Avgust – 2018

31.08.2018, zaliv Upapa, otok Raiatea, F. Polinezija

Po res vetrovni noči in vetrovnem dopoldnevu se ob 14. uri vsaj za nekaj vozlov umiri veter. Skoraj tako nekako, kot včeraj in upam, da bo tako vsaj ostalo, le da danes veliko več dežuje. V takšnem vremenu nimam kaj početi, saj če res ni nujno, ne grem niti na kopno. Na barki imam čisto vse kar potrebujem, tudi če bi moral biti zdaj en mesec ali več na vodi. Sem se pa odločil, da napišem nekaj podatkov, saj mi nekateri pošiljajo emaile in primerjajo moje jadranje z raznimi dopusti, bivanji v dragih resortih na rajskih otokih in ne nazadnje tudi z najemi jadrnic, pri katerem mi pišejo, da jih dopust stane najmanj 2.000€ za 10 ali 14 dni. Koliko šele potem stane jadranje in bivanje na teh rajskih otokih po Tihem oceanu.

Jaz sem odplul iz Istre maja 2014 in do danes je to 4 leta in 3 mesece. Zapisujem si res vse odhodke, pa naj je to hrana, oprema, internet, servis za barko ali pa marina ter letalska karta. Najmanjši vijak je zaveden v mojih stroških, kakor tudi popravilo motorja v Panami, nakup čigumija za 28 centov v Alicanteu, plačilo marine za eno noč na Siciliji, ali pa nakup jadra doma v Sloveniji. Vsako jadranje je specifično in se ne da primerjati z drugim jadranjem, kakor se ne da primerjat jadralec od jadralca. Včasih so rekli, da so prepluli svet v dveh ali treh letih (nekje 30.000 milj) in to jadranje jih je stalo 30.000 takratnih nemških mark. Ena marka ena milja. Na svoji poti srečujem ljudi (primer: dve osebi na barki), ki imajo na razpolago 400$ na mesec in takšne, ki si marsikaj privoščijo in jim je tudi 2.000$ premalo. Dejansko vsi preživijo. Eni lažje, drugi težje. Spet je odvisno kaj je narobe z barko, kakšni so defekti, kaj potrebuje vsak posameznik in kaj od opreme dokupi, da mu je jadranje lažje in bivanje na barki bolj udobno. Definitivno z določenim nakupom dražjih zadev na barki, dolgoročno privarčujemo in si olajšamo življenje. Tudi jadranje in bivanje na barki je danes drugačno, kot je bilo včasih. Sam zase pravim, da nisem razsipen, včasih na trenutke sem celo preveč »stisnjen«. A vseeno lepo in prijetno živim svoje sanje. Imam res konfort in vse kar ima vsak posameznik doma; spalnica, dnevna, kopalnica, kuhinja, mizo s klopmi na prostem v senci, no jaz imam tu zraven še veeelik bazen, ki mu rečemo morje. Najmanjši strošek je gorivo. Včasih mi je bil strošek pitna voda, zdaj mi je ta strošek zanemarljiv. Zelo drage so marine, a v njih ne zaplujem, razen če grem za nekaj mesecev domov. Dlje sem od doma, dražje so tudi letalske karte. Tako sem letel že za 35€ na eno stran, kot tudi za 720€ v obe smeri. Če bi letel iz teh otokov do Ljubljane, bi me letalska karta stala vsaj 2.500€, saj je od tukaj do doma najdaljša in najdražja destinacija. Če pluješ v enem kosu, odpadejo marine in letalske karte. Strošek hrane ni velik in veliki nakupi se opravijo v deželah, kjer je to cenovno ugodno, potem pa na poti kupujem samo nujne izdelke ali izdelke s kratkim trajanjem roka uporabe. Jesti moraš tako ali tako tudi doma. Stroški servisov in popravil so odvisni od barke, pokvarljivosti in seveda od tega, kaj vse lahko popravim sam in mi ni potrebno plačati mojstrov. Rezervni deli so vedno dragi, a žal brez njih ne morem, je pa spet vse odvisno, kje jih kupim. Včasih je na trgu enak izdelek za 30% cenejši kot drugje, le čakati moram nanj kakšen dan dlje od prve in najhitrejše možnosti. Med plovbo skoraj ne bivam v marinah, zato sem na sidru, kjer je zastonj. Pa zdaj ni to zato ker je zastonj, temveč zato ker sem v čistem in mirnem okolju. Pravzaprav je barka enaka enemu povprečnemu novemu avtomobilu. Cena nekaj let povprečne 11 ali 12 m velike barke je enaka novemu avtomobilu srednjega spodnjega razreda. Avto potrebuje servis in registracijo ter seveda gorivo. Enako je z barko in tu je stanje precej podobno, le goriva se ne porabi toliko. Doma plačujem položnice za elektriko in komunalo, RTV, kurjavo, itd. To tukaj odpade, tega tu ni. Tudi pri garderobi se razlikujemo. Doma potrebujem veliko več oblačil in obutve. Tukaj potrebujem superge, japonke in plavutke. Od oblačil pa nekaj majic, kratke hlače in kopalke. Imam samo letno garderobo, saj je ves čas toplo in zimske ne potrebujem.

Vse več jadralcev je takšnih, ki so prodali vse kar so imeli, kupili plovilo in odšli za nekaj let jadrat. Na vprašanje: »Kaj bodo počeli takrat ko se vrnejo?« Dobim odgovor: »O tem bom razmišljal ko se vrnem in vsekakor ne sedaj.« Zadnje čase kar precej srečujem predčasno upokojene jadralce, ki živijo od te znižane pokojnine. Vse več mladih jadralcev dela iz barke, to so lastniki podjetij, kateri imajo zaposlene in nastavljene direktorje. Nekaj je takšnih kot moj sosed na sidrišču, ki z ženo popravljata in šivata tende, nadstreške nad vhodi v barke, razna pokrivala in še kaj. Najlažje je za nekaj dni dobiti delo v kakšni restavraciji, kjer kot pomivalec posode lahko zaslužiš 90€ v devetih urah ali 540€ na teden. Kolegica je odšla za tri mesece delati in dela v marini Taina v baru kot natakarica, njen zaslužek je 16€ na uro (tukaj toliko staneta dve pivi) ali 770€ na teden, nedelja je prosta. Živi na barki na sidrišču in nima nobenih stroškov. Možnosti je seveda še veliko, le obrniti se je treba pravilno. Spoznal sem francoza, ki je šel zaradi pomanjkanja denarja delati na bencinsko črpalko. Samo za pol leta. Tu je že 7 let in zdaj je vodja črpalke, poročen in ima otroke. Živi še vedno na barki, njegova žena je na barki z otrokom in ona prodaja LED razsvetljavo kar na barki. Tukajšnje zgodbe ljudi o življenju, jadranju in preživetju nimajo konca.

In ja, ne nazadnje še en podatek; 627€ stane vse zgoraj navedeno na mesec in vse vključeno v ta znesek! Če je tukaj še drugi član k temu prištejte še 30% in imate življenje za dve osebi. Torej so sanje lahko realne in poceni, le odločiti se je treba. Res pa je, da ni vsak za to »cigansko življenje.«

Veter še vedno piha, na barki je kljub vetru prijetno in danes bom sem spekel nekaj dobrega. Zapis vam pošiljam po internetu, WiFi je tukaj najcenejši in rad se ustavim tam, kjer vidim znak za WiFi, a najlepši znak za WiFi je na mojem krožniku! Vse lepo vam želim v septembru! Jaz sem še v avgustu.

30.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

In ponoči je res zapihal močan SE veter, ki je imel moč s sunki čez 35 vozlov. Verigo je zategovalo, barko je prestavljalo na trenutke levo in potem spet desno.

Zjutraj pogledam po sidrišču in zdaj nas je kar precej tukaj. Ko sem prišel sem, smo bile tu le tri barke, saj verjamem, da to sidrišče ni najbolj zaželeno. Prvič že ne zaradi grebena, ki je za ritjo, potem se občasno sliši hrup iz ladjedelnice, poleg tega pa tukaj ni trgovine, ne kakšnega bara, da bi kdo popil kakšno pivo ali pa se podružil z drugimi jadralci.

Dopoldan se je veter malo umiril in je pihalo kakšnih 10 vozlov manj. Potem pa se je okoli 14 ure spet okrepil veter in do tega trenutka ne pojenja. V takšnem vetru imam navado, da ne zapuščam barke, saj nikoli ne vem ali bo popustilo sidro, veriga, ali pa morda celo vrtljivi gambet. Pokliče me kolega s sosednje barke na kavo in spustim dingija s krme v vodo. Dobro, do njega lahko grem, saj je sosednja barka. Komaj ga spustim v vodo in se le ta odmakne kakšna dva metra stran od barke, ga veter dvigne in obrne, le ta pa pade z motorjem navzdol v slano morje. Ufff… hitro poskusim obrniti čoln, a zaradi premočnega vetra ne gre, zato poskušam z druge strani in mi po petih minutah končno le uspe. Ta motor se danes ne bo zagnal! Stopim v čoln in ga poskusim zagnati. Prvič, drugič, … petič, sedmič in se zažene. Tokrat sem imel srečo da sem hitro odreagiral, saj sem bil zraven. Lahko bi se mi naredilo enako kot lani na Karibih, ko ga je obrnilo ponoči in se je celo noč namakal v slani vodi. Vseeno nikamor ne grem in k meni pride kolega, ki mi pravi, da če ne bi videl, ne bi verjel. Še sam mi potrdi, da je to za tukajšnje razmere prelahko, saj dingi z motorjem ne tehta več kot 37 kg. Je pa zato to čudovita teža za spravilo motorja in dingija na barko, sploh če je na barki ena sama oseba.

Kasneje slišim, da mi nekaj udarja po krovu barke, sicer zelo rahlo, a se sliši. Pogledam in se začudim, saj mi je preparel eden od dveh nosilnih trakov, ki držita rešilni splav na krovu. Sonce in morska voda sta naredila svoje in še sreča, da ni ta trak odtrgalo na zadnjem jadranju in da nisem med nočno plovbo izgubil rešilnega  splava. Tokrat vzamem Dynema 6 mm debelo vrv in vse skupaj zavežem z njo. Ta se ne bo odtrgala, čeprav za videti pa ni tako lepo, kot je bilo s prejšnjim širokim trakom.

Zvečer berem pilote in gledam izbrane točke moje nadaljnje poti, za vsak slučaj izbiram alternativo. Nikoli se ne ve, kdaj je potrebno zaradi kakšnega razloga zaviti drugam. Veter še vedno ne pojenja.

29.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Danes sem se res naspal in ves še zasanjan poležim v postelji in se pretegujem v tem čudovitem  sončnem jutru. Danes se mi nikamor ne mudi, danes nikamor ne grem, niti na kopno mi ni potrebno iti. Vse imam na barki in ne potrebujem ničesar, prav za prav pa na splošno, res ne rabim veliko.

Vstanem, spijem jutranjo kavo, tokrat je ne pijem v kokpitu ampak v barki, za navigacijsko mizo. Ne, nikamor ne grem, a notri sem zaradi tega, ker je zunaj pričelo pihati. Napovedan je močnejši veter, domačini imajo zanj celo ime, a si ga nisem zapomnil, vem le to, da bo tri dni pihalo od 25 do 30 vozlov ali še več. Eden od kolegov je bil danes v mestu in je rekel, da še ni videl tako velikih valov tukaj, pa je že dva meseca ne tem otoku. Čeprav tega najbolj ne razumem, kako bi lahko bili valovi v portu tako veliki, saj je otok zaščiten s koralnim grebenom, a ne spuščam se v debato in mu verjamem na besedo. Na sidrišče prihaja veliko plovil, nekatere sidrajo, nekatere se vežejo na bojo, spet druga plovila gredo raje v marino. Veliko nas je in poleg mene se sidra mlajši par, ki pluje pod francosko zastavo. Barka mi je po obliki znana, in seveda, to je naš Elan 333. No pa sem zagledal prvo Elanko na moji poti. Zdi se mi enako, kot bi srečal na barki slovenskega državljana. Upam le, da ne bova preblizu. V skladišču za verigo mi je ostalo še kakšnih osem metrov verige in prižgem motor in tudi njo spustim v vodo. Pravijo, da bo res precej pihalo, zato mi zna teh osem metrov še koristiti. Tukaj sem v zaščitenem delu otoka in pred mano je kar nekaj hribov, ki bodo zadržali veter, da ne bo hudo.

Popoldan še naredim 200 litrov vode z desolinzatorjem, ki res dela dobro in poceni, saj ko preračunam, me ta voda stane 1,2 litra goriva ali preračunano v denar, 1,50 €. Nikjer se ne da dobiti tako poceni vode, če tudi jo sam proizvajaš iz slanega oceana. Vmes, ko se dela voda pometem in pospravljam po barki, saj so sinočnje leteče mravlje pustile na stotine kril po tleh. Bolj jih pometam in odpravljam, več se mi zdi da jih ostaja za mano. Lahke so in letijo povsod, samo v smetišnico ne.

Čez čas me obišče francoz s sosednjega 43 čeveljskega katamarana starejšega letnika in se pogovarjava in me ne razume, kako sem dovolil, da se je Elanka sidrala tako blizu mene. Kaj čem? Kaj naj naredim? Zvečer morda nastavim na svojo barko bokobrane če že slučajno usekava skupaj. Upam, da ne bova. Pogovarjava se še nekaj časa, potem pa se sam povabim na njegov katamaran v naslednjih dnevih, ker bi rad videl kako so to včasih delali in kako je to videti v prostoru.

Popoldan si naredim še večerjo, ko pride kapetan s sosednje barke in me povabi na Hinano (znamka piva) party. Ok pridem, morda spijem eno pivo in se vrnem na barko, še preden me zagrabi putika. Kasneje vzamem štiri piva in jih dam v vrečko ter grem k sosedom. Na barki je že 11 ljudi, jaz sem dvanajsti. V glavnem francozi, a se pogovarjamo tudi v angleščini. Po dveh urah pridem na barko, napišem ta blog in potem imam prosti večer, prosto po Prešernu.

Foto: fotke prikazujejo cene sadja in zelenjave v tukajšnjih trgovinah, s tem da je potrebno upoštevati, da so cene tukaj veliko nižje kot so na Markezih, Tuamotosih in celo na Tahitiju.

Krompir stane od 1,20 do 3,00€ po kilogramu, paprika stane rekordnih 8€ do 12€ po kilogramu, paradižnik stane od 4,50 do 6,00 € po kilogramu, jajčevci ki so v akciji PPN stanejo 2,30€ po kilogramu, malo manj kot 6€  stane por po kilogramu, solata se prične po 2,30€ in navzgor po kosu, kilogram jabolk se dobi od 3 do 4€ po kilogramu, pomaranče stanejo 3€ po kilogramu, mandarine so še po 4€ po kilogramu, zelje stane 5€ po kilogramu, itd… Tukaj je življenje lepo, prijetno a za nas, predrago.

28.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Torek je in kmalu bo konec še enega meseca, ki je v Sloveniji naznanjal dopuste in poletje. Tukaj pa je poletje sedem mesecev, pet mesecev od novembra do konec marca pa je deževno obdobje, saj tukaj ne poznajo zime. Očitno imajo tudi v Franciji dopuste in počitnice, saj je otok Raiatea zelo poznan po čarterskem najemu plovil. Vsak dan plujejo okoli mene, katamarani vseh velikosti tukajšnje čarter družbe. Lepo je videti nasmejane starše in vesele ter radovedne otroke.

Za današnji dan sem si pusti nekaj dela, a to je zelo malo v primerjavi z včerajšnjim dogajanjem. Najprej se lotim del ob sidrnem vitlu. Nazaj moram pričvrstiti senzor števca verige. A to delo opravim presenetljivo hitro in v slabe pol ure sem gotov, saj mi je vse delovalo že iz prve. Potem še očistim del okoli vitla in zelo sem zadovoljen s tistim, kar vidim. Verjetno me ta nosilec za pričvrstitev na nosilno letev preživi.

Očistim in umijem tudi kokpit, saj se je le ta umazal, ko sem po njemu valjal orodje, vitel in še kakšno reč, ki mi je prišla prav ob delu, ki sem ga opravljal. Vse se bo hitro posušilo, saj nas tudi danes greje toplo sonce nad južnim oceanom. Ko sem gotov se okopam v tej čisti in modri vodi in ravno se oblečem ko pride do barke čoln v njem pa domačin. Zdi se mi znan, a ne vem kam bi ga dal. Me je pa prepoznal on in se ustavil pri meni. Spomin se mi počasi ustavi na Markezih, na otoku Hiva Oa, kjer je ta mladenič doma in me je enkrat pobral, ko sem štopal do naselja. Pove mi, da zdaj dela tukaj pri čarter firmi in je zadovoljen. Mlad fant, poln polinezijskih tattoojev in s cvetom za desnim ušesom, kar pomeni da je še samski. Hitro ga fotografiram za fotko v blogu, morda pa se najde kakšna samska Slovenka, ki bere blog in bi imela tega fanta, ter bi živela na rajskem otočju ☺.

Po 14 uri pripluje na sidrišče SY Cajucito in se sidra ob meni. Bill me povabi na njihovo barko, da mi predstavi nove člane posadke.  Vprašam ga če kaj potrebuje, a le ta mi odvrne, da potrebuje od mene samo en srčen prijateljski objem. Malenkost dragi prijatelj, prihajam! Sedemnajst dni se nisva videla. Na barki se malo pogovarjam z njegovo novo posadko, ki je že tretja od kar ga jaz poznam v teh dobrih pol leta. Kasneje, ko začne padati mrak na naše sidrišče, se odpravim na svojo barko in začnem pripravljati večerjo. Maloprej pa sem dobil v barko cel roj nekakšnih letečih mravelj, ki so podobne padalcem, saj ko nekam priletijo, odvržejo krila s sebe in se plazijo po barki. Prav nadležne so in zato sem moral zapreti na barki vse odprtine in takoj je postalo vroče. Zdaj imam na tleh veliko teh kril, po tleh pa se plazi mrgolazen. Upam, da ne bodo s časom iz tega nastali kakšni ščurki. V barki pa je vroče in soparno za znoret.

27.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Zgodaj se prebudim in pripravim sidrni vitel. Najprej ga moram odvezati, odvijačiti, nato pa še od spojiti od električne napeljave. Vse mi gre kot mora in na koncu se ena električna sponka odtrga. Ni kaj, kupil bom vseh šest novih in imel bom mir. Vsem, ki imate barke priporočam, da pregledate te sponke, saj so izpostavljene dežju, morju in še čem. Moja mi je enostavno ostala v roki, kljub debelemu kablu. Težak je ta sidrni vitel, sicer ne vem koliko kilogramov, a ko sem ga dal v eno od vreč, ki mi je včasih služila za jadro, se je le ta strgala. Zavijem, zvijem in zavežem z vrvico ter se zapeljem z dingijem na obalo. Ker so bili precej neugodni valovi za mojega malega dingija, sem šel na obalo kar v kopalkah, kar se je kasneje izkazalo za dobro. Bil sem nekajkrat moker, a ne toliko kot na Tahitiju. Preoblečem se na dingi pontonu in odnesem vitel do prve delavnice. Na prvi pogled sem na pravem mestu, saj vidim, da proizvajajo aluminijasta plovila. Eden od delavcev me napoti v glavno pisarno in tam se dogovorim, da mi bodo to sprejeli in kar takoj naredili. Jutri naj bi bilo gotovo.

Prijazen šef gre z mano in mi pokaže, kdo mi bo opravil delo na vitlu. V vitlu je še vedno olje in v njem je še tudi elektromotor. Z delavcem se dogovoriva, da  bo to vse on naredil in odmontiral, nato pa mi bo zavaril aluminijast kotnik in zavrtal vanj luknje. Prosil sem ga, če mi lahko naredi nosilno ploščo vsaj 12 mm namesto kotnikov in jo privari na vitel, ter mi naredi v njo šest lukenj. Mojster takšne plošče nima, ima pa 16 mm debelo. Strinjam se in upam, da je še toliko prostora med vitlom in pokrovom sidrnega skladišča. Vse se dogovoriva in potem mojster pristopi k delu, jaz pa grem v mesto.

Problem te marine je v tem, da ima naselje in nekaj hiš, nima pa trgovine. Pravzaprav je bila nekoč ena manjša garažna trgovina, a je ta pred kratkim zaprla vrata in zdaj vsi hodijo v 6 km oddaljeno Uturoo. Ker tudi tukaj avtobus vozi vsako pomlad enkrat in morda v jesen dva krat, sem se odpravil na cesto in dvignem palec. Kaj kmalu mi ustavi prijazen možakar in me zapelje do mesta. Kupiti moram šest sponk za kabel, kupiti moram šest inox vijakov, ker so stari prekratki, kupim še neodvrtljive matice in večje podložke. Skočim še v samopostrežbo, kupim sadje in zelenjavo, en paket mesa in grem nazaj proti marini. Tokrat nisem imel sreče z dvignjenim palcem kot prej in nihče mi ni ustavil. Vsaj kilometer in pol sem prepešačil, nato pa mi le ustavi prijazen možakar, ki mi pove da je skipper na enem od katamaranov in me zapelje v marino, kljub temu, da je njegova hiša dva kilometra pred njo. Ni kaj, prijazni ljudje me spremljajo celo pot na Tihem oceanu. Pot do dingija me pelje spet do delavnice in za vsak slučaj grem pogledati, kako napreduje delo na mojem vitlu. Možakar pravi, da vse še lepo zbrusi, spolira in čez 15 minut bo gotovo, jaz naj grem pa kar v pisarno in plačam račun. Ko plačam račun, vzamem vitel in grem na barko. Malo pozno je že, a če mi bo vse klapalo, ga bom imel pred nočjo zmontiranega na mestu. Napeljem elektriko iz inveterja, vzamem vrtalni stroj in najprej naredim šablono za nov nosilec. Zavrtam luknje in potem privijačim vitel. Močno bo to in kljubovalo bo sidranju na oceanu. Prav vesel sem kot radio, ko gledam, kako močno je narejeno. Zamenjam še električne spone na kablih in vse privijačim z vijaki M8. Izoliram in preizkusim delovanje. Dela in vrti se v obe smeri. Pozno je še in jutri bom montiral še magnete in senzorje za moje daljinsko delovanje vitla. Hitro še pospravim orodje in res je okoli mene trda tema. Samo stuširam se še, napišem blog in potem lahko grem v pripravo kosila, večerje ali kar koli že bo ob tej pozni uri.

26.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Nedeljsko dopoldne. Sonce je močno in skrijem se pred njim v notranjost barke. Moral bi v trgovino po zelenjavo in sadje, a se mi nekako ne da, morda kaj od sadja najdem popoldan ob cesti, ko bom šel zagotovo na sprehod.

Malo kasneje prične deževati in vesel sem, da sem na barki. Sedim za računalnikom in spet pišem in urejam besedila in fotografije. Veliko je tega, ogromno strani in ogromno fotografij. Končno me okoli dveh zapeče vest, da je zunaj tako lepe vreme, saj spet sije sonce in ni niti malo vetra, jaz pa samo sedim v barki. Skočim v dingija in se najprej zapeljem do sosednje barke, mojih prijateljev kataloncev. Čudno se mi zdi, da nihče od njiju ni prišel do mene, saj poznata mojo barko in njeno ime, kot jaz poznam njuno, že po tistih ogromnih ustih morskega psa. Pridem do barke in zagledam najprej žensko, a ni prava. Iz barke pride tudi moški, hmmm, tudi ta ni pravi. Sta prodala barko? Potem se zapletem z njima v pogovor in izvem, da sta francoza, da to sploh ni ta barka, ampak sta tudi sama slišala, da ima nekdo enak motiv na premčnem trupu barke. No kaj takšnega. Kakorkoli, pogovor je bil dobrodošel in tako izvem, da že jutri verjetno zapuščata sidrišče in odplujeta proti Tongi. Dolga bo, jima pravim, ona dva pa meni, da se tega zavedata in da se ne bosta nikjer ustavljala vseh nekaj več kot 1600 NM. Zaželim jima srečo in se odpeljem proti obali. Tam najdem privez za dingija in grem na sprehod. Kam? Do sosednje marine! Do tja je dva kilometra in še toliko nazaj. Med potjo je sicer nekaj hiš, nikjer pa ne vidim nobene trgovine. Zato vprašam v sosednji marini v zalivu Apooiti, če mi lahko povedo kje je kakšna trgovina. Danes je zaprto mi pravi, a neka mala je tukaj naprej proti mestu, a svetujem vam, da greste v mesto Uturoa, saj je tam večja izbira in vsega je na pretek.

Počasi se vrnem s temi informacijami na barko. Nimam kruha, nimam sadja, zelenjave in ne mesa. Pravzaprav pa imam drugo hrano na barki, da trgovine sploh ne potrebujem. Zvečer si naredim špargljevo rižoto in je bila je boljša od bilo kakšnega mesa, čeprav so bili šparglji iz konzerve. Pravzaprav je tukaj kar precej stvari pakirano v konzervah in niti ni važno, da so le te v hladilniku. Tako imam na zalogi tudi pol kilograma Ancor masla v konzervi, pa v konzervi imam sir, mleto goveje meso je tudi v konzervi,… itd. Verjetno pa je v teh konzervah veliko konzervansov in kemije, da lahko vse to obstane sveže in še vedno uporabno.

Zvečer se spet lotim dela in pišem. Jutri moram v marino do mojstrov in morda jutri ne bo več časa za pisanje.

*Foto: Veliko naselij na teh otokih ima manjše parke, ki so urejeni s tipičnimi hišicami, katere so odprte ali zaprte. V nekaterih zaprtih se včasih prodajajo spominki v odprtih pa sedijo ljudje in se pogovarjajo med sabo ali pa se samo hladijo v globoki senci. Ob hišicah je speljan umeten kanal in v njega napeljejo sladko vodo, tam pa rastejo lokvanji in drugo cvetje. Zelo lepo in simpatično.

 

25.08.2018, zaliv Upapa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Noč sem prespal, sploh ne vem, če sem se v postelji obrnil. Zato zjutraj spočit vstanem in po v miru popiti kavi pripravim barko in zapustim mesto na boji, kot sem obljubil.

Ker ni vetra, pot pa je kratka, komaj 3 NM, motoriram in se previdno izogibam koralnim grebenom in se držim kardinalnih oznak. Priplujem do marine v zalivu Apooiti in se vežem na bojo. Tudi tokrat uspešno in iz prve, čeprav sem sam na barki. No tukaj bi bil kar malo problem, če mi ne bi uspelo iz prve, saj so boje tako gosto nastavljene, da po moje barka velikosti od 55 čevljev naprej, tu nima kaj iskati. Le kakšnih 20 metrov za mano je greben in plitvina. Tu nekih večjih popravnih izpitov ne more biti, torej zagrabiš bojo iz prve ali pa moraš odpluti dalje in se v velikem loku vrniti nazaj. Ko se zavežem, odplujem z dingijem do sosednjega katamarana in povprašam kako je z bojami. Boje so last marine, cena pa je kar visoka, 67 Fr po čevlju na dan. Torej bi jaz moral plačati 2.278 Fr (cca 19€) na dan. Drago! Vendar tu druge izbire skoraj ni, saj so globine okoli 35 m, jaz pa nimam več kot 50 m verige. Vprašam ga še za mehanično delavnico in pravi da je tu zagotovo ni, je pa v sosednji marini,  eno miljo naprej.

Spet se odvežem in zaplujem še eno miljo naprej do zaliva Upapa. Tukaj je veliko več boj in veliko več prostora med njimi. Vidim pa, da so nekatera plovila za bojami na sidru. Pogledam na ploter in vidim, da je tam ena manjša plitvina, morda pa le ni koralnih glav in se da sidrati. Zaplujem tja in najprej vidim meni poznano aluminijasto barko z narisanimi usti morskega psa. To je barka katalonskega para Albe in Pola. Nazadnje smo bili skupaj na Fatu Hivi na Markezih. Najdem prostor med barkami in sidram na 12 m globine. V vodo spustim kakšnih 46 m verige, nato na verigo dodam vrv z napenjalcem verige in amortizerji ter šele za tem zategnem verigo pod obrati, da vidim če sidro drži. Če tega ne bi naredil, se bojim, da bi mi lahko zamaknilo ali pa celo premaknilo okvarjen sidrni vitel.

Najprej si naredim pozni zajtrk, nato se lotim urejanja barke, čiščenja, menjave brisač in posteljnine. Popraviti si moram tudi zadnji nosilec, kjer imam obešen škripec za dvig dingija na krmi. Postaviti moram še nekaj drugih stvari, potem pa se lotim pisanja. Nekje ob 16 uri, preden zaprejo trgovine bom šel v mesto in pozdravim še kolega katalonca. Ravno takrat je pričelo deževati in je deževalo pol ure. Naredila se je močna sparina in vse je porinilo v barko, da sem bil v hipu poten. Ko je dež ponehal, sem se skopal v morju, saj je tu za spremembo od Cookovega zaliva na Moorei zelo čista voda. Stuširam se in si pripravim popoldansko kavo s tremi piškotki, saj sem se odločil da ne grem danes ven, ker je že prepozno. Pogledam proti barki kolegov, pa vidim, da dingija ni več za barko, torej sta nekje zunaj. Nič, grem pisat naprej in urejat besedila. V teh besedilih vidim kar nekaj svojih napak, na nekatere me je že tudi kdo od vas bralcev dobronamerno opozoril po sporočilih, zato se še enkrat opravičujem, za morebitne pravopisne napake. Vsega žal tudi jaz ne znam, včasih se mi mudi, včasih pa je ta blog prava nadloga, ki mi vzame uro prostega časa na dan.

Zvečer si kljub temu, da nisem šel v trgovino naredim dobro večerjo, nato pa se spet spravim k besedilu, zapisi, fotografijam, dokler imam še voljo. Jutri je nedelja in dela prost dan, torej tudi jutri ne bom ničesar naredil s sidrnim vitlom. Počakati moram na ponedeljek, ni druge. Vsaj sidranje je zastonj in ni nobenih stroškov. Edina nadloga so letala, ki pristajajo tik nad jamborji, saj je nedaleč od tu letališka steza in letališče.

24.08.2018, Uturoa,  otok Raiatea, F. Polinezija

Kot da sem vedel, da bo težko jadranje. Preostalih 72 NM od mojega včerajšnjega javljanja, je bilo eno od težjih jadranj v mojem življenju. Veter enostavno ni pojenjal in se je držal svojih 22 do 24 vozlov. Vse v redu, tudi valovi so za ta veter pričakovani in visoki nekje okoli 2 do 2,5 metra, kar ni nič pretresljivega. Prihajali so tako s strani, da je barko celo noč valjalo po dolžini, da sem se moral dobro držati, da ne padem in se kje udarim. Vsakih nekaj minut pa je prišel večji val, z veliko količino vode in barko tako udaril, da je avtopilot spustil, nekajkrat pa celo tako, da me je obrnilo za 120 stopinj in sem plul proti Tahitiju. Barka je dobivala klofute s strani morja, ki je bilo tokrat belo in razpenjeno. Že tako utrujen sem potem raje plul in krmaril sam na roke, saj sem se bal, da bi lahko poškodoval avtopilota, ko je v krmilni list udarila takšna količina vode. Počivanja ni bilo. Poleg tega me je v samo tej eni noči opralo šestkrat! Šestkrat me je dobil t.i. squall (piš močnega vetra z močnim dežjem) in takrat je pihnilo malo pod 30 vozli, le valovi so ostali enaki. Jadra sem imel skrajšana in takrat je res letelo, enkrat celo 6,8 vozla, kar je za mojo barko kar precej, čeprav ni več tako poraščena, kot je bila včasih.

Ko sem prišel ob petih zjutraj za otok Huahine, so se valovi umirili in zadnjih 11 NM je enostavno zmanjkalo vetra. Kot bi ga z roko prestavil drugam, meni pa je ostalo komaj za 6 vozlov vetra. Eno dobro miljo sem vztrajal pri tem vetru in čakal, da se veter spet pojavi od nekod, a ga ni bilo. Zvijem sprednje jadro in prižgem motor, saj drugega izhoda ni bilo. Pri 1,8 vozla hitrosti plovbe, bi porabil vsaj naslednjih 5 ur počasne plovbe. Priplujem z motorjem pol milje do otoka Raiatea in se že želim naravnati na prehod Teavapiti, ki je med dvema koralnima grebenoma, ki sta pod vodo in zelo široka, ko iz strani otoka Tahaa prihaja še en squall, saj je otok naenkrat ostal v megli od dežja. Barko zasučem za 180 stopinj in zdaj plujem stran od otoka, počasi, na 1500 obratih, saj bom počakal, da me ta veter in dež dobita na odprtem, ne pa kje vmes ravno pri prehodu med koralnim grebenoma. Vse skupaj je trajalo dobrih 15 ali 20 minut in spet sem lahko nadaljeval svojo plovbo.

Ob 10 uri, po dvaindvajsetih urah plovbe in po preplutih 114 NM sem se vezal na eno od treh boj, ki je bila še prosta pred marino ob mestu Uturoa. Pospravil sem barko, se stuširal, pojedel zajtrk in odšel spat. Spal sem dve uri in se dobro spočil. Uredim se in spijem kavo ter ob treh popoldan z dingijem zaplujem v marino. Poiskati moram mojstra, ki vari aluminij, da rešimo moj sidrni vinč. Preseneti me odgovor v pisarni, da je to marina od čarterja in ves kompleks je v njihovi lasti. V naslednji marini, ki je kakšne tri milje naprej na drugi strani otoka, pa je mojster, ki bi mi lahko pomagal, a šele v ponedeljek. Vprašam če moram nočitev na boji plačati in komu, ker ni pisarne od marine. Prijazen gospod mi pove, da je boja plačljiva, a ne v denarju, ampak moram zanjo odšteti  »six packa« (6 malih piv). No to me je malo presenetilo. Če bi bilo to v Sloveniji, bi stala boja cca dobrih 5€ na noč. Tukaj je alkohol zelo drag, zato stane 6 malih piv Hinano 1500 Fr ali cca 12,60 €. Ravno zdaj grem v mesto in kupim teh 6 piv, saj pride vsak večer nekdo od marine do vseh treh bark in pobere piva. Ni kaj, ga že počakam.

Mesto Uturoa je prijetno, majhno a vseeno zanimivo. Ima kar nekaj zadev za ogledati in pogledati. Predvsem mi je všeč pristanišče za ladje in trajekte, kakor tudi za manjša plovila, saj me spominja s spremnimi trgovinicami in butiki na marsikatero obmorsko mesto na Hrvaškem. Še pred mrakom se vrnem na barko in že prideta dva fanta po pivo. Malo se pogovorim z njima in potem odideta s plačilom v blagovni menjavi, jaz tebi bojo, ti meni pivo. Ker je to blagovna menjava, ni računa, ni plačila davka in volk je sit, koza pa cela.

23.08.2018, Tihi ocean, proti otoku Raiatea

Četrtek je danes in veter se je v zalivu vsaj malo umiril in spanje je bilo veliko bolj ugodno kot prejšnji dan. Prebudim se v sončno jutro in zadiši mi kava. Počasi in z užitkom jo spijem v kokpitu in opazujem, kaj se dogaja v zalivu. Sosed za mano v 39 čeveljskem katamaranu se pelje v dingiju mimo mene in to je edini človek na morju, ki me niti enkrat ni pozdravil, dvignil roko v pozdrav ali kako drugače pokazal, da je kulturen človek. Zraven njega je njegova žena, katera pa ima enak slog ne odzdravljanja. Očitno drži tisti pregovor, »da gliha skup štriha«. Vsakič ko vidim da me pogleda ga vseeno jaz prvi pozdravim, on pogleda naprej in gre dalje. Ne sekiram se preveč, saj ga ne bom več dolgo gledal.

Kasneje grem še v trgovino, kupim bageto in nekaj banan, nato pa okoli 11 ure pričnem pospravljati in pripravljati barko za odhod na drug otok. Ko imam vse pripravljeno, dingija zvezanega na premcu, dvignem sidro in sidrni vinč mi lepo deluje. No vse dokler ni bilo potrebno sidro dvigniti iz mulja. Takrat se malo prestavi, a še drži. Potreben bo obnove, to je zdaj definitivno. Ura je 12:00, ko zapustim sidrišče in kasneje še otok Mooreo. Zunaj zapiha veter nad 20 vozlov, enkrat celo 26 vozlov in se kar malo začudim, kajti napoved je bila največ 18 vozlov. Če je takšen vzhodnik tukaj, kakšen je šele na odprtem oceanu? Razmišljam, če sem se sploh prav odločil za odhod. Grem še malo naprej, vrnem se lahko še vedno nazaj. Veter se umiri in pade na normalnih 16 do 18 vozlov in nadaljujem plovbo.

Čuden občutek se me loteva ko tako plujem, saj že kar nekaj časa nisem plul in potem se mi zdi, kot da se šele privajam na barko. V vodo spustim tudi laks z vabo za ribe in upam na kakšen ulov.  Kasneje mi veter pade na 11 vozlov in odvijem tudi glavno jadro, saj sem prej plul le na genovo. Ob pol peti uri se ribiška palica usloči, laks pa se odvija. Skočim do nje, zategnem, povlečem. Navijati se ne bo dalo. Riba skače iz vode in podobna je morskemu psu, velikosti dober meter. Nemogoče si mislim. Pa saj tudi dobro ne vidim na teh 200 metrov razdalje. Hočem naviti, ne gre. Vedno večkrat rola celo spusti, saj zavora ne zdrži pritiska. Odtrgalo bo nekaj, ni druge! Pustim vse na miru in utrujam ribo s tem, da jo vlečem za sabo. Potem pa po desetih minutah spusti. Le kaj je utrgalo? Vabo ali gambet. Potegnem konec na krov in vse je gor, gambet in vaba z jekleno pred vrvico. No vsaj vaba je ostala, saj sem že tanek z njimi.

Ob 18 uri se veter okrepi in komaj napišem blog, saj so valovi precej veliki in neugodno klofutajo Indigo. V nekaj minutah mi je dvakrat spustil avtopilot, saj je barko zadel val in jo zasukal. Vetra je spet čez 20 vozlov in skrajšal sem jadra. Noč, ki se je šele pričela je bolj kot ne temna, kljub luni, ki je zakrita nekje za oblaki. Pestro bo še danes. Do otoka Raiatea je še 72 NM.

22.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Po pestri, vetrovni in deževni noči, me zjutraj zbudi glas, ki kliče moje ime. Pogledam na uro, a je še zgodaj. Pridem v kokpit ves še zaspan in zunaj me čaka Laszlo. Le kaj je tako nujnega? Potem me čudno gleda, da še spim, saj je ura  že nekaj čez sedmo zjutraj. Po eni strani ga razumem, da vstaja zgodaj, ko tukajšnji francoski petelini zapojejo budnico. Potrebno pa je vzeti v zakup, da gre on spat skupaj s petelini, to pa je nekje okoli sedme ure zvečer, ko jaz šele dobro zadiham in zaživim v dnevu. Moja ura za spanje je okoli polnoči ali malo čez. Laszlo me je prišel prosit, če bi šel za njega spet v mesto, tam ko sem bil zadnjič in mu prinesel nekatere stvari, ki jih potrebuje. Povedal sem mu, da sem v delu in da danes nikakor ne grem tako daleč, če bom šel bom šel samo na kratek sprehod, potem pa morda še v tukajšnji supermarket po kakšno malenkost, saj imam skoraj vse na barki. Skoraj malo užaljen ker mu ne bom ustregel odvesla do svoje barke. In kaj naj zdaj jaz? Zaspati ne morem nazaj, zato se uredim in si skuham jutranjo kavo, malo kasneje pa si naredim manjši in lahek zajtrk.

Čez dopoldan res pišem, urejam fotografije, ter jih za vsak slučaj tudi prenašam na zunanji disk. Nikoli ne vem, kje se pri tej mogočni tehnologiji zalomi in potem lahko izgubim spomine. Tako zatopljen v delo delam vse do 14,30 ure,  nato pa se odločim da grem ven, saj je veter čisto potihnil in pokazalo se je tudi nekaj sonca. Kar naenkrat je postalo tako tiho v zalivu, da je že vredno pogledati, če nisem morda ostal sam v njem. Odločim se, da se grem malo razgibati in zato se odpravim na kratek sprehod. Morda naletim na kakšno mamo, ki prodaja banane in morda grem celo do plantaže ananasov in si morda tam kupim kakšnega, saj bo verjetno ceneje kot kje drugje. Edine banane, ki sem jih videl danes so bile na drevesu bananovcu, a še te so bile zelene, in ker so bile blizu hiše si jih nisem upal utrgati. Videl sem še papayo in na njej kar precej sadežev, a spet blizu hiše v kateri stanujejo ljudje. Lahko bi jih šel vprašati, če mi kakšno prodajo, a ker papaye ne potrebujem, sem šel dalje. Najdem pokrito in ograjeno veliko plantažo ananasa, a me zaposleni ne spusti notri v nasad. Ko ga vprašam za ananas, pa mi odgovori, da je on tu samo zaposlen in mi ne more dati in ne prodati ananasa. Potem pa ne. Odidem par korakov stran in odložim nahrbtnik, ter iz njega vzamem vodo in spijem nekaj požirkov tekočine. Takrat pa možakar pride ven z mačeto in v drugi roki drži dva ananasa. Kar nasmejalo se mi je malo, sem mislil, da sem se mu zasmilil in mi bo dva ananasa le prodal. Potem pa ta dva ananasa položi na eno desko, vsakega z mačeto razseka na štiri dele in ga vrže kuram in petelinom. Ti hitro pridejo do ponujene hrane in ga pričnejo kljuvat. No pa je šel ananas v maloro.

Kasneje grem še v supermarket, kupim jajca in nekaj mesa, ki je bilo pakirano in v akciji, potem pa grem nazaj na barko. Čas bo za kavo, nato pa bom pričel s pripravo večerje. Stemnilo se je že in nad Cookov zaliv je padla  noč. Vetra ni in danes ne bo slišati verjetno že malo dotrajanega ležaja v vetrnem generatorju. Po večerji se bom spet lotil dela, dokler imam še željo po delu.

Moral bi počasi naprej, na drug otok in kot mi začasni urnik kaže, imam sedaj precej prostega manevra, saj sem se odločil, da bom izpustil obisk otoka Huahine in grem le direktno na Raiateo. Jutri je nov dan  in ta pokaže kako in kam.

21.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Danes ponoči pa je bilo pestro. Še sam sem se zbudil in šel pogledati kakšna je situacija zunaj na sidrišču. Ponoči je namreč precej zapihalo in spomnil sem se, da imam zaradi včerajšnjega dežja obešeno perilo, katerega sem zdaj skoraj že suhega pobral in ga odnesel v salon barke. Tam sem vse razpotegnil, da se lahko suši še naprej. Prižgem instrument za veter in pokaže mi da je južnega vetra, kateri prihaja preko planin krepko čez 20 vozlov, nekateri sunki pa dosegajo tudi 26 vozlov vetra.

Ura je štiri zjutraj in nazaj ne morem več zaspati, zato v roke vzamem knjigo in berem. Moti me le glasnost vetrnega generatorja, ki se tako obrača, da imam občutek, da bo vsak čas pognal barko naprej.  Proti jutru le malo zaspim in ko se zbudim se veter vseeno ne umiri. Skuham si kavo in razmišljam kaj mi je za narediti, kajti vetra je danes dovolj in lažje je pluti v njem. Če se premaknem proti severnim otokom, bom imel 25 vozlov vetra v hrbet, kar s skrajšano genovo ne bi bilo niti slabo, a vem, da bi imel preveč valov z boka in vprašanje, če bi bila to prava odločitev. Ker imam »delodiš« in že dva dni pridno pišem in urejam besedila in fotografije, se odločim, da še kakšen dan ostanem tukaj, saj tu niti ni tako slabo. Morda iz Tahitija pripluje kolega Bill saj ima zdaj novo posadko in morda se še za kak popoldan srečamo v tem zalivu.

Čez cel dopoldan pridno pišem in urejam besedila, nato pa se že počutim malo skrčen in utrujen, zato grem na en kratek sprehod na obalo. Tukaj morje ni tako valovito, saj je precej zaščiteno kljub vetru ki piha, zato je plutje z mojim dingijem tukaj prav prijetno. Na obali grem tokrat po cesti, ki se vije v notranjost otoka proti hribom. Tukaj so hiše veliko bolj revne, tudi urejeno ni, kot je ob obali. Kar nekajkrat sem ob teh hišah videl nekaj podobno grobovom, a sem to hitro odmislil, saj se mi to zdi nemogoče. A ko na podobne zadeve naletim nekajkrat zapovrstjo se zavem, da sem imel prav. Saj bi fotografiral vse, a ljudje so tukaj doma in ne bi rad imel problemov. Komaj sem našel eno hišo, kjer sem lahko med dvema grmoma naredil fotografijo in to celo z dvema grobovoma. Pomislim, kako bi bilo pri nas v Sloveniji, če bi imeli grobove okoli svojih hiš? Hmmm, po moje zastrašujoče.

Po dveh kilometrih se obrnem in vrnem nazaj. Skoraj ob glavni cesti, je lokalni ribič postavil na stojalo, kakšnih 6 ali 7 kg težko tuno in jo prodaja. Nikogar ni v bližini, da bi ga lahko vprašal koliko je težka in kakšna je cena, čeprav nisem kupec za njo. A vseeno me to zanima, kot me najbolj zanima, kako ljudje ne zbolijo od takšne ribe, ki se greje ne vem koliko ur na soncu okoli 30 stopinj. Jaz sem zbolel na Kanarskih otokih samo zato, ker je bil proces skladiščenja ribe iz vode do hladilnika predolg in so se na soncu v ribi ustvarile bakterije in strupi, ki jih moje telo ni preneslo. Zato je prišlo do moje prve zastrupitve z ribo.
Včeraj se je tukaj na otoku začela šola in ravno tukaj v naselju Pao Pao je večja šola in občasno se sliši razigranost otrok. Nekaj otrok s torbami srečam tudi na cesti. Spomnim se na svojega vnuka, ki bo tudi sam kmalu moral v drugi razred osnovne šole.

Z dingijem priplujem na barko in pogledam po zalivu, ki je danes poln. Vsaj dve ali tri barke prepoznam, katere so bile sidrane vzhodno izven zaliva pred naseljem Maharepa. Očitno jim je krmo preveč zanašalo proti koralnemu grebenu in so se presidrale v naš zaliv. Do večera je pri nas nastala prava gneča in naštejem 17 plovil, največ od kar sem tukaj. Ni kaj, veter neusmiljeno piha in se ne da zmesti.

Noč je in počasi bo potrebno kaj skuhati in nahraniti želodček. Tudi vetrni generator se ne vrti več, kar pomeni, da je veter padel pod 10 vozlov. No, malo kasneje se spet zavrti in verjetno bo noč podobna prejšnji.

20.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Jutranje bujenje brez bolečin v nogah, kljub tako dolgi prehojeni poti. Jupiiiiii! Da si malo odpočijem noge, bom pa danes zavihal rokave in delal. Narediti moram kar precej vode, saj mislim tudi oprati nekaj perila.

Najprej naredim v dveh urah 150 litrov vode s svojim novim Rainman watermakerjem, ki je nekoliko tišji od prejšnjega, ni pa močnejši, čeprav ima v sebi boljši motor, a črpalki sta v njem ostali enaki. Potem prinesem iz skladišča pralni stroj in v kokpitu operem za tri pralne stroje perila. Pravzaprav to niti ni tako veliko, saj gre v njega največ 3 kg perila, čeprav dela bolje s kakšnih pol kg manj teže v sebi. Največ so to polo majice in kratke hlače. Ker je pralni stroj kar precejšnji porabnik vode, moram spet narediti 150 litrov vode, da napolnim tanke. Vsaj ožemanje perila ima ta stroj v redu in upam, da se mi bo v enem dnevu perilo posušilo. Obesim še perilo in potem pospravim pralni stroj in mojega čarovnika za vodo nazaj na mesto, kjer ju bom naslednjič spet našel.

Ravno končujem z delom, ko do mene pripluje madžar Laszlo. Ker ve, da vsak dan hodim, me vpraša, če bi mu prinesel nekaj iz mesta. Obljubim mu da mu prinesem, a kasneje v pogovoru le spoznam, da on potrebuje neke stvari iz sosednjega naselja Maharepa, nam pa je najbližje naselje Pao Pao. Nič hudega, če sem obljubil bom to tudi naredil. Ob dveh popoldne se odpravim na kopno in do Maharepe imam cca 5 km hoje. Tukaj vozi avtobus, a brez voznega reda in včasih se niti ne ustavi na avtobusni postaji. Pride cca 4 krat dnevno ob delavnikih in nikoli ne veš ob kateri uri. Nič, jo mahnem peš. Vmes, nekje na polovici poti me dobi dež in kar žalostno pogledam proti svoji barki, saj imam na njej perilo, sicer pod tendo, a verjamem, da bo vseeno vlažno. Sam vedrim v telefonski govorilnici in se sprašujem kdaj je bila nazadnje uporabljena, saj je tudi sem prišla doba mobilnih telefonov, le internet jim šepa in je verjetno najdražji na svetu. Ko dež preneha, grem naprej in na poti najdem lekarno. Ker že dlje časa iščem Sensodyne zobno pasto in je ne najdem ne v megamarketih in ne v drogerijah, se spomnim, da bi jo mogoče le imela lekarna. Pridem do police in jo zagledam; rdečo, rjavo, zeleno,… Sicer je zelo draga proti našim razmeram, a če pomislim da stane 790 Fr (pivo v gostilni stane 800 Fr ali 6,70€) potem je zobna pasta za vsaj 50 kratno uporabo zelo poceni. Poleg tega me zobje ne bodo skeleli in ne bom potreboval zobozdravnika. Ves vesel jo kupim in nasmejan zapustim lekarno in prijazno prodajalko, ki na mojo žalost ni govorila angleško.

Odidem naprej in najdem prodajalno, ki jo potrebuje stari Laszlo. Kupim kar mi je naročil, nato pa grem do sosednjega lokala, kjer imajo kafeterijo in med drugim prodajajo tudi domače slaščice. Nazadnje sem si sam spekel biskvit na Nuku Hivi in to je bila dejansko moja zadnja slaščica, ki sem jo jedel. Ker zagledam nekaj podobnega naši kremšniti, si naročim ob kavi tudi njo. Počasi in z užitkom najprej spijem kavo, potem pa se lotim sladice. Okušal sem jo, jedel in primerjal z našo sladico. Res je bila dobra in kar je najbolj važno, niti ni bila tako draga. In spet gledam domačine, kako hodijo po pecivo in ga kupujejo za več tisoč frankov skupaj. Verjetno imajo tu pariške plače, drugače tu ne gre.

V trgovino danes ne grem, ker ničesar ne potrebujem, se pa ustavim pri eni mami, ki prodaja papaje in banane, ter kupim veliko, 840 gramsko papajo za 150 Fr (1,25€) kar se mi zdi zelo poceni. Ta bo za tri dni, tako velika je.

Ta moj dolg sprehod končam pri dingiju, prehodil sem spet čez 10 km in zaplujem do barke Madžara Laszla, mu dam kar me je prosil, nato pa grem na svojo barko, skočim v morje, se stuširam in pripravim večerjo. Za jutri je obljubljeno malo več vetra in morda bi bil že čas, da se premaknem na drug otok. Če pa pomislim, da na tistem otoku ni nič posebnega, pa spet pomislim, da ni nič narobe, če ostanem kak dan več tukaj in njega enostavno izpustim. Vsekakor pa moram na otok Raiteja, da popravim ohišje sidrnega vinča.

19.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Nedelja je. Dopoldne prav tisto počasi in z guštom spijem kavo v kokpitu in gledam okolico v tem lepem soncu. Za danes ni bil napovedan veter, morda le 4 do 6 vozlov, a okoli barke je kar dobrih 12 vozlov severnega vetra. Malo kasneje si naredim iz sadja, katerega nekaj tudi obrežem, saj počasi gnije na tej vročini, dober smuti.

Nekaj bo treba početi in odpravim se na ogled drugega zaliva Opunohu Bay. V nahrbtnik seveda dam eno plastenko vode in dve jabolki. Pot bo dolga in ker je noga že skoraj čisto v redu, upam, da bo zdržala današnji napor. Sonce je, a še vedno piha veter in če grem po senčni strani ceste, bo tako bolje zame.

Čeprav je nedelja je veliko avtomobilov, največ je seveda motorjev, ki jih vozijo v večini turisti, kateri se podajajo na ogled otoka. V tem soncu in vročini je morda vožnja s skuterjem pravzaprav celo najboljša izbira. Spet grem mimo Laboratorija v katerem sem bil že včeraj in pot nadaljujem ob hišah, katerih je precej ob obali. Nekatere hiše so kar precej slabe in v njih verjetno ne stanujejo dobro situirani ljudje. Spet nekaj hiš pa je lepo opremljenih, z lepo in visoko ograjo, skozi katero lahko le tu in tam vidiš v notranjost. Ta je po navadi sestavljena iz lepe in večje hiše, čudovite terase, pomola za privez čolna in kopanje, travnika z zeleno travo in seveda nasajenimi palmami. Kar precej pa je skoraj na vsakem posestvu velikih lončnic v katerem rastejo manjše palme. Le te bodo s časom verjetno  presadili v zemljo. Že nekaj dni nazaj sem od enega domačina, ki prodaja glasbila izvedel, da imajo najlepše hiše na otoku francozi, ki so se preselili iz Francije, tu kupili hišo s parcelo, ter to hišo obnovili. Zdaj živijo tu do svoje smrti, potem pa to prevzame nova generacija. Pravzaprav je težko dobiti nove parcele ali hiše, tiste ki pa se prodajajo, pa so tako drage, da jih tudi težko kupiš. Ko sem šel mimo ene nepremičninske hiše na Moorei sem videl da se pod »ugodno« prodaja hiša v Cookovem zalivu. Hiša ima zunanji bazen, stoji malo višje in ni ob morju, parcela pa je velika 1200 m2. Notranjost hiše je vsaj po slikah lepo urejena in opremljena, ima pa tri sobe, kuhinjo in dve kopalnici. Cena pa 65.000.000 Fr ali 545.000 €. Verjetno za francoski standard ni draga, za naš slovenski pa vsekakor je.

Ko tako hodim, pridem do resorta Hilton, kjer najprej vidim znamenite mostiščarske hiše in apartmaje na vodi, katera je tako svetlo modra, da prav bode v oči. Vem, da tukaj apartmaji niso poceni, saj je apartmajski kompleks Hilton znan kot eden najdražjih na otoku. Cena naj bi bila nekje okoli 600$ na dan. Malo naprej je čudovita in zelo obiskana plaža Ta`Ahiamanu. Plaža je lepo urejena, ograjena in ima zaradi gostih ter visokih palm kar nekaj sence. Čisto na koncu si je ena večja družba postavila »arafata« in praznujejo rojstni dan, saj so navesili v svoji okolici veliko pisanih balonov in velik svetleč napis Happy Birthday. Nasproti plaže je sidranih kakšnih 20 plovil, največ katamaranov, saj je tukaj voda nizka med dvema grebenoma a je tako čista in lepa, veliko lepša kot je v našem  zalivu. Je pa res, da je ta del ves čas izpostavljen vetru. Poleg tega v okolici tega zaliva ni nekega večjega naselja, ima pa le eno manjšo garažno trgovino, ki pa je bila danes zaprta.

Sprehodim se še do konca zaliva in v goščavi najdem že skrit in na žalost opuščen spomenik kapitanu Jamesu Cooku, ki je plul tukaj trikrat in to v letih od 1768-1771, od 1772-1775 ter 1776-1779.

Ko sem se vračal nazaj, sem se ustavil v eni domači slaščičarni in si naročil kepico sladoleda v malem kornetu, se usedel v njihov vrt, ter se malo spočil. Po šestih urah sprehoda, fotografiranja in uživanja v lepotah teh dveh zalivov, sem še malo pred nočjo prišel na barko, se stuširal in se v kokpitu ulegel, ter dal noge malo višje, saj so me po prehojenih 15,66 km le boleli nogi, predvsem pa stopala. Bil je lep dan, poln spominov, kar nekaj tudi na fotografskih posnetkih.

18.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Že včeraj sem pričakoval kolega, francoski par, da prideta na obisk iz Tahitija na mojo barko. Ker sta »štoparja« sta na Tahitiju v marini Taina našla eno barko in včeraj po kosilu so skupaj odpluli proti Moorei in se sinoči sidrali v Cookovem zalivu, nedaleč stran od mene. Zjutraj po zajtrku sta me kontaktirala in kasneje ju je kapetan dvojambornice pripeljal z dingijem na mojo barko. Po enem tednu smo se zopet videli in bili smo veseli, da smo skupaj. Ponudim jima kavo, vodo in pecivo, vse drugo pa mi odklonita, kajti danes gresta naprej in nimata veliko časa. Najprej je bil naš dogovor, da bosta eno noč ali dve prespala pri meni in bomo nekaj časa skupaj, potem pa gresta malo raziskovat tukajšnje planine in otok. Kasneje mi David pove, da sta se prejšnji teden spoznala z enim drugim parom, ona je švedinja, on pa francoz in da so bili nekaj časa skupaj na Tahitiju. Ker so se dobro ujeli v teh dneh, so skupaj najeli eno apartmajsko hiško, a na drugi strani otoka Moorea. Nekam znana sta mi Švedinja in Francoz, zato jima povem imena in on dva mi prikimata. Pa seveda, poznam ju, saj sem ju s še enim kolegom, ki je učitelj, pripeljal s svojo barko iz otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva na Markezih. Svet je res majhen! Tako sem izvedel, da sta drugi David in Mia na Tahitiju in jutri prideta s trajektom na Mooreo in se dobijo skupaj, ter si tako razdelijo bivanje, da jih pride ceneje. Tisti učitelj pa je menda odšel nazaj na Hiva Oa in tam dobil službo v svoji stroki. Po kavi, pogovoru in obvezni skupni fotografiji, ju odpeljem z dingijem na kopno, kjer se poslovimo. Ker je ura skoraj ena popoldan, grem tudi jaz naprej in ne nazaj na barko. Vzamem en naklofen iz torbe in upam, da me noga ne bo preveč bolela.

