8. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto.

Najprej grem v čendrarijo (trgovino kjer prodajajo stvari za barko), da vprašam, če je mojster kaj izvedel za moj uplinjač. Žal ne, pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Tukaj pomenita nekaj samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. Ker ne dobim ničesar, se spet pogovarjam o sidrni verigi. Tokrat preračunava in spusti mi ceno za 45 centov po metru. To je samo pljunek v morje in še vedno je draga. Nato mi pravi, naj si grem verigo pogledati tudi v železnino, tam imajo cenejšo varianto. Ker nimam kaj početi, saj že celo dopoldne dežuje v presledkih, se odpravim tja. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin pripravili pravo vegeterijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki so od daleč. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine, Radžijem in razloži mi, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali velika dva lonca riža, ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, mu dajo hrano v posodo iz stiroporja, da jo poje nekje sede, ali pa tudi, da jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.

Odidem naprej in najdem Husseinovo železnino. Lastnik je Indijec in kolikor vem, imajo Indijci dobre železarne in železarsko industrijo. Najdem trgovca in pokaže mi verigo. Ima jo nekaj manj kot 30 metrov, a pravi da je »made in China«. Cena je dobra, pol manjša od navtične iz Australije, a vem, da me ne bo dolgo držala, ter bo še pred enim letom zarjavela. Raje ne bi, hvala. Pogledam si še olje za motor. To je malo cenejše kot na bencinski črpalki, a je firma neznana. Tudi tega ne bom, hvala, saj na njem piše »Made in PRC« (People Republic of China).

Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem neko zelenjavo, ki bi me zanimala. Vse kar imajo uvoženo je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg!!! Kupim kumare, ki so poceni, nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje.

V pekarni še kupim kruh, nato se sprehodim do marine, ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho in sem že moker do kože. Na barki se preoblečem, skuham si čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Zunaj še vedno dežuje, zato popoldan berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim. Prebudila me je misel na popoldansko kavico in piškot. Ob kavi pišem članek za reportažo v časopisu, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je potrebno, a vesel sem, da je moja pisarna na morju.

Zvečer si naredim večerjo, pojem jo v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en dan  v deževnem dnevu, ko sem na Fidžiju.

7. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno si kuham kavo, ko me pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom in ker je ravno danes v mestu, me le-ta čaka v marini. Pustim kavo, se oblečem in odveslam do pontona, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kako je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel v pokoj. Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se da od nje prav dobro živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveoni, si postavil hišo in kot sam pravi, kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasionke, ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu vzdrževati farmo, ker je ta trenutno odsoten. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi in mu čuval farmo ter urejal stvari eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.

Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga že zaradi njegovega psa, kateremu je nadel ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker sedaj vsaj 10x na dan izgovori to ime. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledani res veliki parceli, začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper, ter druge začimbe. Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo in jeva njegovo specialiteto, pašto z mesno omako na njegov način.

Po kosilu skuha še kavo in malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A  preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papaja, pasionke,… Maloprej je še deževalo in ko sem šel je bila kamnita pot tudi blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti, moker dol ali gor. Po dobrem kilometru in pol, pridem do glavne ceste in ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žareta in naredil kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: 50 centov. Prav imaš Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje.

Zvečer urejam okoli 70 fotografij, katere sem posnel v tem dnevu in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje, poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj in našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi… narediti je potrebno le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.

6. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Sinoči sem sem se po večerji ulegel na sedežno v salonu, vsaj toliko, da si malo poravnam »križ« ki me res boli in to iz meni neznanega razloga. A takoj ko se uležem, zaspim. Utrujenost. Tako spim do pol petih zjutraj, pri prižganih lučeh, komarjih,… Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko tako močno zaspal. Potem se prestavim v posteljo in spim še nekaj časa, tako, da sem vse skupaj spal slabih 12 ur.

