8. julij, 2019

Suva, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Po prijetno prespani noči, brez tistega močnega zibanja, se uredim in grem v dingija. Čudi me, ker v rezervoarju ni goriva, saj vem, da bi ga moralo biti še vsaj malo manj kot pol rezervoarja. Ugotovim, da mi spušča na uplinjaču, kar pomeni, da bo potrebno zamenjati novo tesnilo. Nalijem gorivo in motorček se prižge iz prve. Goriva še ne bo zmanjkalo, saj kaplja po kapljicah. Od barke do Yacht Cluba imam približno slab kilometer plovbe z dingijem. Ko pridem v njihovo marino, se privežem in grem v mesto. Tako, začetek ni tako slab, kot mi je rekel eden od jadralcev, ki je celotno mesto popljuval in se zgrozil nad številom Indijcev. V med rasna vprašanja se ne bom vpletal, ker zame ni črnih in belih. Zame so samo lepe in manj privlačne ☺.

Najprej mimo zapora, na katerem piše, da je prevzgojni dom za odrasle. Potem me pot do centra vodi skozi industrijsko cono, kjer je tudi Fiji pivovarna. Hmmm le od kod dobivajo vodo? Iz morja? Mislim, da iz varnostnih razlogov ne bom pil tega piva. Potem pa čez most v prvo cono centra mesta. Avtobusna postaja in gneča. Na cesti je ogromno avtomobilov, ljudi videvaš povsod. A kdo tukaj sploh dela? Najdem servis za telefone, ki mi ga je predlagal Google, stopim notri in se pogovorim. Ob štirih bo gotovo, pravi mojster in obžaluje ker bom izgubil vse, kar sem imel v telefonu. Zmigam z rameni in grem naprej. Iz več nadstropnih hiš, sedaj prihajam do novejšega dela, kjer so zgrajene stolpnice, večinoma banke in poslovne stavbe. Tudi dve veliki veleblagovnici najdem, ter nekaj lepih in zanimivih objektov. Seveda vse fotografiram in si zdaj ogledujem velik in zelen park sredi mesta. Pridem že do drugega mosta, kjer se center mesta počasi končuje in tu so zdaj hoteli in najdem tudi stavbo njihovega parlamenta. Niti ni tako zastraženo, kot sem najprej pričakoval, da bo. Na parkirišču  je nekaj belih Toyotinih SUV-ov s posebnimi tablicami in v njih počivajo šoferji. Po moje parlament zaseda in ko končajo, bodo šoferji spet imeli delo. 

Malo naprej je čudovit park, za katerega potem ugotovim, da je botanični vrt. Preštejem 11 koscev trave, ki s kosilnicami na nitko homogeno in skladno kosijo travo. No, ne razumem, zakaj to ne naredi en človek na večji kosilnici. Brezhibna ravnina, in le nekaj ovir, ki bi jih zlahka premagal z mini traktorsko kosilnico. Slišim dretje, kot bi se drle ptice, a ko pogledam na vrh dreves, opazim v krošnji na stotine netopirjev. Uff, toliko jih še nisem videl na kupu. Malo naprej po glavni cesti, stoji stražar s puško pri vhodu. Vprašam ga če ga lahko fotografiram, a ta niti ne trzne. Pogledam proti čuvajnici in v njej je oficir. Pokličem ga in ga potem vprašam, če lahko vojaka fotografiram, ter kaj straži. Dobim dovoljenje za fotografiranje in izvem, da je to ograjeno zemljišče, kjer stoji na vrhu hriba čudovita bela predsedniška palača. Ni White house predsednika Trumpa, ampak je zelo lepa palača. 

Pogledam na rezervni telefon in v eno stran sem prehodil 5,07 km. No zdaj pa še v večji vročini nazaj. Na servisu mojega Samsunga ne dobim, jutri bo gotov, saj mojstru nekaj nagaja. No, meni tudi ta isti telefon nagaja. Naj še njemu malo kravžlja živce. Vmes še najdem specializirano trgovino z akumulatorji. Točno takšnega imajo, kot ga potrebujem, da bom imel par. Kot pravi balkanec se lotim barantanja in uspem kar dobro spraviti ceno nižje, a ne tako nizko kot sem si želel. No vsaj poskusil sem in vsekakor, akumulator ostaja v trgovini.

Vsak čas bo noč, zato moram do marine. Tam me čaka viseči dingi, ki se je na pol obesil. Pozabil sem na oseko, ki je tukaj malo manj kot dva metra. Poženem motorček, ki niti ne trzne. Preverim  gorivo,…. Ni ga. Noč počasi pada na morje, jaz pa padam na vesla in veslam, kot bi bil v dvojcu, ne pa v enojcu. Ves prepoten priveslam do barke in za danes bo dovolj rekreacije. 10 km hoje, 1 km veslanja, mnogo govorjenja in ves čas sem nosil še nahrbtnik. Važno je, da me je mesto navdušilo!

