17. julij, 2019

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji


Pravijo, da bo danes popoldne zapihalo čez 20 vozlov s sunki nad 25 vozlov. Zato je bolje, da grem kar dopoldan na kopno in popoldan preživim na barki. Pripravim vodo, nahrbtnik in grem do dingija. Hočem natočiti gorivo in pogledam, pa ne vem ali bi se jezil ali smejal. Zadnja letev na dingiju, kjer je pričvrščen motor je odstopila od tube. Ja pa kaj se bo še naredilo? Očitno material popušča, saj se ob vsakodnevni rabi troši. Doma morda ne vidimo obrabe avtomobila, pralnega stroja ali česa drugega v gospodinjstvu. Ta barka in ostalo je pač moj dom in potrebno je ta dom ter ostalo v domu vzdrževati.

Nič ne bo s kopnom. Potegnem dingija na premec in ga najprej očistim, zbrusim, potem pa oba dela premažem s PVC cementom. Nisem ravno prepričan, če je to pravo lepilo, a poskusiti moram. Potem še vzamem električni vrtalni stroj, potegnem kable na premec in zavrtam luknje v gumo in v zadnjo desko. Privijačim vse z inox vijaki, na sredini še namestim vrv, da ne pride do raztezanja in do popoldne bo suho ter fiksirano. 

Zdaj ne morem na kopno, zato se lotim še motorja. Odrežem debelejšo cev in manjšo zlepim z epoxi lepilom, nato preko objemk pričvrstim obe cevi in upam, da bo vse v redu. Vidim, da mi malo spušča gorivo na tesnilu od uplinjača, a ker tesnila nimam, bo pač moralo vse skupaj malo počakati in bo občasno kapljalo v morje. 

Zdaj se lotim še avtopilota, saj mi kaže napako »No Data«. Preberem vse forume na internetu, a ne najdem nič pametnega. Pišem Iztoku od Harpoona in se mi javi. Napiše mi kaj vse moram narediti in kaj vse premeriti ali preveriti. OK, pa bom, ampak se sprašujem, če zna to vse narediti vsaj 30% jadralcev po svetu, potem so carji. Odpreti in pregledati, če je v aparaturi in displayu voda. OK, to ni težko. Pogledati in premeriti moram kompas od avtopilota. Kje je kompas? Ga sploh imam? Kako pa je videti? Najti ga je potrebno. Najbolje je da grem po kablu in bom videl kako zgleda. A to tako ne gre, ker so kabli pričvrščeni v ceveh in se hitro izgubijo. Logika mi da vedeti, da je nekje blizu pogona avtopilota, torej skrit nekje v krmi. Evo ga, najdem ga in zdaj ga moram razstaviti. Pazi na vijake, pazi na magnetizem, pazi na kontakte iz folije, ne dotikaj se s kovino, izmeri z instrumentom koliko ohmov ima vsak pretok, sestavi skupaj, pazi da ne pretrgaš tanke folije, nastavi nazaj kot je bilo,… itd.

Ko vse opravim, še vedno ne dela, še vedno javlja napako »No Data«. Morda je kriva povezava »Sea Talk«. Odstranim jo in zdaj moram vsak instrument zvezati direktno na 12V napetost. OK, kabel sponk imam vseh vrst in dimenzij, a ravno teh, ki jih potrebujem nimam. Naredim male sponke iz velikih. Čarovnija je to, vam pove, še dobro da sem tehničen tip. Ker nimajo izolacije, vzamem termo cevke za kable in jih nastavim na kabel sponko, pogrejem z vžigalnikom in evo, vse je izolirano. Spet preverim in ne dela, kot bi moralo. Skoraj noč bo, zato sestavim še motor, dam dingija v vodo, da bi vse preizkusil, ko nekdo po kanalu 16 kliče na pomoč, ker je nasedel na rif. Pogledam kje je to in je komaj 150 metrov od mene. Upam, da ni vdora vode. Usedem se v dingija in se poženem proti barki. Za mano tudi drugi s sidrišča in kmalu nas je 6. Vode nima v barki, a ne more iz oklepa koralnega grebena. Pridejo še ribiči in ga dva večja čolna le potegneta v globoko vodo. Zgodba s srečnim koncem. Ribič potem pove, da je v zadnjem mesecu to že njegovo sedmo posredovanje. Res je, Fidži je lep, a nevaren, kar se tiče morja in koralnih grebenov. 

Popoldne in zvečer precej piha, krepko čez 25 vozlov, a menda se do jutri že umiri. Jutri je nov dan in vse bo lepše. Tako pač pravijo.

16. julij, 2019

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji


Ponoči se je veter malo umiril in proti jutru, ko bi ga potreboval, je utihnil in se skril. Čakal sem ga do 11. ure, a ga ni bilo. Nabere se ga komaj za 5 do 6 vozlov in tako bo cel  dan, morda še nekaj naslednjih dni. 