Kar nekaj stvari moram narediti po barki, a me zmoti klic Davida, da pride z dekleti na kavo. Seveda, pridite! Čez slabe pol ure pridejo trije, mična mlada Američanka, njena kolegica in David. Skuham kavo, jim podam nekaj piškotkov in skoraj eno uro in pol se pogovarjamo, obujamo spomine, na koncu pa še izvem nekaj zanimivosti glede otokov, vsega ostalega, kar se tiče postankov na otokih, katere so obiskali tudi sami.

Ko odidejo, moram tudi jaz na kopno, saj sem z nekim mojstrom dogovorjen, da mi morda najde uplinjač za moj mali motor. Morda celo rezervoar goriva, pipico, svečko,… in še vseeno ne vem, če bo motor delal. Srečam se z mojstrom in mi pravi, da ni naredil nič, kar bi se dalo, da bi bil moj motor v delujočem stanju. Pozdraviva se in greva vsak svojo pot. Jaz v marino, saj imam dogovor v marini z eno gospo, da bo vprašala svojega šefa za manjše motorje, saj v trgovini prodaja le večje. Pa ga ima, Mercury 3,3 HP. Cena ni pretirana za nov motor, a vseeno mi je predrag in ne sežem tako daleč, saj najprej potrebujem sidrno verigo.

Odpravim se še v sosednjo marino, kašne 3 do 4 km naprej, morda najdem kaj rabljenega. Žal ni ničesar, kar bi me naredilo srečnega. Vrnem se v mesto, odidem še v pisarno, da mi naročijo plovno dovoljenje za obisk otokov, katere sem označil na glavnem dovoljenju. Menda bo to trajalo do jutri in jutri naj se zglasim zopet pri tej prijazni gospe.

Čas imam, zato odidem v trgovino in na kavo. Kava seveda ni takšna kot pri nas v lokalih, čeprav je zelo poceni. Pozno popoldan se vrnem utrujen na barko, skuham večerjo in po sadnem zajtrku je to moj prvi pravi obrok. Rizi bizi in pečen piščanec. Ko pospravim, si odprem en mali radler, nato pa pišem. Delo pač. Pozno zvečer si pogledam še en film in nato grem v posteljo. Jutri je nov dan, dan za delo.

5. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan naredil v 24 urah 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči jadral ves čas nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv in potem sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh in uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!

Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju izobesim rumeno zastavo, ter se najavim Port kontroli v Savusavu po radiu, a me nihče ne kontaktira nazaj. Poskusim še enkrat, spet nič. Priplujem do rdečih boj (kot mi je to svetoval Pavel) in se kar tam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko a mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm. Le kdo bi to bil? In takrat zagledam kako k mladi Američanki prihaja,… David. Tisti David, kateri je plul na Billovi barki od Paname do Hiva Oa in katerega sem jaz skupaj z njegovo takratno punco peljal iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Svet je majhen in morda celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.

Kmalu pride uradnica, lepa in mlada Fidžijanka in ko ji pomagam stopiti na barko, kot pravi gentlman stare Dunajske šole, mi padejo očala z dioptrijo v morje, nekje na 14 metrov globine. Adijo očala! Zdaj jo bom moral gledati samo od daleč, ker na blizu nimam več ostrine.  Zato pa mi mična gospa pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov, katere moram kasneje ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri, 10 minut in je bila gotova. Zdaj moram počakati, da pridejo še ostale službe do mene (carina, policija, zdravstveni inšpektor, …)

Tudi ostali kmalu pridejo in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, katerih je pa tokrat res veliko. Nato plačam takso še za carino in nekajkrat se še skupaj pofotkamo, ter se nasmejimo, našim fotkam. Carinik mi ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel in če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene Bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda  obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo pogledava, kako je z lečami.

