a nama ne paše ambient, ker je bolj fast food. Naslednja je spet Kitajska, ta je sicer velika, a v njej ni nobene prazne mize. No od ene se ravno dvigujeta dve ženski in midva stopiva tja in se usedeva. Naročiva vsak svojo jed in ko pride na mizo, sva oba zadovoljna. Velika porcija, ogromno zelenjave, mesa, nudlov… in cena? 3,76 €. Odlično!
Preden odrine avtobus nazaj v Savusavu si ogledava še zelenjavno in sadno tržnico. Jaz tam kupim 600 gramov svežega ingverja in celo svežo zeljno glavo, za to pa plačam 1,78 €. Naredim še nekaj posnetkov in že greva v bus in proti domu.
Vmes še dobim sporočilo v katerem piše, da je v marino priplul Belgijec Rick, ter me čaka z mrzlim pivom. Nasmehnem se, a avtobus bo še nekaj časa vozil do mesta. Vseeno pa postajam žejen. Še sreča, da imam v nahrbtniku vodo. Ta bo zadostovala za nekaj časa, dokler ne pridem do kolega.
Zvečer smo vsi trije imeli prijetno skupno druženje in v trdi temi sem priveslal nazaj na barko, se stuširal in pojedel juho. Zdaj pa grem pogledati slike, če je katera od njih uspela in je v redu.
Celo noč je deževalo in tudi zjutraj, ko sem si nastavil alarm za bujenje je padal dež. Pogledam ven, čeprav se je dan šele začel buditi in vstajati, poleg megle zaradi dežja ne vidim ničesar. Verjetno z Darrylom ne bova šla v Labaso (domačini izgovarjajo Lambasa). Skuham si kavo in čakam še pol ure, nato pa pošljem sms Darrylu in tudi on se strinja, da je bolje, če greva na pot jutri. Zmenjeno.
Zjutraj sem še hotel malo zadremati, a ni šlo. Prebujen sem in tudi kofein je očitno naredil svoje. Zato berem knjigo in ne morem verjeti, da pada dež že dva dni skupaj. Vmes poberem deževnico in tokrat sem jo spet nabral dobrih 5 litrov. To vodo najraje uporabljam za pitje, ker je boljša od tiste iz plastenke. Kasneje si naredim res dober in zdrav sadni smuti iz sadja, katerega mi je prinesel Žare, potem pa se spravim pisati. Sredi pisanja preneha deževati in sramežljivo se pokaže sonce. Kako malo je potrebno človeku, da mu nariše nasmeh na obraz.
Preoblečem se, ter se spravim peš v mesto. Pri marini srečam Darryla, ki je ravno prišel iz mesta in s kosila, zato sedeva za eno mizo in malo debatirava. Kasneje gre on na barko, jaz pa v mesto. Ko grem mimo trgovine z navtičnimi stvarmi, me pokliče trgovec in mi pravi, da bo veriga v četrtek zjutraj. OK, naj bo, pa v četrtek. Sprehodim se še v mesto in se napotim na hrib, da si poženem kri po žilah, saj sem bil včeraj ves dan na barki. Šele zdaj vidim, kako so za hribom, ki meji na glavno mestno cesto, postavljene čudovite hiše. Večje, manjše, lepše in še lepše. Vsaka je po svoje posebna in verjetno tudi za osebe, katere živijo v njih, tudi dovolj velika. Na vrhu hriba še naredim nekaj posnetkov in se vrnem v mesto. Slučajno naletim na eno skrito prodajalno, kjer prodajajo korenino poprovca. Vprašam možaka, če ima kavo (korenino) za darilo in on mi prinese zavitek in reče: »To zavitek se nese, kadar se gre v drugo vas in se da poglavarju.« Dobro, potem mi dajte dva zavitka, da imam ob sebi, če bom slučajno kje sidral, pa da dam darilo poglavarju vasi oz. otoka. Zavitek ni ravno poceni, ni pa spet pretirano drag, da bi zaradi tega ne sidral na lepih otokih.
Kasneje grem še v trgovino, kupim peno za britje in nekaj malenkosti, nato pa se spravim na barko, kjer spijem pozno kavo, ob enem pa pripravljam večerjo. Danes bo piščančji kari in riž. Res bo dobro, saj sem to že nekajkrat kuhal. Tukaj tega sploh ni težko skuhati, saj je veliko Indijskih trgovin, v katerih se najde veliko začimb za piščanca na kakršen koli način.