7. julij, 2019

Suva, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Zdaj res vem, zakaj nihče noče ostati v Levuki. Zato, ker res rola na polno. Edino sidrišče brez koral je tukaj naravnost pred cerkvijo in tu prihaja val direktno za rif. Zato sem se ob slabem spancu odločil, da tega malega in starega mesta ne grem niti pogledati. Nedelja je in vse je danes zaprto, zato ob svitu dvignem sidro in odplujem dalje. Čaka me nekaj manj kot 60 NM in če jih bom hotel prepluti ob belem dnevu bom moral biti priden, saj je napovedano vsak dan manj vetra.

Zaplujem ob dokaj solidnem vetru in vem, da ga moram spet do 12. ali 13. ure izkoristiti. Potem, ko bom spodaj v zavetrju, vetra ne bo. Vala je komaj dobrih pol metra morda malo več, veter pa je v pol krmo, a je stabilen s 15 vozli. Na polna jadra jadram od 5,7 do 6,5 vozla. Večkrat prav čutim, kako me še val potisne naprej, saj zdaj prihaja bolj na krmo. Jadram približno dve milji od obale, saj se kar bojim teh koralnih grebenov in nekako ne bi rad ves čas razmišljal ali sem blizu njih ali ne. Namočil sem tudi trnek in vaba čaka, da se riba ujame, brez glist prosim! Potem doživim eno manjšo nevihtico, kjer skoraj malo prepozno krajšam jadra, saj ni bilo videti, da bo tako močno pihnilo. Po pol ure se vse konča, barka je oprana, jadra so spet zunaj, jaz pa iz 7,2 vozla spet jadram na okoli 6 vozlov.

Ko priplujem do južnega dela, kjer po spodnji strani plujem za Suvo, mi vetra skoraj zmanjka. Bela jadra plapolajo, vetra je komaj 4,3 vozla. Ni kaj, zvijem genovo, glavno jadro pa kar pustim gor, če bi se veter spet pokazal. Če ni vetra pa je močan tok, pa tudi kakšen val se najde, ki je malo večji in Indigo srfa po njem. Žal zdaj motoriram in varčujem z gorivom pri 1600 obratih, zato je zdaj moja hitrost komaj 5,2 vozla ali kakšen vozel gor ali dol. Tokrat tudi prvič vidim jadrnico, ki je plula na varni razdalji mimo mene, kasneje pa še SARovo večje oranžno plovilo.

Ko priplujem v bližino vhoda za v zaliv pred mestom Suva, pospravim ribiški pribor, saj nič nisem ujel. Dvakrat je nekaj zagrabilo in spustilo. Ko potegnem vabo na krov vidim, da je pred vabo t.i. nevidni flaks kar nagrižen, moral ga bom jutri zamenjati. Očitno se je prej ujel wahoo, moja favorizirana riba. Sem pa presenečen nad mestom, saj po dolgem času spet vidim stolpnice in visoke hiše. Še bolj me stisne, ko vidim na rifu nasedlo ladjo, katera se je potopila vsaj 10 metrov pred varno cono. Škoda. V zaliv plujem s tremi vozli, čeprav imam dobre 3 in pol milje do sidrišča pred Yacht Clubom. Na sidrišču je sidrano nekaj trajektov, nekaj večjih in nekaj manjših ladij. Predvsem pa me zmoti, ko vidim vsaj 7 ali 8 potopljenih ladij. Ležijo na rifih, koralnih glavah in še kje, vse pa so v zalivu. Torej če sem lahko malo nesramen, so vse koralne glave in rifi označeni s temi nasedlimi ladjami. Vseeno pa sem previden in ko priplujem do sidrišča, na varni razdalji od drugih jadrnic in bark spustim verigo s sidrom v globino 11 metrov. Sidram in sidro lepo prime.

56,9 NM je bila danes dolga plovba in to sem preplul v desetih urah in petih minutah. Povpreček je soliden, 5,7 NM na uro. Skuham si najprej kavo, preverim emaile in sporočila, saj si veliko pišemo med jadralci, ki jadramo tu na Pacifiku. Iz Slovenije bodo sporočila in emaili začeli prihajati šele po moji šesti uri zvečer. Zvečer si pripravim še večerjo, saj danes razen enega jogurta, malo sadja in ene vrstice čokolade nisem še nič jedel. Sem pa zato veliko pil. Kasneje se na krmi stuširam z ogromno tople vode in v kokpitu uživam v soju mestnih luči, čeprav ne maram velikih mest. A sprememba tudi nekaj šteje.

Zvečer je sidrišče mirno, le sliši se zvok motorjev velikih ladij in trajektov, a tudi ti bodo izginili, ko bom zaspal.

6. julij, 2019

Levuka, otok Ovalau, Fidji

Tisto kar sem včeraj, danes nisem, torej dobro spal. Veter je kaj nekajkrat pihnil skozi vrhove do morja in barka je na boji kar nekaj krat zaječala. Malo me je bilo strah, da se še meni ne bi zgodilo, da bi se mi utrgal muring, kot se je to zgodilo eni barki ravno tu, pred letom ali dve. Sredi noči vstanem in v vodo vržem sidro in spustim 50 m verige. Tu kjer je boja je globina 23 metrov, na sredini zaliva več kot 35 m, za mano in pred mano pa koralni greben. Torej, najprej varnost.

