Yaro Beach, otok Malolo , Fidji

Do svita je bila noč prijetna, sicer malo valovita, a bilo je prijetno spati na sidru, sploh ker je bilo na sporedu brezvetrje. Ob svitu pa so začeli brneti čolni domačinov, ki so odhajali v službo, na sosednji otok Malolo. Takole blizu resortov si pa res ne želim sidrati, pa ne zato, da jih ne maram, ampak hrup in glasba sta tista, ki me tudi po polnoči zmotita.

Zjutraj delujem v ustaljenem ritmu, dokler me močno ne zaziba mali trajekt za prevoz oseb. No hvala, takole pa res ne bo šlo. Ko se barka umiri spoznam, da ni mogel drugače. Ozko je in ko želi pristati ob pomol, mora z enim motorjem pritisniti na vso moč, da lahko zavije in pristane. Pa še jaz sem se mu nastavil v neposredni bližini. Pogledam na tablico in grem na internet, da bi videl, kdaj je največja plima. No pa sem jo zamudil pred nekaj urami, a še vedno ni popolna oseka. Zato vključim motor, dvignem sidro in po poti kjer sem priplul, tudi odplujem. Stisne me le pri grebenu, kjer je ovira najvišja. Pridem ven in se zahvalim bogovom morja za srečno izplutje.

Zvečer in naslednje tri dni spet pričakujem JV veter, ki bo pihal z močjo od 17 do 22 vozlov in še z močnejšimi sunki. Tukaj tako ali tako ni nič zaščiteno od vetra, zato sem še bolj vesel, da odhajam. Že včeraj, ko sem plul mimo otoka Malolo sem videl na severni strani čudovito plažo in tri plovila, ki so očitno sidrana pred njo. Dobro zavetrje je tam od J in JV vetra, zato grem tja. A kako čez plitvine? Počasi. Plujem in ko pridem do grebena grem res počasi in morda si nisem izbral ravno pravo pot, saj je bilo spet malo stresno, ko sem priplul do dobra tri metra globine. Pa spet mine in grem v globoko vodo. Plujem levo od večjega katamarana in sidram 60 m stran od njega. V vodo spusttim vseh 74 m verige in vsaj 10 metrov bi jo še, če bi jo imel. Globina je tu namreč 22 metrov. Kljub temu sidro lepo prime in jaz dodam na verigo le še varovalo verige z amortizerji.

Sonca danes ni, je nekakšno oblačno vreme, ki ni ne prevroče in ne hladno. Zaradi vetra sem cca 100 metrov oddaljen od grebena pri kopnem, če me zasuče, bom imel še veliko prostora, vsaj 35 ali več metrov do krme. Preoblečem se v kratek neopren, vzamem podvodno puško, namestim si nož na nogo pod desno koleno, s pasu si snamem tri kilograme svinčenih uteži in menim, da bosta dva kilograma dovolj. Napihnem še potapljaško bojo, si jo zavežem z vrvico na pas, nataknem si še ribiško mrežo za ulov okoli pasu, rokavice, plavutke ter še maska z dihalko. Ufff… še ko pišeš je tega precej, kaj šele ko vse to pripravljaš in natikaš na sebe. Pa potem pereš s sladko vodo in pospravljaš.

Voda je prijetna in topla, morda 27 stopinj. Čeprav ne maram potapljanja v globinah nad 20 metrov, moram preplavati v bližino grebena. Po nekaj minutah sem tam in ne vidim nobene večje ribe. Bolje bi bilo, če bi vzel s sabo večji podvodni aparat, tako pa sem vzel le mali K4 aparat in še njemu bijejo zadnje ure na bateriji. Korale so lepe, ribice tudi, sploh tiste male, modre. Nato pa jih zagledam, štiri večje srebrne lepotice v vrsti. Bahato plavajo proti meni in jaz se ne premikam, ne diham. Potem pa namerim in eno zadanem v zadnji del trupa. Moja je. Odtrgam ji škrge, da se ne muči, snamem s harpune in jo položim v mrežo ob desni nogi. Dovolj bo za danes, bom pa šel jutri spet, kajti riba je najboljša ko je frišna, tako pravi prjatu Gregor.

Zvečer si naredim pečeno ribo, ki sem jo na barki dobro očistil, nato pa si spečem se mlad krompir in naredim zeljno solato. Zvečer pišem in se ob določenih dogodkih prijetno nasmejim. Življenje zna biti lepo!