Danes sem se odločil, da obiščem laboratorij za korale, alge in podvodni svet, ki je cca 2 km stran od mojega sidrišča. Zadnjič sem šel mimo laboratorija, a nisem šel do njih, kajti vse je ograjeno in jasno je, da je to zasebna zadeva. Danes se odločim da grem tja in jih vprašam, če si lahko ogledam kaj delajo in zakaj so tam. Ko pridem do tja, me sprejme prijazna mlada študentka, ki je sem prišla na prakso in izobraževanje iz Kalifornijske Univerze v Santa Barbari ter me povabi naprej. Kasneje me popelje najprej v laboratorij, kjer zbirajo podatke o koralnem grebenu, ki obkroža celoten otok Moorea. V zunanjem laboratoriju se nama pridruži še študent, ki je tudi potapljač, ter za njim pride še vodja študentov, ki prihaja iz državne univerze Teksas iz ZDA in je po poklicu mikrobiologinja. Prvič vidim razliko v mrtvih in živih koralah, razne vrste koral, alge,… Potem mi začne pripovedovati, da je otok Moorea nekaj specifičnega v tem delu in da na plitvem morskem grebenu okoli otoka (cca 60 km je tega grebena) živi ogromno različnih vrst koral. Zaradi onesnaženosti morja in seveda zaradi segrevanja le tega, raziskujejo, kako bi korale živele v hladnejšem morju ter kako se bodo korale obnašale in živele, če se bo segrevanje še nadaljevalo in stopnjevalo. Zato imajo tam prisotnih kar nekaj bazenov, kjer pridobivajo podatke vsake tri ure, prave spremembe pa nastanejo šele po mesecu dni ali več. Seveda mi vse pokažejo kako deluje, kako se dovaja kisik, kako hladijo ali segrevajo vodo v bazenih, kako deluje pretočni sistem vod, kako dozirajo različne CO2, ter druge HP komponente v vodo in kako to vpliva na korale in alge. Ja, kar nekaj tega je za videti in če iskreno napišem, mi marsikatera stvar tukaj ni bila jasna. Ampak, očitno je to življenjskega pomena, da toliko univerz iz ZDA in Havajev pošilja svoje študente na ta otok ter vse skupaj financira. Tako izvem, da ta laboratorij deluje od leta 2004, podatki pa se dnevno pošiljajo v razne univerze v ZDA, kjer se ukvarjajo z mikrobiologijo. Najbolj me je presenetilo to, ker sem pričakoval francoske študente in da je to last francozov. No pa sem se spet uštel, vse je ameriško. Na koncu se še zahvalim, ter jih povabim na svojo barko, če bi imeli kaj časa med vsemi temi študijami in znanstvenimi raziskavami. Vsekakor je prvo navdušenje zelo močno in ker še nekaj dni ostanem tu, ker zunaj ni vetra za jadranje, počakam, da vidim, če se bo kdo od njih res oglasil na kavo, sok ali pivo.

Zvečer je že mrak, ko pridem na barko, se stuširam in pripraviti moram nekaj za večerjo. Dan je bil res lep in prijeten, predvsem pa poučen ter zanimiv.

17.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Ko se prebudim, najprej premaknem desno nogo in čutim, da je bolečine kar precej manj. Vseeno vzamem še eno tableto za bolečine in grem nazaj v posteljo. Včasih kar traja pri teh močnih tabletah, da bolečina popusti. Zato v roko vzamem knjigo in jo berem.

Po dobri uri, bolečina le popusti in se uredim, ter vzamem še dnevne tablete, spijem kavo, za zajtrk pa bo danes le 3 dcl sadnega tropskega smutija. Sedem za računalnik in se lotim pisanja navtične knjige, saj je nisem dopolnjeval že od San Blasov naprej. Kar nekaj strani bo potrebno napisati, urediti, dodati fotografije in poravnati tako, da bo videz videti lepši. Od začetka mi ne gre najbolje, potem pa se nekako potrudim in zadeva mi steče, kot mora. Ker imam koš za smeti točno pod navigacijsko mizo, kjer tudi pišem na računalnik, mi le ta ob določenih trenutkih prinese vonj od včerajšnje pečene ribe, ki je bila za večerjo. Pospravim vrečko, jo zamenjam z novo, potem pa se vseeno odločim in grem na kopno, ter pustim vrečko v kontejnerju. Preden se vrnem nazaj si ogledam Snack Bar, ki so ga danes odprli pri dingi pontonu. Ni kaj, dosti ceneje imajo sendviče, slaščice, krofe, ter ostalo hrano, kot so jo imeli v raznih barih na ostalih Polinezijskih otokih. Ponujajo tudi brezalkoholno pijačo, alkohola nikjer ne vidim. Ljudi je kar precej in ob strani si je možakar postavil osem miz in verjeli ali ne, vse so zasedene. Torej je to dober znak za naprej. Danes so na sidrišču še samo tri barke. Kar prazen zaliv je postal na enkrat in prostora je zelo veliko.

Vrnem se na barko, a je v barki kar precej vroče. Odločim se, da bom kasneje pisal naprej, zato vzamem v eno roko knjigo v drugo jabolko in berem. Vetra ni, sonce pripeka in občasno me celega obsije. Poten sem in zato skočim v vodo, da se ohladim. Res je malo bolje, čeprav je voda le za odtenek hladnejša od zraka. Zunaj je dobrih 30 stopinj, voda jih ima 27°C. Zaplavam, tako da bolj ali manj čuvam desno nogo, da je preveč ne obremenjujem. Ko plavam ob barki vidim, da imam na barki že kar nekaj brade in alg. Vzamem levo plavutko, masko in plastično strgalo, ter očistim vodni rob barke.

Potem se še stuširam in se lotim pisanja. Med pisanjem si skuham kavo in tako zatopljen v delo, enostavno pozabim koliko je ura. Zunaj je že mrak, zato prižgem sidrno luč na jamborju in modro v kokpitu. Počasi si bom moral pripraviti večerjo, saj sem kosilo že zdavnaj zamudil. Pogledati si moram še vreme in v naslednjih dneh bi se rad premaknil, če bo več vetra.

• Sliki spodaj:
Ko sem prvič videl takšne luknje ob obali, ali celo kar več deset metrov od obale, sem pomislil, da imajo tu miši ali podgane. Te znajo biti zelo nevarne, če ti pridejo na barko, saj so dobre plavalke in se po sidrni verigi povzpnejo na barko in hrana, ki ni dobro zapakirana je kaj kmalu za v smeti. Poleg tega se takšne nadloge kar težko znebiš z barke, saj se skrije v kotičke, za katere sploh ne veš da so na barki. No potem sem videl, da to niso miši, podgane, ne krti, ampak posebni raki. Oklep raka je približno 10 cm širok in cel rak je videti precej večji od luknje. So pa ti raki zelo hitri, imajo sposobnost, da vedo, da je še nekdo drug v bližini in se hitro skrijejo, zato jih je večkrat kar težko ujeti pred luknjo, da bi jih lahko fotografiral. Eden od domorodcev mi je enkrat povedal, da niso dobri za jesti. Seveda, tudi naše miši niso.

16.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Vem,… res vem, da piva ne smem piti, ampak včeraj ob pici je sedel kot pika na i. Danes, danes zjutraj pa je vse drugače. Recimo da me je tokrat obiskala revma, da ne bom vedno govoril o putiki. Saj bo,  tri naklofene danes, malo počivanja, branja in jutri bom že bolje. Jutri bom samo še na dveh naklofenih ☺

Sidrišče je mirno in ker sem res globoko v njem, skoraj na koncu globokega zaliva, se mi zdi, da sem sidran v jezeru. Morska gladina nima niti enega roba, brazde, nič od nič. Mirno je. Nekaj bark nas je zapustilo danes in okoli mene so le še štiri druge barke. Ko pogledam v gore, ki štrlijo visoko v zrak, so v sončnem vremenu svetlo zelene in v senčni strani so skoraj črne. Toliko odtenkov naredi svetloba, da si jih mi sami niti zamisliti ne moremo. Slika me spominja na Markeze, na Fatu Hivo.

Malo mi je sicer dolgčas, rad bi šel na kopno, a s takšno nogo res ne morem. Dopoldan je bil lep sončen in vroč dan, potem se je malo pooblačilo in dan je bil vse do večera enak. In če položim dlan na srce, lahko mirne duše priznam, da mi morda en takšen dan tudi odgovarja. Šele danes sem videl, da imam veliko fotografij za prenesti iz telefona na računalnik, iz fotoaparata na računalnik, ter vse to pregledati. Dobre obdržati, slabe izbrisati, nekatere obrezati,… kar nekaj dela je z njimi. Pozno popoldne po kavi imam vse urejeno in v tokratni ruti od Martinika, preko Paname do tu imam točno 1583 fotografij in video posnetkov. Ufff,… kar precej je tega šmenta. Napisal sem še nekaj emailov, saj sem bil malo v zaostanku, zvečer si naredim večerjo, nato pa pogledam en film iz domače zbirke in grem spat.

Nič poseben dan,… le zvečer je prišel veter na obisk in zavrtel vetrni generator. Tudi prav!

15.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Življenje na Moorei se prične zelo zgodaj in ko pade noč, gredo domačini spat. No ne ravno dobesedno, dejansko pa ne bedijo dolgo. Tudi za to praznično jutro so zgodaj vstali, saj sem slišal, da so imeli celo budnico, ki se je premikala. Slišali so se bobni in verjetno so se znašli v kakšni povorki, ampak ura je komaj 6 zjutraj! Niti vstati se mi ne da, da bi pogledal kaj se dogaja, enostavno se obrnem in zaspim nazaj. Tukaj se ob šestih zjutraj začne svitati in ob šesti uri zvečer pade tema.

Po jutranji kavi in zajtrku se z dingijem odpravim na kopno, saj grem na daljši sprehod. Pravzaprav bi rad šel do sosednjega mesta in potem še malo v hrib. Vreme je kot zanalašč za to. Ni preveč sonca in ni še tako hudo vroče. Tukaj v Kukovem zalivu je supermarket zaprt, kar mi da takoj vedeti, da imajo tudi tukaj praznik, kot ga imamo pri nas. Seveda, tukaj v tem zalivu sta kar dve cerkvi, a le ena je katoliška, druga pa je menda protestantska. Računam, da je do mesta kar nekaj poti, vsaj 4 ali morda 5 kilometrov v eno stran. Izbral sem dobro in udobno obutev in že grem. Najprej se ustavim pri domačinu, ki prodaja ročno izdelana in rezbarjena glasbila, ukulele. Malo spregovoriva, čeprav mu že na začetku povem, da nisem kupec, a on se ne da. Želi, da bi tudi jaz imel eno takšno glasbilo na barki ali potem doma, da bi lahko občasno priklical zvoke iz Polinezije. Saj ne vem kdo se je na koncu koga otresel, jaz njega ali on mene? Glasbilo je ostalo tam, jaz pa sem šel naprej po cesti. Na njej srečam  nekaj turistov, domačinov pa skoraj nič. Ulice so tihe, praznične. Morje je mirno, vetra ni in le med visokimi hribi je nekaj megle, ki še vedno ne dovoli, da bi se videl cel hrib. Tukaj so špičasti in strmi hribi, Mt. Muaroa, pa meri menda celih 899 metrov v višino. Res strmo, za tako majhen otok, ni kaj! Po petih kilometrih pridem do mesta ali naselja, kar koli že je, z imenom Maharepa. Tukaj je velik hotelski kompleks, nekaj apartmajev je na kopnem, precej njih pa je postavljeno po sistemu mostiščarskih kolib na samem turkiznem morju. Res je lepo, kot na razglednici. Nimam prave svetlobe in edino mesto s katerega bi lahko kaj ujel v objektiv, mi ne ustreza. Tukaj je veliko več hiš, kot jih je v našem zalivu. Imajo zdravstveni dom, lekarno, tri banke, zavarovalnico, dva marketa, izposojevalnico avtomobilov in skuterjev, železnino, nekaj butikov in seveda barov, ter restavracij. Sprehodim se naprej še kakšen kilometer in se vrnem nazaj, saj je med tem časom ko sem hodil, pričelo deževati. Skrijem se v Yacht Club in se želim usesti, ko k meni pride v belo oblečen možakar in me vpraša, kaj želim, istočasno pa mi pove da je lastnik Cluba. OK, rad bi spil en espresso in počakal, da preneha deževati. Žal mi tega ne dovoli, saj je njegov lokal le restavracija, kavarna pa je naslednji objekt in naj grem tja. No tega pa še nisem doživel, čeprav piše, da je tu Restaurant & Caffee Bar. Že se hočem obrniti in iti, a vseeno vprašam, če lahko pri njih pustim dingija, saj vidim umeten plastičen ponton z inox ograjico in na njem privezana dva večja dingija. Rad bi zamenjal sidrišče in rad bi prišel sem. Tukaj je namreč zelo lepa voda, turkizna, čista in verjetno je tok kar precej močan, saj je prostor za sidranje med grebenom in otokom, vmes pa je le nekaj metrov kanala. Pravi da lahko, če plačam dnevno uporabnino za dingi ponton, ki znaša 500 Fr (4,20€) na dan, ali s popustom 2.500 Fr (21€) na teden. Obrnem se, saj po moje je tip malo prehlajen in bolan od pohlepa po denarju. A očitno najde žrtve, saj je obala tukaj vsa zasedena od privatnih hiš, raznih turističnih kompleksov in priti iz morja na kopno je skoraj misija nemogoče. Vseeno grem v sosednji lokal in spijem espresso kavo, le da je na žalost ne dobim v kavni skodelici ampak v kartonskem lončku.  Evo pa je šel gušt za kavo mimo mene. Dež preneha in grem naprej. Ustavim se še pri enem kompleksu, kjer prodajajo razne spominke in oblačila. Zunaj pri obali se igrata dva fanta, stara skoraj enakih let kot moj vnuk. Pozdravimo se, vprašam kako jima je ime in eden zna po angleško povedati kako jima je ime, potem pa nastane mrk. Vseeno se fotografiramo skupaj in takrat vidim, da ima eden na sebi majico, na kateri je še etiketa iz trgovine. No verjetno je bil moker od dežja, pa ga je mama oblekla kar v oblačilo ki jih prodaja, kasneje pa bo to dala na polico in spet bo v prodaji kot novo. Le kdo bo vedel, da je bilo nošeno? Dobrodošli v turistično Mooreo! Na poti do dingija od močnejše mame, ki na ulični stojnici prodaja lepo sadje, kupim 800 gramsko papajo za 200 FR (1,67€). Ananas se mi zdi predrag, 1 kos 300 Fr (2,51€) če vzameš 6 kosov, ki so že zvezani skupaj, pa plačaš 5, eden je gratis. Ne hvala, malo ananasa, ki je bil cenejši imam še na barki, zato bo ta ena papaja dovolj.

Vrnem se na barko in pogledam na prehojeno pot, kar 12,87 km sem danes kljub dežju prehodil. Kar dobro za kondicijo in moje zdravje. Na barki si naredim smuti iz ananasa, papaje in banane, notri dodam korenino sveže kurkume, nekaj svežega ingverja in malo popra (menda kurkuma nima nobene vrednosti, če ni pomešana s poprom), za prebavo pa še žličko  lanenih semen.

Večerja? O bo, ker moram porabiti olive in nariban sir. Zato bo za večerjo pica, tokrat s tuno, saj je bila trgovina zaprta in mi ni uspelo kupiti šunke. Verjetno bo to najboljša pica, katero sem spekel do sedaj. Pa saj je vsaka naslednja boljša, kajti vaja dela mojstra! Za zraven pa Koenigsbier ☺

14.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Končno tisti pravi dan na Moorei, sončen, topel, s tisto malo vetra, ki enostavno prija in hladi. Okoli mene se je spremenila barva vode in ni več tista temna barva, ampak je z igro sončne svetlobe in vode, le-ta postala zelena. Res prijetno jutro ob kavi, s pogledom na morje in kopno.

Na kopnem je kar prometno, saj se okoli otoka vije le ena in edina cesta v dolžini 64 km. Če bi imel kolo, bi otok z lahkoto prevozil od jutra do večera in postal tam, kjer bi se mi zdelo lepo. No morda pa res kdaj nabavim zložljivo kolo, ki bo iz aluminija, da bo lahko in ne bo zarjavelo že prvo leto na barki. A tu obstajajo še druge variante prevoza, saj je otok zelo turističen, in prav v tem zalivu je velik center za razne aktivnosti, med drugim pa imajo tudi izposojevalnico avtomobilov, skuterjev in buggyev. Vendar so tudi cene za mene kar predrage, saj stane najem avta Hyundai Getz za 8 ur 67€, za en cel dan pa 98 €. Ker so tukaj okoli edini, jim posel kar lepo cveti. Vendar je mene zanimal najem skuterja. A tudi ta stane za 8 ur celih in pretiranih 46€. Sta pa menda v to vključeni neomejena kilometrina in zavarovanje. Želel sem se malo pogajati za ceno, pa so me na koncu grdo gledali, čeprav imajo na dvorišču kar nekaj avtomobilov in skuterjev, kar pomeni, da je ponudba večja od povpraševanja.

Sprehodim se še nekaj kilometrov ob obali, nato pa se vrnem do dingi pontona, pa nazaj na barko. Ker je voda danes tako lepa, se po treh tednih skopam v morju, saj se že od atola Fakarava nisem kopal v morju. Na sidrišču na Tahitiju se nisem zaradi umazanega morja in zaradi tattooja, tukaj pa se še nisem zaradi vremena. Prav lepo je bilo zaplavati v vodi in se prepustiti užitkom, ki jih plavanje naredi v  meni.

Kasneje k meni privesla starejši možakar s sosednje jadrnice, ki je sidrana globoko v zalivu, že skoraj v plitvi vodi in njegov prostor za sidranje je daleč najboljši v zalivu. Zanimala ga je Slovenska zastava, za katero je najprej mislil da je Ruska. Povabim ga na barko in možakar mi pove o namenu njegovega prihoda k meni. Skuham nama kavo, njemu ponudim tudi pivo in ga poslušam. Pripoveduje mi življenjsko zgodbo o sebi. Njegovo ime je Laszslo Groh in je rojen točno pred 70. leti na Madžarskem. Ker ni mogel več prenašati kumunistične diktature na Madžarskem, se je odločil in odšel delati v Južno Afriko. Opravljal je razna dela, nato pa se je zaposlil v internacionalni elektro družbi. V Južni Afriki se je poročil in rodila sta se mu dva otroka. Ker je veliko potoval po terenu se je zaradi tega ločil in se ob ločitvi odločil za morje. Nekaj let je jadral v Indijskem oceanu, zato pozna vse tamkajšnje otoke, potem pa je preko Rta Dobre nade zaplul v Atlantik vse do Karibov, nato pa v Pacifik. Pravi, da je v svojem življenju kupil in prodal 12 jadrnic. Začel je z veliko in sedaj pravi, da ima že trinajsto a manjše plovilo, 9 m dolgega Ericssona. Tu na sidrišču Cookovega zaliva je zasidran že eno leto in pol. Pravi, da tukaj mir, trgovina je blizu, zdravstvo tudi, najbolj pomembno pa je to, da ne potrebuje vize. Na barki živi sam in pravi, da se lepo preživi s svojo skromno pokojnino. Namen njegovega obiska pri meni pa je bil, da mi proda njegovo avtorsko delo, knjigo z naslovom Hina. Napisal je že drugo knjigo, ki je nekakšna romantična zgodba o mladi Polinezijski deklici, katera je resnična in se je dogajala med leti 1825 in 1855. Knjiga je napisana v angleščini in si želi, da ta zgodba starih Polinezijcev, ki so mu to zgodbo pripovedovali, ne bi izumrla. Knjigo je dal natisniti v Ameriki za 7$, prodaja pa jo za 8$, saj pravi, da ima 1$ zaslužka dovolj, le če se bo njegova knjiga brala. Seveda sem njegovo knjigo kupil, avtor se mi je s tresočo roko podpisal v njo in žal mi je, da je njegova prva knjiga že pošla. No morda pa je srečam kje na kakšnem otoku, kjer so knjige namenjene za izmenjavo.

Zvečer, ko se spusti mrak na zaliv in ko ga obsijejo luči z obale, si pripravim večerjo, katero zmoti dež. Nič ne morem, zdaj je tukaj deževno obdobje. Sreča, pa imam streho nad glavo, ki vsaj za enkrat še ne premoči.

13.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Ob štirih zjutraj me prebudi precej močan severni veter, ki je res presenetil s svojo močjo. Ko sem ga malo kasneje izmeril, ga je bilo vseeno še vedno za 28 vozlov. Ker nas je obrnilo skoraj za celih 180 stopinj, sem moral preveriti kako daleč stran sem od sosedov, saj vsak posameznik izbira zase dolžino sidrne verige, sploh če jo ima dovolj na zalogi. Vse je bilo v redu, le nazaj zaspati je bilo težje.

Dopoldan mi mine v branju pilotov, saj zunaj dežuje. Gledam, kako bom odplul dalje in sploh kam bom odplul. Vsaj en otok iz skupine Socialnih otokov me še zanima, a rad bi videl vsaj še dva od treh. Ko bo čas, se stvari že postavijo na pravo mesto in takrat bom vse vedel.

Opoldne dež preneha, a se sonce vseeno ne pokaže. Jaz grem na premec barke in se lotim dela pri sidrnem vinču. Najprej moram povezati na eni žici odtrgan kontakt pri magnetu, ki je namenjen za števec verige. Ko mi že to uspe, skoči vijak iz svojega ležišča in ni ga več moč privijačiti nazaj. No potem pa spet vzamem čarobno epoksi maso in vse skupaj popravim, ter nastavim, da daljinski števec dela in prikazuje metražo. Očistim še ves umazan del z vinča in okoli njega, ter se na koncu počutim v redu, saj je premec videti čist in bel.

Skuham si še juho, kave pa popoldan ne bom, saj bom šel na kopno in na kratek sprehod. Z dingijem se zapeljem do dingi pomola in ga privežem, ter odidem na ulico. Že prvi vtis me malo razočara, saj vidim na tleh ob cesti kar precej smeti. Nekaj korakov naprej je velik supermarket U in pred njim je parkiranih kar precej avtomobilov. Grem še jaz malo »firbec« past in se sprehodim med policami, pogledam kaj imajo in koliko kaj stane. Trgovina je izredno dobro založena, zelo velika, cene a so nekoliko nižje kot na Tahitiju. Torej počasi lezemo na normalnejše cene hrane in drugih izdelkov. Ker nič ne kupim, saj imam vse na barki, grem mimo petih blagajn iz trgovine.

Sprehodim se po desni strani obale, pa ni nič kaj zanimivega, razen dveh hotelskih resortov, ki imajo apartmajske hišice na vodi, prav tako pa imajo tudi s ceste postavljen visok zid, da ljudje ne morejo notri. Najdem še eno trgovino, ki je veliko manjša a domača, notri ni nobene stranke, zato tudi sam ne stopim v njo in grem raje naprej.

Pri domačinki kupim 2,5 kg mini banan za  cca 2 € in potem grem spet nazaj do dingija, saj se je nad zaliv spustil mrak. V barki si naredim še večerjo in dan se bo počasi končal v prijetno noč, upam, da še naprej brez vetra.

12.08.2018, Cook`s Bay, otok Moorea, F. Polinezija

Wouu… danes je spisan 200-ti blog! Hvala vam ker me berete v tako velikem številu in hvala Sebastjanu, ki vam ga vsak dan postavi na mojo spletno stran ter ga uredi! Torej je že kar nekaj listov popisanih od takrat, ko sem sprejel izziv, da pišem kje potujem, kje se nahajam in seveda vse v zvezi z mojim jadranjem. Vem, da včasih ni vsakemu všeč kar je napisano, a vedno naj dobro ostane, slabo pa naj se pozabi.

Nedelja je in veter je ponehal, sidrišče je mirno in pripravim barko za plovbo. Zdaj je vetra komaj za 7 vozlov, a napovedanih jih je 12 do 15 vozlov in ker bo veter v pravo smer bo prijetno jadranje, le upam, da valovi ne bodo preveliki. Pripravim bokobrane na levo stran in privezne vrvi, ter zaplujem do bencinske črpalke. Potrebujem nekaj goriva, saj ne vem, kje bo še bencinski servis tako dostopen kot je tu. Nalijem nafto v rezervoar in v pet kant, ter bencin za watermaker, ter za čebelico na dingiju. Med ceno goriva ni velike razlike. Nafta stane preračunano v Eure 1,13 €/lit, bencin pa 1,11 €/lit, zraven še vzamem dvotaktol za mojo čebelico, plačam račun in se odvežem. Zaplujem proti otoku Moorea, edinem otoku od kar se spomnim, da je tako blizu eden drugega, ter ne bom imel tako dolge plovbe. Komaj zapustim bencinsko črpalko, srečam katamaran z Nemško zastavo, kateri pluje brez jamborja in le tega ima privezanega ob strani. Ker smo bili res blizu drug drugega, jih po radiu  vprašam kaj je bilo, pa mi pravijo, da so prišli iz Fakarave in da je bilo včeraj preveč vetra in nosilci pripon enostavno niso zdržali. Ufff, upam, da bo vse v redu z mojo barko. Njim pa vse dobro naprej!

Že sem zunaj na odprtem morju, na varni strani, daleč od grebenov in pasti. Grem do sidra, da zamenjam konce verige, saj se mi zdi, da je že na začetku precej obrabljena in zarjavela. Poleg tega pa je zdaj še umazana od blata in ker je zarjavela, se veliko več blata prime na njo, ta pa potem pošprica vinč, ves sidrni prostor, pa še vso okolico. Vijak na gambetu se ne da odviti in se odločim, da ne bom nič menjal. Zategnem verigo med vinčem in sidrom, takrat pa…. Jebela cesta! Takrat pa mi odtrga vinč in pade v skladišče verige. Zadržijo ga električni kabli, zato visi. Ja kaj me bo še doletelo? In kako bom sidral na Moorei? Ni kaj, do tja imam 3 ure in potrebno bo improvizirati. Najprej sem mislil, da mi je odtrgalo vijake na nosilni deski za vinč, potem pa le dobro pogledam in razžrlo mi je aluminij na vinču, kjer so bile luknje za štiri vijake. Obrnem vinč, zmešam epoksi maso za metal, očistim kar je še od lukenj ostalo in v njih nagnetem epoksi maso, ter navijačim vijak po vijak. Počakam 20 minut, da zatrdi in potem obrnem vinč ter ga dam nazaj v prvotne luknje. Dvom v meni je velik in bojim se, da to kljub sanaciji ne bo držalo. Tuhtam in natuhtam. Grem v notranjost barke in prinesem ven orodje, potegnem električni kabel na premec, vzamem električni vrtalnik, osmico sveder in zavrtam ob vinču še pet lujenj, eno pred vinčem in z vsake strani še dve. Vzamem vrvico Dynema 6 mm in vinč enostavno zvežem na ploščo. Potem še privijačim matice na vijake in trije bi znali začasno držati, eden pa je takoj popustil. Upam, da bo Dynema držala. Verjetno bom moral previdno sidrati, na Raitei pa bom v ladjedelnici že našel mojstra ki mi bo ta aluminij zavaril ali pa si bom moral zvariti zgornji nosilec in ga z dolgimi vijaki, kot pri »ruštu« pri strehi privijačiti. Vse se da rešiti. Ker so bili nekaj več kot metrski valovi in je bilo delo kar precej nemirno, zato sem že na začetku zaradi vetra izgubil najboljšo kapo, potem pa še zaradi valov nekaj orodja, ki je padlo v čez 1000 m globoko morje. Orodje že nabavim novo, samo da bo vinč  v redu. Ni kaj, barka ima svoja leta, štiri leta pluje po oceanih in drugačnih valovih, ter kljubuje valovom in vsem nevšečnostim. Vsak dan je postavljena raznim pritiskom in včasih so ti tako veliki, da enostavno nekaj na barki popusti. Vse razumem. Drugače bo, ko se vrnem v Jadransko »jezero«.

Ko sem prišel dobro miljo pred otok Moorea, je nekje na polovici poti proti otoku, torej na pol milje plaval velik kit. Prišel je po zrak in potem spet potonil. Bil je predaleč in težko ga bi bilo fotografirati, a sem bil zelo presenečen, da sem ga videl tako blizu obale, čeprav sem kasneje pogledal, da je tam globina nekje nad 500 metrov.

Poiščem vhod med grebenoma in zaplujem med rdečo in zeleno oznako ter sledim tem oznakam še naprej, dokler ne priplujem varno na sidrišče. In zdaj bom videl svoje remek delo ali bo držalo ali ne. Sidram v Cookovem zalivu na globini 14 metrov in vse je v redu. Prva pomoč drži, a se preveč ne smem zanašati na to. Dodam še zategovalno vrv s stranskimi amortizerji in priklenem verigo, da vinč ne bi trpel.

Tako, zdaj pa si skuham kavo. Po 21 NM in po spet nekaj nevšečnostih, sem vseeno v kokpitu ob kavi in svojih treh piškotkih. Zaliv je lep, miren in tukaj je komaj 11 plovil na sidrišču. Še toliko jih je zunaj zaliva, kjer so sidrani ob enem od mnogih resortov s hišicami na vodi, saj je tam čista voda a je občutek, da imaš greben tik za ritjo verjetno neprijeten.

Zdaj pa je že čas za večerjo in nedeljski kino.

11.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Sobota je in narediti bo potrebno kar nekaj zadev po barki, predvsem pa je potrebno oprati perilo. Tukajšnja pralnica je draga, čisto po Francosko, kot da smo sredi Pariza. Imajo pralne stroje, ki sprejmejo samo 6 in 7 kg perila, za to pa je potrebno plačati nekaj čez 8 EUR. Sušenje je malo ceneje, a ko seštejem, potrebujem za dve pranji in sušenje malo manj kot 30 EUR. Poleg tega je tukaj veliko bark na sidrišču, pa tudi marina je precej velika. Res pa je, da je tudi pralnica za takšno število bark premajhna in nekateri perejo perilo tudi ob polnoči, ko stroji niso zasedeni. Posteljnino in velike brisače, ter boljše majice bom opral kje drugje, na kakšne drugem otoku, kjer bo ta storitev cenejša. Na barki bom opral le spodnje perilo, navadne majice in kakšno brisačo. No ja, za vsaj dva moja pralna stroja bo tega perila. Priključim pralni stroj na elektriko, vodo in pripravim odvod vode, ter začnem prati. Vmes ko pralni stroj pere, jaz pospravljam notranjost barke. Stresem preproge, pometem po tleh, pobrišem. Največji problem je seveda čiščenje in brisanje pohištva, kjer se je nabrala t.i. plesen od vlage. Saj če jo ne pogledaš dobro je niti ne vidiš, a proti svetlobi je zelo opazna. Ko je prva žehta oprana jo še dobro ožmem na centrifugi, katero sem nastavil na velike obrate in potem operem še drugo žehto. Tako pač je to, ko sem sam na barki in vse moram narediti sam. Na srečo mi bo pri sušenju pomagal veter, ki je danes precej močan. Na vrvico pripnem perilo in upam, da bo do večera suho. Perila nikoli ne likam, ga pa zato lepo raztegnem in zložim.

Zaradi močnega vetra so se na sidrišču naredili kar precejšnji valovi, velikosti dobrega pol metra. Popoldan me na kavo pokliče kolega z Norveške barke. Najprej mi ni za iti, potem ko mi razloži, da me nekaj potrebuje, pa grem. Seveda se čez pol ure oglasim in čeprav sem moral tokrat pluti bočno, je bila ta plovba za moj mali dingi kar nevarna, saj bi se lahko tokrat tudi prevrnil. Za tukajšnje razmere moj mali in plitek dingi res ni dober, saj niti napihljive kobilice nima. Po popiti kavi in pogovoru greva s kolegom z mojim dingijem na obalo, saj mora on priti do svojega dingija, ki je privezan na pontonu.  Danes zjutraj, ko je on še spal, je njegov sin odšel z njim na obalo in ga je pustil tam, najel taxi in odšel na letališče, ter se vrnil domov. Ko sva bila po 100 metrih plovbe oba res precej mokra, mi le reče, da zdaj ve, zakaj jaz vedno rečem, da potrebujem novega in globljega dingija. Ravno takrat naju spet zalije val in pravi: Ja, in to ga potrebuješ čim prej! No ja, nekaj časa ga še ne bo, kajti zavedam se da je drag in denar bi šel za kaj drugega, bolj važnega in potrebnega.

Ko pridem nazaj na barko, se lotim mojega čarovnika in naredim še dobrih 120 litrov vode, saj sem danes porabil kar nekaj vode za pranje perila. Sreča, da sije vsaj sonce in je res precej vetra, zato elektrika sploh ni problem. Vetrni generator dela na polno že od včeraj, verjetno pa tudi celice polnijo na 80% izkoristka, kar pomeni da bo elektrike tudi preveč.

Sonce je že zašlo in potrebno bo pobrati perilo, saj je že skoraj vso suho. Poleg tega se na zahodu oblači in kaj kmalu lahko prične deževati.

Za zvečer do spanja imam kar nekaj dela s fotografijami, saj se je teh nabralo kar lepo število in verjamem, da bo šlo še nekaj teh v izbris.

Jutri, če bo malo manj vetra, pa bi rad zapustil Tahiti in bi odplul dalje. A to je šele jutri, jutri pa je nov dan in nedelja.

10.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Celo noč je več ali manj deževalo. Dvakrat tako močno, da sem samo gledal, od kod bo vse voda pritekla v barko. Pa na srečo ni bilo nič hujšega, razen par kapljic je prikapljalo pri ventilaciji.

Tudi jutro ni drugačno. Deževno, oblačno, nebo je skoraj temno in veter je na sidrišču precej močan. Vetrnica se vrti in proizvaja tok, ki ga sončni paneli danes ne morejo. Stopim ven in pogled mi zastane na dingiju. Polno nekih rjavih pikic je na njemu, povsod kjer se vidi ven iz vode. Le kaj je to? Poskusim očistiti tudi s Cifom, pa ne gre. Na barki teh pik nimam, torej sem to dobil včeraj, ko je bil dingi cel dan privezan na pontonu. Škoda, pa tako sem ga čuval in negoval, saj je bil še do danes videti kot da je šele prišel iz tovarne.

Okoli 13 ure, ko se je dež malo umiril, grem na obalo in v trgovino. Seveda s sabo vzamem še dva kanistra za vodo, da si jo pripeljem na barko. Če bi zbiral deževnico bi imel vode za celo barko ne samo za tanke. Ko se vrnem nazaj, vse lepo zložim in že moram nazaj na kopno.

Moja dva kolega sta se tetovirala in sedaj sta še mene pripravila v to, da si naredim eno tetovažo. Vedno sem bil proti njim, no pa sem popustil, pa še 50% smo dobili popusta na tretjo tetovažo. Tukaj je zelo priznan maorski mojster tetovaže, ki tetovira na principu novodobne tehnike, a na tekmovanjih pobira same dobre nagrade. Razstavljene ima medalje, pokale in plakete, seveda brez ustreznega certifikata ne gre. Ker sta kolega sedela in ležala na mizi vsak po več ur, bo moja izbrana tetovaža hitra, in bo gotova prej kot v pol ure. In res, sem bil hitro gotov, čeprav je bil končni izdelek, popolnoma drugačen od zastavljenega. Bistvo je le, da dobiš Polinezijski vzorec, katerega žal ne dobiš nikjer več. Tukaj so tetovaže zelo ugodne in moja stane dva kosila v tukajšnjih restavracijah. Na koncu mi je mojster rekel, da vsak, ki si je prvič naredil tetovažo si jo je drugič in tretjič tudi. Poznam kar nekaj ljudi, ki so si res naredili več, jaz zagotovo vem, da jih več ne bom imel.

Zvečer sta prišla kolega, s katerimi sem bil včeraj na izletu iz mestne marine v našo marino, da smo spili kavo in se malo pogovorili. Na koncu nas je bilo skoraj deset za mizo in bilo je prijetno ter dobro vzdušje. Sreča, da je bila še »srečna ura in smo dobili pijačo po polovični ceni«.

09.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zbudim se na uro, ura pa je komaj 5:45. Ufff star bosanski pregovor pravi: Ko rano rani, rano dan zaj…e! Upam, da ga jaz ne bom, zato si skuham kavo, pojem dva kosa pice, ki sta mi ostala še od sinoči in se pripravim za na kopno. Komaj pridem na cesto, že je kolega iz Reuniona tu in že se peljeva z avtom do mesta Papeete. Ostali so še tam in ker so bolj počasni, je raje on prišel prej po mene, da se oni lahko v miru uredijo in spijejo kavo.

Naložimo se v avto, vseh pet in gremo proti jugu v smeri urinega kazalca. V začetku sem dvomil, da bomo videli kaj lepega, prijetnega. Na koncu pa se je izkazalo, da je na tem otoku kar veliko lepega in da se da marsikaj  videti.

Najprej naj napišem, da imajo vse razgledne točke in vse zanimivosti lepo označene, predvsem pa zelo urejene. Včasih tako zelo, da je težko verjeti, da sem na Tahitiju. Predvsem se vse odraža s čistočo in res lepo urejenimi spremnimi objekti in zadevami, ki služijo svojemu namenu. Poleg tega naj še dodam, da nikjer, ampak res nikjer ni potrebno plačati vstopnine, ne parkirišča. Vse je free!

Najprej smo se peljali do mesta Mahina, kjer je lepa razgledna točka na okolico in plažo Pointe Venus. Ker je to vulkanski otok so vse plaže do juga več ali manj v črnem vulkanskem pesku, na jugu pa je kar nekaj belih plaž. Vsi naredimo nekaj posnetkov in gremo naprej.

Ogledali smo si še svetilnik iz leta 1867, ter zaliv, kjer se je J. Cook prvič izkrcal s svojo posadko leta 1773. Tukaj je pustil nekaj ljudi, da bi čuvali ta otok in ko se je vrnil nazaj leta 1777 so ga zajeli domorodci skupaj s posadko in ker so bili domorodci kanibali so pojedli tudi njih, kot so to naredili s prvo posadko, ki je ostala na otoku.

Naslednja postaja je bila Farumii slapovi. Kar trije, visoki in večji od našega slapa Rinke.  Parkirišče je urejeno zato smo pustili avto tam in se kar hitro povzpeli do prvega slapa, kateri je nedaleč od parkirišča. Res je lep, visok in veličasten. Po ozki potki gremo do naslednjih dveh, večjega in manjšega. Komaj se jih ogledamo,  takrat pa se kot zakleto ulije iz neba in kar hitro sem moker po majici, dokler nismo v dvajsetih minutah prišli do avta. Ni kaj, najti bo potrebno eno od trgovin, kajti jaz sem še prehlajen in si moram kupiti drugo majico. Ostali so se pokrili z brisačo, eni so se slekli do kože, jaz pa sem bil moker.

Ko smo prišli do prvega mesta, sem jih prosil, da zavijejo v prvo trgovino, kjer sem si kupil eno navadno majico in zanjo dal vseeno 15$. Upam, da se na mojem zdravju ne bo poznalo. Saj me je tudi malo prepihalo.

Potem se pripeljemo do mesta Arahoho, kjer ne najdemo parkirnega prostora. Varnostnik nekaj trenutkov čaka, potem pa nam ukaže, da se zapeljemo na mesto za invalide, sam pa da poseben plastificiran listek z znakom za invalide in dovoljenjem od varnostne službe. Ker sem bil malo skeptičen sem vprašal kolega če je to v redu, pa mi ta pravi, da je s tem, ko je dal listek, preveril, če smo res invalidi. Ok in kaj naj zdaj? Šepamo? No veseli smo. Ogledali smo si lep park, morje pod njim, visoke valove, ki so butali v betonsko zaščito, ter znamenitost, naravno cev, kjer butajo valovi in voda z morja, del teh valov pa gre cca 60 metrov po tej naravni cevi in kot drobne kapljice z vso silo udarijo na drugi strani cevi ven, zraven pa proizvajajo zvok, ki se menda sliši 4 km daleč. Res lepo in zanimivo.

Potem smo odšli na domače avtohtono kosilo in prvič sem jedel posebne školjke, že izluščene in kuhane v kokosovem mleku in zelenjavi, ki je podobna kariju. Za prilogo pa je bilo kar precej kruhovca, torej kuhanega in nato malo popečenega sadeža, kruhovec. Čudovito, dobro in poceni, saj je na koncu bilo dražje pivo v steklenici kot ta hrana.

Najbolj me je impresionirala ena od razglednih točk, ko smo na jugu zavili globoko v celino in med planine. Kot bi se vozil po Sloveniji. Nikjer nobene palme, le prava drevesa, gozdovi, ter travniki zeleni, da bolj zeleni ne morejo biti. Na pašnikih se pase govedo. Fascinantno in skoraj nemogoče hkrati, da je lahko tako lepo na tem žgočem soncu. Marsikaj smo še videli, ujeli v objektive in se čudili lepotam, katere so popravile miselnost o Tahitiju. Ni vse samo ob obali.

08.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj me prebudi lep sončen, a vetroven dan. Kakšnih 20 vozlov vetra se nabere na sidrišču in morje je nakodrano. Morda sem imel čez noč nekaj vročine, saj sem čutil, da sem se malo potil, zato grem najprej v kokpit in se stuširam, čeprav tudi pri 26°C ni ravno prijetno zaradi vetra. Obrišem se in potem pričnem kihati. Bravo jaz, kdor zna sam sebe mučiti pač zna.

Danes ne potrebujem ničesar s kopnega, zato se odločim, da bom kar na barki. Najprej očistim kopalnico, saj je le-ta potrebna čiščenja. Saj veste, dlake, lasje,…. Ne kaj drugega, a pobrisati je potrebno in osvežiti vse v kopalnici. Penasta ponjava, ki je na tleh je že malo črna, zato jo zamenjam z novo, ki jo imam še v rezervi. Na koncu zagledam lepo kopalnico, in nikjer ni praha, kapljic vode, kakor tudi ne prstnih odtisov na ogledalu.

Včeraj sem kupil žarnico za zunanji kompas na krmilni konzoli in potrebno jo bo zamenjati. Saj vem, nič kaj posebnega, a vseeno se moram tega lotiti. Potem sem se tega lotil in sem bil gotov v slabih pol ure. Ufff, če bi bil zdaj Gregor tukaj, kako bi bil on tega vesel ☺ Sem pa bil ravno pravi čas gotov, ker se je kasneje naredilo črno nebo in padel je dež, veter pa je presegel 30 vozlov. Ko je čez 20 minut prenehalo deževati se je nad marino naredila velika in čudovita mavrica.

Ker nisem uspel dobiti  novega solarnega regulatorja, sem montiral rezervnega, ki pa je brez LCD prikazovalnika in  ni tako močen kot bi moral biti, a končna amperaža le malokdaj presega nazivno in upam, da bo zdržal vsaj toliko časa dokler ne najdem novega. Ko sem ga zmontiral, sem ga čez dan večkrat pogledal če še »živi«. No očitno še dela in morda je to bolje, kot da nimam ničesar in imam direktno zvezane panele na akumulatorje.

Popoldne pride do mene kolega s švedske barke, ki je kupil kavni avtomat za espresso kavo in me je povabil da kavni avtomat testiramo, morda pa je vseeno boljši od moje turške kave. Seveda sem šel pogledat to čudo in sem bil kar presenečen, da lahko priklopi avtomat za kavo na inverter. No potem mi pokaže čudo od inverterja, Mastervolt 3000 sinusa, škatla pa velika kot moj HiFi ojačevalec v domači omarici. Kava je bila še kar dobra, a zelo močna. Ko se bo navadil prave gramaže in vode, bo kava res veliko boljša.

Vrnem se na barko, ker pa še vedno piha sem priplul kar malo moker in slan, a se že posušim. Privežem dingija na bitvo in dobim sms od kolega, da me jutri zjutraj poberejo in gremo v raziskavo otoka. Super, spet se bo dogajalo in spet bo hitro minil dan. Upam, da so si pogledali kaj vse si moramo pogledati.

Zvečer na barki ne vem kaj bi naredil za večerjo, potem pa se spomnim pice in jo na hitro spravim skupaj s sestavinami, ki jih pač imam na barki. Pica  Indigo je hitro gotova in večerja je na mizi. Zaradi zdravil se obotavljam ali bi spil ob pici še eno malo pivo, na koncu zmaga razum, ki mi pravi, da bo še veliko časa za pivo in tokrat bo ob pici skodelica ingverjevega čaja.

Po večerji še imam delo in moram napisati oz. dokončati drugo nadaljevanje plovbe po Pacifiku, izbrati moram nekaj fotografij, le te pa res ne bo težko, saj jih imam tako malo, da se sprašujem, če bo sploh kaj za izbirati. Ko končam, pa grem v sanje.

07.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Dobro jutro… moje prehlajeno stanje je danes malo boljše in zato grem danes spet v mesto. Na internetu sem našel še dve prodajalni, ki bi morda imeli zame solarni regulator, poleg tega pa moram obiskati svojega prijatelja Irca, ki je včeraj pristal v marini Papeete, ki se drži samega centra mesta in je čisto nova pridobitev tega mesta.

Najprej grem na avtobusno in tam stoji moški, ki me kar hitro ogovori in mi pove, da mene pa res ni težko popredalčkati kam spadam: med jadralce! Kajti na meni so jadralska oblačila in tudi obutev. Malo se nasmejiva temu, se predstaviva in tako zvem, da je možakarju ime Jim in prihaja iz Kanade. Kasneje izvem, da je solo jadralec in je tokrat že tretjič na poti okoli sveta v 14 letih. Pravi, da se mu doma ne da žene poslušati, zato je raje na morju. Ima tri vnukinje, ki jih pogreša, to pa je tudi vse. Pogrešanje sicer kompenzira z morjem, a to ni kot bi te otroke videl v živo. Razideva se v mestu, saj morava vsak po svojih poteh, a sva rekla, da se še srečava, saj je bilo obema prijetno kramljati.

In tako grem jaz najprej v Solar Store Ying Chi, a nimajo regulatorja. Potem grem še malo po mestu in dobim sporočilo od Irca, da me čakajo na barki. Pridem v marino in se najprej se pozdravim z njim, nato pa še z njegovo posadko, kateri je Tahiti trenutno končna destinacija in bodo že naslednji teden zapustili barko. Seveda Irec že intenzivno išče novo posadko, a morda bi prej še kaj zaslužil, zato je dal oglas na AirBnB, da ponudi svojo barko enemu paru, najraje mladoporočencema, za plovbo od Tahitija do Mooree in nato še do Bora Bore. Štirinajst dni za 1.400 $ z zajtrkom. Lani je na Karibih imel na ta način kar osem tednov zasedeno in je lepo zaslužil. Ja, ljudje se marsičesa primejo, saj imajo precej velike barke.

Tako izvem, da stane marina v centru mesta na Tahitiju 32€ na noč za 44 feetno barko, na kartico so mu naložili možnost uporabe 7 kWh elektrike ter 1700 litrov vode za samo 5€!! Noro poceni! Potem greva skupaj v mesto, on išče audio zadeve, jaz elektroniko, a obiskujeva iste trgovine in se pogovarjava. Tako najdem v eni od trgovin žarnico za kompas in jutri jo zamenjam. Vmes dobiva sporočilo, da je posadka izpolnila nalogo, ter so za četrtek najeli avto s katerim se nas bo vseh pet odpeljalo na raziskovanje otoka Tahiti. Tako si razdelimo stroške najema in goriva in na osebo pride komaj 12$ oz. 10€. Super, a ne?

Celo popoldne sva tako letala vse do pete ure popoldan, ko so zaprli trgovine. Zdaj pa moram počasi nazaj na svojo barko in na avtobus. Tukaj zadnji avtobus odpelje iz mesta ob 18 uri in če ga ne ulovim, bom moral iti 11 km peš ali pa najeti Taxi za 28$ do naše marine, kjer imam privezanega dingija. Čas je tako hitro minil, da nisva spila niti kave niti piva. Bova pa drugič.

Že po temi pridem na barko in šele na barki ugotovim, kako me pečejo noge od hoje. Sledi kuhanje večerje in potem pisanje bloga, ki bo danes malo bolj pozen.

06.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Prehlajeno jutro. Še bolj kot včeraj. Je mar temu krivo rojstnodnevno pivo? Ne vem, le smrkav sem, ter kiham. Mah, bo že. Enkrat me mora tudi prehlad doleteti. Le da me je tokrat ulovil sredi poletja pri temperaturi 31°C. Sprašujem se kako bo šele pozimi?

Cel dan sem doma na barki, ležim, berem. Kuham si ingverjev čaj, jem Lekadole in C vitamine… Moral bi v trgovino, a se mi ne da, saj nič nujno ne potrebujem. Torej se nič ne dogaja in zato ni nič za napisati.

Jutri je nov dan in jutri bo bolje ali slabše. Tako je vedno v življenju, vzponi in padci.

05.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Ker sem malo prehlajen, sem imel kar nemirno noč, zato sem tudi malo dlje poležal. Pravzaprav pa je danes nedelja in pravijo, da se lahko ob takšnem dnevu, malo dlje poleži.

Stopim v kokpit, da bi si z morsko vodo spral nos, ko počasi pripluje do mene Nemec Hainz. Beseda da besedo, povabim ga na kavo, a mi jo odkloni, ker se mu mudi v trgovino. Me pa zato povabi zvečer na pivo v bar, ker praznuje svoj 77 rojstni dan. Možakar še vedno sam jadra po svetu s svojo 15 metrov dolgo železno barko, katero si je pred davnimi leti naredil sam. »Seveda, kdaj pa?« ga vprašam. No on pa kot pravi varčni Nemec pravi: »Ob 17 uri, ko je happy hours, plačaš eno pivo, dobiš dva!« Bravo Haainz, pravi je! Možakar se z nikomur ne druži, midva pa sva se družila na Fakaravi in tudi sedaj sva blizu drug drugega sidrana na tem velikem sidrišču.

Dan mi mine v pisanju članka za e-revijo, nato pa si pripravim res dobro pozno kosilo. Zadnjič sem videl kus-kus v trgovini in sem si ga kupil. Nazadnje sem ga jedel lani, ko sem dostavljal Francosko barko v Slovenijo in smo se ustavili na otočku San Antioco na Sardiniji. No zdaj pa sem si naredil res dober Taubule in v njega dodal še nekaj sestavin in seveda začinil z veliko kurkume, ki jo tukaj dobiš v prahu ali kar v korenini na vsakem koraku.

Počasi se spravljam na kopno na pivo, potem morda na kratek sprehod in nazaj na barko, kjer bom večer preživel po svoje.

04.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Boleče in rdeče grlo ne pomeni, da sem včeraj smrčal, ampak sem se v petek prehladil, saj sem tako vroč od pešačenja skrenil na eno hladno malo pivo, ki je bilo lepo popestreno s prepihom in potem sem imel veliko senco in veliko sušilnico potu. No zdaj pa imam Lekadole v želodcu in Septabene v grlu.

Danes na sidrišču spet precej piha in vem, da bom spet moker, ko bom šel do dingi pontona. A ker sem že navajen, me to sploh ne jezi več. Naslednji dingi bo večji in globlji ter s širšimi tubami. Pridem na obalo in grem čez cesto od marine na avtobus. Tam čakam še z dvema mlajšima francozoma in se malo spravimo v pogovor in ravno ta pogovor mi je pripomogel k brezplačnemu prevozu. Po njiju sta prišli dve dekleti, še mlajši od njiju. Ena je bila čistokrvna Tahitijka, druga pa je doma iz Fakarave. Ker sem bil višek in za mene ni bilo punce, sem se zadovoljil samo s prevozom do glavnega mesta Papeete. Oni se odpeljejo naprej na piknik, jaz pa v raziskovanje mesta, oziroma, rad bi našel to ogromno pokrito tržnico. In ni mi jo bilo treba dolgo iskati. Ogledam si najprej zunanjost in pritegne me Polinezijska glasba, katero igra osem moških na razne instrumente. Čudovita glasba, zvok, vokal,… na koncu vsake pesmi si zaslužijo velik aplavz. Stopim še v tržnico in res je velika. Po moje ima vsaj 100 m na vsako stran in dva nadstropja. Prodajajo ribe, meso, zelenjavo, sadje, bižuterijo, avtohtone izdelke, …. Na vrhu pa so butiki, ki se ukvarjajo s prodajo pravih perl iz raznih gojišč po atolih. Če rečem, da sem se notri sprehajal dobre štiri ure, da sem se pogovarjal z raznimi ljudmi, bo skoraj premalo. Želel bi si še več, kajti ti ljudje so res prijazni. Če le znajo malo angleško se pogovarjajo s tabo in tudi v francoščini se nekako pogovoriš z njimi. Verjemite mi na besedo, ko prideš do Markezov in od tod naprej, so res popolnoma drugačni ljudje, kot so na atlantski strani. Neverjetna razlika o prijaznosti, vsak si vzame čas zate, se pogovarja, ti da kaj poskusiti od tistega kar prodaja, nihče ne komplicira če ga vprašaš, če lahko fotografiraš,… Ko mi je v enem od skupnih trenutkov ob pivu kolega Tone K. razlagal o vsej tej prijaznosti, o tukajšnji lepoti otokov in altolov, sem ga kar debelo gledal, ko je rekel: »Če bom šel drugič okoli sveta, bom tukaj ostal.« Zdaj ga razumem in ja, tudi jaz bi najraje.

Zunaj pred tržnico sedi možakar, kakšnih 10 let mlajši je od mene in ima čez pol telesa pravo umetnino od tetovaže. Pravi Polinezijski vzorec tattooja. Malo pokramljava in mi celo dovoli da ga od blizu fotografiram, nato pa me še potreplja in pravi, naj pridem še drugič, da bova šla na Hinano (pivo). Nasmehnem se in grem naprej. Morda pa res še kdaj v naslednjem tednu.

  • Ogledam si še katedralo, ki jo domorodke okrašujejo s cvetjem, saj je jutri v nedeljo maša. Ena od žensk mi pove, da tukaj dajo veliko na okraševanje s šopki in aranžmaji. V en aranžma vložijo tudi po 10.000 PF (80 EUR). Po navadi to delajo 3 ali 4 ženske in prav tekmujejo, katera bo naredila lepši aranžma in na videz bogatejši. Danes sem jih tukaj naštel vsaj dvanajst. Pri tistem pri oltarju je velik aranžma v obliki jadrnice in v njem se ponazarjajo dve veliki črki J in C. Verjetno so vedeli da pridem danes na ogled in so naredile Indigo iz rož in v jadrih moje začetnice . Dovolijo mi, da jih pri delu fotografiram, se z njimi pomenim, potem pa dam nekaj drobiža za cerkev, vsaj za en cvet za naslednje šopke, malo pa gre menda tudi za srečo pri mojem jadranju.

Na terasi enega od lokalov se malo spočijem in spijem Illy kavo, ki tukaj stane 2,50 EUR. Opazujem ljudi, kako si za kosilo naročajo hrano in najcenejši meni tukaj stane 1.890 PF (16 EUR) ter vse do 4.000 PF (cca 35 EUR). Zraven še vsak spije po kozarec francoskega vina ali piva.

Sprehodim se še ob obali in novi marini, ter do avtobusnega postajališča in ko pride avtobus stopim gor in plačam 200 PF ( 1,70 EUR) in se zapeljem do marine. Avtobus je star, dotrajan, demoliran, a kolikor toliko čist. V njem se ne pelje veliko ljudi, verjetno zato, ker je sobotno pozno popoldne.

Pridem na barko in že se počasi temni. Jaz pa spijem čaj in se lotim bloga, nato pa urejanja fotografij in videa. Vse mi bo še prišlo kako prav za razne objave v navtičnih revijah, kakor tudi še kje drugje.

03.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj me zbudi alarm na telefonu in ura je šest. Komaj se je pričelo svitati, jaz pa sem že zunaj v kokpitu. Nad sidrišče se je spustila nizka oblačnost, morje je iz modre barve presedlalo v sivo in bolj ko se zaradi vetra delajo 30 cm visoki valovi, bolj se mi zdi ta slika neprijazna. Na krmi se sliši kako voda in krma udarjata skupaj, saj je zaradi vetra veriga nategnjena. Vetrnica se suče in proizvaja elektriko, ki mi jo danes očitno sončne celice ne bodo. Še enkrat se zagledam proti cca 800 metrov oddaljenem pontonu za dingije, ki stoji tik ob marini in si mislim, da bo kar luštno pluti s tem mojim nizkim dingijem do obale.

Po popiti kavi se lotim dela. V kokpit prinesem motorno enoto Rainmana in nato še orodje. Iz motorja moram spustiti olje, kakor tudi gorivo. V dobre pol ure sem gotov, vse je očiščeno, privijačeno in zaprem pokrov. Odprem škatlo, da bi v njo položil Rainmana, ko v njej zagledam ob strani pod transportno peno zataknjeno vrečko. Vzamem jo in v njej so mi iz tovarne poslali majčko Rainman in grab bag vodotesno torbo. Hvala vam! Položim enoto v vrečko, nato v škatlo in zapakiram. Hiter sem. Skoraj 45 minut prehiter. No, bolje da jaz čakam kurirje DHLa kot oni mene. V tistem trenutku me že kličejo po VHF postaji in še sreča da sem bil prej gotov. Spravim to veliko škatlo na dingija in se odpeljem na obalo, na katero prideva oba s paketom malo mokra. Napišemo dokumentacijo in paket odhaja v Avstralijo. Srečno!

