29. maj

6 LET

Minilo je že 6 let, odkar se je porodila ideja o plovbi do Malte in nazaj. Indigo je odrinil na to pot, vendar se mu je po cca 650 N miljah pri italijanskem Melito di Porto Salvo, »premešala« navigacija in namesto na jug, je Indigo zavil na sever in tako »zgrešil« svoj cilj, Malto. Zanimivo so zveneli Eolski otoki, ti so barko vlekli kot magnet. Po videnem otoku Vulkano, je sledil še otok Lipari, pa severni del Sicilije, Sardinija in tako je sledilo raziskovanje Magdalenskih otokov, Korzike, Balearskih otokov Menorce, Malorce, Ibize in Formentere, pa spet Španije, vse do Gibraltarja. Tu mi je zadišal le dotik oceana, a kako naj grem naprej, če tega nisem imel v planu, saj niti potnega lista nisem imel ob sebi, le osebna izkaznica je bila v žepu. Pa saj ga nisem potreboval, takrat je bila vsa pot opravljena v EU, razen Hrvaške. Ko mi je sin poslal potni list in sem bil »opremljen« z dokumenti, sem zaplul v Atlantski ocean. Nekaj dnevna non-stop plovba me je pripeljala do Kanarskih otokov. Zdaj pa nazaj domov. A kako? Nasprotni veter, valovi in morski tok, tega niso dovoljevali. Ah, grem še malo naprej… otoki Cabo Verde (Zelenoortski otoki) na jugu, so me afriško pozdravili, ter bili odskočna deska za solo plutje čez Atlantik, do sanjskih Karibov. Ti so bili razočaranje, ker so bili prej vse kaj drugega, kot sanjski. Indigo je sidral v varnih zalivih skoraj polovice karibskih otokov, nato pa je zaplul dalje, do ABC antilov (Bonaire, Curacao, Aruba). Naslednji cilj je vsekakor rešil čast otokov v Karibih in na splošno v Atlantskem oceanu. To so magični in čudoviti otoki San Blas pri Panami.

Operacija »kanal Panama« se je za Indigo končala klavrno in pri zadnjih zapornicah je zagorel motor. Popravilo in saniranje je trajalo nekaj dni, nato je Indigo zarezal brazdo v Tihi ocean in prvič je plul 40 dni non-stop. Wow… Sledili so otoki raja, Markeški otoki, pa skrivnostni Tuamotus atoli, Družbeni otoki s Tahitijem in mojim razočaranjem, otokom Bora Bora. A kmalu je bilo razpoloženje boljše, po nekaj dnevni plovbi sredi oceana so sledili Cookovi otoki in njihov najbolj oddaljen biser, Palmerston. Tihi ocean je res dolg in širok, nikoli ga ni bilo konca. Tudi ne, ko sem priplul na otoke kraljevine Tonga, sledil je turistično opevani Fiji, nato Vanuatu z otokom Tanna in na koncu še Nova Kaledonija.

18.000 NM, 27 držav, skoraj pa trije kontinenti, na desetine večjih in manjših otokov, na kratko sta z mano plula Matjaž in Gregor, spoznal sem na stotine jadralskih prijateljev, ustvarilo se je veliko novih poznanstev z domorodci, nekaj srečanj z jadralci iz Slovenije (Mala, Mojca, Zana, Spalax2, Quixotic in druženje s posadko hrvaškega Hir3 na Fidžiju), zapisanih je na stotine domorodskih receptov za kuhanje in pečenje, …. In nastali so trije potopisi: Šepet vetra in valov, Sam prek oceana in Skriti paradiž.

Ko vse skupaj strnem v eno celoto, nastane precejšnja bera biserov. A kaj, ko je vse na koncu začinil Covid-19. Upam, da bo vse kmalu sproščeno in bomo jadralci lahko nemoteno pluli še naprej. Hvala tudi vam zvesti bralci mojih potopisov, mojega bloga, mojih reportaž v revijah in spremljanju moje plovbe po kanalu Youtube. Ne smem pozabiti tudi na »sedmo silo – novinarje«, ki so popisali kar nekaj črnila v raznih slovenskih revijah in časopisih, e-časopisih, RTV Slovenija je posnela o meni in Indigu reportažo, itd… Ja, dogajalo se je.

Upam, da bo barka Indigo iz kopnega spuščena v ocean in da bova spet skupaj rezala valove v želji, dokončati krog ali zašpiliti klobaso, ki sva jo začela delati pred šestimi leti. Še vedno brez dodatnih ojačitev in sprememb na njej Še vedno bo plovba na serijski barki samo z dvema jadroma.

In kot mi je napisal prijatelj Matteo: »Za nekatere stvari v življenju ne potrebuješ ne pameti in ne diplome. Potrebuješ jajca, da narediš prvi korak!«