Pa še nekaj besed o Fidžiju:
Fidži je otoška država v Tihem oceanu, ki jo sestavlja okoli 330 otokov, od katerih pa jih je poseljenih le slaba tretjina. Na arhipelagu, ki se nahaja vzhodno od Avstralije in severovzhodno od Nove Zelandije, živi okoli 850.000 prebivalcev. Prestolnica Fidžija je mesto Suva, ki se nahaja na največjem otoku, Viti Levu. Uradni jezik je fidžijščina, govorijo pa tudi angleščino in hindu. Na enem izmed nenaseljenih Fidžijevih otokov je bil posnet tudi film Brodolomec s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Tisti, ki ste ga gledali, se verjetno spomnite turkizne barve kristalno čistega morja in neskončno dolgih belih peščenih plaž. Plaže na Fidžiju nedvomno sodijo med najlepše na svetu, a Fidži je še veliko več kot to… V mirnih zalivih Fidžija se vitka palmova drevesa nagibajo nad neskončno turkizno morje. Pod palmami so številni zasebni moteli in hišice iz lesa, med njimi pa so napete platnene gugalnice, v katerih sanjarijo turisti, ki so pobegli pred hrupom in stresom civilizacije. Kopalci lahko v miru prisluhnejo zvoku oceanskih valov, ki se razlivajo čez drobna bela zrna mivke, se potapljajo v plitvini in plavajo v popolnoma prozorni vodi, zaradi katere se cela plaža sveti kot kristal. Fidži je tudi otočje ljubezni, predvsem za številne zahodnjake, Avstralce in Američane, je Fidži prva izbira za kraj njihove poroke ali medene tedne. Namesto, da bi za svojo svatbo v ZDA zapravili več deset tisoč dolarjev, za svoj najslajši mesec v življenju raje odštejejo okoli dva to tri tisoč dolarjev, kolikor stane paket poroke in dopustovanja na Fidžiju. Tu pa za svoj denar dobijo nepredstavljivo več – od koral in rib pod vodo, do ptic v zraku in pisanega sadja na tropskih drevesih.
Podobno navdušeni so tudi tisti, ki obiščejo Fidžijeve pragozdove, kjer se raznolike ptice postavljajo s pisanim perjem. Pragozdovi Fidžija so edinstveni tudi po tem, da v njih skoraj ni nevarnih živali ali strupenih žuželk. Vseeno se v njihove globine ni dobro spuščati brez lokalnega vodiča, saj se je zaradi gostega rastja po njih težko premikati, orientacija pa je skoraj nemogoča. V pragozdovih je kar nekaj krajev, ki jih holivudske kamere niso mogle prezreti, najslavnejši pa so slapovi Bouma na otoku Taveuni, kjer so posneli Vrnitev v Plavo laguno.
Kulinaričnemu užitku na Fidžiju se ne da upreti. Zadovoljstvo posebne vrste je obisk lokalne tržnice, ki kar kipi od stoterih barv sadja in zelenjave. Seveda morate vse tudi poskusiti in napolniti želodce z eno izmed specialitet tamkajšnje kuhinje, v kateri prednjači kokosovo mleko z imenom lolo. V njem se postrežejo slastni plodovi morja in najbolj znana jed kokoda, marinirana riba v limoninem soku s pekočimi čiliji.
Polinezijsko, malezijsko in indijsko poreklo prebivalcev Fidžija ustvarja prelepo kulturno mešanico. Danes lahko na vsakem koraku srečate nasmejane obraze domačinov, ki pa so še pred malo več kot sto leti veljali za kanibale. Konec 19. stoletja naj bi v neki vasici pojedli tudi misijonarja Thomasa Bakerja. A naj vas to ne prestraši, saj je ta običaj že zdavnaj mrtev. (prevzel od: moski.hudo.com)
Pozno sinoči sem prvič videl gasilni avto s sireno in utripajočimi lučmi. Vozil se je po glavni cesti in mislil sem, da kje gori. No potem pa smo danes dopoldan izvedeli, da je prišlo na otočju Kermadec (nekje na pol poti med Fidžijem in Novo Zelandijo cca 750 NM) do potresa 7,4 stopnje na globini 10.000 metrov pod gladino. To je seveda povzročilo dvig vode in pričakoval se je tsunami. Čeprav smo na tem otoku zaščiteni, saj so pred nami še mnogi Fidžijski otoki, so vseeno preventivno spustili sireno in čakali, kaj bodo rekli na otokih pred nami. Na srečo se ni nič zgodilo v našem delu, je pa kolikor danes berem ta dosegel Novo Zelandijo. Preventivno so opozorili tudi otoke višje od nas, vse do Ameriške Samoe in Solomonovih otokov. Pravzaprav sploh ne vem kaj bi lahko naredil v takšnem primeru, razen da bi zapustil barko z nahrbtnikom in odšel z drugimi na hrib. Verjamem, da so domačini s tem seznanjeni in bi bilo po moje tudi dobro organizirano. Samo da se je vse dobro izteklo.