Vrnem se do dingi pontona in pogledam veliko motorno jahto, ki je privezana prva do restavracije in bara. Saj je ne bi pogledal drugače, če mi ne bi v oči skočilo ime jahte, Indigo. Grem okoli, jo fotografiram in dva delavca jo že čistita in polirata. No, res je lepa, še lepše ima ime, a je ne bi imel. Ko samo pomislim, koliko stane vzdrževanje in koliko stane marina za takšno jahto. Fijuuuu… In spet kot bi rekel Mujo …. Ima se, može se!

Potem se spomnim, da bi lahko šel do stojnice pri trgovskem centru in si kupil banane, namesto da grem na barko. Prične malo škropiti in razmišljam, če sem zaprl vsa okna na barki. No, je kar je in to bom videl ko se vrnem na barko. Pridem do trgovine in me pritegne velik plakat na katerem piše, da imajo samo danes in v omejenih količinah med drugimi izdelki v akciji roastbeef iz Urugvaja. No pa si ga grem kupiti za en steak, če je res tako poceni. V trgovini ob pultu je že vrsta. Meso je vakumirano in zamrznjeno v skrinjah, pakirano pa od kilogram in pol, do dva kilograma. Vseeno me pritegne in kupim en manjši paket, ki ga bom odmrznil, narezal na porcijske kose in ga vakumiral po dva skupaj, za dva dni. Spet vzamem besedo nazaj, nekaj stvari pa le imajo cenovno ugodnih in ta je res cenovno ugodna. Zame je preveč en paket, za druge pa vidim da je premalo, saj lahko vsak kupi le en paket, a vidim, da imata mož in žena vsak svojo košaro in v njej vsak svoj paket. Verjamem, da se na blagajni ne bosta poznala, če sploh bosta stala skupaj pri isti blagajni. Grem še po banane in na barko.

Na barki danes opravim res drobna dela, katera sem prej zanemarjal, potem pa berem knjigo in zaspim. Ko se prebudim me boli grlo, verjetno sem smrčal in me boli od tega. Danes so me Skandinavci povabili na njihov večer v mesto Papeete, kjer se dobijo vsi skupaj v enem od številnih barov in kakšno rečejo po domače. Čeprav jeziki med sabo niso identični, se menda razumejo. Mene je povabil Norveški kolega, da greva skupaj, a sem se maloprej opravičil, ker se mi ne zdi smiselno, da sem tam en privesek, na koncu pa bodo tako ali tako vsi mrtvo pijani. Sem se jih že navadil. Zanimivo je še to, druženje se začne dosti zgodaj, ob 18 uri. Zakaj? Ker je od 18 do 19 ure Happy hour in plačaš eno pijačo, dobiš pa dve. Po moje bo vsak naročil po pol zaboja piva, da bo vsak imel kasneje cel zaboj, ter da se bodo lahko opili. Včeraj sem opazil, čeprav je bil četrtek, ko sem šel zvečer v marini v enega od mnogih barov na wi-fi, da tukaj avtohtona mladina kar veliko popije. Pije se pretežno točeno pivo, ki je tukaj še najcenejše, a za naše razmere veliko predrago. Berem v novicah, da je tudi Hrvaška podražila pivo in ko preberem, da stane na Hvaru pivo 10 EUR, potem je tu še vseeno veliko ceneje. Welcome to Tahiti!

02.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj se z dingijem zapeljem do pontona, potem vstopim v navtično trgovino, da preverim, če imajo regulator za sončne panele. Prodajalec, verjetno lastnik trgovine mi pove, da dobi robo naslednji teden in verjetno bo takrat dobil 30 amperski regulator, trenutno je na zalogi le 10 amperski. Hvala, takšnega imam na barki v rezervi in mi nič ne koristi. Ko že hočem ven, se me spomni, da sem spraševal za sidrno verigo. Pravi naj jo čim prej vzamem če mislim, kajti nekaj jo je že prodal in se boji da bo kmalu pošla. Povem mu, da pridem drugič in grem ven.

Danes moram spet do DHLa, da se dogovorim, da odpeljejo staro napravo, ter jo pošljejo v Avstralijo v tovarno Rainman. Do tja imam kar daleč, kakšnih 5 kilometrov in še toliko nazaj. Med potjo po vročem in žgočem soncu pri 31°C zagledam na drugi strani ceste, a malo na hribčku, trgovino z elektronskimi deli. Vstopim in vprašam po regulatorju, a ga nimajo. Je pa prodajalec zelo prijazen in mi napiše ime firme, telefonsko in naslov, kjer bom to zagotovo dobil.  Prijazni so tile Tahitijci.

Tako pridem do DHLa in se dogovorim, da me jutri pred marino pokličejo in jaz jim z dingijem dostavim paket. Hitro še napišemo sprejemni in oddajni listek, plača pa firma, ki ima z DHL sklenjeno pogodbo. Vse gre kot po maslu.

Od tu grem v mesto Papeete in preko navigacije poiščem podjetje, ki se ukvarja s solarno energijo. Prijazen uslužbenec me sprejme, da roko, se malo pošali, angleško obvlada in poiščeva regulator 30 amperov. Ima dva na zalogi, enega navadnega in enega, ki je boljši in da 30% več energije, ter ima trikratno varovanje pred preobremenjenostjo akumulatorjev. Super, vzel bom drugega. Možakar mi izpiše račun in na njem preračunano v dolarje zagledam cifro 380 dolarjev. »Gospod, samo regulator bi, brez sončnih celic«, mu pravim. On pa meni, da je to točno to kar bi rad, samo regulator. Povem mu, da je pri nas cena takšnega regulatorja točno štiri krat manjša. On pa meni: Dobrodošel na Tahiti, kjer so cene veliko višje kot drugje! Hvala lepa in nasvidenje, mu rečem. Bodo žice  med seboj še naprej zvezane direktno z električnimi sponkami. Dokler jadram ni tako velik problem.

Grem nazaj v center, ter se sprehodim v mestu s tisoči avtomobili, ki se kot jara kača vozijo po glavni ulici. Promet je tukaj res nevzdržen. Sploh ne dojamem, da je tu toliko avtomobilov. Res je peklensko vroče danes in v mestu med ulicami sploh ne zapiha veter, zato se mi zdi, da se bo še asfalt stopil. Stopim v eno od mnogih kavarn in si naročim malo pivo. Bravo, 50 frankov je ceneje kot pri nas v marini, a še vedno stane 4 EUR! Po kratkem počitku in popitem pivu se sprehodim do nove mestne marine, potem pa grem po parku iz mesta in želim si počakati avtobus. Ura je že pozno popoldne in za mano je že 12 prehojenih kilometrov. Avtobusa ni, zato grem dalje. Tako hodim ves čas peš, dokler ne pridem peš do marine in utrujen od hoje ter sonca, komaj čakam, da pridem na barko, da nekaj pojem in se malo spočijem. Danes je za mano po aplikaciji 19,32 kilometra. Zdaj vidim, da sem res malo nor.

Dan je mignil kot bi trenil, za svoje telo sem naredil nekaj dobrega, pa tudi slabega. A važno je, da sem se dogovoril na DHLu. Prav čutim, kako bom šel danes prej spat.

01.08.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Zjutraj se prebudim kar precej pozno, veliko pozneje kot bi se moral. S kapetanom Norveške barke sva se dogovorila, da greva obiskati nekaj navtičnih trgovin, saj on potrebuje nekaj stvari, jaz pa bi nabavil spajkalnik, če bi bil kje cenovno ugoden, kajti moj stari je pregorel. Vseeno spijem kavo in greva na obalo, kar z njegovim dingijem, potem pa me preseneti in mi ponudi kolo, saj je včeraj kupil sebi in sinu veliki kolesi, saj ima tudi veliko barko ter jih ima kam shraniti, ko bo zapustil ta otok. No pa greva na kolo!

Zapeljeva se nekaj metrov in kolo je res super, ima dober menjalnik zadaj in sploh ni tako počasen, čeprav ima zelo široke gume. Zapeljeva se do prve trgovine, nato pa greva proti JZ v drugo mesto in najdeva celo trgovino z rabljeno opremo. Čeprav je vse res staro, morda se pa najde kdo, ki kaj od tega potrebuje. Jaz kupim le povoščen sukanec za jadra, ki je res poceni, z njim bom zašil tendo, katero je že sonce dodobra načelo in šivi so že prepareli.

Potem greva še v eno trgovino, ki je podobna našemu Bauhausu. No tam pa najdem spajkalnik, ni tako poceni kot kitajski, a ga kupim, ker po navadi se ravno takrat kaj zgodi, ko nimaš orodja pri sebi. V trgovini zagledava še nekaj osebnih tehtnic in se stehtava. Ja, res se pozna drugačna prehrana, kakor tudi to, da se veliko gibljem. Zdaj vem, da ne potrebujem namerne diete, saj gredo kilogrami  sami dol, če ješ drugače kot doma, kjer je ob večerih hladilnik moj največji prijatelj. Preden obrneva proti domu pogledam koliko kilometrov sva prekolesarila in aplikacija nama pokaže da 11,4 km. No ja, potrebno je priti še v drugo stran.

V tem delu Tahitija, je precej nizkih stavb, sicer kar prijetno urejenih, vsekakor pa izstopajo hoteli in resorti, ki so tu postavljeni le za tuje goste. Vozniki avtomobilov so zelo uvidevni do kolesarjev, čeprav moram pohvaliti vse otoke v F. Polineziji, da so tu zelo prijazni ljudje. Tudi tista uslužbenka včeraj ne bo pokvarila moje ocene do teh ljudi. Kjer koli sem hodil je čisto in urejeno. Se najde kakšna malenkost ki pokvari povprečje, a saj je teh malenkosti tudi pri nas nekaj. Kar je bistvenega pomena, se tu počutim varno, pa naj bo to podnevi in ponoči. Tukaj ne zaklepamo več dingijev na pontonu in na barki, kot smo to počeli v Atlantskem delu od Karibov naprej. Tudi barke ne zaklepam več, velikokrat jo niti ne zapiram ko grem z nje na kopno.  Ko so mi o tem govorili drugi jadralci jim skoraj nisem verjel, zdaj, ko sem se sam prepričal, pa je občutek popolnoma drugačen in prijeten.

Vrneva se na v marino in odloživa kolesi, ju zakleneva in greva na kavo. No danes sem po pol leta prvič spil espresso kavo. Pa saj ne morem verjeti, da čas tako hiti? Malo še pogledam novičke v Sloveniji, kaj se dogaja, ker sem ravno na wifi, ki pa ni pretirano hiter.

Popoldne me včerajšnji zaplet s čarovnikom za vodo malo zmoti in ker mi nemirni duh ne da miru, grem narediti vsaj 30 litrov vode v tank, da preverim daljše delovanje in proizvodnjo vode. Motor dela, vse dela in v rezervoar teče iz morja dobra pitna sladka voda. Potem še sperem membrane in ga pospravim.

Moram še v trgovino, ker mi je zmanjkalo paradižnika in banan, zato spet pot pod noge za zdravo srce in grem v Carrefoure. Spet se lepo sprehodim in že v trdi temi pridingiram na barko. Naredim si večerjo in za danes bo dovolj.

Danes moram še kaj napisati za navtične časopise, tiste e-časopise in tiste otipljive. Potem pa bo spet krepko čez polnoč in potrebno bo iti spat.

 

Julij – 2018

31.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Danes dopoldan moram biti doma, upsss, na barki, kajti počakati moram, da me pokliče dostava DHL, ki mi pripelje mojega novega čarovnika za vodo.

Ravno sem pospravljal barko, ko se zataknem za ogrlico okoli vratu in si jo strgam. Ni kaj, majhne črne kroglice vulkanskega kamna iz kanarskih otokov se razsujejo po podu barke in že se grem igro, človek ne jezi se. Ko najdem vse (recimo da vse) kroglice jih začnem spet nizati na nov laks in delo je naravnost zamudno. Ko že skoraj končam delo, me pokliče dostavljalec DHLa in mi pravi, da me čaka s paketom. Vzamem še dve kanti za vodo, da si pripeljem vodo na barko in oddingiram na obalo. Tukaj na sidrišču je voda precej umazana in se mi ne da uničevati filtra za vodo, saj tudi ni tako poceni. Zato si bom vodo nalil pred marino in si jo pripeljal na barko. Prejmem paket, nalijem vodo in grem nazaj na barko. Zdaj, ko je paket precej velik, poleg imam še dve kanti polni vode in pozna se  kako majhen dingi imam, a vseeno srečno priplujem do barke in paket prestavim na sigurno mesto.

Kasneje se lotim priprave watermakerja. Iz starega moram izliti gorivo in olje. V novega pa tudi prestaviti gorivo, ter naliti novo olje. Ko končam,  preizkusim delovanje le-tega, a žal Hondin motor ne zažene naprave. Mučim se, utrujam, tuhtam, menjam svečke, ni da ni. Ne vem kaj mu je. Potem nastavim natopljeno krpo z gorivom na zračnik uplinjača in ta se zažene. Veš kaj dragi čarovnik, ne bom se utrujal s tem in samo zamenjam uplinjače. Preizkusim in dela! Ma ne da dela, prede.

Ko začnem pospravljati, prideta k meni Norvežana, enega od njih nisem videl več od Markezov, ko smo bili še skupaj na otoku Fatu Hiva. Dolgo je že od tega. Veselo se pozdravimo in potem steče debata, malo se pošalimo, spijemo pivo in gledamo, kako mimo Indiga pripluje na sidrišče Švedska barka. Ta ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bila na premcu čudovita in blond morska sirena, zagorele polti, ki jo le malo zakriva rumen bikini. Ti povem, baba da dol padeš! Vsem trem pade vilica z obraza na tikova tla v kokpitu. Za krmilom stoji možakar za katerega najprej ugotavljamo da je oče, nato pa ugotovimo, ko pride na svetlo, da je njen fant ali mož, čeprav je od nje starejši vsaj 10 do 15 let. Norvežani in Švedi se med sabo jezikovno razumejo in eden od mojih kolegov vzpostavi stik z njima. Blondinka bi se pogovarjala, blondinec pa ne. Zato kaj kmalu konča s pogovorom, ampak nikakor pa ne prenehamo gledati osupljivo lepe ženske. Kmalu pade mrak na Tahiti, zato gresta oba na svoji barki, meni pa je minil dan kot bi trenil.

Zvečer se mi ne ljubi na obalo, nekako utrujen sem od ne-dela in zato se stuširam, pripravim večerjo in grem v nočni kino pod zvezdami.

Jutri je nov, že avgustovski dan in za jutri imam že splaniran del dneva. Drugi del pa prepustim naključju. Vedno se nekaj dogaja…

30.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Ponedeljek in delovni dan, ter moja prva obveznost, oditi na Upravo DHLa in se pogovoriti okoli izstavljenega računa, ter prevzeti watermaker.

Najprej me oblije veselje, saj je po doooolgem času dingi poln in očitno sem našel vse luknje na tubah. Torej je zdaj veliko varneje iti za dlje časa z barke in pustiti dingija privezanega za ponton. In sem ga, saj sem se odpravil proti mestu Papeete, cca en kilometer stran od letališča Tahiti.

Ker uporabim navigacijo me le-ta hitro pripelje do pisarne in ker je gneča malo počakam. Še sreča da sem videl ob strani etikirko, kjer vzamem listič s številko in čakam da se mi številka prikaže na digitalnem zaslonu, kar oznani, da sem na vrsti. Če ne bi bil tega vajen, bi čakal do pete ure popoldan, ko zaprejo pisarno in še ne bi bil na vrsti.  

Prijazna gospa mi pravi, da moram račun vseeno plačati, a da mi odbijejo le znesek za dodatno plačilo malega letala iz Tahitija na atol Fakarava. Ja tega res ni potrebno plačati, saj sem vendar tu, a ostane še taksa in zračunali so mi še eno uro (pazi to!!) delo na računalniku in izstavitev fakture. No te obe poziciji se morata plačati. Ne ne bom plačal, zato grem s papirji na carino in se bom tam skregal! Pridem tja in mi neprijazna uradnica, ki se med tipkanjem na tipkovnico baše s hitro in mastno hrano, pove enako: Plačaj! Vprašam, če počakam da poje do konca, pa pravi da ne, da je to samo toliko da zdrži do kosila, ki je ob 12 uri. Svašta, že tako ima več kil kot jaz. Potem mi pove, da so takšna pravila ne glede če je barka v tranzitu in čeprav sem tuj državljan, moram to takso plačati. Povem jim da je to garancijska zadeva… Odmahne z glavo in mi z roko nakaže, da sva končala. Vseeno mi še pove za drugo možnost. Lahko pa plačam agenta in potem tranzitno takso, ki mi jo vrnejo nazaj ko se odjavim iz Polinezije. OK, to vzamem. Grem do špedicije in agenta, a on hoče za svojo storitev več kot stane taksa. Pa saj ne morem verjeti, zdaj bi me rad že ta ostrigel??? Ma ne boš, nisem jaz Tahitijska ovca in  dovolj vas imam. Sprehodim se nazaj na DHL, plačam račun v celoti, se jezim in jim povem, da bi rad imel watermaker jutri do 12 ure na barki. Pravijo da ni problem. Kam pripeljemo? Na sidrišče. Velja, pripeljemo do parkinga, naprej pa se znajdi sam. Saj sem vedel da bo tako, saj drugače ne more biti. Dam jim telefonsko številko satelitskega telefona in mi pravi, da na te številko ne kličejo, ker je klic obupno drag. Me bo po imenu barke šofer poklical iz marine po VHF postaji. No očitno so tudi tega vajeni. Več kot tri ure sem potreboval za vse skupaj, da sem uredil zadevo. Res si moraš vzeti čas, a na srečo tega imam za enkrat dovolj.

Potem grem še proti mestu v industrijsko cono in iščem trgovine, saj potrebujem nov spajkalnik, digitalni senzor ali pištolo za temperaturo motorja in regulator za sončne panele. Spajkalnik najdem, a je nek profi in mi je predrag. Digitalnega senzorja mojstri nimajo, imajo pa lasersko pištolo za odčitavanje temperature, ki pa je draga kot bi bila zlata. Z regulatorjem ne bo nič, moram v center glavnega mesta. Torej grem na barko s praznim nahrbtnikom, saj sem spil tudi vso vodo. Zunaj je sonce in dobrih 32 stopinj. Ko pridem do dingija pogledam na aplikacijo in ta mi pokaže, da sem danes prehodil 13,72 km. Ufff kar precej rekreacije za en dan in danes bom verjetno dobro spal.

Na barki že v temni noči pripravim večerjo in potem ko pride čas odidem v posteljo.

29.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Če bi bil 50 let mlajši in bi moral v osnovni šoli pisati spis, kaj smo počeli v nedeljo, bi v mojem pisalo nekako takole:

Moja nedelja

Moja nedelja je bila vsa v pričakovanju velikega dogodka. Ker stanujem na deželi, visoko nekje v hribih, grem v mesto zelo poredko. Pa še to grem le takrat, ko nekaj potrebujem. Po štirih mesecih je napočil trenutek, da si oblečem lepe hlače, ter navlečem na sebe snežno belo majico. Nedelja je in se spodobi, da sem mašno oblečen. Ko sem se pripeljal do mesta sem najprej videl široko štiripasovnico, po kateri so vozili avtomobili z veliko hitrostjo. Hodil sem po pločniku in opazoval večinoma francoske avtomobile vseh znamk in velikosti. Čeprav je nedelja, je na cesti gneča in ker pripeka sonce, gredo verjetno ljudje na izlet ali pa se gredo na plažo kopat. Pravkar sem slišal tudi sireno! Zavijajoča sirena rešilnega vozila, na kateremu sta utripali še rdeči luči je bilo na nujni vožnji. O pa saj ne vem kdaj sem ga nazadnje videl in kdaj nazadnje slišal, sireno ali tak avto. Po dobrih dvajsetih minutah hoje sem prišel pred velik trgovski center Carrefoure. Na parkirišču je ogromno avtomobilov in le redko se vidi prazen prostor za parkiranje. Zdaj vem, da nas veliko živi odmaknjeno in lahko gremo samo ob nedeljah v trgovino. Vidim napis, kjer piše, da je odprto vsak dan, 365 dni v letu od 8 do 20 ure. Kako je trgovkam lepo in prijetno, ker so lahko vsak dan v trgovini, jaz pa sem se tukaj znašel po štirih mesecih. Notri me pričaka velik hodnik in tukaj je še nekaj manjših trgovin, kjer  imajo prijetne izložbe, povsod pa imajo znižanje! Ker ne potrebujem ničesar iz teh malih trgovin, se odpravim v veliko. Že od daleč vidim uniformiranega črnega gospoda, kateremu na srajci piše, da je varnostnik. Gleda on mene, gledam jaz njega. Nahrbtnik, ki sem ga maloprej dal s hrbta, zdaj potisnem na prsa in kot bi mu s tem želel povedati, da mu ga ne dam. Za visokim pultom za informacije stoji temnejša ženska, na glavi nosi venec rož. Čudno, a ne? Pri nas imamo vence samo na pogrebih. Pa tako lepe bele cvetove ima ta venček, njena čudovita rdeča srajca s cvetličnim vzorcem se sklada z njenim venčkom. Potem se ustavim in se zagledam. Pred mano je dolga pohodna pot, na levi in desni pa je ogromno prodajnih polic. Vse so naložene do vrha. In kako lepo so zložene, te raznobarvne stvari, ki so zložene kot zdravila v lekarni. Veliko je ljudi in vsi kupujejo in zlagajo stvari, ki jih potrebujejo v moder voziček z belim ročajem in imenom megamarketa. Pogledam na stran in vidim sire. Po moje jih je vsaj 200 vrst: beli, zeleni, rjavi, rumeni, nekaj jih je tudi pokvarjenih saj piše na njih da imajo modro in belo plesen. Takšne pri nas doma mama stran vrže, ker so že predolgo v hladilniku. Salame! Ojoj, koliko živali je pokončanih in zavitih v prozorno vrečko. V tem trenutku sem se spomnil na sosedovega prašiča, ki so ga lani za 29. november ubili in iz njega naredili klobase, iz kože pa ocvirke. Tudi tukaj jih imajo in v vitrini je pravo kislo zelje. No pri nas doma ga imamo v kleti v velikem lesenem čebru. Pogled se mi ustavi na obilici nenavadne zelenjave in sadja. Jabolka, ki rastejo pred vsako Slovensko hišo, tukaj ne uspevajo. Povsod piše Nova Zelandija, Avstralija,… Še banane so manjše in zelene, malo naprej pa večje oranžno rdeče. Namesto lubenic imajo zložene rjave kokosove orehe, paradižnik pa imajo rjavo-temno zelene barve. Če bi v naši mali vaški trgovini dala sosedova Nežka, ki je tam prodajalka, takšne zelene banane na pult, jih nihče ne bi kupil. Pa še odpoved bi verjetno dobila. Pa še to! Ananas je zvezan z vrvico, po trije skupaj. Pa saj jim ga nihče ne bo ukradel, da jih morajo vezati po tri,… no razen, če jih po tri skupaj prodajajo. Ampaak izbirati pa ne moreš, da bi vzel tri največje. Tudi ribarnico imajo in ogromno rib. Več jih je kot pa v naši veli reki in potoku skupaj. Ena pa je tako velika, kot sprednja guma sosedovega traktorja. Lepa, svetla in okrogla. Tudi meso imajo, nič domačega kmečkega, sam uvoz iz Nove Zelandije, Braziliije, Urugvaja in Avstralije. Ni da ni, .. govedina, svinjina, ovčetina, divjačina, kenguru, itd… Ahhh ti mestni ljudje. Kruha pa ne znajo speči. Ko bi oni vedeli kako je dober okrogel hlebec iz krušne peči. Tukaj pa prodajajo ozek in dolg kruh iz bele, polbele, temne  in še kakšne moke, ki jih posipajo tudi s semeni.

Ogromno stvari sem videl danes. Samo gledal sem in se čudil in se naužil vseh teh lepot in dobrot. Pogledal sem na uro in videl, da sem že 4 ure v trgovini, ničesar pa še nisem kupil. Na koncu sem se kot pravi otrok ustavil še pred veliko belo skrinjo, kjer imajo v njej sladoled. Tudi tega že nisem videl zelo dolgo, poskusil pa tudi ne. Z očmi sem iskal embalažo in narisanega ježka Ljubljanske mlekarne, a ga nisem videl. Sama neka čudna imena in visoke cene. Na koncu kupim kornet, pol vanilija in pol čokolada. Plačam na blagajni pri teti, ki ima enako rdečo srajco kot tista za pultom, le da ima ta rumen cvet za levim ušesom. Zdaj vem, da imajo šefice venčke, delavke na blagajni pa samo en cvet. Dolgi čisto črni in svetleči lasje, posebne rjave barve koža in tako lepe velike temne oči. Še bolj jih menda poudarijo temne in široke obrvi. Ko me teta vidi s korentom v roki, se mi lepo nasmehne in je do mene zelo prijazna, čeprav govori nek jezik, ki ga slišim občasno, ko grem k Matičku gledat televizijo. Kot da se ne zaveda, da je danes nedelja, ona pa dela na ta Gospodov dan. Dam ji denar ona pa ga vzame z roko, ki je vsa počečkana z modrim kulijem. Ma prav počečkana! Od zapestja pa do komolca in še naprej notri pod rokav. Pa tako čudne vzorce ima na njej.  Lahko bi si narisala hišo ali pa sonce, če si želi biti počečkana. Kasneje sem opazil, da so vse ženske počečkane z kulijem. Verjetno je zdaj to v modi.

Ližem sladoled in ponosen sem, da sem bil spet v velikem mestu z veliko trgovino.

 28.07.2018, Punaauia, otok Tahiti, F. Polinezija

Noč je bila spet mirna, čeprav res ne vem od kje in ne od kod sta se dva pogovarjala po VHF kanalu 16. Ladje, barke ali ribiškega čolna pa od nikjer. Niti AIS ni nič odkril, ona dva pa sta veselo po francosko čvekala vsaj 10 minut. Pomislil sem, da so 80 NM stran od Tahitija na odprtem morju ribiči, zato sem bil to noč še bolj pozoren, da ne bi zaspal za nekaj ur skupaj. Problem je bil tudi veter, ki ga je po dveh urah zmanjkalo in je padel spet na 5 vozlov. Zato je Penta predla na 1800 obratih in tisto malo vetra, ki se je uprlo v glavno jadro, je le delček pripomoglo, da sem spet plul slabih 6 vozlov.

Ob peti uri zjutraj sem prvič videl luči na otoku, ob šestih, ko se je pričelo daniti, pa sem bil še pet milj stran od njega. Plul sem seveda še nekaj časa ob njem, saj sem jaz prišel bolj iz SV, moje današnje sidrišče pa je bilo izbrano na Z delu otoka. Tako sem ob 10:30 uri sidral desno od marine Taina, na sidrišču Panaauia, ki je praktično del glavnega mesta Papeete. Od Fakarave do tu sem za 262 NM potreboval 1 dan in 22,30 ure. Sidral sem na 18 m globine in sidro je prijelo iz prve, saj je spodaj mulj. Je pa tukaj takšna gneča z barkami, da sem najprej mislil, da ne bom našel prostega mesta. Pa saj sem kar nekaj časa vijugal med barkami, preden sem se malo »pokomolčal« in si izboril mesto.

Prvi vtisi o Tahitiju so rahlo razočaranje. Najprej sem mislil, da je ta otok nižji, ter drugačen. Morda več belega peska in palm. Prvo kar se zagledal je industrija, rafinerija, nametane hiše, visoki zeleno poraščeni hribi,… In kje je tu romantika? Kje se sončijo tiste ženske z nežno rjavo poltjo, ki so delno tetovirane kot Maori, kje je bel pesek, palme in mesto ki čaka name? Upam, da kaj takšnega še najdem

Tudi tukaj je otok več ali manj obkrožen z rifi ali po naše z zahrbtnimi grebeni. Zato je pri vhodu n sidrišče potrebna koncentracija ter sokolje oko. Ves čas mimo mene plujejo manjši družinski gliserji in hitri čolni, med oznakami pa je komaj dobrih 50 m širine, če si malo nepazljiv ali pogledaš stran si že nasedel na rif. Včasih te svetloba od sonca zaslepi in ne vidiš do kam seže plitvina, ki je komaj nekaj centimetrov pod vodo. A vseeno pridem za te rife ali grebene ter počasi in sigurno plujem do sidrišča. Ker je Tahiti visok se iz njega spuščajo »down winds« (nekakšni padajoči vetrovi), ki imajo trenutno moč 18 vozlov, s sunki čez 20 vozlov. Zdaj pa sidraj v tej gneči, kjer so jadrnice kot sardine v konzervi. Prej ni bilo vetra, zdaj pri sidranju pa me od njega odnaša k drugim barkam. No kakorkoli že, sidranje je končano, zdaj pa se bom lotil še krpanja dingija. Predvčerajšnjim, ko sem ga privezal na palubo sem slišal rahlo piskanje zraka in sem si to označil. Danes nanj zalepim krpo in upam, da bo vsaj manj izpuščal zrak, kot to počne zadnje čase.

Vroče je in že na sidrišču sem videl kar nekaj znanih bark in znanih obrazov. Najbližje sem nemški barki kjer 77 letni ata peče dober in pekoč črn kruh. Danes je sobota in moral bi iti še na obalo v trgovino po nekaj potrebščin, sploh pa sadja in zelenjave. Tukaj je v neposredni bližini velik megamarket Carrefour. A si lahko mislite, da že od konca marca do sedaj nisem videl večje veleblagovnice ali supermarketa z živili? Wauuu… štiri mesece. Ves čas sem se potikal po »garažnih« trgovinah. Po moje bo to izlet med police s sadjem, zelenjavo, ter vsem kar že dolgo nisem videl: banane, ananas,… Bom kot otrok, a priden otrok, obljubim! No najprej pa se mora posušiti zakrpan dingi, potem pa grem.

Preden pa grem na kopno, doživim prijetno presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pripravljam si nahrbtnik, nakupovalno torbo in naglavno svetilko, ko nekdo potrka na barko in v lepi slovenščini vpraša, če je kdo v barki. Pridem ven in v dingiju zagledam mlado dekle. Odzdravim ji z dober dan in potem steče pogovor, da me je to dekle videlo ob prihodu, ko sem se na hitro pozdravil z Nemcem Hainzom, saj ona živi v sosednji barki do njega. Začudila jo je Slovenska zastava in veliko Slovenskih nalepk na boomu. Najprej me je vljudno pustila da se po naporni plovbi spočijem, nato pa me je prišla iz radovednosti pozdraviti. Nekako še dolgo nisem prišel k sebi od presenečenja. Skuhal sem kavo in pogovarjala sva se kar nekaj časa. Tako mi je zaupala, da ji je ime Marinela in že dve leti in pol pluje po svetu s fantom Manuellom, ki je francoski državljan. Trenutno je tu na Tahitiju in se že dve leti zadržuje na Pacifiku. Je iz znane slovenske jadralske družine, ki so že prepluli oceane, torej je navajena morja. Zdaj vidim, da nas je res veliko Slovencev, ki živimo in jadramo po svetu. In ja, na njuni barki se poleg Francoske zastave bohoti tudi mala Slovenska zastava. Pa naj še kdo reče, da nismo pomorski narod! Jutri sem oba povabil na kavo in pivo, ona pa mi je obljubila, da se vidimo.

*Foto: sidrišče z desne in resort s hiškami na vodi za njim

27.07.2018, Proti Tahitiju, Tihi ocean, 2. Dan

Napoved je bila pravilna. Veliko je bilo dežja in v zadnjih štiriindvajsetih urah me je sedem krat pralo. Dokler je bilo še svetlo, sem lahko tudi sam napovedal približajočo se nevihto ali »squall«, po prihajajočem temnem oblaku, kakor tudi po hladnem in močnejšem vetru. Tu se nimaš kam umakniti, ali sidrati in kasneje nadaljevati pot. Kar te doleti, te doleti. Zvečer sem začutil da prihaja nevihta po močnejšem vetru, ki se je pojavil od nikoder. Sam ne vem kolikokrat sem krajšal jadra, pa jih spet po nevihti raztegnil. Na koncu, ko so me že bolele roke ter pekle dlani sem se spomnil, da imam vsaj tri ali štiri pare rokavic v barki. A zdaj je že prepozno, nič mi ne koristi kaj je notri v barki, če nimam tega na rokah, ko to potrebujem.

Danes popoldne se pojavi sonce in tudi veter precej pade. Če sem prej imel nek konstanten veter med 11 in 14 vozli, je sedaj popoldan padel na 4 vozle. Ni kaj, pospravim jadra in prižgem motor, očitno bo treba ta brezvetrni žep premotorirati. V prvih 24 urah, torej do poldneva sem preplul točno 132 NM, kar je polovica poti. Z izkupičkom preplutih milj sem zadovoljen, ne vem pa kako bo z drugo polovico. Sicer se veter pokaže občasno, a še vedno premalo, komaj 6 do 7 vozlov ga je.

Tudi ribičija mi ne gre, saj sem zamenjal že dve vabi, rezultat pa je še vedno isti – nič! Od kar sem prišel na F. Polinezijo še nisem nič ulovil, prej pa mi je Pacifik dal kar precej ribjega mesa. Je temu kriva luna? Želel sem si sveže ribe za kosilo, a očitno je ne bo.

Ker se je zaradi pomanjkanja vetra tudi morje umirilo, bo zato kuhanje poznega kosila toliko prijetnejše. Še vedno razmišljam kaj bom dal v lonec, a verjetno se bom lotil čiščenja hladilnika in nastala bo kakšna mineštra. Včerajšnja noč je bila temna zaradi črnih oblakov, zato upam, da bo današnja bolj svetla in ker je že bil lunin mrk daleč stran od mene, pomeni, da moje lune nihče ne bo prekrival. Tudi jadranje je tako v svetli noči vsaj malo bolj prijetno.

Moje počutje je še vedno v redu, saj funkcionira vse kot mora. Če sem se še včeraj malo bal, kako bo delal avtopilot, sem ga danes že odmislil. No ja, avtopilota sem prvič v življenju razstavil, a očitno sem ga tudi pravilno sestavil. Kdor zna pač zna, ali pa je to samo začetniška sreča. Kdo ve, važno je da dela!

*Foto – včerajšnja fotografija in vzklik: Pa ne že spet!

 

26.07.2018, Proti Tahitiju, Tihi ocean,  1. Dan

Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in že pijem kavo. Kar nekaj stvari moram postoriti, preden se odpravim okoli poldneva s sidrišča.

Potem grem na obalo, ker me čaka kar dolg sprehod do odlagališča smeti. Lahko bi se zapeljal z dingijem do porta, nato odložil smeti, pa se spet zapeljal višje,….. a potem ne bi hodil in ne bi naredil nič dobro za sebe.

Odložim smeti, nato grem še v trgovino, a nimajo ne kruha, ne jajc, ne salam, ne paradižnika. Nič nimajo danes. Pa nič. Grem do Y.S.  na wifi, da še enkrat pogledam vreme ter da se dogovorim s šefom, koliko mu dolgujem za vse usluge, ki mi jih je opravil. Ko pa mu še povem, da sem včeraj prejel paket, pa mislim, da ne bom samo jaz jezen. Točno tako je bilo in tako sta bila oba razočarana, ker se mi je to zgodilo, da sem na trenutek pomislil, da bi najraje ona dva plačala meni. Konec dober, vse dobro! Ostali smo že dobri znanci in res jima je hudo. Grem na barko, pospravim in ob 12 uri dvignem sidro. Sicer malo s strahom, kajti bal sem se, da se bo veriga zataknila za kakšno manjšo koralno glavo. A spet je bilo vse v redu in odrinem s sidrišča. Po dobrih šestih miljah pridem do izhoda iz atola in tukaj se začuti tok. Čeprav je skoraj najvišja plima, je mešanje toka in valov tako močno, da s polnimi jadri in 2000 obrati na motorju dosegam komaj  2,2 vozla. Končno se le prebijem čez teh 400 metrov krizne situacije in že sem spet v oceanu. Moj naslednji cilj je Tahiti, ki ga nameravam doseči v dveh dneh in dveh nočeh. Do tja je cca 260 NM plovbe in čeprav me bo kar nekaj poti spremljal dež in nevihte, se jadranja vseeno veselim.

In še obljubljena kratka življenjska zgodba o uspehu Francoske družine. Kot jaz in vsi drugi jadralci, sta se Stephanie in Aldric pred leti odločila, da bosta jadrala po svetu. Z jadrnico sta pred štirimi leti priplula na atol Fakarava in takoj jima je bil všeč. Po navadi so ostali vedno po kakšen teden na otokih ali atolih. Tu pa je starejša hči zbolela in so ostali mesec in pol. Otroka, takrat stara 6 in 4 leta sta si takoj našla družbo med otroci drugih jadralcev, ter domačinov. Po nekajdnevnem bivanju sta starša želela oprati perilo, pa ni bilo pralnice. Torej, bo treba drgniti na roke. Kasneje so želeli na izlet in na  ogled atola s kolesi, a teh se ni dalo izposoditi. Takrat je bila tam samo ena trgovina in ena manjša prodajalna, ki je delovala le občasno. Ker sta iz Francije, jima je znanje tega jezika dobrodošlo in tako sta se lahko pogovarjala z domačini, kot tudi z drugimi jadralci. Menda je Stephanie malo bolj podjetna in vprašala je moža, kaj če ostanejo tukaj za nekaj časa, otroka bi lahko tukaj hodila v šolo, ona dva pa odpreta servis za jadralce. Tako sta takrat najela eno hišo, kupila en pralni stroj na Tahitiju in začela posojati kolesa, ki sta jih tudi kupila in jih na začetku imela 17. Pravzaprav sploh ni bilo nekega velikega denarnega vložka, a že na začetku se jima je dobro začelo. Čeprav je internet počasen, sta ga jadralcem dajala zastonj, če so prišli na njihovo verando posedet. Tu lahko dobiš še danes pločevinko Coca Cole ali 3 dcl soka za 2 €. Seveda so ljudje radi spili kakšno pijačo, med tem ko so brskali po internetu. Kasneje sta v ponudbo dodala še čaj in kavo. Domačini jima nosijo v prodajo jajca in domačo zelenjavo, zato še kakšen frank zaslužita tudi od tega. Glavna dejavnost pa jima je še vedno pranje perila, ki ga tudi posušita in zložita. Danes imata več pralnih in sušilnih strojev. Prav tako imata danes 50 navadnih koles, nekaj otroških koles in 12 električnih koles, ki so vse bolj popularni med uporabniki njunih storitev. Kupila sta si tudi dva osem sedežna kombija, katera imata za transfer oseb z letališča ali na letališče, za izlete po atolu in še kaj. En kombi imata še za transport koles in ostale opreme. Aldric je zelo podjeten in uslužen. Rad se pošali, a poskuša urediti vse kar je v njegovi moči. Tako lahko pri njemu napolniš male jeklenke gospodinjskega plina, lahko dobiš gorivo za dingija, saj tukaj ni bencinske črpalke. Pomagata najti tudi kakšne rezervne dele za barko, kot sem to potreboval jaz in dajeta svoj naslov za dostavo le teh. Ko sem ju vprašal če sta zadovoljna, pravita da sta še preveč, da delo dobro teče, da o tako velikem zaslužku niti sanjala nista. Zdaj imata dela že preveč in zaposlila sta prvega delavca, ki se ukvarja s kolesi. Ko sem ju vprašal, če bosta ostala na Fakaravi za vedno, sta se spogledala in Aldric mi je rekel kot vedno: »Kaj pa manjka temu raju? Ostani še ti, ti povem kaj še tu manjka, za vse je delo, ki si delati želijo!«

Prav imata, tukaj je res raj in če za to dobita še dobro plačilo, potem je življenje res rajsko!

 

25.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Dopoldan se lotim dela, ki ga odlašam že nekaj časa. Moram odstraniti zvočnike iz komandne konzole, saj so le ti tako zarjaveli od soli, da spuščajo korozijo po konzoli in po tleh, tako da je to že tako grdo videti, da včasih pogledam stran in rečem,… vem, jutri bom. Končno je prišel »ta jutri« in odvijačim najprej en zvočnik in ker so to »marine« zvočniki, je to še bolj skupaj zlepljeno in zavarovano proti vdoru vode. A voda vseeno pride in ko je enkrat notri zvočniku ni več pomoči. Nekako ga le oddvojim od okrasne bele plastike, katero moram privijačiti nazaj, da mi  ne bo na konzoli zijala velika luknja. Vse uredim, očistim, spoliram, zdaj še samo zapolnim luknjo, kjer je bil zvočnik, da mi voda ne bo tekla v notranjost barke. Tudi to naredim, zapolnim in vesel sem ker mi je uspelo nekaj, kar me je že nekaj časa morilo. Sedaj je tudi vse lepo za videti, snežno belo.

Skočim v dingija, ki se za čuda ni preveč izpraznil čez noč in brez da bi ga napihoval, odingiram na obalo. Grem mimo moje gugalnice do Y.S. na wifi. Danes tam ni nikogar, niti lastnikov. Nič, internet vseeno dela in pogledam na aplikacijo za sledenje paketa. Jebela cesta, spet isto kot včeraj! Ravno odhajam, ko pride šef in ga vprašam, če bi bil tako dober in bi poklical na Tahiti, ker zna francosko in se pogovoril z njimi. Pravi naj uživam v raju in naj počakam do jutri. Jutri si bo vzel čas zame.

Skoraj malo užaljen in jezen grem od tam proti Pošti in bom tam prosil uslužbence, da naredijo poizvednico za paket, saj tako pa tudi ne more biti. Pridem do Pošte, počakam da sem na vrsti, vprašam kdo zna angleško in začnem pripovedovati svojo zgodbo. Gospa me gleda, nato pa pogleda v računalnik, ter me prosi za potni list in številko paketa. Pogleda še enkrat v računalnik, gre do poštnih predalov podjetij in iz predala Y.S. potegne večjo oblazinjeno kuverto. Jebela cesta!!! Mojo kuverto, ki jo čakam že ne vem koliko časa! Vroči mi potrdilo v podpis, se mi nasmehne in pravi da lahko grem. Vprašam jo, koliko časa je paket že tu in odgovori mi, da je bil 18.7. pregledan od carine na Tahitiju in še isti dan poslan sem. V tukajšnji poštni predal je bil vložen 20.7. in če ga še dva dni ne bi dvignil, bi šel za 8 dni nazaj na Tahiti in če ne bi bilo poizvedbe zanj, bi ga vrnili pošiljatelju v ZDA. No samo tega bi še bilo treba!  Pove mi še, da je ta poslovalnica direktna poslovna enota Francoske Polinezije in ameriški tracker ne ve kdaj je pošiljka na zadnji lokaciji. Saj ne vem če je to res, ampak očitno je, ker mi je sledenje še vedno pokazalo da je na Tahitiju. Ne vem če veste kako zgleda biti v istem trenutku jezen, potrt, besen, srečen in še kaj… Ne vem, a najraje bi šel na Y.S. in šefu napel nekaj balkanskih, a po drugi strani mi razum pravi, naj grem raje na barko, preštejem do 8522 in se umirim. Tako sem tudi naredil, šel na barko, namesto štetja sem šel v delo, odprl paket, vstavil nove dele, zmontiral, naredil prvi električni in mehanski test, potem zmontiral avtopilota v luknji na krmi in nato še enkrat vse preizkusil pod obremenitvijo krmila. Po dveh urah dela za enkrat vse funkcionira namenu in kaže da bo vse v redu.

Ko sem vse pospravil, sem si skuhal pozno kavo in zraven si kuham še večerjo, ter pišem blog. Pogledati moram še vreme in če je vse v redu,  jutri okoli poldneva, ko je tukaj plima najvišja, dvignem sidro in odplujem ven iz atola, ter odjadram proti Tahitiju. Imam obveznost poiskati drug paket, ki ga je zadržala Carina in tudi tam urediti stvari. Tudi ta paket z novim watermakerjem mi je potreben.

Žal mi je da ne morem obiskati še dveh atolov, ki ju imam označena, Apataki in Rangiroa. Očitno ju bom moral obiskati v naslednjem, drugem jadranju okoli sveta ☺

Ampak zvečer bo pa Hinano beer de luxe party, pa tudi če sem sam!

24.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Jutranje prebujanje in skok v morje, čeprav je toplo, shladi moje od spanja toplo telo. Zaplavam, kot bi se želel razmigati ali ogreti in stopim nazaj na barko. Na vrsti je kopalnica, umivanje zob, britja danes se ne bo, ker še ni potrebno, tabletomanski zajtrk, kavica, pravi zajtrk,… vsak dan enako.

Pogledam in potipam dingija. Tube niso tako mehke a še vedno spušča. Očitno je veliko bolje kot prej, zato sem se v sebi nasmehnil, kajti dober občutek je, če ni potrebno s sabo nositi tlačilke. Vseeno ga zdaj še napolnim z zrakom in grem na obalo. Pridingiram po najkrajši poti do obale in sosedovi psi več ne lajajo, očitno so se že navadili name in me že poznajo po zvoku motorja. Privežem dingija za drevo in grem v Yacht Service na wifi.

Tam je gneča, vsaj deset ljudi sedi na verandi in vsi imajo v rokah telefone, tablice, laptope, ni da ni. Torej bo povezava spet zelo počasna. Vseeno najdem prostor in pobrskam po trackingu, da vidim kje so moji paketi. Ne boste verjeli, a še vedno so na istem mestu, kot so bili včeraj in predvčerajšnjim. Pogovorim se s šefom in ta pravi, počakajva še dva dni,  potem pa bova videla. Ne vem kaj naj čakam? Na čudež? In kaj bom potem čez dva dni videl? Očitno tudi tukaj sistem ne štima, kot ne štima pri nas v Sloveniji.

Spihati moram ventile na živcih, zato grem po edini cesti na sprehod. Kljub vročemu soncu, hodim kar nekaj kilometrov proti jugu, morda tri in pol, štiri kilometre, nato se obrnem in grem ob morju. Naj napišem za boljši občutek ali razlago, da atol ni otok, je kot obroč, ki je na eni strani prekinjen in ta prekinitev je vhod v njega. Obroč je širok različno, ta na Fakaravi je širok nekje med 150 do 250 metri in iz vode gleda le dober meter nekje meter in pol. Ko pogledam vso to modrino neba in morja, visoke palme, vso to lepoto in skladnost barv,… Ko začutim močno sonce in toplino… Ja, temu se reče Raj! In če res kje obstaja Raj, potem sem jaz definitivno v njemu. Ni čudno, da ga je Unesco vzel pod svoje okrilje in ga zaščitil. Sedem na večje deblo in razmišljam,… dolga je že moja pot. Če jo pogledam in sledim po zemljevidu, se moram s prstom kar nekajkrat prestaviti, da pridem iz Poreča do Fakarave. Kar nekaj lepega in hudega sem že prestal. In spet se spomnim paketov, spet si rečem, če sem vse prestal, bom še to.

Ob obali hodim bos in se nikakor ne morem nagledati lepot. Naletim na enega znanih resortov in občudujem apartmajske hiše, plažo, pomol,… lepota da te fascinira. Fotografiram in naredim nekaj čudovitih fotk. Spet naprej stoji velika privatna hiša, ki se bohoti v bujnem zelenju. Vidim palme, listavce in iglavce. Vse v enem, vse v eni zeleni barvi, le tisoč odtenkov se najde, od svetlo zelene do temno zelene. Hiša pa bela, pritlična, le na meter visokih stebrih stoji, da slučajno takrat, ko se morje razpeni ne poplavi hiše. Noro!

Po osmih kilometrih pridem utrujen na barko, spijem malo vode in čas je za malico. Danes bo na jedilniku pomaranča. Spet grem v vodo, zaplavam in se kasneje stuširam, operem si glavo s šamponom in sedem v kokpit na toplo sonce. Kavo bi!… in si jo skuham. Moja kava je še vedno posladkana s tremi piškotki  in ob pitju kave rad berem knjigo. Dvignem pogled s knjige in se zagledam v to prekrasno modrino. Mir,… tišina,… morda celo Raj…

Kasneje dobim sporočilo: »Na trackingu ni sprememb. Žal!«

Jezen sem in dovolj imam vsega!!! Na barki poiščem dobro vrv, grem na obalo, poiščem najmočnejše drevo in…..

…. si naredim gugalnico…. Ja kaj pa naj drugega! ☺

23.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sredi noči me zbudita močan dež in močan veter. Zaprem vsa okna, žal že skoraj malo prepozno, a vseeno bolje da sem dobil skozi okno nekaj sladke, kot slane vode. Barka kljubuje močnemu vetru in prvič slišim verigo, ki drsa po dnu, verjetno po kakšnih ostankih koralnega grebena. Morda se celo prvič vprašam, če bom sploh dobil verigo ven, brez pomoči potapljačev. Najprej bom počakal da vidim kaj bo, potem pa bom o tem razmišljal. Ker sem se prebudil, sem še nekaj časa bral knjigo, nato pa sem zaspal do jutra.

Zjutraj sem se odločil da grem v trgovino po nekaj deset litrov vode, kajti primanjkuje mi jo za pitje in tudi oba tanka za kuhanje, pomivanje posode, tuširanje in umivanje se počasi praznita. Ko prejmem nov watermaker mi tega več ne bo potrebno početi. Vse to pripeljem na barko z dingijem, ki mu ena tuba še vedno spušča, druga pa se mi zdi da drži in je včerajšnje lepljenje delno obrodilo sadove. Takoj se lotim iskanja še ene luknje in jo takoj tudi najdem, saj se je odlepil pas ob tovarniškem lepljenju le deset centimetrov stran, kjer sem včeraj krpal dingija. Upam, da bo sedaj držalo.

Po treh urah, ko se je lepilo posušilo in sem ga za vsak slučaj še prelepil s sivim lepilnim trakom, grem spet na obalo. Na edini cesti na atolu je precej ljudi, saj je na Fakaravo zaplula manjša potniška križarka (cca 1500 ljudi). Prav presenečen sem bil, ko sem jo videl sidrano blizu našega sidrišča, potnike pa so prevažali na kopno kar v reševalnih čolnih, kot je to v navadi povsod, kjer ladja nima dostopa ali pomola za privez.

Sprehodim se do Yacht Servica in imajo zaprto. Kako pa to? Končno med množico že zalepljenih papirjev, reklam in lističev vidim, da so napisali obvestilo, da so na obali – portu, kjer verjetno posojajo kolesa potnikom s križarke. Seveda, denar se jemlje tam, kjer se ga da pobrati. Kmalu kaj več napišem o lastnikih tega Yacht Servisa, zanimiva zgodba o uspehu. Pogledam na wifi kje sta moja paketa in sem besen kot ris. Še vedno na Tahitiju. Poiščem na netu telefonske številke in kličem. Problem je francoščina in ko me francosko govoreči uslužbenec veže k angleško govorečemu, mi prekine zvezo. No fajn. Poskusim drugič, zasedeno in tako še nekajkrat. Danes sem jezen da piham kot razjarjen bik. Ker danes lastnikov ni tukaj, bom najverjetneje uredil to jutri.

Sprehodim se še do porta skozi celo naselje in nekje na sredini, skoraj tam kjer imam jaz sidrano barko, skoraj ob obali vidim plavati cca dva metra velikega morskega psa. Plava v nizki vodi, ne vem če ima dober meter globine. Zasledujem ga in opazujem, vmes posnamem kakšen video in potem vidim kako gre proti mamici z otrokom, ki se brezskrbno kopata v kristalno čisti vodi. Turisti s  križarke, ki tudi opazujejo vse to dogajanje vpijejo, mahajo in žvižgajo, kot bi želeli mamico obvestiti o prihajajoči nevarnosti. Kakšnih pet do sedem metrov pred njima, pa se psina obrne in zaplava bližje nam, tako da smo ga lahko videli v celi dolžini. Potem se obrne in zaplava naravnost v globoko vodo. Vedel sem, da jima nič ne bo naredil, zato sem bil ves čas tiho in sem samo snemal. Za blog sem naredil screenshoot in tako naredil eno fotko za vas, ki pa žal ni najboljše kakovosti.

Na obali je velika gužva, prvič vidim stojnice, domačini prodajajo ogrlice iz školjk, lastnik farme biserov si postavi lepo stojnico in prodaja izdelke na katerih so nanizani črni in nekaj belih biserov, naslednjo stojnico ima lastnik Yacht Servisa, a je tam samo delavec, kajti očitno sta lastnika zasedena z vožnjo kombija.

Vrnem se nazaj na barko, tokrat se mi zdi, da tube na dingiju držijo. No, vsaj ena dobra stvar danes. Do večera je dobra ura in si nadenem masko in plavutke, v roko vzamem plastično lopatico in grem za kakšno uro v vodo drgnit barko, da jo rešim brade in alg, ki so se nabrale v teh treh tednih od kar sem tu.

In ja, dost me imate s temi morskimi psi, zato ne bom več pisal o njih, kajti mi tukaj smo se čisto preveč navadili na njih in nam počasi postajo kot čuvaji hiše, ups, barke  ☺

22.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Nedelja. Zbudim se bolj pozno, vseeno malo poležim in berem knjigo. Kmalu me vseeno nekdo kliče in pridem v kokpit. Norvežani gredo do Tahitija in so se prišli posloviti. Sedimo tako v kokpitu in se pogovarjamo, nočejo kave, nočejo soka, le voda jim spet danes odgovarja. Kasneje le gredo, morajo se še pripraviti in ob poldne, ko je plima najvišja bi radi zdrsnili čez prehod atola.

Jaz se lotim pranja perila, saj se ga je kar nekaj nabralo. Sreča da imam na barki svoj »Hand machine by Jasmin«. Torej perilo operem ročno v velikem plastičnem vedru, nato perilo sperem, ožamem in dam sušiti na to pripravljeno vrv. Veter je, sonce je in vse bo hitro suho.

Dokler se perilo suši, napumpam svojega dingija do trdega in potem skočim v vodo. Že prej sem potegnil dol motor in sedaj gledam kje se bodo prikazali mehurčki zraka. Kar nekaj krat ga obrnem, preden najdem na obeh tubah poškodovana mesta, kjer spuščajo zrak. Ni kaj, čoln je star nekaj let in spušča na tovarniško lepljenih spojih, kar pomeni, da se bo to nadaljevalo še naprej. Potrebno bo nabaviti novega. Ker niti slučajno ne vem, kje bi dobil drugega, tega vseeno zalepim, pripravim vse kot moram, potem ga še operem z gobico in Cifom, tako da je res videti kot nov. Lotim se še pokrova motorja, ga očistim in spoliram, tudi ta je zdaj lep. Jutri čoln napumpam do konca in morda bo spet nekaj časa držal in mi dobro služil.

Pozno popoldan je prišel še eden član švedske jadrnice, a žal tokrat nisem imel želenega in morali se bodo zadovoljiti z nekakšno improvizacijo na svoji barki. Želel sem jim pomagati, a vsega tudi jaz nimam. Včasih se moram tudi sam tako znajti in poiskati kakšno zadevo na kakšni drugi barki. Še sreča, da si radi pomagamo med sabo.

Ker sem popravljal dingija nisem mogel na obalo in na sprehod, zato bom šel jutri. Odločil sem se, da jutri pokličem vse hitre pošte, ki imajo moje pakete na Tahitiju, da vidim, zakaj se zadržujejo; zaradi carine, ki je ne bi smelo biti, saj je plovilo v tranzitu ali morda česa drugega. Dovolj imam tega čakanja, ki počasi najeda živce.

Zvečer si naredim večerjo in napišem ta blog, potem pa že kaj počnem do spanja.

21.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči so prišli kolegi po mene in z večjim dingijem smo se odpeljali do lesenega dingi pontona, ki je namenjen za goste lokala, Fakarava Grill. Poiščemo si večjo mizo, saj nas je kar nekaj in pravzaprav je bilo večjo mizo težko dobiti, kajti bilo je že kar nekaj rezervacij. Vse mize so premajhne za vse nas, zato z ene večjih odlepim rezervacijski listek in ga nalepim na eno malo manjšo. Sedemo za mizo, kot da ničesar ni in naročimo pijačo, pivo.

Čez nekaj časa napovedovalec pove, da bo danes poseben večer, saj bodo nastopali posamezniki in družine iz bark, ki se ukvarjajo z glasbo in seveda bo nastopil tudi kak domačin, če se bo prijavil. Napovedovalec je Phil, ki si z glasbo služi denar, zato ima kar na barki vso možno prenosno »feršterkerijo« in seveda dve kitari, ter mikrofone. Danes z njim nastopa tudi domačin Francoz, ki ima farmo za vzgojo biserov, ta bo igral na doma prirejenem kontrabasu. Nastopilo je kar nekaj ljudi, od tega je bila najbolj fascinantna sedem članska družina, ki je v glavnem prepevala in igrala pesmi iz južne Amerike (Peru, Ekvador,…) Se je poznalo, da sta oče in mama študirana glasbenika in igrata več instrumentov. Vse pa je zasenčila domačinka, deklica stara 13 let, ki je s svojim ukolele odigrala čudovite pesmi in s fascinantnim glasom odpela nekaj avtohtonih pesmi ter zasenčila vse nastopajoče. Seveda smo si naročili tudi večerjo in še kakšno pivo, kajti organizator (Phil) je uredil tudi 20% popust na vse naročeno, saj je vedel, da bo prišlo več kot 100 ljudi z bark. Prišli so tudi domačini in restavracija je bila nabito polna. Z očmi sem iskal vse domačinke, ki bi imele rožo za levim ušesom, no na koncu pa sem dobil eno, ki je imela cel venček na glavi. Hmmm, kaj pa naj zdaj to pomeni?

Naslednje jutro sem preživel sam na barki, saj so nekateri potem nadaljevali s fešto še na svojih barkah in odšli k poznemu počitku. Okoli poldneva odidem na kopno, grem na internet, čeprav vem, da se danes ne bo nič premaknilo z mojimi pošiljkami, kajti čez vikend na Tahitiju dostava pošte ne dela. Sprehodim se in se čez dobro uro in pol vrnem prepoten na barko. Danes je na sidrišču vse mirno. Tudi dingiji se ne preganjajo, kot se normalno vsak dan. Verjetno je marsikatera glava težka in boleča še od včerajšnjega večera.

