3. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

 

Spet še ena mirna noč, brez valovanja, brez premikanja barke,… ufff, res zna biti tudi prijetno. Ta zaliv je »čista petka«.

Sobota je in danes dopoldne je bilo bolj oblačno, torej ravno prav za pospravljanje barke. A najprej je na vrsti zajtrk in nekaj sporočil, katera še moram prebrati. Med njimi me najbolj preseneti sporočilo od kolega, ki mi je prilepil povezavo za mojo naslednjo etapo Vanuatu. Piše, da je na severnih otokih dobro izbruhnila malarija, za katero so najbolj krivi komarji. Spet drugi članek, ki se navezuje na prejšnjega, pa spet pravi, da država Fidži ne dovoljuje vstopa vsem, ki prihajajo iz otočja Vanuatu, ali tistim, kateri so bili tam 3 mesece pred to odredbo. In kaj naj zdaj? Še čakam? Naj spustim Vanuatu in znameniti vulkan na otoku Tana? Samo tja bi rad šel. Morda bi mi uspelo le »na črno«, brez prijave. Malo bom še počakal in videl, kaj se bo iz tega izcimilo.

Ko sem končal s pospravljanjem in čiščenjem barke, najbolj pa brisanjem plesni (do cca 70 cm od tal) sem opazil, da že lepo sije sonce. Pokličem Norvežana in ker sem mu posodil zunanji disk s cca 300 filmi, možakar nima časa. On zdaj presnemava vse datoteke na svoje diske, zato nima časa, da bi šla na obalo, da bi se šla potapljat do koralnega grebena,… Kaj pa če bi si tudi sam naredil popoldan za lenarjenje? Morda branje kakšne dobre knjige? Dan je naravnost pravšnji.

No ja, marsikaj sem počel ves ta popoldan, proti večeru pa sem si še skuhal dobro večerjo. Zvečer sem še nekaj pisal, saj sem dobil eno idejo, zaradi moje spletne strani. Prihajajo spremembe in to v kratkem.

2. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

… in res je bil miren spanec, morda celo preveč miren, da skoraj ne verjameš, da se vse to dogaja. Naspal sem se in zjutraj me ni bolela glava od poskakovanja barke. To je res huje, kot pa če pluješ pri  20-tih vozlih vetra in temu vetru primernimi valovi.

Zjutraj se uredim, pospravim po barki, nato pa moram na kopno, da si nekje uredim dobroimetje za telefon. Pogledam na zemljevid, prvo naselje je nekje 2,5 km stran od zaliva. Bom šel tja, ni druge. Hočem pogledati še na internet za poslovalnice mobilnega operaterja, pa mi internet ne dela več. Samo sporočilo je ostalo v inboxu, da mi je ob 9:40 prenehala veljavnost dobroimetja, ter da si lahko napolnim le-to v vsaki njihovi poslovalnici.

Sedem v dingija in Tohatsu zaprede, zato se zapeljem kakšnih 750 metrov do obale, a tu ni nobenega pomola, zato moram dingi z motorjem zvleči po mivki do varnega mesta, kjer me bo počakal. Včasih je bil tu resort, a zdaj je tu samo še neka podrtija in v eni od na pol podrtih hišk, nekdo biva, saj se zunaj suši perilo. Prehoditi moram pot po plaži, nato me pot vodi na makadamsko cesto. Pripelje se avto in jaz dvignem palec, možakar pa ustavi. Sedem v avto in zdi se mi, da je možakar malo vinjen. Ura je šele poldne. Pod nogami je velika mačeta za sekanje sladkornega trsa. Ko ga vprašam kam gre, mi reče, naj mu plačam 20 dolarjev, pa me pelje. Nasmehnem se, zahvalim in grem ven, ter pešačim naprej. Avto gre ves čas počasi za mano in me ne prehiti. Po 300 metrih vidim malo potko in zavijem v goščavo, njega pustim na cesti, kjer se ustavi. Malo kasneje grem spet na cesto in pešačim vse do glavne ceste in nato do bližnje bencinske črpalke. Vroče mi je, saj je že poldne. Na bencinski črpalki mi gospa zamahne z glavo, ker tega dobroimetja ne prodajajo na bencinskih črpalkah. Zakaj pa bi to sploh prodajali?? Verjetno se poleg klasičnih artiklov z bencinskih črpalk, bolj spodobi, oz. je bolj donosno če imaš zunaj svojo stojnico in prodajaš jajca, krompir, čebulo, špinačo, itd. Kartico bom pa dobil v mestu. Bravo teta!