Zbudim se ob štirih, zdaj veriga ropota po kamnitem in koralnem dnu. Prenos zvoka je res moteč, zato kar vstanem, si skuham kavo in si pripravim zelenjavni ter sirni nadev za v Indijske rotije. Nekaj za zajtrk, nekaj za med plovbo. Dvignem verigo s sidrom, se odvežem z boje in ob prvem svitu zaplujem previdno iz zaliva. Skoraj me na rit vrže, ko levo od sebe še v zalivu, vidim manjšega, morda 7 ali 8 m velikega kita. Pomislil sem, da je kakšen megalomanski delfin, saj je tudi on pihnil zrak ven iz sebe, saj drugače ga sploh ne bi videl, če ga ne bi slišal. Verjetno je zvabil v zaliv kakšno jato rib in se zdaj masti. Zadnjič sem menda enega v Savusavu zamudil, ko je plaval med barkami, jaz pa sem v notranjosti pisal na laptop.

Pred mano je okoli 45 NM do otoka Ovalau in kot kaže vremenska napoved, bom tudi danes hiter, le valovi bodo malo večji, a ne bodo presegali dveh metrov. In res, takoj ko priplujem izza otoka, se pojavi močan in skoraj idealen veter. Ker ga je okoli 24 vozlov, skrajšam glavno jadro, ki sem ga že zdavnaj odprl in razvijem genovo. Vseeno potem še malo skrajšam genovo, ker je veter potegnil na 26 in 27 vozlov. Barka ima zdaj valove z boka in to pomeni, da bo plovba zelo rolly. Indigo zdaj leti 6,6 vozla in meni se kar smeji. Malo kasneje se veter le malo umiri in pade na 20 ali še malo manj vozlov in zdaj je plovba že boljša. Razvijem celo genovo in že me kliče rola na krmi. Vlečem in se borim, borim se z barko, vetrom, hitrostjo in z ribo. Po petnajstih minutah zmagam jaz. Končno! Riba je v kokpitu in že ji režem pol glave, da ji presekam žile in da izkrvavi. Mahi mahi ali lampuga, velika kakšnih 75 ali več cm in težka približno dobre 4 kg, morda malo več. Vzamem drugi nož in jo zarežem, ter odrežem z nje šest čudovitih 15 cm dolgih filejev. Mmm…se mi že smeji. Potem pa kot vedno le pogledam drobovino in v njej najdem za slabo pest tankih, belih, 10 cm dolgih glist. Vem kaj to pomeni, zato vse skupaj vržem nazaj v morje in danes pač ne bo sveže ribe. Dobro operem še posodo, nož in desko, potem pa sklenem, da z ribolovom za danes končam. Me je minilo.

Ko je ura točno 12:00 sem pri koralnem grebenu Wakaya, ko veter enostavno pade in ga je komaj za 7 vozlov. Do cilja imam še 16 NM in to bom moral motorirati. Pred koralnim grebenom že od daleč z daljnogledom iščem vhod in ko ga najdem, še pogledam malo ob in po obali. Nobenega plovila ne vidim nikjer. No pa le priplujem čez dobro označen in cca 40 m širok prehod med koralnima grebenoma in ko najdem primerno globino, sidram na trinajstih metrih. Malo kasneje sem začutil in izvedel, zakaj ni tu nobenega plovila. Najboljše sidrišče je tu kjer sem, a tu prihajajo valovi in barka se dviga in spušča, krma udarja ob gladino in že vem, da to ne bo v redu. No dva dni bom že preživel, če sem že tu. Preplul sem 47,5 NM v osmih urah in pol, kar je slabše kot včeraj. Povpreček je 5,72 navtične milje na uro. Zvečer si naredim zelenjavno večerjo in počasi premišljujem, da bi kar jutri odrinil od tu. Sploh ni prijetno.

5. julij, 2019

Dere Bay, otok Koro,  Fidji


Zjutraj se po res dobrem spancu zbudim v prijetno in sončno jutro. Sonce že ima svojo moč in je že posušilo vso vlago, katera se je nabrala v toku večera. Vstanem, se uredim, skuham kavo in ob njej še enkrat preko aplikacije preverim vreme. Potem si še enkrat ogledam pot in sploh vhod v zaliv. Vse imam urejeno, naredim si še dve zaslonski fotografiji zaliva v Google Earthu in pripravim barko. Dingi gre na prečno palubo, opravim še nekaj malenkosti v notranjosti, prižgem navigacijo in instrumente, prižgem motor  in se odvežem. Grem. Adijo Savusavu. Bilo je res lepo, a skoraj predolgo. Sploh ne vem, če je še kdo od naših jadralcev ostal tako dolgo na enem mestu, razen mene. No vse z razlogom, a ne?