Želim se posloviti od kolega Norvežana, pa ga ni na spregled. Po moje spet spi. Ircu pošljem sporočilo, da grem dalje ter vprašam, kdaj bo on prišel za mano, pa ni odgovora. Morda tudi on spi.  Ni druge, dvigujem sidro, katerega vlečem iz črnega mulja in ga potegnem na krov. Cel premec imam zaradi tega umazan, a ga že kasneje očistim. Tako, zdaj pa grem.

Kar nekajkrat se mi je zdelo, da vidim med plovbo temne lise, ki naj bi predstavljale koralni greben pod vodo, a na srečo tega ni bilo. Do cilja imam približno 16 NM in to bom moral motorirati. Pa saj potrebujem nekaj elektrike, akumulatorje imam na pol prazne. Zarišem si pot plovbe in plujem po njej. Ko si povečam na ploterju plovbo, se mi pokaže na ekranu en prehod točno čez sredino koralnega grebena, kateri naj bi bil viden in plul naj bi ob drugem, kateri je malo pod vodo. In res, čez dobro uro in pol plujem mimo prvega in ta je lepo označen z bojami po celi dolžini. Drugi, ki bi se moral videti pa ga ni. Izdajo ga le valovi, ki se rahlo penijo nad njim. Tu na Fidžiju so oznake čeri in na splošno vse kardinalne oznake zelo slabo urejene. A očitno bo to še dolgo tako.

Kolega iz Slovenije me je prosil, če mu pošljem ponudbo čarter firme s Fidžija in cene. Morda bi pa šel s prijatelji jadrat v to čudovito deželo. Čarter imajo, tudi cene so, a na Fidžiju ni dovoljeno jadrati oz. pluti na najetih plovilih brez domačega skipperja. Na moje začudenje zakaj ne, so mi povedali, da je Fidži specifičen ravno zaradi grebenov, koralnih glav in na splošno zaradi nevarnosti, katere domači skipperji poznajo. A menda še njim kakšna malenkost uide in se tudi njim včasih zgodi nesreča.

Priplujem do otoka Malolo Lailai in zdaj moram biti previden. Tudi prava polarizirana jadralska očala z dobro refleksijo včasih ne pomagajo, da bi opazil spremembe na vodi. Glavni ploter ima navigacijo C-Map z Jeppesen kartografijo, ki se mi je pokazala za najboljšo do sedaj. Poleg sebe imam na tablici CPN kartografijo z vdelano Googlovo sliko otoka, na telefonu pa gledam Google maps v satelitski sliki z GPS. Po malem se držim slednje, saj je na njej narisana pot trajekta (to so mali potniški trajekti), a oni najbolje vedo, kje je dobro pluti. Plujem in lepo mi gre do cilja, pravzaprav zdaj ko to pišem, se mi zdi, da sploh ni neke večje nevarnosti. Morda bi bilo le čudno, če bi plul po napotkih Navionicsa, ki bi me verjetno zapeljal na čeri ali pa bi šlo samo za dva prsta razlike v dobro. Globok sem že 210 cm (15 cm imam višjo vodno linijo zaradi teže v barki).

Pridem do sidrišča in do boj, katere pa so plačljive. Niso ravno drage, a ne mislim še tega plačevati. Spustim sidro na 18 metrov globine in v vodo spustim 70 metrov verige. Ko pogledam ostale karte, mi na njih pokaže, da sem nasedel na koralni greben in tam verjetno ne bi potreboval sidra. To je to, kartografija pač ni povsod točna in nekje več ali manj odstopa (glej sliko spodaj). 

Komaj spustim dingija v vodo, se iz sivega oblaka nad mano spusti dež. Dolgo ga že nisem občutil, kar nekaj dni, zdaj pa dežuje že cel popoldan in večer v presledkih. Upam, da opere prostor okoli sidra, saj je tam ostalo kar nekaj mulja. Ob dežju bo lepše zaspati.

15. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Kljub temu, da sem sinoči dolgo bedel, sem se zjutraj zbudil okoli pol osme ure zjutraj. Včerajšnji dogovor med mano in kolegom Norvežanom je bil, da bi šla dopoldne v mesto. Ko sem mu poslal sms na telefon, sem čakal točno do 11,30 ure, da se je možakar zbudil. Ni kaj, nekateri radi spijo in potrebujejo veliko spanca. Ta čas sem namenil branju in izobraževanju o otokih Yasawa skupine, torej zahodnih otokih.

Končno se je le pripeljal z dingijem do mene, a pravi, da v mesto ne bi šel, bi pa šel v Port Denarau. 

»Z barko ali s taksijem?«  ga vprašam. 

»Ne z dingijem greva, saj je samo 6 milj ali pa malo več.« 

No ja, pa greva. Čeprav morje ni ravno gladko, sva po 25 minutah vratolomnega plutja in skakanja, le priglisirala do marine Port Denarau. Večja marina z velikimi jahtami, med katerimi vidim veliko jahto Indigo, ki sem jo videl in fotografiral na Tahitiju, ko je bila v marini. Med velikimi jadrnicami, čez 100 in več čevljev, se spomnim tudi sive lepotice z imenom My Princess, katero sem videl na Tongi. Seveda je nekaj manjših plovil in med njimi najdem tudi Elan E4. Ima jo Novozelandec, ki z ženo uživa v hitrem jadranju. Ko mu povem, da sem iz Slovenije, mi reče, naj pozdravim Elan, dobre barko delajo. 