Grem na drugo stran ceste in počakam avtobus. Namesto njega se kaj kmalu pripelje večji kombi, sedem v njega in plačam minimalni znesek. Skoraj zastonj je ta prevoz, cca 12 km. Pridem v mesto, najdem poslovalnico, uredim vse kar potrebujem, grem še v trgovino in po telefonu vprašam Norvežana če kaj potrebuje iz marketa. Kar mi reče mu kupim in grem nazaj na avtobusno. Pred mano ustavi taksi, v njem pa taksist Kem, ki nas je že peljal do Vuda marine. Na vsak način me hoče peljati, zniža tudi ceno in potem je to samo malo več kot avtobus, zato sedem poleg njega in se že peljeva.

Ko prispem do dingija zaplujem najprej do Norvežana, da mu dam nakupljeno, nato pa do Indiga. Ves sem moker od potu, zato se najprej shladim v vodi, nato pa si skuham pozno popoldansko kavo. Pride sporočilo in v njem vabilo, da naj pridem v kino k Norvežanu. Seveda lahko, a po večerji.

Ko sem pojedel večerjo in vse pospravil, sedem v dingija in grem na 56 čeveljsko barko v kino. Platno je že v kokpitu in je veliko 2,2 x 1,10 metra. Mali projektor, dobri zvočniki za zvok in gledava film. Ja ni kaj, ljudje imajo ogromne barke, zato imajo prostor za marsikaj, kar jim olajša življenje in preživeta leta na barki. Po filmu se še malo pogovarjava, nato pa grem na barko in počasi bo potrebno štet delfine v sanjah.

1. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

 

Tu je tako, kot bi se nekdo igral z nami in nastavljal veter, odvisno od razpoloženja. Ko preverjam vreme, vem kdaj in kje moram biti, kje bo še znosno na sidru in vem, kje bo držalo sidro ter koliko vetra naj bi zdržala veriga. A vendar me včasih vremenska napoved preslepi, kot se je to zgodilo sinoči oz. danes ponoči.

Vetra je bilo preveč, okoli 22 vozlov, čeprav veter ni nič kriv, krivi so previsoki valovi na sidrišču in spet je bila veselica. Spet je bilo zelo, zelo rolly. Zdržati bo potrebno do jutra. In ko se je naredil beli dan, sta veter in val malo popustila, zato sva z Norvežanom odšla na kopno, da si urediva nekatere stvari. Kupiti bi si morala vsaj kruh in še ostale nujne potrebščine, pogledat sva šla še Irca Billa, ki je šel v iz vode v luknjo, ter zaključil sezono jadranja. Preveč stvari se mu je nabralo in pač ne zdrži pritiska, poleg tega pa noče jadrati sam. Spet zapiha veter in sonce se prekrije z oblaki, zato skočiva v  dingi in se že po visokih valovih zapeljeva do moje barke in nato gre on naprej še na svojo. Pogledam dingija, ki čudno stoji in vidim, da je spredaj, kjer je rinka za privezno vrv, le-to odtrgalo zaradi valov in nategovanja. Pravzaprav je strgalo zanko na tubi in zdaj ni več mogoče privezati dingija spredaj, potreben bo nov način. Dvignem ga na palubo in skoraj sam padem v vodo, ker je veter močan, dingi pa zajema veter. Še nikoli se nisem odsidral 70 metrov stran od grebena pri 27 vozlih vetra. Da sem bil koliko toliko varen na premcu sem se privezal z oprsnikom in od tu naprej s pasom na »life line«. 75 metrov verige je zategovalo, le takrat, ko je premec padel nižje od vala, takrat se je dala veriga potegniti na barko. Ufff…

Končno je vse gotovo in zaplujem z vso hitrostjo stran od grebena. Zdaj imam val od zadaj in se preliva v kokpit. Pogledam na merilnik vetra in kaže mi dobrih 30+ vozlov vetra, s sunki pa krepko čez. Valovi pa… saj če povem da so bili dva metra in malo več, to marsikomu ne pomeni nič ali pa kdo reče kaj pa je to dva, tri metra vala. No ja, valovi znajo biti različni.