Popoldan moram spet veslati, tokrat malo dlje, saj grem še v nabavo, ker sem kar nekaj stvari (zelenjave in sadja vrgel v morje), zdaj pač moram nabaviti novo. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je je marsikaj drugače kot je na Tongi. Razlika je tudi v temu, da so tu zelo prisotni Indijci, kateri imajo kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj mi nekako pravijo, da se jih moram izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne vem. Tokrat zastavice ne bom risal, saj sem našel večjo zastavico za samo dva dolarja. Zdaj že visi na barki.

Zvečer si še popravim uro, zdaj smo samo 10 ur narazen in naredim si večerjo. Tokrat bo več časa, zato si naredim dva dobra kosa pečene jagnetine na žaru, pečen krompir s čebulo in za dobrodošlico eno malo pivo.

4. junij, 2019

Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 3. dan

Prijetno nočno jadranje in ker sem sredi oceana, tudi prijetno spanje v salonu za dlje časa. Samo enkrat proti jutru me je prebudil pisk ploterja, ker ni več zmogel izračunati razdalje. Se mu pač dogaja. Ponoči sem za eno uro in pol moral prižgati motor, ki je tekel kar v prazno a pod 1400 obrati, samo da so se malo napolnili akumulatorji.  Vetra je bilo dovolj, zato dodatnega pogona nikakor nisem potreboval.

Zjutraj si skuham kavico,  ki mi za čuda ne tekne. Verjetno bi moral najprej jesti. Sinočnja večerja mi je obležala v želodcu, pretežka je bila za zvečer, ko telo potrebuje počitek.

Ob deveti uri pošljem lokacijo Indiga na spletno stran, pregledam koliko sva preplula v zadnjih 24 urah in za nama je 131 NM. Ni ne vem kaj ni pa malo, saj sem pričakoval več.

Okoli poldneva zaplujem mimo prvih vzhodnih otokov in atolov Fidžija. Tukaj naj bi se tudi začela oaza sredi oceana, ki se imenuje Koro morje. Kar nekaj je teh otokov, a se žal tukaj še nekaj časa ne bom ustavljal, kajti nisem prijavljen in menda so tu glede tega kar strogi. Plujem direktno za otok Vanua Levu, na jugu pa je zaliv in v njemu mesto SavuSavu. To pa je še kar dobrih 140 NM do cilja. Škoda, da nimajo prijave na teh manjših obrobnih otokih, saj se je potem kar težko vrniti nazaj v ta lep predel Fidžija. Sem pa dobro nastavil odhod s Tonge, saj bom mimo večine otokov in atolov vijugal po belem dnevu.

Večer je še prehitro prišel in večino časa sem na preži, saj je noč temna, otoki so večinoma neosvetljeni in nevarnost, da neprevidno zaviješ v nepotrebno je lahko velika. Plujem po navigaciji, ki je povečana skoraj do maksimuma, da me kaj ne preseneti. Prav neprijeten občutek v grlu in v trebuhu. Ko se spomnim atola Kauehi in nočnega vhoda v atol, pa še danes stresam z glavo in se sprašujem, kaj mi je takrat bilo? Res sem bil neodgovoren do maksimuma. Danes ponoči bo zato manj spanja, bo pa jutri bolje, ko bom že na cilju.

3. junij, 2019

Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 2. dan

Noč je bila mirna, polna zvezd, a kljub temu temna. Luno sem zaman čakal, a je ni bilo. Tudi vetra ne, tistega pravega, ki bi lahko napel moja jadra. Zato je moral motor opravljati funkcijo vetra in jader, ter potiskati barko po široki oceanski poti proti cilju.

Zjutraj si skuham najprej kavo in potem zajtrkujem, pošljem na spletno stran svojo lokacijo in ob deveti uri, točno po štiriindvajsetih urah plovbe, zapišem prepluto plovbo. 138 NM je za mano. Ni slabo, barka je na novo očiščena, pobarvana in pripravljena na takšna in podobna jadranja.