S kolegom greva v čendlarijo, saj oba iščeva kakšen rezervni del za barko, jaz bolj za moj Tohatsu motorček. Nič nimajo in vam povem, da so naše čendlarije dobro založene, kakršne imajo tukaj. Obiščeva še trgovski kompleks, saj je tudi tam ena večja čendlarija. Že samo napis od zunaj nama da upanje, saj je širok 4 metre, z velikimi črkami pa piše Yacht Shop. Ampak o velikosti je to tudi vse. Ni vsaka riba velika, če tudi ima 10 cm med očmi. Ta trgovina je res velika, kot tabla, 4×4 metre.

Spijeva vsak eno fanto v vrtu Hard Rock Cafe-ja in se vrneva nazaj v dingija. Ko prideva iz zaščitenega zaliva, jo moj skipper potegne kar naravnost in pri zelo veliki hitrosti skozi očala opazim, da se barva na morju spreminja. Pokažem mu naj takoj ustavi in res, cca 10 do 15 metrov naprej je bil pol metra pod vodo neoznačen in dolg greben. Plima je in se ne vidi. Zavijeva na drugo stran in čez 500 metrov ista zgodba, kot da sva ujeta. Greva nazaj in takrat priglisira mimo naju gliser in ga opazujeva. Ker gre normalno naprej, greva za njim tudi midva. Končno le prideva do najinih bark, se posloviva in jaz sem precej moker od morske vode. Zato se najprej stuširam, preoblečem in si naredim nekaj malega za jesti.

Zvečer si pogledam film, dvignem dingija visoko pri krmi in jutri zjutraj bo čas, da zaplujem drugam. Dovolj je velikih otokov, zdaj je čas za manjše in lepše, čeprav so vsi zelo turistično obarvani.

14. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Po zelo vetrovnem delu noči, se ta po eni uri zjutraj spremeni v umirjeno noč. Barko je na sidru obrnilo na drugo stran, zdaj imam marino spet na svoji desni. Piha spet JV pasat, kateri je tukaj najbolj običajen veter in proti temu vetru sem na sidru najbolj zaščiten. Zato so se tudi valovi zmanjšali in spanje postaja prijetno. Vsaj za nekaj pa je bil ta 28 vozlov močan veter v redu, testiral sem verigo, sidro se je pokazalo, da je dobro vkopano, torej je Indigo varen.

Prebudim se v nedeljsko jutro, normalno kot vsak dan. Včasih sam sebe sprašujem, zakaj jaz ne morem dolgo spati, kot lahko spijo moji prijatelji tukaj na morju. Vstanem, se uredim in že sem ob svoji opojni in dišeči tekočini… kava Barcaffe. Zunaj sije sonce, morje je rahlo vzvalovano, a prijetno, v barki pa je prijetnih, skoraj hladnih 24 stopinj. Sonce je še nizko, zato sije v oči in je bolje biti notri v barki. Ob kavi izkoristim čas ter napišem nekaj besed, na svoj že star in z lepilnim trakom polepljen laptop. Še sam ne vem, koliko krat se je zvrnil na tla, koliko krat ga je poškropilo morje, tipke so že zmešane, saj pritisnem črko A, pa ni nič. Pritisnem še enkrat, pa mi napiše dva krat AA. Očitno se je moj kolega laptop navlekel fidžijskih navad in zdaj gre pri njemu vse na počasi.

Tukaj pred marino je res prijetno in to so očitno opazili tudi drugi, zato je zdaj okoli mene že sedem bark. Pravzaprav sta mono trupni le dve, Indigo in barka od kolega Norvežana. Vse ostalo pa so danes katamarani, vseh možnih zastav. Čeprav je nedelja, se odločim za delo in zdrgnil bom ves tik v kokpitu, saj je že temen od umazanije. Drgnem s krtačo na sedalih, potem po tleh, polivam z vodo, včasih kar zalivam. Vsaj vode je okoli mene na pretek. Potem vzamem tuš s krme, dodam mu še dva metra cevi od pralnega stoja in vse še enkrat sperem s sladko vodo. Pobrišem kar je mokrega, ostalo bo posušilo sonce. Še skok v vodo, malo zaplavam in se stuširam.