Hitro se prestavljava do varnega zaliva Saweni Beach, kjer naj bi bil varen zaliv za veter in valove z juga, kakor tudi z JV. Razvito imam samo sprednje skrajšano jadro, da le to stabilizira barko, da ne poskakuje kot besna kobila.  Včasih vidim Norvežana oz. trup barke, spet drugič ne, pa ima 56 feetno barko. Po radiu se pokličeva in fotografirava, on mene, jaz njega. Jaz zanj posnamem še kratek filmček. Končno le prispeva in preplujeva teh slabih 5 NM in si med barkami izboriva prostor za sidro. Komaj priplujeva v varen zaliv, kjer je vsekakor veliko bolje kot je bilo tam, ko se z leve strani od barke približuje nevihta. No tudi ta je bila dokaj pestra in smo vsi poplesavali na sidrišču. Kot je prišla je čez dobre pol ure odšla, barka se je posušila in pristopil sem k delu.

Najprej moram pogruntati kako rešiti dingi. No tudi to sem uredil z vrvmi, nekaj sem moral vrtati v zadnjo, že tako ali tako ubogo steno, nekaj prepletati, a sem vse uredil. Potem je na vrsti motorček, ki je mrknil sinoči in odpovedal poslušnost. V uplinjaču najdem smeti in vse dobro spiham, ter preklinjam kot vsi drugi, to gorivo s Tonge. Preizkusim in motorček dela. Hmmm, le koliko časa bo delal? Ne zaupam mu več. Narediti še moram vodo in postavim čarovnika v delovno pozicijo, ter naredim dobrih 220 litrov vode. Zdaj sem skoraj vse končal, a se mi ne da kuhati, ker sem vmes pojedel štiri banane. No vsaj nekaj toplega moram in si na silo pripravim večerjo, katero tudi na silo pojem.

Zvečer pride Norvežan na mojo barko, posodim mu disk s filmi, da si jih presname. Predebatirava sinočnjo nesrečo katamarana na otoku Niue, saj je ta pristal na kopnem in to na najtežje dostopnem delu otoka. Potem spet močno zapiha, a veter me ne moti, ker ni visokega vala. Veselim se današnjega mirnega spanca na sidru. 

31. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Po današnji mirni noči smo se zbrali vsi trije v kokpitu, naspani in spočiti. Pri kavi smo se pogovarjali kaj bi počeli danes, a sem zasledil, da ni bilo nekega interesa, da bi se tudi danes sprehodili po tem otoku. No na koncu, sta gosta izrazila željo, da bi rada šla nazaj v marino.

Malo pred poldnevom dvignemo sidro in po isti poti, po kateri smo prišli sem, se tudi vrnemo. Plovba je bila vseh teh 15,5 NM zelo umirjena, čeprav včasih ni bilo dovolj vetra.

Ko smo pripluli do marine, sem se na varni razdalji pred njo sidral, kljub temu, da vem, da tukaj ne bo v redu, zaradi valov. A en dan in eno noč bom še zdržal. Naredimo še dobro kosilo, spijemo kavo in potem še pred večerom odidemo z dingijem na kopno. Tam nas pričaka Irec, kateri ima danes rojstni dan. A ga nima samo on, ima ga tudi član HIR3 posadke, Nebojša. Seveda smo se v baru malo poveselili, ko pa je padla temna noč, smo šli k Ircu na barko, ki je naredil za vse nas večerjo.

Do enajste ure zvečer smo še zdržali skupaj, nato pa smo šli vsak na svojo barko. No jaz sem imel še kar daleč in 100 metrov pred barko mi je ugasnil motor. Nisem ga mogel prepričati, da bi še enkrat vžgal, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem zaveslal teh 250 metrov (zdaj me je že tok odnesel za 150 metrov) proti barki. Zvečer sem se še oprhal, napisal blog in tudi sam legel k počitku.

30. julij, 2019

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji

 

Po sinočnjem guganju na dokaj visokem mrtvem valu, se zjutraj prebudim z rahlo bolečino v glavi, a v pol manjšem gibanju barke. Umirilo se je, pa ne preveč, a se je.