Ob deseti uri se najde nekaj več vetra in prijeten pasat zapiha z enajstimi vozli, barka pa na obe jadri poleti skoraj 6 vozlov. Kasneje, po kakšni dobri uri plovbe, veter pade na 7 vozlov, a se potem giblje vse do malo manj kot 9 vozlov. Fotografiram situacijo, ko je vetra 8,6 vozlov, barka pa pluje 5,1 vozla. In nato posnamem še kratek filmček, z vetrom, hitrostjo, jadri in v ozadju se sliši samo glasba vetra in pesem oceana.

Sončen dan je, danes ne tako vroč kot včeraj. Rib ne lovim, saj nimam niti veselja nadeti nove vabe na flaks. Kasneje berem pilote in druge razne brošure o Fijiu. Veliko tega se da prebrati, veliko novega izvedeti. Upam, da postopek prijave lepo in pravilno izvedem, ter da ne bom imel kakšnih problemov.

Veter  se je med tem okrepil in zdaj piha med 11 in 13 vozli. Indigo brez problemov pluje med 6,2 in 6,6 vozli. Zvečer si naredim še večerjo, pri kateri me jezijo valovi, saj prihajajo iz boka in zibajo barko. Tudi zvečer ostane veter konstanten in plovba se nadaljuje v istem ritmu, hitro in zibajoče. Noč je spet temna brez lune.

2. junij, 2019

Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 1. dan

Zjutraj vstanem, saj me prebudijo dingiji, kateri se peljejo proti lokalu, kjer bodo gledali nogometno tekmo. Kar nekaj navdušencev je tam in prostora za dingije vsekakor ni več, zato jih puščajo tudi na drugih pontonih.

Mene tekma ne zanima, bolj me zanima kako se počutim in seveda moje zdravje. Ker laično ugotovim, da sem z zdravjem in počutjem bolje, se odločim, da po kavi pripravim barko in odplujem naprej. Tukaj mi nič ne manjka, a enkrat je treba reči adijo, sploh pa zato, ker se počutim bolje. Tudi kolega Bill pravi, da bo opravil še nekaj del na barki, potem pa pride v roku sedem dni za mano.

Ob deveti uri zaplujem z boje, potem plujem čez ožino s plitvino in še naprej mimo otokov do odprtega ocena, kjer sem po eni uri plovbe. Zunaj je vetra komaj nekaj več kot 8 ali 9 vozlov, a ker potrebujem polne akumulatorje (to bo v cca 12 urah), se niti ne jezim. Trenutno bom imel večje porabnike od polnjenja s sončnimi celicami. Ko še naravnam ploter in ciljno točko, mi bo do cilja manjkalo še okoli 420 NM, kar pomeni nekje 3 in pol dni, če ne bo kaj narobe. Ne, ne bo!

Popoldne se najde nekaj vetra in razvijem jadra. Plovba poteka dobro in okoli 16:00 ure sem res malo zadremal, ko me prebudi zvok odvijanja role na ribiški palici. Ahhh dej no, pa ne zdaj, ko se mi res nič ne ljubi. Ko sem začel vleči ribo proti barki, sem vedel, da bom za večerjal svinjsko meso. Zakaj? Zato, ker je bila riba na drugi strani prevelika in pretežka za moj flaks in vedel sem, da ga bo odtrgala. To se je tudi kasneje zgodilo, po cca 15 minutah boja, čeprav sem postajal že prepričan, da jo bom privlekel na barko. Pa je šla vaba v ocean. In če sem lahko malo navihan, sem prav vesel da se je, saj se mi je ni ljubilo očistiti.

Zvečer veter pade in spet motoriram. Dobrih 5 do 6 vozlov plujem na motor, veter pa imam kar naenkrat v nos. Res da je slab veter, kakšne 3 do 4 vozle, a vseeno. Glavno jadro, ki je odprto malo ropota, a se bom že navadil. Noč je temna in želim si, da bi bilo kmalu jutro. A vem, da ga še ne bo kmalu. Zato se bom zamotil, kot to vedno počnem.