Pogledam na telefon, kjer je sporočilo, na večerjo me vabi Bill, ki ima barko v marini. Tudi najinega kolega Norvežana je povabil, a ker se mu ne odzove, mu bom jaz povedal. Skočim v dingija, motorček ne kresne. Goriva ni, kako pak. Natočim nekaj goriva, preostanek se bo tako nakapljal v morje, katerega ne namerno onesnažujem (oprosti Neptun) in grem k njemu. Po dolgem času sem prvič na njegovi barki, ki ima novega člana posadke, mačko. Spijeva kavo, se malo pogovoriva in potem grem nazaj, kajti čas bo za premik k Billu. Čez 20 minut pride kolega po mene in greva z njegovim dingijem. Tri metre dolg dingi, plastično dno, ter motor s tridesetimi konji. Po desetih metrih zglisirava in imava veter v laseh. V roke vzamem telefon, odprem aplikacijo in glisirava s 14 vozli hitrosti. Ko vidi kaj počnem, počasi zavije nazaj na odprto morje in ima gas do konca. Mislim… 27,1 vozla!!! To postaja že nevarno, če bi malo skrenil, bi vsi trije plavali, midva in ta motor z dingijem vred. Ko primerjam moj Tohatsu z njegovim Mercruiserjem je to podobno, kot če bi primerjal vlak Shanghai Maglev in Muzejski vlak iz Slovenije, ki enkrat na leto pelje iz LJ do Bleda in nazaj. A tudi počasi se daleč pride. Ko sem krenil z Bavario okoli sveta so se vsi križali, no pa je presenetila in zdaj sva na Fidžiju.

Zvečer se družimo ob prijetni večerji piščančjega karija, pivom in prijetnimi spomini na Francosko Polinezijo, katero smo večino prepluli skupaj. Ob enajsti uri nas prežene soseda z ameriške barke, ki žal zaradi našega pogovora ne more spati, zato se poslovimo in gremo na barko, tudi midva… spat.

13. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Sinoči mi je spet telefon izpustil dušo. Zato grem zjutraj z dingijem na obalo in potem z avtobusom do Lautoke. Poiščem servis, serviser pravi, da pride šef čez eno uro in da me obvestijo o ceni in roku popravila. Pustim jim telefon, dobim servisni listič in grem. Klica dve uri ni bilo, zato grem spet tja. Skoraj pridem do vrat, ko mi zazvoni telefon. Kot da bi me izza ovinka videli na kameri. Vstopim in serviser mi pove, da je »crknil motherboard«. Kako crknil, ga vprašam. Pravi, da je še enkrat naložil nov softwear in da pač nekaj dela, potem spet ne dela in se kar sam spreminja nekatere nastavitve. Popravilo stane kot pol novega telefona, zato se mu zahvalim in mu želim lep dan.

Odidem še malo po mestu, iščem pipico za zapiranje bencina na motorčku Tohatsu, a je vse več trgovin zaprtih, saj je sobota. Danes mi nekako ne gre od rok. Zato najdem zelo dobro kavarno v novem trgovskem centru in najprej sem razočaran, saj mi jo na mizo prinesejo v papirnatem lončku. Espresso ima lepo rjavo smetano, prava količina, ampak ljudje dragi,… v papirnatem lončku namesto v debeli keramični skodelici. No ja, spijem jo in se malo ogledujem po okolici. Čas je da grem še v eno od specializiranih trgovin, nato pa zavijem na avtobusno postajo.

Po 45 minutah z avtobusom brez oken in vrat ter naravno klimo, se le pripeljem do marine. Še sreča, da je šlo do konca, saj sem podvomil v šoferja, še bolj pa v avtobus. Menjalnik je ob prestavljanju prestavne ročice tako ropotal, da sem se že zbal, da bodo vsi zobniki iz menjalnika postali gladki.

Tokrat sem malo v strahu, kako bo z motorčkom na dingiju, saj je zunaj precej vetra, med 15 in 20 vozli. Ko sem priplul izven grebena, je morje dvignilo valove, saj ni imelo več ovire. Val je segal krepko čez pol metra in bil sem v trenutku moker. Moj dingi z malimi tubami pač ni primeren za takšno vratolomno glisiranje po razburkanemu morju. A uspelo nama je priti do Indiga. Zdaj je problem priti iz dingija na barko, saj ta zaradi valov, ki ji gredo točno v premec, skače kot besna kobila. No tudi to mi uspe, dvignem še dingija na krmo in zdaj smo rešeni. Veter obrača vetrni generator in ne dvomim, da danes ne bo dovolj elektrike.

Zvečer si naredim nekaj za večerjo pogledam po novicah, ter zaključim današnji dan.

12. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Nekako sem pričakoval, da bom spal 12 ur, ali pa vsaj 10 ur. Pa ni šlo, spal sem samo 8 ur, ampak to res kvalitetnih 8 ur. Po moje se še obrnil nisem. Po neprespani noči in po triindvajsetih urah plovbe, je očitno to zame dovolj za počitek. Malo je krivo tudi sidrišče, saj barko rahlo ziblje in me je morda to, še prej uspavalo. Sidro dobro drži, nova sidrna veriga pa tudi.

