IZGUBLJENA NA MORJU …

Na svojem potovanju oz. jadranju okoli sveta sem srečal veliko jadralcev. Z nekaterimi se samo vljudnostno pozdravim, z drugimi se pogovarjam o problemih na barkah, nekaj pa je tudi takšnih, ki ti ostanejo prijatelji za dlje časa. Z njimi se dopisujem, se pogovarjam po telefonu, izmenjamo kakšno novico ali kaj drugega. Ena takšnih posadk sta Glen in Aleksandra z jadrnice Sundance. Pišeta pa nekako tako:

Sva izgubljena in si ne moreva nič. Dobesedno, trenutno sva brez države ali pristanišča, ki bi nama dala zatočišče in bi s tem dobila olajšanje pri tej agoniji. Realno gledano, sva obstala na sredi političnega in birokratsko razburkanega morja. Zakaj? Zaradi svetovne situacije, virusa Corona,katera je postala prevladujoči dejavnik v sedanjem življenju vsakega človeka po vsem svetu. Barka Sundance je izplula iz Langkawija v Maleziji, nekaj dni po novem letu, ter se je usmerila na ciljno točko proti zahodu, na zahodno Azijo. Po čudovitem postanku na otoku Pulah Weh na Sumatri, sva se prvič spoznala s Corono.  Naletela sva na zamaskirane uradnike in zdravnika, ki nama ni želel odobriti vstopa na otok. 

Ni kaj, morala sva se obrniti in zapluti v ocean. Po več tednih jadranja na odprtem Indijskem oceanu, sva priplula v Arabsko morje in v gusarske vode Adenskega zaliva. Vedela sva, da ne bo nič z otokom  Sokotra, niti Jemnom in zaprtim pristaniščem v Dijboutiju na samem Afriškem rogu. V Eritreji, naju je vojska odgnala in naju prestregla v kanalu ob vstopu do njihovega vhodnega pristanišča Massawa. Odplula sva dalje in zaplula v Sudan. Zaplula sva v zaliv, kjer je bilo naselje, a naju je spet odgnala vojska, na drugem sidrišču sva imela več sreče in vojska nama je dala vsaj manjšo humanitarno pomoč. Trenutno sva zasidrana v zavetrju izpostavljenega grebena ob obali pristanišča Sudan, lahko sva kupila le minimalno količino dizelskega goriva, po izjemno visoki ceni. Zdaj čakava in upava, da bova naslednjič dobila več dizla, po manj izsiljevalskih cenah, ki so absolutno previsoke.

Omejena sva na jadrnico in ne moreva stopiti na obalo. Med tem ko svet čaka, kaj bo sledilo, morava ugotoviti ali lahko najdeva kraj, ki ga vojska ali varnostni organi ne bodo stražili,  da bi potem počakala v varnem zavetju do dne, ko se bodo zadeve okoli Corone sprostile. Voda, hrana in dizel ostajajo najine prioritete in jih že primanjkuje. Nimam pojma, kdaj, kje ali kako kupiti najnujnejše, čeprav bi lahko od preprodajalcev dobila kakšno malenkost za gotovino, katere pa imava na barki že sila malo.

Najin satelitski telefon Iridium se je pokvaril in nimava več e-pošte, ne vremenske napovedi, itd. Zdaj morava uporabljati najin mobilnik ter samo draga glasovna ali tekstovna sporočila z največ 160 znaki. Pogovarjala sva  se z različnimi veleposlaništvi. Ker je Aleksandra državljanka Poljske, sva poklicala Poljsko veleposlaništvo v Egiptu, kar je pozitivno in začasno vplivalo na sodelovanje s Sudansko vlado. Obseg njihove vključenosti in prizadevanja je bil velik. Hvala vam! Govoril sem tudi direktno z Ameriškim veleposlaništvom, kar pa se je izkazalo za neuporabno.

Nisva presenečena, ko sva na AIS odkrila, da je tod okoli več drugih jadrnic, ki plujejo pod različnimi zastavami, ki so v istem problemu, kot midva. Jadralci vseh narodnosti po vsem Rdečem morju in Sredozemlju (brez dvoma tudi drugod po svetu) sprejemajo življenjske odločitve za ohranjanje življenja na plovilu, ker so prisiljeni ostati na morju. Sudan je bil strpen. Zdi se, da je Egipt, ki velja za eno najbolj napornih držav za križarjenje z jadrnicami, najbolj prijazen in sprejemljiv. Kot tak bo Egipt najverjetneje najina naslednja destinacija. 

Mislim, da lahko vsi spoštujemo regulativo in želje vsake države, ki želijo zaščiti svojo obalo in državljane. Vendar smo postali flota mornarjev brez države, v katero bi lahko stopili na kopno in si  zagotovili najbolj temeljne življenjske potrebščine – hrano, vodo in seveda varnost. Ironično je, da sva bila že več tednov v karanteni na morju in sva med najvarnejšimi ljudmi na svetu, ki ne prenašava virusa Corone! Hvaležna sva Poljskemu veleposlaništvu v Kairu, tako nama je vsaj na trenutek lažje. Drugi jadralci poročajo o pozitivnih povratnih informacijah glede svojih veleposlaništev in vlad, vključno z Združenim kraljestvom, Nemčijo in Švedsko. Švicarji očitno nudijo pomoč vsem, ki potrebujejo pomoč. Vendar nama ni uspelo z njimi vzpostavili stika. Žalostno je, da vsa plovila ZDA poročajo o negativnih povratnih informacijah glede Ameriških veleposlaništev v različnih državah. Podobno kot meni, tudi drugim ni uspelo doseči uspeh pri sprejemu v državo, kaj šele pomoči na daljavo. Hvaležen sem, da je  pomoč za naju prišla od tujega veleposlaništva, ker je na krovu z mano še državljanka druge narodnosti.

Upam da bomo preživeli to norijo in ta velik problem jadralcev. Pošiljam vam iskrene želje, pozitivne vibracije in ljubezen! Bodite varni! En svet, eno srce, ena ljubezen!




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja