Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji
Kot se je veter včeraj okrepil, tako je tudi danes padel in pihljala je samo tista prijetna sapica, katere si vesel, da ti ni prevroče. Zjutraj se prebudim v to mirno Fidžijsko jutro, si nastavim na štedilnik džezvo z vodo in dokler voda ne zavre, si ogledujem okolico v ranem jutru.
»Naj me koklja brcne!« prav naglas izgovorim, ko zagledam poleg mene na sidrišču Slovensko zastavo na jamborju večjega katamarana. Pogledam stran in spet v plovilo. Zastava je še gor, grb ima, torej ni Ruska. No ta pa je dobra. Sinoči sem ga še videl, kako malo pred mrakom sidra poleg mene, ampak prisežem, da še ni imel zastave, zdaj pa kar Slovensko in ne vem če ne, malo večjo od mene. Na katamaranu ni nikogar in verjetno še spijo.
Po kavi in zajtrku vidim gibanje na sosednji barki. Malo jih še pustim, da se uredijo v tem sončnem jutru. Čez pol ure sedem v dingija in zaplujem do katamarana. Na njem je gospa, malo mlajša od mene in jo ogovorim Slovensko, ona mene Angleško. Potem jo jaz ogovorim v Angleščini in povem, da sem prišel zaradi zastave ter s prstom pokažem proti njej. »A Marjana bi rad.« mi pravi in gre v salon, pokliče tega Marjana, ki kmalu pride iz notranjosti plovila. Povabi me na barko in tako se spoznava, ter pogovarjava v Slovenščini. Tako izvem, da možakar jadra s svojim katamaranom že nekaj let, prej pa je imel tudi on Bavario 36, a jo je na Karibih prodal in kupil tega večjega katamarana. Živi v Luksemburgu in tam dela za EU že vrsto let, a je vesel vsakega rojaka, ki ga vidi v tujem svetu. Spijemo čaj, naredimo nekaj fotk, potem pa grem nazaj na barko in se uredim, da grem na otok in ga raziščem.
Do dingi pontona imam kakšnih 800 metrov in moj motorček lepo teče, dingi pa tudi drži in ne razpada več. Otoček je čudovit, turističen in pravzaprav je namenjen vsem ljudem dobre volje. Njegov namen je turizem in zato imajo na otoku hotel, ter večje in manjše apartmaje. Vse kar vidiš je urejeno, dodelano in narejeno z okusom. V hotelu vidim za steklom lep star avto, notri pa pohištvo, katero je res čudovito. Pravzaprav mi ambient popestri še osebje, ki za pravkar prihajajoče goste igrajo na kitaro in pojejo pesem dobrodošlice. Bravo!
Pogledam si še otok, naredim nekaj fotk, obiščem tudi plažo, bazen, restavracijo in seveda se kar nekaj časa zadržim pri gorišču, kjer na ražnju pečejo prašička. Mmmm, tega bi tudi jaz, a žal ga ne bom, ker nisem gost resorta. Na koncu še obiščem trgovino, ki je tako lepo založena, da jo je kar lepo gledati. Pritegneta me zelenjava in sadje, zato kar nekaj stvari kupim, ko pa plačam, pa sem kar malo jezen, ker nisem vprašal za cene posameznega artikla. Tukaj pač nimajo cen, vzameš kar rabiš, oni stehtajo in plačaš. Seveda, bogataši ne sprašujejo koliko kaj stane, le jaz sem takšen. A ker sem namesto na boji na sidru, se tolažim, da sem s sidranjem že veliko več prišparal.
Ko sem na barki se ravno pripravljam, da bi delal vodo, ko me obiščeta Marjan in Sue. Prišla sta, da bi me osebno povabila k njima na barko na večerjo. Seveda sprejmem povabilo in da ne gremo kar narazen, še malo poklepetamo ter spijemo kozarec vina.
Zdaj na hitro naredim še 190 litrov vode, napolnim tank in nekaj plastenk, potem se stuširam in grem na večerjo.
Pri Marjanu na barki je super, čudovita večerja, za posladek flambirane palačinke in vsi štirje se imamo lepo. Marjan s Sue celo zapleše. Midva z Lauro se drživa bolj pogovora in kar škoda je, ko je že ura pozna in je potrebno oditi spati. Res čudovit večer, lahko rečem, celo nepozaben.