V zalivu ni vetra in preden pridem iz njega na odprto morje, traja kar eno uro. Potem pa začutim veter, razprem jadri in ugasnem motor. Prijetno jadranje ob 16-tih vozlih vetra in metrskemu valu na 60° je skoraj fantastično. V vodo še vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Vse je tako, kot mora biti. Pred mano je cca 35 NM plovbe in še popoldne bom tam. Po eni uri plovbe pridem iz zavetja otokov in piha med 18 in 22 vozli, zdaj skrajšam glavno jadro za eno tretjino, saj sem precej nagnjen in barka pred krajšavo leti konstantno 6,9 vozla. Preveč za jambor, pripone, krmilo in avtopilota. Zdaj ko je jadro skrajšano je vse lepše, a ga vseeno skrajšam še malo in sem na polovici. Jadram s hitrostjo med 6,1 in 6,4 vozla in meni je to več kot OK. Tokrat se res pozna, da imam res dober veter v pol krmo, 1,5 m kratke valove in nov AF premaz na Indigu.  Kmalu zapoje rola in ujela se je riba. No ta je bila res velika, vleče flaks kljub zavori, ta se kar kmalu utrga nad vozlom in šla je riba, z njo pa še ena vaba. Super! Nastavim novo in spet čakam ribo. Pravkar je zapihalo še tri vozle več in zdaj sem že spet nagnjen. Spustim le boom na škoti in se že bolje počutim. Spet zapoje rola in srebrna riba se 70 metrov za mano vrže ven. Velika je, težko bo. No še rekel nisem do konca, pa se je že rešila trnka, zato je na srečo vaba ostala na flaaksu. Ker sem zelo hitro jadral, saj sem imel vse idealne pogoje, sem želel fotografirati otok, ki je zdaj že pred mano. Pogledam na mizo in moj telefon kaže samo osnovni začetni napis. Želim ga ugasniti, pa ne gre. Želim ga resetirati na dve tipke, pa se ugasne, prižge in spet je vse enako. Potem resetiram baterijo na dve tipki. Nič. OK potem pa reset na tovarniško nastavitev preko treh tipk. Tudi ne gre. Gre samo na tri tipke, kjer zahteva program Odin. No tega nimam, ga z drugim pametnim telefonom, katerega imam v rezervi oz. za Iridium Go, kasneje poiščem na spletu in ga potegnem dol. No zdaj pa še fotk nimam Dere zaliva. Tam je kar nekaj koralnih grebenov, zato mi je satelitska fotka zelo pomembna. Potem pa prestavim sim kartico v star telefon, vklopim Googlov zemljevid, GPS in dela. Pred vhodom v zaliv še spravim jadra in z motorjem, počasi, vplujem v zaliv. Gledam ploter s karto in telefon s satelitsko sliko. Kmalu sem v zalivu in tu so boje. Pokličem po VHF postaji, če se lahko privežem na bojo, da ne bom sidral na 23 metrih, saj niti ne vem kakšno dno je. Če so korale ne bo v redu. Nihče se ne javi in jaz se privežem na prvo bojo od treh. Bo že kdo prišel kasirat ali pa povedati, da se ne smem vezati na bojo. Tako, za mano je po GPS-ju 37,5 NM, katere sem preplul v šestih urah in desetih minutah. Povpreček hitrosti jadranja je 6,23 vozla. Super!

Najprej popoldanska kavica, nato pa spet brskanje po telefonu. A ne gre. Kapituliram na polni črti. Odložim telefon in si pripravim kosilo z večerjo. Skuham si zelo dobro maroško sahkshuko. Vegeterijanska jed, ki ima v sebi veliko okusov in dišav. Vsak dan bi jo jedel. Preko satelitskega telefona pogledam še vreme, saj tukaj v zalivu internet preko sim kartice ne dela. Jutri zgodaj grem naprej, saj tu nimam kaj iskati. Tukaj se nahaja samo turistični kompleks, ki je videti bolj prazen kot poln. Nad njim so visoki hribi in skoraj nobene hiše. Na tablici, ki je na srečo polna, nastavim še sidrni alarm, napišem nekaj stavkov na laptop, ter pošljem blog preko satelita. Zvečer sem iskal moji dve živalci,  geckota Toma in Jerrya, a ju nisem našel. Toma sem še zjutraj videl v kokpitu, zdaj pa sta se verjetno skrila. Upam le, da nista med jadranjem padla v morje. 

4. julij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Kako zanimivo zna biti jutro, ko grem najprej v kokpit, pogledam proti vodi in ne vidim nobenega mavričnega bencinskega madeža v morju. Super. Potem povlečem dingija in izpod motorja vzamem papirnati prtiček in ta je suh. No pa mi je uspelo!

Ko pijem kavo, na laptopu odprem OpenCPN kartografijo in si ogledujem pot. Ne vem že kolikokrat sem jo odprl, premeril, a sem še vedno zelo neodločen. Pregledam obe smeri in… se končno odločim. Savusavu, otok Koro, Otok Ovalau, Otok Viti Levu- Suva,… Kdaj pa bi šel? Jutri seveda, jutri je mesec dni že kar sem v Savusavu in uredil sem skoraj vse. Le še akumulatorje uredim pa bo. Enkrat bo tudi to.