1. junij, 2019

Neiafu, Vava`u, Tonga

No pa smo že v novem mesecu. Ta bo za Slovenijo že bolj poleten in ne bo tako hladen in moker, kot je bil maj. Tukaj pri nas na Tongi pa je bilo danes pasje, saj smo v največji vročini namerili celih 31,6°C in to samo zato, ker ni bilo niti kančka vetra.

Sem se pa zato ponoči naspal, kljub temu, da sem spal cel prejšnji dan. Vročina v mojem telesu je izginila in tudi kašelj ter smrkanje iz nosa sta kar precej popustila, a nista še rekla da je konec. Zato sem več ali manj počival, razen če izvzamem skoraj opoldanski odhod na kopno, kjer sem prispel ves moker. Pa ne od veslanja, ampak od zunanje temperature. Res je grelo na polno. Plačati sem moral še za dva dni priveza na bojo, ki pa je tukaj zelo poceni. Sprehodil sem se še do mesta, ker se včeraj nisem in moram reči, da sem vseeno čutil, da nisem tisti pravi. Kot da nisem imel dovolj moči, a saj moč pride sama od sebe, ko telo začuti, da je z zdravjem boljše. Zato sem se kar kmalu vrnil nazaj, kupiti tako ali tako ne morem ničesar, saj nimam več njihovega denarja.

Zvečer sem si naredil še večerjo, zraven pa prižgal za kakšno uro motor, saj moram malo dopolniti energijo v akumulatorjih. Kmalu sem slišal drugačen zvok motorja in pogledam na digitalni prikazovalnik temperature motorja, kateri mi kaže povišano temperaturo, ki še kar raste. Pogledam k iztoku vode iz motorja, pa le tu in tam špricne za kakšen pljunek v morje. Ugasnem motor in si mislim, da je šel impeler. Dvignem stopnice in motor je res malo bolj vroč. Preden se lotim impelerja, vseeno pogledam vodni filter. Seveda, saj ne more sprejemati vode, če je zapacan od alg in meduz, katere danes v ogromnih količinah plavajo okoli barke. Očistim filter, očistim tudi mrežico s staro zobno krtačko, nato pa preizkusim delovanje. Motor dela, temperatura počasi pada in voda od kroženja lepo teče v morje.

Zvečer vzamem še zdravila in grem prej v posteljo. Še bar so zaprli ob desetih zvečer in izklopili internet, tako da nimam več zastonj wifi-ja. Danes so šli vsi prej spat, kajti jutri zgodaj zjutraj se dobijo v baru, saj so finale nogometa v Madridu. Torej bo pivo že zjutraj teklo v potokih. Še jaz, ki sem laik pri nogometu vem, da bodo jutri zmagali Angleži.

31. maj, 2019

Neiafu,  Vava`u, Tonga

Sinoči sem po večerji prišel na barko in kar na enkrat sem se počutil zelo slabo. Iz nosa mi je začel teči izcedek, kihal sem in tudi nekaj kašlja se je slišalo iz mojega grla. Ob polnoči sem bil ves moker in izmerim si vročino, 38,6 mi pokaže termometer. No pa sem si priznal, da sem zbolel. Celo noč nisem spal, saj sem precej kašljal in iz nosa mi ni več teklo, ampak lilo. Najprej sem si nos očistil s slano vodo nato pa si naredil čepe iz robčkov. Vzel sem dva Lekadola in upal, da mi vročina pade. Vedno slabše je bilo in začelo me je boleti celo telo, zato sem vzel antibiotik Sumamed v upanju, da se kmalu pozdravim. Proti jutru sem zaspal za uro in pol in si kasneje skuhal čaj iz svežega ingverja in nekaj limone. Skuham si še kavo, a jo po dveh požirkih zlijem stran, saj mi ne tekne.