Čisto celo noč je deževalo in tudi cel dan je padal dež kot za stavo. Morda je prekinilo za nekaj minut in te minute je dopoldan izkoristil moj novi sosed na boji, Francoz. Prišel je do moje barke, saj ga je zanimalo kakšna je voda na pomolu in pravi, da se mu zdi, da je danes malo rjava. Če je res obarvana rjavo ne vem, mu pa povem, da sem jaz zadnjič natočil vodo, a jo imam le za pranje posode, tuširanje, za vse ostalo pa imam vodo iz trgovine.
Ker ima na dingiju enak motor kot ga imam jaz, ga vprašam, če ima kaj rezervnih delov zanj, a že v naprej sem vedel da bo odgovor negativen. A vseeno, potem malo debatirava zakaj iščem rezervne dele, rjava veriga, akumulatorji in potem mi pravi, da naj ne kupujem akumulatorjev, da se vsak akumulator da narediti iz starega nov. Malo ga skeptično pogledam in ko skupaj pogledava video na Youtube, se tudi kasneje sam lotim obnove akumulatorja, tistega, ki sem ga že izločil in ni več priklopljen.
Tri ure sem garal v nedeljskem dnevu, in na koncu spoznal, da je to delo prazno mlatenje slame. Akumulator je bil ko sem ga priklopil in zagnal motor vroč, iz njega se je malo kadilo in v zraku se je čutil vonj po kislini. Kakorkoli, poskusil sem, dolgčas sem pregnal z delom in žal meni to ni uspelo, saj mislim, da so celice v srednjem delu uničene. Akumulator bo šel na obalo, da mi ne bo delal prevelike teže na barki. Bom pač za enkrat zmogel z enim samim, dokler ne nabavim dva nova.
Popoldan si skuham kavo, nato pa prebiram knjigo. Cel dan že dežuje kot za stavo. Zvečer si naredim večerjo, pogledam en film, vmes je nekdo praznoval in so izstrelili nekaj raket za ognjemet, katerega sem pogledal skozi okno barke.
Danes sem imel v planu, da bi okoli poldneva odplul naprej, saj je za popoldan napovedan ugoden veter. Sicer bi ga imel precej v premec in bi moral jadrati v orco, a ker je močan, bi bilo to vseeno malo bolje, če tudi bi za nekaj stopinj odstopal od idealne črte. Vendar me je že ob pol osmi uri zjutraj kontaktiral prodajalec iz navtične trgovine in mi sporočil, da se je dobro pogodil za mojo sidrno verigo in če želim naj pridem k njemu. Ker so se mi ravno včeraj poklopile še druge stvari, med njimi tudi finančne, sem odšel do prodajalne. Želel sem še nižjo ceno, a to nekako ni šlo in sem brez nakupa, razočaran zapustil trgovino. V tem času sem dobil tudi sporočilo od kolega Darryla in čez dobre pol ure sva se dobila na kavi. Tudi njemu sem razložil kaj se mi dogaja in ker pluje sam, enako kot jaz, mi je svetoval naj vzamem to verigo in naj ne zapuščam tega mesta s tisto, ki sem mu jo pokazal na Tongi. Sidrna veriga je preizkušena in testirana veriga in če tudi bi kje našel drugo verigo, ki bi bila cenejša, kitajske ali druge proizvodnje, bi bila vprašljiva kvaliteta. Na to je mislil seveda v cinkanju, v materialu, varu vsakega člena in še čem. Na koncu sem tudi sam dobro premislil in se v trgovini dogovoril za nabavo, ki bo prispela šele v sredo. Zato ostajam še najmanj do četrtka tukaj.
Ob kavi sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh in ko sem mu omenil akumulatorje, mi pove, da jih potrebuje tudi on. Darryl je bil na Tongi malo manj kot osem mesecev in pravi, da se je v tem času pogovarjal vsaj z osmimi ali desetimi kapetani bark, ki so mu povedali, da vsaka barka, ki je bila dlje časa na Tongi, je še vsaka ostala brez akumulatorjev. Sicer jaz ne vidim nobene logike v temu, on pa trdi, da mora biti neki magnetizem v tem delu, saj po navadi tudi kompasi ne delujejo pravilno. Nisem se želel spuščati v debato z njim okoli tega, ker se o tem premalo spoznam. Je pa res, da nekaj na tej Tongi vsekakor je, saj toliko škode kot sem imel tokrat, nisem imel nikjer v svojih petih letih: sidrna veriga, akumulatorji, vetrni generator, motor za dingija,…
Po kavi sva se odpravila na sprehod, vmes pa sem mu pokazal nekatere stvari v mestu, katere so ga zanimale, saj je on prišel šele včeraj, jaz pa sem tu že 9 dni. Ob pogovoru se nekako tudi odločiva, da bi v ponedeljek dopoldan odšla v glavno mesto tega odtoka, ki je cca 85 km oddaljeno od Savusavu. A najprej morava dobiti avtobusno kartico, za katero je procedura, kot da bi želel najeti avtobus, ne pa se samo voziti z njim. Pogoj za izstavitev kartice je potni list, ki ga tudi fotokopirajo ter še nekaj drugih podatkov. Ko imajo vse »črno na belem« ti izdajo posebno magnetno kartico. To je zdaj tukaj na novo, saj so menda šoferji zelo goljufali, ko so prejemali denar na avtobusu. Vedno so oddali samo polovico dnevnega izkupička, polovico pa zadržali za sebe. Nekaj znano mi je to. Slovenija pred leti? No potem sva morala s to kartico oditi na drugo mesto in tam so nama jo napolnili z vsoto, katero sva položila na njo. Vozovnica za v eno smer do Labase stane cca 2,70 € in avtobus vozi dobri dve uri.