Začnem z delom, ko mi zvoni telefon. Žare. Pogovarjava se in mojster je spet v mestu. OK, pridem, čez eno uro, ko opravim svoje delo. Najdeva se kot vedno in potem se druživa štiri ure. Vmes greva še na kosilo, trgovino, tržnico,… Ko se razideva je tokrat malo drugače, morda za odtenek lažje kot zadnjič.

Jaz grem še v marino, plačam svoj račun za bojo, grem še v trgovino in nabavim nekaj svežih zadev, potem pa vse pospravim. Po popoldanski kavi spravim Tohatsu motor na barko, ter s spodnje strani očistim dingija. Seveda brez čistilnih sredstev in gobice ne gre. Potem ga potegnem na krmo in do jutri bo tu. Stuširam se, pripravim barko in jutri je nekaj vetra, zato bom jutri odšel dalje.

3. julij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

 

Zjutraj se prebudim in se zagledam v lepo sončno jutro. Pogled se mi ustavi na mojem Tohatsu motorčku in še bolj na površini vode, kjer plava nekaj mastnih madežev od bencina. In ravno takrat spet kane kapljica v morje in spet se zasveti mavričen madež. Jebela cesta, to pa nekaj ne bo v redu! Pogledam v tank z gorivom, sicer se mi zdi da nekaj goriva manjka, ni pa to za obupat in še manj za čas, da bi padel v paniko in zagnal vik in krik. Delo me vedno počaka, nihče ne bo tega naredil namesto mene. Torej prvo kava, zajtrk in potem delo. 

Lotim se motorja, dam ga v kokpit in mu snamem pokrove, nato ga obrišem in vidim, da kaplja pri pipici. Potrebna bo nova objemka in nova cev. Ker je ta cev drugačna od navadnih črni cevi za gorivo, jo dam v žep in zaveslam do obale in grem najprej kupiti inox  široke objemke. Najdem jih v marini v navtični trgovini. Drage so kot žafran, a jih kupim. Cevi nimajo, zato jo grem iskat po drugih specializiranih trgovinah v mestu. Končno jo v eni zakotni trgovini najdem in prosim, da mi trgovec odreže 30 cm dolg kos. Trgovec me gleda in pravi, da 30 metrov je nima. Pokažem z roko, da je potrebujem samo 30 cm. Moral se bom naučiti govoriti Fidžijsko, da mi ne bo treba kazati, kaj je 30 cm. Ne vem kako bi mu pokazal, če bi jo potreboval 3 m? Verjetno bi raztegnil roke in noge.

Cev je v nahrbtniku, objemke tudi, napolnim še SIM kartico, saj mi čez dva dni poteče dobroimetje in grem nazaj na barko. Končno vse popravim, ter preverim, da več ne teče. Sestavim vse skupaj, poženem motor in ga testiram. Ni kaj, mojster »A je To« vse popravi kar zna, kar pa ne zna pa je za to zadolžen Indijec Sanjay. Hvala mu, verjetno se mu bo še velikokrat kolcalo.

Potem grem v največji vročini na obalo in pripeljem v dveh turah 90 litrov dizel goriva za barko in 10 litrov super bencina za moj watermaker. Ker sem že pri kantah, grem še po 20 litrov vode na obalo, pa čeprav je ne potrebujem, ampak, naj bo pri roki. Popoldanska kava, tuširanje in nato branje knjige v senci. Proti večeru grem še v pisarno marine, se nekaj dogovorim in počakam kolega Darryla, da greva na sprehod in potem na večerjo. Danes bo spet na vrsti zelenjavni kari za 2,60 €. 

Med večerjo zagledam kolega Georgea, plastičnega kirurga iz Švice. Tudi on je prijadral iz Suve v Savusavu. Razveseliva se drug drugega, on me še spozna z Nemcem Walterjem, ki je drugi del njegove posadke in kmalu nam steče pogovor. Imamo se lepo in imamo si tudi kaj za povedati. Ob večerji, prijetni glasbi iz zvočnika in seveda ob prijetni svetlobi tega večera.

Pozno je in ko se razidemo, grem še na en kratek sprehod po mestu. Mesto je ponoči mirno, v njem je zelo malo ljudi in skoraj ni nikogar, ki bi se sprehajal v tem, ne prevročem večeru. Kasneje še odveslam na barko in si pogledam del filma, katerega prekinem, saj se mi zapirajo oči. Potrebno bo zaspati, torej lahko noč Fidži.