Spijem kavo, zajtrkujem in grem z dingijem na obalo, čeprav je ura komaj 8 zjutraj. Včeraj sem se s Hirovci dogovoril, da gremo danes do Musket Cova in si ogledamo otok. Turizem je pač turizem. In ko sem prispel na obalo, sta me že čakala. Hitro se z njima vrnem nazaj na barko, dingi zvežemo na  palubi, nato dvignemo sidro in imamo okoli 15 milj plovbe do cilja. Ker mi je pot poznana, poznane so mi tudi prepreke na te poti, vse skupaj hitro preplujemo in smo po slabih treh urah že sidrani na sidrišču otoka. Shladimo se v vodi, nato pa se oblečemo in gremo z dingijem na obalo. Kar nekaj poti moramo prepluti, saj je od Indiga do dingi pontona krepko čez 700 metrov. 

Na obali se sprehodimo, si vse ogledamo in smo zadovoljni nad videnim. Vroče je, zato si popoldne v enem od mnogih gostinskih lokalov privoščimo še pivo. Zdaj smo uradno vsi tudi člani Yacht Cluba.

Popoldne skuham kosilo na barki in sledi kar dolg in obsežen pogovor o marsičem, kar se nam je dogajalo v naših življenjih.

Ko je ura primerna za spanje, gremo v posteljo in jutri bo spet dan za raziskovanje otoka.

29. julij, 201

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Zjutraj se prebudim kot običajno. Ob 10. uri sem dogovorjen na obali, da se dobim s kolegi in gremo v Lautoko,  do takrat so še skoraj tri ure, katere bom izkoristil za popravilo okna na barki, ki spušča vodo. Marsikaj sem že počel, zato bom tudi njega poskušal popraviti. A to bom videl šele pri prvem dežju, kakšen uspeh je moje popravilo.

Malo pred 10. uro grem z dingijem na obalo in spet pozabim izključiti sidrni alarm. Počutim se kot naš policijski patruljni čoln, saj mi ves čas igra policijska sirena. Pa saj tudi oni nimajo kaj dosti večji čoln kot je moj dingi. Pridem do obale in piše 678 metrov. No kar daleč sem.

Kolega me že čakata in gremo s taksijem v mesto, saj si bomo znesek tega stroška razdelili na tri dele. Ona dva tega taksista že poznata in zato sta ga poklical, ker je »kao« dober do njiju. Pripeljemo se v mesto in potem spoznam, da je dražji od ostalih, zato se z njim pogodim za novo ceno in na koncu mu povem, da ga ne kličemo več.

Ogledamo si mesto, odidemo še po nekaterih opravkih, nato gremo še v trgovino in zaključimo pol dnevno potepanje po mestu. Ker imamo veliko stvari, polnih vrečk iz živilskih trgovin ter iz lokalne tržnice, najdem taksista, ki nas zapelje v marino za res mizerno ceno. Razmišljam, da bi mu dali malo več, a ostanem samo pri razmišljanju.

Stvari odnesem do dingija in nato se z njim zapeljem do barke. Valovi so kar veliki za moj dingi, zato sem tudi precej moker, preden pridem do barke. Vse pospravim in postavim na svoje mesto, nato pa razmišljam kako bom preživel noč na sidru, saj je zunaj zelo rolly, barko pa kar lepo prestavlja na sidrišču. Začne me že boleti glava, zato nekaj na silo pojem, pijem vodo in  tudi ne gledam v komp, ne v telefon, saj ni prijetno. Jutri bo morda bolje.

28. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Jutro. Jutro obsijano s soncem. Le kako ga človek ne bi bil vesel. Po dežju vedno posije sonce, a ne?

Vetra ni veliko, sonce je, torej je pravi dan za premik. Dvignem sidro in zaplujem po kanalu. Kot vedno ob kartografiji na ploterju, ter ob satelitski sliki na Google maps. Nič posebnega se ne dogaja, saj je med obalo in koralnim grebenom dovolj prostora za plutje. Po skoraj treh miljah, zaplujem iz obroča in plujem po »globokem morju«. Tukaj je morje globoko med 25 in 50 metri. Nekako se ne morem navaditi na to globino, ves čas se mi zdi, da je voda prenizka. Navajen sem na drugačne globine, na drugo barvo oceana, vse kar je pod 1000 metrov je zdaj zame nizka voda.