Na tržnici še kupim nekaj kumaric in korenje, ter si kasneje na barki za večerjo naredim veliko skledo solate, z dodanimi zelišči, katera mi je včeraj prinesel Žare. Tudi z njim sem se slišal po telefonu in tudi on mi je dal kakšen nasvet za ponedeljek. Popoldan po kavi berem in zadremam za pol ure in ko sem se odpravil čistiti kopalnico, se je utrgal oblak in je deževalo kot za stavo. Postalo je temno in po dobri uri je nehalo deževati, zato pa se je ozračje ohladilo za kakšno stopinjo. Zvečer sem moral spraviti v pogon mojo Volvo Pento in si vsaj dobro uro polniti akumulatorje.
Petek je in 14.junij. Natančno pred šestimi leti, sva z Matjažem na ta dan zaključevala najino oz. njegovo jadranje na Indigu in zvečer sva bila že na čudoviti večerji v neki dobri restavraciji, kjer sva degustirala kar nekaj morskih jedi.
Tudi danes se je zgodila podobna zadeva, a z drugo osebo in na čisto drugem koncu sveta. Edino kar je skupnega v tem je Indigo in hrana.
Zjutraj se prebudim z budilko, saj vem da je danes dan, ko sva dogovorjena z Žaretom, da se srečava, preden odjadram naprej do kakšnega novega otoka. In kot sem vedel, se še dobro nisem uredil, me že kliče Žare na telefon. Prinesel mi je veliko škatlo svojega sadja in nekaj domačih zelišč. Odveslam na obalo in prevzamem škatlo, a se dogovoriva, da gre on naprej v mesto, ker ima nekaj svojih opravkov, jaz pa pridem čez kakšno uro za njim.
Pospravim sadje in zdaj imam v mreži polno pasijonk, limon, zrelih in zelenih banan, papaje,… zraven pa še diši po rožmarinu, baziliki in še čim. Uredim se in spet odveslam do obale in tam me že čaka Žare, saj je že opravil svoje opravke. Najprej se sprehodiva skozi mesto, pogledava skupaj nekatere stvari, greva v trgovino, nato pa na obalo, na klopco v debelo senco. Danes je namreč dan, ko sije in pripeka sonce. Pogovarjava se o času, ko je še delal, o časih, ki so nama obema poznani in obujava spomine za nazaj.
Ko pride čas za kosilo, greva v domačo kuhinjo, nekakšno res domačo gostišče, kjer strežejo avtohtono Fidžijsko hrano. Žare ne odstopa od posebne juhe z govejim mesom in kuhano korenino tapioke, podobno našemu krompirju. Imajo še kar nekaj jedi in ena od njih je tudi pečena jagnjetina v omaki in za prilogo imajo spet kuhano korenino tapioke. Ko je domačinka prinesla na mizo hrano, sem postal takoj lačen. Dišalo je po svežem in ves čas so se vrata gostilne zapirala in odpirala, ljudje pa so vstopali in odhajali, ker so se že najedli. Očitno je kuhinja dovolj znana, saj ima precej strank. Po končani hrani, sledi račun in to znaša dobre 4 € po osebi, kar pomeni, da je kosilo stalo kot ena srednja malica v Sloveniji. Tako sita in zadovoljna s kosilom, se še malo sprehodiva, jaz vmes fotografiram še nekaj domačinov in seveda drugih atraktivnih stvari tega mesta.
Kasneje greva še malo na tržnico, lekarno, pa še v tehnično trgovino in čas je da se posloviva. Bilo je prijetno druženje in bil je res lep del dneva, preživet z Žaretom. Žare odhaja domov, saj ima tudi doma obveznosti in živali, jaz pa se še nekaj časa potepam po mestu, saj sem iskal kolega Južnoafričana Darryla, ki je danes priplul na Fidži. Žal ga nisem našel, saj se verjetno potepa po mestu, nakupuje ter doživlja svoje prve skupne trenutke s tem otokom.