Zjutraj se odpravim na kopno, nekoliko s strahom, a plujem z dingijem na motorček. Ta rohni in samo čakam, kdaj bo ugasnil. Do kopnega imam dobrih 500 metrov in jih bom tudi preveslal, če bo potrebno. A je bilo vse v redu in privežem se na dingi ponton v marini. Počakam še Billa in dve kolegici in gremo s taksijem v Lautoko – mesto sladkornega trsa. Tako je tudi bolje, če si stroške delimo in za 15 km plačam 1,50 €, kolikor znaša moj delež. Mesto je veliko in v njem je veliko ljudi ter avtomobilov. Nekako se mi zdi, da je to bolj Indijsko mesto, saj me vse spominja bolj na njih, kot na domorodce, Fidžijce. Dekleti gresta za sebe, midva za sebe in si ogledujeva trgovine s tehničnimi stvarmi. Na koncu ugotoviva, da je tu vse ceneje kot kjer koli sva do sedaj bila, tudi od Paname. Bill nekaj kupi, nekaj meri in si zapisuje, kajti morda bo jutri nabavil kar potrebuje. Sprehodiva se še do pokrite tržnice, mimo ribje tržnice, kjer me že vonj odbije, kaj šele riba, po kateri se podijo muhe in drugi mrčes. Za Fidži je to očitno nekaj normalnega. Ustaviva se le pri školjkah, črne so, ne poznam njihovega imena, a so zelo poceni. Tudi če bi bile zastonj, jih ne bi vzel, saj niso na ledu in ne v hladilniku. Sprehodiva se do sadne in zelenjavne tržnice, ki je res zelo velika. Gledam živila in vse deluje nekako sveže in videti je prav lepo. Cene? Cene pa so zelo različne. Trgovci, ki uvažajo papriko, paradižnik in drugo zelenjavo ter sadje, ki ne uspeva na Fidžiju, imajo zelo visoke cene. A nikjer ne dobite tistega kar želite, razen pri njih. Jaz sem kupil domače sadje pri domačinih. Tri velike ananase, ki tehtajo skupaj 5,7 kg, drugje kupim papaje, kar 1,8 kg jih je v petih kosih in kupim spet drugje še dobra 2 kg banan. Skupaj skoraj 10 kg sadja za 3,87 €. Cenovno ugoden je še paradižnik v grozdih, ki je tu veliko cenejši od debelega paradižnika. Ustavim se pri prodajalcu začimb. Ni da ni. Cena pa mizerna, nizka, le pakiranje je bolj slabo, zato me niti ne mika, da bi kaj kupil.

Potem se sprehodiva do novega velikega trgovskega centra, kjer dobiva kavo, ki pa bolj zanič kot ne, cena pa enaka našim cenam v Sloveniji. Se že pozna, da je tudi drugačna klientela v teh trgovskih centrih, kot pa je klientela v samem mestu. Trgovin si sicer nisem ogledal, a me mika, da bi šel še enkrat v mesto, saj je še marsikaj za pogledat, ne samo tehnične trgovine.

Kasneje še greva na kosilo, tokrat pa sva se slabo odločila in oba sva bila izredno razočarana. Indijska restavracija je bila zelo slaba, hrana hladna ter pri Billu tudi premalo pečena. Slabe volje sva odšla do točke, kjer smo se zmenili, da se vsi štirje dobimo, a pride le ena ženska iz Billove posadke. Druga je menda našla druge prijatelje. Gremo na avtobus in ta nas zapelje za mizerno ceno do marine. Jaz grem še do dingija in zopet s strahom pričakujem, kako se bo odločil. Bo delal ali spet ne. No pa je bil priden in je zaverglal iz prve. Na barki se še stuširam in zvečer ob narezanem ananasu pogleda še en film.

?

11. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Jadranje je danes naravnost fenomenalno, čeprav priznam, da nisem ravno ljubitelj nočnega jadranja. A če se jadra, se pač mora jadrati, da ujamem tisto kar načrtujem. Po polnoči sem jadral počasi in nekaj čez četrto uro zjutraj sem prišel do dela, kjer moram spremeniti smer. Že prej sem imel malo problemov z avtopilotom, ker je tukaj v kotu otoka ogromno vrtincev, smer toka se nekajkrat spremeni in valovi se mešajo med sabo. Na vse to opozarjajo v knjigah, pilotih, na ploterjih,… le jaz nisem tega jemal precej resno. Zato sem skoraj eno uro krmaril na roke. Kot sem izračunal, se mi je tokrat računica izšla in točno ob svitu, okoli 6:30 ure sem bil pri prehodu Navula. Prehod je dovolj širok in popolnoma miren, zato ni bilo nobenih skrbi ne problemov.

Ko sem preplul čez prehod, ni bilo več vala, zato sem se privezal in stopil na palubo, ter snel s sprednjega jadra tangun in ga pospravil. Brez njega sem jadral še kakšni dve uri, potem pa sem motoriral do sidrišča ob Vuda marini. Sidral sem poleg Norvežana in mojega dobrega kolega Gauteja. V 22 urah in 55 minutah sem preplul 125,2 NM. Tokrat bolj počasi in malo, a sigurno.