Po petnajstih miljah jadranja, se približam obali »velikega otoka«. Kot bi šel iz kopnega na celino. Sidram pred Vuda marino, sam sem, nikogar ni tukaj. Seveda, marina je tu zato, da se v njej privežeš, ne pa da si zunaj in se gugaš na valovih. A kaj čem, jaz sem drugačen. Stuširam se, oblečem in se z dingijem zapeljem dobrih 500 metrov do marine. Sprehodim se med barkami in jo zagledam, rdeča barka z imenom HIR 3. Na njej plapola Hrvaška zastava. Potrkam in iz barke pride lastnik barke Saša, nato za njim še drugi član posadke, Nebojša. Bil je še tretji, a je včeraj odletel domov v Hrvaško. Že dolgo se s Sašo poznava in zdaj, ko je na poti okoli sveta si seveda tudi dopisujeva. Zdaj pa sva se končno srečala na oceanu.

Spijemo kavo na barki, a ker je prevroče, gremo v restavracijo, saj sem jaz lačen, ker cel dan nisem nič jedel. Devet dni nisem bil v trgovini, restavraciji, devet dni nisem zapravil niti centa. Tokrat si privoščim kosilo za 8 €. O kako prija! Kasneje se nam pridruži še Bill in skupaj preživimo čudovit popoldan. Le ta nas kasneje povabi na svojo barko, kjer na hitro pripravi nekaj z večerjo in druženje se nadaljuje do poznih ur, a zaključi na barki HIR3. 

Jaz se še »dostavim« na svojo barko in grem spat, saj smo že sredi noči in kmalu bo spet nov dan.

27. julij, 2019

Yaro Beach, otok Malolo , Fidji

No ja, še vedno drži tisti pregovor, da ne delaj računa brez krčmarja. On je tisti, ki pove koliko kaj stane. Tako nekako je tudi z mojim odhodom proti Vudi, pri katerem se je vmešalo vreme. Zato sem še danes na sidrišču, kjer sem bil včeraj.

Celo noč je deževalo in skozi moje sidrišče je pihnil na trenutke veter, ki se je obdržal pri nekaj več kot 27 vozlih. Tudi zdaj piha in ne preneha, kot tudi dež ne, že celih 23 ur. Vreme je zelo oblačno, daleč se ne vidi, poleg vsega pa se ne spomnim, da bi bilo kdaj na južnem Tihem oceanu tako hladno. Nameril sem samo 22°C in napoved za današnjo noč pa je še bolj hladna. Naj bi bilo samo 18°C. Se šalite? Očitno se je vreme obrnilo na glavo?

Danes ne bom spal v svoji postelji, saj mi je kar naenkrat začelo spuščati veliko okno na palubi in kar nekaj deževnice je pricurljalo na mojo posteljo. Potrebno bo zatesniti tudi to. Enkrat, ko bo sonce. Del na barki nikoli ne zmanjka.

V današnjem dnevu, ko samo dežuje ni kaj početi, razen, da berem, pišem, pogledal sem tudi en dober film in veliko časa sem namenil pripravi ter kuhanju dobre večerje. Tako je to, ko se nič ne dogaja. Čakam na nov dan, jutrišnji, ki bo morda boljši od današnjega.

26. julij, 2019

Yaro Beach, otok Malolo ,  Fidji


Jutranje sonce in tista prijetna temperatura me privabita v kokpit, kjer pijem svojo jutranjo kavo. Sam sem na sidrišču, če se temu sploh lahko reče sidrišče. Ne moti me, če nisem z ljudmi, ne moti me, če nisem ob velikem mestu. Ne moti me, če sem sam. Imam svoj pogled na to in znam si urediti misli, ter duševno stanje. To ni isto, kot biti sam doma en dan, morda dva. A meni je tukaj v redu, da lahko pišem, delam. Spet nastaja članek, reportaža, spet imam delo, ki ga rad opravljam, delo, katero me veseli. A moram malo razmigati mišice tudi po kopnem.