Jaz se odpravim na barko in popoldan preživim v branju knjige, urejanju fotografij in pisanju bloga. Kmalu je večer, čas za pripravo večerje, ki bo danes bolj lahka, potem pa opravim še kakšno malenkost in grem v posteljo. Čudovit dan je za mano in čudovito je imeti ob sebi prijazne in dobre ljudi…
Dež, pada, ne neha. Pravzaprav pada in pada, jaz pa pišem reportažo in če bo vse po sreči, jo bom zaključil, dvakrat prebral, uredil fotke in poslal naprej. Vsaj nekaj dobrega v tem dežju in slabem vremenu.
Ob 14. uri ne slišim več dežja in vidim, kako tudi pri sosedih molijo glavo iz barke. Pravkar sem končal s pisanjem in zdaj grem na sprehod, grem na tržnico in potem nazaj na barko. Odveslam do pomola, ne pridem niti do mesta, spet škropi. Ampak tokrat ne tako močno, da bi se jaz umaknil. Zlil sem se z domačini in tudi oni ne upoštevajo tega rahlega dežja.
Poseben čar ima tukajšnja tržnica in zato sem še bolj vesel, da jo lahko obiščem. Najprej naredim en krog med stojnicami in potem se odločim. Kupim velik šop peteršilja (pol ga bo za čaj, pol pa za kuho), kupim pol kg okre in kilogram manjših jajčevcev. Vse domače! Cena pa, manj kot stane eno pivo. Pri mesarju še kupim piščančje bedro in vem da bom imel čudovito večerjo.
Tudi škropiti je nehalo, zato se še malo sprehodim, da naredim vsaj 4 km, da poženem kri po žilah. Na barki odprem okna in čez 5 minut že imam vse mokro, saj je kar naenkrat začelo močno deževati.
Preberem kar sem danes napisal in ob peteršiljevem čaju, katerega sem danes zamenjal za kavo, pošljem direktno k naslovniku. Spet eno delo, ki je opravljeno.
Skuham še zelo dobro večerjo, nato pa se potopim v branje peljarja, preberem še dnevnik od Male na netu in potem bo čas za branje knjige pred spanjem.
Danes je za mano čisto navaden in preprost dan, brez posebnih dogajanj. Jutri bo kaj več, saj se dobim z Žaretom.
Že drugo noč sem slabo spal. Tokrat je bil kriv nizek pritisk in četica komarjev. Barabe! Vsi bi radi mojo kri, na tak ali drugačen način. Pošprical sem se po telesu, a ne pomaga, moram kupiti sprej na Fijiju, saj oni najbolj poznajo njihove komarje. Vem samo eno, tigrasti, zebrasti ali prozorni, vsi imajo nekaj skupnega – brenčanje. Zvečer imam prižgano spiralo, ki se cmari in dimi, pa tudi to ne pomaga. Žal v temi pa ne morem sedeti. Nad posteljo imam zvito mrežo, katero bom jutri moral namestiti okoli postelje.
Zjutraj le vstanem in po treh dneh se obrijem. Nočem biti neurejen puščavnik, ali eden od mnogih jadralcev, ki ne dajo veliko na sebe. Vreme je še vedno turobno in prav čutim, kako vse tišči k tlom. Zato skuham kavo in jo spijem v kokpitu. Nad zalivom je drobna meglica, tam daleč stran pa so težki oblaki. Pozna se, da je tukaj zima. Vsaj ciklonov ni več.
Kasneje začne padati dež in umaknem se v salon za mizo in se lotim pisanja reportaže. Ta mi prikliče v spomin Markeško otočje, prve spomine na ta paradiž Tihega oceana. Včasih pomislim, kako bi se vrnil nazaj in kako bi potem ostal na tej dosedanji poti več let. Čudovito je bilo. Čudoviti prijazni ljudje, čudoviti otoki, hrana, zalivi,… Zdaj sem tu, na Vanua Levu in spoznavam nove ljudi, novo kulturo ter nove običaje.
Ko dež preneha, odveslam z dingijem do obale in grem v železnino. Potrebujem nekaj metrov cevi za vodo. Ko jo najdem jo kupim in potem grem do pekarne, ter kupim črn kruh. Danes sem ga končno dobil. Potem stopim v trgovino in kupim še zobno pasto, vse ostalo imam na barki. Sprehodim se še po mestu, ogledujem si ljudi, sprehajalce. Danes sem za čuda videl kar nekaj žensk, ki so bile prijetnega videza, vse so bile domačinke oz. Indijke. Pa ne tiste z namazano rdečo piko na čelu in v nosu obvezen pearcing. Ampak tiste lepo oblečene in elegantne ženske, ki imajo tudi na nogah lakirane nohte, v obraz pa so prav simpatične. Po moje sem ujel kakšne uradnice med kosilom, zato sem jih tudi prvič videl, saj nisem navajen videvati lepih domačink. Pravzaprav so tukaj prave le avtohtone Fidžijanke, a med njimi še nisem zasledil lepe ženske.