K meni je prišel kolega, sledila je kavica, domača limonada in seveda obvezen pogovor, saj se nisva videla že eno leto. Ko mu povem o vseh problemih z barko se prime za glavo in pove, da je od drugih slišal, da je bilo letošnje leto za marsikoga zelo pogubno. Tudi tukaj na Fidžiju se je pripetilo mnogo nesreč, saj so ljudje s plovili zadeli ob greben ali ob koralno glavo. Potem se mi ponudi, da preveriva moj Tohatsu motorček. Razdreva ga na prafaktorje in vidi se, da Gauteju to ni prvič. Jaz vse lepo skeniram in naslednjič bom znal sam. Ko vse skupaj nazaj sestavljava, očistiva še tako majhne luknjice na uplinjaču, vse zatesniva s posebno visoko temperaturno silikonsko maso, zamenjava še novo svečko za staro in motor res kresne. Bravo!

Malo kasneje, ko pospravljam pripluje z barko mimo mene še Bill in pravi, da gre v marino, saj gre od tu njegov prijatelj z Irske domov. Dogovoriva se, da se vidiva na kopnem. Zato pokličem Gauteja in greva na kopno, na Coca Colo. Malo kasneje se nama pridružita Bill in njegov kolega, povečerjamo, spijemo pivo oz. dva in okoli osme ure zvečer sem že na barki. Nisem še utrujen, a vem, da bo utrujenost kmalu prišla za mano. 

10. julij, 2019

Proti mestu Nadi, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji – 1. dan

Komaj sem dejansko dočakal, da sem lahko začel »šraufati« motorček. Nekaj vseeno naredim, očistim uplinjač, očistim cevi, zamenjam svečko, malo posprejam z WD40 in motorček dam na dingija. Bolj ko vlečem vrvico, manj bi on kresnil. Kot da se je odločil, da me po 11.-tih letih zapušča. Spomnil sem se mehanika in balkanskega izreka: Drži vodu, dok majstori odu. Tako tudi ta motorček. Na Savusavu je delal v nulo, zdaj pa še vžgati noče. Ni kaj, zdaj gre na ograjico, potem pa ga bom enkrat dal spet narazen, ko se mi bo dalo. Očitno je napaka manjša, a je zdaj površinsko ne vidim.

Pripravim še barko in ob 11,30 uri dvignem sidro, ter izplujem s sidrišča. Moj novi cilj je pluti ob otoku do vhoda med dvema koralnima grebenoma, katerega bi moral doseči jutri zjutraj, torej po tej nočni plovbi. Potem pa še naprej po ožini in med ovirami do cilja. Ko pridem ven iz zaliva imam komaj 6 vozlov vetra, zato jo mahnem kar naravnost ven na odprto. Kakšnih 15 milj daleč na odprtem, sem ujel veter kakšnih 11 do 13 vozlov. To je tisti pravi JV pasat. Jadri sta obe zunaj in jadram na polno. Vala je komaj za dobrega pol metra in jadram od 5,8 do 6,3 vozla. Je lahko še bolje? Nemogoče!

Vmes lovim ribe in po treh urah se oglasi rola, s katere se odvija flaks. Potegnem in navijam, a že po pol minute spusti. Vem, da je riba prosta. Potegnem flaks do konca na barko in vidim, da je vaba še vedno gor. Spustim jo v morje in spet čakam. »Lušta« se mi sveže ribe, če bi bila tuna bi bilo najbolje. Odrezal bi tanke kose ribe, malo pokapljal z limono, dal za eno uro v hladilnik in potem namočil v sojino omako. Mmmm, kako dolgo že nisem tega jedel.

Počasi se bližam otoku Beqa, ki je zaščiten okoli sebe z velikim in širokim koralnim grebenom. Od Žareta sem izvedel, da so tam še stara plemena s starimi običaji. Eden najbolj znanih, ki je sedaj že prerasel v turistično atrakcijo, zaradi denarja seveda, je hoja po vročih kamnih in žerjavici. Žal se na tem otoku ne bom ustavil, zato si tega tudi ne bom ogledal. Poleg tega je voda okoli otoka zelo lepa in čista, je pa menda ta otok znan tudi po morskih psih, imenovanih morski biki. 

Spet zapoje rola in se odvija. Zategnem in riba skoči v zrak. Na kakšnih 80 metrov razdalje vidim značilne barve in to bo mahi mahi, ki pa je precej velik. Že zdaj vem, da ga ne bo na barki. Palica se usloči, na trenutke sploh ne morem navijati. Po moje ima med 12 in 15 kg. Vlečem in se borim jaz in bori se on. Naenkrat se vrže iz vode in ostane površinsko na vodi, takrat pa jaz navijam in spet se potopi, odide na desno in potem se flaks na vabi utrga, kakšnih 30 metrov pred barko.

Zdaj sem že za otokom in kuham si kavo. Spet zapoje rola in kava me ne zanima več. Zdaj pa res ne vem, ali je bil to isti mahi mahi, ki želi delati samomor, ali pa še eden takšen. V glavnem »prava zver«. Tokrat se mi ne mudi in ga utrujam, utruja tudi on mene. Pobrskam po spominu in takšnega ribolova, ki bi bil tako težak se ne spomnim. Zdi se mi, da sem že jaz bolj utrujen od njega. Končno ga po pol ure, če ne več, potegnem 8 metrov do barke, ko ga spet izgubim. Do tega trenutka sploh nisem vedel, da znam operirati tako dobro tudi s kletvicami. Tudi kočijaši mi ne bi bili do kolen. Potegnem flaks na barko, a na koncu je ostala vaba. Pogledam in ne verjamem očem, trnek je skoraj raven. Sem vedel, da za takšno vrsto ribolova potrebujem boljšo opremo. To niso več ribe ampak »beštije«. Palico zvijem in me mine ribolov. Razmišljam če bi sardine pokapljal s sojino omako ☹.