Moji dokumenti so ostali v pisarni za odobritev odhoda, boja je plačana in danes je zadnji dan. Očitno me ta Tonga še ne misli pustiti iz svojega objema. Razmišljam kaj naj naredim? Potem le spoznam, da v takšnem stanju ne morem sam pluti nekaj dni in nekaj noči skupaj do Fijia, brez moči in še z vročino. Čeprav imam kar visoko vročino, privežem dingija za bojo, odvežem barko in zaplujem do carinskega pomola. Najavim svoj prihod po radiu in uradniki mi pravijo, naj pridem kar v pisarno, ko se privežem. Ko sem v pisarni, mi izročijo še en A4 obrazec, katerega so mi včeraj pozabili dati. Ufff koliko komplikacij ob enem izhodu iz Tonge. Izpolnim še njega, potem pa dobim izhodne listine. Počakam še uradnika za pregled barke in ko pride, pravi da je vse v redu, da ima neko drugo delo. Ma ne me j**at! Z vročino čez 38 stopinj, kuha me, pripeljem barko na pomol, ta bukselj pa mi pravi da je vse v redu! Kretenizem brez primere! Jezen grem na barko in zaplujem nazaj do boje, dingija pa privežem  na svoje mesto, za krmo.

Cel dan sem samo ležal in spal v postelji, jemal tablete in  pil čaj. Zdaj zvečer se že malo bolje počutim in vročina je padla na 37,1 stopinje, zato upam, da bom jutri že brez nje. Jutri še ne bom mogel iti naprej, upam pa, da kmalu. Popoldne me obišče še Bill in pravi, kako slab sem videti. Saj bo bolje mu pravim. Pravi, da bo on naredil večerjo za oba. OK, jaz sem v celem dnevu pojedel samo eno Maggi juho, ne gre mi kaj drugega v usta in želodec. Ko mu povem kaj se mi je zgodilo s carino, mi pravi, da sta Američana Susane in Joe, prav tako morala pripeljati svoj katamaran na pomol, da pa je zanimivo, da Darrylu pa tega danes ni bilo potrebno, a je taktiziral in šel po odjavo ob 15,30 uri, ko se je uradnikom že mudilo domov.

Zvečer spet pride Bill na barko, v plastični gajbici prinese svinjske zrezke v čebulni omaki, pire krompir in pečeno korenje. Ponudim mu še eno pivo, jaz pa spijem čaj iz svežega ingverja in limone. Lepo je imeti ob sebi pravega prijatelja. Ko pojeva se on odpelje nazaj na svojo barko, saj gre verjetno kmalu ven, ker je petek in po celem mestu se iz vsakega lokala že sliši glasna glasba, ki bo trajala do jutra. Jaz grem nazaj v svojo posteljo in počivat. Pred mano je še ena noč v kašljanju, smrkanju in z nekaj vročine. Vsaj 5 let že nisem bil tako prehlajen. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na morju, kjer ni zime.

30. maj, 2019

Neiafu,  Vava`u, Tonga

Jutro je, sončno in lepo. Nekje okoli 26°C je že zjutraj, morda čez dan zraste še za dve stopinji, upam, da ne več. Tukaj je kar prijetna klima, le tega dežja se nikoli ne bom navadil. Pade ko pade in ko pada, pada različno. Enkrat 10 minut v rahlem pršenju, spet drugič pol ure v izlivanju temno sivega oblaka. Včasih si prav zaželim pogledati v nebo, morda pa le zagledam kakšno večjo luknjo, kjer jim spušča ta voda.

Po obvezni jutranji kavi in sadnem zajtrku, se sprehodim s smrkavim nosom do uradnikov, saj potrebujem izhodne dokumente za jutrišnji izhod iz države. Ja prav ste prebrali, čas je da zapustim Tongo, ki pa mi je vseeno prirasla k srcu. Ni tako slaba, kot je bila videti lani. Morda me je lani ubil kulturni in še kak drugi šok, katerega prej nisem bil navajen. Zdaj se mi zdi vse »cool«.