Kasneje se pride še posloviti kapetan SY Cjucita saj odhajajo na drug atol. Jutri za njim gredo še Norvežani, pa prijazni Francozi… Ostajajo še Švedi, ki jutri pridejo po neke gumijaste podložke, danes so tudi njihove glave polne aspirinov.

Zvečer si naredim nekaj za jest in ker se je veter malo umiril, si bom pogledal kakšen film v kokpitu in seveda šel malo prej spat, da nadoknadim prejšnjo noč.

  • foto: levo je domačinka z venčkom okoli glave… desno pa naj bi bil jaz, za nasmeh pa je kriv že malo okajeni Šved, ki je imel noro pripombo… ne povem pa kakšno
    sailing around the world alone

20.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Vetrovno je, barka se malo guga, a ni tako rolly, da ne bi bilo prijetno. Zato se po jutranjem kopanju uredim in preverim emaile. In jih je kar nekaj…. In ja, včasih te obišče tudi sonce, ko ga ni na nebu.

No pa gremo po vrsti… zunaj je definitivno sonce, kako pa bi bilo drugače. Ta veter je samo prehodnega značaja in bo že v nedeljo potihnil. Spet pumpam dingija, saj mi kljub lepljenju spušča, ko prideta na barko leteči Irec in lepi Francoz. Prišla sta na kavo, vmes pa me povabita na današnji svečani dogodek, ki se dogaja v enem od lokalov na Fakaravi. Menda je tak glasbeni dogodek samo enkrat na leto in to je menda danes. Ja potem pa grem! Malo še poklepetamo in ko odideta moram v akcijo za nadomestnimi deli, da vidim kje so. Torej na obalo in na wifi.

Morda bi poiskal eno od včerajšnjih domačink, da gre z mano na ples, a ker sem še vedno v dvomih katera je prosta, sem ta načrt vrgel v vodo. Očitno se me drži tisto… Jadraj sam, bodi sam!

Pridem na obalo, privežem dingija. Okoli mene se sučejo štirje veliki morski psi. Vzamem telefon da bi jih fotkal, ko iz bližnjega bistroja prinese žena od lastnika nekaj kosti od tune in jih vrže v vodo. Ne moreš verjeti, kaj naredijo te, skoraj dvometrske zveri. Čeprav je tu voda globoka morda samo 70 cm, se te pošasti prerivajo ter odrivajo za teh kilogram obranih, a še vedno po ribi dišečih kosti od hrbtenjače tune. Voda v trenutku postane kalna od mivke, mrcine toliko da se ne stepejo med sabo, jaz pa snemam s telefonom kaj se dogaja. Očitno so tudi živali podobne ljudem, kajti današnja slika me nekako spominja na ljudi in gnečo v času razprodaj. Od nekod pride še peta mrcina, a vidi, da tu nima kaj iskati in gre dalje. No tudi sam moram dalje, teh morskih psov sem se tudi že sam nagledal več kot dovolj in zadnje čase me vedno manj ganejo.

Priklopim se na wifi, nič kaj dobrega mi ne kaže. Vsa pošta še stoji na Tahitiju in se ne premakne do mene. Moram jih poklicati ali pa jim pošljem email. Malo se še pogovorim s šefom Servisa in potem grem nazaj na barko. Spijem še kavo in kmalu bo ura šest, ko bom moral iti na obalo ter na fešto.

Sam povem (ni reklama)…. Izšla je tudi nova številka revije Navtika plus in v njej na sedmih straneh moja reportaža: ABC otoki. Zanimivo branje in zanimive fotografije Arube, Bonairja in Curacaa. Prijetno branje, če bo kdo bral!

19.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Dan se začne z dobro kavo in šele takrat dobro spregledam. Dobro sem se naspal, glava me ne boli več in vse je v najboljšem redu. Upam, da bo spregledal tudi internet in danes bi že moralo biti kaj otipljivega z mojima paketoma, ki ju čakam.

A najprej na kopno. Včeraj sem izvedel, da je malo naprej od naselja vrtnarija, sicer majhna, a da imajo ceneje zelenjavo kot v trgovinah, saj ta zelenjava ne pride z ladjo iz Tahitija. Moram biti res zgodaj tam, kar pa jaz danes vsekakor nisem in vprašanje je, če bom sploh kaj še dobil. Stopim do te vrtnarije in kar precej hodim, saj je kakšna dva in pol kilometra stran od priveza, kjer puščam dingija. Najdem domačo hišo z dvema večjima rastlinjakoma. Zelenjavo vzgaja par iz Nemčije, ki sta se preselila sem pred leti. Danes je mami ostalo nekaj manjših glav zelja, nekaj ogromnih korenčkov, nekaj na pol rdeče-zelenega paradižnika in nekaj kosov bele podolgovate repe. Ker je cena zelenjave vsaj enkrat ceneje kot v trgovinah, kupim tri manjše glave zelja, nekaj korenja in repe, paradižnika se ne dotaknem. Ponuja mi tudi zeleno solato, a te ne vzamem, kajti samo za pranje solate porabim ogromno vode. Bom drugič, hvala. Ves vesel grem še na internet in že včeraj sem dobil po emailu precej visok račun od  dostavne službe DHL za watermakerja, gre pa za plačilo neke Taxe (davka), prevoza z malim letalom do atola, delo za računalnikom, ni da ni kaj vse ne napiše ta DHL. Povežem se s fabriko Rainman in zdaj oni to rešujejo, čeprav mi je šef Yacht Servisa rekel, naj plačam, ker ne bodo popustili niti milimetra. Tako je pač tu in naj se že navadim tega. No vseeno do jutri počakam, morda pa se kaj premakne.

Kasneje še srečam Norvežane in gremo na en sok, saj je za pivo še prezgodaj. Malo se pogovarjamo, ugotavljamo, da bo potrebno iti na Tahiti, če bi še kdo od nas rad videl plese in ostale zadeve iz kulture domorodcev. Pokažem jim info za dobro sidranje na jugu otoka, katerega mi je poslala Vesna, enega s severa pa  mi je poslal Borut. Bom videli kako se bomo odločili. Nihče pa ne gre v marino, saj je predraga. Pa saj marine že nisem videl od takrat ko sem šel na pot.

Potem grem na barko, a je kar precej vetra in počasi me tudi val zaliva. Ni kaj, tube na dingiju so premajhne in se le-ta trenutno bolj obnaša kot splav kot čoln. Sonce so zakrili oblaki in verjetno bo tudi danes padal dež. Pridem na barko in mi na komandni plošči sveti rdeča luč. Pogledam kaj je narobe in ugotovim, da mi solarni paneli ne polnijo preko regulatorja. Preverim in ugotovim, da je regulator izpustil dušo. Bravo! Do Tahitija ne bo novega. Škoda. Vseeno zvežem kable direktno preko elektro sponk, saj čez dan ne morejo napolniti akumulatorjev in če bo že potrebno izklopim kontakt.

Kasneje si zamesim testo za pico, kajti ta teden ne jem več kruha in se mi je zahotelo malo pečenega testa. Zraven bo teknilo še eno malo pivo in bom imel
pozno kosilo z večerjo, jutri pa še zajtrk.

Zvečer dobim obisk s sosednje barke, kapetan je prinesel še eno pivo, ker je dobil po pošti s Tahitija vodno črpalko za motor in bo še ta teden lahko nadaljeval pot. Evo, pa je veselje pri hiši…. Pri nekaterih seveda.

  • Foto – na poti srečam dve mladi dekleti… za ušesom imata tiaro, ena na desni, druga na levi strani… Torej je ena že zaljubljena in zasedena. Hmmm… Zdaj sem v dvomih, kajti druga je dosegljiva in prosta ter  išče fanta? Le kateri bom rekel če bi šla z mano zvečer na ples, da ne bom dobil klofute? Leva? Desna? Morda vseeno leva? Zagotovo desna, a? Ahh ta pravila….

18.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se zbudim že zgodaj in rad bi bil pred osmo na koralnem grebenu. Oblečem se, pripravim vse za potapljanje in grem v dingija. Zapeljem se cca 900 metrov daleč, kilogramsko sidro vržem zraven čeri v mivko in grem v vodo. Po dveh minutah snorkljanja v vodi se ustrašim videnega in zaplavam nazaj na dingija. Dovolj imam  tega sranja! Mi je tega res treba! Pa saj jih je v vodi več kot petdeset in ne majhnih, nekateri so večji od dveh metrov. Ste se že kdaj poskusili povzpeti iz vode v 2,40 m velikega/majhnega dingija? Verjetno ne in jaz tudi ne. Iz vode se povzpeti v čolniček je skoraj misija nemogoče. Rabil sem več kot 3 minute da mi je uspelo. Potem pa sem le pomislil, če 3 minute nisem nič videl okoli sebe, nihče mi ni nič odgriznil, potem mi res nihče nič noče. Naj napišem, da so to črnoperuti morski psi ali reef sharks, ki menda ne napadajo ljudi, če niso ogroženi. Vendar je samo pogled na njih in tisto kar imamo v glavi, ter vemo, kaj lahko naredi beli morski pes hujše od tistega, če vemo, da nam ta ne bo nič naredil. Pogledam še enkrat iz dingija v vodo in morski psi plavajo nedaleč stran, na nekaj metrov oddaljenosti. Grem nazaj v vodo, zaplavam po površini, fotografiram in čez čas me želja le potegne po globini in bližini. Lepše in boljše bodo fotografije, tudi video bi rad kak posnel,… In tako sem šel do globine 5 ali 6 metrov, vem kje mi je meja, … tokrat malo dlje, morda na 7 ali celo na 8 metrov. Žal mi je da nisem dal še kakšen kilogram uteži več na pas, bi šel lažje navzdol. Obleka me preveč zadržuje. Čudovito je bilo, žal mi je le da ne zadržim zraka veliko dlje kot ga. Res je fascinantno! Noben morski pes ti nič noče, kakšen zaplava proti tebi in se hitro umakne, norooooo! Vedno bolj in bolj sem korajžen. Naredim nekaj posnetkov, naredim nekaj filmčkov in slaba šolska ura v vodi hitro mine. Pljuča me že bolijo od vdiha in zadrževanja zraka. Ne vem kolikokrat sem šel dol, pa nazaj ven. Vse to utrudi človeka. Ko doživiš nekaj takšnega od daleč, potem pa skoraj od blizu, »face to face« z morskimi psi je naslednji korak v možganih,… »Kaj bi dal, da bi se ga lahko dotaknil.« No tega verjetno ne bom nikoli dočakal, tud »jajc« nimam tako velikih za to… a očitno sem si dokazal, da marsikaj zmorem in se ne bojim… No ja, malo, tisti prvi trenutek sem se jih res bal… Ves vesel se dvignem nazaj v dingija, spravim fotoaparat, da mi ne pade v globino, snamem si masko in iz nje se ulije nekaj krvi. Jebela cesta, a mi je bilo treba iti tako globoko??? Malo me je zaskrbelo, kri iz nosa mi res ne teče vsak dan. Še sreča da je stekla v dingija ne v morje. Morski psi imajo radi kri, čeprav menda ne človeško.

Grem na barko, pogledam v razne knjige…. nič nimam napisanega o tem. Kontaktiram po emailu Mareta na Unije in me potolaži. »Pač počila ti je kašna žilica, nič hudega, kot prehlad. Če bi ti tekla kri iz ušesa, bi bilo bolj vprašljivo.« Strokovnjak že ve, Hvala Mare!

Kasneje pogledam na kompu fotke in filmčke ter pri zadnjem filmčku vidim, da sem imel kri že takrat pri predzadnjem vzpenjanju v maski. Sem pa izredno zadovoljen nad fotoaparatom. Zdi se mi da dela neverjetno dobre fotke za tako malo denarja. Škoda le, ker baterije ne zdržijo dlje. Vse se dobro vidi in s sabo odnesem spomin za vedno. Ne plavaš vsak dan z morskimi psi. Tu, na tem atolu jih je ogromno, na stotine, sploh na južnem delu. Pravzaprav plavajo vsak dan okoli nas in naših bark in počasi se jih že navadiš ter se ne zmeniš več za njih. Če bi plaval tu kak beli, potem bi bilo vse drugače.

Opoldan si naredim še kavo, zajtrk in grem na obalo. Moram preveriti kje so moji rezervni deli za barko. Ugotovim, da so že bližje in na poti na Tahiti. No ja, če bo šlo tako naprej bom še en teden vedril tukaj. Spotoma še grem v trgovino, saj sem zadnjič videl da imajo precej »O« gumijastih tesnil. Najdem pravega, kupim tri, za vsak tank po enega. Kruha ne bom, zato kupim čokolado in jabolka, ki bodo jutri za zajtrk.

Zvečer se vrnem na barko, urejam video, ga režem in spravljam skupaj z vsemi, da naredim eno celoto. Vmes naredim še nekaj screenshootov, da lahko vam pošljem kakšno slikco in dan se počasi končuje. Vzamem še eno tableto za glavo, da me ne bo več bolela in kmalu bo tudi moj čas za spanje.

  • na prvi fotki me je bilo malo strah, na zadnji pa se vidi desno v levem kotu kar precej krvi,…pa seveda morski psi, ki plavajo ob meni….

17.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Danes imam čas in skočim do Dive Centra (Potapljaški center). Prijazna gospa me sprejme, a žal zna samo francosko, zato mi poišče angleško govorečega fanta in sedem z njim za piknik mizo ter se pogovarjava. Povem mu, da si želim samo prevoz, katerega bi tudi sorazmerno plačal z njihovim hitrim čolnom od tu do juga atola. Po moje je to cca 40 minut. Fant mi pove, da na njihov čoln žal ne smem, če se ne bom z njimi potapljal. Kako naj se potapljam z njimi, če nimam certifikata za potapljanje. »Ni problem. Pet dni, pa imaš kar hočeš. En dan zdravniški pregled, drugi dan uvajanje in spoznavanje opreme, potop v vodi do dva metra, nato pa tri dni potopi pod vodstvom in na koncu dobiš certifikat za potapljača.  Aja, pred zdravnikom plačaš tečaj v vrednosti 750$ in če zdravniškega pregleda ne opraviš, ti vrnemo 350$.«

Odlično, podjetni ste, da ni kaj. Žal jaz nisem ovca, ki jo boste ostrigli. Točno 350$ je stal celoten tečaj na Bonairju, pa nisem šel. Žal se ne počutim sposobnega zaradi zdravja in pač ne grem v globine. Podam mu roko in se mu zahvalim za prijaznost. Vseeno pa ga vprašam, če morda ve, če se dajo kje v bližini videti morski psi. Pogleda me, nasmehne in pravi, da ni treba na jug. Le pred deveto uro naj grem do označene čeri, ki jo imam 300 m za barko, naj vržem sidro od dingija kar na čer in ker je tam tudi greben, se mi ni treba potopiti daleč, morda na 5 do 8 metrov, ali pa lahko kar od zgoraj snemam. Tam je največja globina 22 metrov, a do dna mi vsekakor ni treba. Ker so menda morski psi zelo radovedni, bo kateri celo zaplaval do mene. Ok, bom naredil to. Obleko imam, pas z utežmi tudi, nogavice in plavutke… evo pa bo. Zahvalim se mu in grem.

Zelo me moti, ker mi spuščata obe tubi na dingiju. Zato takoj ko pridem na barko, dvignem dingija na premec in se lotim pregleda z gobo in milnico. Na levi tubi najdem v pol ure kje mi spušča, na desni niti po eni uri ne in obupam. Važno da ventili niso krivi, ker imam samo enega v rezervi. Zalepim čoln, pravzaprav zalepim zadnji špic, ki je malo odstopil. Čez tri ure ga napihnem in dam v vodo. Do jutri bom videl, kaj sem naredil.

Zvečer  si pripravim potapljaško opremo in nato si naredim še dobro večerjo. Včeraj sem rekel, da ne bom več jedel kruha, kajti tukajšnje bagete so res dobre in sveže, jaz pa sem najbolj lačen po večerji in to traja vse do spanja. Če nimam kruha, verjetno ne bom več lačen. Volk ne bo sit, koze pa tako ali tako nimam.

16.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Ponedeljek, dan v katerem ni nič kaj posebnega. Včasih so dnevi enolični, zvečer pa se zaveš, da je dan šel mimo tebe, da sploh ne veš kdaj. Tako je bilo tudi danes.

Zjutraj sem spil kavo s kolegom, prisotna je bila tudi debata o tekoči problematiki (beri rezervni deli za barko). Jaz čakam dva paketa, ki ju še ni, kolega mora danes naročiti vodno črpalko za motor, spet nekdo drug čaka kaj drugega,… Eni stojimo ker ne moremo naprej, drugi zaradi lepot tega raja, spet tretji pa se prestavljajo iz enega sidrišča na drugega.

Po kavi odhitim na kopno v trgovino, kupim meso in dobim zadnje tri čokolade. Kupim vse tri, ker so tako dobre in vsaj nekaj je v zmernih cenah na tem atolu. Pridem do dingija, desna tuba mi spušča, katera ni še nikoli do sedaj. To da mi leva spušča in da ga moram vsak dan malo napumpati, to je že dnevna telovadba. Zdaj pa še desna. Verjetno sem ga pustil preblizu obale in se je zapeljal po vodi do ostrega kamenja in evo… spušča! Kliče po novem, a tega še nekaj časa ne bo!

Pridem na barko, grem v vodo, očistim rob barke po eni strani, a očitno bo potrebno še očistiti trup in krmilni list. Se kar nabira neka vata od zelenja in morska solata. Popoldan še postavim zaščitno plahto čez barko, kajti vroče je in sonce seka kot noro, čeprav ni pretirano visoke temperature.

Spet skočim v dingija in grem na obalo, na isto mesto kot dopoldan, tokrat pustim dingija v vodi. Sprehodim se do Yacht Servisa in se priklopim na wi-fi. Pogledam če je s paketi kaj novega, v tistem momentu dobim email, da jim naj pošljem dokumentacijo po emailu, da je watermaker na Tahitiju v carinskem postopku. OK, vse imam na telefonu in pošljem. Jutri upam na obdelavo in morda ga še ta teden spravijo do mene. Deli za avtopilota so obstali v Novi Zelandiji. Tako je to, če si daleč z doma.

Jutri grem še do Potapljaškega centra, da se pogovorim z njimi, če bi se lahko peljal z njimi do juga atola, da ne grem s svojo barko. Oni tako ali tako hodijo vsak dan na potapljanje, jaz bi pa šel na samostojno snorkljanje in opazovanje morskih psov.

Zvečer je čas za večerjo, tokrat ni zvezd. Vreme se spreminja in ta teden bo zelo spremenljivo, vetrovno in deževno. Šel bi v mesto, ker so se začele nekakšne domorodske igre, a se mi v tej popolni temi res ne ljubi. Bom pa kaj drugega počel na barki.

  • Danes pa vam prilagam fotko, ki bi lahko bila tudi razglednica. Neskončna modrina, palme, bel mivka, ter čudovit in ogromen katamaran. Uživajte!

15.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zgodnje jutranje bujenje preko mehurja, a ravno pravi čas, da grem še vedno v trdi temi v kokpit in razmišljam, če bi šel z dingijem na obalo ter pogledal, če se morda da kje pogledati tekma, ki ste jo vi gledali ob petih popoldan. Ker smo tu točno dvanajst ur za Slovenijo je tu skoraj pet zjutraj. Ma ne da se mi, ne grem in grem nazaj v posteljo. Mi že kdo pove ali napiše, kakšen je rezultat in kdo je zmagal. Tako velik fun nogometa pa res nisem, a vseeno, to je svetovna finalna tekma in to ni kar tako.

Zjutraj se prebudim ob osmi uri in grem takoj na Iridiuma, pogledati, koliko je bil rezultat. Vem, da sem dobil vsaj en e-mail od Matjaža, če ne še od koga drugega. Nič razočaran ob prebranem rezultatu si skuham kavo, kasneje zajtrkujem in potem se lotim luči v kopalnici, ki je že nekajkrat bila v kontaktu, to noč pa mislim da je spustila dušo. To je  edina luč na barki, ki je neonska. Svetila je odlično vseh osem let, z enimi in istimi žarnicami, zdaj pa mislim, da je vlaga tista, ki je načela elektronske dele v notranjosti. Preuredim jo v LED luč, saj uporabim isto ohišje, le dodam LED ploščico in zdaj bom potreboval še manj elektrike. No, vse je za nekaj dobro.

Popoldne grem na obalo na sprehod in v hitri hoji na soncu, kako pak kot brez vode, prehodim 5 km in grem spet nazaj na barko. Kasneje malo zaplavam, da se ohladim, a zdaj brez maske ne grem več v vodo. Pa saj se ne bojim, da bi me morski pes napadel, le boljši občutek je, če vidim, kaj gre proti meni. Vidim nekaj rib, nekaj malih morskih psov in veliko velikih čistilcev. Kasneje si skuham še popoldansko kavo, nato pa preberem nekaj strani knjige.

Noči se, torej bo čas za večerjo. Skuham si juho iz vrečke, spečem si dva kotleta, enega za danes, enega za jutri, da ne potrošim preveč plina, nato si skuham še riž in evo, krasna večerja je gotova. Danes posladka ne bo, ker sem imel včeraj prevelike oči in sem pojedel zadnje tri vrstice čokolade, zato bo danes suša.

Zvečer ob zvezdah posedim v kokpitu in uživam ob večeru. Morda si odprem eno pivo in z njim preživim v dobri družbi Joe Cockerja, kateri mi ravno prepeva iz zvočnika.

  • Na sliki domorodka, oblečena praznično, saj je bil včeraj državni praznik.

14.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči pride do barke kolega Bill in me povabi na Welcome party na Norveško veliko jadrnico. Pravim, da me tokrat kapetan ni povabil in da je party verjetno namenjen njegovi posadki in seveda njemu. Oba sva vedela kaj sem s tem mislil, ter se je samo nasmejal. Še vedno me vabi in skoraj samoumevno je da tudi jaz pridem. Odklonil sem ga in rekel, da bom delal, pisal in res sem si tudi pravkar kuhal večerjo. Pravzaprav so ta večerna srečanja ena sama velika pijanščina, ki trajajo vse do jutranjih ur, nato pa je naslednje jutro glava težka, nestabilna in ne prenaša nobenih glasovnih vibracij. In res sem še nekaj čez polnoč delal, se pravi pisal in ko sem končal, sem prebral še nekaj strani knjige in zaspal.

Zjutraj vstanem, si skuham kavo in še slišim dingija, kako motorira k meni. Vidim ga, Bill je. No zdaj bom pa zvedel kako je bilo, kaj so pili in koliko je kdo spil. Skuham še njemu kavo, ki mu je izredno teknila. Bil je krvavih oči, izmučen in smrdel je po alkoholu. In kar sem napovedal se je tudi zgodilo. Tudi tokrat je izgubil del posadke, no tokrat samo eno osebo, saj se je Francozinja iz njegove posadke zaljubila v norveškega kapetana, ki pluje s sinom in še z enim parom. Bill je jezen, njegova dva preostala člane posadke pa menda še bolj. »Kar ostala je tam in rekla, da bo tam spala. Adijo!« in je rekel da do jutra sploh ni mogel dojeti. Mar se tako zapušča posadka predčasno in iznenada? Povedal sem mu, da sem vedel, kaj se bo zgodilo, saj je še slepec videl kako se možakar trudi okoli nje in vsi ti veliki partiji so bili namenjeni samo njej, da bi bil on z njo. Žal mi je kolega, a takšno je življenje. Najboljše je jadrati sam in teh problemov nimaš.

Ko je odšel, sem na hitro preoblekel posteljnino na svoji postelji, zamenjal brisače v kopalnici, počistil kopalnico, nekaj pojedel in šel v Yacht Service, da vidim če je kaj novega z robo, da pregledam tracking, ter malo ošvrknem počasen internet. Nato pa grem na doooolg sprehod. Ura je bila že skoraj poldan, sonce je pripekalo in po štirih dneh vetra in dežja je bil danes peklensko vroč dan. In jaz z nahrbtnikom v katerem danes ni bilo vode. Pišuka, ravno danes, a ne? Izbiram stranske poti po atolu, zavijam bolj v divjino, stran od naselja. Najprej pridem do pokopališča, notri ne grem, ker nikogar ne iščem in ne poznam, zato naredim samo en posnetek in grem dalje. Pridem do slabše hiše in fotografiram sušilnico kokosovih orehov iz katerih bo nastala kopra. Malo naprej je že tako divje, kot bi prišel v pragozd in se le s težavo prebijam. Ko bi samo vedeli koliko majhnih fikusov je tam vzklilo in rastejo eden zraven drugega. Marsikatera slovenska vrtnarija bi jih bila vesela. Sprehodim se še nekaj metrov, nato pa se vrnem. Danes sem naredil kar precej kilometrov, a brez vode. Nekaj dobrega in nekaj slabega za telo. Pridem do dingija, grem na barko, vzamem masko in grem v vodo. Na trupu se je nabrala manjša količina alg, ki se vidi kot vata. Ni kaj, jutri bom očistil en del trupa in krmilni list, preden pot nadaljujem proti Tahitiju. Pa imam spet delo, katerega nikoli ne zmanjka.

13.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Po lepo prespani noči si zjutraj skuham kavo in jo spijem po ne vem kolikšnem času v kopitu. Sonce je in ni dežja. Sicer še malo piha, a si želim, da tudi to preneha. Dovolj imam vsega tega v teh nekaj dneh.

Razmišljam kaj bi počel danes in najprej kaj moram, moram iti v trgovino, da si nakupim stvari za tri dni, saj je jutri tukaj praznik, pojutrišnjem je nedelja, potem je že ponedeljek in ne vem kakšno bo takrat vreme,….

Skočim v dingija, se zapeljem naravnost na obalo. Seveda počasi vijugam med čermi in koralnimi glavami, in enkrat skoraj zadenem s propelerjem od motorja v eno. Ne vem če si to znate predstavljati, a koralni grebeni so dolgi po več metrov, koralne glave pa so kamni s koralami, ki štrlijo iz vode ali pa so največkrat le nekaj centimetrov pod vodo. Če sije močno sonce in se odbijajo žarki s svetlobo od vode, jih tudi ne vidiš dobro. No, pa sem na varnem. Potisnem dingija na mivko in ga privežem za najbližje drevo. Grem v trgovino in vsega imajo na pretek. Včeraj je bila tukaj dostavna ladja in danes ni problem za meso, za pakirano slanino, čokolado…. Ja ravno to si kupim, kajti že dolgo je nisem poskusil. A res ni draga, 200 gramska čokolada z velikimi lešniki stane samo 2,95 eur. To je edino kar sem do sedaj videl, da je tukaj zmerno, če že ne poceni. Kupim še ostale stvari, ki so mi potrebne in čeprav imam poln nahrbtnik, grem še malo na sprehod. Rad bi še šel na wifi in potegniti bi moral eno datoteko z emaila. Pridem do Yacht Servisa in tam spijem en sok, nato pa 35 minut čakam da mi dol potegne 2,1 MB veliko datoteko, ki je pravzaprav en račun. Ni mi potegnilo datoteke, zato je potegnilo meni, da se to tukaj ne izplača, ker bo trajalo do jutri zjutraj. Doma bi za takšno datoteko potreboval celo desetinko sekunde. Pogledam še tracking za moje dele za avtopilota. Juhu… so že v Novi Zelandiji. Pogledam še za watermaker in ta je že na Tahitiju. Opala! Ta je pa res ekspresen. Torej bo vse najkasneje v enem tednu tu in lahko bom nadaljeval plovbo.

Grem do dingija in se vrnem na barko. Komaj privežem dingija in odložim nahrbtnik, ko mimo mene oz. mimo Indiga plava velik morski pes. Perut je res ogromna in stalno je več ali manj cela iz vode. Preden vzamem telefon in začnem snemati je že kakšnih 5 ali 6 metrov od barke in gre v smeri proti naselju. Ampak bil je samo dva tri metre ob barke ko sem ga zagledal na krmi! Iz videoposnetka naredim screenshoot in nastane fotografija, katero delim danes z vami.

Popoldan grem samo na hitro v vodo. Saj vem, da ni nevarno, recimo da res ni, ampak vseeno. Stuširam se in potem mi spet zadiši delo, saj imam še rdečo nit za pisanje v prstih. Pišem!

Pozno kosilo, ki je večerja postala in za sladico bo dovolj ena vrstica čokolade. O kako je dobra! Komaj čakam ponedeljka, morda mi ostane še kakšna na polici in jo kupim.

12.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinoči sem spet dobil »delodiš« in se spravil k pisanju. Po ne vem koliko mesecih me je spet prijelo in me drži še v današnjem dnevu.

Ker sem ponoči predolgo bedel in pisal nadaljevanje novega romana, sem zato spal dopoldan vse do 10,30 ure. Ko sem ob jutranji kavici spet pisal, da mi ne bi ušla nit zgodbe iz rok, sem ob tem želel narediti še nekaj vode, a kaj kmalu sem imel defekt na enoti s črpalkami in motorjem, saj se je ena od prirobnic na jermenici odstranila od glavnega dela in povzročila neljubo napako, da je sistem obstal. Kljub pozni uri v Sloveniji sem kontaktirtal svojega zastopnika za Rainmana VesselSpa in le-ta je tako hitro posredoval besedilo in fotografije v Avstralijo k proizvajalcu sistema, da me je le-ta že čez dve uri kontaktiral in vprašal, kam naj mi pošlje nov sistem. Najprej sem mislil, da je vse skupaj le šala, a ker že čakam na dele za avtopilota, ki prihajajo iz ZDA, sem jim poslal naslov kam mi lahko pošljejo paket in maloprej so se odzvali, ter poslali potrdilo, da so mi urgentno poslali nov sistem po DHL pošti in ga kmalu dobim. Zato se javno zahvaljujem Gregu Vogelniku iz podjetja Vesselspa, kakor tudi direktorju Rainmana Ronu Schroederju kot Jacqui Anderson-Turner, da so se odzvali v 12 urah in rešili moj problem. Takšen suport ne vem če ima še kdo od jadralcev na tem oceanu. Očitno si Rainman želi le zadovoljne stranke. Star sistem po skupnem dogovoru ostaja še naprej pri meni in ga že oddam ko bom bližje ali že v Avstraliji. In ja, to je res dobra reklama za vse nas uporabnike in za samo podjetje, kot Slovenskega posrednika za prodajo Rainman artiklov. Marsikdo bi rekel, poskusi popraviti sam ali pa daj nekam na Tahitiju v popravilo če bo šlo. Ne tukaj je drugače,… takoj dobiš novega, ker želim, da si zadovoljen! Hvala vam Rainman!

Dan mi je minil v pisanju in večkratnem zapiranju in odpiranju oken, saj je tudi danes nekajkrat deževalo, pihal je veter čez 20 vozlov in kljub vsemu nisem pozabil skočiti dvakrat v vodo. Maloprej pa je naše sidrišče obiskala ogromna manta, škoda le, da sem jo lahko opazoval od daleč, vsaj 100 metrov je bila oddaljena od mene in je nekajkrat skočila iz vode. Nekateri so jo videli čisto od blizu, jo snemali in fotografirali. Čez širino naj bi imela več kot 2,5 metra in bila je nekaj fascinantnega. Žal, jaz fotografij nisem posnel, videl pa sem samo en oddaljen skok preden se je skrila za eno od sidranih bark. Morda pa bom imel več sreče prihodnjič.

  • Slika spodaj: hranjenje in požrešnost do 80 cm dolgih »ribic«


11.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Današnja noč je bila vetrovna, zibajoča in glasna predvsem zaradi valov, ki so udarjali v barko. Po VHFu me pokliče kolega Norvežan na 55 čeveljski barki, ki ima 24 m visok jambor in pravi, da je izmeril veter čez 20 vozlov, s sunki do 34 vozlov. Jaz izmerim veter nekje med 18 in 20 vozli, s sunki vetra do 27 vozlov. Verjetno je razlika v višini jamborja. Barka je lepo poskakovala ves čas na valovih, ki so dosegali 70 cm višine. Sploh nisem vedel, da se lahko to zgodi na atolu. Res pa je, da ni dober občutek imeti kopno z ene strani in 150 m za ritjo še koralni greben. Moja varnostna vrv za verigo je tako ječala, da se ni dalo spati v sprednji kabini, kjer je tudi tolkel val v premec. Ob treh zjutraj se prestavim v salon in tudi vetrni generator ugasnem, ker me moti njegov zvok, da ne morem zaspati. Končno le zaspim in se zbudim 6 ur kasneje.

Zjutraj dežuje, le veter se z valovi umiri. Super, samo sonce še posije pa bo. No sonce ne posije, a preneha deževati. Vetra je malo več.  Seveda, vse pač ne gre na enkrat. Razmišljam kaj bi danes jedel za kosilo in ker nimam več nobene ribe ali mesa, moram v trgovino. Nekako se mi je »zluštalo« pice. To bom ja! Ker ne dežuje grem na obalo in najprej se odpravim do Yacht Servisa, da pogledava z lastnikom kje je moj paket. Spijem en sok, pogledam tracking za paket in še ni nič novega, še vedno je v LA. Potem grem na sprehod. Vmes sem vedril, ker je spet deževalo. Res da nisem iz cukra, a vendar ko gledam domačine, ki se vozijo s kolesi po dežju in so celi premočeni…. Ne hvala! Tokrat grem čisto po drugi poti, po sredini širine atola, ki meri samo 300 m. Najdem eno domačo stojnico, kjer ena mama prodaja zelenjavo in zagledam banane. Zelene so, a so banane, vidim jih tukaj prvič po desetih dneh. Pokažem na en šop banan, mama jih da na tehtnico in reče 2,1 Kg znesek pa 1000 FR (8 €) Haloooo, pa saj niso zlate! Ne hvala in jih vrnem nazaj. Po dolgem času vidim tudi zeleno solato. Kakšne pol kg jo je v eni vrečki. Cena? Mama vrže na tehtnico in reče 800 FR (6,70€). Ne hvala! Gledam še ostalo zelenjavo in pripelje se en avto. Ven skoči mlajša gospa, pogleda po mizi, vzame dve vrečki solate, eno veliko vrečko nekaj podobnega naši blitvi, dve bučki velikosti dveh večjih pomaranč, plača za to 3.150 FR in gre. Sprašujem se, le koliko zaslužijo na tej kopri ali turizmu, da si lahko vse to privoščijo, da še trzne ne z očmi ko plača te zneske. Ali pa morda ne ve, da so pariškee cene lahko tudi nižje, vsaj v Sloveniji.

Danes sem res naredil dolg sprehod, vsaj štiri ure sem spet hodil in vmes vsaj 3x vedril. Ogledal sem si nekaj hiš, nekaj domačinov pozdravil in žal ne znam francoščine, da bi se lahko z njimi pogovarjal, oni pa so tudi na angleščini bolj slabi. Najbolje bi bilo, če bi cel svet govoril Slovensko, a ne?

Na koncu grem še v trgovino saj potrebujem narezano šunko ali bilo kakšne salame. Edina trgovina, ki je odprta in najbolje založena, tega kar iščem nima. Tu ni špecerije ali mesnice. Vse je zapakirano in zamrznjeno, od mesa do salam. Vprašam, če imajo morda kje drugje zloženo, pa mi prijazna prodajalka pove, da je v celem mestu zmanjkalo salam in še drugih artiklov in da dokler ne prispe nova ladja z zalogami za cel atol ne bo nič od moje pice. Zelenjave tudi ni, najdem pa zmrznjeno pico premera cca 22 cm. Cena? 898 FR (7,50 €). O ne hvala! Na polici najdem mesni doručak 200 gr za 283 FR (2,36 €). Na barki imam še pelate v konzervi, topljeni sir v lističih, nekaj oliv in en paradižnik. Kaj lahko še več naredim za dobro pico?

Po prehojenih cca osmih kilometrih grem na barko, a me med potjo ujame piš vetra pomešan z dežjem. Tako sem bil ves čas suh, evo zdaj pa sem moker. Na barki zamesim testo za pico, si skuham kavo in počasi bo čas za večerjo, bolj kot za kosilo.

Pica je pečena, pasal bi še en Hinano (pivo)…. Pa tudi če je vetra še kar nekaj, dež tudi ne preneha,… važno je da valov ni in da se bo jedlo brez rolanja.

10.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Ponoči je še nekajkrat deževalo, vsekakor pa se je malo ohladilo, kar je precej prijetnejše od vsega, kar prineseta takšen dež in veter.

Dopoldne je okoli desete ure še enkrat zapihal močan veter, preko trideset vozlov in s sabo prinesel pol urno deževje. Tudi to je bilo močno kot včerajšnje, le da sem imel tokrat zaprta okna. Najbolj neprijetni so valovi, ki zibajo barko že ves dan.

Okoli poldneva prideta do mene Mathias in Suzana, mlada Nemca s katerima sem se enkrat srečal v  enem od barov na Markezih, kjer imajo wifi. Ona dva vsak s svojo tablico, jaz s telefonom. Povabim ju na barko, da se ne pogovarjamo kar z dingija. Čeprav je njun dingi kar pravi čoln s plastičnim dnom, saj meri 3,20 m in ima zadaj montiran močan 15 konjski motor. Njima ni problem pluti po polmetrskih valovih in vetru. Pravzaprav imata tudi barko zelo veliko. Kupila sta 27 let star 44 čeveljski Hallberg Russy (ne vem če sem prav napisal), ona tako ali tako menda ni hodila v službo, on pa je bil višji uslužbenec in strokovnjak v nekem avtomobilskem podjetju. Pred tremi leti sta prodala vse kar sta imela in se podala na morje. Pač še ena zgodba, katero lahko slišim vsaj nekajkrat od kar sem na oceanu. Otrok nimata, na srečo tudi živali ne. Preprosti osebi, stari nekje okoli 35 do 38 let, ki živita svoje sanje. Ona dva mi povesta za soseda Novo Zelandca, ki sta sidrana pred mano, da sta oba stara čez 75 let in da je on sam naredil železno barko pred več kot tridesetimi leti in od takrat plujeta po morjih in oceanih. Dvakrat sta že obkrožila svet in zdaj tretjič ga zaključujeta, ker je menda gospa nekaj bolna. Bila sta tudi na Hrvaškem, menda na Aljaski, Severnem tečaju, Rusiji,…. Ni da ni, kje nista bila. Kapo dol pred takšnimi ljudmi! Jaz se žal z njima še nisem spoznal, sem pa opazil, da se veliko zadržujta v barki in da imata klimo, saj vidim, da večino časa teče voda iz ene od izhodnih lukenj na barki.

Popoldan mi mine v delu, saj se lotim pregleda hrane v skladiščih. Kaj vse ne najdem na dnu, celo konzerve, kupljene še na Kanarskih otokih. Datum je še v redu, a mislim, da bom vsebino kmalu porabil. Hrane imam vsaj še za 2 meseca. Najde se tudi večja količina moke, riža, testenin, polente in pire krompirja v vrečkah. Počasi bo potrebno vse to porabiti. Vse pregledam, prekate pobrišem in še vse enkrat lepo zložim na svoje mesto.

Današnja noč je spet vetrovna, zibajoča in glasna, saj vetrni generator poje že cel dan. Če drugega ne, bo vsaj elektrike dovolj. Zvečer si naredim dobro rižoto in danes bo večer za branje. Pogrešam več knjig ali pa vsaj elektronsko knjigo. No tudi za to je še čas, vse pride na vrsto.

  • Današnja fotka pa je od nedelje, ko je mimo sidrišča plula vsaj 200 čeveljska luksuzna jadrnica. Že dingi je velik kot Indigo.

09.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Če je bila prejšnja noč, kot sem napisal čudna zaradi ne spanja, je bila tokratna težka zaradi preobilice hrane, ki sem jo pospravil v sebe. No, to sem se danes zaobljubil, da se nikoli več ne zgodi.

Zjutraj me že na vse zgodaj pozdravijo in obiščejo norveški kolegi s SY ISIS II., ki so ravnokar prišli na atol Fakaravo. Spijemo eno kavo, podam jim informacije iz prve roke, kar se tiče trgovin, servisa in cen, nato pa gredo v naselje. Tudi sam grem v Yacht Servis, kajti tam je najboljši wi-fi. A ko pridem do tja se takoj ustavim in razmišljam, če bi sploh šel naprej, kajti veranda je polna in vsi gledajo v ekrane svojih računalnikov, tablic ali pa samo telefonov. Ko tako gledam to gnečo, en francoski par vstane in jaz dobim mesto. Hvala! Naročim en sok in dobim 3 dcl za samo 250 FR ali dobra 2 €.

Priklopim se na internet, poiščem aplikacijo za sledenje paketa in že vidim, da se je zadeva premaknila. Paket je potoval iz Minneapolisa v Chicago. In zdaj bo kmalu tukaj, rečem Aldricu, šefu servisa. Zamahne z roko in se nasmeje ter pravi: »Naslednje letališče je Los Angeles, nato Sydney, potem Auckland, sledi mu Tahiti in morda pride na Fakaravo. Strese z roko in pravi, da je to še 10 ali 14 dni.«  Ahhh, ti me pa res znaš spraviti v slabo voljo.

Oddidem nazaj na barko in operem neke cunje na roke, potem si naredim eno juho in kmalu je ura pol treh, ko sem rekel da grem na daljši sprehod. Danes mi v trgovino ni potrebno hodit, saj imam vse na barki. Pogledam v nebo, iz juga prihaja črn oblak in morda prinese dež. Zaprem okna v stranišču in spalnici, barke pa tukaj nikoli ne zapiram in ne zaklepam. Tudi dingija ni potrebno več zaklepati s ključavnicami in raznimi jeklenimi pletenicami. To niso Karibi, tu je vse drugače! Grem na dingi ponton enega bara in jim povem, da pridem kasneje nazaj in bom takrat nekaj spil, da opravičim privez za dingija. Ko pridem do konca naselja in se želim obrniti prične rahlo deževati. No saj ne bo dolgo si rečem in vstopim v trgovino. Lepa, nova in dobro založena. Takrat začne pihati južni veter in dež se dobesedno usuje na zemljo, kot da sta se utrgala dva oblaka. Pogledam čez okno na sidrišče, svoje barke ne vidim, saj jih je preveč. Vse so se obrile kontra, proti obali in koralnim glavam. No to za nekatere morda ne bo dobro, ki so sidrali do 12 metrov globine in tako so blizu koralnim glavam in grebenom. Jaz teh težav nimam, saj sem sidral nekje na 19 m globine, če se dobro spomnim in sem kar oddaljen od grebena. Sam sebi čestitam, ker sem zaprl okna, kajti zdaj bi imel v barki že akvarij. Dež ne pojenja, celo okrepi se. No zdaj me skrbi pa za dingija. Samo da se ne potopi poln vode. Tukaj so ceste že poplavljene in voda dobesedno stoji na suhi zemlji. Nad morjem se je naredila megla in nič več se ne vidi. Tudi veter se še bolj okrepi in zdaj so palme že nagnjene na sever. Po dobri uri in pol te nevihte ter po 27x ogledanim policam v tej trgovini, kupim liter smetane za kuhanje, kajti te že nisem videl vsaj pol leta, kaj šele da bi kje jedel. Čisto na drobno škropi, zato zapustim vedrilno postojanko, ter grem spet cca 2 km in pol peš do dingija. Dingi je skoraj suh in v njem ni več kot 3 cm vode. Zaženem motorček, ki me v pol metrskih valovih varno pripelje do barke. No jaz pa že preklinjam. Nad salonom sem pozabil zapreti veliko okno in zdaj imam verjetno vode do kolen. Stopim na barko in v salonu sploh ni toliko vode kot sem mislil. Očitno tu ni bilo toliko dežja, kot ga je bilo dva in pol kilometra nižje.

Vse pobrišem, poštimam in si skuham zasluženo, že večerno kavo. Kasneje si naredim še lahko večerjo in danes se bo dan končal.

08.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Čudna noč, namesto da bi spal se zbudim že ob štirih zjutraj. Ne gre več. Nataknem si očala in berem knjigo. Ma kaj berem? Preberem vse kar mi je ostalo in šele ob šesti uri utrujen zaspim. Utrujen od knjige. Prebrati je bilo potrebno 84 strani do konca. Šele ob devetih se zbudim in pridem k sebi. Uffff, tole pa ne bo v redu.

Hitro skočim iz postelje v vodo, par krat zamahnem in potem pridem nazaj, se stuširam, obrišem in si skuham kavo v tem lepem in sončnem nedeljskem jutru.

Ko pijem kavo, razmišljam kaj bom počel danes. Pritisnem gumb za indikacijo vode – 25%. Nič, vodo bom že naredil danes. Kaj še? Kruha nimam več, bi ga zamesil in spekel? Ma ne, bom šel na kopno in odnesem še smeti, zraven pa še kupim kruh v trgovini, kjer imajo tudi pekarno.

Torej najprej trgovina. Odložim smeti na točno določeno mesto, saj je otok Fakarava pod zaščito Unesca in ne bi si rad zaslužil kakšne kazni, poleg tega pa je Policija stacionirana poleg mesta za odlaganje smeti. Grem še v trgovino in naredim sprehod cca 1200 m v eno stran. Vem, da ni dovolj, morda bom šel še popoldan na obalo in naredim daljši sprehod. Spet grem do dingija in nazaj na barko. Plovba od pomola do barke traja 12 minut in razmišljam, kako draga bageta bo danes, saj sem porabil več goriva kot pa je kruh vreden.

Kasneje naredim še cca 160 litrov vode s svojim Rainmanom, čarovnikom za vodo. Ko ga tako gledam se vprašam, kaj gre po tisti drugi cevi, ki gre nazaj v morje? Je veliko bolj slana voda? Poskusim in je slana, a koliko slana pa ne vem. Občutek v ustih vsekakor ni dober, pa če je enako slana ali pa kar še enkrat bolj slana.

Hitro še skočim v vodo, ker je lepo vreme, toplo in sonce ima še nekaj moči. Nato pa se lotim poznega nedeljskega kosila. Ko zagrabim košaro z zelenjavo in pogledam v njo, vidim vsaj dva od šestih krompirjev, da sta na pol gnila. Še voda je stekla iz njiju in smrdi kot sam vrag. Pobrišem vse po košari in potem si olupim krompir, a tudi notranjost je gnila. Od šestih krompirjev dobim ven komaj dva užitna. Postrgam nekaj korenčka, nekaj ingverja, čebule in dovolj bo za mene. Ker sem kupil zmrznjena piščančja bedra si spečem en paket,, kar pomeni dve bedri. Cela vrečka tehta 1200 gr, kar je 6 kosov mesa, si dve bedri vedno pustim za peči prvi dan, drugo pa vakumiram po dva kosa in si naredim pakete za v hladilnik, ker nimam zamrzovalnika. Odprem en paket, umijem in dam v pladenj z zelenjavo. Pečica je vroča in že pečem.

Vmes pospravim in pometem po barki, nato zazvoni ura za jajčka kuhat in preverim kosilo. Pečeno v nulo. Zelenjava in eno bedro za danes, jutri pa drugo bedro in še kaj. Nedelja je, odprem si še eno pivo in sedem v kokpit k že poznemu kosilu, saj je ura pol šestih. Zraven si preko računalnika naložim nekaj pesmi in pravkar je dalmatinska Zora bila, potem Da si moje idro, kasneje Lipota moja,… ufff me že obdajajo spomini…

Ko tako jem, gledam na sosednji francoski katamaran, na njemu pa cca 45 letni tip dela na premcu skledce. Trenutno  dela že tretjo serijo. Ko začne četrto, pričnem šteti. 25 skledc v eni seriji, nato tri minute počiva, stresa roke in noge potem spet skledce in spet nova serija petindvajsetih. Pride tip na dvesto petdeset skledc, pa se še ne ustavi. Jaz naredim štiri počepe na dan. Ko grem v posteljo, iz postelje in 2x ko grem na WC. Ufff… No pa se greva…. Kdo dlje zdrži.  Tip s skledcami ali jaz s hrano. Kolikor dolgo bo on delal skledce, toliko dolgo bom jaz jedel. Čeprav nimam več kaj dosti na krožniku, tip še kar ne neha. No jaz sem končal, zažvižgam na glas in sosed se obrne. Pokažem mu palec, kar pomeni, dober si – N°1, tip pa mi vrne enako gesto in dela skledce naprej. OK. Grem na pult, vzamem drugo kurje bedro, narežem še en večji paradižnik, ga pokapljam z olivnim oljem in jem. Jaz pač dlje zdržim od njega. Ko sem zažvižgal sem mislil da se bo tip ugasnil. Me kje pa, šele prižgal sem ga s tem…. In kasneje sem naredil še en sendvič, tip še dela skledce. Po moje jih je naredil že krepko čez 800 komadov, a pametnejši popušča… zato sem nehal jesti!

Vmes naredim še eno fotko, katero delim z vami, spijem pivo do konca, pospravim kuhinjo in danes bo čas za filmski večer. Torej kino pod zvezdami. Dobro jutro Slovenija in lahko noč Fakarava… točno 12 ur smo narazen.

07.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Nekaj dni bom moral biti na sidru, da počakam pošiljko, rezervne dele za avtopilota. A vse bolj in bolj se mi zdi, da bo to trajalo več kot 8 dni. Nekako sem si zaželel, da bi ta čas izkoristil in morda šel na jug atola. Po drugi strani, pa me danes vleče delo, med datoteke, fotografije, filmčke.

Celo dopoldne in vse do štirinajste ure sem urejal datoteke. Nekaj jih je nametalo kar tako, nekaj podvojilo, nekaj celo potrojilo. Zdaj pa bodi pameten! Veliko fotografij je zanič in se ne odprejo. Žal mi je za njih. Naslednji diski ki jih nabavim ne bodo več navadni, ampak si nabavim SSD diske, ki so menda veliko boljši, a ta trenutek še vedno dragi. Meni so najdražje fotografije, ki sem jih izgubil in povrniti se več ne dajo.

Ko me že vse skupaj boli od sedenja, grem v dingija, naložim v njega plavutke, masko in podvodni fotoaparat, ter vzamem še malo sidro na 15 m dolgi vrvi. Zapeljem se do koranih glav, vržem sidro in se tudi sam poženem v vodo. Nekega pretiranega življenja tukaj ni, so pa čudovite korale in ves koralni svet, ki spada zraven. Voda je na globini 3 do 4 metre že malo kalna in temna, zato grem v nižjo vodo do dva metra, a tu je še manj življenja. Vseeno najdem nekaj ribic, živo pisanih, lepih in boječih. Hitro pozabim, da je v vodi hladno, ko sem v njej več kot dve uri. Najbolj se to vidi po koži na prstih in verjetno okoli ust, a tam se sam ne vidim. Nato grem nazaj na dingija in na barko.

Ob kavi pregledam fotografije in nekaj jih je uporabnih. Dve ali tri bom delil tudi na blog. Zvečer še naredim večerjo in spet bom šel malo med datoteke in fotografije.

Tako da za danes lahko rečem, nič kaj poseben delovni dan.

06.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se prebudim in se po popiti kavi zapodim z dingijem na obalo, do trgovine. Želim biti prvi v vrsti, da mi kdo ne vzame zelenjave. Pridem pred trgovino in ravno odpirajo glavna vrata. Gospa me prepozna in me pelje v drug prostor, kjer ima zelenjavo, katero bo dala kasneje na police. Izberem si kilogram paradižnika, dva kilograma krompirja, kilogram korenčka, kilogram čebule, eno večjo, morda dve kilogramsko zeljno glavo in kilogram jabolk.

Pridem na blagajno in mi stehta najprej zelje, 2,20 kg. Cena 1.963 PF kar je cca 16,50 €!!! Pri nas takšna glava stane 80 centov. Vrnem jo nazaj, ostalo pa vseeno kljub temu da je drago, kupim. Prav pogrelo me je. Ufff… kilogram svežega zelja stane 7,50 €!

Oddidem na barko in vidim, da kolegi ravno dvigujejo sidro. Nič ne vem da so kam namenjeni, zato se zapeljem do njih. Kapetan je jezen, to se vidi od daleč. Po vprašanju kam gredo, pravi da gredo na jug in da so sinoči preveč popili, ter se s sosednjo barko s katerimi so tudi kolegi, skregali zaradi ene ženske v posadki, katero so želeli vzeti in jo odpeljati k sebi na barko. Hahahaha, prav na smeh mi je šlo, kaj vse ne slišiš. No zaradi tega vseeno ni treba zapuščati sidrišča, a že vedo kaj počnejo.

Jaz vse pospravim na svoje mesto in grem spet na kopno. Odločil sem se, da si grem ogledati atol z druge strani. Dolg sprehod bo danes. A kaj kmalu mi je bilo žal, da sem šel tako daleč, saj je sonce pripekalo in bilo je vroče, jaz pa sem s sabo imel le 7 dcl vode. Tukaj so ljudje zelo prijazni, kot verjetno povsod po Francoski Polineziji. Marsikdo mi je ustavil avto in me vprašal, če me kam zapelje. Verjetno niso navajeni, da kdo hodi tako daleč peš. Vseeno se po petih urah vrnem na barko, se skopam v morju in potem si skuham popoldansko kavo.

Računalnik je po 36 urah končal z reševanjem mojega zunanjega diska in sedaj bom videl kaj je naredil program in kaj je povrnil od fotk in dokumentov. Kasneje ugotovim da je nekaj fotk v redu, veliko mojih filmčkov je šlo v maloro, dokumenti pa skoraj vsi uničeni in se ne dajo odpreti. Bravo Recuva!

Naredim si pozno kosilo in grem spet na računalnik…morda najdem še kaj uporabnega občutek imam da bo tokratna noč še dolga.

05.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Sinočnje druženje je imelo privdih nekakšne napetosti. Še sam ne vem kakšne, a čutilo se je, da na barki, kjer sem pravkar sedel nekaj ni v redu. Po dveh pijačah ki sem jih spil, sem šel kar zgodaj na svojo barko in nekako sem bil bolj srečen tu, kot tam.

Zjutraj sem se prebudil že ob šestih, a sem se do sedmih valjal po postelji. Naredim si kavo in grem v kokpit. Skočim v to jutranje morje, zaplavam in se vrnem na barko, stuširam in obrišem. Takšnega jutra že dolgo ne pomnim. Tiho je, sonce sije in že kaže svojo moč. Jaz pa sedim v kokpitu, srkam kavo in gledam to modrino, na obali pa množico palm. Kot da je danes praznik. Nikogar ni, tudi z bark se ne odpelje nobeden dingi proti obali. Ob deveti uri, po zajtrku se le spravim v dingija in se zapeljem do obale, kjer nadaljujem peš do Yacht Servisa. To ime ni tisto, kar sem jaz pričakoval. Neko umazano delavnico, kjer popravljajo vse kar se plovil tiče. Pokazalo se je drugače, da vršijo usluge, ki jih mi navtiki potrebujemo. Pridejo do barke, prevzamejo perilo, ga operejo, posušijo, zložijo in pripeljejo nazaj do barke. Polnijo kuhinjski plin v male jeklenke, uredijo ti gorivo, čeprav tukaj ni bencinske črpalke, peljejo te na letališče ali pa te zapeljejo bilo kam si želiš, posodijo ti kolo, ki ga lahko rentaš cel dan in še in še…. Tam imajo malo boljši internet in z lastnikom sva se pogovorila, da si bo vzel čas zame ter bova preklicala nekaj ljudi na Tahiti, če mi lahko pomagajo okoli avtopilota. Ko pridem do njih, se najprej sezujem, usedem na verando in kmalu mi od lastnika žena prinese sok ter mi da geslo za internet. Brskam po netu in iščem rezervne dele za avtopilota. Kasneje pride še Aldric, lastnik firme in skupaj iščeva in primerjava moje že obrabljene in zastarele dele. Na Tahitiju ni nikogar, ki bi popravljal Raymarina. Štala! Jaz pišem maile v Slovenijo, na Hrvaško, enega pošljem v Novo Zelenadijo,… No slednji so zelo hitri in mi pošljejo odgovor, da lahko dobim rezervni del, a oni potrebujejo 8 dni da ga dobijo iz baze, jaz pa naslednje tri tedne, da pride na atol. Brzina jim je vrlina! Končno najdem v Minneapolisu (ZDA) spletno trgovino, kjer imajo to na zalogi. Pošljejo mi lahko v roku 8 dni, če plačam Express Priority Mail. Ok, plačam! Uredimo plačilo in naslov do Yacht Servisa in verjetno bo moj problem rešen. Verjetno, saj ne verjamem vsemu dokler ne bo montirano. Lahko da je še kaj drugega narobe, kar nisem videl.

Že skoraj popoldne se vrnem na barko, si iz kokosa natočim kokosovo vodo in jo spijem. Z narobe obrnjeno mačeto oreh razbijem, točno tako kot so me naučili na Markezih in si narežem snežno bel kokos.

Vmes pride do mene kapetan Novozelandskega katamarana in me vpraša če imam vijak M10x80 do 90 mm dolgega. Pogledam in najdem enega 100 mm dolgega. Zmiguje z glavo in potem mu dam še eno matico 12 mm za podložko in je že bolj nasmejan. Hoče mi ga plačati a plačila nočem, zato se čez čas vrne s 100 gramsko čokolado. Črna je in zdrava, a rajši bi imel mlečno, čeprav bom tudi to pojedel.

Popoldne grem še v en market pogledati za zelenjavo, saj mi je lastnica obljubila, da mi je nekaj uredi. Vsaj korenček, krompir in še kakšno bučko. Tukaj brcajo po tleh kokosove orehe, kaj drugega pa nimajo. Res je problem z zelenjavo, kakor tudi s sadjem. Žal tudi tokrat ni bilo zelenjave in mi pravi, naj pridem jutri dopoldne. Oh kako znano mi je vse to…. Še se spomnim tega in besede: manjana (jutri)!

Kmalu bo čas za večerjo in spet bo še en dan mimo, ki ga bom prečrtal na koledarju. Danes je točno 230 dni dni od kar sem odrinil z Martinika na to dolgo potovanje!