Malo pred nočjo moram spremeniti kot plovbe in zdaj bom imel veter čisto v krmo. Torej potegnem na plano tangun in ga obesim na sprednje jadro, boom od glavnega jadra pa privežem na drugo stran barke in ga učvrstim na srednji bitvi. Skoraj je že polna tema, jaz pa jadram metuljčka. Nastavim si razdaljo in ugotovim, da jadram prehitro. Pa ne prehitro, da barka ne bo zmogla, le ob tem jadranju bi bil ob štirih zjutraj na prehodu. Nikoli še nisem zanalašč ustavljal barke, da bi jadral počasi, a vse je enkrat prvič. Noč je in morda bodo na vodi tudi ribiči. Zato zvijem glavno jadro in samo z genovo počasi jadram med otoki. Kam? Do zahodnega rta otoka Viti Levu. Val je v krmo, zato barko ziblje desno in levo, torej bom do jutra precej zmiksan.

9. julij, 2019

Suva, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Zjutraj se uredim in nalijem gorivo v motorček in grem proti Yacht Clubu, saj moram v mesto. Po cca 100 metrih mi motorček ugasne in vsaj 10 krat se spet prižge in spet ugasne. Zaveslam do barke, dam motorček na stojalo in ga začnem šraufati. Vse očistim in prepiham, potem ga sestavim nazaj, privijačim na dingija in vžge iz prve. A spet samo za minuto. No potem pa sploh ni več vžgal. Mudi se mi, zato dam motorček z dingija in ga postavim nazaj na stojalo na barki, jaz pa grem nazaj v dingija in veslam kot enojec, ta kilometer do obale. Tokrat mi v hrbet piha 15 vozlov vetra, nekaj malega je tudi valov, zato postajam moker, ker me pljuskajo mali valovi. Končno le priveslam ta slab kilometer in sem v zavetrju marine. Vstop za plovila, sploh z nekaj večjim ugrezom, je v to marino možen samo ob plimi, kajti ob oseki je voda globoka le en meter. 

Sprehodim se peš do mesta, najprej obiščem servis za telefon. Ni še gotovo, nekaj je hudo narobe s telefonom. Edina možnost je, da povozijo cel sistem in naložijo nov softweare. Sicer je še telefon v garanciji mesec in pol, a je ne priznavajo, pa tudi nobenega dokumenta o garanciji nimam. Odločim se, da naj naredijo kar morajo, da bo telefon delal. A to bo čez dve do tri ure, saj imajo še drugo delo. Ta Kitajčka, ki delata za pregrado, ne znata niti angleško. Tu je neka Indijka, ki obvlada kitajsko in potem ona prevaja, kaj stranka želi. Ker imam čas, si ogledam še notranji del mesta, ki pa ni zanimiv. Najdem nekaj ulic, kjer so ljudje revni, prosijo za nekaj drobiža, spet drugi so bosi in umazani. Čisto drug svet. 

Otoki Fidžija ležijo v Oceaniji, Malaneziji in jih je čez 300. Ko komu povem, da živim v mali Sloveniji, niti ne vedo kje je to. Slišali so za Italijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. To poznajo, zato jim je potrebno povedati, kje najbližje smo. Mala Slovenija ima nekaj čez 2 mio prebivalcev in potem to ni več majhna, kajti vsi otoki Fidžija premorejo po zadnjem štetju komaj nekaj čez 900.000 prebivalcev. Če pomislimo, da jih je bilo pred petdesetimi leti  le 250.000, potem lahko izračunamo, kakšen prihod tujcev je nastal v teh letih, predvsem so to Indijci. Največje mesto je Suva, kjer se sedaj nahajam, šteje pa okoli 77.000 prebivalcev, na drugem mestu je Lautoka na zahodu, z nekaj več kot 52.000 prebivalci. Tukaj Indijci veljajo za iznajdljiv in delaven narod, zelo varčen in dejansko v večini obvladujejo tržni in poslovni del Fidžija. Domačini so nekje zadaj in jim ni kaj dosti do bogastva. Dejansko so zadovoljni s tem kar imajo, malo tudi vrtnarijo, sadijo in se tako preživljajo. Zato med tistimi revnimi, ki sem jih prej omenil, je največ domačinov.

Po ogledu mesta, grem še v trgovino, kupim nekaj sveže zelenjave in indijskih začimb, ter grem po telefon. Hvala Šivi in Budi, pa še komu, da jim je končno uspelo. Plačam sicer 20% večjo ceno, ker je bilo to »zahtevno delo«, nato pa grem in kupim še akumulator, točno takšnega kot že imam enega. Pripeljejo mi ga do marine, potem grem v dingija in enojec na 1000 metrov spet vesla do barke.