Popoldan spet pada dež, jaz pa se po kavi in branju knjige sprostim, ter za pol ure zadremam v kokpitu. Moram nadoknaditi manjkajoči spanec in ta tišina je prav tisto, kar mi odgovarja. Po preprosti večerji spet pišem, saj me žene. Napisati moram vsaj 6 ali 7 strani teksta in tega res ni malo. Za sprostitev si pogledam še en film in potem grem spat. Upam, da mi je noč namenjena bolje, kot prejšnja.
Ob petih zjutraj me prebudi grmenje, bliskanje strel in močan naliv. V zaliv je prišla nevihta in vprašanje je, kaj se je dogajalo zunaj, če so bili v zalivu, ki je res dobro zaščiten, več kot pol metrski valovi. Nategovalo je vrv od muringa oz. od boje in barka je na trenutke škripala, kadar je vrv na bitvi zategnilo. Dvignil sem dingija na krmo in sedel v salon, saj nisem mogel več spati. Gledal sem strele svetlobo, bliskanje. Dež je z velikimi kapljami tolkel po palubi Indiga in voda se je zlivala v morje.
Zjutraj je še nekaj časa deževalo, nato pa se je pokazalo sonce in nastala je tista težka sparina. Ker me že nekaj dni boli uho, tako na dotik, sem si v njega našprical zdravilo in čez eno uro sem vzel veliko plastično tlačilko (inekcijo) in si spral čep iz levega ušesa. Zdaj je z ušesom bolje, še kakšen dan pa bom za vsak slučaj nosil vato. Ni kaj, včasih moraš biti za takšne malenkosti kar sam svoj zdravnik.
Po kavi in zajtrku sem imel delo s pisanjem in ker sem tukaj že teden dni, bo počasi potrebno razmišljati o premiku barke na kakšen drug otok. Zato sem si pogledal vreme, peljarje, pogledal sem si razne zemljevide in preučil pristajanje ter sidranje na otokih, kjer je obala polna skritih nevarnih koralnih grebenov in koralnih glav. Ko v mestu najdem še rastlino kava v lončku, jih nekaj kupim, da jih lahko podarim poglavarjem otokov, ter s tem prosim, če lahko sidram ob otoku, da ne bi imel kakšnih problemov. Ampak ne gre za kavo kot jo poznamo mi, temveč za pijačo, ki se pri njih dejansko imenuje kava. Iz korenin rastline yagona pridelajo pijačo. Zmeljejo korenine, jih dajo v cunjo ter v vodo. Iz tega postane napitek, ki za nas še zdaleč ni okusen. Jaz sem jo pil na Tongi in kot sem že napisal, ta brozga je zame imela okus, kot bi pil blatno vodo. Ta kava ima potencial za povzročitev odvisnosti, ker povzroča blago evforijo in relaksacijo. Učinek kave naj bi nastopil znotraj 20-30 minut, traja okoli dve uri, vendar se lahko čuti tudi do 8 ur. Učinek kave najpogosteje primerjajo z alkoholom. Učinki, kot so otrpelost ust in jezika, rahla zgovornost, pomirjenost, sproščene mišice, občutek ugodja, nastopijo postopoma. Učinek kave je odvisen od vrste in zaužite količine. Če pa to pijačo odkloniš, si užalil gostitelja.
Popoldan še dva krat zaveslam do pomola in si pripeljem še 80 litrov vode. Ko sem drugič točil vodo, me ogovori gospa iz Kalifornije, ki mi na vse pretege razlaga, kako ta voda ni v redu in je dobra samo za tuširat, za kuho pa nikakor ne. Povem ji, da sem včeraj osebno govoril z gospo iz marine in ta mi je zagotovila, da je voda dobra in da enako vodo uporabljajo v lokalu za kuhat in za pitje. Kar videl sem kako je otopela in kako je izbuljila oči od tega kar sem rekel. Potem je šla do dingija, kjer jo je že čakal mož. Verjetno je včeraj ali celo danes jedla tukaj in pila vodo, zdaj pa ji je malo žal. Ne vem zakaj že včeraj nisem izmeril kvaliteto vode, preden sem jo dal v tank, morda zaradi samega zaupanja v besede gospe iz marine. Zato sem to storil takoj, ko sem prišel na barko in TDS meter mi pokaže 46 ppm kar pomeni da je voda zelo dobra, le ekran se je obarval v rdeče, kar pomeni, da je v njej tudi nekaj težkih delcev in da je pogojno pitna. Tudi izmerjen »Ph« faktor vode je v redu, tako da draga gospa, ne boj se, ne boš zbolela.