04.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Današnji dan je bil v znamenju avtopilota. Ne da mi mira in zato grem še enkrat v zadnji prekat barke in demontiram pogon avtopilota, ga dam na mizo in ga celega razstavim. Končno po nekaj urah najdem napako in zdaj saj vem kje sem. Zobniki na avtopilotu so se povsem izrabili in to pomeni, da bo potrebno nabaviti nove zobnike, če ne drugače pa še kaj drugega, morda najdem kje rabljen, v skrajni sili nov avtopilot.

Popoldan dobim še obisk, saj gre Hainz proti Tahitiju in se je prišel posloviti. Spregovoriva nekaj stavkov in že mora oditi. Lepo je če imaš ob sebi toliko ljudi in vsi me imajo radi.

Komaj Hainz odnese pete, že pride Bill in spijeva popoldansko kavico, nato pa greva na obalo v bar, ker nimam na barki piva. Kmalu se pridruži cela njegova posadka in vseh pet uživamo v dobri družbi in pogovoru.

Zvečer že v temi odidem na barko, si skuham večerjo, ko pridejo pome in me vabijo na njihovo barko, saj imajo prižgan BBQ. Ja kje ste bili pol ure prej, ko sem si delal večerjo. Vseeno grem k njim in verjetno se bo tokratni večer potegnil  čez polnoč.

  • Na sliki razstavljen avtopilot

03.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zgodnje jutro in nekdo trka na barko. Pridem ven in sosed Hainz je prinesel spet dve rezini sveže pečenega čebulnega kruha. Poskusi ga, ta je še bolj gost in trd kot včerajšnji. Hvala ti Hainz se zahvalim in pristavim đezvo za kavo na štedilnik.

Jutranja kavica in kopiranje fotografij na rezervni HD. Poglej ga tička. HD mi ne dela in pravi da je prazen. Le kako, če s kompom nisem niti na internetu ne kje drugje? Kako bo prazen, če je še predvčerajšnjim bilo zasedeno skoraj pol Tera Bajta. Ni druge kot da se jezim na tretjo osebo, ki spet ni nič kriva. Vse skupaj pustim na miru, da ne naredim še večje škode in napišem sinu preko Iridiuma email, kaj se mi je zgodilo. On bo že vedel kako naprej.

Grem v mesto, poiščem wifi da vidim kaj predlagajo drugi. Internetna povezava je tako slaba, da se še dobro logirati ne morem na net. Rad bi kupil nekaj zelenjave, pa tega tukaj ni. Kar dobijo gre že ob sedmih zjutraj, ko odprejo trgovino. Ni druge, kot nazaj na barko in takrat imam že odgovor od sina. Popoldne si skuham še kavico in po kavi grem v lokal na plaži, kjer vem da imajo internet. Upam le, da mi na kompu zdrži baterija, ki je v tem trenutku 100% polna, vtičnic pa ni, saj ima lokal svoje sončne panele in to je edina elektrika, ki jo premore. Naročim si pivo, dobim geslo za internet in začnem brskati. Da sem prišel na net, poiskal free program, da sem snel setup prg v velikosti 5 Mb in še nekaj Kb je trajalo reci piši, uro in 17 minut!!! To bi doma naredil v parih sekundah. Tako pač je to tukaj. No, važno je da je, da deluje in pravkar mi program išče datoteke, ki so se izgubile in menda jih bo vračal nazaj na disk celih 23 ur. Ni važno, le da jih najde, čim več.

Kasneje na barki si naredim pozno kosilo, ter po njem pospravim in se lotim branja knjige. Napeta kriminalka, me kar ponese s sabo in komaj čakam kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Danes ne pričakujem nikogar, saj oba člana sinočnjega obiska, ki je trajal krepko čez polnoč, hudo bolijo glavi. Hmmm le od česa sem se spraševal danes, ko sem nesel prazno litrsko steklenico ruma v smeti.

02.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Že zjutraj mi tista žilica ne da miru in se lotim avtopilota. No najprej se moram prebiti do njega, saj se nahaja  v zadnjem prekatu barke. Še prej pa moram sprazniti kabino, ki je še vedno bolj namenjena skladišču kot sobi za spanje.

Skozi majno odprtino v zadnjem delu barke se splazim do njega in ga odmontiram, nato pa še izklopim elektriko, ki vodi  do njegovega pogona in do njegovih komand. Ko ga odmontiram ga prinesem v kokpit in ga celega razstavim. Krtačke so že dotrajane v motorju, a bodo zdržale do Tahitija. Vendar se mi zdi, da zadnja magneta ne delujeta dobro. Spet sestavim avtopilota in ga montiram nazaj na svoje mesto. Poskusim če sem kaj popravil… vraga, nisem. Še vedno ropota in obsojen sem »guslati na roke« do Tahitija, to je dva dni in dve noči. Prekleto! Šest ur je šlo v nič!

Popoldne grem na kopno in v trgovino. Kupim nekaj malenkosti in izbiram akcijske cene. Ker sem kupil kilogram mletega mesa vem kaj si bom naredil za kosilo. Ko pridem na barko zamesim testo in spečem dve lepinji. Pravi bosanski Hašimovi lepinji. Ne moreš verjeti kako mi je lepinja prvič v življenju uspela. Iz mletega mesa naredim deset čevapčičev in  jih spečem, zraven še narežem čebulo »in j.b.š zemlju koja Bosne nema… če nima Bosne ima pa vsaj čevape v lepinji!« Zraven si privoščim še brezalkoholno pivo, edino kar prodajajo v prosti prodaji.

Ko sem šem že skoraj gotov s kosilom, pride k meni Nemec Hainz s sosednje barke in mi prinese  četrtino kruha, ki ga sam peče. Izgovor je, da ga testiram če je v redu. Madonca, a zdaj sem že neka kulinarična osebnost, ki testira tukajšnjo kulinariko? Jutri prinese pa čebulnega, saj je ta črn z otrobi. Povabim ga na barko in ker je prinesel s sabo še eno pivo, le tega bratsko spijeva na pol in se pogovarjava. Vmes pride dingi in na njemu kapetan SY Cajucita in se najavi, da pridejo k meni čez eno uro na party. Hainz gre na svojo barko, jaz pa zamesim testo za pico.

In res, po uri in pol prideta k meni Bill in Naomi. Prineseta Coca-Colo in steklenico ruma, jaz pa dam peči pico. Druženje se je zavleklo do sedaj in zato bo danes blog zamujal. Opravičeno, mar ne?

01.07.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

No pa smo vstopili v mesec Julij. To je mesec, ki naznanja počitnice, sezono dopustov, potovanja,… Tukaj se to bolj malo pozna, saj ni nikoli snega, zime, vedno je poletje. Obstajata le dva letna časa; deževni čas oz. čas ciklonov in suhi čas, ki mu pri nas rečemo poletni čas. Trenutno je tukaj 29,4°C v senci, morje v atolu je zelo prijetno in ima zavidljivih 27°C.

Sinoči sem hitro zaspal, verjetno je k temu botrovala utrujenost in po dvanajstih urah sem se prebudil, kot da sem ves polomljen. Najprej skok v morje, da pridem k sebi. Morje okoli barke je tukaj sinje modro, ko pa pogledaš v senčno stran, vidiš tisto temno indigo modro barvo. Igra svetlobe. Zaplavam, pravzaprav nekajkrat zamahnem in grem ven. Prav dobro dene za telo. Potem si skuham tisto prvo, močno jutranjo kavo, katera mi požene življenje po žilah.

Najprej moram narediti vsaj 200 lit. vode, kajti počasi bo prazen še sprednji tank, katerega koristim le takrat ko ne morem ali pa se mi ne ljubi delati vode.

Ko vse opravim, se stuširam, preoblečem in grem v mesto. Najlažje in najbližje je do dingi pontona pri bistroju na plaži. Šele ko pridem v bližino vidim veliko koralnih glav in spet je potreben slalom med njimi. Tokrat je lažje, saj si je lastnik omislil svojo signalizacijo za varen pristan na njegov ponton. Privežem dingija in me kar strese. Pod mano plava dva metra dolg morski pes. Glava je velika, med očmi ima vsaj 35-40 cm. Wauuu… Ni problem v morskem psu, kolikor je zanimiva globina… po moje tu ni več kot 120 do 130 cm. Lahko bi se ga dotaknil z roko. Naredim vsaj 5 posnetkov, ko vidim še enega. Ta je malo drugačne barve in malo manjši. No to se splača pa že posneti in posnamem en kratek video. Ker že 12 dni nisem ničesar kupil in zapravil denarja, si privoščim Hinano pivo. Veliko seveda. Lastnika vprašam za ta dva morska psa in on mi pove imena, katerih si žal ne zapomnim, edino si zapomnim le to, da nista nevarna, a če jih med plavanjem srečaš, je vseeno bolje iti stran, če že ona dva ne bosta šla pred mano.

Ker včeraj nisem bil na kopnem, mi današnji sprehod prav paše. Prehodim cca 4 km, nato pa grem nazaj na barko in se odločam kaj narediti za večerjo, saj je ura že krepko čez šesto zvečer. »Lušta« se mi pice, a nimam salam in sira. Ok potem pa izbira št. 2 in si spečem devet kurkuminih palačink, ki si jih namažem z jagodno marmelado. Ker ne uživam mleka si vedno naredim palačinke z vodo in vam povem, da so manj kalorične in ravno tako dobre. Tako, večerje je več kot dovolj.

Temna noč je zunaj in še vedno je vetrovno, zato pa bo spet lepo spati.

Junij – 2018

30.06.2018, atol Fakarava, Tuamotus otočje, F.P.

Zjutraj se prebudim preden me zbudi budilka, ura kaže 3:15. Zgodaj je, vem, a drugače ne gre, saj moram upoštevati kar nekaj dejavnikov. Danes se premaknem na drugi največji atol Fakarava. Od tu pa do sidrišča imam cca 50 NM, kar sploh ni veliko, je pa zato problem uskladiti vse druge dejavnike, ki so potrebni za varno vplutje v atol. Najprej si skuham kavo in jo počasi spijem, še enkrat pogledam karte in si ogledam pot. Pogledam si vremensko karto in karto vetrov. Pihalo bo, upam le, da ne veliko preveč. Potem pripravim barko in ob 4:15 odrinem s sidrišča proti izhodu iz atola. Noč je, zato plujem po karti, ki jo imam naloženo na ploterju. Do tja imam cca 7,8 NM in razvijem jadra, kajti veter imam idealen za jadrati. Izognem se dvem označenim koralnim glavam, nato pa plujem v nočni tišini. Miljo pred izhodom, se je začelo daniti in ko pridem do izhoda je že svetlo in praktično me tok izpljune v ocean. Super. Danes piha okoli 20 vozlov, morje pa je rahlo valovito. Valovi segajo komaj  slab meter.

Do atola Fakarava sem imel res mešano vreme. Najprej je pihalo okoli 20 vozlov, nato je kar naenkrat nehalo pihati in sem imel pol ure veter z močjo 7 vozlov, tako da sem tu prižgal za 20 minut motor, nato pa so prihrumeli črni oblaki, me malo poškropili z dežjem, zato pa toliko bolj prevetrili jadra. Pihalo je pretežno od 24 do 27 vozlov. Največji sunek vetra pa je bil izmerjen 36 vozlov. In če zdaj napišem, da valovi tudi pri tem vetru niso presegali enega metra, mi bo kdo še težko verjel. Tega pojava tudi sam ne poznam. Morda valove ščitijo bližnji atoli? Kdo ve… Čez čas se mi iz mesta kjer je montiran avtopilot sliši čuden zvok, kot da je nekaj polomljeno ali pa preskakuje. Zvok je res specifičen, zato ne bom nadaljeval plovbe z avtopilotom in bom te 4 ure krmaril na roke. Bom na sidrišču pogledal kaj je z mojim drugim elektronskim članom posadke.

Do atola Fakarava pridem ravno pravi čas. Kdaj je pravi čas? Pravi čas je, ko vpluješ v atol podnevi, eno uro in pol po najnižji oseki. In približno tako je bilo tudi danes. Ko sem danes vplul v atol, sem imel še nekaj straha od zadnjič  in vprašanje, koliko me bo tok ustavil in koliko moči motorja bom potreboval? Ker je pihal spet dober veter si za pomoč pustim skrajšano glavno jadro, prižgem motor, ga nastavim na 2200 obratov in plujem. Vhod v atol je veliko širši od prejšnjega. Hitrost skupaj z vetrom in motorjem je 6,7 vozla. Plovba je bila tako lahka, da sem ta vhod v atol v povprečju preplul s hitrostjo 7,6 vozla. Namesto nazaj me je neslo notri v njega! Pravo nasprotje od zadnjič. Po kar nekaj miljah počasne plovbe priplujem do sidrišča in sidram na 17 metrih. Sidro lepo prime, upam le, da bom sidro ob odhodu lepo potegnil ven, saj so spodaj na dnu tudi korale. V devetih urah sem preplul 51 NM. Najprej vse pospravim, pripravim dingija, motor, nato pa skočim v vodo in se okopam.

Ker še nisem danes nič jedel, si naredim sadno malico in pojem manjši pomelo. Kruha nimam, zato ga hitro zamesim in do večera bo že pečen. Tukaj bom skupaj s SY Cajucito in morda še s kom. No do srečanja je še nekaj časa, lepo bi bilo tudi malo zadremati, za kar pa ne bo časa, saj si takoj skuham tudi kavo in že razmišljam, kaj bo za večerjo.

Vmes seveda napišem ta blog, uredim slikco ali dve in še ena obveznost je za mano.

  • Danes sem dodal včerajšnje fotke: Gospodar družine, njegova žena s kitaro, njuna otroka z mano in manjši morski pes velikosti cca 1,5 m ki je plaval včeraj okoli Indiga

 

29.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Danes sem mislil, da bom dlje spal, saj sem sinoči še dolgo v jutro gledal film in se prebedel. Ko sem šel v posteljo, nikakor nisem mogel zaspati, a sem se kasneje spet prepričal z branjem knjige in zaspane oči so se kar same zaprle.

Malo kasneje spijem kavo in v kokpitu gledam svojo tendo in razmišljam, če bi se je zdaj lotil in zašil. Veliko je tega šivanja. Enkrat meter dvajset, drugič petinštirideset centimetrov. Namesto mene je nihče ne bo, čeprav tudi nihče še ni pazil, da je moja tenda oz. da je platno (sunbrella) privijačeno. Hehehehe, še meni se to zdi smešno, a drži. Vseeno se lotim dela in ker je vroče, šivam, delam na soncu in se hladim vsake toliko časa v vodi. Vmes tik ob barki priplava dober meter in pol velik morski pes. Hitro ga fotografiram in upam, da se kmalu vidimo tudi bližje v vodi, saj bi rad bližje videl tega črno plavutega morskega psa. Štiri ure in pol sem šival tendo, potem sem zamenjal eno triplex LED luč, ker je bila v stiku z vodo in ni več svetila, le brlela je še, potem pa sem se lotil še motorja. Zamenjal sem olje in filter, ter kasneje preveril, če vse dela, kot mora.

V tem času pride do mene ata iz Kanadskega katamarana in potrebuje en vijak M3. Sedi kolega, ga bova našla, če ne ga bova naredila, mu pravim in možakar se nasmehne. Malo je manjkalo, pa bi ga res morala delati, kajti takšni vijaki so tudi pri meni redki in komaj sva izbrskala enega, ki mu je ustrezal. Ponudim mu še kavo, katero spijeva do polovice, nato pa njega prežene dež, saj imava oba odprta okna na plovilih. Ker on ni sam na barki mu res ne bi bilo treba iti, a se je zagnal v dingija, kot da prihaja tornado, ne pa nekaj kapljic dežja v močnejšem vetru.

Pozno popoldan grem še malo na obalo, se sprehodim, ogovorim domačine in povabijo me k sebi na dvorišče. Njihovo dvorišče je tudi obala. Tako zvem, da je danes pri njih praznik, zato so prižgali BBQ, igrali kitaro… ja bil je res lep popoldan in večer. Čeprav smo se težko sporazumevali, smo se na koncu zelo dobro imeli. Kaj več o tem pa morda jutri.

Pozno zvečer se peljem proti barki. Približno 700 m je potrebno vijugati med koralnimi glavami in uspe mi. Zdaj bo potrebno narediti kosilo oz. že kar pozno večerjo in dan se premika v noč, ki bo tokrat kratka, saj bom še ponoči, proti jutru, odvezal barko z boje in ob svitu bi rad bil pri izhodu iz atola.

28.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Po vetrovni noči, kjer je tako pihalo, da sem moral sredi noči izklopiti vetrni generator, saj se je tako zelo slišal, da me je prebudil iz sanj. Kakšne so bile te sanje ne vem, saj vse kar doživljam so ene same sanje.

Zjutraj, ko si ravno kuham kavo me sosedje povabijo na zajtrk, saj so spekli kruh, nočna peka, so kasneje rekli. No pa sem šel, spil kavo, se malo pogovoril, nato pa se vrnil nazaj na svojo barko.

Veter je nekje okoli desete ure zjutraj utihnil in ni ga bilo več niti za vzorec. Zato pa sem toliko bolj občutil, kaj pomeni v tem soncu biti brez vetra. Peklenska vročina, saj so tam zgoraj ves dan nalagali na ogenj in v enem trenutku je termometer pokazal celih 32°C. Vroče! Ne morem si pomagati drugače, kot da skočim v vodo, ki ima danes 28,6°C. Res prava osvežitev.

Kasneje se lotim watermakerja, saj so se mi je pri zadnjem delanju vode izredno slišale čudne vibracije. Zato ga »razšraufam« in pregledam črpalki, impeler, jermen, zamenjam olje v motorju,…. Vse je v redu, nato vse privijačim nazaj in zmontiram tako kot mora biti. Na koncu ga še zaženem, da preverim če dela in dela kot mora delati.

Po radiu me pokliče kapetan Danske barke, ki g osebno ne poznam in ko se prestaviva na varen kanal, se pogovoriva, zakaj me je klical. Trenutno je sidran na JV in rad bi videl kakšno navigacijo uporabljam in če imam kakšen peljar v PDF obliki za te otoke. Očitno se hitro širi glas o nočnem prihodu v atol. Ko mu povem naslov, ugotoviva, da imava oba enakega. Tudi sam sem teh peljarjev ali pilotov dobil v elektronski obliki kar precej od kapetana SY Male. Zadeve krožijo med navtiki, saj si tako pomagamo. Jutri opoldne pride na naše sidrišče in bova rekla kakšno na to temo.

Nato grem še enkrat v vodo in potem se odločim da grem na kopno. Očitno nisem tip človeka, ki bi takoj ali ob prvi priliki odšel na kopno. Najprej si rad na barki vse porihtam, potem pa grem, čez dan, dva ali tri. Vem, da s tem čakanjem nisem ničesar zamudil.

Z dingijem počasi vijugam med koralnimi glavami, katerih je kar veliko. Nekatere se vidijo dobro in so le kakšnih 10 cm pod gladino, spet druge so pol metra nižje in te težko vidim. Največkrat se zgodi, da takšne koralne glave začuti elisa na motorju od dingija. Takrat zna biti že prepozno in če imamo srečo nam je v najboljšem primeru zlomilo samo varnostni zatič. Varno vijugam do kopnega in si ogledam teh nekaj hiš v naselju. Vroče je, zato kaj dosti ljudi niti ne vidim, ki bi hodili zunaj. Najdem tudi dve trgovini, ki se ravno odpreta po opoldanskem počitku, si ogledam notranjost, kupim pa ne ničesar, saj ničesar ne potrebujem.

Med palmami, ki prevladujejo na tem otoku, najdem kar nekaj lepih in polnih kokosov, ki ležijo na tleh. Poberem enega in ga dam v nahrbtnik. Ga že olupim na barki, saj nimam mačete s sabo. Spil bom kokosovo vodo, ki je zelo zdravilna, ali pa bom kaj skuhal v njej. Kokos po navadi razbijem z drugo stranjo mačete in cel plod je poln snežno bele en centimeter debele plasti kokosovega mesa. Ta kokos ni niti malo podoben po okusu našemu kokosu, ki ga kupimo mletega in posušenega v trgovini. Na trenutke mi okus potegne na lešnike. Lahko bi ga jedel tako svežega celo uro.

Zvečer si naredim še pozno kosilo in danes bom bral knjigo: The Pacific crossing guide in se učil, kje in kako nadaljevati plovbo. Seveda tokrat nadaljujem plovbo po belem dnevu.

27.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Jutranje prebujanje v mirnem zavetju atola Kauehi. Potem pridem v kokpit in se razgledam po okolici. Wauu… podobno kot je bilo na San Blasih. Bela mivka, palme, sinja modrina, ki že bode v oči,… Slečem si spodnjice in se vržem v vodo in zaplavam v vodi, ki ima 28 stopinj. Že zjutraj je sonce močno in kar nekaj vetra se čuti na barki. Pravzaprav bolj slišim vetrni generator, kako ga obrača od vetra.

Po kopanju se obrijem in uredim, nato pa se mimo pripelje mlada Francozinja s katamarana, ki smo se spoznali na Hiva Oa. Prišla me je pozdraviti in jaz ji ponudim kavo. Ob klepetu in kavi nama mine čas, dokler ne dobi preko ročne postaje poziv, da pride po moža, ki je na kopnem. Sede v dingija in se odpelje, kot da je rojena v čolnu.

Čas je za zajtrk, nato pa se lotim dela. V sprednjo kabino mi je zaradi valov in obilice vode nekaj le-te priteklo v sprednjo spalnico, zato je moker jogi in potrebno ga bo na soncu presušiti. Vse še obrišem, nato pa preverim plastenke z vodo, katere imam v rezervi. Očitno je ena malo spustila med obračanjem v visokih valovih. Vse dam ven, obrišem, najdem grešnega kozla in ga odstranim.

Potem se lotim prekatov na tleh, ki se nahajajo pod podom, saj je v njih nekaj malega vode. Dvignem pod in v vedru se nabere štiri litre slane vode, ki je prišla tja iz vseh možnih lukenj in špranj. Ni kaj, se pač nabere in se

obriše, ter posuši do suhega. Pometem in obrišem še tla, ter očistim kopalnico.
V vodo položim dingija, nanj montiram motor, a se mi ne da na obalo. Nadenem si masko in plavutke, ter s fotoaparatom odidem preveriti kako je urejena boja in če je varna. Vmes fotografiram tri male črnoplavute morske pse, velikih ne vidim. Pravzaprav ne vidim nič kaj dosti rib. Če ne bi bili ti štirje skupaj ob kovinski sponki za bojo, sploh ne bi videl žive duše v morju. A vem, a je v njem še veliko kaj drugega.

Popoldne si skuham dobro juho, nekaj napišem in razmišljam kako se da živeti brez interneta, brez FB, brez vseh ostalih priteklin, brez katerih si v domačem fotelju ne moremo več zamisliti življenja. Življenje je tukaj poceni. Ne potrebujem avta, jadram z vetrom. V trgovino grem vsake toliko časa, da kupim najnujnejše. Kruh si pečem sam, ribe lovim sam, kuham si sam,…

Prišla je spet noč in počasi bo spet treba v posteljo. V Sloveniji se bo pričelo novo jutro novega dne. Seveda, saj smo 12 ur narazen.

26.06.2018, atol Kauehi, Tuamotus otočje, F.P.

Danes je blog malo pozen, a prvo sem moral priti k sebi, potem vse pospraviti, nahraniti svoj želodček in spiti eno pivo. Res sem si ga zaslužil. Zdaj pa blog:

Do jutra v četrti noči ni bilo nobenega problema, plovba je potekala zelo dobro, dokler me ni presenetil en črn oblak, ki je prinesel močan dež in močan veter nad 30 vozlov, ki sploh ne vem od kod je jemal takšno moč. Skrajšal sem jadra in bilo je vse v redu. Pol ure je trajala nevihta in najbolj mi je žal tende, ki je zaradi močnega vetra klonila pri zadrgi, en meter na šivih, ki so prepereli od sonca. Ker je bila raztrganina prevelika, nisem mogel tega zašiti, zato sem enostavno tendo in zadrgo privijačil s »kniping« vijaki.. Začasno bo, dokler na sidrišču le to ne popravim oz. zašijem. Vsaj škoda ne bo še večja, če spet zapiha močan veter.

Čez dan je potem veter padel pod 12 vozlov in bil sem kljub polnim jadrom resnično počasen. Vedel sem, da na atolu ne bom ob pravem času, torej še pri belem dnevu. Kaj vse se mi je pletlo v glavi, raje ne napišem. Tudi ribe nisem ujel nobene, očitno še ribe nočejo zarjavelih trnkov. Ker ni bilo časa za večerjo sem kaj hitro odmislil ribo in se raje prijel krmila.

Zaradi vremena in drugih dejavnikov sem bil danes počasen in sem do ure, ko merim čas, naredil samo 123 NM, kar pomeni, da sem za tri ure prepozen za vhod v atol. No kljub vsemu, pri plovbi ob atolu, malo testiram karte na ploterju in vidim, da so točne, zato v noči, ob 20. uri, uro in pol pred oseko (torej cca 3,5 ure prehitro) pred vhodom v atol pospravim jadra, ter se odločim, da zaplujem skozi njega. Zavedam se, da je to nevarno, a še sam ne vem kako nevarno je to, a vseeno poskusim. Postavim se na ravno črto, središčnico med levim in desnim delom atola, ki im v sredini največjo globino in poženem motor na 2200 obratov. Ko dobim zalet plujem s hitrostjo 5,7 vozla. Zaplujem blizu vhoda in začutim valove, vrtince in še kaj. Hitrost pada; 5, 4, 3, 2 in na koncu premorem le komaj več kot en vozel hitrosti. Veter imam 18 vozlov v nos, kar dejansko ni tako velik problem, srečen sem, da ga nimam v bok. Vseeno zaradi pomanjkanja hitrosti in zaradi vetra, začne barko obračati v desno. Tukaj se prvič prestrašim in prepričan sem, da bo barko obrnilo, jaz pa bom kje nasedel s kobilico in… vsega bo konec. Čeprav motorju ne verjamem več 100%, mu dodam še 500 obratov in sedaj sem že čez limit, torej na 2700 obratih. Čutim, kako se počasi premikam s hitrostjo 1,3 vozla. Barka se trese, v mojem želodcu pa se ustvarja kislina. Pod ogromnim stresom sem. Bova z Indigom zmogla ali ne? Še sreča, da so navigacijske karte Japesen res točne za to področje in srečen sem lahko, da so res točne. Kaj vse bi lahko bilo, če ne bi bile, če bi bilo v tem trenutku premalo satelitov na tem mestu, lahko bi bil zamik pri prenosu pozicije, uffff… Sam ne vem kako dolgo sem rabil za prehod v atol, kajti bilo je res mučno. Vem pa, da se mi je začel valiti kamen od srca, ko sem prvič videl, da plujem spet s hitrostjo 2 vozla, kasneje že premorem 3 vozle in potem 4 in 5 vozlov… Zavpijem od sreče iz vsega grla ki ga premorem, kajti veselje je nepopisno, ker nisem premagal atol in njegov tok, imel sem le ogromno srečo. Očitno me čuvajo angeli vsega sveta.

Nočna plovba do sidrišča po atolu ni bila zahtevna čeprav je zdaj že pihalo dobrih 20 vozlov vetra, v atolu pa so se naredili polmetrski valovi. Po skoraj osmih miljah plovbe mimo redkih koralnih glav, ki so na srečo lepo označene, le priplujem do sidrišča in med barkami vidim eno in edino prazno bojo. Še to ujamem, se privežem in bom lahko zadihal.

Za takšen podvig, obstajata le dve opciji: ali si malo nor ali pa imaš jajca tako velika, da jih vlečeš po tleh. Malo prej sem bil v kopalnici in preverjeno, tega drugega nimam, torej je edina opcija to prvo! Vem pa le eno: To sem naredil prvič, zadnjič in nikoli več! Sreča je vsekakor opoteča, tokrat jo je bilo zelo veliko! Le pravi navtiki, ki poznajo atol vedo, kaj vse bi se lahko naredilo, če bi šlo kaj po zlu.

Tako, pa sem po štirih dneh in treh urah in pol, preplul 544 NM in zdaj sem na svojem prvem, pravem atolu. Kakšen bo izvem že jutri, ko se zdani.

25.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 3.dan

Po tretji noči prehajam v tretji dan plovbe. Ta noč je bila bolj mirna in veter je kar precej popustil. Ponoči je pihalo med 11 in 14 vozli, zato sem razvil obe jadri v celoti. Jih trimal kolikor se pač še da trimati že razmahana in utrujena jadra. V teh jadrih je že za 10.000 NM vetra. V skladišču imam rezervna jadra, a vem, da niso tako močna kot so ta, zato naj tam še malo počakajo.

Prazničen dan je danes, 25. Junij. Sedemindvajset let nazaj sem bil tudi sam del te zgodovine in na srečo samo deset dnevne vojne. Mojih 27 dni je takrat hitro minilo in vesel sem, da ni trajalo nekaj let, kot je to trajalo v sosednjih republikah bivše Juge. Zato tudi na Indigu plapola Slovenska zastava.

Spijem kavo in zajtrkujem, ko zaslišim, kako se laks na hitro odvija. Pustim vse skupaj in grem do palice, potegnem in začutim, kako je riba spustila umetno vabo. Nadaljujem z zajtrkom in čez eno uro se mi ponovi enako. Zagrabi, potegnem, pa se sname. Ufff, ko se bo to naredilo tretjič skočim v vodo in jo sam nataknem na trnek. No, tako se to samo reče, čeprav imam občutek, da tudi danes ne bo riba za kosilo.

Opoldne malo kalkuliram. Če plujem na atol Fakarava, je do tam še 210 NM, kar pomeni, da pridem tja v sredo okoli ene ali druge ure ponoči. Hmmm, to mi ne diši. Prehitro in potem moram 7 ur krožiti pred vhodom v atol, da dobim dobre pogoje. Ostaja mi rezerva, to je atol Kauehi, ki se mi ne zdi zahteven in ima dovolj širok ter globok vhod, poleg tega pa je notranjost atola dovolj plovna in na karti vidim samo tri koralne glave, ki štrlijo iz vode. Torej nekih večjih presenečenj s kobilico ne more biti. Odločim se da grem tja, saj imam do tja cca 30 NM manj, kar pomeni, da atol dosežem ravno v mraku. Ni ravno najboljši čas za vhod in sidranje že v temni noči, a drugega izhoda trenutno ne vidim. Ahhh te zakonitosti, najbolje je priti zjutraj do vhoda v atol, torej ob belem dnevu, še bolje je če je to uro in pol po največji oseki in takrat je menda idealen čas za vhod v atol. Prižgeš motor in ga naviješ na visoke obrate ter se premikaš s hitrostjo vsaj dva vozla v notranjost atola. Premagaš močan tok na vhodu, sidraš in spiješ dobro in toplo kavo na sidrišču. Hmmm, še zna biti pestro.

Po kalkuliranju se lotim peke kruha, torej ga je potrebno najprej zamesiti, potem testo počiva, spet premesiti, spet počiva in nato še peka v pečici. Tri ure mi vzame štruca kruha. No, pa mi naj kdo reče da mi je dolgčas! Vmes ko testo vzhaja, spet potegne riba, tokrat že tretjič in ko nategnem, vem, da se je ta dobro nasadila na trnek. Čez čas ugotovim, da bo kar problem. Težka je in zavora popušča. Zato popustim zavoro in ji dam malo svobode. Tokratna taktika bo utrujanje. Spet malo navijem, spet popustim in ko spet navijam, napetost popusti in ribe ni več. Ufff sem jezen… Potegnem laks na barko in vidim, kako se je sponka dobesedno zravnala, vaba pa je ostala ribi kot moderen piercing v ustih. Pa je šla zadnja dobra vaba. Saj jih še imam, a niso tako dobre kot je ta. Najdem še eno, ki bi lahko bila uspešna, a je trnek tako rjav, da če se riba napiči nanj, se zastrupi in umre za tetanusom. Do kosila nisem bil uspešen z ribolovom, zato si skuham zelenjavno rižoto. Bo pa jutri riba, vem da bo. V najslabšem primeru bo za kosilo pašta s tuno iz konzerve.

Prihaja že četrti večer in preplutih je točno 400 milj v treh dneh. Ni slabo, a vseeno mi ostaja do cilja 140 NM, kar pomeni, da bom čez noč malo popustil, jutri čez dan pa poskusim kakšno miljo pridobiti in morda mi uspe prehod še pri mraku.

24.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 2.dan

Sinoči se je vreme okoli polnoči spremenilo in spet je bilo kar nekaj dežja, kateri pa je s sabo prinesel veter in valove. Tokrat je bil veter pretežno okoli 30 vozlov, valovi pa so lepo zlivali na barko in po dolgem času je pricurljalo na parih mestih v salon nekaj slane vode. Voda pač najde luknje in špranje. Saj ne vem ali me je mučila utrujenost, ali pa me je to zibanje na valovih kar nekajkrat uspavalo, tako da sem se kljub nočnemu dežuranju, krajšanju jader, brisanju slane vode v barki in še čemu, lepo naspal. Nisem se spočil, a mi spanca do popoldneva ne manjka več.

Okoli poldneva je veter začel pojenjati in okoli 15. ure sem ga imel še samo med 12 in 14 vozlov. Tudi morje se umiri in valovi padejo na meter in pol višine. No to je primerno tudi za ribolov, zato gre laks z vabo v morje. Žal do večera ni bilo uspeha in danes ne bo sveže ribe.

Vmes sem popoldne še zadremal na soncu za dobre pol ure, bral knjigo, premišljeval,… potem pa je bil spet čas za popoldansko kavico in moje tri kekse.

Za kosilo si naredim čudovito solato in za danes bo dovolj, saj niti ne potrebujem neke energije. Moram pokuriti še kakšno zalogo okoli pasu, ki se mi je nabrala na Markezih. Očitno sem se malo preveč sprostil, zato je bil ob večerih napad na hladilnik neizbežen.

Danes sem bil spet priden, saj je za Indigom ostalo 138 NM.

23.06.2018, Tihi ocean, proti otočju Tuamotus, 1.dan

Sinoči sem odrinil in že čez tri ure mi je bilo žal, da sem šel. Napoved vremena, ki sem ga prejel preko satelita mi je ustrezalo, saj je kazalo da bo pihal JV veter s hitrostjo med 15 do 20 vozlov. Super, veter mi gre na roko. Valovi prihajajo z iste strani, a ti mi ne gredo na roko, saj me bodo tolkli direktno v bok. Če bo vetra okoli 20 vozlov pomeni dva metra ali še več valov.

Takoj ko zapustim otok in pridem na odprti ocean zapiha okoli 22 vozlov. Barka leti 6,7 vozla, zato hitro krajšam jadra. Še med krajšanjem se veter okrepi in zapiha tja do 26 vozlov, jaz še bolj krajšam. Vmes pade še dež in moker sem kot miš. Preoblečem se in grem nazaj v kokpit, a me tam v prvi minuti dobi val, ki gre čez barko. Celo noč je pihalo med 22 in 29 vozlov, valovi pa so udarjali v barko ter se odbiti zlivali v velikih količinah čez barko, nekateri so se zlili tudi v kokpit. Deževalo je vsaj 7x in vsakič je z dežjem prišlo tudi več vetra. Noč pa črna kot luknja v rudniku, saj se je luna izgubila za črnimi oblaki.

Zjutraj preverim vreme in si naložim nove gribe. Nič ne kaže na bolje. Računam, da bom v torek zjutraj na Raroji. Ufff tam bo pihalo cca 20 vozlov, kar pomeni tudi večji val. Preberem, da ta otok ni zaščiten od vzhodnika, ter da je vstop ob večjem vetru še toliko težji. Torej veter + val + močan tok na vhodu v atol…. Je enako, nič dobrega. To je zadnji otok, na katerem se je nesrečno razbil Kon-Tiki. Naj bom Kon-Tiki 2? Ne hvala! Obrnem barko proti atolu Fakarava, ki je malo nižje in še dodatnih 100 NM oddaljena. En dan plovbe več, pomeni večjo možnost da se veter umiri. Bom pa šel malo gor in malo dol po atolih.

Čez dan se veter malo umiri in zdaj piha med 17 in 22 vozlov, kar je dokaj zmerno, le valovi mi še nagajajo. Jutri bo menda bolje. Prvi dan je preplutih 132 NM, kar ni tako slabo za te valove. Ostaja mi jih še dobrih 410 NM in ko preračunam milje z dnevno plovbo sem vesel, ker se mi bo ravno izšlo in do atola pridem ob belem dnevu.

22.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Danes sem kar zgodaj vstal in po kavi sem šel na sosednjo barko, da jim naredim nekaj vode s svojim čarovnikom, potem pa sva šla skupaj z možakarjem do moje barke, kjer je on do konca pod vodo očistil kobilico.

Jaz sem še enkrat očistil vodno linijo, saj se je nabralo kar nekaj alg, nabralo pa se je tudi nekaj alg na boku, saj se je barka gibala in tudi plula. No čez dobro uro je bila lepa in bela.

Kasneje še odpeljem in odnesem akumulator na obalo, saj je dotrajan. Grem še na en pogovor k enemu domačinu, a nič ne uredim, zato se vrnem na barko.

Preberem si nekaj zadev o atolih, pregledam si zemljevide in kmalu je na vrsti popoldanska kavica. Danes je v zaliv prijadralo in sidralo kar nekaj plovil, zato je pravi čas, da zapustim to gužvo in odrinem spet na nekaj dnevno plovbo proti atolom Tuamotus. Kateri bo prvi še ne vem, a morda Raroia. Vem da je vstop v vsakega prava dogodivščina zaradi močnega toka, a upam le na najboljše.

Zvečer po večerji oz. poznem kosilu dvignem sidro, kar pa ni najbolj enostavno, saj se je pred moje sidro ustavil katamaran. No konec dober in se dobro, odplul sem na 430 NM dolgo plovbo, kar pomeni vsaj tri dni in še nekaj plovbe.

 

21.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Kaj se zgodi zvečer, če je človek utrujen? Zaspi ob televizorju. No jaz televizorja nisem gledal od kar sem šel od doma, a sem vseeno zaspal, ko sem gledal na računalniku film. Spal sem do tretje ure zjutraj in se prebudil v salonu. Na ekranu je bila tema, saj je zmanjkalo baterije. Hitro sem si umil zobe in skočil v spalnico v posteljo. A zaspati ne bo mogoče, to vem. Zato vzamem v roke knjigo, začnem brati ter si mislim, kako bom čez 10 minut že spal. Bom ja, ob peti uri sem še gledal na uro, nato pa sem res zaspal in tako spal do 9. ure zjutraj.

Sledila je kavica in potem zajtrk, nato pa sem se lotil dela. Najprej sem nastavil čarovnika, da mi naredi vsaj 200 litrov vode, nato pa sem šel v salon in se lotil akumulatorjev. Ker imam samo dva »zdrava« servisna akumulatorja bom snel kable za tretji akumulator in le-tega tudi dal ven iz skladišča ter ga kasneje zapeljem na obalo. Vse sem lepo očistil, namazal in pospravil.

V tem času sem natočil poln rezervoar vode, to je 150 litrov, zdaj še natočim vodo v plastenke in  napolnim posodo za spiranje membran. 190 litrov vode sem danes pridelal. Bravo jaz!

Ravno pospravljam kokpit, ko pride z dingijem sosed iz barke na kateri visi zastava Nove Zelandije. Ne poznam ga, a vem da je tu že od takrat, ko sem sidral v tem zalivu. Saj veste kako to gre, začetni pozdrav, kako si, kako ti je ime, od kod prihajaš,….povabim ga na barko in potem smo že kolegi. Klasika, skoraj tako hitro, kot si otroci najdejo prijatelje v peskovniku. Med pogovorom izvem, da jadra z ženo in je sem prijadral iz Havajev in gre počasi domov, a med tem pluje po isti poti kot gremo vsi. Jaz planiram, da bom morda odrinil zvečer, on pravi da bo še ostal nekaj časa na Markezih, potem pa se gre potapljat na atole, saj je strasten potapljač. Mora le na Tahiti, ker se mu je pokvarila črpalka na watermakerju in na tem otoku ni dosti pitne vode, zato je prišel vprašati, če imam kakšen kanister za vodo za posoditi. Še sam ne vem kako, a pogovor je stekel v poslovno smer in dogovorila sva se, da on kot potapljač jutri očisti moj podvodni del barke, jaz pa mu naredim na njegovi barki vodo z mojim čarovnikom. Seveda se je možakar zagrel in je prišel kar danes, ker ne ve kako poraščena je kobilica. S sabo je prinesel tudi orodje in vso potapljaško opremo. Kmalu se potopi v vodo. No grem pa še jaz za njim. Nataknem si plavutke, masko in se mu pridružim. On začne z delom in jaz se nekajkrat na dah potopim, saj mi kaže koliko školjk je na kobilici. Ko hočem ravno na površje pa potem ven iz vode, se naredi tema in nad mano priplava tigrasti skat, velikosti vsaj dva metra čez širino (100% ni ribiška!) in ko ga zagledam samo 3 m stran od mene mi v sekundi od straha zmanjka zraka in se dvignem na površino, a ker gledam skata z glavo zadenem v trup barke, ravno tja kjer je bila prisesana neka školjka. Super! Prebijem si glavo in začne mi teči kri. No to je še bolj super! Tu je kar nekaj morskih psov in ti zavohajo kri do 1800 m daleč. Zato grem ven iz vode in za mano tudi Piter. Pravi da ti skati niso nevarni in da ga je on videl že pred mano. Bolj nevarni so morski psi, katere skoraj dnevno vidimo plavati tudi v zalivu. On bo nadaljeval delo jutri, jaz pa si poštimam rano na glavi. Ni tako hudo kot sem mislil, samo dobra dva cm je dolga rana. A kar precej krvavim. Pri meni je problem ustaviti kri, ker vsak dan jem tablete za redčenje krvi. No vseeno jo nekako ustavim in vesel sem, da me ne boli glava ne rana.

Jutri grem jaz na njegovo barko in mu naredim vodo, zato ostajam tu še eno noč in odrinem na pot jutri zvečer. Popoldan ob 17. uri sem dobil vabilo na čaj in zraven so postregli še piškotke. Kasneje grem na svojo barko in si skuham čudovit karijev riž s piščančjim mesom. Zraven si naredim še solato in se kasneje najem do sitega. Pospraviti še moram včeraj nabrano sadje, saj sem ga včeraj še umil in do danes se je vse posušilo.

  • Na sliki so tukajšnji otroci, ki se vsak dan igrajo na obali

 

20.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja je bila res dobra. Raznovrsten krožnik dobrot, med katerimi smo lahko poskušali pečeno tuno, pečeno ribo wahoo, surovo mečarico dimljeno z brinovimi vejicami, riž, kuhan kruhovec, na ognju pečen pardižnik, itd. Domačini so se res potrudili in v hišo smo spet vstopili bosi, čeprav so na tleh plošče, podobne naši keramiki. Potem pa nam je še njihova snaha spekla nekakšno testo, ki bi bilo najbolj podobno našim princeskam, namesto kreme pa je dala notri domač zmrznjen sladoled s koščki sadja in vse skupaj prelila s čokolado, katero dela tukajšnji Schoko-mann Manfred.

No ker nam ni bilo dovolj druženja pri domačinih smo naredili nekakšne after party še na Indigu. Vsak je prinesel s svoje barke nekaj piva, kakšne kekse in smo se družili do enih zjutraj.

Zjutraj so moji sosedje še spali, jaz pa sem se odločil, da grem obiskat tukajšnji slap in potem grem še do Manfreda. Torej najprej z dingijem do kopnega, potem pa pot pod noge in po dobri uri in pol  pridem do čudovitega slapa. Prava paša za oči in ušesa, pravo nasprotje proti slapu na otoku Fatu Hiva. Splačalo se je priti moker od potu, saj je bila pot kar naporna čez pravo đunglo, ki jo sestavljajo palme, divja drevesa, ovijalke in res visoki in debeli bambusovci. Potem pa se ti odpre pravi razgled na nekaj lepega. Zamislite si slap, deročo vodo kako pada v globino, spodaj pa čisti tolmun v katerem sem se kasneje kopal. Nad slapom dve visoki palmi in nebo je svetlo zaradi sonca. V to skrito kotlino pada posebna svetloba in zato ima na trenutke voda rdečo barvo, na trenutke zeleno, potem spet modro,…. Uffff… Slečem se do golega, saj sem tam sam in grem v vodo. No ja, prvo minuto je bilo »brrrr« čeprav ni tako hudo hladna voda, spet naslednjo minuto je bilo dokaj prijetno, potem pa je bilo že tako super v tej vročini 30°C, da že skoraj nisem hotel iz vode. Voda je globoka približno meter in pol, zato tudi zaplavati ni problem.

Žal sem moral pot nadaljevati še kakšnih 2,5 km, malo nazaj, potem spet malo v drugo stran do čokoladnega moža Manfreda. Že na vhodu na njegovo posestvo se zavem, da je možak posebnež. Ko pridem do njega pa spoznam, da je res še večji posebnež. Hišo si je uredil v nekakšni dolini, na posestvu pa ima približno 180 kur, petelinov in piščancev, kot sam pravi. Potem zagledam še tri pse in nekaj mačk, za katere se pohvali, da jih ima 25. Vse pa se prosto sprehaja po dvorišču. Menda ima mačke zato, da mu s kremplji praskajo drevesa kakavovca, kar je menda zelo dobro za drevo, saj takšno obrodi 2x več plodov. Narediva še pokušino raznovrstnih čokolad s poprom, makadamijo, raznimi sadeži, itd. Zraven mi pove, da je že 30 let tukaj in da se je moral lotiti nekega posla. Z ženo sta se domislila izdelave čokolade in zdaj imata čokoladnico. Glede na kure, mačke, ter še kakšno nehigiensko, raje ne pogledam kje dela čokolado, le kupim eno tablico 120 gr in se mu zahvalim za vse.

Potem že skoraj v večeru pridem na barko, si naredim večerjo in verjamem, da bom danes šel prej v posteljo. Tudi radio VHF miruje v tišini, zato ga raje ugasnem, da se le-ta ne prebudi.

Naporen dan je bil danes, jutri bom še nekaj naredil po barki, narediti moram še vodo z mojim čarovnikom Rainmanom, speči kruh, če ga slučajno ne dobim v tukajšnji vasici, potem pa mislim, da bo to moja zadnja noč na Markezih.

 

19.06.2018, zaliv Hakahetau, otok Ua Pou, Markezi, F.P.

Zjutraj spijem kavo in pripravim barko, ter dvignem sidro. Zapuščam otok Nuko Hivo in odplul bom cca 30 NM stran na še eden otok Markeškega otočja. Nisem se še odločil kje bom sidral, a verjetno bom najprej izbral zaliv Hakahetau, saj sem prebral, da je tam lep zaliv z majhno vasico, ki šteje komaj par hišk, ima pa domačo pokušino avtohtone hrane in poskusil se bom dogovoriti za kakšno pokušino, pod pogojem, da sem lahko zraven, ko se bo le-ta pripravljala in kuhala. Rad bi videl kako se nekaterim domačim zadevam streže v tukajšnjem loncu.

Izplujem iz zaliva, kjer sem sidral nekaj zadnjih dni in plujem proti otoku. Danes ni potrebno nikogar pozdraviti, nikomur reči adijo, saj so vse tri barke odšle na drugo stran otoka v zaliv, kjer bodo menda prespali na plaži ob tabornem ognju. Zunaj me pričaka veter z močjo 15 do 18 vozlov in po dolgem času je to točno tak veter, ki ga potrebujem za dobro in hitro jadranje. Temu se reče pravi veter, ki pa ga žal skoraj nikoli ne ulovim. Pa saj nisem edini, vedno nekomu od nas manjka ta veter, ki je idealen. Jadra so se napela, barka drsi po vodni gladini s hitrostjo 5,5 do 6 vozlov in meni se smeji. Hitro bom na drugi strani. In res, 29 NM preplujem v petih urah in desetih minutah. Wauuu… lepo je šlo danes. Hitro sidram, ter se ne morem nagledati čudovite narave. Barve, ki se prelivajo iz svetlo zelene v skoraj črno, siva v belo, temno zelena spet v svetlo zeleno,…. Ni da ni. Na vrhu hriba nad zalivom pa stoji sedem špičastih vršičkov. Čudovito. Skuham si kavo in si naredim piškotke, ko se po VHF postaji razleže glas: Indigo Indigo,… itd. No lepo, sem vedel da ne bom sam. Povedo mi, da dve barki prihajata za mano in naj jima pripravim prostor za sidranje. Hahaha, prostora je dovolj, torej bo ta klic pomenil vse kaj drugega. In res, čez slabo uro so že tu in sidrajo tudi oni. Povedo mi, da so me zjutraj ob odhodu spoznali po rdečih jadrih, ko sem šel iz zaliva. No super si mislim, jutri zamenjam jadra, rezervna so modre barve. Nekateri od njih ne zdržijo dolgo na barkah in gredo na kopno, jaz ostajam na barki. Čez pol ure že slišim dingija in eden od kapetanov mi pravi, da je rezerviral pri domačinih mizo za večerjo za vse. Menda je zelo poceni, zato mi ni treba kuhati na barki. No lepo, zdaj pa mi že drugi urejajo prehrano. No saj je vse v redu, le če se to današnje druženje spet ne sprevrže v kakšen nor party.

Kako je bilo izveste jutri.

 

18.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Sinoči sem res odšel na barko v letni kino in tam je bil res pravi kino. Ufff…kaj vse imajo ljudje s sabo. Pogledali smo si en film, a ta film smo si pogledali v ogromnem kokpitu, film se je preko LED projektorja vrtel na velikem belem platnu in na mizi ter vsepovsod v kokpitu je bilo precej kokic. Wauuu….. Ko se je film končal, prične deževati in hitro moram zapustiti družbo, saj imam na barki odprta okna in lahko se kaj hitro zgodi, da imam v barki akvarij. Po eni strani mi je to odgovarjalo, da sem se umaknil v tišino, zato sem na barki prebral še nekaj strani knjige, nato pa sem odšel spat. Pa saj sem bil potreben spanca.

Zjutraj so me prebudili kolegi, ki so dvignili sidro in odhajajo v drug zaliv. Jaz danes še ostajam tu, saj imam kar nekaj dela. Moram v trgovino, da nakupim stvari za nekaj dni, ko bom na morju in na atolih, saj ne vem kako je tam z raznimi potrebščinami. Vem da so tam manjša naselja, morda kakšna manjša trgovinica, a vprašanje, kakšne so tam zaloge in cene. Bolj varno bo, če osnovne stvari nabavim tukaj, čeprav kaj posebnega tudi ne potrebujem. Zato sem šel v trgovino in nakupil nekaj stvari, katere sem potreboval, nekaj zelenjave in potem sem šel nazaj na barko. Pripravim še kanistre za rezervno gorivo in grem na bencinsko črpalko, ter nabavim še 80 litrov nafte za motor in 10 litrov bencina za mojega čarovnika, ki dela iz slane vode pitno vodo. Marsikje ne moreš do bencinske z barko, zato ti je edini izhod z dingijem do obale, potem pa pot pod noge do bencinske, ki je namenjena avtomobilom. OK, do tu je vse v redu, tokrat pa sem moral ob oseki zlesti na ravnih lestvah na vrh pomola. Razmišljam kako bom spravil polne in težke kante v dingija? Globine je vsaj 3,5m. Ok, z eno roko se držiš za lestev, z drugo držiš kanister, s tretjo pa si približaš čoln, da lahko vanj položiš kanister. Ampak pišuka… tretje roke pa nimam! Bom že nekako. In sem res, prosil sem tam enega delavca če mi pomaga in mi je priskočil na pomoč, se zavedajoč, da je tu res nerodna stvar za nas navtike.

Ravno začnem rezati male limone, da si naredim liter in pol limonade, ko se nebo naenkrat zapre, naredi se megla, dež pa tolče po barki kot za stavo. Ahhh, ko bi vedel bi nalovil to silno deževnico za v tank in bi bil le-ta v desetih minutah poln. Skuham si še kavo in potem odnesem na kopno še smeti. Že je tu priprava večerje in kmalu bo tu spet noč… Ja res, tukaj dan mine enkrat hitreje kot se to dogaja doma.

 

17.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Sinoči sem komaj prišel z večerje na svojo barko, že sem moral na Norveški večer z Norveško glasbo in pokušino Norveške pijače AnkerDram. Vedel sem, če se odpravim, da bo to spet trajalo čez polnoč. No ta Norveški večer se je sprevrgel v party, skoraj do svita. Po moje, nihče v zalivu to noč ni spal, kajti če pomisliš na Norveško glasbo, pomisliš na njihovo tradicionalno pesem. No tokrat je bil večer v Norveškem rock`n`rollu.

Kljub vsemu sem po dobrih treh urah spanja vstal ob 8,30 in po kavi in zajtrku odšel na kopno v raziskovanje naselja, hiš, ljudi, običajev. Veliko sem fotografiral, nekaj materiala tudi posnel in štiri ure namenil hoji in svežem zraku. Ker je danes nedelja je bilo veliko ljudi pri maši, kasneje pa imajo družinska druženja in je v skoraj vsakem dvorišču prižgan BBQ. Tukaj je nedelja res dela prost dan in nihče ne bi delal ne v trgovini in ne doma. Tukaj pravijo, da je to dan za počivanje, družino in prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko sem si ogledal posnete fotografije in jih uredil, ko prideta na kavo dva člana posadke iz SY Isis II., nato še dva in SY Cajucita in že pade dogovor, da je danes na SY Cajucito večer filma in da se dobimo tam. Ker mi ti partyi počasi presedajo, sem jim hvaležno odklonil vabilo z izgovorom, da imam danes delo s pisanjem bloga, nekaj za revijo, nekaj za…..

Ko so odšli z barke se res spravim k pisanju tega bloga, ko priplujeta k barki dva dingija. V njih sta oba kapetana omenjenih bark in nič meni nič tebi se usedeta v kokpit, kot da sta tu doma. Potem me vprašata še enkrat če pridem na filmski večer, ker če ne, bosta pripeljala vse ljudi na mojo barko. Da resno mislita vzameta iz žepa ročni radijski postaji in ju vključita na kanal 16. Vem da sta ta dva res malo nora, čeprav se jima šestdeseta leta ne poznajo. Zdaj tudi vem, da drži stari pregovor: Bolj star, bolj nor! Ko jima le obljubim da pridem, samo da me pustita dve uri na miru, da napišem blog, ter si pripravim večerjo, le odideta z barke. Welcome to the Three Blue Eye`s Captain`s Club!

Torej mi ne preostane kaj drugega, kot da danes zvečer zaženem motor na dingiju in se tam tudi prikažem. Saj ko bom odplul od tod, bo nekaj dni prijetno v samoti.

 

16.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja je dobro uspela, prijetno druženje, ki se ni razvilo dolgo v noč. Pa saj pravijo, kar je kratko je tudi sladko. In tudi danes bo sladko. Kar nekako smo se navadili na vsakodnevna druženja.

Že zjutraj je posijalo toplo sonce in dan je bili veliko lepši, kot včerajšnji, ki je napolnil otok z dežjem. Po izpiti kavi in zajtrku sem šel na obalo, malo raziskoval in fotografiral lepote tega otoka, potem pa sem moral zaviti še v trgovino, da sem kupil nekaj stvari, ki so mi pošle v hladilniku.

Srečam še Davida, ki je doma na otoku Reunion (otok blizu Madagaskarja) in greva skupaj do trgovine, saj tudi on potrebuje nekaj sestavin za večerjo. Danes je bil že zgodaj na ribji tržnici in kupil je čudovit kos tune. Povabi me na večerjo, saj bo delal tatar tuno, ki je menda samo polita z vročim limoninim sokom, potem pa se menda to marinira nekaj ur. Po marinadi preden postreže doda zelišča, ostalo zelenjavo in vse to trdo zloži v model ter da v hladilnik, saj se ta jed je hladna ob vroči prilogi, kar je menda po navadi pečen krompir. To je hrana z njegovega otoka, zato z veseljem sprejmem vabilo. No večerja je pri njih ob petih popoldan, tako da je to zame šele kosilo. Še prej pa mu rečem, da jaz poskrbim za sladico.

Na barki sem spekel biskvit za torto, nato pa sem naredil nekakšno vanilijevo torto s sadjem. Za prvo peko na barki, ni tako slabo.

Popoldan me pride na barko pozdraviti še sosed, Belgijec, katerega ime sem žal pozabil in skupaj spijeva eno malo pivo, saj pravi, da en kozarec popoldan mu odgovarja, drugače pa piva ne pije. Me pa zato on povabi na gin tonic, ki je redna pijača na njegovi barki in na snacks. OK, danes ne, morda pa jutri. Zraven se pogovarjava o svojih načrtih in plovbah in tako zvem, da bo prodal svojo 58 feetno barko in bo poskušal najti delo z družino v Novi Zelandiji, saj je doma vse prodal in namerava začeti novo življenje. Je arhitekt in pravi da zanj ne bo problem najti službo, večji problem bo za otroka, ki sta stara 22 in 20 let. Tako slišiš mnogo zanimivih zgodb in včasih se kar vživiš v pripovedovanje le-teh.

Ko že ravno odhajam na večerjo, pride kapetan SY Isis II. in me vpraša če grem enkrat naslednji teden na drugo stran otoka, da je tam lep zaliv, na plaži bi zakurili ogenj in si tam ob ognju pripravili večerjo, nekaj spili, vsekakor pa bi potem prespali kar na plaži. Zanimivo, a mu ne obljubim, saj imam plan, da bi nekje v torek odšel z otoka. Morda se ustavim še ne malem otočku Ua Pou, ali pa kar zaključim po skoraj mesecu dni  raziskovanja tukajšnjih Markeških otokov. Čakajo me Tuamotu atoli…

Opažam, da je ta pacifiški del tako lep, drugačen od atlantskega dela, sploh od nič vrednih Karibov in prav imajo tisti, ki pravijo, da otoke Tihega oceana ne prepluješ v enem letu. Vzeti si je potrebno veliko več časa.