Na barki si pripravim pozno kavo, kosilo in si nastavljam telefon, saj je vse zbrisano. Ura je že pozna, zato napišem še ta blog in grem v posteljo. Danes je bila rekreacija spet v polnem teku in morda bom lažje zaspal. 

7. julij, 2019

Suva, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Zdaj res vem, zakaj nihče noče ostati v Levuki. Zato, ker res rola na polno. Edino sidrišče brez koral je tukaj naravnost pred cerkvijo in tu prihaja val direktno za rif. Zato sem se ob slabem spancu odločil, da tega malega in starega mesta ne grem niti pogledati. Nedelja je in vse je danes zaprto, zato ob svitu dvignem sidro in odplujem dalje. Čaka me nekaj manj kot 60 NM in če jih bom hotel prepluti ob belem dnevu bom moral biti priden, saj je napovedano vsak dan manj vetra.

Zaplujem ob dokaj solidnem vetru in vem, da ga moram spet do 12. ali 13. ure izkoristiti. Potem, ko bom spodaj v zavetrju, vetra ne bo. Vala je komaj dobrih pol metra morda malo več, veter pa je v pol krmo, a je stabilen s 15 vozli. Na polna jadra jadram od 5,7 do 6,5 vozla. Večkrat prav čutim, kako me še val potisne naprej, saj zdaj prihaja bolj na krmo. Jadram približno dve milji od obale, saj se kar bojim teh koralnih grebenov in nekako ne bi rad ves čas razmišljal ali sem blizu njih ali ne. Namočil sem tudi trnek in vaba čaka, da se riba ujame, brez glist prosim! Potem doživim eno manjšo nevihtico, kjer skoraj malo prepozno krajšam jadra, saj ni bilo videti, da bo tako močno pihnilo. Po pol ure se vse konča, barka je oprana, jadra so spet zunaj, jaz pa iz 7,2 vozla spet jadram na okoli 6 vozlov.

Ko priplujem do južnega dela, kjer po spodnji strani plujem za Suvo, mi vetra skoraj zmanjka. Bela jadra plapolajo, vetra je komaj 4,3 vozla. Ni kaj, zvijem genovo, glavno jadro pa kar pustim gor, če bi se veter spet pokazal. Če ni vetra pa je močan tok, pa tudi kakšen val se najde, ki je malo večji in Indigo srfa po njem. Žal zdaj motoriram in varčujem z gorivom pri 1600 obratih, zato je zdaj moja hitrost komaj 5,2 vozla ali kakšen vozel gor ali dol. Tokrat tudi prvič vidim jadrnico, ki je plula na varni razdalji mimo mene, kasneje pa še SARovo večje oranžno plovilo.

Ko priplujem v bližino vhoda za v zaliv pred mestom Suva, pospravim ribiški pribor, saj nič nisem ujel. Dvakrat je nekaj zagrabilo in spustilo. Ko potegnem vabo na krov vidim, da je pred vabo t.i. nevidni flaks kar nagrižen, moral ga bom jutri zamenjati. Očitno se je prej ujel wahoo, moja favorizirana riba. Sem pa presenečen nad mestom, saj po dolgem času spet vidim stolpnice in visoke hiše. Še bolj me stisne, ko vidim na rifu nasedlo ladjo, katera se je potopila vsaj 10 metrov pred varno cono. Škoda. V zaliv plujem s tremi vozli, čeprav imam dobre 3 in pol milje do sidrišča pred Yacht Clubom. Na sidrišču je sidrano nekaj trajektov, nekaj večjih in nekaj manjših ladij. Predvsem pa me zmoti, ko vidim vsaj 7 ali 8 potopljenih ladij. Ležijo na rifih, koralnih glavah in še kje, vse pa so v zalivu. Torej če sem lahko malo nesramen, so vse koralne glave in rifi označeni s temi nasedlimi ladjami. Vseeno pa sem previden in ko priplujem do sidrišča, na varni razdalji od drugih jadrnic in bark spustim verigo s sidrom v globino 11 metrov. Sidram in sidro lepo prime.

56,9 NM je bila danes dolga plovba in to sem preplul v desetih urah in petih minutah. Povpreček je soliden, 5,7 NM na uro. Skuham si najprej kavo, preverim emaile in sporočila, saj si veliko pišemo med jadralci, ki jadramo tu na Pacifiku. Iz Slovenije bodo sporočila in emaili začeli prihajati šele po moji šesti uri zvečer. Zvečer si pripravim še večerjo, saj danes razen enega jogurta, malo sadja in ene vrstice čokolade nisem še nič jedel. Sem pa zato veliko pil. Kasneje se na krmi stuširam z ogromno tople vode in v kokpitu uživam v soju mestnih luči, čeprav ne maram velikih mest. A sprememba tudi nekaj šteje.

Zvečer je sidrišče mirno, le sliši se zvok motorjev velikih ladij in trajektov, a tudi ti bodo izginili, ko bom zaspal.