Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj je posijalo močno sonce in dalo vedeti, da bo danes vroč dan. Če je bilo v prejšnjih dneh preveč vetra, ga tokrat ni niti za rahlo sapico, ki bi dvignila mojo državno zastavo na jamborju. Spijem kavo, zajtrkujem in spravim moj pokvarjen Tohatsu motorček v digija ter zaveslam na obalo. Ustavim taksi in ta me za 1,10 € odpelje do mehanika. Podam mu motor in ta mi pravi, naj bom ob štirih popoldne nazaj, takrat bo gotov.
Peš se vračam skozi mesto, kupim nekaj malenkosti in potem sedem v senco ter opazujem ljudi. Zanimivo je, kako srečujem razne ljudi in ti so si zelo različni. Ves čas sem mislil, da so Indijci z njihovo kulturo drugačni, bolj zaprti v svoja tradicionalna oblačila, sploh ženske s pikami na čelu in uhani (pirsingi) v nosu. Zdaj pa, ko sem se bolj zavzel opazovati ljudi, opažam, da so prav ti lepo urejeni, lepo oblečeni, ženske imajo lakirane nohte in dajo nekaj na sebe. Moški prav tako, lepo oblečeni, največkrat v nekakšnih uniformah, a vsaj v večini primerov urejeni. Ko pa gledam Fidžijce, so ti slabo oblečeni, včasih poflekani po oblačilih, 90% jih nosi japonke, 9% jih je bosih (tega nikakor ne razumem) in 1% tega prebivalstva je dokaj urejenih. Prav med slednjimi sem ostal široko odprtih ust, kajti od desetih Fidžijskih žensk je bilo v povprečju 6 nosečih in to z velikim trebuhom. Po moje se je vse to začelo v deževni ciklonski sezoni in zdaj pol leta kasneje, je vse splavalo na površje. Poleg tega so Fidžijci veliko bolj debeli od Indijcev. Očitno je Indijska prehrana drugačna, bolj zdrava.
Ko imam opazovanja dovolj, grem do dingija in na barko. Vroče je danes, zato v senci kokpita samo v kopalkah berem knjigo. Kasneje grem še na obalo in pripeljem nekaj vode, pravzaprav vse to zaradi dolgega časa. Po popoldanski kavi grem v mesto do mehanika, saj je ura že štiri. Motor se popravlja, deli se sestavljajo iz štirih podobnih uplinjačev in morda le nastane eden, ki bo dober. A ne danes. In res mehanik pravi, da jutri. Kaj naj, obrnem se in grem, že četrtič peš čez mesto.
Ob šestih se s kolegom Darrylom dobiva na pomolu, saj sva zmenjena, da greva na večerjo. Še prej se obrnem proti morju, ker je nebo tako lepo rdeče, tako drugačno. Zato naredim en posnetek, za ta blog. Čeprav restavracija v kateri bova jedla, nima na ceniku in ne v hladilniku piva, a če želiš si ga lahko kupiš v trgovini in si ga prineseš v restavracijo. Tako sva ob ovčjem kariju, rižu, kasavi in še čim spila eno steklenico piva, nato pa sva tako sita odšla na sprehod. Šestič že hodim čez mesto, kar pomeni, da sem danes naredil kar dobro kilometrino. Dobrih 11 km je prehojenih. Zdaj vem, da bom po tuširanju odšel v posteljo in zaspal.