 

15.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Zvečer sem šel na obalo in kar kmalu me najde ostala družba, ter gremo skupaj na ogled mesta Taiohae. Privabi nas zvok bobna in tolkal, zato se napotimo proti njemu in kaj kmalu zagledamo vajo plesalk, ki plešejo tukajšnje plese. Boben igra prava tetovirana Polinezijka, na tolkalih pa sta dva Polinezijca, ki sta tako skladna, da je to skoraj težko verjeti. Tudi Polinezijke so tetovirane, sicer so bolj baročno oblikovane, a njihova polt, nasmeh in tiara v laseh prikažeta, da so to prijazni ljudje.

Ko končajo s plesom, nas povabijo na ogled vaje avtohtonih plesov in pesmi, ki bo tudi tukaj na tem mestu, a šele čez eno uro in pol. Seveda pridemo, obljubimo! Potem gremo v trgovino, kupimo pivo ali dva in gremo vsi skupaj na obalo ter kar tam ob čudovitem pogledu na nebo, na morje in barke počakamo do predstave. Pravzaprav je bila to vaja in bilo je res čudovito. Pesmi v avtohtonem jeziku, ples ki ponazarja še čas, ko so živeli še ne podjarmljeni,…

Zvečer smo vsi lačni in skočimo še v bližnjo restavracijo na večerjo. Sicer ni bilo tako poceni kot zadnjič, a tukaj imamo navado, da vsak plača sam kar pije in je, zato ni skupnih računov.

Ko smo ob polnoči prišli do dingi pontona nas je presenetilo, ker je le ta betonski in zato se mu je poznala oseka, kajti popoldan smo prišli še po plimi. Kar nekaj dingijev je bilo »obešenih za vrat« in so viseli navzdol, čeprav je razlika med plimo in oseko tu 1,7 m. Zvečer v trdi temi komaj najdem svojo barko. Hehehehe,…. Naslednjič si jo svetlobno označim.

Noč je bila nemirna, a ker sem bil utrujen še od prejšnje noči, ki je bila namenjena plovbi, sem potegnil s spancem krepko v dopoldan. Naredil sem si kavo in ravno takrat je pričelo deževati in je deževalo kar nekaj ur, seveda s krajšimi presledki.

Da mi dan mine hitreje, sem skočil v mesto, šel v trgovino, nabavil nekaj nujnih stvari in začel kuhati bosanski lonac. Ne bom ga kuhal v navadnem loncu, saj imam ekonom lonec in bom namesto 6 ur kuhanja zamenjal za kuhanje v slabih dveh urah. Za danes imam povabljenih na svojo barko kar nekaj ljudi, seveda je to stalna družba, zato bomo poskusili nekaj specialitet iz bivše Juge. Dva od teh sta že bila na Hrvaškem in v Bosni ter se spomnita mesa na žaru in čevapčičev. Da ne bodo mislili da je specialiteta samo to, bo danes na moji mizi pravi bosanski lonac, ki bo soupadal z današnjim praznikom. Seveda še poskrbim za avtohtono glasbo in spet bo veselo druženje. Kmalu se razidemo in vsak gre po svojih poteh, morda pa se še kje srečamo.

 

14.06.2018, zaliv Taiohae, otok Nuku Hiva, Markezi, F.P.

Včeraj, še malo pred nočjo sem dvignil sidro, ter odplul proti otoku Nuka Hiva. Do otoka je cca 90 NM in zato je najbolje odriniti pred nočjo, pluti ponoči in zjutraj sidrati ob belem dnevu, saj je tu v zalivu vedno polno plovil.

Plovba se je že začela dobro, saj je pihal JV pasat z močjo 12 do 16 vozlov. Valovi so bili komaj nekaj čez meter, morda meter in pol in kaj si lahko človek zaželi boljšega za nočno plovbo? Pozna se, da sem očistil trup barke v nulo, zato je barka poletela enkrat celo 7,1 vozla, drugače pa je bil nekakšen povpreček 5,5 vozla. Pravo nasprotje proti tistemu, kar se je dogajalo na prečenju čez del Tihega oceana. Zdaj se vsaj tolažim, saj večina plovil pride na Markeze s takšno poraščeno barko ali še s slabšo. Tudi moj povpreček prečenja je bil soliden, saj jih kar precej potrebuje od Paname do Markezov od 35 do 45 dni. Ravno tu se je zgodilo, da sta dva kolega plula 51 dni, saj sta imela probleme z avtopilotom in sta 3300 milj »drgnila« na roke!! Wauuu… In na največjo nesrečo, je eden od njiju na svoji straži 150 NM pred Fatu Hivo le pritisnil avtopilota in ta je za čuda spet delal. Da dol padeš! Tu se dogajajo res čudne stvari. Ravno prej, prav tu v zalivu Taiohae, je kolega prodajal nekemu Francozu svoj izvenkrmni motor, ker je padel v vodo in elektronika ne dela več. Ko pa ga je Francoz prižgal, se je ta zagnal,  kot da je ravno prišel iz trgovine. Ne vem, kako se bosta zdaj zmenila, saj je zadeva postala malce čudna. Kolega ga zdaj noče dati od sebe ker dela, drugi ga spet želi imeti, ker je bil takšen dogovor in se je spet zapletlo.

Kakorkoli, noč je bila mirna, plovba fantastična in ob šestih zjutraj, ko sem plul mimo otoka Ua Pou sem že videl obrise velikega otoka Nuku Hiva. Sidral sem v zalivu polnem bark točno po 16,30 urah plovbe in preplul sem točno 90,2 NM. Malo za mano sta prišli še SY Isis II. in maloprej še SY Cajusito, ki me je presenetil, saj je kapetan rekel, da še 3 dni ne gredo nikamor. No zdaj je tu in najprej so se povabili k meni na turško kavo in kurkumine palačinke, sami pa so še povabili SY Isis II. da se mi bo splačalo peči. Menda so če se količinsko pečejo bolj dobre. Haloooo, to ni golaž!  A OK, ni problem, le počakajte, da jih prvo spečem.

Popoldan je minil v peki palačink, potem v kuhanju kave, obiskih na barki,… Ko so odšli sem moral še  raziskati kaj mi žre elektriko,… pa sem ga potem le našel »požeruha«. Spet mi je mrknil še en 4 leta star servisni akumulator. Tako pač je to, ko menjaš enega po enega, kar je najslabše, kar se ti lahko naredi. Zdaj bom pač do Tahitija ali celo do Fidjija samo z dvema akumulatorjema in samo s 300 Ah v shrambi. Tam pa vidim, morda kupim tam vse tri nove. Kaj bo rekel avtopilot pa zvem že čez nekaj dni, ko bo spet prva nekaj dnevna plovba.

 

13.06.2018, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včeraj sem šel z dingijem na obalo in ker so bili na obali visoki valovi, ki so se odbijali visoko v zrak od pomola, sem se odločil da teh 300 m preveslam, motor pa pustim na barki, saj bi mi motor odtrgalo z dingija in ga razbilo ob pomol. Priveslam do obale in že sem v trenutku moker, v dingiju pa je cca 60 litrov vode. Potegnem dingija ven in ga odnesem 50 m stran, kjer valovi ne dosežejo kopnega. Iz nepremočljivega nahrbtnika vzamem še brisačo in perilo, ter majico in hlače. Na pipi pri pomolu se malo umijem, obrišem, preoblečem in grem na večerjo.

Hitro najdem Chez Jimmy Restaurant, a me dočaka prvo presenečenje, saj je pred vhodom veliko obutve, predvsem japonkov. Pred vhodom v restavracijo se je potrebno sezuti in pot nadaljevati bos. OK, sezujem se in takoj najdem prijatelje, saj sta v celi restavraciji samo dve mizi, en velik biljard in namizni nogomet na ročke. Naročimo hrano in ko jo Jimmy prinese na mizo vidim, da je bila celo dvojna izbira. Dva jesta hobotnico, kuhano v kokosovem mleku, potem pa popečeno z neko domačo zeleno travo in trakci sadeža papaye. Poskusil sem in ni slabo. Jaz sem si naročil divjega prašička, ki je bil kuhan v kokosovi vodi, potem pa pečen v ponvi, ter prelit z gorčičnimi semeni in gorčično omako. Boljša izbira! Pri obeh pa je bila priloga pečen na lističe narezan  sadež kruhovec. Piva tukaj ni v restavraciji pri Polinezijcu Jimmyu, zato smo ga šli kupiti v sosednjo trgovino in to je tu dovoljeno. Zabavali smo se še dolgo v noč, z Jimmiyem sem igral biljard in rezultat je bil: Slovenija 1 – Polinezija 0. Ne bi pa šel z njim v ring, saj je včasih treniral sumo borbo, zdaj pa se je odločil da bo gostinec, tehta pa 130 kg. Zvečer pred odhodom plačamo še hrano in večerja stane 7 € po osebi, kar je prvič, da sem na Polineziji dobil nekaj poceni, čeprav nisem jaz plačal večerje.

Pot z dingijem je bila spet znanstvena fantastika in spet sem se kopal ob polnoči. Zdaj sem vsaj zvedel zakaj je tako. Tu drugače ni takšnih valov, a ker je slabo vreme na Gambierih, se je veter obrnil in piha v zaliv ter prinaša visoke valove. Tako je dva, tri dni, potem pa se umiri.

Noč na sidru je bila nemirna, rolajoča, nič kaj prijetna. Ker sem jedel svinjino in pil pivo se je bolečina zaradi putike še povečala in noč je bila naklofensko tabletomanska, ter kar precej neprespana. Hmmm….. pa sem vedel da ne smem grešiti…

Dan se je pričel s kavo in razmišljanjem, kaj bom počel danes, saj se mi na obalo še ne ljubi, malo zaradi bolečin v nogi, malo zaradi razburkanega morja. Kasneje se le lotim peke palačink s kurkumo in bananinim nadevom, v katerega sem dal malo ruma in sladkorja. Dobre so, mmmm…. bile so dobre…

Ko pogledam proti obali in razmišljam, da bi rad bolje spoznal to vasico z nekaj hišami, se mi poraja vprašanje, če je na naslednjem otoku še kaj lepšega? Ni mi treba videti na vsakem otoku vsake stavbe, cerkve ali ceste. Evo odločitev je padla, ker je zdaj ravno moj popoldanski coffee time, skuham in spijem kavo, pojem tri piškotke in potem vse pospravim, pripravim, dvignem sidro in zaplujem eno nočno ruto do Nuka Hive. Otok je od tu oddaljen kakšnih 90 milj ali morda kakšno miljo več in ravno prav bom jutri priplul, da bom sidral v zalivu otoka v dopoldanskem času.


(na fotki pa Jimmy restaurant, moj divji prašiček ter lastnik restauranta Jimmy)

 

12.06.2018, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja me je prebudila z bolečino v nogi. Vedel sem, ampak res sem vedel kaj bo. A kaj ko smo včasih ljudje takšni, da se nam zahoče jesti ravno tisto, kar ne smemo. Jaz sem si za večerjo naredil fižolovo solato s čebulo in česnom, notri sem narezal še en paradižnik, vse skupaj zmešal z olivnim oljem, saj bučnega nimam in glej ga zlomka; ob štirih zjutraj me je prebudila gospa putika. Ni druge kot vzeti Naklofen in si skuhati kavo, ki pa tudi ni najboljša za putiko. A če ne smem tega, pa onega, pa tistega,… naj jem zrak? Pustimo to nadlogo!

Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja, prične pihati in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Lepo jadram in lovim ribe, ki danes ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar, razen delfine in potem pred otokom srečam še dva  kita orki. Bili sta oddaljeni 300 metrov od mene, a sem ju prepoznal po plavuti, ki jo upogne. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima še sledil kakšne dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje.

Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo in tako jaz počasi ostajam brez vab. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib, ali kot bi Bosanci rekli: »Skuplja pita nego tevsija!« (opr: tevsija – plitka posoda, po navadi aluminijasta, v kateri se peče pita)

V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM in v zalivu sta dve barki. Ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njemu precej rolajoče, če ne najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo? Nabijalo ga bo v betonski pomol. Slabo si si to naštimal Jasmin, si rečem in si grem kuhat kavo.

Zvečer sem povabljen na večerjo k enemu od domačinov, skupaj s posadko SY Cajucita. Zato blog oddam malo prej, da ne bom prejel preveč mailov z vprašanji, če danes bloga ne bo. Je je blog….

 

11.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Tokrat sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem 9 ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo.

Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, potem pa sem ves dan nekaj »prčkal«. Okoli 12 ure dobim obisk, pride kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru pove, kako mi po eni strani zavida da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo spričkajo ali so kot temu rečemo, nosasti, a vendar vem, da se vse uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta.

Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič, na mojem partyu pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj moram biti ob petih popoldan pri gospe, ki mi bo narisala tapo. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo.

Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi in se mi zdi lepa, ter polna. Ni še čisto gotova, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim in pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske, itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat ga fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je res borna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je gotova, Desiree se še podpiše, nato se fotografirava skupaj s tapo in ko že hočem iti še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in en kipec iz tikovine. No, potem sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Bravo jaz! Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo.

Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu, saj je tam še kakšen otok Markezov, ki ga nisem videl in obiskal.

 

10.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Pravijo, da se lahko imaš v manjši skupini bolje kot v veliki. In točno to se je zgodilo sinoči, ko nas je bilo samo šest in smo imeli dober party na Indigu, ki je trajal do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega kar spada zraven, več kot dovolj. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo čeprav so včasih razlike v letih večje, družimo dokler smo skupaj in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanim z mnogimi otoki in otočki.

Že včeraj so me domačini, mlajši fantje od mene, stari nekje do 40 let, povabili če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri, jaz, moj kolega Španec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dva kopja in vsak je imel za pasom mačeto. OK, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še česa drugega, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja je bil to videti bolj odojek, kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok in dva sta ga odrla, ter pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in že sta imela ogenj. Po
dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli, skupaj s pečenimi bananami, pili kokosovo vodo,… res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne hvala!

Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki  sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.

Popoldne sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Špancem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč.

Pa je minil še en dan….še eden dan od mnogih na Tihem oceanu…

 

09.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Včeraj je več ali manj cel dan padal dež, danes sije sonce. Očitno tisti rek drži, da za vsakim dežjem posije sonce. Kot sem že včeraj po tihem najavil, se je res zgodilo, danes je zapustilo sidrišče vsaj 8 plovil in na sidrišču so do večera vztrajale le tri barke, potem pa se je pokazala še ena in sidrala med nas.

Današnji dan se je začel zelo zgodaj, saj sem že zgodaj zamesil kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober ko je še svež in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in na njega natresti malo popra in soli. Mmmmm….

Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil kaj velikega, raje nekaj manjšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od indijancev Kune kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma, eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl kaj lahko najdem še v naslednjih dveh treh dneh, kolikor mislim ostati še na tem otoku.

Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Povabim ju zvečer na Indigo na kavo ali na pivo in se z veseljem odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet bo prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naš party.

Proti večeru si naredim večerjo in porabiti je potrebno nekaj zelenjave, ter dve banani za kuhanje in pečenje. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in bo jed čudovita.

 

08.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Vremenska napoved je danes napovedala prijetno vreme za daljši sprehod. Zato sem se po kavi in zajtrku odpravil z dingijem na obalo, kjer srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t.i. štop. Danes pravi da je čakal mene, če se slučajno pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi da bo počakal na trajekt ter se odpeljal na Hiva Oa. Žal Ditrich…

Nadaljujem peš pot, saj sem se odločil da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej falil, saj je na sredi moje poti začel padati dež. Nekaj časa sem vedril pod enim drevesom, nato pa je pojenjal dež in jaz sem šel dalje, saj nisem iz cukra in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol, sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa in ker je v tem času malo vode, je ta slap bolj neprimeren za videti, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in grem nazaj v dolino. Potem mi vmes še spodrsne in padem z nogo v eno luknjo in na srečo ostane noga cela, le na nekaterih mestih se je pokazala kri, saj sem zgulil kožo. Vesel sem, da ni kaj hujšega.

Nadaljujem pot skoraj do čistine, tam se v potoku umijem in spet se ulije dež, še bolj kot prej. Hitro skočim pod eno veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še enega manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo Angleško, jaz pa skoraj nič Francosko še manj pa Polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh samo z eno leseno steno ločenih prostorov. Eden prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom, nerazpoznavne barve, saj je po njemu iz lonca kipelo nič kolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici in na njih je zloženo več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola, to je jedilnica. Za steno pa je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan in mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se in ko želim plačati, pa pravi da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še eno skupno fotografijo in ker je dež pojenjal sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.

Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico z dvema piškotoma od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že celo popoldne dežuje se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, saj se na tem otoku ne da prijaviti. Danes bom verjetno bolj kratek z elektriko saj ni ne sonca, ne vetra in morda bo potrebno pred spanjem za kakšno uro prižgati motor.

 

07.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Sinoči sem odšel na boat party in še sreča, da se je vse dogajalo na veliki 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, en Irec, dva Francoza, dva Katalonca (ne Španca!!), ter moja malenkost iz slovenske podalpske držvice. Bilo je luštno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali kako se v Slovenščini sliši recital Povodnega moža. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj. Super!

Zjutraj po kavi se zapeljem z dingijem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše, Fatuiva in ne kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje z nekaj hišami, trgovinico, šolo in seveda pravega naselja ni, če ni v njem tudi cerkev. Včasih o imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem Francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani, ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti kaj takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo nič na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici in vsi me z nasmeškom pozdravijo in počutim se dobrodošel. Bravo Fatuiva! Moja ocena za ta otok je 5+.

Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje, ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet čez naselje in ustavi me prijazen možakar, in me nagovori v dobri angleščini in me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.

Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu in potem si skuham že skoraj večerno kavo. Zvečer si naredim še večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo potrebno jesti, kajti zajtrk je bil kaloričen in močan.

Moji kolegi na barkah danes počivajo in ko sem se ustavil pri Katalonski barki, sem izvedel, da so vsi na postu, kajti nič jim ne paše ne jest ne piti. Seveda, saj je včeraj pasalo Hinano pivo, rum punč, nato je bilo potrebno testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100% agave, Braastad konjak, Jinro – korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne škrti.

Jutri je nov dan in menda bo spet sijalo sonce.

 

06.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Pa sem se končno naspal, niti slišal nisem, kdaj je SY Zana dvignila sidro in odplula. Bili smo le kratek čas skupaj, a bilo ga je dovolj za prijaznost in druženje.

Dopoldan sem šel v vodo in očistil vodno linijo, kajti v tem Tihem oceanu se očitno barka zelo umaže, čeprav je videti voda dokaj čista in bistra. Nadenem si plavutke, masko, vzamem posebno gobico v roke in že sem v vodi. Včeraj je ena gospa vpila, ko je videla več kot dvometrskega skata. Borut mi je včeraj rekel da je videl dva velika. Jaz tukaj nisem videl še nobenega in važno je samo da ne pridejo tisti, ki imajo plavut na hrbtu, čeprav je zrh kar precej povsod v Pacifiku. No ja, povsod je isto in enako, nad tri metre ali nad trideset metrov… le dol ne smeš gledati, vedno gor in potem je vse v redu. V dobrih pol ure sem očistil vodno linijo in barka je spet lepa. Hitro skočim ven iz vode, se stuširam potem pa delam vodo, saj mi jo je zmanjkalo v zadnjem tanku, kakor mi je zmanjkalo vode za pit. Mimo barke se pripelje sin od Gotteja in me povabi na njihovo barko, da si ogledam 55 čevljev veliko lepotico, čeprav je stara 30 let.  Barka je res lepa, lep je les, lep je salon, kopalnice, spalnice,… ni da ni. V centralnem kokpitu spijem še Coca Colo, se malo pogovorim in grem na svojo barko. Barki sta narazen dobrih 100 metrov in spet me dobi dež, saj je danes že 10 krat deževalo.

Na barki pregledam še zelenjavo in sadje ter ugotovim, da sta dva manga bolj mehka, zato si naredim sadno malico, da mi sadje ne propade.

Kasneje demontiram še vetrni generator na drogu, pogledam če so žice dobro spojene, če vse štima in vse nazaj privijačim kot je bilo. Zdi se mi, kot da nekaj ni v redu, a vse kaže da je. Vmes me na radijsko postajo kliče še Bill, ki z novo posadko prihaja sem. Pravi, da je na Hiva Oa dolgčas, ker sem šel in je priplul za mano. In res v dobre pol ure je sidral pred mano. Spet bo pestro!

Zvečer si naredim tunin steak po angleško v poprovi omaki, za prilogo pa solata. Na barko nekdo potrka in še preden pogledam ven mi pravi: »Jasmin, danes je pri meni party in bar se odpira ob osmih zvečer. Udeležba obvezna!« Bil je to viking Gotte in še preden sem lahko kaj rekel, mi je le pomahal in odšel dalje. Tako je to, ko imaš na 3 metre dolgem dingiju vpeto zverino od 15 konjev in potem bolj letiš po zraku, namesto da bi plul po vodi.

Blog je napisan, ura je že nekaj čez sedem, pošljem še slikco našega zaliva (penisi so na levi ) in se grem urediti za party. Ta čas pa bo Iridium že verjetno zmlel in poslal tekst in fotko.  Vam pa želim lep in prijeten četrtkov dan, jaz sem še vedno v sredi.

 

05.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Jutranje prebujanje na otoku Fatu Hiva, na sidrišču v Deviškem zalivu. Moja Francoza sta besedo Vierges prevedla drugače, da je to zaliv treh penisov, saj če pogledaš na levo stran, tam res stojijo trije penisi. Kakorkoli, morda so pa vsi trije še nedolžni in zato Deviški zaliv.

Moji trije štoparji so sinoči prespali pri meni, zjutraj pa smo se učili kako pripraviti turško kavo iz Barcaffeja. In vsi so bili navdušeni nad mojo skuhano turško kavo, saj sem jo njim pripravljal prvič, na tradicionalen način, torej kako v đezvi kavo popečemo, potem kako dodamo vrelo vodo in kako se pena dvakrat dvigne in ostane kompaktna. Nato pa je malo za tem, ko je videl barko na sidrišču prišel z dingijem še Norvežan Gette, ki je kar povedal, da je prišel na turško kavo, ki je zdaj edina dobra kava, ter kje naj kupi Barcaffe ali kavo, kjer je đezva naslikana. Malo smo se še pošalili z njim, nato pa sem mu seveda skuhal želeno kavo in druženje se je nadaljevalo še kakšno uro. Z Gettejem se poznava še s Hiva Oa otoka, kjer smo bili dvakrat skupaj in se imeli presenetljivo prijetno, ter je že pil mojo kavo ter se navdušil nad njo.

Potem sem kot po dogovoru potegnil iz skladišča še ene plavutke, še dve maski za potapljanje in tri lopatice s katerimi smo vsi trije moški odšli v vodo in očistili podvodni trup barke in del kobilice. Zdaj je barka čista in gladka, ter pripravljena za nadaljno plovbo, ki pa še ne bo kmalu, saj nameravam na tem otoku ostati vsaj nekaj dni.

Moja začasna posadka me je kot po dogovoru nato zapustila in so odšli svojo pot, jaz pa ostajam sam na barki. Malo za tem pride kapetan SY Zane in malo poklepetava, nato pa me povabi na njihovo barko na kosilo, kao v zahvalo, ker sem jim pripeljal nakupljene stvari iz otoka Hiva Oa. Ok, sprejmem in ob določeni uri sem tam. Malo poklepetamo, sploh se podružim z otrokoma, nato pa mi naredijo presenečenje in mi voščijo za nedavni rojstni dan. Dobim čudovito in uporabno darilo, regulator za vetrni generator, saj je Borut prebral na blogu, da se mi je pokvaril. Super darilo, ki sem ga bil zelo vesel. Nato pa sem dobil še darilo od otrok, ki pa sta v tistem času žal morala s sosedi oditi na dogovorjen izlet. Ufff… dobil sem celo posodico originalnih domačih keksov, narejenih z njihovimi rokami, ter pakirani v lepi embalaži s trakom in mašnico. Baje je bila to njuna želja in ker vesta, da imam rad kekse ob popoldanski kavi sta se potrudila in spekla kekse samo zame. Potem mi še dajo 7 let star rum, ki sta mi ga za rojstni dan preko Boruta poslala Nivia in Rok iz Paname. Kaj naj rečem? Nekatera nova prijateljstva so res čustvena in lepa. Hvala vsem prijateljem za darila in ker so se že v naprej spomnili mojega rojstnega dne!

Zvečer sem že montiral nov regulator za vetrni generator in upam, da bo sedaj dovolj elektrike tudi od vetra, ne samo od sonca.

Danes piha močan veter s hribov na sidrišče in ni nič kaj prijetno, upam le, da bo sidro zdržalo.

 

04.06.2018, Fatu Hiva, F.P.

Zgodnje jutranje bujenje z budilko, nato je sledila kavica in moral sem v mesto še pred sedmo uro zjutraj. Seveda ustavim na štop prvi avto, ki je pripeljal mimo, nato pa v mestu skočim na pošto.

Po obisku pošte in urejenih stvareh se dobim še z mojo novo začasno posadko, kateri sem obljubil, da jih prepeljem iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Hitro še kupimo kruh in gremo na barko. Ura je pol devetih zjutraj. Dvignem najprej krmno sidro, nato še s premca in zaplujem proti otoku Fatu Hiva, ki je okoli 48 NM oddaljen od otoka Hiva Oa. Z mano sta dva Francoza in ena Švedinja. Posadka, ki je samo začasna, recimo temu štoparji na vodi, kar je od Kanarskih otokov čisto vsakdanja stvar, le v Jadranu tega nismo navajeni.

Veter je precej močan, saj piha med 18 in 24 vozlov, valovi pa niso kaj dosti visoki, le redki dosegajo dva metra. Ampak, kam piha veter in kam se podijo valovi si lahko samo mislite. Želel sem si, da bi bilo drugače, a žal ni. Imam napeta jadra in orcam kot da imam performance barko. Trenutno se mi zdi, da je kar nekaj balasta s trupa odpadlo. To ugotovim jutri. Po devetih urah in pol že v popolni temi sidram v deviškem zalivu otoka Fatu Hiva, ki je moj današnji cilj. Sidrišče je kar polno in težko je najti prazno mesto na primerni globini in ravno v tem času me spozna SY Zana, ki je na desnem boku in mi pravi, naj sidram desno od nje. Globina pri njemu je 30 m pri meni okoli 22, saj sem bolj ob obali. Ni kaj, sidram, za vsak slučaj v vodo vržem še krmno sidro. Prav nerad sidram ponoči v trdi temi, še bolj pa je nerodno, če je sidrišče polno bark, še bolj nerodno pa je ker imam samo 50 m verige za to globino. Če mi prostor ne bo všeč se jutri prestavim. Sidro za enkrat drži.

V tej kotanji od zaliva imam slabo povezavo z Iridiumom, zato upam, da bo šel današnji blog normalno čez satelit do moje  spletne strani.

 

03.06.2018, Hiva Oa, F.P.

Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!

Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.

Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.

Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.

Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.

Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.

 

02.06.2018, Hiva Oa, F.P

Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!

Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.

Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.

Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.

01.06.2018, Hiva Oa, F.P

Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.

No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.

Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.

Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.

Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok.  Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.

Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..

 

 

Maj – 2018

31.05.2018, Hiva Oa, F.P

Pa smo v zadnjem dnevu meseca Maja, meseca v katerem se je kar nekaj dogajalo. Ostal mi bo zapisan kot mesec dooooolge plovbe po delu Tihega oceana, mesec ko sem prišel do prvih otokov Francoske Polinezije, itd.

Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo in roko na srce sem prvič res zadovoljen z opranim perilom. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 PF, kar je cca 31,80 €.

Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tam kjer pač mora biti, sem ga še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice, itd v PVC zabojih s pokrovom, zdaj pa sem dal še nekatere stvari v vrečke. Vlaga se na perilu še prehitro pozna.

Kasneje sem šel v mesto in sama od sebe mi ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela tiaro za desnim ušesom, kar pomeni da je prosta, da išče moža ali fanta. No fantje, ženske se same ponujajo na otoku sreče in to z dobrim avtom, samo pogledati je treba kje stoji tiara (roža).

V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim za nekaj P.Frankov sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, pomaranče,…. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček, ter skočim še na internet, da vidim kaj se novega dogaja v podalpski deželici.

Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik in ustavi mi prijazen domačin s katerim se vpletem v pogovor. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih in odhajajo na delo na razne atole, na Tahiti, ter na druge otoke. Tukaj na otoku je cca  3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje kako se potem poročajo pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Dobra je ta! Pravim mu, da se zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta. Ste vedeli da so še v prejšnjem stoletju na tem otoku živeli kanibali?

Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu boxa v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica in sedaj je vse funkcionira kot mora. Nato po današnjem zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in poglej ga zlomka, spet je večer, kot vsak dan.

Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še nedokončana zgodba eNavtike,… potem pa še nekaj novega za enega novega naročnika. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.

30.05.2018, Hiva Oa, F.P

Danes bo blog na spletni strani očitno bolj pozen, a kaj naj, če se dogaja?

Že zjutraj je v naš zaliv priplula večja dostavna in oskrbovalna  ladja, ki pride na 14 dni in pripelje naročeno blago za trgovine, gostince, gradbince in seveda za ostale prebivalce otoka. Cel dan se je z ladje raztovarjalo, kamioni pa so vozili blago po cestah otoka.

Dopoldan sem bil spet delaven in sem očistil še desno stran barke nad vodo, kot se reče v nulo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari in potem sem poiskal wifi ter si v bifeju naročil malo pivo. Želel sem poslati na You tube tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem če ni moj IridiumGo hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.

Zvečer sva s kapetanom SY  Cajusito odšla na BBQ party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je inpresioniral kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so preko dveh kitar in enega bobna igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega uberem in ga prinesem na barko.

Zdaj napišem blog in vam zaželim še lahko noč!

 

29.05.2018, Hiva Oa, F.P

Ker sem šel sinoči prej v posteljo, sem danes zjutraj zato še malo poležal, da se izravna moja kvota spanja. Po kavi sem odpeljal vrečo z umazanim perilom do gospe s katero sem se dogovoril, da mi bo oprala perilo, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim če je dizel že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.

Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov, vzel še voziček in odšel v nabavo po meni manjkajoče gorivo, dizel. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, zapeljem cca 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke… in tako ponovim ves postopek 5 krat. Po treh urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kansitra za vodo, ki sem si ju sposodil s sosednje barke in grem še 4 krat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem.

Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča da so prišli, saj ne vem če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato sem še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga pral včeraj na roke.

Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in jutri moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15 kilogramska aluminijasta jeklenka s plinom vred kar poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga.

 

28.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Danes je prvi delovni dan v tednu in verjeli ali ne, sem si sinoči pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride ena gospa, ki obvladuje vse kar popotniki potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem plin in počasi bom potreboval tudi gorivo.

Ker pa sem se sinoči preveč najedel, sem spal komaj do petih zjutraj, ker sem imel preveč napet trebuh. No sem si skuhal kavo, kasneje sem še zajtrkoval, zato tudi budilke nisem potreboval. Na kopnem srečam to famozno žensko in se dogovoriva za pranje. Jutri pravi da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. OK, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 PF ali 2,51 €/kg.  Če je vse drago ne vem zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več po kg. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah in bo treba odpluti na Nuko Hivo, tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po Tax free ceni, a dokument stane 156.000 PF. Halooo, saj nimam tankerja, da se mi to splača. Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko, ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je potrebno vso gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske do dingija in nato še na barko. Danes z dizlom ne bo nič, ker ga je zmanjkalo, jutri ga menda pripeljejo.

Popoldan odstranim s palube rešilni splav, saj sta mi dve rinki na nosilcih spustil rjo, kajti očitno nista bili pravilno galvanizirani in sta zarjaveli, rjava pa je posledično tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox rinke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s Coca Colo. Jutri pričakujem čudež…

Zvečer sem še povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spati, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.

 

27.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

Nedeljsko jutro… in že zjutraj se je pričelo sončno in lepo vreme. Čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna.

Takoj po popiti kavi, okoli 9,30 ure sem odšel v mesto, saj je nedelja in želel sem videti kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me iz sosednjega hriba pozdravi glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil iz velikega BBQ, ob katerem je bilo kar nekaj moških in ob tej uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da jih šteje 72 let in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vse povsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa in pred njim sedita dva domačina in igrata na tukajšnje instrumente in čudovito pojeta avtohtone pesmi. Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem ker sem videl da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim fotko ali dve še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo Gendarmerie, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok in me vpraša kako mi je otok všeč, mi svetuje kaj je potrebno še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, morda se povzpeti na hrib do letališča, itd.

V tem lepem in sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hodit ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 Pol. Fra. ali 23 eur!

Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu in tako mi je minil še en dan na Hiva Oa. Za jutri imam že plane in morda ta teden odplujem drugam, saj so Markezi tudi na drugih otokih lepi.

 

26.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je vilo skozi ves dan. In danes sem šele izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime, oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična.

Dopoldan sem počistil kar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan SY Cajucito, saj kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega pač pridem jaz na njegovo barko. Vmes sem si še pisal s SY Zana in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno na poti proti Markezom.

Po obisku sem povabil kapetana in njegovo posadko na svojo barko na večerne druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe kapetana smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, z belušmi in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Lepo smo se povečerjali, se družili, spili kozarec ali dva in potem so mi še zapeli Happy Birthday pesem, ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida, ki sem jo prejel v trajen spomin. Ja, danes sem praznoval svoj rojstni dan.

Po večernem druženju sem odšel na barko, zdaj napišem še blog in počasi tudi jaz odidem v meževo deželo. Jutri je nedelja in baje se v nedeljo ne sme delati, a že najdem zamenjavo za delo.

Zahvaljujem se za številna voščila preko sporočila in emaila, res prijetno presenečenje, pa čeprav sem dosegljiv samo na satelitskem telefonu in emailu. Hvala ker ste!

 

25.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

25. Maj. Včasih smo temu dnevu rekli Dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji smo zvečer na TV gledali še zadnji del vsakoletne serije: Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti,… zdaj pa bi lahko zavrteli še tisto drugo stran serije – Še pomnite tovariši….

Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname, z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet doma. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in na sploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko.

Zdaj je sigurno, da bom plovbo nadaljeval sam. Sam sem tudi odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, banana, pomelo, mango,… zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage, kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – Pick up tracki, itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90% žensk ki jih videvam, v laseh ali za ušesom rožo, tiaro.

Ko sem se vrnil na barko sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole, preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je display potreben zamenjave, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.

Slika spodaj – zaliv in sidrišče

 

24.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Mirna noč na sidru, nato pa jutranji rituali, ki so že kot vam, tudi meni počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, ki je šel v raziskovanje mesta, saj je še samo danes tukaj, jutri pa odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej sem očistil do konca še svojo spalnico, nato sem se lotil predala v kateri imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo, zato sem enako kot s priborom naredil tudi s posodo. Ko je bilo vse opravljeno je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.

Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je kar je. Starega vržem stran, ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas ko se je voda sama delala sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor očistil na grobo, jaz pa bom svojo stran očistil na fino in potem se še jutri lotim druge strani in jo sfinaliziram, da bo Indigo spet lep in svetleč. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom naredil sam. Po končanem  tri urnem delu sem bil vesel osupljivega rezultata.

Po opravljenem čiščenju in narejeni vodi, sem se lotil popravila nekaterih drobnih zadev kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjal sem nekatere zaščitne gume, itd,… nato pa sem se stuširal in šel na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dve urni debati in obnavljanjem angleščine, sem Irca zapustil in odšel sem na svojo barko, kjer sem si naredil dobro kosilo, nato pa sem se lotil še peke kruha.

Zvečer sva povabljena še enkrat na SY Cajucito na pivo in kašen čvek s celo tričlansko mednarodno posadko (Irec, Francoz in Švedinja), saj sta zadnja dva bila tudi v mestu.

Dan se bo zaključil tako v prijetnem vzdušju in kasneje še spanju.

P.S.- Včeraj se mi je naredil lapsus in sem napisal da smo deset ur in pol narazen, pravilno je enajst ur in pol. Sorči 😁

 

23.05.2018, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Saj veste kako to gre, ko sidraš po dolgem času v zalivu z mnogo bark, ki so vse več ali manj preplule ocean in ko pluješ mimo njih te vsi pozdravljajo kot zmagovalca, čeprav so tudi oni enkrat zmagali.

Po sidranju sva si z Gregorjem privoščila malico in kozarec penine. Kar nekaj časa sva sedela in se pogovarjala, kot da se že dolgo nisva videla. Nato malo zaspala in zvečer sva uredila najnujnejše stvari na barki. Po večernem spanju sva se prebudila v nov dan, ki ga spremlja petje petelinov, hrup z drugih bark, gradbišča ob obali kjer delajo valobran in pomole,…

Kasneje je prišla na barko posadka iz SY Cajucita in smo malo proslavili njihov jutranji prihod iz Galapagosa na Hiva Oa, potem pa smo skupaj odšli v mesto, da smo opravili formalnosti okoli prijave pri tukajšnjih oblasteh. Sledil je še obisk v trgovini in seveda smo vsi skupaj odšli še na obvezno Hinano pivo.

Dan je hitro minil, jutri je nov dan in nova doživetja.

Blog bo prihajal morda bolj pozno zaradi tega ker smo narazen 10 ur in pol. No te pol ure tudi meni ne gre v glavo, a tako pač je. Ko je pri vas jutro je tukaj noč pred spanjem.

 

22.05.2018, Hiva Oa, Markeško otočje,  Francoska Polinezija

Kopnooooooo!

Indigo je na sidru, na sidrišču otoka Hiva Oa. Priplula sva v jutranjih urah, zdrava in dobro razpoložena. Pričakal naju je vulkanski otok, poraščen in visok, v vseh barvah in odtenkih zelene in črne. Občutek je krasen. Ker je barka ves čas pospravljena in več ali manj od znotraj čista, ne bova imela veliko začetnega dela, zato bova vzela ohlajeno steklenico penine iz hladilnika in jo odprla in nazdravila uspešni in srečni plovbi do FP.

Še nekaj podatkov:

  • 4204 NM sva preplula čez Tihi ocean
  • 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do Hiva Oa
  • 30 dni ali 2932 NM neprekinjenega jadranja, saj sva imela še samo cca
    50 litrov goriva
  • 5817 NM preplutih v III. etapi od Martinika (Karibi) do Hiva Oa Francoska Polinezija
  • 3114 NM preplutih v I. etapi od Poreča do Las Palmasa, Grand Canaria Kanarski otoki
  • 3779 NM preplutih v II. Etapi od Las Palmasa preko Atlantskega oceana do Martinika, Karibi
  • 6000 NM še do konca III. etape, Avstralija
  • In še zanimivost… s sabo voziva 7 polnih vrečk smeti! (vem da o tem dejstvu nihče ne razmišlja!) V morje sva metala le organske odpadke!

Spremljajte me še naprej na www.jasminjadranje.si saj se blog nadaljuje.

Pišete pa mi lahko še vedno na oba e-maila!

Hvala vam!

Lep pozdrav, Jasmin & Gregor

 

21.05.2018, Tihi ocean,  41. dan 

41 dan, zadnji dan na Tihem oceanu. Pravzaprav na tem oceanu ostanem še kar dolgo, saj je na njem veliko čudovitih otokov, ki se nahajajo na moji poti. Se je pa pričel zadnji dan prečenja oceana med Panamo in Francosko Polinezijo. Ko se ozrem nazaj, bilo je že zdavnaj, ko sem zadnjič stopal po trdnih tleh, ko sem bil še na kopnem v Panami. Kar malo mi je žal, da se končuje ta več dnevna plovba, ki je bila zame nekaj novega, saj sem prvič imel ob sebi člana posadke, kolega Gregorja.  Samotar, ki plujem sam se težko prilagajam in verjamem, da se je tudi meni težko prilagoditi. A pokazalo se je, da sva se z Gregorjem čudovito ujela in kar žal mi je, da bo Gregor zapustil mojo barko in odletel domov v Slovenijo. V sebi bo odnesel lepo preizkušnjo ter uresničeno željo za okroglo obletnico, »Moj ocean«, ki si ga je tako močno želel prepluti. Vesel sem, da sem mu lahko izpolnil to željo in da so se mu uresničile sanje. Jaz ostajam tu in nadaljujem pot, kako pa drugače kot sam, saj sem tako navajen. Morda se mi na moji poti okoli sveta še kdo pridruži, kdo od jadralcev, ki ga ni strah zemljepisnih širin, ne dolžin in ne več tisoč metrskih globin.

Čeprav je bila ta plovba počasna zaradi vedno večje obraščenosti barke (ne pozabimo, da je bil barka dva dni pred vstopom v Panamski prekop očiščena s strani potapljačev in da so mi menjali cinke), kakor tudi zaradi brezvetrja, zaradi vseh drugih akterjev, ki so bili deležni te plovbe. Lahko le rečem, da je le-ta potekala sorazmerno dobro in da sem zadovoljen z njo. Malo nas je, ki smo prepluli več kot 4000 navtičnih milj v enem kosu, pluli več kot 40 dni in noči skupaj. Za takšne dneve je potrebna dobra logistika, ter dobra psiha.

Pravzaprav sem srečen, da je z barko vse dobro, ter da sva oba člana posadke cela in zdrava. Največ je pripomogel »tretji član posadke«, neumorni avtopilot, ki je kljub temu, da mi je zadal mnogo preglavic, le zmogel ostati na krmilu do konca.  Šele zdaj je v pravi in najboljši kondiciji. Veliko je pomagala tudi kakšna topla in srčna beseda znancev in prijateljev, kakšen nasvet v prejetem e-mailu, katerih sem dobil res veliko, sploh od meni do sedaj ne poznanih ljudi. Hvala vam! Veliko mi pomeni, da sem lahko računal na Sebastjana, ki je vsak dan objavljal tekst za blog, fotko in lokacijo, da ste bili vedno na tekočem, kje se nahaja Indigo in kaj se na njem dogaja. Vedno sem se lahko obrnil na Damjana, Mitjo in Iztoka, ko sem potreboval strokovno ali tehnično pomoč, kakor tudi na Eda, ki je še vedno dežurni vremenar. Hvala tudi drugim, katerih nisem potreboval, a so kot zdravniška in druge ekipe vedno ostali pripravljeni in on-line. In ne nazadnje hvala vsem sponzorjem in donatorjem, da smo s skupnimi močmi postavili ta del projekta do realizacije! Hvala vsem vam, ki me berete in me spremljate na blogu, številke so presegle  pričakovanja.

Danes zjutraj je ostalo še malo manj kot 100 milj do kopnega, do otoka Hiva Oa. Torej lahko upravičeno postavim steklenico penine v hladilnik, da bo primerno ohlajena, po končanem sidranju na omenjenem otoku.

 

20.05.2018, Tihi ocean,  40. dan 

Ura je bila 7:31 zjutraj. Začel se je famozni  štirideseti dan na Tihem oceanu. Torej 39 dni je že Indigo na morju in reže valove Pacifika, kot reže plug še v nezorano njivo. Danes samo nekaj minut kasneje je Indigo zaplul v novo tisočico preplutih milj. 4000 milj je že za njegovo krmo! Wauuu… In danes lahko skoraj zagotovo rečem, pojutrišnjem sva z Gregorjem na kopnem. Lahko si zamislim prizor enega od mnogih filmov, ko mornar sedi na jamboru in ko zagleda kopno, ko se uščipne in je slika še vedno ista, torej ne halucinira, zavpije: »Kopnoooooo!!!« Res mora biti čudovit občutek, čeprav iskreno povem, da me ta in takšna plovba zadnjih treh dni sploh ne moti. Moj vnuk bi mi rekel: »Dedi, 2x še spim pa gremo na morje!« Jaz bi mu rekel drugače, da še 2x spim na neskončnem Pacifiku in nato sidram na otoku Hiva Oa. Ahhh ti Francoska Polinezija kako si daleč. Ni čudno, da se tukaj začne najlepši del sveta in vsak od morjeplovcev ki je že obiskal te otoke je rekel, da so to rajski otoki ter najlepši na plovbi okoli sveta.

Na barki danes ni bilo kaj početi, vse je tako kot mora biti in ker je nedelja se tudi midva počutiva nedeljsko. Sonce je na nebu, ki žari kot žareča krogla. Nad kokpit sva raztegnila tendo, saj bi bila drugače rdeča kot kuhana raka. Še vedno je v senci 29 stopinj Celzija. Veter je spremenljiv, a še vedno dovolj ugoden za plutje proti začasnemu cilju. Nad barko se je pravkar prikazal bel galeb, ki kroži nad barko, kot bi jo želel pozdraviti v temu delu sveta. Nato odide dalje in vsi nadaljujemo svojo pot.

 

19.05.2018, Tihi ocean,  39. dan

Po prijetni in za čuda topli noči, ter pasatom, ki je končno napolnil jadra Indiga, je prišlo jutro. Sicer malo oblačno, z nekaj kapljami dežja, ter s konstantnim vetrom do 12 vozlov. Barka je z vetrom poletela in s premcem rezala valove, ki so se znašli pred njo. Morje je pršilo in kapljice so od časa do časa priletele v kokpit, včasih pa se je kakšen večji val razlil tudi po barki.

Zato pa je bil čudovit pogled na merilce vetra in hitrosti, kakor tudi na preplute milje. Važno je, da se je Indigo premaknil s točke brezvetrja, kjer sva obstala tri dni. Zdaj kaže na bolje in zdaj že optimistično ugibava, kdaj bova na cilju. Okoli poldneva se je pokazalo sonce in tudi plovba tako postane bolj prijazna. Morda me po treh dneh mirovanja spet zmoti iskanje ravnotežja med hojo po barki, saj so valovi večji, barka pa se ziblje na vse strani. Najtežje je kuhati, pa naj bo to kava ali priprava kosila. Ni kaj, spet se moram navaditi na to. Danes je bilo spet nekaj problemov s pridobivanjem elektrike in ugotovil sem, da je dokončno spustil dušo regulator za vetrni generator, ki očitno že kliče po novem.

Do večera se veter ni spremenil in močno upam, da tako ostane še naprej. Prišla je tudi temna noč in danes zvečer ni bilo potrebno pospravljati palic za ribolov, saj danes nisem niti namočil trnka v morje. Le zakaj bi ga, saj imava mesa tune v izobilju. Za pozno kosilo sva si pripravila čudovite kose tune s prilogo in solato, vse skupaj pa sva zalila s cabernetom.

 

18.05.2018, Tihi ocean,  38. dan

Tretji dan brezvetrja na oceanu.

A danes naj bi bilo drugače, vsaj proti večeru, ko naj bi zapihal močnejši pasat. A vendar sem veter začutil že prej, saj je nekje ob 15. uri prvič napolnil plapolajoča jadra. Sicer je bil še nesramno sramežljiv, ni si upal pokazati kaj mi bo danes namenil. No čez eno uro je že spodobno pihljalo in barka je dobila prve slabe 4 vozle na hitrosti, nato več, pa več in… in potem je ena od dveh ribiških palic sprožila znak odvijanja laksa in laks se je odvijal kot nor. Poletim k palici in zategnem zavoro, povlečem. Palica se upogne, a se ne zlomi. Odvito imam skoraj 300 metrov laksa in zdaj vem da je to lahko le tuna ali mečarica. Čakam, če skoči iz vode bo to mečarica, če pa gre v globino, bo tuna. Upira se, vlečem in vlečem. Utrujam jaz njo, utruja ona mene. Vsake toliko časa si spočijem in otresem roko. Spet potegnem, spustim, navijam. Ne vem koliko krat sem to že danes naredil. Palica je ukrivljena in samo čakam da poči. Gregor snema to borbo med ribo in mano. Potem vidim, da ne bo lahka, mislim, da je ne bom potegnil na barko, kajti prej bo počil laks ali pri vozlu na vabi. Nimam upanja da bo to uspešen ulov. Spet vlečem in takrat se začne odvijati leva palica. Zavpijem Gregorju, naj jo prevzame. Tudi on ima enake probleme kot jaz, le da je ta palica in rola močnejša. Počasi se riba utruja in jo vlečem, a ona gre vse bolj globoko. Tuna je, pravim… Nato jo čez nekaj dolgih minut potegnem v kokpit. Kot pravi Gregor, kot bi v kokpit vrgel veliko poleno. Bila je tuna. Gregor še vleče svojo, jaz pa svojo počasi rešujem muk. Kokpit je krvav kot da imava koline. Gregor privleče še svojo tuno do barke, potem jo jaz potegnem v kokpit. Tudi njo rešim muk in ji spustim kri pod stransko plavutjo. Ne moreva se nagledati današnjega ulova. Stehtava ribi in obe skupaj tehtata nekaj čez 14 kg. Wauuu… Nareževa meso, narediva karpačo, nato pa se začne shranjevanje mesa, ki ga res ni malo. Nekaj ga spečem še za danšnje res pozno kosilo in oba sva zadovoljna s svežimi dobrotami, ki jih nama ponuja morje.

Jaz sem že ulovil večjo tuno, Gregor pa ima svojo prvo trofejo. Pravzaprav imava trofeji oba, a največja je, da je veter že pihnil čez 10 vozlov in že spodobno plujeva proti cilju. Zdaj kaže da bo vetra do cilja.

Še malo več kot 300 NM …

 

17.05.2018, Tihi ocean,  37. dan

Drugi dan brezvetrja na oceanu. Sedim v kokpitu in razmišljam, čeprav z očmi zrem tam nekam daleč za krmo. Morje je rahlo valovito, tu in tam se najde kakšen val, ki je malo večji in zaguga barko, ta zaguga jadra, spet pa od tega zaplapolajo, udarijo v prazno,… beda.

Trenutno pač »uživam« v tem zavestnem lebdenju in recimo temu, navideznem obvladovanju situacije. A raje bi imel veter, kot da si domišljam, da me ta droben korak stran od popolnega jadranja in izgubljenega vetra ohranja pri miselni prispodobi, da bo jutri bolje. Verjamem v plimovanje sreče, ki mi je večkrat kazala svoj nasmejani obraz. Prav ta sreča me je do sedaj pripeljala v ta veliki črni biser, Tihi ocean. Globoko vdihnem, kot da bi preizkušal prožnost majice, ki jo nosim na sebi in pogledam na ploter. »Bemti, samo 1,8 vozla se premikam!« Pogledam v zastavico, nekje nad mojo glavo, ki plapola v vetrcu. Spustim pogled do merilnika vetra in pogled na prikazovalnik mi skoraj spusti iz ust še eno kletvico. 3,2 vozla vetra piha v krmo. Presežek!

Pogledam v nebo tega megličastega popoldneva, kjer je sonce kot neka razbeljena krogla samevalo na čistem in brezmadežnem nebu. Nikjer oblačka. Sam pri sebi se nasmehnem in se spomnim kako sem kot otrok in mlad fant odrasel v mestu, daleč stran od morja in vetra. Zdaj pa že nekaj časa drsim z Indigom čez vodne prostranosti tega sveta. Slan morski zrak, veter, ki biča obraz, jadra, ki so napeta a se ne strgajo, svoboda,… in predvsem zaupanje v barko. Zdaj pa dobrih 390 milj pred ciljem, po skoraj preplutih 4000 miljah,  spet nova življenjska preizkušnja, ki preizkuša mojo glavo, moj že 37 dan na oceanu, kateremu ni in ni konca.

Še naprej mi oči počivajo s pogledom iz premca na to mirno in prostrano vodo… Jutri je nov dan in jutri bo zapihal veter… Morda pa res…

 

16.05.2018, Tihi ocean,  36. dan 

Cesar je je rekel: »Cesarstvo za tistega, ki mi priskrbi zdravilo…«

Jaz pa bi danes najraje zavpil: »Ves Tihi ocean za tistega, ki mi pripelje 100 litrov nafte ali priskrbi 15 vozlov vetra!«

No, danes ostaja ocean tam kjer je, saj ni moj, goriva tudi nimam, vetra pa je komaj od 4 do 6 vozlov. Indigo pač pluta, skupaj z vetrom in tokom, okoli dva vozla hitrosti. Kaj takšnega pa še ne, niti v sanjah. Vedel sem, da se bo naredila luknja brez vetra, saj tako kažejo Gribi, ampak da bo pa takole… tega pa ne! Takšno in podobno vreme je napovedano vse do petka zvečer, zato močno upam, da se kje najde vsaj kakšna močnejša sapica, ki naju bo pripeljala do cilja.

Popoldan sem se odločil, da skočim v ta več tisoč metrov globok ocean s plavutkami in masko, ter privezan za barko očistim vsaj en del trupa, morda vodno linijo. Ko sem se potopil pod barko me je skoraj kap, trup so zasedli vsaj 10 do 12 cm dolgi morski podvodni teroristi, ter se res prisesali na trup z neko sluzasto in gumijasto vsebino. Ko sem poskušal to odstraniti s ploščkom, sem takoj videl da je to delo za več ur. To se kar tako na hitro ne da, saj je barka obraščena po celem trupu, kobilici, krmilnem listu,… Gregor mi doda moj podvodni fotkič in fotografiram, a tudi fotke niso ne vem kako dobre. Torej do Markezov plujem v bolj zimskem profilu, kar se tiče podvozja Indiga!

Dan brez vetra in nekaj valov mi mine v delu. Najprej naredim nekaj pitne vode, nato pa zamesim kruh, ter ga kasneje spečem. Kosilo sem tudi pripravil zelo okusno, namesto zeljne solate, ki je pač ni več, jeva rdečo peso iz konzerve, katero sem dobro pripravil in začinil, tako da je vsak dan zmanjka, če tudi nisva ljubitelja te rdeče rastlinice. Na oceanu po toliko dneh pač nisi več izbirčen in ti je na koncu vse zelo dobro.

V noč odhaja Indigo z ropotom jader in guganjem, saj nekaj vala vseeno je… vetra pa niti za vzorec.

 

15.05.2018, Tihi ocean,  35. dan 

Pa se je zjutraj končal 34. dan in začel 35. dan plovbe čez Pacifik… Velik je ta ocean, ni kaj in poleg tega da je velik je zelo spremenljiv. Enkrat je na njemu velik val z vetrom, spet drugič je manj vetra in manj vala… Saj ne vem kaj bi si mislil? Ko sem Decembra in Januarja spremljal vreme, se mi je zdelo, da bo El Ninja poskrbela za močnejše pasate. Pravzaprav je na to z gotovostjo kazalo, saj so bili vsi modeli vremena prav obetavni. No, pa se je zgodilo, da je vetra in vala manj, plovba z obraščeno barko pa je še slabša, počasnejša. Na barko se lepi vse kar plava v vodi, saj je tudi krma, vse do tuša, do koder pljuska voda, vsa obraščena in zelena. Poleg tega se na krmo sesajo nekakšne školjke. Če bi jih bilo vsaj malo več, bi jih lahko naredil na buzaro. (šalim se) Ko sem o tej obraščenosti bral po forumih sem mislil, da se šalijo, zdaj vidim, da je vrag vzel šalo. Ni kaj, na Hiva Oa bo treba v vodo in se dobro lotiti dela, ter očistiti trup Indiga.

Danes je veter popustil in po napovedi bi ga moralo biti več, a komaj da ujamem v jadra kaj več kot 8 vozlov zahodnika. Valovi so nižji, komaj za kakšen meter jih je. Plovba je dolgočasna in po malem stresna, saj je počasna in prav zato je barka na teh malih valovih nemirna. Rezultat tega pa je, da jadra plapolajo in tolčejo kot da bi kočijaž z bičem udaril po zraku. Ni prijetno, a nič ne morem. Verjetno bo to že dolgo plovbo vreme prestavilo še za kakšen dan. Saj nama gre, a te milje počasi tečejo in vedno manj jih puščam za sabo. Še nekaj več kot 500 milj jih je do cilja. V nekih normalnih okoliščinah bi rekel: Mala malica, še 4 dni, tu pa ne vem ali jih bo 5 ali 6.

Je pa to zagato z vremenom polepšal ulov ribe, tokrat res največje, kolikor sem jih ujel, če ne štejem tistih večjih barakud v Karibskem morju.  Tokrat se je ujela »menda« edina živeča riba v Tihem oceanu, … mahi-mahi. Ja kaj pa drugega! A tokrat je bila res velika. Meter dolga riba in vsaj slabih 5 kilogramov težka, mi je delala kar nekaj preglavic, a ker je bila dobro ujeta na trnek, sem jo le uspel privleči v kokpit, ki pa je bil po širini premajhen za njo. Ko sem naredil kar nekaj dnevnih filejev, sem palico pospravil za nekaj časa, saj je mesa dovolj.

Spet je temna noč brez lune in Indigo pluje naprej…

 

14.05.2018, Tihi ocean,  34. dan 

Še en dan med mnogimi na Tihem oceanu. Stanje na barki je  normalno, vetru in morju primerno.

Naš Gregor preseneča sam sebe, čeprav za sebe pravi, da ni knjižni molj in mu nikakor ni dolgčas, saj ves dan teka okoli s fotoaparatom, fotka, piše zapise na roke v modri rokovnik,… Ob večerih pa rad prebere kakšno stran knjige, ki jih premore bogata ladijska knjižnica Indiga. Tokrat si je izbral knjigo z naslovom; Ramzes sin luči. Pa ga vprašam: »Gregor a ti razumeš to knjigo, o čem piše in če sploh veš, kdo so ti ljudje, katere knjiga opisuje?« Seveda mi Gregor pojasni, da vse ve in da on nima problemov z zgodovino. No potem pa mu le povem, da se bo kmalu pisala nova zgodovina, kajti ta stara je zgrajena na trhlih temeljih. Gre pa nova zgodovina nekako takole… Splošno je znano, da so piramide v Gizi visoke, čiste, neporaščene, itd. Splošno je tudi znano, da so našli podobne piramide tudi v Bosni ob mestu Visoko. Le da so te starejše, obrasle, pozelenele in zapuščene. Torej so prve piramide naredili Bosanci in ne Egipčani. Te v Egiptu v Gizi pa so zgradili prav tako Bosanci, oz. Bosanske izbeglice v XII. stoletju pred našim štetjem,  ko so prišle v Egipt z namenom poiskati sonce. (Gregor se smeji kot precepljen). In potem me Gregor vpraša: »In Ramzes je potem Bosanec?« »Ja seveda!« mu odgovorim, to ti je Ramo Zesić (izbjegličko ime Ram-Zes) iz okolice Travnika. (in Gregor spet poka od smeha). No tako, pa sva se učila tudi zgodovino, kajti plovba čez oceane ni samo povuci-potegni jadra…. (vem kaj bo rekel moj sin, če to bere moj vnuk, bo to v šoli povedal, kar je dedi napisal in bom za vse polomije v šoli kriv jaz.) Malo šale mora biti, da je tudi blog drugačen.