Sedem v dingija in zaveslam proti obali. Oglasi se alarm na telefonu, sirena zavija, a telefon je v vodoodpornem nahrbtniku. Vem kaj je, pozabil sem izklopiti sidrni alarm in sedaj sem prekoračil varno razdaljo od sidra. Bom izklopil na obali. Šel bi tudi z motorčkom do obale, a je koralni greben širok vsaj 100 metrov ali več, zato raje veslam, ker je voda tam zelo nizka. 

Pridem na obalo in potegnem dingija do mangrov. Vseeno ga privežem za vejo mangrove, čeprav voda ne pride tako visoko. V nahrbtnik sežem po telefon in ugasnem alarm. No za nekaj pa je bil dober, zdaj vsaj vem, da sem 378 metrov oddaljen od barke, saj toliko kaže sidrni alarm.

Bos se odpravim po obali, ki je dolga vsaj tri kilometre v mojem vidnem polju. Jaz sem nekje na sredini in počasi grem po desni strani peščene bele plaže, katera je posuta z drobnimi belimi koralami, kakršno eno imam tudi sam okoli vratu. Zamislim se, kako bi na tej plaži užival moj vnuk. Bela mivka, korale, tisoč školjk raznih oblik in barv, ogromno sence pod mangrovami. Voda je 30 metrov od obale do kolen, nato se začne plitvi koralni greben v katerem je na tisoče malih ribic in modrih morskih zvezd. Užitek za otroke, raj za starše. Jaz imam svoj cilj, da si od blizu pogledam Likuliku Lagoon resort. Ta je na lestvici desetih resortov na svetu rangiran na 9. mesto. No to pa je nekaj posebnega! Cena nočitve v apartmaju po osebi pa znaša že od 900 $ dalje. Najdražji je King Deluxe bungalow na svojem lastnem otočku, ki stane 2.990 $ po osebi na noč. Ufff.

Sredi poti med mangrovami naletim na možaka, Fidžijca, ki sedi v senci le-teh s svojim vnukom. Kasneje izvem, da stanuje v vasi ne daleč od tu, a je danes prišel čuvat sinovo družino, ker je le-ta odšel za nekaj dni na velik otok. Ime mu je Ratu, vnuku ob njemu pa Timoci. Pogovarjava se o življenju na tem otoku, delu, ribištvu in turizmu. Vsemu po malem. Potem se poslovim in grem naprej. Zavijem okoli rta in jih zagledam, hiške na vodi, kot drugje v južnem Tihem oceanu. A te so veliko večje, drugačne. Spet grem naprej in pridem do plaže, kjer vidim, da v vodi umetno sadijo mladike mangrov. Pot me pripelje do mosta, kjer fotografiram vse, kar se mi zdi prijetno za oko. Tudi bungalov s svojim zunanjim bazenom in ležalniki ob plaži najdem. Fijuuuu, zdaj vem, da je Bora Bora mala malica za Fidži. Spet grem dalje, srečujem ljudi, oskrbovalce, čistilke, sobarice, vrtnarje,… upsss in varnostnika. Ta me po kratkem in nič kaj prijaznem pogovoru pospremi po poti, po kateri sem prišel. Seveda, resort je privat in 100% samo za goste. Tudi to, da bom spil eno pivo v njihovi restavraciji,  napisal reportažo za zelo znano revijo, novinarska izkaznica,… nič ne pomaga. Ven! Ok, no, pa grem.

Ko sem zunaj resorta, čeprav ni ograjen, se po poti povzpnem na 164 metrov visok hrib, s katerega imam čudovit razgled na resort, na drugo stran, kjer je Indigo, na bližnje otoke in res lepo se vidijo pod vodo nakopičeni koralni grebeni s čermi. Šele zdaj vidim, koliko je tega v morju. Minsko polje v Bosni je šala mala za Fidži. Spet grem nazaj do dingija in odveslam na barko. Dober sprehod je bil, dolg in še v hrib sem šel. 