Kasneje grem še na bencinsko črpalko in si pripeljem štiri kanistre nafte. Tukaj je nafta precej ceneje kot na Tongi ali v Sloveniji, saj stane liter komaj 0,81 EUR. Kar nekaj sem jo zadnje čase porabil za elektriko, saj je moral motor delati vsaj dve uri na dan, včasih tudi več.
V mesto mi danes ni uspelo oditi, saj se je dan prehitro končal. Bom pa zato odšel jutri, ker moram poiskati visokotemperaturno cev. Pravkar mi je Žare javil, da pride v petek v mesto in da si želi, da se dobiva, zato ga bom še tukaj počakal, potem pa v soboto res grem, saj Fidži ni samo ta otok.
Včasih res ne vem kaj je boljše od vremena, dež in oblačno vreme ali sonce, katero pripeka in greje. Prebral sem, da je tudi v Sloveniji vroče in tako nisem samo jaz podvržen vročini. Bo pa zato več energije v akumulatorjih. In ko smo že pri njih, sem danes doživel šok, saj mi je zjutraj na komandni tabli gorela rdeča lučka, to pa pomeni, da z akumulatorjema nekaj ni v redu. Zato sem se takoj po kavi vrgel na delo in odklapljal kable, meril in na koncu ugotovil, da ko ima hudič mlade, jih ima po navadi kar nekaj. Poleg verige, motorja in kapljajoče vodne črpalke, bo očitno potrebno nabaviti še nova akumulatorja. Eden od dveh je izpustil dušo, ter je obremenjeval še drugega. Ta drugi pa je na zadnjih izdihljajih in upam, da mu je dano že nekaj časa življenja z mano. Potrpi!
In ker že imam orodje v salonu, se odločim, da bom nadaljeval z delom, saj mi je le-to kar naenkrat zadišalo. Razdrl bom del motorja in poskušal popraviti tesnenje vodne impelerske črpalke. Ta že nekaj časa poleg nekaj kapljic vode spušča tudi olje. Tudi ona ima svojo rak rano in me počasi zapušča, a tudi ona je precej draga in morala bo počakati na vrsto. Zato odvijačim stopnice, da imam lažji dostop do motorja, jih odstranim, poberem olje in vodo, ter očistim del, kjer bom delal. Odvijem vodno črpalko, vse dobro olistim, razmastim, nato pa s silikonsko visokotemperaturno maso pričvrstim tesnilo in drugi del pri motorju. Vse skupaj spravim v red kot je bilo včasih. Zdaj mi manjka le še olje, ki pa ga žal nimam na barki. Torej moram v mesto in tam se pozanimam za dobro in cenovno ugodno motorno olje. Ker sem že spet v železnini, kjer imajo skoraj vse, se pozanimam še za akumulatorje in njihovo ceno. Ni kaj, dragi so, znamka pa ne znana. Zamahnem z roko, pa saj še niso na vrsti za nakup. Vmes slučajno najdem še prodajalno, kjer prodajajo pivo in druge alkoholne pijače. Tukaj alkohol ne prodajajo kot pri nas v marketu na policah, ampak imajo zato določene trgovine, ki to prodajajo samostojno ali v sklopu večjih marketov. Nič ne bom kupil, me pa zanimajo cene. Kar na rit me je vrglo, ko sem zagledal ceno viskija, litrske steklenice rdečega J.W.. Cena je skoraj petkratnik naše slovenske cene. Pivo je tudi nekaj dražje kot na Tongi in najcenejši rum je tukaj tako drag, da bi stal en krof na Fidžiju kot šest krofov na Trojanah. Ne razumem, kako si lahko to ljudje privoščijo, saj tudi vino in penina nista nič kaj poceni. Očitno je tudi tukaj tako, da je biti alkoholik velik privilegij.
Pet litrov olja kupim na bencinski črpalki in grem do dingi pontona. Vroče je, bolj kot sem pričakoval. Zato odveslam do barke in najprej spraznim in ven povlečem staro olje iz motorja, nato dolijem novega. Tako, zdaj upam, da bo nekaj časa mir.
Ob popoldanski kavi s tremi piškotki napišem nekaj stavkov na računalniku in obdelam nekaj fotografij za navtično revijo. Sedim v kokpitu in razmišljam, kako dobre delovne pogoje imam v svoji pisarni. Prijetno je pisati in imeti mir, zraven pa stavki letijo na ekran.