In še nekaj… v soboto je imela moja spletna stran in seveda moj blog rekorden obisk. V povprečju je branost tega bloga nad mojimi pričakovanji in spletna stran ima do 340 obiskov na dan. V soboto pa je zaradi tega, ker je nekomu všeč moja spletna stran, moj blog in vse kar počnem, dodal na svoji spletni strani povezavo na mojo spletno stran kot zanimivost. Tako je moja spletna stran v enem samem dnevu dosegla 1132 ogledov! Ufff to pa je številka! Čeprav osebe osebno ne poznam, hvala Posvetu.si

 

13.05.2018, Tihi ocean,  33. dan

Nedelja. Veter je potihnil in piha od 10 do 12 vozlov, temu primerna je tudi hitrost plovbe. Po jutranji kavi vseeno obrnem barko z vetrom, jadra postavim v metulja, ju fiksiram in čeprav plujem malo izven začrtane poti, izkoriščam veter, uporabim val in tok. Malo hitrejše plujem, kot bi po prejšnji nastavitvi jader, ki so bila naravnana v polkrmo. Valovi so malo manjši a razmetani, brez neke forme, kot rad včasih rečem.

Posijalo je sonce in upam, da bodo sončni paneli polnili akumulatorje. Čeprav je sonce, to ni direktno in čez kopico belih oblakov prodirajo sončni žarki, ki niso najbolj uporabni. To se najbolj čuti po zunanji temperaturi, ki pa ni tako močna. Čez dan je nekje 26 do 27 stopinj Celzija, veter pa je bolj hladen kot topel. Zvečer pa te veter, ki ves čas piha v krmo, kar malo ohladi in tudi ozračje pade na 24 stopinj Celzija.

Danes je bil edini dogodek ribičija. Na krmi imam dve palici z različnimi vabami in naenkrat se na eno od palic ujame riba in povleče. Zagrabim palico in vlečem, ob enem pa Gregor vleče drugo vabo na barko, da se mi riba ne zaplete z laksom druge palice. In glej ga zlomka, ko jaz vlečem svojo ribo proti krmi, se na Gregorjevo kar naenkrat zatakne še ena riba in tako vlečeva vsak svojo proti krmi. Žal se 10 m pred krmo, ko se je v vodi nazirala zlato zelena barva mahi-mahija, le ta sname in Gregor na krmo potegne samo vabo. Ni mu bilo vseeno, a po drugi strani sva imela še eno ribo, ki je nisva smela izgubiti. Jaz sem imel tokrat več sreče in na barko potegnem lepega, okoli 70 cm velikega mahi-mahija. Kaj kmalu sem iz njega naredil lepe fileje in že za pozno kosilo sva jedla svežo in sočno ribo. Nekaj jo je ostalo tudi za jutri in pojutrišnjem.

Noč bo očitno mirna in nespremenjena, zato plujeva po nespremenjeni poti in z nespremenjeno obliko jader. Milje pa… Indigo je vedno bližje cilju in pravljična plovba čez Gregorjev ocean se bo kmalu iztekla…

 

12.05.2018, Tihi ocean,  32. dan

Danes je spet eden od tistih posebnih dni. Moram iti malo nazaj, nekaj mesecev, točneje, 19. oktobra 2017, ko sem priletel na Karibski Martinik. Po hurikanski sezoni in delnem pustošenju Marie, sem odjadral čez Karibsko morje do otokov ABC (Aruba, Bonaire, Curcao) in nato čez Kolumbijski bazen do Paname, otokov San Blas, Portobela, Panama kanala, Balboe, Las Perlas otokov, mimo Galapagosa in tega nepreglednega Tihega ocena…. Danes je v tej tretji ruti za Indigom novih 5000 NM! Hja, 5000 milj, ki so bile razburljive, včasih temačne in včasih lepe  s priokusom sladkega, namesto slanega. Ja, to so posebni dnevi, ki štejejo. Upam, da bo Indigo še naprej dobro rezal brazdo Tihega oceana. Tudi tu v tem oceanu je za Indigom že 3389 NM, ki so preplute v vseh teh dnevih brez prestanka…. Dan, noč,.. dan, noč, … sonce, oblačno, dež, veter,….

Sinoči se je veter okrepil in ves čas je pihal z močjo od 17 do 22 vozlov, zjutraj pa se je ob svitu pokazalo temno in oblačno nebo. Zapihal je še močnejši veter s sunki tja do 25 vozlov in valovi so se okrepili in dvignili. Deževalo je kar nekajkrat. Najbolj nenavadno je bilo, ker je pihal pasat z vzhoda, valovi so prišli z JV in tu in tam je kakšen večji val udaril Indigo direktno v bok, torej iz Juga. Kje je tu logika? Včasih prav pomislim iz česa so narejene naše barke, ki jih zvija, lomi, prepogiba in uvija od jamborja do premca, krme in kobilice. Koliko še lahko kljubuje krmilni list v vsej tej količini vode, valovom,… Danes se je izkazalo, da ne dolgo. Kajti vedno bolj in bolj se je spet začel izklapljati avtopilot in ni več zdržal teh visokih valov, valov, ki so se zaletavali z boka, v bok in še kakšen v krmo. Krmilo je delovalo le še za levo pozicijo, v desno ni šlo več. Ko sem dobro premislil, sem zvil vsa jadra in se zapodil v zadnjo komoro barke, kjer je montiran avtopilot. Vedel sem, kje moram iskati in če je z jeklenico za krmilno kolo vse v redu, avtopilot se odziva, potem je problem le mehanski in tudi tega sem kmalu našel. Zaradi valov in pritiska na krmilni list s samo ene strani, je objemni del roke avtopilota malo popustil in krmilni list se je obrnil na eno stran. Moral sem zlesti v komoro, odvijačiti krmilno roko, ta čas pa je Gregor v kokpitu naravnal krmilo in jaz sem hitro privijačil ter zategnil vijaka na roki AP. Zvečer je tudi veter popustil kakor tudi valovi, dež pa je dodobra v tem dnevu razsolil barko in tudi mene, saj sem bil kar dvakrat moker kot miš. Avtopilot je ubogljiv, kot še nikoli.

Noč je, trda in temna, čeprav je na nebu na tisoče zvezd. Indigo reže val proti cilju. Vse bližje je in čez nekaj dni bo kopno na dosegu roke.

11.05.2018, Tihi ocean,  31. dan

Počasi zaznavam utrujenost, ki se v meni kopiči v vseh teh dnevih plovbe. Če bi rekel da nisem utrujen, bi se zlagal. Zjutraj potrebujem nekaj tistih svojih svetlih trenutkov, preden se povzdignem v dnevno življenje. Še vedno mi je sladka razvada moja jutranja kava, pogled za krmo v daljavo, ki je prepluta in ta tišina v kateri se sliši le val oceana. Počasi se zavedam, da je nastopil trideseti dan plovbe, trideset dni, ki jih obkroža nepregledna količina včasih sive, včasih temne, spet drugič pa smaragdne površine morja. V knjigi Karavane avtor opisuje nepregledno in nevarno puščavo in ves srečen stoji v oazi. Enko je z mano, okoli mene nepregleden in nevaren ocean, jaz pa sem na Indigu, edini oazi, ki je varna orehova lupina sredi morja. Kljub temu sem tudi sam srečen.

Milje se vneto odštevajo in vsak dan sva za nekaj teh milj bližje cilju. Danes sem kljub temu, da vem, da se z vrvjo skoraj nič ne očisti trup barke, le popustil in z Gregorjem sva na ta način »očistila« premec, vse do kobilice. Vem, da ni nič bolje, a vseeno je morda občutek boljši.

Veter se je v toku dneva malo okrepil in spremenil je smer. Zdaj že skoraj piha iz čistega zahoda in to je tisto kar si želim, pravi pasat. Avtopilot opravlja svoje delo in zato je plovba veliko lažja. Verjamem, da vse nastavitve še niso nastavljene kot bi morale biti, če ravno včasih preveč pričakujemo od tehnike, da bo ta točno takšna, kot je želja v naših glavah. Še vedno sem akrobat na valovih, ki lovi ravnotežje da se lahko giblje.

Popoldne se mi nasmehne ribiška sreča in prvič v življenju ulovim 92 cm dolgega marlina, ter ga potegnem v kokpit. Lep je s svojo pahljačo. Skoraj mi ga je žal, a tudi jaz imam rad ribo in ker je ni več v hladilniku, bom tudi te vesel, čeprav pravijo da meso mečaric ni najboljše. A to že preizkusim popoldan in spečem ribo, zraven pa naredim rižoto z jurčki. Dobra kombinacija in meni se je zdela riba prav dobra, čeprav sva bila oba z Gregorjem mnenja, da je danes izstopala fenomenalna rižota.

Čeprav nisem bil lačen, se nisem mogel odreči kosu vročega kruha, ki ga je iz pečice pravkar pečenega potegnil Gregor. Še tako vroč, namazan z maslom, se mi je zdel boljši od vsake pečenke.

Pripravlja se noč, še ena izmed tridesetih, ki so že za mano. Indigo reže valove v trdi in temni noči. Pluje brez kratkih ali dolgih luči po široki avtocesti oceana. Pluje svojo pot, pluje pot do cilja…

 

10.05.2018, Tihi ocean,  30. dan

Noč je bila mirna a hladna. Zvečer še mislim da se ozračje ogreva, potem pa proti jutru ugotovim, da brez jakne ne gre. Kakšen jug Pacifika je to? In če je bila noč hladna, je bila vseeno brez vetra, vse do jutra. Zgodnje jutro je ob svitu postreglo s črnimi oblaki in z vetrom, ki se je še samo krepil. To je bil veter, kateri je bil posledica bližajoče se nevihte (squall), katera je v teh področjih kar pogosta, a ne traja dolgo. No ta je Indigo samo poškropila z nekaj kapljami, čeprav si želim obilnega deževja, da mi razsoli barko. Veter je pihal z močjo do 20 vozlov in nekateri sunki so dosegli 24 vozlov, zato je barka kljub obraščenosti dosegla meni dobro hitrost. Tudi valovi so se dvignili in se zaletavali v barko iz JV. No vseeno, veter sem dočakal, vetrni generator je opravljal svojo funkcijo, kakor tudi solarna panela, ki sta dobivala dovolj sončnega dotika. Morda bom imel danes več elektrike.

Okoli poldneva veter in valovi odidejo drugam in Indigo ostaja brez pogonske sile, zato smo spet počasni. Če sem še prej, ko je barka bila hitra, imel upanje za kakšno ribo roparico, sem tokrat vedel, da verjetno do večera nimam šanse, da se kaj ujame na vabo. Danes bo na jedilniku še zadnja sveža zelenjava, namesto ribe pa bo konzervirano meso in razni dodatki, ter priloga. Še sreča, da sem se res dobro založil z raznovrstno hrano, tako da v enem tednu nimam enake priloge ali česa drugega. Hrane imam na barki še za dve prečenji čez Pacifik, tako da žejna in lačna zagotovo ne bova in ne moreva biti. Le z Gregorjem sva ugotovila, da so ananasovi kompoti iz Paname veliko slabši kot kateri koli iz Slovenije. Svežega sadja že nekaj časa nimava, zato pa ga bo v izobilju, ko prideva v Francosko Polinezijo.

Zvečer je zapihal veter, a ni ga bilo toliko kot bi si ga želel, a tudi 12 vozlov je bolje kot 10 vozlov, zato je Indigo le malo pospešil in upam, da bova imela jutri dopoldne boljši povpreček preplutih milj.

Na barki se ne dogaja nič posebnega, vzdušje je kljub temu, da se je danes začel že trideseti dan na vodi brez kopnega, dobro in počasi se že veseliva, da bo čez nekaj dni pred nama otok Hiva Oa.

 

09.05.2018, Tihi ocean,  29. dan

Če  sem še sinoči pričakoval za današnji dan več vetra, je bilo to pričakovanje samo na podlagi napovedi. Današnja sveža napoved in točka lokacije mi razjasnita stanje, ki kaže na to, da še danes ne bo več vetra kot 10 vozlov. Konec dneva lahko rečem, da ga je bilo povprečno 8 vozlov, valovi pa so bili komaj pol metra visoki. Če upoštevam faktor, da se v tem oceanu nabira nesnaga na trup barke vsak dan več in več, potem je Indigo kar preveč zaraščen in seveda s takšno zaraščenostjo ne morem biti hiter. Indigo pluje kakor hitro pač lahko pluje.

Še en problem je nastal po teh dveh dneh brez vetra. Kljub soncu in dvem sončnim panelom je zvečer pokazal indikator akumulatorjev, da je skladišče energije premore še samo 30% energije. Če vetrni generator ostane tiho tudi to tretjo noč, potem se avtopilot ne bo imel iz česa napajati. Ni bilo druge in danes sem priznal poraz ter za eno uro prižgal motor, da sem vsaj nekaj dodatnih amperov spustil v skladišče energije. Več si ne upam, saj sem na špar programu, kar se goriva tiče.

In kot sem včeraj napisal, vsaj jutri pričakujem veter, če ga že danes spet ni bilo. Cilj je še daleč, šele danes ponoči gre enica stran in tisočic ni več. Zato nama ostaja do cilja še samo trimestno število…998 NM.

Dva dni vlečem za sabo dve različni vabi in tudi danes ni bilo nobene ribe. Pravzaprav bi bil vesel tudi mahi-mahija. Zato pa je na krovu Indiga vsaj dobra volja in zdravje ter optimizem, da bo jutri bolje.

 

08.05.2018, Tihi ocean,  28. dan

Če je še sinoči zapihal močan veter, se je ta proti jutru popolnoma umiril in razvila sva skrajšana jadra v popolno celoto. Umiril se je val, umirila se je barka. Le Gregor se ni, ker je bilo komaj za 8 vozlov vetra in le-ta je kvaril njegove načrte za naprej. Veter je vztrajal v svoji šibkosti in posledično je postalo tudi morje vse manj valovito, tako da sva popoldan imela komaj meter vala. Barka pa ni šla nikamor, pogled na hitrost barke naju je spravila v slabo voljo in vse sva prepisala temu, da je zaraščena po trupu. Iti v vodo na tej nekaj tisoč metrski globini in očistiti vsaj delno nesnago in morda kasneje malo hitreje pluti, tudi to je bilo vprašanje. Odločitev o tem ni padla in plujeva naprej tako kot je. Torej bistvo vsega je priti na cilj, če tudi dva ali tri dni kasneje, kot je bilo po planu.

Popoldan sva se na temo čiščenja barke v globoki oceanski vodi nasmejala, saj sta morda kakšnih 200 metrov za Indigom plavala dva velika kita. Kar ne morem si zamisliti kako bi bilo če bi se srečali iz oči v oči v vodi. Midva plujeva na zahod, ona dva sta plavala na sever in lepo zajemala zrak, in ga kot gejzir spuščala v zrak. Potem sta se po nekaj kratkih minutah potopila in nisva ju več videla. S časom se tudi teh živali navadiš in nisi več tako vzhičen ob vsakem srečanju z njimi, kot se je to dogajalo prvič ali drugič.

Ker je bila plovba več ali manj umirjena sva imela možnost jesti z mize. Zato sem skuhal pire krompir in popekel zelene šparglje ter jih pokuhal še v rdeči omaki, katera se ne bo polila po barki ob nizkem valovanju. Po kosilu pa sem iz skrite ladijske zaloge potegnil steklenico Undurraga, čilskega Cabernet Souvignona, katerega sva po 1 dcl spila iz steklenega kozarca na peclju. Včasih se je treba tudi pocrkljati in potem pozabiš, da si večkrat zaradi vetra in valov jedel kar na kolenih in lovil ravnotežje, da je hrana ostala v krožniku. Še enkrat se je izkazalo, da je kuhinja v hotelu Indigo, ki premore nešteto zvezdic na nebu,  vedno dobra in  kvalitetna, kar se izkaže po praznih krožnikih.

Zvečer je bilo stanje z vetrom enako, le valovi so nama včasih ponagajali, saj se je tu in tam našel kakšen večji val, ki je po malem spreminjal plovbo Indiga. Jutri po napovedi pričakujeva več vetra in zato tudi hitrejšo plovbo, danes pač nadaljujeva s tem kar imava.

 

07.05.2018, Tihi ocean,  27. dan

Ocean…. Res je velik, morda zdaj po skoraj slabem mesecu plovbe brez prestanka in po že preplutih 3.000 miljah se vprašam, če sem sam na njemu. Pravzaprav se zavedam da nisem sam in da ne plujem sam. Ocean je kot široka cesta, ki nima konca in se nikoli ne konča. Vem tudi, da vse jadrnice večinoma plujejo v isto smer, a nikoli nobene ne srečam, nikoli nas nobena ne prehiti… no ja, saj nas ne more, kljub temu, da se zavedam, da sem tokrat počasen, sem očitno še dovolj hiter.

Dan kot vsak drug, ki se začne z dobro kavo in nadaljuje z dobro knjigo. Okoli mene sama voda in če je kot danes, ko sta se veter in val malo umirila, potem je to razlog za lep dan. Danes je potrebno spet narediti nekaj vode, saj je že kakšnih 10 dni nisem in ker zmanjkuje pitne vode, se res lotim dela in v dobrih dveh urah in pol pridelam 40 litrov pitne vode in 120 litrov vode za v tank, ki bo služila za kuho, kakšno pranje, itd. Tudi danes je vse lepo steklo in še dobro sva s štirimi vozli jadrala med delom, tako, da ni nekih velikih zaostankov zaradi tega.

Popoldne je veter še malo padel dol, kakor tudi valovi in jadranje je postalo že kičasto. Zvečer pa sem že nič kolikokrat razmišljal, da bi jadra malo zvil za nočno jadranje, takrat pa zapiha veter s sunki do 22 vozlov in spet jadram bolj športno. Še ena noč je pred nama in jutri bo spet še ena….

06.05.2018, Tihi ocean,  26. dan

Nedelja. Čeprav je nedelja na oceanu, bo danes na mizi ali v rokah juhica z rezanci, pa če ravno bo to juha iz vrečke. Po juhi sem šel še zamesiti kruh in ko sem ga spekel sem si rekel: »Jasmin, takšnega pa še nikoli nisi spekel na barki.« Spomnim se, ko sem bil že na plovbi po Atlantiku in potem še po Karibskem morju, sem marsikoga spraševal, če peče kruh ali če ima kakšen  dober recept zanj. Pa sem dobil neke namige, nikoli pa nič konkretnega iz česa sem sklepal, da malo ljudi peče kruh iz enega samega razloga, ker imajo naše plinske pečice po navadi samo en sredinski gorilnik in potem če ne znaš peči kruha, pač žgeš testo.Ko je prišel na barko Gregor, je pokazal kako ga on peče in mu je lepo uspel, čeprav sva skupaj kombinirala sestavine, kajti tudi on nekaterih ne pozna in ne uporablja. Bom pa jaz predstavil svojo peko kruha:

750 gr bele moke
2 čajni žlički suhega kvasa
¼ čajne žličke sode bikarbone
2 čajni žlički sladkorja
2 čajni žlički soli
4 čajne žličke zdrobljenih lanenih semen
4 čajne žličke olja
6 dcl mlačne vodeVse skupaj premešam, zgnetem v homogeno maso in ko se mi ne lepi več na prste pustim pokrito s kuhinjsko krpo počivati da vzhaja kakšno uro. Nato vse še enkrat pregnetem in dam na peki papir, ki je že na pekaču, spet pokrijem in vzhajam še pol ure. 2x zarežem po testu z nožem in že je pripravljeno testo da kruh postane. Zdaj pa moja dobra izkušnja. Jaz imam v pečici dva tanka pekača, katera postavim enega na drugega, ter ju postavim na drugo zarezo v pečici, torej nekje 8 do 10 cm nad plinskim gorilnikom. Spodnji pekač tako prevzame funkcijo zaščite srednjega gorilca za plin, prostor med enim in drugim je toplotna komora za zgornji pekač na katerem je peki papir in na njemu kruh. Pečem ga nekako tako: 10 min na polnem plinu, nato še 40 minut na 2/3 moči plina. Kruh bo garantirano pečen in boljši, kot ga lahko kupite v bilo kateri trgovini…. Nikakor pa ne sredi Tihega oceana. Dober tek!Indigo še vedno pluje v smeri do Markeških otokov Francoske Polinezije. Vreme je bilo danes sončno, valovi še vedno udarjajo v polkrmo Indiga z JV. Piha pasatni veter z JV z močjo 14 vozlov s sunki do 18 vozlov. Preostalo nama je nekaj manj kot 1300 NM do cilja. Danes sem snemal vodni del trupa v morju in se zgrozil, kako zaraščen trup ima Indigo od mikroorganizmov in raznih prisesalcev. Nekateri so dolgi celo več cm in so prozorni ter se s seski prisesajo na barko. Upam, da jo ne bodo pojedli. Jaz sem se prisesal na svoj kruh in sem ga že pol zmazal.

 

05.05.2018, Tihi ocean,  25. dan

Jupiiii! Vikend je!

Sobota je in avtopilot je deloval celo noč. Pa saj ne vem kako bi se lahko človek še bolj veselil. Velika stvar, ki pomeni veliko, v tem trenutku največ. Kdor tega ni izkusil na dolgih plovbah sploh ne ve, o čem govorim, o čem pišem.

Jutranja zarja je nekaj najlepšega na morju. Obarvana v teh čudovitih barvah, ki obdajajo ta ocean in ga prikažejo še bolj mogočnega kot je že. Lep je, kljub temu da se je veter malo umiril, valovi pa še ne. Valovi so razmetani na vse strani, nekateri večji, nekateri manjši. Spominjajo me na mojo jutranjo frizuro, ko se zaležan zbudim. Čudno je to, ko že vse kaže, da se umirja od nekod priletijo valovi, vedno višji in tu in tam nekateri bočno zelo močno udarijo v barko in se prelijejo čez njo. Postaneš moker, a vseeno zbran in miren. Plovba se nadaljuje, sam pa se samo preoblečem.

Danes sva si vzela čas za počitek, za lenarjenje ter sva dobesedno uživala v prvem dnevu vikenda. Jaz sem bral knjigo, Gregor je še vedno nekaj pisal in fotografiral. Nato me je še sam prosil za eno dobro knjigo iz moje knjižnice na barki in seveda ko jo je začel brati je pri nama v kokpitu naenkrat ostal bralni kotiček. No ja ne za dolgo, saj sem kaj kmalu ugotovil, da je knjiga lahko tudi dobro uspavalno sredstvo, pri katerem gredo oči zagotovo skupaj, tudi če si tega sam ne želiš. Gregor je zaspal kot majhen otrok.

Prišel je čas kosila in kuhati v valovih je res pravi podvig. Barko premetava in jo rola, jaz pa stojim na široko, se upiram in iščem naslon, da me ne odnese na drug stran barke. Štedilnik je ves čas v gibanju in se pozibava kot zibelka za dojenčka, na njem pa posodi v kateri se vse kuha in peče. Skuhal sem čudovit riž z nekaj zelenjave, ki se je čudovito podal k pečeni ribi. Ribo sem spekel za prste oblizat,… sočna, ravno prav pečena in predvsem dobra. Naredil sem tudi solato iz svežega zelja, ki sem ga na tanko narezal z nožem v tej zibajoči barki. Dodal sem fižol iz konzerve in vse dobro začinil, ter dodal čudovito oljčno olje. Odprem omarico za krožnike da postrežem s kosilom in takrat val zadene barko v bok in da ne bi krožniki poleteli ter se razbili, vse zagrabim z rokami in z dlanmi tiščim v omarico. No ja, potem pa je poletela svobodno stoječa in leteča solata na drugo stran barke. Skleda iz melamina poči na tri ali štiri dele, solata  pa na tla, na preprogo,… Najraje bi se ugriznil za rit od jeze! Ostal sem brez solate, brez posode, ki me spremlja že vrsto navtičnih let, poleg tega pa imam mastna tla od olja. Preklinjam kot star kočijaž in nekako na hitro očedim barko po tleh, dokončam kosilo ki ga pojeva brez solate, kajti ta je letela iz mojih tal direktno v morje.

Zvečer se morje kar precej umiri, veter pade na 12 vozlov in barko obrnem z vetrom ter naredim metuljčka. Na sprednjem jadru imam tangun, glavno jadro oz. bum pa privežem z vrvjo, da ne bo opletalo. Ker je barka zelo poraščena z algami in nekakšnimi Pacifiškimi priseski, naju to upočasnjuje za cel vozel, a vseeno plujeva z zmerno hitrostjo. Pogovarjava se o okvirnem prihodu na Hiva Oa, saj mora Gregor takoj po pristanku domov in v službo. Upava, da bova imela vsaj zmeren veter do konca te plovbe. In spet je tukaj noč in spet črtam še en dan na oceanu.

 

04.05.2018, Tihi ocean,  24. dan

Saj ne vem kje bi začel pisati? Kot da se Eol poigrava z barko, Neptun jo kali, mene pa On zgoraj preizkuša, koliko živcev imam še v sebi.

In ko že mislim, da sem doživel vse slabo kar moram doživeti na svoji poti čez Pacifik, mi spet zagode elektronika.  Spet ta avtopilot! Do včeraj je bil še v redu, ko pa se je veter dvignil tja do 27 vozlov v konstanti in potem še sunki malo manj kot 32 vozlov,… No to pa je potem drugače kot je bilo prej, tisto lahkotno jadranje za avtopilota. Tudi val se je dvignil in očitno mu je že ta predstavljal drugo in drugačno dimenzijo v delovnem okolju.

Ker nama avtopilot ni bil v pomoč, sva si morala biti midva drug drugemu v oporo in tako sva se menjavala na vsaki dve uri, da sva lahko vozila…. Na roke!  1650 NM je še pred nama! Ojoj!

Ni prijetno to početi čez dan, niti čez večer, kaj šele čez celo noč. A nič nisva mogla, sprijazniti sva se morala, da bo danes tako, jutri poiščeva napako in rešitev. Pa tako lepo je delal nekaj zadnjih dni!

Zjutraj brez kave in zajtrka začneva z delom. Gregor vozi barko jaz iščem napako. Plazim se v zadnji prekat barke, gledam, iščem, nič ne najdem. Potem pregledam kable in stike…vse v redu. Potem dodam še en kabel za električno napeljavo, morda je kabel pretanek. Nekajkrat celo popraviva nastavitve,… ne dela. Kličem Iztoka v Slovenijo in ko izrabimo vse možnosti, ko se že skoraj predamo in vdamo v usodo, se vseeno malo kasneje še poigram z servisnimi nastavitvami in glej ga zlomka, avtopilot je začel opravljati svoje delo. Do večera je delal dobro, upam, da bo tudi čez noč in vse do otoka Hiva Oa, kjer naju že čakajo vroče Polinezijke v kiklcah od listja, nedrcom iz dveh polovic kokosovega oreha, rožo za ušesom in s svojo temno rjavo kožo. Uff, grem nazaj spat in sanjat….

PS- veter se je malo umiril, valovi tudi, midva pa vsekakor tudi… in jadranje spet postane užitek…

 

03.05.2018, Tihi ocean, 23. dan

Zgodaj zjutraj okoli 5.30 ure naju je dosegel nenapovedan in precej močan veter. Hitro sva skrajšala jadra in  se čudila temu dogodku. Veter se je iz 18 vozlov dvignil na 27 vozlov in imel največji sunek, ki je ostal na wind instrumentu 31.7 vozla. Pravzaprav veter ni bil največji problem, saj skrajšaš jadra in jadraš dalje. Veter je za sabo potegnil visoke valove in nekateri, redki so bili podobni zidu. Valovi so prihajali kot doslej iz JV in so poleg zibanja barke večkrat skoraj ustavili Indigo, da sem pomislil da stojimo.
Čez dan se situacija ni skoraj nič popravila in vse ostaja enako, tako da sva v istih razmerah tudi v tem večeru. Očitno sem sam poln adrenalina in ne morem spati, zato sem ves čas zunaj in poskušam najti najboljši kompromis med vremenom in plovbo.
Po vremenski karti nama kaže na izboljšanje, a zadnje čase nisva več prepričana če napovedi držijo. To pa vsekakor javim in napišem jutri.

 

02.05.2018, Tihi ocean,  22. dan

Današnji dan je postregel z oblačnostjo, ki se je v poznem dopoldnevu razkadila in kasneje je le posijalo to dolgo pričakovano sonce. Na barki se do 16.30 ure ni dogajalo nič posebnega. Jaz sem ob tem času pripravljal in kuhal današnje kosilo, Gregor pa je fotografiral detajle valov. Kar naenkrat se je slišal zvok role in laks se je hitro odvijal. Ker sem bil jaz v barki in v kuhinji, je za ribiško palico prijel Gregor in več kot elegantno v kokpit potegnil več kot 60 cm velikega mahi-mahija, katerega sem samo v nekaj minutah spremenil v štiri velike in čudovite fileje, ki so romali v hladilnik. Za danes je kosilo razdelano, a že jutri bo na meniju spet riba.

Vreme ostaja isto, sončno do večera, brez dežja. Veter je konstanten in valovi so enaki kot so bili včeraj. Menda bo tako ostalo do petka potem pa se malo umiri. Še vedno plujeva dokaj počasi, a razmeram in barki primerno, saj naju valovi rolajo levo in desno. Poleg tega sva imela v vodi podvodno kamero in kar osupnil sem, koliko alg in drugih organizmov se je nabralo na trup barke, ki jo še dodatno upočasnjuje. Če želiva spremeniti smer plovbe ugodiva valovom in rolanju, izgubiva pa veter in hitrost in kot bi rekli na jugu… Uvijek ne valja!

 

01.05.2018, Tihi ocean,  21. dan

Živel 1. Maj!

Danes berem, da ste v Sloveniji obsijani v soncu, povsod so pikniki, druženja, obiski,…  Iz sonca naredite posebno doživetje. Tukaj na oceanu pa je vse enako, čeprav je tudi tu sončno. Tudi jaz bi imel piknik in si spekel čevape,…. mmm kaj bi dal za kakšen dober kos pečenih in mehkih sv. rebrc…. Pa tega ni. Zato pa se spomnim kako zanimiv dogodek je bil prehod iz severnega oceana v južni ocean. Kakšno posebno doživetje, ko vidiš na ekranu št. 00.00.000, danes pa sem že z barko globoko na jugu, skoraj na osmih stopinjah. Tudi to je bil praznik.

Čez dan je vreme toplo, tudi če ni ves dan sonca. Noči pa so hladne, pa čeprav piha veter bolj z juga oz. JV. Pričakoval bi topel veter, ne pa da sem ponoči v poletni jakni z dolgimi rokavi.

Tudi današnji dan dejansko ni drugačen od drugih dni. Veter je še vedno konstanten in piha do 20 vozlov, valovi so okoli 2 m, vsake nekoliko časa pa prihrumi kakšen večji val. Tako je bilo tudi ponoči, ko je Indigo z boka zadel močan val in takrat je barko ustavilo, prestavilo in prepričan sem bil, da je barka zadela v nekaj trdega. Vse kar je bilo zloženo za sedeži v salonu, na policah, vse karkoli ni bilo pritrjeno je poletelo po zraku in pristalo na tleh. No pa je bil samo val, ki je zmešal tudi našega avtopilota, kateremu smo potem morali pomagati, da je spet zaplul v svojo začrtano brazdo.

Ker danes ni bila na jedilniku riba, sem spekel palačinke in sva se malo posladkala. Včasih prav paše.

Noč je polna zvezd, veter je še vedno konstanten, morje pa se je kot je bilo napovedano malo dvignilo. Če ne bo kaj hujšega, bo tako kot je kar v redu. Raje imam takšne razmere kot brezvetrje, ki si ga tokrat ne želim, saj sem na minimumu z gorivom, do konca pa je še 1791 NM. Še dobro, da proizvajam in imam dovolj elektrike za avtopilota in vse ostalo kar je na barki. Končuje se še en dan…

 

April – 2018

30.04.2018, Tihi ocean,  20. dan

Zadnji dan meseca Aprila. Zame vsako leto, eden od lepših dni v letu s posebnim razlogom. Tokrat sredi Pacifika.

Kar nekaj sporočil sem prejel od bralcev bloga z vprašanjem, kaj počnem ta čas ko sem na oceanu. Pravzaprav če je vse v redu z barko in če so vetrovi konstantni, nič kaj posebnega. Lahko pa napišem par vrstic najinega urnika v dnevu.

Noč imava razdeljeno po 4 ure in sva na t.i. straži ali dežurstvu. Eden od naju spi, drugi dežura, pravzaprav pa je to bolj namenjeno spremljanju moči vetra, valovom, da lahko pravočasno skrajšava ali razvijeva jadra. Včasih nama je vmes zagodel na visokih valovih avtopilot, zdaj odkar sem ga popravil, pa se nama tudi to ne dogaja več. Za varnost pred ladjami skrbi AIS in tako naju čuva, da se ne zaletiva s kakšno veliko ladjo, ki pa jih je tukaj na tej poti zelo malo. Vseeno pa posebna previdnost ni odveč.

Najin skupen dan se prične ob 8. uri zjutraj. Gregor najprej zajtrkuje, jaz pa najprej skuham kavo za oba in jo počasi in z užitkom spijem, potem pa še jaz zajtrkujem nekaj malega. Kasneje pregledava naprave, če dobro delujejo, preveriva »tako na uč« ostali del barke če je vse v redu, potem kaj napiševa, jaz berem kakšno knjigo, se pogovarjava, malo pošaliva in že je čas za sadno malico, katero pač po zmožnostih izberem jaz in pripravim. Danes recimo je po njej Gregor zamesil in spekel kruh, ki ga izmenično zamesiva in delava vsak po 1x. Potem okoli 15. ure sledi popoldanska kavica in vsakemu ponudim po 3 piškotke, da se malo pocrkljava. Okoli 16. ure grem kuhat in pripravljat kosilo, ki je odvisno od tega, če imava ribo, če je ni, potem se znajdeva drugače. Dejansko pripravim glavno jed (riba in priloga) ter solato, največkrat iz svežega zelja, dokler pa je bil še paradižnik in paprika, sva pripravljala tudi takšne solate. Ko nama poide še zelje, ki najdlje zdrži od zelenjave, bova jedla fižolovo solato s čebulo. Če jaz kuham kosilo, potem Gregor umije in pospravi posodo, ali pa obratno. Včasih se po kosilu posladkava s kozarcem vina, kakšnim pivom in kasneje še s koščkom čokolade, da nama ne pade sladkor.

Vmes še loviva ribe, opereva si kakšno majčko ali drugi kos oblačila, pospraviva, pometeva,… v glavnem nikoli nama ni dolg čas. Če pa veter vmes spremeni smer ali jakost, se poigrava z jadri in jih nastaviva na optimalno dolžino. Predvsem vse temelji na varnosti, na optimalnem seštevku obremenjenosti barke in njene teže, ter gledava na to, da nama v teh valovih ob sunkih, nagibu in še čem ne pade jambor.

Zvečer opazujeva čudovito nebo, morje, Luno in potem grem napisati blog, izberem kakšno fotko, pošljem vse to Sebastjanu, da vam to objavi in že je tu večerne dežurstvo. Dan se končuje in s tem sva vsak tak dan bližje svojemu cilju. Predvidevava da bova 34 do 36 dni na plovbi, na morju brez postanka, kopnega, brez civilizacije. Zato je bistvenega pomena, da imava »pošlihtani« glavi, da nama psiha dobro deluje in predvsem, da sva fizično zdrava.

Vesel sem, da sva se z Gregorjem ujela, da se imava lepo in da se oba spoznava na svoje delo in dolžnosti. Če tega ne bi bilo, bi lahko bilo jadranje mučno, sploh za mene, ki sem ves čas jadral sam.

 

29.04.2018, Tihi ocean,  19. dan

Včasih imam kar problem kaj napisati za nov blog. Pa ne zato, da se mi ne ljubi, ampak enostavno je današnji dan ena čisto navadna nedelja, v kateri se ni zgodilo nič posebnega. Zakaj spet pisati o vetru, pisati o valovih in morju? Kaj preveč si izbirati tega ne morem, dobim kar mi pač pripada.

Riba tudi danes ne grize. No, vsaj pri meni ne, ker lovim tuno. Na krmi imam montirani dve palici in na vsaki sta različni vabi. No pa se je na eno le nekaj ujelo in naznanilo z odvijanjem laksa. Kot b hotela palica povedati, da naj že nekdo pristopi k njej, ter potegne ribo na barko, saj je ta kalila siesto. Ker je bil Gregor najbližje pri palici, začne vleči in se boriti z ribo. Vleče, popušča, spet vleče in riba se potopi v globino ter plava. Vem, zdaj bo težko, moral bi jo spraviti na površje. Gregor spet navija a mu popušča zavora, zato mu jo med vleko laksa še bolj pritegnem in zdaj gre lažje. Počasi vleče in ne popušča, zato kaj kmalu na palubo privleče več kot pol metra dolgo zlato ribico, samičko mahi-mahi. Bravo Gregor, postal je pravi Pacifiški ribič! Ribo hitro zavijem v mokro krpo (po priporočilu Branka H.) tako da se v krpi riba umiri, ne skače po kokpitu in tudi le tega nimam več umazanega in krvavega. Ko ribo očistim, jo filiram in imam lepe štiri velike fileje. Torej sta dva topla obroka spet priskrbljena.

Danes je noč polne lune. Ta lepo sveti in Indigo pluje v svetli noči, še eni manj, do cilja… Pravkar mi Gregor pravi, da je števec za milje javil, da sva zapustila 2000 milj do cilja, torej je zdaj prva številka 1 – 1999 NM in še pada….

 

28.04.2018, Tihi ocean,  18. dan

Danes zjutraj ob 7,30 po našem času se je končal 17. dan plovbe po Tihem oceanu in prav tu, nekaj ur  kasneje že v 18. dnevu se je na številčnici pokazala številka 2.134 , kar pomeni še 2.134 NM do cilja. To pa je številka, ko sem preplul Atlantik od Sao Vicente (otoki Kabo Verde) do Bridgetowna (otok Barbados – Karibi). Torej, 17 dni že plujem, za sabo imam 1.962 NM, a pred sabo še imam razdaljo enega Atlantskega ocena.  Ufff….  Danes ponoči bo Indigo šele nekje na polovici plovbe od Paname do Markezov.

Dopoldan se je spet dvignil veter in največ kar je zapihalo je 21,9 vozla, valovi so razmetani in nesorazmerni, prihajajo pa iz JV, ter treščijo v pol krmo Indiga. Plujeva s skrajšanimi jadri, saj ko je veter v sunku, barko pa doseže val ima ta nagib iz leve strani na desno v povprečju 60 stopinj ali še kakšno stopinjo več. Kar lepo zagunca iz leve v desno pa spet nazaj. V takšnem primeru mi ni všeč pritisk na pripone, še najmanj pa pritisk te ogromne gmote vode na krmilni list.

Dva dni že lovim tuno, pa je še nisem ujel, jutri sledi nadaljevanje in imam dober občutek, da bo nekaj na trnku. Tudi avtopilot je do sedaj pokazal svojo moč in se lepo, brez izklapljanja postavlja nazaj v smer plovbe. Tako dobro že dolgo ni delal. Pravzaprav dobro dela tudi vetrnica in solarna panela, saj do sedaj še nisem prižgal motorja, da bi delal elektriko.

Naj še napišem, da je stanje na barki dobro, počutje tudi, hrane in vode imava več kot dovolj še za eno takšno pot, torej sva se res dobro pripravila.

Najlepše je, ker imava svetlo polno luno, zato je tudi svetla noč in takšne noči so nekaj lepega. Naj bo lepo tudi vam v nedeljskem dnevu.

 

27.04.2018, Tihi ocean,  17. dan

Potujem kot v vesolju. Ogromen prostor, nikjer nikogar,… samo Indigo je na morju, kot majhna lupinica sredi neskončnega. Pomislim, da sem edini ki plujem na tem planetu. Nikogar ni… In potem presenečenje kot pri Nasi… življenje obstaja, prihaja neznano ploveče plovilo. Zemljani? Nezemljani? Pogledam na AIS in 5,6 NM stran od mene pluje velika ladja le imena ni vpisanega. Kako je to mogoče? Vidim MMSI, vidim hitrost 12,6 Kt in še kaj, imena pa ni. No, vsaj noč mi je malo polepšala s svojimi lučmi, ki so kaj kmalu izginile. Na morju nismo sami. Življenje obstaja! Preverjeno.

Ponoči sta se umirila veter in morje. Danes naj bi bilo mirno potem pa bi bilo spet malo več vetra in valov,  vse skupaj še v mejah normale. Zjutraj vstanem in ker je bil Gregor dežuren je spet nekaj »naumio«. Čez minutko pride ven v dolgih modrih hlačah, mornarski črtasti majici, klobuk je na glavi in na njemu peterokraka zvezda. Namesto puške ima zvezano mojo čakljo in že poje partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje, a v svoji priredbi. Po navadi sem do jutranje kave bolj zaprte sorte, tokrat pa sem se mu smejal na ves glas. Prazničen dan je in on je tak, ko da je osvobodil celo Primorsko. Na koncu mu zaploskam za njegov trud in seveda na to, da se mu vse to da. Potem mu pravim, da bo kmalu 1. Maj in a bo spet kaj posebnega? Jutranja budnica? Program? Pa pravi: »Veš kaj Jasmin, za 1. Maj kres odpade, saj smo pred skoraj mesecem dni na tej  barki že goreli.« No ja, to drži, a vseeno bi »pasala« kakšna jagnjetina z žara, piknik varianta. Ker jagnjeti nimava, bo pa mahi-mahi.

Ravno danes sva se pogovarjala, kako hitro mine čas na barki…komaj je jutro, potem je že kmalu noč in zjutraj spet piševa nove številke, nove milje in odštejeva še en dan. Danes sem zamenjal vabo in sedaj lovim tuno za Gregorja. Tako je kot v spletni trgovini, kar si izmislijo to dostavimo naročniku. Res je da včasih traja, tudi kakšen dan več. Tudi pri nama danes ni bilo tune, morda bo jutri. Me je pa zato po kosilu pohvalil, da tako dobrega mahi-mahija še ni jedel. Ahhh ta moj mornar. Zdaj pa ne vem, a je dober ali ni, če mu ta riba ni všeč? Vem pa, da po novem obožuje mojo zeljno solato z veliko česna in popra. Zdaj je po novem to njegova solata N1.

No tudi avtopilot se je poštimal. Iztok mi je po telefonu svetoval, naj provizorično napeljem nov kabel od akumulatorjev do komponente na konzoli, saj sem mu povedal, da nekje očitno prebija, saj mu napetost pada iz 12,6V na 11,5V. Potegnem nov kabel, namestim priključne čeveljčke in stvar štima. O kako sva bila vesela, da se ne bo več izklapljal. Test 24 ur je zdržal brez problema. Zdaj sva kabel samo zaščitila, ga že nekje nekega dne na sidrišču zamenjam in spravim tako kot mora biti. No kaj pa me še zdaj čaka? Sredozemlje in Atlantik s Karibskim morjem mi postrežejo s pozitivo, Pacifik pa mi je pokazal svojo moč že takoj ko so se zaprla zadnja vrata bazena v prekopu. Potem še 2x in zdaj nisem več najbolj siguren v Indigo. Vseeno plujemo dalje s pozitivo in nasmehom na shujšanem obrazu.

 

26.04.2018, Tihi ocean,  16. dan

Jutro….spim le tri ure in vstajam… vleče se ta Pacifik kot Jara kača. Zjutraj pribija sonce, spet popoldan ne pojenja, zvečer pa se ohladi. Valovi mi nagajajo in me prisilijo da balansiram med ovirami na in v barki. Večkrat tudi ne uspem ujeti pravo pot in na meni ostane modrica. Včasih kot včeraj, ostane površinsko prebita glava. Pa saj ni veliko, le toliko da je buška in da priteče kri. Pri vsem tem zanašanju si moram narediti zajtrk. V eni roki posoda v drugi žlica, s tretjo roko se držim da ne padem. Ja točno ta tretja mi anjka… presneto kako prav bi mi prišla. Včasih sem kot tekači, ki tečejo v hrib, v strmino. Tako se tudi jaz počutim na valu, kot da se vzpenjam proti svojemu štedilniku in  potem tako pod kotom skuham in jem. Kavo si skuham, a potem s tako vročo balansiram po kokpitu in čuvam da se ne polijem ali celo opečem. Hahaha….včasih je problem na stranišču. Preden dam hlače dol čez kolena se že 4x treščim. Še sreča da je stranišče manjše in sem vedno na nogah ko zadanem steno v smeri guganja. Umivanje zob je poglavje zase, saj preden namažem pasto na  krtačko vsaj trikrat zgrešim. Nato se z eno roko držim za umivalnik, z drugo si krtačim zobe, z nogami sem zagozden da ne padem… prava akrobacija. Pa britje. Ojoj…vedno čuvam da se pri britju brijem po vratni žili le takrat, ko je barka v  vodoravnem položaju. Če ne bi imel že koline. Zdaj vem kaj se sprašujete. Pa je to sploh užitek? Priznam, da tudi meni takšno jadranje ni užitek, je pa vsekakor sestavni del tistega dneva, kjer slabo traja eno uro, zato je naslednjih 23 ur lepših. In kdo lahko povrne občutek na pogled ko vzide sonce, ko ujameš ribo in se veseliš ulova kot majhen otrok igrače.  Čeprav ta riba ni moja igrača, je le ulov, ki mi služi za preživetje. Zamotim se s spreminjanjem jader, malo v to smer, nato malo nategnem, naredim trebušček, skrajšam, spet zvijem. Potem pride temna in črna noč ko nič ne vidim, zato slišim in včasih začutim val ki udari v barko. Ta zaječi kot da je živa,  prestavi naju in naju vrže v drug položaj. Avtopilot ne ve več kje je in spusti svojo komando…tečem…pritiskam…krmarim…spet v pravem položaju jadram. Nato pogledam v nebo in se  zavem, da so razni Kempinski, Palace in Apolo hoteli s petimi zvezdicami pravo osiromašenje bivanja. Indigo ima nad sabo milijon zvezdic, dobro kuhinjo in bazen. Ma ta bazen je tako dober in velik da te kap, že več dni plujem po njem. In potem ko vse lepo teče, se naslonim na mehko blazino in se zagledam v svetlečo piko. Le kdo je to? Zvezda ali morda nekdo ki misli name in me čaka? Misli mi poletijo drugam, 12.000 NM stran in mi obudijo spomine. Ti so vedno lepi in ravno teh je največ. V roke vzamem satelitski telefon in pošljem današnjo lokacijo Indiga. Tu sem, točno tu, da boste vedeli! V enem dnevu sem pridelal novih 120 NM in ravno za toliko sem bližje cilju. Že dva tedna sem brez kopnega in brez  soja mestnih luči, sidrišč in marin. Še malo manj kot 2.400 NM, še nekje okoli dobrih 20 dni. In spet udari val, tokrat gre nekaj  kapljic malo čez krmo. Slane so in nič ni narobe, saj je slano povsod, slano in vlažno. In spet se naslonim nazaj na hrbet in si rečem: Lepo je videti ta svet z vode. Srečen sem, da sem eden redkih, eden med osmimi milijardami ljudi na svetu, ki lahko to doživlja. Ja, kot bi se vzpenjal na goro. Oceani so kot Himalaja in vsak ocean ima svoje ime kot jo ima vsaka gora v Himalaji. Na vrhu osvojene gore zapičiš zastavo, tu ko pridem čez ocean, dvignem na jambor zastavo. In v obeh pogledih osvojiš tisto, kar te žene, kar te veseli. Vem, da ne bom ničesar novega dosegel. Vse to je že doseženo. Vse to je osvojeno. A vseeno ti tisti pustolovski duh ne pusti miru. Ko me vprašajo kam pa zdaj, se spomnim naslova knjige Braneta Grubarja… Kam? Drugam…

 

25.04.2018, Tihi ocean,  15. dan

Prejšnja noč me je spomnila na moje dežurstvo, ko sem še pred leti delal v rudniku. Ko sem najbolj mislil da bo v tisti noči mir, takrat je bilo največ dela. Tudi tokrat je bilo tako. Tretji član posadke, kolega Hans se je izklapljal ob vsakem večjem valu, kadar je z boka udaril v Indigo ali pa je prišel pod barko in jo enostavno spodnesel ter pustil, da je sama spremenila smer. Najprej sem mislil, da je za to krivo pomanjkanje elektrike, a kasneje instrumenti pokažejo da imam te za izvoz. Prav mučno je biti skoncentriran na kontrolni instrument avtopilota. Zjutraj pokličem kolega Iztoka v Trzin in ta mi razloži kaj naj naredim. Čez eno uro sem to naredil in glej ga zlomka, avtopilot ne izklaplja več. Najraje bi kar zaplesal v kokpitu. No …pozno popoldne je bilo veselja konec, saj je Hans objavil stavko in vsake toliko časa spet izklopil delovanje instrumenta. Jutri nadaljujem z iskanjem boljših možnosti. Še na pol poti nisem, torej bo treba najti boljše pogoje za nočno druženje.

Popoldne skuham popoldansko kavo in Gregor se je že krepko navadil na svoje tri kekse, katere vedno ponudim, da se malo pocrkljava z njimi. Pravi, da ko pride domov, bo ta običaj obdržal, te sladke tri piškotke pregrehe … Nato zamesim kruh in ko je prvič vzhajal naredim še kosilo. Gregor me je danes prosil, naj zamenjam vabo, kajti na to se ujamejo samo mahi-mahi riba. Tudi danes sem kljub »lovostaju« vrgel trnek v vodo in čez dobre pol ure sem že povlekel na krov barke še enega mahi-mahija. No jutri zamenjam vabo in upam na tuno, da moj kolega ne bo imel več slabega okusa v ustih. Po večerji sem dal peči kruh in kasneje, ko je bil pečen sem ugotovil, da je to moj najboljši kruh ki mi je uspel na barki.

Zvečer, ko bi moral trebušček počivati, pa sva si še malo toplega odrezala in si namazala nanj maslo. Vsaka pečenka se skrije pred do delicijo. Zdaj grem še malo zadremat in potem grem čuvat Hansa.

Danes sva imela že drugi dan za samo 120 NM in kar pridno jih nabirava za krmo. Trenutno še 2460 NM do cilja.

 

24.04.2018, Tihi ocean,  14. dan

Razmere okoli Indiga so dopoldan iz ure v uro različne. Piha 12 do 15 vozlov JV valovi pa se gibljejo nekje do 2 m, a so zelo nesorazmerni in razmetani, a kar je najhuje nama tolčejo v bok. Vsako premikanje na barki zahteva previdnost, kajti kaj kmalu se lahko udariš ali padeš. Celo sonce se je skrilo in nad barko so oblaki. Kar spet pomeni, da solarni paneli ne delajo kot bi morali in kaj kmalu bo tretji član posadke – avtopilot Hans podal začasno odpoved do dela. Saj ga razumem, a  vem, da on ne razume mene in Gregorja.

Dan nama mine v počivanju in nabiranju moči za noč. Morje se dviguje, kakor tudi veter. Zdaj zvečer ko to pišem je vetra od 18 do 20 vozlov in valovi so precej visoki, kakšen naju poškropi v kokpitu. Pravkar sva za kakšno urico prižgala motor, da malo napolniva akumulatorje, da bo Hans čez noč spet delal. Če ne bo, bo pa problem in bova morala delati midva.

Jutri, če se vreme malo umiri napišem kaj več in hvala vsem ki pošiljate maile in imate vprašanja ali pa ste le član tima, ki je namenjen najini spodbudi. Lepo vas je brati in vsakemu od vas kmalu odgovorim.

Danes slikce ni…bo pa jutri….morda.

 

23.04.2018, Tihi ocean,  13. dan

Jadramo! Sredi noči pride nevihta z dežjem, dvigne veter iz 11 na 18 vozlov in že krajšava jadri. Prične tudi deževati in dež me zalije, a sem kaj hitro moker kot miš. Čez dobre pol ure se vse umiri in letiva z 12 vozli vetra. Še enkrat se je do jutra zgodilo nekaj podobnega, potem pa se vreme umiri. Na jugu sva, jadrava po južnem morju, noči pa so sveže in nočno dežurstvo presedim v vetrovki. Mislil sem, da bo vreme bolj toplo ali vsaj podobno dnevnim temperaturam.

Prišli so pasati in Indigo jih ujame v jadra. Morje je sicer nemirno in barka poskakuje levo desno, a važno je da gre v smeri proti oddaljenem cilju.

Na barki še vedno velja prepoved ribolova, saj imava v hladilniku kar nekaj kilogramov ribjega mesa. Najprej bova to porabila, potem pa se že katera še zmoti in se natakne na trnek. Imava pa danes zjutraj na barki poleg letečih ribic še čisto pravega lignja. Gregor se spet ne more načudit temu pojavu in pravi: »Eni se trudijo da bi jih ujeli, nama pa kar sami skačejo na barko!«

Današnji dan mine v soncu, jadranju in pripravi dobrega poznega kosila. Zvečer pričakujeva poslabšanje vremena in nekaj več vetra, le upava lahko, da nama valovi ne bodo nagajali in se zaletavali v bok, da nama bo to posledično izklapljalo avtopilota.

 

22.04.2018, Tihi ocean,  12. dan

Nekaj po polnoči je padel veter in spet je bilo potrebno motorirati, a samo do jutra, ko se je pokazal slab južni veter osmih vozlov. Ta je potem naraščal in obstal v območju 10 do 12 vozlov. Indigo ujame svojo hitrost, kljub temu da je barka pretežka, najbolj pa jo ustavi bočni val, ki je včasih skoraj ustavi kot nevidni zid.

Že dopoldan nastavljava jadra, spijeva kavo, si narediva zajtrk in najtežje od vsega je vsekakor držati ravnotežje, ko kuhaš ali pečeš ob štedilniku. Valovi te gugajo, barka je zaradi vetra in jader nagnjena na eno stran, jaz pa balansiram in iščem nek položaj, ki mi bo omogočil prijetno delo v notranjosti barke. Včasih je problem samo naliti tekočino iz ene steklenice v neko ozko posodo. Tisti ki jadrajo več dni skupaj to poznajo, težko pa je nekomu, ki jadra samo nekaj ur na dan, povedati kako je to pri nas. Ali pa kako se zjutraj v kopalnici umivaš med valovi? Kam si naslonjen, kje se držiš, kam si ušpiran z nogami,… kako greš na stranišče, se slečeš in kako se nazaj oblečeš,… in še in še je tega. Na jadrnici je treba živeti vsakdanje življenje, … jesti, piti, opravljati biološke potrebe, popravljati, kuhati,…. A vse se da, ko se navadi organizem in telo na nepredvidljive gibe. Še dobro, da nimava morske bolezni.

Današnji dan je postregel z mešanico vsega, kot bi bil v Sarajevskem grillu in naročil mešano na žaru. Najprej je bilo oblačno, potem je že pokukalo sonce, a ga je prekril velik črn oblak, ki je potem razsoljeval barko celo eno uro, za njim je prišlo sonce, ki ima na prostem žarečo moč in se moraš umakniti v senco. Kasneje še veter ojača in že je čas poznega kosila. Spečem v pečici ribo, dodam krompir, zelenjavo, naredim solato iz zelja in dodam obrezan paradižnik in ker imam v posadki Dolenjca, paše tudi kozarec vina ob takšni jedi. Ni kaj, vse uredim na zadovoljstvo posadke. Bolje to, kot imeti upor na barki.

Malo prej sem gledal fotke od včeraj, ko sem fotografiral kite in videl da so bili nekateri kiti res blizu, morda še manj kot 50 m od barke, saj se na nekaterih fotkah vidi sled barke v morju na drugih pa v desnem zgornjem kotu laks, ker vlečem panulo za sabo. Vseeno je nekaj fotk uspelo, nekaj pa jih še moram pregledati. Vsekakor pa upam, da je to zadnje bližnje srečanje z »Gregorjevimi podmornicami«.

Do danes je za nama ostalo 1300 NM preplute brazde in pred nama je še slabih 2800 NM. Trenutno sva pozno popoldne prišla na dolgo pričakovanih 5 stopinj južno, a še vedno nisem zadovoljen s pasati in se bojim da bi se tu na robu pasatnega območja lahko zgodilo še marsikaj z vetrom, zato sem se odločil, da se zapodim še bolj južno, do 6,30 stopinj ali pa celo na 7 stopinj, da bom globoko v pasatu in se potem obrnem proti Markezom, ki se nahajajo na slabih desetih stopinjah. Vsak skipper ima svojo taktiko, katera je odvisna od trenutnega stanja na terenu. Stanje vetra na karti je pokazal ugoden veter že na treh stopinjah, pa tam niti sledu o vetru ni bilo.

Indigo zdaj končno pluje pod jadri… ima nekaj vetra, a tudi neugodnega vala. Jutri je nov dan in upam, da ne bo kot v tisti pesmi: »Idemo sve južnije, a vrijeme je sve tužnije,…«

 

21.04.2018, Tihi ocean,  11. dan

Spomnim se, da sem po televiziji gledal neko francosko oddajo, ki se je imenovala: Iskanje zaklada. Dve skupini sta po celem otoku iskali zaklad, dokler ga nista našli. A to je nekaj časa trajalo. Asociacijo sem dobil zato, ker midva iščeva veter na oceanu in to že traja 11 dni. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom na oceanu videl več dni morje »kot olje« bi se mu smejal, poleg tega pa je še tukaj brezvetrje. Potem se vprašam, kako so v starih časih velike ladje plule na jadra, brez motorja, obstale v zračnem žepu po več dni, brez desolinizatorja in še brez česa drugega, pomembnega pri plovbi. Kapitani, moj poklon!