Na barki si zvečer skuham kitajske rezance z zelenjavo, saj moram porabiti še zadnjo svežo zelenjavo, ki jo imam na barki. Kasneje se spravim k delu in pišem. Prijeten dan je bil in jutri bo nov, morda bo čas za premik. Potrebno bo že iti tudi v trgovino po sveže stvari. Poleg tega me v Vudi čaka legendarni HIR3 in kolega Saša Fegić s svojo posadko. Obeta se prijetno SLO – CRO druženje jadralcev na Fidžiju…

25. julij, 2019

Yaro Beach, otok Malolo ,  Fidji

 

V prvem delu noči je JV veter kljub hribčku pred mano zapihal z močjo okoli 20 vozlov. Slišalo se ga je med priponami in vrvmi, vsekakor pa tudi pri obračanju vetrnega generatorja. Tega sem seveda pred spanjem izklopil in ostala je le glasba na jamborju. Barka se je zelo rahlo zibala, zato niti nisem slišal, kdaj je veter skoraj potihnil.

Jutro je bilo prijazno. Sončno, s tistim vetrom, ki malo hladi, na morski gladini pa so bili rahli kodri, ki jih je naredil ta veter. Ob kavi me zdrami dvigovanje sidra in pogledam v sosednjega francoskega katamarana, ki se je odločil zapustiti ta kraj. Pravzaprav so čez dan vsi zapustili to sidrišče in danes ostajam tukaj sam.

Zjutraj se odločim, da očistim sprednji tank za vodo, saj imam občutek, da pri zadnji količini vode vedno dobim malenkost rjavo vodo. Spomnim se gospe iz Savusavu, ki mi je rekla, da je voda rjava, pa ji nisem verjel. Morda pa je res nekaj na tem. Razdreti moram posteljo, dvigniti podnice in pod njimi je rezervoar za vodo. Odvijačim velik cca 25 velik čep in pogledam v notranjost. Seveda, usedline od peska, ki naredijo vodo rjavo. Vse lepo očistim in kolikor se le da obrišem s krpo, katero sem pomočil v mešanico kisa in vode. Pustim, da se malo prezrači, popoldne pa vse pospravim in spravim v red. V posebnem prekatu ob rezervoarju imam 22 plastenk po 5 litrov vode, katero imam za rezervo, a ta voda je že stara eno leto. Videti je čisto v redu, zato eno plastenko vzamem, preberem, da ji je rok že potekel in jo dam v kuhinjo, ter si jo natočim v kozarec. Vodo izmerim in ima 9 ppm, kar je fantastično. Ph te vode izmerim in znaša 7,3 kar je spet super. Voda je čista, ni motna, nima nekih »blekov«, zato jo poskusim. Meni se zdi okus v redu, čeprav se zavedam, da voda v plastenkah po tako dolgem času vsebuje mikroorganizme in zato je zdravstveno oporečna. Vendar če bi jo prekuhal, bi bila voda v redu. Vsekakor jo pustim notri za rezervo, pa tudi že za balast, dokler ne bom odšel na daljšo pasažo in jo bom zamenjal za novo.

Zdaj očistim še filter pred črpalko vode in v njem je kar nekaj nesnage in drobnega peska. Vesel sem, da mi filter čuva črpalko, ki je dejansko zelo draga, če bi kdaj moral kupiti novo. A tudi ta ima samo določen rok trajanja.

Ker je še lepo vreme, za čuda pa vetra sploh ni kaj dosti, se spet oblečem v neopren, nataknem masko in plavutke in grem raziskovat koralni greben. Grem gledat ribe, jih fotografirati in še kaj. Ko pridem do grebena sem kar malo razočaran. Ta se kot strma stena dvigne iz 20 metrov globine in na vrhu je nekaj koral in rib, vsekakor pa ni tako barvito, kot je to bilo na Fakaravi ali še kje drugje. Plavam kakšno uro in fotografiram, čeprav me nekaj muči zoom in ostrina na fotoaparatu. Malo sem tudi jezen, ker nisem dal na sebe niti enega kilograma uteži, zato se z neoprenom težko potopim globlje.

Na barki najprej postavim Rainmana, da si naredim vodo, ta čas ko on dela, si jaz ogledujem v vodi posnete fotografije. Nisem najbolj zadovoljen, zato bom to moral ponoviti drugič. Do večera sčaram 200 litrov pitne vode in čas bo za večerjo. Tokrat moram porabiti nekaj zelenjave, zato bo ta danes vegetarijanska.