2. julij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji


Sončno jutro nariše nasmeh vsakemu od nas, saj je to najboljše od vremena. Upam, da se bo danes nekaj spremenilo glede motorčka, če ne pa vsaj jutri. A ker se mi tukaj počasi izteka čas, se moram  v naslednjih dneh pripraviti za premik. Kam? Največji problem so razdalje in koralni grebeni, kateri so skoraj tik eden ob drugem. Preučujem dve možnosti, ena s severne strani in dostop na otok Viti Levu, vse do mesta Lautoka, kjer je menda dobro sidrišče in potem imam dobro izhodišče na otoke Yasawa group. Druga možnost je otok Koro, pa otok Ovalau, kjer je lepo in staro mesto, ter dobro sidrišče. Nato ob obali mimo mesta Suva do otoka Beqa, kjer je menda tudi dobro sidrišče in tu se splača pogledati hojo domorodcev po žarečih kamnih. Tri ure kalkuliram, berem in premišljujem. Najbolj mi diši krajša, prva ruta, a tam potem najmanj vidim in doživim. Najbolje bo, da postavim zemljevid na tla in na njemu zavrtim steklenico. Kjer se dulec ustavi, tja pač zaplujem.

Sredi tega razmišljanja me prebudi zvonjenje telefona in vidim, da me kliče Žare. V mestu je in me sprašuje, če se kaj vidiva. Seveda, samo oblečem se in pridem. Srečava se in greva po trgovinah, saj mora kupiti nekaj stvari, jaz pa si zraven ogledujem prodajno blago, a nič ne kupim. Ker je zelo vroče, greva v eno od restavracij in v njihovem pokritem ter senčnem vrtu spijeva Colo. Ob tem se pogovarjava in čas hitro mine, ko mora Žare domov. Posloviva se, tokrat drugače, saj ne veva, kdaj se bova spet videla. Ko sem šel stran od njega, mi je bilo težko in v očeh so se mi nabrale solze. V tem času od kar sem tu, sva se nekajkrat videla in drug drugemu sva se usedla v srce in dušo. Žare je res dober človek!

Potem odidem do mehanika Sanjaya in čeprav sem pol ure prehiter, se mi nariše nasmeh na obrazu. Moj motorček je sestavljen in brni v velikem sodu z vodo. Jupiiii! Ej, ko bi me kdo videl, če bi se dalo bi zaplesal od veselja. Pravi, da še ni vse gotovo, saj mora opraviti še test motorja (pol ure mora delovati neprekinjeno), zavrtati eno luknjo za ključavnico, na delu ki sem ga polomil in potem bova videla. Vse mi je lepo očistil, podmazal, zamenjal nekaj zarjavelih vijakov in objemk, zamenjal je uplinjač, saj ga je nadomestil s svojim, rabljenim. Počakam in ko je vse gotovo, ga potegneva iz vode, obriševa, plačam račun, ki sploh ni bil hudo velik in potem grem. Motor sem nosil dva kilometra, saj sem od samega razburjenja in veselja pozabil, da je vseeno težak. A zdaj mi ni bil, prestavljal sem ga iz leve roke v desno in obratno. Kar kmalu sem bil pred dingijem. Tam še srečam Ricka (nekdanji partner od J.T.) in potem ko se pogovoriva, montiram motorček na dingija. Verjeli ali ne, čudovito paše na moj mali čolniček.

A zdaj moram še na Upravo, da podaljšam bivanje na Fidžiju, moram še v specializirano trgovino, a tu me kar naenkrat začne močno boleti glava. Verjetno je vsemu krivo sonce, premalo popite tekočine, klima v pisarni, in še in še. Najdem lekarno in kupim ajuverdsko mazilo za bolečine v glavi. V začetku pomaga, a ne za dolgo. Kupim še stvari ki jih potrebujem in grem na barko, z motorjem seveda. Nič več ni telovadbe in veslanja. Občutek je naravnost dober in upam, da bo dolgo trajal. 

Zvečer greva z Darrylom na večerjo in jaz plačam pivo, saj sem vesel zaradi motorja.

1. julij 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj je posijalo močno sonce in dalo vedeti, da bo danes vroč dan. Če je bilo v prejšnjih dneh preveč vetra, ga tokrat ni niti za rahlo sapico, ki bi dvignila mojo državno zastavo na jamborju. Spijem kavo, zajtrkujem in spravim moj pokvarjen Tohatsu motorček v digija ter zaveslam na obalo. Ustavim taksi in ta me za 1,10 € odpelje do mehanika. Podam mu motor in ta mi pravi, naj bom ob štirih popoldne nazaj, takrat bo gotov. 

Peš se vračam skozi mesto, kupim nekaj malenkosti in potem sedem v senco ter opazujem ljudi. Zanimivo je, kako srečujem razne ljudi in ti so si zelo različni. Ves čas sem mislil, da so Indijci z njihovo kulturo drugačni, bolj zaprti v svoja tradicionalna oblačila, sploh ženske s pikami na čelu in uhani (pirsingi) v nosu. Zdaj pa, ko sem se bolj zavzel opazovati ljudi, opažam, da so prav ti lepo urejeni, lepo oblečeni, ženske imajo lakirane nohte in dajo nekaj na sebe. Moški prav tako, lepo oblečeni, največkrat v nekakšnih uniformah, a vsaj v večini primerov urejeni. Ko pa gledam Fidžijce, so ti slabo oblečeni, včasih poflekani po oblačilih, 90% jih nosi japonke, 9% jih je bosih (tega nikakor ne razumem) in 1% tega prebivalstva je dokaj urejenih. Prav med slednjimi sem ostal široko odprtih ust, kajti od desetih Fidžijskih žensk je bilo v povprečju 6 nosečih in to z velikim trebuhom. Po moje se je vse to začelo v deževni ciklonski sezoni in zdaj pol leta kasneje, je vse splavalo na površje. Poleg tega so Fidžijci veliko bolj debeli od Indijcev. Očitno je Indijska prehrana drugačna, bolj zdrava.