Zjutraj sem komaj čakal zajtrk in kruh. Čeprav ga je skoraj polovica ostala sinoči v najinih želodcih, je bil tudi danes, ko se je ohladil, dober. Ko ga bo zmanjkalo bova ponovila vajo in ga spet spekla.

Indigo pluje na motor, včasih ko ujamem malo vetra tudi na jadra, spet drugič pa, da pridobim na hitrosti uporabim kar oboje, veter in jadra. Malo nama še manjka in dosegla bova 5 stopinj južno, kjer naj bi pihalo. Ufff še dan ali dva, potem pa bo šlo, kot sneta sekira. Preračunavam gorivo in zdaj vem, da ga bom imel dovolj. Tank je skoraj poln, »zlat« kanister je še poln, ostali kanistri pa so že prazni.

No če naju že veter noče, naju pa je po dolgem času dosegla ribiška sreča. Tudi danes je bilo tako in Gregor je ulovil svojega prvega pacifiškega mahi-mahija. Ni bil tako velik kot včerajšnji, a ravno pravšnji za v pečico, skupaj s krompirjem, korenčkom in čebulo. No malo kasneje še jaz potegnem enega v kokpit, ter ga skrajšam za glavo in del repa. Zdaj je tudi ta »merski« za v pečico. Dovolj ribolova za enkrat, hladilnik je poln ribjega mesa.

Popoldan pred kavico malo zadremam v kokpitu, ko me zbudi Gregor in kriči: Poglej kite, poglej to…Kot podmornice so! Res pogledam in ojoj…. Samo 50 m stran od barke, kakšnih 8 do 10 kitov, večjih od Indiga, ki plavajo skupaj. Enkrat gredo dol in spet gor, ko pridejo na površje spustijo z zrakom vodo, ki deluje kot velik gejzir. Fascinantno! Gregor je že naredil prvih 128 fotk teh velikih sesalcev, ko jaz še vedno v stanju prebujanja iščem svoj fotkič ali vsaj telefon. No nekaj fotk sem naredil, a vseeno imam raje, če se ta dogodek ne bi ponovil. Naj oni plavajo kje drugje ne pa ob Indigu, ki je ob takšni bližini prva igračka za te morske »podmornice« kot jih je imenoval Gregor. Ni prijeten občutek, kajti dokler tega ne doživiš se naslanjaš na razne zapise in pripovedke o kitih. Ko pa ga vidiš v živo, pa dobiš tako močno strahospoštovanje, da te je enostavno strah ob misli: Kaj pa če se zaleti v mene? Hvala za to doživetje in naj bo zadnje.

Pozno popoldne ujameva nek izgubljen veter, ki piha do 9 vozlov in ga izkoristiva za jadranje. Zdaj, ko to pišem, veter še vedno vztraja v isti moči. Jadrava, končno! Zdaj sva že tako nizko, da lahko določim cilj, Markeška otočja. Še samo 2876 NM do cilja!

 

20.04.2018, Tihi ocean,  10. dan

Trdno odločena, da ne obiščeva otokov skupine Galapagos, kateri spadajo pod državo Ekvador, sva le nekako upala, da bova  vplula v to cono ob belem dnevu, ter da bova kakšno malenkost fotografirala, morda kaj videla, dobila gorivo in nato greva naprej za pasati. Kakorkoli sva računala, so bili ti računi brez krčmarja. Vplula sva ponoči v trdi temi, videla nisva nič, goriva pa tudi nisva dobila, čeprav sva srečala 30 ribiških ladij, ki so plule v najini neposredni bližini. Vse skupaj je bilo že malo smešno a na trenutke tudi srhljivo, sploh spoznanje, da nama lahko zmanjka goriva.

Do osme ure zjutraj sva še motorirala, potem pa se je pokazal rahel jugovzhodnik in jadrala sva med 3 in 3,8 vozli. Pač, varčujeva gorivo. Pa tudi namenila sva se, da narediva pred pasati kar nekaj stvari, katere verjetno potem ne bova mogla, ko bova zajadrala z vetrom. Zato nama je to počasno jadranje odgovarjalo.

Jaz sem po zajtrku za blog poslal lokacijo, nato sem si zapisal, da sva preplula 119 NM v tem dnevu. Kasneje sem pretakal gorivo iz kanistrov v rezervoar, Gregor se je lotil čiščenja notranjosti barke. Jaz sem še pripravil svojega čarovnika Rainmana, da v miru naredim vodo za v rezervoarje in potem še pitno vode v plastenke. Ravno sem postavil watermaker, ko se začne z vso silo odvijati laks z role. Seveda vse spustim iz rok, primem palico, spustim še par deset metrov laksa in nato zategnem ter vlečem ulov proti sebi. Zdaj ne vem ali je bila riba šokirana od tega kar se je zgodilo ali pa se mi je snela, saj sem lahko laks navijal na rolo z lahkoto. Potem pa se je kar naenkrat začel boj. Riba v svojo smer, nato v globino. Jaz navijam in hitim, da jo čim prej dobim  na barko. Nekajkrat obstane, palica se zvije in samo čakam kdaj se bo strgal laks in bo riba ušla, kot je ušla mečarica. Te ribe sploh ni bilo na površje dokler je nisem potegnil kakšnih 10 metrov do barke. Ufff velik mahi-mahi je…. In vlečem naprej. Tokrat zmagam jaz in riba je v kokpitu. Pa saj to ni mala riba, ampak je to že ribetina, ki zaseda precejšen del kokpita. Nalijeva ji alkohol v škrge in jo humano usmrtiva. Jaz ji spustim še kri, nato pa jo izmerim in stehtam; 82 cm in 4 kg ter 200 gramov. Wauuu, moj največji mahi-mahi do sedaj. Gregor poka od veselja, saj pravi da si je tega ulova želel. Hitro še naredim spominsko fotografijo, nato pa gremo v koline. Čez pol ure imava 14 kosov mesa, ostalo vrnem v morje. Počistiva kokpit in potem nadaljujem z delanjem vode.  Kasneje še narediva nekaj nujnih opravil, spijeva kavo in  se dogovoriva, da jaz naredim pozno kosilo, Gregor pa zamesi in speče kruh. Pripravo za kruh narediva skupaj in po Gregorjevem mesenju ga pustiva počivati. Jaz naredim kosilo in vmes se že peče kruh. Lahko rečem, da tako lepega kruha nisem pričakoval. Tako visokega in ko sem ga zvečer poskusil je bil tako dober, da sva ga četrt pojedla. Kapo dol Gregor! No zdaj sploh ni več dileme, kdo je dežurni pek na Indigu. Fotke bodo jutri ko jih razvijeva.

Maloprej sem še vakumiral ribje pakete, da bo meso v hladilniku počakalo dlje časa, če v tem času še kaj ne uloviva. Zvečer že v temi, ko je zasijal del Lune, prižgeva motor in odplujeva dalje v iskanju vetra…

 

19.04.2018, Tihi ocean,  9. dan

Noč brez vetra. Indigo se premika z motorjem, kateri deluje v optimalnem razmerju, obrati – poraba. V tem času sem v pasu ITCZ (the Inter Tropical Convergence Zone ali Duldrumsi) premotoriral preveč. Motor deluje v redu, se ne pregreva, vsaj za enkrat, problem bo gorivo. Danes sem poslal e-mail še četrtemu agentu, ki ima v e-mailu ribiški naziv in ga prosil, če mi lahko danes zvečer kot ribič, proda nekaj nafte, a mi kaj kmalu odgovori, da ne sme, če nisem prijavljen na Galapagosih. Pošlje mi še enako cenovno postavko, kot mi jo je poslal njegov predhodnik. Cena z 200 litri goriva nekaj čez jurčka zelenih. O ne, ne bo šlo. Bom kasneje čez dan naredil nov strateški plan.

Ura je 10:40 po tukajšnjem času in približujemo se Ekvatorju, jaz, Gregor in Indigo. Gregor me pošlje pod pretvezo naj pogledam nekaj podatkov na računalnik, sam pa leta po stopnicah kot muha brez glave. Pokliče me v kokpit in ko pridem ven vidim pogrnjeno mizo, na njej dva kozarca, Whisky,… Nasmejim se, saj vem kaj to pomeni. Mornarska je res težka. Seveda mi najprej prebere govor, ki ga je lepo napisal, nato pa mi natakne na glavo zlato krono. Nalije še kozarca z zlato rumeno tekočino in en del od tega darujem bogovom morja in vetra, saj prehajam Ekvator (0. 00. 000 S) in s tem tudi zaplujem v južna morja. Upam, da bodo mene in Indigo bogovi čuvali tudi v teh morjih, kot so naju v severnih. Lepo presenečenje in zanimiv dogodek, ki ga sam ne bi tako izpeljal. Hvala Gregor!

Popoldan le izračunam na podlagi vseh dejavnikov, kako potrošiti najmanj goriva in ujeti največ vetra, da se prebijem do 5 stopinj južno, kjer naj bi bili pasati, s katerimi bi jadral naslednjih 3.000 NM do  Markeškega otočja. Motoriram že 30 ur in goriva je vedno manj. Tokrat bo šlo res na tesno.

Po odličnem kosilu, ki ga je danes skuhal Gregor, sva se v temni noči dotaknila otočja Galapagos in ga sekava po sredini brez ustavljanja. Indigo je preplul od panamskega Balboa Yacht Cluba do tu celih 985 NM. Na poti imava kar nekaj premikanj, saj plujejo pred nama ribiška plovila, točno na poti pa se nama je ob povečanju resolucije karte pokazala tudi precej velika čer. To noč previdnost res ne bo odveč.

 

18.04.2018, Tihi ocean,  8. dan

Ob pol šesti uri zjutraj sem šel spat. Bila je noč dela in noč navdiha. Pisal sem in pisal, ter napisal šest in pol strani. Jaz pošljem tekst, fotografije pa bodo poslane od doma. Evo, vse se da tudi sredi oceana. Kako lepo je ko združiš prijetno s koristnim, jadranje in delo. Še preden bo posvetil dan, moram malo zaspati, da se spočijem.

Ura je osem in kako kratek spanec sem imel, sem videl šele v kopalnici, ko sem se zagledal v ogledalu. Nenaspan, neobrit, zaležan, tri mesece se že nisem postrigel, zato imam petarda frizuro,… Hja, nekje bo treba začeti. Po dobrih petnajstih minutah sem videti že bolje. Res je, da ne morem skriti žepov pod očmi, zato pa sem se obril, uredil, lase lepo potegnil nazaj po glavi, še mesec ali dva in Polinezijke mi bodo lahko spletle kitke… ne ne, šalim se, tega pa ne bom nosil. Morda le čop čez vedno večjo  plešo, to sem videl pri nogometaših in je menda moderno. Preko satelita pošljem trenutno lokacijo Indiga in spet smo prepluli 108 NM. Nekam malo se mi zdi, saj so bili kar nekaj ur dobri pogoji za hitro jadranje v orco. Večkrat je Indigo poletel s šestimi vozli, kar je za trenutno težo plovila kar dobra hitrost. Je kar je, saj je potrebno tudi čuvat pripone, vrvi in še kaj, saj ni vse v hitrosti in nismo na dirkah.

Veter pade in ob deseti uri dopoldan je jadranja konec. Pri dveh vozlih hitrosti, od katerih je morda vozel in pol posledica morskega toka, se res ne da jadrati, pa če tudi sem v špar programu zaradi goriva. Okoli Indiga je spet jezerska bonaca in Gregorju naročim naj kresne makino. Ta lepo zaprede in gremo dalje. Kasneje še pretočim 40 litrov nafte iz kanistra v glavni tank. Za en dan bo dovolj, tank pa je spet skoraj poln. Cilj mi je še vedno naravnan na otoke Galapagos, morda mi sreča potrka na vrata in si uredim vsaj 100 litrov goriva.

Čez dan pospravim kopalnico in potem še pobrišem sprednjo spalnico. Nabralo se je spet nekaj tiste sive vlage, katero moraš pobrisati, odpreti omare, prezračiti in pogledati, če je na oblačilih že kaj sivih madežev od vlage. Ni kaj, to je cena tega področja in s tem se je potrebno slej ko prej sprijazniti. V salonu imam dva okrasna vzglavnika, ki v popoldanski siesti pašeta točno pod mojo glavo. Še včeraj se mi zdi da sta bila lepa in rjava, danes je na  njima nekaj sivih krogov.

Še vedno lovim ribe z dvema palicama, z dvema različnima vabama, ki jih vsak dan vneto menjam in iščem ter iščem kombinacije. Po dobrem ribiškem začetku je sedaj klavrno obdobje, ko postajam vegeterijanec. Riba se noče ujeti, pa da jo prosiš. Moja zadnja ugotovitev je, da v Pacifiku sploh ni več rib. Ni hudič, da če bi bile, da si ne bi katera želela biti na meniju Indiga.

Pozno zvečer padeva pod 100 NM do navideznega prvega cilja, otoka San Cristobal na Galapagosu, še prej pa bomo prečkali Ekvator. Vse to bo jutri. Veliki dogodki… Eden je tudi ta, da je danes spet tri mesece, od kar sem šel od doma.

 

17.04.2018, Tihi ocean,  7. dan

Zanimivo, kako hitro mine dan na oceanu, kako poln je vsega, pa čeprav sem 24 ur na barki, okoli mene pa je samo morje. Ni kopnega, ni sidrišč, ni marine,… ničesar ni. Ena sama ogromna količina vode.

Proti jutru od daleč vidim ladjo, ki Indigu seka pot. Plovilo, ki se na AIS-u pokaže kot majhna ikona, je v resnici velika ladja, ki pluje  s hitrostjo 15,2 vozla in se kaj kmalu oddalji od Indiga. To je v teh dneh edino plovilo, katerega sem videl v tem širnem oceanu.

Zjutraj kot vedno pregledam milje in preplutih je novih 106 NM. Res je malo, a ob tako šibkih vetrovih mi je plutje med 3,5 in 5 vozli prav prijetno, samo da ne trošim goriva. Veter je še vedno slab, a ga čez dan nekajkrat napiha tja do 12 vozlov. Ni ravno najboljši za jadranje, zato orcam med 30 in 45 stopinjami. Zjutraj nas zapusti slepi potnik, ki je pokakal premec in Gregor, čeprav je naredil precej dobrih fotk s tem ptičem, se huduje, ker čisti umazano palubo. Kar nekaj smeha nastane na podlagi te dogodivščine.

Oblačno dopoldne zamenja sonce in takoj je tudi počutje boljše. Približujeva se Galapagosu in ves čas tuhtam taktiko, katero sem že ne vem kolikokrat spremenil zaradi smeri vetra ali smeri plutja. Spet si s satelitskega interneta potegnem »gribe« in jih postavim v aplikacijo za gledanje vremena, valov, vetra in še česa. Taktika za plovbo ostane ista, le dodam dva ali tri »če bi…«

Včeraj sem dobil naročilo za 5. del reportaže v navtični reviji, zato moram napisati kar precej teksta. Torej, dela mi ne manjka, sem pa te dni pisal tudi za spletno eNavtiko. Le knjige se mi nekako ne da nadaljevati, a vem, da me tudi to premaga in jo nekega dne dokončam.

Gregor ves prosti čas nameni uživanju v pogledu na neskončno obzorje, fotografira in se veseli vsakega trenutka, ki ga preživi tukaj na barki.

Kot po napovedi se zvečer veter umiri, morje ostane spet z nizkimi brazdastimi valovi, Indigo pa zvečer zapusti drugo stopinjo zemljepisne širine in se vneto približuje Ekvatorju in nulti točki, kar pomeni, da takrat zapuščamo severni ocean in se spuščamo v južnega. Zvečer se na nebu spet pokaže ozvezdje južnega križa, katerega zdaj tudi sam poznam. Pojavi se spodnji krajec Lune ob njej pa močna Venera. Sonce pade v vodo in vem, da se jutri dvigne na drugi strani…

 

16.04.2018, Tihi ocean,  6. dan

Ura je osem zjutraj. Pogledam preplute milje in danes je najslabši dan, komaj 105 NM se je je nabralo. Začne se 6 dan, vsekakor bolj optimistično, saj začutiva veter in razvijeva še sprednje jadro. Plujeva na veter, sicer počasi, a ker je situacija takšna kot je, druge opcije ni.

Na ribiški palici zamenjam barvo vabe v upanju, da prejšnja ni dobra, saj imam s sabo te nove in res kvalitetne vabe. Vseeno mi tisti ribiški nemir ne pusti miru in iz kabine potegnem še drugo palico, na katero navežem umetno vabo, manjšega lignja. Spustim v vodo in vlečem za sabo tako, da čuvam, da se laksa med sabo ne zapleteta. Čez eno uro nekaj potegne in vleče, a tako slabo, da sem prepričan, da sem zagrabil kakšno travo ali kaj podobnega. Vseeno navijam in na barko privlečem manjšo, komaj 25 cm veliko tuno. Premajhna je in naj še raste, zato jo vrnem nazaj v morje.

Med tem se veter še malo okrepi in orcava s hitrostjo 4 vozle, le da sva spremenila smer plovbe in namesto na vzhodne otoke zdaj letiva proti zahodnim ali še celo bolj zahodno. Potrebno bo potegniti z neta širšo sliko Gribov in videti kaj to pomeni za v naprej. V takšni situaciji se še nisem znašel. Če bi mi dovolili na Glapagosih natočiti gorivo, bi bilo vse skupaj mala malica in bi z njim z lahkoto prešel iz duldrumsov do pasatnih vetrov.

Popoldan berem knjigo Ocean i druge priče, avtorja Mladena Šuteja. Tudi sam upam, na drugačno in lepšo zgodbo tega oceana. Tako se vsaj malo zamotim in ne gledam več vremenskih slik, kart in ne vlečem smeri kje bi bilo bolj ugodno pluti. Pozno popoldne pa spet improviziram pri kosilu, saj danes spet nisem nič ulovil. Spomnil sem se pobegle in prevelike mečarice, ki bi mi dala mesa za teden dni.

Še vedno vztrajava pri vetru in jadranju. Ves čas popravljava jadra, saj se veter spreminja, pa naj je to moč vetra ali samo smer. Kakorkoli, Indigo pridno nabira milje in je vedno bližje cilju, kateri pa je še zeloooo daleč. Kmalu pridem na vrsto za svoje nočno dežurstvo zato bom po tem napisanem blogu še za kakšno urico zatisnil oči.

 

15.04.2018, Tihi Ocean,  5. dan

Ponoči se je nebo zaprlo in spet je deževalo in deževalo. Dvignili so se valovi in plovba je postala vse bolj neprijetna, najbolj sem bil vesel vetra, saj je pihalo med 11 in 16 vozli, kar je obetalo spodbudno jadranje in ugasnjen motor. Malo kasneje se je izkazalo, da je to obetanje splavalo po vodi, saj je veter pihal direktno v premec barke in čeprav sem se odločil spremeniti smer za več deset stopinj in »orcati – kolikor s svojo trebušasto barko sploh lahko orcam« nisem dosegal neke zavidljive hitrosti. Tudi valovi, ki so prihajali v tem primeru z boka so postali nadležni in plovba je bila rolajoča.

Zjutraj ob 8. uri sem pogledal na ploter in za Indigom je ostalo 124 NM v četrtem dnevu. Največ do sedaj. Čez dan sva se z Gregorjem ukvarjala z jadri, dvigovanjem, spuščanjem, uravnavanjem,… nekaj tudi z vremenom. Tone me je spomnil na Boba, ki je vremenar in pozna Pacifik. Takoj sem ga kontaktiral in že čez nekaj minut sem dobil prvi email ter napotke, kdaj in kje bo možno najti veter, s katerim bom lahko dosegel ciljno črto. Da dosežem primeren veter me čaka še 6 dni plovbe do njega. Še nekaj mailov, napotkov, pametovanja in še česa drugega je bilo danes, a vse okoli vremena, motorja, elektrike in drugega.

Danes je Indigo prečil pol poti od Paname do Galapagosa. Ker se nahajam sredi ITCZ, kjer ni vetra, porabil pa sem že nekaj goriva, sem trem agentom z Galapagosa poslal povpraševanje, če mi lahko uredijo samo gorivo, ne bom pa se ustavljal na nobenem od otokov. Ker je Galapagoško otočje striktno in zaščiteno otočje je to več ali manj misija nemogoče. Končno se javi junak in pravi, da mi bo uredil gorivo v Puerto Baquerizu, cena je 1,32$ za liter, a prej moram opraviti vstopne formalnosti, plačati storitve in vse takse: 12$ na bruto tono plovila, GNP 200$ za dve osebi, GNP inšpekcija 100$, Bio inšpekcija 100$, Migraton 32$, ter plačilo agenta 250$. Se pravi, če želim natočiti 200 litrov goriva me bo to gorivo stalo 1.012 dolarjev!!!!! No ja potem lahko ostanem še nekaj dni na Galapagosu in plačam še bojo, itd…  Noro! To je misija nemogoče, saj mora Gregor biti ob določenem dnevu v svoji službi. Potrebna bo varianta št. 2, a še ne vem katera je to. Jo že stuhtam…

Zvečer vseeno vse pozabim in se prepustim razmišljanju, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega. Pacifik mi je takoj ob vplutju zagodel z motorjem, a kot sedaj ugotavljam, se mi je to zgodilo na najboljšem možnem mestu, ko sem imel samo dobro miljo do privezne boje, ko sem imel možnost dobrega mehanika, ko sem imel možnost kupiti rezervne dele brez čakanja, itd. Sreča! Če bi se mi to zgodilo tukaj, po preplutih 500 NM oceana in še to v brezvetrju,…. Ojoj!

 

14.04.2018, Tihi Ocean,  4. dan

Če sem imel včerajšnji dan poln stresa zaradi elektrike in alternatorja, potem sem to noč vse skupaj nekako odmislil. Dobil sem pet mnenj, od teh petih mi nihče ne more pomagati, saj sem jaz tu, oni drugje. Za čuda so lučke ugasnile, števec obratov dela kot mora, motor v tej bonci prede že nekaj časa kot je predel pred nesrečo, akumulator je kljub visoki polnitvi hladen,… in počasi postajam hladen še sam. Pred Indigom je širni ocean in preplutih je dobrih 10% poti. Danes je Indigo v 24-tih urah preplul le 106 NM. Jutri dopoldan računam, da bom na polovici poti do otočja Galapagos, ki je komaj 25% poti do Markezov.

Ker je trenutno Tihi ocean nenormalno miren proti Atlantiku, sem se odločil dopoldan ustaviti barko in naredil sem nekaj pitne vode ter še dotočil vodo v zadnji rezervoar. Vmes sem še pregledal motor in očistil filter za morsko vodo, pregledal če je dovolj hladilne tekočine v raztezni posodi, pregledal olje v motorju in ker je vse štimalo, sem bil že malo boljše volje. Moj čarovnik Rainman je dobro opravil nalogo in je naredil precej vode, saj je tukaj izmerjeno na termometru morje doseglo neverjetnih 30 stopinj plusa. Voda je čista in posledično je v watermakerju filter ostal čist in bel. Pravzaprav pa ves ocean le ni tako čist, saj sva na poti srečala veliko plavajočih ovir v obliki debla, raznih vej in celo eno celo drevo, ki je bilo v obliki črke V. Kar zamislil sem si, kako bi bilo, če bi nanj naletel ponoči in bi zadel to plavajočo oviro, ki bi se mi zagozdila v premec ali celo zlezla pod njega vse do kobilice.

Ko sem opravil z vodo, sva se z Gregorjem odločila, da se v tej vodi tudi okopava, saj je bila čista in mirna. Ker je na tem mestu globina večja od 3000 metrov, tok pa ima tu svojo moč, sva šla v vodo izmenično in nisva odplavala precej daleč od barke. Sledilo je še šamponiranje, tuširanje in odplula sva dalje, tako »higiensko dovršena«. Med samo plovbo sem še iz kanistrov pretočil nekaj goriva v rezervoar in delal izračune o gorivu, miljah in gledal vremenske karte, kdaj naju bo dosegla kakšna sapica vetra. Ta se je le pokazala in res zapihala kot sapica, zato sva raztegnil jadra in zmanjšala obrate na motorju, vseeno pa sva pridobila dober vozel in pol hitrosti. No ja, ne za dolgo.

Ker do kosila nisem ujel nobene ribe, pravzaprav ribe niti povonjale niso moje vabe, sem moral danes improvizirati in skuhal sem enolončnico, ki nama je bila obema všeč. Sobota je in jutri bo nedelja. Morda bo jutri na jedilniku juha? Če bo, bo vsekakor brez govedine in domačih rezancev.

Ko je dan padel v zaton in ko so se na nebu pokazale čudovite barve, katere so posledica igre sonca, oblakov in vode, se je na premec pretihotapil slepi potnik v obliki pernatega bitja. Pravzaprav sploh ne vem katera ptica je to, če bi imel boljši internet bi ga že našel in imenoval. Nekaj ur po tem ko to pišem še vedno vztraja na inox ograjici in kljubuje gravitaciji. Naj revež počiva in vem da bo odletel, ko se bo počutil dovolj močnega.

Z Gregorjem se dobro razumeva in sva precej usklajena, kot bi že prej jadrala skupaj. Tudi sam pravi, da se je navadil na barko in zdaj so mu že tudi nekatere drugačne stvari, postale jasne. Čeprav sem v jadranju samotar, mi je prijetno v družbi v kateri se veliko pogovarjava, se šaliva in postajava vedno boljša družba. Ta pot je ena mojih najdaljših in če sem se vedno otepal družbe, sem tokrat vesel da jo imam.

 

13.04.2018, Tihi Ocean,  3. dan

Če je bila sinočnja noč mirna, potem je bila današnja pestra. Pa saj kako ne bi bila, če se je začel petek 13. Marsikaj sem že videl na morju, na oceanu, da bi pa od enajste ure zvečer pa do šeste ure zjutraj bliskalo, grmelo,… žareče puščice so padale v morje manj kot 3 milje stran od barke. Vso elektroniko sem spravil v pečico, nekaj telefonov in Iridium modem sem dal še v ekonom lonec ter ga zaprl. Strah me je, da mi elektroniko zažge strela. Nabrala se je nekakšna meglica, ki jo je težko opisat, zrak pa je bil težak in sparen. Vsaj morje je bilo prizanesljivo, saj je bilo mirno, vetra pa spet nič. Ob tretji uri zjutraj začne škrabljati in potem je začelo deževati, kot da je sodni dan. Ne spomnim se, da bi kdaj tako močno deževalo in to dve uri skupaj. Ni padal dež, zlivalo se je z neba. Edino v barki je bilo sprejemljivo, a ne predolgo. Kjerkoli je bila kakšna luknja, razpoka, kjer ni bilo dovolj zatesnjeno,… povsod je tekla voda. Pa saj to   ni res! Še nikoli ni prišla slana voda od morja preko palube v salon, tokrat je povsod curjalo, da sem komaj uspel brisati to sladko vodo. Ko je prenehalo sva se z Gregorjem oddahnila.

Zjutraj spijeva kavo in zajtrkujeva. Potem pogledam elektroniko in naprave in poglej ga zlomka… gori opozorilna lučka za žarilne svečke. Pa kaj se to še ne bo nehalo?? Ma prav jezen sem že na vse to kar se mi v aprilu dogaja, kar se mi ni dogajalo vsa prejšnja leta, odkar sem izplul. Pogledam v knjige, literaturo, nič ne piše. Kličem v Slovenijo on-line mehanika, kličem Panamskega mehanika Kennya, nič nihče ne ve, kaj mi je za narediti. Stojim na mestu in se zavedam, da danes ne bo kot včeraj in predvčerajšnjim, ko je Indigo preplul vsak dan po 110  NM. Potem zamenjam rele in se mi zdi da je bolje, saj lučka ugasne. A še vedno me skrbi polnjenje motornega akumulatorja z 15V, kar je očitno previsoko.

Nadaljujeva plovbo. Tokrat je morje kot Velenjsko jezero v brezvetrju. Ena sama gladka šipa. Če želim naprej moram motorirati, če obstanem na mestu me bo tok odnesel nazaj proti obali.

Kasneje pripravim kosilo in se hudujem, da sem porabil zadnje meso tune in če danes kaj ne ulovim, bova jutri vegeterijanca. In sreča se mi malo kasneje nasmehne. Zaslišim zvok odvijanja laksa z role in zategnem. Palica se usloči, toliko da ne poči. Zategnem kolešček, a še vedno vleče Pennovo mašinco. Potem skoči iz vode…. Mečarica. Moja prva mečarica! Velika je kot ta cel razpotegnjen petek. Na roli imam laks 80 lib in mora zdržati.  Gregor snema ta dogodek, ki bo ovekovečen… vlečem, se mučim, popuščam, spet vlečem. Ne gre… morda le 10 cm in spusti se v globino, ter se vrže ven, da jo lahko občudujem v njeni veličini. Ta mečarica bo moja! Bo ja,… v naslednjem trenutku se je na roli strgal laks, saj se je zažrl med navitje in ni zdržal teže. Gregor sploh ne more dojeti kaj se je zgodilo, jaz pa sem jezen, da kar piham. Pa je šla ena boljših vab in cca 200 m laksa. Tolažim se, da je bolje, da je mečarica ušla, saj je bila prevelika za domači hladilnik, kaj šle za tega na Indigu. Jutri dopoldne imam popravni izpit iz ribolova, morda ujamem kosilo.

Večer je miren, brez vetra. No ja, saj ga je za 3,6 vozla. Motorirava. Motor dela dobro in prvič vidim levo od sebe večjo ladjo, ki gre v isto smer kot Indigo. Kmalu bo polnoč, Tihi ocean pa je še vedno tih.

 

12.04.2018, Tihi Ocean,  2. dan

Prva noč na Tihem oceanu je minila mirno, saj je predel motor, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Zdaj vem, zakaj se temu oceanu reče Tihi. Vem pa, da zna spet drugje pokazati svojo moč in potem velja pregovor, da tiha voda bregove dere. Malo sem bil v skrbeh zaradi Gregorja, da se ne bo znašel na moji oz. drugačni barki, a moram priznati da ni imel večjih problemov. Najbolj všeč mu je bil instrument AIS, saj je potem odmislil gledanje v daljavo in preučevanje, kam gre kakšna ladja, kje ima kakšno luč, itd. Še bolj ga je zanimalo imena ladij, s kakšno hitrostjo plujejo, v katero smer,… AIS je prava stvar na oceanu, mi pravi.

Zjutraj spijeva kavo, preverim koliko je Indigo preplul in za prvih 24 ur zapišem 109 NM. Malo, a drugače ne gre. Potem nadaljujeva z dopoldansko telovadbo in imava vajo za razgibavanje celega telesa, ki se ji reče dviganje in spuščanje jader. Takoj ko začutiva veter vsaj 8 vozlov, že odvijava genovo, medtem ko imava glavno jadro vedno odprto in dvignjeno na pozor. Potem veter ugasne in premikava se komaj 1,7 vozla. Zvijeva genovo, prižgeva motor in pod 1700 obrati motorirava s hitrostjo 4,7 vozla (kdaj več, kdaj manj). Nikakor ne bi rada trošila goriva, saj se dobro zavedava, da bova kar nekaj dni v brezvetrju ali v občasnem vetru. Goriva imava kar nekaj, pravzaprav veliko več v kanistrih kot v tanku, ki je montiran v barki. Kasneje zapiha veter in spet ponoviva vajo; raztegni, drži, ugasni, zvij, prižgi,… Morda sva se »tistemu« zgoraj malo zasmilila in nama je v nekem trenutku poslal dobrih 10 vozlov vetra in Indigo je poletel s petimi vozli hitrosti, ter  tri ure po moško rezal morsko gladino. Midva pa srečna kot mala otroka, ki sta dobila bombone od strica Petra.

Dan mine v rahlem delu, pisanju, pogovoru, včasih sva kar tiho in sva vsak v svojem svetu in razmišljanju. Pravo predstavo na premcu Indiga je odigral zelo velik delfin, ki se je igral in visoko poskakoval iz vode. Posnel sem kratek video in ga poimenoval Fliper (z enim p, da ne bi kdo rekel da kopiram Hollywood.) Kmalu je prišel čas za večerjo in sreča je, da imava v hladilniku še nekaj tune, saj je bil danes ulov raven ničli. Spečem in pripravim večerjo in kolega me vedno pohvali, kako dobro kuham. Jaz pa mu z veseljem rečem, da mu bom tudi jutri pripravil večerjo, ker sem tako pohvaljen. Po večerji imam prosti čas, saj Gregor pomije posodo in vse pospravi. Ko se spusti mrak nad morje, zvijem laks in pospravim ribiški pribor, nato pa sam sebi rečem: Jasmin, več sreče prihodnjič.

Počasi postajam tudi astrolog, saj mi kolega ves čas kaže zvezde in vsak večer omenja Južni križ, katerega poznajo skoraj vsi morjeplovci, razen mene. Vidiva tudi planete in celo eno zelo visoko leteče letalo zamenjava za zvezdo. Sem mislil da je utrinek in sem si že zaželel nekaj več vetra. Ker je bilo letalo, tudi danes ni bilo s tem vetrom čisto nič. Srečen sem, da se je tako odvilo, kajti tako je letalo ostalo celo in ni strmoglavilo, jaz pa že počakam na veter.

 

11.04.2018, Tihi Ocean,  1. dan

Nemirna noč, čeprav bi si človek mislil, da je globoko v zalivu zaščiten pred valovi in vetrom. No tukaj ni bilo tako. Mrtvi val se je odbijal od barke in jo je zibal, da sem enostavno moral vstati še pred peto uro in si skuhati kavo. Potem sem bral peljar za Pacifik in želel, da najdem kaj spodbudnega v zvezi z nabavo goriva na poti. Najlepše bi bilo, če bi bili kot letala v zraku, katerim se približa veliko letalo, spusti cev in že tankaš daleč nad Zemljo, mi bi pa tako nekako počeli na morju. Pozna kdo klicno številko tega letala? Ahhh Jasmin, tako pa tudi ne gre! Vseeno še povprašam jadralskega kolega, ki je že plul po teh morjih, kako je s točenjem goriva na Galapagosu, pa je odgovor daleč od spodbudnega. Kakorkoli se že znajdem, če ne z gorivom pa z jadri.

Ob 7.30 uri odrineva iz zaliva in rečeva, da tokrat gre zares. Jaz nadaljujem s svojim jadranjem okoli sveta, s katerim sem tudi omogočil kolegu Gregorju, da uresniči svoje sanje in prečka »njegov Ocean«. Najprej motorirava, saj nimava dovolj vetra. Kasneje ga je za 7 do 8 vozlov, a tudi ta je naravnost v nos, kakor tudi valovi, ki butajo v premec Indiga. Težka sva: oprema, hrana, voda, gorivo,… Vržem vabo v morje in jo vlečem za sabo. Morda se kaj ujame za večerjo in glej ti srečo… Potegne in laks se odvija, kot da bi nekaj bežalo stran od mene. O ne! Vlečem, zaviram, tisto nekaj v vodi odvija. Oja, to je nekaj velikega! Jaz zaviram in ne pomaga, zavora ne drži in tisto na drugi strani je močnejše. Poskusim prijeti laks, a se mi ta zareže v prst in pusti belo pekočo črto na njemu. Čez čas povlečem in takrat se sname prevelika riba ali kar koli je že bilo na drugi strani. Navijem laks na rolo, na koncu ni vabe. Ostal mi je le zravnan gambet riba pa ima nov pearcing v ustih.

Midva plujeva naprej, se pogovarjava in čez čas mi začne nagajati števec za obrate. Torej le ni vse kriv alternator. Po moje je tudi kriv akumulator, ki je morda ob okvari prišel v stik plusa in minusa. Nezadovoljen gledam v števec kako skače, kot da se igra z mojimi živci. Dvignem stopnice, pod katerimi se nahaja motor, a ta lepo prede. Postavim roko na izmenjevalec in držim 3 ali 4 sekunde. Vse ok. Nič, grem ven in gledam, poslušam,… vse je v redu. Potem me iz stresa potegne zvok laksa z nove Pennove role, ki je večja in močnejša. Tudi laks je debelejši in na koncu je nova vaba. Tokrat zmagam in na barko potegnem skoraj 60 cm veliko tuno. Ravno merska je in zato gre v obdelavo, meso pa kasneje v hladilnik.

Veter le spremeni smer in ugasneva motor, napneva jadra in pri vetru 8 vozlov jadrava 3 vozle, včasih celo malo manj kot 4 vozle. Tako sva plula 4 ure in prihranila nekaj goriva, ko veter spet ugasne in spet motorirava. Jezen sem, ker se bojim za gorivo, saj je pot še dolga, preden ujamem ugodne pasatne vetrove. Pacifik pa se mi zdi kot Jadran, kadar je miren in ko je gladina kot olje. Upam, da bo jutri z vetrom kaj bolje.

Zvečer si razdeliva dežurstvo po urah in greva v najino prvo noč plutja na Pacifiku. Uff še veliko jih bo, preden doseževa cilj.


10.04.2018, Otok Del Rey, otočje Las Perlas, Panama

Če sem še sinoči slabo spal, sem to jutro vstal spočit in naspan. Kar obilica dela me še čaka danes, nekaj od tega bom dodelil Gregorju in verjetno nama bo uspel popoldanski premik še na drug otok.

Dopoldan sva počela marsikaj, med drugim sva naredila tudi nekaj pitne vode, katero sva napolnila v prazne plastenke.
Preden se lotim še drugega dela, sva  že spet povabljena na kavo k sosedom. Ni kaj, komanda je komanda in zaveslava k internacionalni posadki. Spijemo kavo, se pogovarjamo in šalimo, ko kasneje prinese ena od članic posadke kokos, ki ga kapetan lepo razbije in začnemo jesti kokosovo jedro. Belo kot sneg, zunaj pa rjavo. Vsi vzamemo košček, le Gregor ga odkloni, kajti on kokosa ne je in ga ne mara. Pravzaprav tudi jaz nisem ljubitelj kokosa in peciva iz kokosa, a tega tukaj kar rad pojem. Nekako le prepričamo Gregorja, da ga degustira in ko poje en košček, prosi še za drugega. Čez dve minute si je že prilastil več kot polovico kokosa in pravi da ga bo odnesel na barko, ker nekaj tako dobrega še ni jedel. Potem pa pravi: »Če prijatelji izvedo da sem jedel kokos, ki ga vneto odklanjam vsakomur na obiskih, potem bodo mislili, da z mano nekaj ni v redu. Pravzaprav pa, kaj vem kaj me še čaka? Če sem jedel kokos se lahko zgodi, da kar ostanem s tabo in jadrava skupaj še naprej.« No zakaj pa ne, pravim.… in pol kokosa imava sedaj v hladilniku, za nadaljevanje poti pa bomo še videli.

Kasneje se na barki lotim še menjave altenatorja in starega ter obnovljenega zamenjam z rezervo, ki pa je čisto nov. Sicer me malo muči en kabel, a se vedno znajdem in tudi to uredim. Kasneje poženem motor in sedaj je vse v redu, razen polnjenja, ki je sicer manjše kot včeraj, a je še vedno blizu 15V na motornem akumulatorju. Pospraviva orodje in zaplujeva proti jugu otoka Del Rey. Danes je le nekaj malega vetra in počasi jadrava. Vmes ulovim še eno rdečo ribo, katere imena pa ne najdem v elektronski knjigi rib. Vseeno jo obdelam ter pospravim, saj bo dobra za večerjo. Po 22 NM plovbe le prispeva na jug otoka v zaliv Cocos in tu sidrava. Pripravim ribo, jo spečem, zraven pa še dodam pečen krompir v krhljih, paradižnikovo solato in tokrat na željo Gregorja spijeva kozarec belega vina.

Tako… Dovolj je celine, otokov, Paname. Čas je da se malo premakneva in tokrat gre zares. Kljub izredno slabemu vetru se odločiva, da greva jutri zjutraj dalje… prvi okvirni cilj je malo manj kot 900 NM oddaljeno otočje Galapagos. Koliko dni bo trajala plovba ne morem napovedati, glede na veter pa mislim da bo dolga, vsaj dokler ne prideva do ugodnih pasatov. Na Galapagasu se ne bova ustavljala, razen, če bi bilo to nujno. Plovbo bi potem nadaljevala še nadaljnjih 2900 NM do Markeškega otočja, ki ga nekako želim doseči do 20. maja. Vsak dan bom poslal lokacijo, ki bo ponazarjala kje se nahaja Indigo. Potrudil se bom pisati blog, a ne obljubim, da vsak dan. Spremljajte Indigo na cca 40 dnevni poti čez Pacifik, kjer bo neskončen ocean brez postanka in kopnega, najina edina pot.

V času brez mobilnega interneta sem dosegljiv na mailu:  indigo34@myiridium.net

 

09.04.2018, Otok Pedro Gonzales, otočje Las Perlas,  Panama

Slab spanec ponoči sem pripisal pozni in količinsko preveliki večerji. Kakorkoli, malo so delali živčki po prvi kratki, malo še stres od zadnjič in ko se vse skupaj nabere je res kmalu dovolj. Zato ni bil problem z zgodnjim jutranjim vstajanjem in že čez eno uro sva odplula v marino Playita, da natočiva vodo. Potrebujeva še bencin za watermaker, a tega nimajo v marini, zato bom moral peš v marino Flamingo, ki je oddaljena 20 minut hoda od Playite.

Odrineva z boje proti marini, a nabašem na vrv, ki se navije okoli propelerja. Super! Ker je tam močan tok in rečna oz. jezerska voda teče še iz Panamskega prekopa v morje, je voda mrzla in ima komaj 17 stopinj. Skočim v vodo, odvijem vrv s propelerja in greva naprej. Zaplujem v marino in se enostavno privežem na eno prosto mesto. Gregor bo natočil vodo v rezervoarja, jaz pa grem po gorivo. Ko se vrnem, še pregledava enkrat olje, ga malo dolijem in potem odplujeva proti otokom Las Perlas. Sva trenutno brez cilja in ko bova tam, že najdeva kakšen lep ter varen zaliv, kjer bova sidrala.

Ker vetra ni, motoriram in motor večkrat kontroliram, a ta lepo prede, kot bi bil nov. Vendar vse pa ni v redu. Števec za obrate poskakuje enkrat do 2000 obratov, kolikor jih resnično imam trenutno v plovbi, spet drugič pade na 1500 ter spet naslednjič se vrne nazaj na 2000. Potem čez čas pade na nulo in tam ostane 10 sekund pa se vrne na 2000. Hmmm… malo me je strah, spet sem živčen in v stresu, a po drugi strani poslušam delovanje motorja in ta dela kot mora. Zato si ne dajem velike žrtve za števec. Vseeno kontaktiram po sporočilu mehanika Kennya in ta mi pravi, da verjetno nekaj ni v redu z obnovljenim altenatorjem, ki ga je ne vem iz kakšnega razloga montiral, namesto da bi montiral novega. Svetuje mi, da to naredim jaz, ko prispem na današnji cilj. Največji problem je, ker mi le-ta polni motorni akumulator kar s 15,5V, servisne pa s 14,4V. Nekaj zagotovo ni v redu. Jaz mislim, da je ena žička več priklopljena, katera prej ni bila in jo je mojster priklopil, ker menda tako mora biti. Počasi se že navadim na to in plujeva dalje. 10 NM pred otoki Gregor zagleda najprej večjega morskega psa in ga lepo fotografira, čez nekaj časa pa zagledam kita in posnamem filmček, kajti če bi ga čakal da ga fotografiram, mi ne bi uspelo. Le dobrih 300 m od Indiga je plaval v nasprotno smer. Kako impozantna žival, večja od moje barke, ki pride na površje, vdihne zrak in v zrak švigne voda. Wauuuu….

Malo pred mrakom, po 43 Nm dolgi plovbi  zavijeva v zaliv otoka Pedro Gonzales, kjer je že sidrana ena jadrnica. Gregor pravi, da je velika in Francoska. Ko po desetih minutah zavijeva v zaliv takoj spoznam Irsko jadrnico kolega Billa. Kakšno naključje! Hitro si narediva večerjo, potem pa sva povabljena na njihovo jadrnico na prijetno druženje in pivo.

Tokrat sem tukaj brez interneta, zato posledično ne morem jaz pošiljati teksta in fotk na blog, saj bom to besedilo poslal preko satelitskega interneta in ga bo na spletno stran postavil moj skrbnik internetne strani. Fotografije bodo tudi naprej bolj skope, a bodo ko pač bodo.

V času brez mobilnega interneta sem dosegljiv na:  indigo34@myiridium.net

 

08.04.2018, Balboa YC,  Panama

Zjutraj po popiti kavi odideva z Gregorjem do taksija, se malo poglihava za ceno s taksistom in na koncu obvelja moje ter greva do marine Flamingo, da se odjavim. Gregorja moram najprej dodati na Crew listo in ga čez pet minut skupaj z mano odjavim. Zvečer ali jutri greva naprej proti otokom Las Perlas. Formalnosti mi lepo tečejo in že kaj kmalu dobim klofuto. Plačati je treba Zarpe pri odjavi. Celih 46$. Prijava in odjava = Daleč najdražja država do sedaj. Ni kaj plačam in že greva z jeznim taksistom, ki naju je predolgo čakal nazaj proti Yacht Clubu.

Stopiva na barko in začneva takoj z delom. Kupil sem poseben kabel, ki ga moram potegniti za AIS od krmilne konzole do instrumentov v salonu barke. Zraven še vlečem 12V samo zanj in podreti je potrebno tretjo spalnico v kateri je skladišče. Po dobrih dveh urah dela sva končala z delom, a še vedno kaj najdeva in urejava. Potrebno bo še natočiti gorivo v barko in kanistre, saj mora biti barka polna goriva, da sploh prideva tako daleč, kajti tukaj vlada brezvetrje. Odločiva se za lažjo verzijo in to v marini La Playita, kjer valovi ne nabijajo barko v pomol. Tudi vodo imajo in jo bova natočila kar tam. Priplujeva do tja, pa nama pravijo, da se je za gorivo potrebno najaviti, sploh ob vikendih, ker turistične ladje vozijo turiste in na pomolu za točenje goriva, le ti izstopajo in vstopajo. Žal danes ne bo nič. Bravo. Že drugič danes, da so me presenetili. Obrneva barko in greva nazaj do Balboa YC in natočiva nafto. Bencina za watermaker pa ni, ker jim ga je zmanjkalo. Manjana, mi pravi mojster. OK, pa jutri.… Tudi vode ne moreva natočiti. No to že natočiva kje drugje. Ves čas sem spremljal delovanje motorja, gledal na opozorilne lučke, poslušal,… upam da bo zdaj v redu z njim.

Zvečer narediva večerjo, saj vmes nisem nič jedel in sem že malo lačen. Potem pa se še malo pogovoriva, jaz napišem blog in dan bo zopet zaznamovan v stroških in zanimivem delu. Prespala bova spet na boji in jutri greva dalje.

07.04.2018, Balboa YC,  Panama

Danes, kot že mnoga jutra v tem tednu, pričakujem mehanika Kennya, ki pride na barko ob 10 uri. S sabo prinese termostat za motor, katerega zamenja in zdaj spet dela alarm, ki javlja napake za temperaturo in olje. Nalijeva še antifriz v motor in raztezno posodo, vodne črpalke pa se ne dotakne, saj nisva dobila nove, kakor tudi ne vsaj rezervnih tesnil. Tista kapljica ki spušča na črpalki za slano vodo, upam da ne naredi celega morja v motorju. Takoj ko jo bom lahko, jo bom zamenjal.

Ko mehanik odide in me zopet olajša v denarnici, se odpraviva z Gregorjem v trgovski center v Albrook, kjer kupiva še dva 20 litrska kanistra za gorivo. Potem greva še v supermarket in nakupiva še nekaj zadev ki jih potrebujeva, predvsem pa sva osredotočena na sadje in zelenjavo. Poln voziček imava vsega in na blagajni je odštejm kar nekaj papirnatih bankovcev. A kaj ko to hrano  potrebujeva in brez tega pač ne gre.

Vrneva se s taksijem do barke, kjer me že čaka Bill, ki odhaja proti Las Perlas otoku in naprej čez Pacifik do Francoske Polinezije. Težko se je posloviti od kolega, ki sem ga nedavno spoznal in ki mi pravi, da sem zanj nekaj lepega, kar se mu je zgodilo v Panami. Hudo je, a posloviti se je potrebno, saj gremo vsi isto pot. Morda se le srečamo kje za obzorjem.

Z zlaganjem hrane se kar nekaj časa zamudiva, da zloživa vse v hladilnik, v predale in v plastične zaboje. Zdaj pa res ne gre več niti šibična škatla na barko. Poln sem in zdaj je res dovolj! Jutri še natočiva gorivo in vodo, ter upam, da bo barka zaradi svoje teže plula vsaj 4 vozle. Indigo potrebuje novo registracijo, saj je bolj kot jadrnica postala tovorna ladja. Kasneje pripravim dobro pozno kosilo, spijem še kavo in čakam klic od Roka, saj smo se zmenili da gremo zvečer na večerjo.

Ob dogovorjeni uri se pripeljeta Nivia in Rok in me odpeljeta v center mesta. Nočno doživetje tega mesta je res drugačno kot dnevno. Mesto je lepo in impozantno. Prispemo do restavracije, kjer poleg azijske in japonske, strežejo perujsko hrano. Lepa in dobra restavracija mi pusti dober vtis že od samega začetka, saj so vsi uslužbenci prijazni. Prinesejo nam tri menije a ne v papirnati obliki – na tablici. Preko tablice si lahko pogledamo kako zgleda krožnik, katerega želiš naročiti in poleg so označene tudi cene, ter vsebina, ki je na krožniku. Zame nekaj novega in čudovit izkušnja tega velemesta. Naročimo tri jedi in vsi bomo poskusili vsako od teh treh naročenih hran. Spijemo še en pisco sour in kaj kmalu je miza polna vseh dobrot. Saj ne vem, kje bi sploh začel fotografirati, kaj šele jesti. Hrana je bila vsekakor okusna in ne pretirano draga.

Pripeljeta me še nazaj do pomola in poslovimo se v želji, da se še kdaj srečamo. Naključna poznanstva nas bogatijo in nam dajejo dobro izhodišče za naprej. Hvala vama Nivia in Rok… Todo bien y feliz! Gracias!

 

06.04.2018, Balboa YC,  Panama

Zelo pozno sem šel spat in iz tehničnih razlogov je zato šel blog zelo pozno na spletno stran. Poleg tega mi te dni ni bilo lahko, saj sem bil psihično in fizično obremenjen z motorjem, stroški, nabavo rezervnih delov in še s čim.

Zjutraj se klub kratki noči zbudim in po popiti kavi se s hitro hojo sprehodim nekaj več kot 2,5 km do banke, potem skočim še v trgovino in po isti poti nazaj na barko. Res lep sprehod. Jutranja prometna konica se po cesti vleče kot jara kača in na trenutke promet obstane na tem že dopoldan vročem soncu.

Na barki me v družbi Gregorja čaka kapetan SY Zane in opraviva še nekaj skupnih pogovorov in ker sva pretentala Panamskega Tita, sva si še porazdelila še dobiček. Najtežje se je bilo posloviti, saj oba dobro veva, da se bova na širnem Pacifiku težko srečala.  Postala sv dobra kolega in v tem mesecu dni, kar sva skupaj sva se nekako navezala. Če se ne vidiva na morju se pa zagotovo v Sloveniji.

Kasneje pride mehanik in začnemo s sestavljanjem motorja, ki nam gre dobro od rok. Končno ga le po nekaj urah sestavimo skupaj in ga poženemo. Motor lepo prede, vendar mehaniku ni všeč vodna, slana črpalka. Kaplja, nekaj vode priteče v santino, čaka pa tudi, da priteče tudi olje, a ga ni. Vseeno pravi, da bi bilo dobro imeti novo črpalko v rezervi, kajti Pacifik je dolg in širok. Potem ugotovimo, zakaj ni bilo signala za alarm na motorju, ker je pregorel senzor. Potrebno bo nabaviti kar nekaj nove robe in spet gledam v denarnico. Tukaj je vse nenormalno drago, pa še čakati je potrebno vsak artikel, ki pride iz Amerike. Ker vodne črpalke nisva dobila, jo bova poskusila nekako zatesniti.

Po eni uri motor ugasnemo, jaz sem že prej plačal mojstru, ki je bolj draguljar kot mehanik, vsaj po ceni ure sodeč, a očitno obvlada svoj posel. Res zna in za takšno znanje mi ni težko seči v denarnico. Spije še pivo in greva iskat dele. Najprej v Volvo Penta servis, kjer nimajo nič kar potrebujeva, kar pa imajo pa je drago, kot da je vse iz zlata. Nič ne kupiva in greva nazaj, jaz na barko, on v pisarno. Njegova pisarna je zadnja gostinska miza v bistroju Balboa YC.  Pridem na barko, jaz pospravljam notranjost, Gregor je dežuren zunaj in pospravlja kokpit in palubo. Priden je bil danes, ko sem bil jaz z mehanikom in mu pomagal, je šel Gregor v nabavo gospodinjskega plina, da bova tudi tu polna in da naju kaj ne preseneti.

Popoldan prižgem motor in ga na 2000 obratih pustim delovati dve uri. Vse tako kot je naročil mojster. Vse deluje kot mora. Počasi začutim utrujenost, čeprav še zdaleč ni vse urejeno z motorjem, a vem, da bo kmalu. Kasneje pride na barko še Bill, verjetno gre jutri s svojo barko naprej proti otoku Las Perlas, nato pa naprej proti Markezom. Tudi njega čaka 3800 NM dolga plovba. Za vsakega od nas je časovno drugačna. Kolegi Bražilci pravijo da računajo pristati na Markezih čez 45 dni in nimajo s sabo veliko goriva. Bill  planira za to pot okoli 30 dni. Midva po tihem računava nekje 36 dni. Z ircem si ogledujeva vremensko karto in se čudiva, kako daleč dol ni vetra, koliko dni traja brezvetrje… Ne bo luštno, res ne. Potrebne bodo ogromne količine goriva in res dober motor. Upam, da je moj mojster dobro opravil nalogo, saj na širnem oceanu ni vmesnih postaj, otokov in ne sidranj.

Zvečer še malo poklepetava in potem je spet čas za posteljo. Jutri pride mehanik, ki je že skoraj tretji član Indiga.

 klikni in si povečaj slike

 

05.04.2018, Balboa YC,  Panama

Jutro. Kavica in potem grem na obalo, kajti potrebujem neke informacije iz pisarne. Ravno ob tem času me pokliče mehanik in mi pravi da pride okoli 12 ure. Uff, potem imam še nekaj časa in ne bom hitel. Vesel sem, da imam rezervne dele in če bo vse v redu mi mojster zmeče stvari skupaj in že sem na konju.

In res, mojster pride ob 11,30 uri in se loti dela. Sestavi in priključi starter in potem prižgemo motor. Bo delal? Vžge iz prve in dela, a po desetih sekundah ga ugasnemo, saj še ni vse nared. Vesel sem kot otrok. Mehanik zmaja z glavo in pravi: »Đasmin, this motor is not good!« Kako ni good če sem slišal da laufa? Možakar vzame v roke ključe in začne šraufati. Vedno več je vijakov na tleh, vedno več delov je ob strani, nekaj jih celo visi na ceveh. Ojoj! Stanje se še slabša. Čez nekaj trenutkov je izmenjevalec na tleh, neke cevi, kolektor, …. Mojster mi pokaže zamašen izmenjevalec, kolektor je nabit s črnimi sajami, v eni od gum so se nabrale lopatice impelerja, spet drugje najdemo nekaj podobno plastiki. Umazanije je na pretek. Ne čudim se več, zakaj se pregreva. Ko pogledam motor se mi zdi da ga pol manjka. Vse se mi mrači pred očmi. Potem čistimo, prebijamo, vlivamo kislino, pregledujemo, čas pa beži. Čistimo kolektor. Ta ni dober. Potreben bo nov. Skočim in ga kupim, drag je kot žafran. Še enkrat me pošlje po kakšen del in v denarnici bo zazijala še samo prazna luknja čez katero se bo nabrala pajčevina. A če ga moram imeti potem naj bo, in tesnilo še prosim! Ko vse uredimo, mojster pogleda na uro in pravi: »Finish! Tomorow we continue work!« Bemti, a ne bomo danes?

In možakar gre, službe je konec, za danes je zaslužil dovolj. Gregor pospravlja, jaz kuham kosilo, potem jeva. Kasneje dobiva obisk in v prijetnem klepetu pozabim na težave, ki še vedno čakajo jutrišnji dan. Morda bo jutri tisti dan, ko bo vse končano. Morda…. Večer je bil prijeten, še lepša bo noč, ko odidem v posteljo.

 

04.04.2018, Balboa YC – Panama City,  Panama

Včeraj že napišem blog, ga pošljem na spletno stran in si umivam zobe, ko slišim vodni taxi čisto ob moji barki in malo zatem slišim klic svojega imena iz ne vem koliko grl. Stopim ven in vidim Billa in še nekaj ljudi, ki so prišli na moj »nenapovedan party« in vsi so bili že rahlo zadeti od alkohola. Pa kaj vem, morda so še včerajšnji, saj so ga lumpali do jutra in se pohvalili, da jih je šest popilo tri litre whiskya in 3 six packe piva. Bravo!

No zdaj so pri meni, da se zgodba od jutra nadaljuje na Indigu. Ob pogovoru z njimi spoznam, da smo vsi od drugod, pravzaprav smo razmetani iz evropskih držav: Slovenija, Francija, Irska, Anglija in Švedska. Manjkala je l