Stopim do uradnika, ta me brez nasmeha sprejme in ko mu povem po kaj sem prišel, mi pomoli tri liste A4 formata in mi reče, da moram formularje izpolniti. OK, sedem za mizo, izpolnjujem vprašanja, katerih odgovore sem že nič koliko krat napisal. Ko končam, mi pravi, da mu moram dati še svoje dokumente in dokumente barke v vpogled. Dam mu še to in potem njegova vrla in široka tajnica prinese velikooo knjigo v kateri je še vse ročno zapisano. Računalnikov še tukaj ni. Le tisti so na kuglice, deset v eni vrsti. Pa kaj čem, saj mi je njihova letalska družba Real Tonga, napisala letalsko karto kar na roke. No kakorkoli, pobrska nazaj po knjigi in me najde.

»Indigo.«

»Da.«

Brska še po potnem listu in najde, da sem pred mesecem dni prispel nazaj na Tongo.

»Kje pa ste imeli barko, ko ste bili doma?« me vpraša.

Pravim: »Na kopnem.«

»Carinske dokumente prosim.« mi ukaže.

»Oprostite prosim, zelo slabo razumem Angleško. Ste me vprašali če sem bil na kopnem?« se hitro izmažem, saj carinskih dokumentov nimam, ker bi moral čakati nanje še mesec dni, da pridejo iz Tongatapu.

»Ne kje je bila barka, v vodi ali na kopnem?«

»Gospod v vodi, saj je veliko ceneje, kot na kopnem.« mu pravim.

»Imate morda potrdilo, da ste plačali bojo?«

»Seveda.« in mu ga pokažem, plačano za zadnjih 11 dni.

»Plačati bo potrebno takso, za barko, ki je bila več kot šest mesecev na Tongi.«

»In koliko to znaša?«

»Vprašajte na okencu.«

Vprašam na okencu, a mi čez zaprto okno mlajša gospa pove, da tiste prave dama ni in naj pridem ob treh. Ehhh!!

Pridem do možakarja in mu povem, situacijo. On se dela kot da je to samoumevno in pravi: »Zdaj pa greva na barko, da jo pregledam.«

Halooo. »Moja barka je na boji in ali jo je potrebno pregledati tudi pri izhodu?«

Pravi da ja in da se tukaj drugače ne da.

»OK, potem pridem jutri zjutraj.« mu pravim.

On pa meni, da naj plačam takso, saj je videl, da je tista prava gospa prišla v pisarno. Mislim, Urad za takse pa takšen, da imajo pri nas cigani Ivanoviči boljšega in bolj urejenega. Gospa ima dolge rdeče nohte, zaradi katerih dvomim, da lahko s prsti prime dokumente. Po moje jih prej z nohti napiči, enako kot so včasih listke napičili na žeblje. Taksa je minimalna, a plačati jo je potrebno. Plačam in grem še na tržnico, kupim nekaj sadja, kos mesa, kruh,…preveč ne smem, saj bom moral, če mi to ostane, na Fijiu vse zmetati v morje. Nič sadja, nič zelenjave, nič svežega mesa, nič ribe, nič…nič…nič… ne smeš prinesti na otok. Zakon je pač Zakon.

Popoldne še pregledam motor, olje, hladilno tekočino, da mi slučajno voda v motorju ne zmrzne in vse lepo počistim in posušim. Jermen na alternatorju se mi zdi še malo gibljiv, zato še njega zategnem. Na levi bok barke namestim bokobrane in več ali manj sem pripravljen za jutrišnji pristanek na carinskem pomolu, potem pa če bo carinik dal žegn, odplujem naprej.

Kasneje grem pomagati še Billu in zmontirava na jamboru wind instrument, potegneva nekaj vrvi, pripraviva vse za jadra, a naju žal prej ulovi tema, preden vse dokonačva.

Ostalo mi je še nekaj sličic od kralja Tonge v raznih barvah, te bom unovčil zvečer za pico in morda še kakšno pivo, če bo teh sličic dovolj.