Ko imam opazovanja dovolj, grem do dingija in na barko. Vroče je danes, zato v senci kokpita samo v kopalkah berem knjigo. Kasneje grem še na obalo in pripeljem nekaj vode, pravzaprav vse to zaradi dolgega časa. Po popoldanski kavi grem v mesto do mehanika, saj je ura že štiri. Motor se popravlja, deli se sestavljajo iz štirih podobnih uplinjačev in morda le nastane eden, ki bo dober. A ne danes. In res mehanik pravi, da jutri. Kaj naj, obrnem se in grem, že četrtič peš čez mesto.

Ob šestih se s kolegom Darrylom dobiva na pomolu, saj sva zmenjena, da greva na večerjo. Še prej se obrnem proti morju, ker je nebo tako lepo rdeče, tako drugačno. Zato naredim en posnetek, za ta blog. Čeprav restavracija v kateri bova jedla, nima na ceniku in ne v hladilniku piva, a če želiš si ga lahko kupiš v trgovini  in si ga prineseš v restavracijo. Tako sva ob ovčjem kariju, rižu, kasavi in še čim spila eno steklenico piva, nato pa sva tako sita odšla na sprehod. Šestič že hodim čez mesto, kar pomeni, da sem danes naredil kar dobro kilometrino. Dobrih 11 km je prehojenih. Zdaj vem, da bom po tuširanju odšel v posteljo in zaspal.

30. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po celonočnem deževju in kar vetrovnem vremenu se je zjutraj naredil dan, ki je bil podoben bolj zamorjenemu dnevu z nizkimi oblaki na nebu. Zbudilo me je guganje barke, zato sem šel pogledat kaj se zunaj dogaja. Pred zaliv je prišla velika potniška ladja in z malimi čolni so tik ob Indigu vozili turiste na obalo.

Vse do 11. ure je deževalo, nato pa se je umirilo in izkoristil sem ta čas ter odšel na kopno. Po nekaj minutah je spet začelo deževati, a tokrat sem bil že pod strehami mestnih trgovin. Zato ker so v mestu turisti, so bile trgovine kljub nedelji odprte. Po eni uri se vrnem s sprehoda in kaj kmalu me obišče kapetan z Bavarie 47 CC. Ne vem ali bom počasi moral priznati da me daje demenca, saj si njegovega imena nisem zapomnil, on pa si mojega je, čeprav razlika v letih ni kaj dosti v mojo škodo. Malo sva se pogovarjala, nato je odšel, je pa takoj za tem priplul mimo kolega Rik, ki se je dogovoril z drugimi kolegi, da gredo na sidrišče. Pomaham mu, izmenjava nekaj besed in že pluje naprej. Še se srečava, kajti on bo tukaj nekje do novembra, zato bo tudi bolj počasen.

Popoldne preneha deževati in pokaže se sonce. Hitro odprem veliko strešno okno v premčni spalnici, ter si ogledam vse kar se da videti, da bi ugotovil, kje mi spušča voda, kadar dežuje ali mi valovi pridejo na palubo. Ne najdem grešnega kozla, a sumim na zapirala okna. Začasno, da preverim zadevo, zalepim kos samolepilnega modrega dacrona čez tretjino okna  preko zapiral in v kratkem bom vedel, če je vzrok tukaj ali kje drugje. Problem je postelja, ki je potem vedno mokra. Prav tako pa tudi mreža za komarje in senčilo.

Komaj končam pride kolega Darryl, ki je v marini gledal ragbi tekmo in gre nazaj na barko. Spregovoriva nekaj stavkov in pravi da gre k nedeljskemu popoldanskemu počitku. Jaz si skuham juho in po juhi skuham še kavo. Berem knjigo in kar vleče me in vleče v njo. Srka me v sebe, saj je zelo zanimiva. Skoraj tema je že, ko pripluje do barke večji dingi in me ogovori nek ženski glas. Opaaa, pa po Slovensko me ogovori! Pogledam proti dingiju in tam vidim žensko in moškega, katera pa žal ne poznam. Še enkrat me ogovori v prelepi gorenjščini in na lice se mi nariše nasmeh. Pravi, da je že včeraj videla Slovensko zastavo in danes, ko imata čas, sta me poiskala in našla. Povabim ju v kokpit in potem steče pogovor. Zvem, da je ona Mary, Slovenka, ki živi od poznega otroštva v Kanadi, zraven nje pa je mož Glen, Kanadčan. Žal on ne govori Slovensko in se zaradi njega pogovarjamo v Angleščini, da ga tako vključiva v pogovor. Imata večji katamaran in plujeta kot vsi mi, okoli sveta. Oh, kar veliko si imamo za povedati, ko Glen predlaga, da bi šli na skupno večerjo. Pa gremo, na pico. Ob njej se pogovarjamo in si marsikaj povemo, saj sem med tem izvedel, da ona dva jadrata z ARC-om in jutri v skupini odplujeta naprej. Bilo je kratko, a sladko srečanje. Izmenjamo si še vizitke v upanju, da ostanemo v kontaktu in se še morda kdaj srečamo. To je praktično že tretje ( Karibi, Tahiti in Fidži) naključno srečanje med Slovenci, kateri so na Indigu videli veliko zastavo Slovenije.