Kasneje se odločim, da grem do obale natočiti nekaj vode. Tukaj v zalivu je voda umazana, videl sem nekaj cevi, ki so napeljane v morje in sumim, da se iz njih izliva nečista voda. Zato tukaj ne bom delal vode in si jo bom raje vozil z obale. Nekaj jo še imam s Tonge, a ker je eden rezervoar že prazen, je bolje, da kar pričnem z delom. Za vodo imam samo dva 20 litrska kanistra, zato tokrat dvakrat preveslam pot do obale in si natočim 80 litrov vode, za prvo silo. Jutri bom pripeljal še dva krat in tank bo spet poln. Voda je dobra za tuširanje, pranje posode, ni pa dobra za piti, zato si bom moral v naslednjih dneh vodo kupiti v marketu. Upam, da je vsaj ta poceni in ni podobna cenam alkohola.
Zvečer si naredim še dobro večerjo in potem se sprostim ob gledanju filma, ter odidem spat.
Danes je nedelja in po včerajšnjemu slabem vremenu je danes prav tako kislo in oblačno jutro. Mar ne bo sonca? Kdo mi bo napolnil akomulatorje? Vem, motor. Vključim delovanje motorja in ob enem čakam, da se jadrnica z Ameriško zastavo premakne s svoje boje in odpluje iz zaliva. Ko se to zgodi, me marinero s čolnom pozove, da se prestavim z barko na njihovo mesto, saj sem to včeraj prosil. Zakaj? Zato, ker bom potem od barke do dingi pontona oddaljen samo 70 metrov in ne več 400 metrov. Torej bo po novem manj veslanja. Ko se prestavim, se privežem za popolnoma nov mooring oz. bojo in že sem v dingiju ter veslam na obalo. Spotoma odnesem še smeti in sem že na cesti. Nedelja je, jaz pa sem obljubil Žaretu, da se odzovem na njegovo povabilo, na nedeljsko kosilo. A najprej moram priti do njega. Avtobusi ne vozijo, taksiji pa so tako redki na cesti, da bi jih lahko s prsti preštel, poleg tega je vsak ki se pelje mimo nabito poln. Nimam druge, kot da pešačim slabih 8 km, od tega dobrih 1,5 km visoko v hrib. Vmes še večkrat dvignem palec, a mi nihče ne ustavi. Pogledam če sploh stojim na pravi strani ceste, saj je vozni režim obrnjen od našega, torej vožnja po levi. Vse je v redu, le ljudje mi ne ustavijo. Tujec, ki se sprehaja v nedeljo ob cesti, po moje nima vseh pik v glavi.
Po dobri uri in pol le pridem do posestva in pozdravim Žareta. Ta je že skuhal kosilo, dobro domačo juho. Zgodaj zjutraj, še v temi, je pokončal enega petelina in ga skuhal, že včeraj je izkopal poseben koren, ki je podoben po okusu krompirju in spekel Fidžijski hrustljav krompirček. Naredil je še solato in kaj lahko človek še pričakuje boljšega za nedeljsko kosilo.
Po čudovitem in dobrem kosilu sva se sprehodila po posestvu, kjer mi je Žare razkazal nekaj zelišč, listov in seveda dreves, ter mi povedal, za kaj se kakšno od teh uporablja. Eni listi so tako dišali, da sem si jih podrgnil pod nosom in potem mi pove, da so ravno ti listi dobri za inhalacijo, kadar si prehlajen. Ni kaj, hitro se učim in srkam v sebe, vse kar mi lahko prav pride.
Vmes narediva še nekaj fotografij, saj Žare res dobro fotografira in ima to v sebi še iz časov, ko je še delal v Sloveniji. Popoldne pa se spet pripravlja k dežju, zato se po popiti kavi poslovim in Žare mi poda še veliko vrečko sadja, polno banan, pasionk in papaj. Hvala ti, poslovim se in grem. Čaka me spet dolga pot nazaj do barke.
Tokrat sem prišel po hribu do glavne ceste in po slabih dveh kilometrih ravne ceste ustavim taksi, ki me zapelje za 1 dolar do marine. V roke mu porinem 2 dolarja, saj me je rešil peklenskih muk. Če bi moral hoditi še 500 metrov, bi se ustavil in sedel, saj mi je prst na nogi tako zatekel, da je bil videti kar grozljiv. Ob tem sem čutil močno bolečino, ki je verjetno posledica preobremenitve sklepov, katere je že dodobra načela dolgoletna putika.
Zvečer na barki napišem del članka za novo naročilo v navtični reviji in napišem ta tekst za blog. Dan se končuje in prijetno je bilo v družbi Slovenca, ki živi na Fidžiju in s katerim sva se res dobro ujela.
Translate »
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Podrobnosti