Tudi sam grem na barko, preberem še nekaj strani knjige in zaspim. Pa naj še kdo reče, da nedelja ni dan za obiske.

29. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj se zbudim in si skuham kavo. Včeraj sem se slišal s trgovcem, ki mi je rekel, da pride trajekt ob šesti uri zjutraj in da bo pred osmo že pri meni na barki, da zamenjava verigo. Zmenjeno. Ob kavi prižgem motor, saj moram polniti akumulator (samo enega 165 Ah še imam), kajti zunaj je oblačno in tudi malo je že škropilo danes. Ko je ura pol desetih, moje verige pa še ni na barko, se le spravim na obalo in grem v trgovino. Pred trgovino je večja kartonska škatla in v njej je veriga, moja verjetno. Trgovec pravi, da danes še ni imel časa, čeprav sem trenutno edina stranka v trgovini, a do dvanajste ure, zagotovo pride. Kako sem že enkrat napisal za Fidžijce, Špance in Arabce? Res si vzamejo čas in vse gre na počasi. Po moje bodo vsi ti živeli čez 100 let, ker se nič ne sekirajo, nimajo stresa,… Ehhh…

Jaz grem še v trgovino, potrebujem nekaj svedrov, saj so moji že izrabljeni in kar nekaj jih je zarjavelih. Potrebujem še črne plastične vezice, za oznako metraže na novi verigi. Kupiti moram še jogurt in cimet. Tukaj so začimbe zelo poceni in tukaj jih najdeš vseh vrst in barv. Ko imam vse v nahrbtniku se vrnem nazaj na barko. Zdaj mi ne preostane drugega kot čakanje. In res, ko je mojster zaprl trgovino, mi s čolnom pripelje verigo. Zamenjava verigo in izroči mi certifikat za njo. Ni kaj, kot sva dogovorjena, podam mu še roko, se zahvalim in meni se že mudi. Ob enih moram biti pri mojstru za moj motorček Tohatsu. Sprehodim se do mojstra, kakšna dobra dva kilometra je do tja in mojster mi pravi, da še nima materiala, ampak ve kdo ga ima in naj pridem v ponedeljek. Trdi, da bo popravil motor. Vprašam ga, če mu prinesem kar cel motor, naj ga on spravi v pogon da bo delal? Ja, ti kar prinesi, mi pravi. Vse je tako enostavno rečeno, da dvomim v vsako izrečeno besedo. Po moje me možakar malo viju-viju. Pravzaprav pa ponedeljek ni tako daleč.

Spet grem na barko in takrat začne deževati. Malo sem moker in ko pridem do barke, preneha. Fino, grem pa takoj spojiti verigo, da jo pospravim na njeno mesto. Spojim verigo z veznim členom, zakovičim ta člen in potem vse skupaj zvežem še z vrvico, 4 mm debelo Dyneemo. Tako za vsak slučaj, a ne? Potem na verigo privijačim sidro in takrat začne spet rahlo deževati. Še sreča, da imam brezžičnega daljinca za sidrni vinč v plastični vrečki, tako ne bo moker. Ne bom se umaknil, naj dežuje. Verigo preko sidrnega vinča spustim v morje in na vsakih 10 metrov označim verigo z vezicami. Ena za deset, štiri vezice na vsaki strani za 40 metrov itd. Spustim tudi vezni člen med novo in staro verigo čez vinč, ta lepo teče in dela. No prav, zdaj pa potegnem verigo nazaj na barko in zaključim z delom. Ko sem končal z delom, s krpo obrišem orodje in takrat začne res močno deževati. Kot da je On tam gori vedel, kdaj bom končal. Ker nisem imel kaj delati, vzamem knjigo in po desetih minutah branja zaspim ob glasbi kapljic, ki močno padajo po palubi. Ko sem se zbudil, sem si skuhal popoldansko kavico in ker je veriga na barki, sem si zaslužil namesto piškotkov, prave čokoladne napolitanke. Nekje sem prebral, da si lahko ob takšni priložnosti vzameš namesto tri, kar šest napolitank ☺. Zunaj dežuje, piha veter, vetrni generator se obrača in dela prepotrebno elektriko. Pogledam ven, ne vidi se do drugega soseda, tako močno dežuje.

Zvečer si skuham večerjo, pogledam film in ob takšnem vremenu bo čas za spanje prišel prej, kot po navadi.