29. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj se zbudim in si skuham kavo. Včeraj sem se slišal s trgovcem, ki mi je rekel, da pride trajekt ob šesti uri zjutraj in da bo pred osmo že pri meni na barki, da zamenjava verigo. Zmenjeno. Ob kavi prižgem motor, saj moram polniti akumulator (samo enega 165 Ah še imam), kajti zunaj je oblačno in tudi malo je že škropilo danes. Ko je ura pol desetih, moje verige pa še ni na barko, se le spravim na obalo in grem v trgovino. Pred trgovino je večja kartonska škatla in v njej je veriga, moja verjetno. Trgovec pravi, da danes še ni imel časa, čeprav sem trenutno edina stranka v trgovini, a do dvanajste ure, zagotovo pride. Kako sem že enkrat napisal za Fidžijce, Špance in Arabce? Res si vzamejo čas in vse gre na počasi. Po moje bodo vsi ti živeli čez 100 let, ker se nič ne sekirajo, nimajo stresa,… Ehhh…

Jaz grem še v trgovino, potrebujem nekaj svedrov, saj so moji že izrabljeni in kar nekaj jih je zarjavelih. Potrebujem še črne plastične vezice, za oznako metraže na novi verigi. Kupiti moram še jogurt in cimet. Tukaj so začimbe zelo poceni in tukaj jih najdeš vseh vrst in barv. Ko imam vse v nahrbtniku se vrnem nazaj na barko. Zdaj mi ne preostane drugega kot čakanje. In res, ko je mojster zaprl trgovino, mi s čolnom pripelje verigo. Zamenjava verigo in izroči mi certifikat za njo. Ni kaj, kot sva dogovorjena, podam mu še roko, se zahvalim in meni se že mudi. Ob enih moram biti pri mojstru za moj motorček Tohatsu. Sprehodim se do mojstra, kakšna dobra dva kilometra je do tja in mojster mi pravi, da še nima materiala, ampak ve kdo ga ima in naj pridem v ponedeljek. Trdi, da bo popravil motor. Vprašam ga, če mu prinesem kar cel motor, naj ga on spravi v pogon da bo delal? Ja, ti kar prinesi, mi pravi. Vse je tako enostavno rečeno, da dvomim v vsako izrečeno besedo. Po moje me možakar malo viju-viju. Pravzaprav pa ponedeljek ni tako daleč.

Spet grem na barko in takrat začne deževati. Malo sem moker in ko pridem do barke, preneha. Fino, grem pa takoj spojiti verigo, da jo pospravim na njeno mesto. Spojim verigo z veznim členom, zakovičim ta člen in potem vse skupaj zvežem še z vrvico, 4 mm debelo Dyneemo. Tako za vsak slučaj, a ne? Potem na verigo privijačim sidro in takrat začne spet rahlo deževati. Še sreča, da imam brezžičnega daljinca za sidrni vinč v plastični vrečki, tako ne bo moker. Ne bom se umaknil, naj dežuje. Verigo preko sidrnega vinča spustim v morje in na vsakih 10 metrov označim verigo z vezicami. Ena za deset, štiri vezice na vsaki strani za 40 metrov itd. Spustim tudi vezni člen med novo in staro verigo čez vinč, ta lepo teče in dela. No prav, zdaj pa potegnem verigo nazaj na barko in zaključim z delom. Ko sem končal z delom, s krpo obrišem orodje in takrat začne res močno deževati. Kot da je On tam gori vedel, kdaj bom končal. Ker nisem imel kaj delati, vzamem knjigo in po desetih minutah branja zaspim ob glasbi kapljic, ki močno padajo po palubi. Ko sem se zbudil, sem si skuhal popoldansko kavico in ker je veriga na barki, sem si zaslužil namesto piškotkov, prave čokoladne napolitanke. Nekje sem prebral, da si lahko ob takšni priložnosti vzameš namesto tri, kar šest napolitank ☺. Zunaj dežuje, piha veter, vetrni generator se obrača in dela prepotrebno elektriko. Pogledam ven, ne vidi se do drugega soseda, tako močno dežuje.

Zvečer si skuham večerjo, pogledam film in ob takšnem vremenu bo čas za spanje prišel prej, kot po navadi.

28. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Očitno sem šel sinoči prezgodaj spat, saj sem se že ob 4:20 uri prebudil. Poskušal sem še malo zadremati, a mi je to slabo uspevalo. Kasneje si skuham kavo in pripravim stvari, saj moram v mesto. Ko sem na obali, me čaka dolg sprehod do konca mesta, kjer ima mehanik za dvo in štiritaktne motorje svojo delavnico. Kakšna je ta delavnica, vam raje ne napišem. V teh treh tednih od kar sem tu, sem spoznal kar nekaj teh mojstrov, a vsi skupaj niso niti za enega dobrega Slovenskega mojstra. Nič me ne stane, če poizkusim še pri tem zadnjem možakarju. Dam mu uplinjač in ga pogleda, zmiga z glavo, nato pa pravi, naj pridem jutri ob enih. Vprašam ga, če morda vidi luč na koncu tunela, pa spet reče, naj se vrnem jutri ob enih. OK, pridem,… ob enih.

Čez cesto sem zasledil eno trgovino v kateri sem našel kartuše z butan plinom za prenosne plinske štedilnike, v katerih je 250 gr plina. Ne vem, kdaj sem to nazadnje videl v kakšni trgovini, zato jih kupim kar pet, cena pa je približno 40% manjša kot v Sloveniji. Potem se zamislim, kaj vse imam na barki: vgrajen plinski štedilnik s pečico, indukcijski električni kuhalnik (če sem kje v marini), s sabo imam namesto roštilja tudi veliko električno ponev »pica pan« (žal je na elektriko) in še prenosni plinski kuhalnik, če mi slučajno zmanjka plina v glavni jeklenki. Ta zadnji je dober, da si lahko na enem kuhalu v takšnem primeru skuham ali spečem svoj obrok, dokler ne najdem plina. Ob takšnem jadranju okoli sveta moraš res misliti na ogromno dejavnikov.

Pozneje še zavijem v železnino in iščem cev za pralni stroj, a jim jih je zmanjkalo. Napotijo me v drugo železnino in tam najdem cev, a za velike domače pralne stroje. Dolžina dva metra me ne moti, me pa skrbi priključek. Ko vse pregledam, ugotovim, da ne bo takšne sile. Cev, objemka in silikonsko lepilo, pa bo stvar delovala. Kupim in grem proti barki.

Na barki najprej zajtrkujem, saj prej nisem mogel nič spraviti v sebe, potem se lotim dela. Pospravim kartuše na svoje mesto, nato se lotim pralnega stroja in montaže odtočne cevi. Vse lepo uredim, namažem in privijačim. V pralni stroj vlijem 5 litrov vode in čakam ter gledam, kje bo pritekla voda. Vse je suho, zato nalijem še dodatnih 10 litrov vode in v pralni stroj vstavim dobre 3 kg suhega perila. Pralni stroj najprej opere, spustim vodo iz njega, nalijem novih 15 litrov vode, spet pralni stroj splahne prašek in umazanijo, nato prestavim perilo v boben kjer pod veliko hitrostjo odcedi vodo in obesim perilo na vrv, da se posuši. Tri krat to ponovim in imam opranih cca 11 kg majic, spodnjic, hlač, kopalk, itd… Če bi to plačal v tukajšnji pralnici bi me stalo 33 €. Čas imam, pralni stroj tudi, dobra volja pa je vedno v meni, torej mi je uspeh za čisto perilo zagotovljen. Slučajno spet pogledam napis na vreči za umazano perilo in se nasmehnem napisanemu. Ampak res, vse kar piše, drži! Ko je vse gotovo, pospravim in počistim vse za sabo, ter si skuham popoldansko kavo. Zdaj pa še tri piškotke in počivanje ob branju knjige. Zamislim se, pralni stroj, ki sem ga lani kupil na Tahitiju za 90 €,  se je do sedaj že dvakrat poplačal. Kmalu začne deževati in moram se umakniti v notranjost barke.

Zvečer ob šestih sem dogovorjen, da grem s kolegi na večerjo in čudim se, kako cel dan nič kaj ne jem in nisem lačen. Očitno se je telo že navadilo, da dobiva samo dva obroka na dan. Večerja (ovčji kari s kasavo)  je bila dobra in spet poceni, saj me je stala le 3,57 €.

27. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj zaveslam do obale in se napotim do čendlerije (navtične trgovine), da vprašam, kako je z mojo verigo. Ko me možakar vidi, stopi proti meni in mi poda roko, ter reče: » V soboto bo, obljubim, danes ni šlo na trajekt. Vse bo kot si rekel, veriga, certifikat, vse.« In kaj mu naj zdaj? Nič, rečem da je v redu in pač zapustim trgovino. Vrnem se do našega pomola in počakam Darryla, saj sva zmenjena, da grem z njim do marine Savusavu, ki je kakšnih 700 m še naprej iz mesta. Tam se on nekaj pogovarja, jaz pa na pomolu vidim Bavario. A je res? Grem do nje in res, čisto prava pravcata Bavaria 47 CC ocean. Wow… Prva videna Bavaria na Pacifiku. No druga, moja je prva ☺. Potrkam po barki in ven pride moški, ki je morda deset let mlajši od mene. Iz Nove Zelandije je in ko mu povem, da sem iz Slovenije in sem sem priplul z Bavario, mi pravi, da je bil v Sloveniji in da je obiskal Ljubljano, Koper, Izolo in da pozna Jakopina, sicer je že pozabil katerega, a enega od ustvarjalcev Bavarie. Bravo! Pol ure se pogovarjava in potem žal moram iti naprej, saj je kolega končal pogovor v marini. Pove mi, da je slučajno izvedel še za zelo dobrega mehanika za izvenkrmne motorje. Greva še do njega, a je možakar danes zaseden in me naroči za jutri ob 9:00 uri. Morda pa mi bo lahko pomagal, morda?

Midva pa se odpraviva naprej v hrib in potem po makadamu naprej vse višje in višje. Na koncu sva prišla do 271 m nadmorske višine in na vrhu hriba je zasebna posest na kateri stoji čudovita hiša. Okolica je urejena v nulo, tudi pred hišo je stopnišče urejeno, hiša pa… lepa za dve nuli. Za tukajšnje razmere skoraj malo nenavadno. A ker sva na zasebnem zemljišču, kar hitro fotografirava in ujameva v objektiv zaliv, nato pa greva nazaj v dolino, saj do hiše vodi samo ena cesta. Ko prideva do mesta, greva v trgovino po vodo, saj sva vso vodo, ki sva jo imela s sabo že porabila. Na koncu na pomolu pogledam na aplikacijo »tracker« in prehodila sva 8,62 km. Dober sprehod, ni kaj.

Potem grem še v pralnico in vprašam za ceno pranja. Ko mi pokaže cenik, me skoraj vrže na tla. Samo pranje stane 2,10 €/kg, pranje, sušenje in zlaganje pa 3,15 € po kg. Torej če imam kot po navadi 13 kg perila, bom za to plačal 41,00 €! Ne hvala, raje bom »zalaufal« svoj pralni stroj na barki, le zakaj pa ga imam in ga vlačim s sabo? Perilo se nabere, saj se vsak dan preoblačim, sem moker, prepoten, na majicah so bele lise od potu, hlače,… A najprej moram jutri v trgovino in kupiti novo odvodno cev, katera gre iz pralnega stroja, saj je ta ki je na stroju, počila. Ni kaj, slab material.

Zato pa grem na obalo kar štiri krat in pripeljem po 60 litrov vode in imam do poznega popoldneva polna oba rezervoarja. Jutri lahko perem perilo. Potem odvijačim zadnji del pralnega stroja, snamem odvodno cev in pripravim še nekatere stvari za jutri zjutraj. Sledi pozna popoldanska kavica, pregled fotografij in seveda kuhanje večerje. Zjutraj sem pojedel samo nekaj grškega jogurta v katerega sem narezal sadje in to mi je bilo dovolj do večera. Če dobro pomislim, sploh ne vem kdaj sem nazadnje videl jogurt v trgovini. Po moje v Panami. Zdaj pa ga imajo tu, kakršnega hočete.

Kasneje me spet pokliče kolega in se še malo druživa, nato pa na barki preberem nekaj strani knjige in utrujen zaspim.

)(

26. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dan kot že nekaj prejšnjih dni na Fidžiju. Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in ob kavi preberem elektronsko pošto, sporočila, nato pa si naredim sadni zajtrk. Vreme je oblačno in vsi smo v pričakovanju jutrišnjega slabega vremena in napovedanega obilnega dežja, ki bo zajel cel vikend. Sicer je za otočje Fidži napovedano v soboto in nedeljo zelo vetrovno vreme, saj bo pihalo tudi do 40 vozlov, a tu pri nas je dobra zaščita, sploh zaradi otoka Taveuni. Bolj bo menda pihalo in valovilo pri spodnjem otoku. Vse več plovil prihaja v naš zaliv in tokrat sta v njem tudi dve večji motorni jahti, kateri res ne »pašeta« med nas jadralce.

Dopoldan grem v mesto, saj moram kupiti nekaj zelenjave ter drugih stvari, katere potrebujem za vsakdanje življenje. V mestu je vsaj petnajst trgovin z živili, a razen v treh, bi se težko znašel, kajti ta so nametana in nekako se mi ne zdijo prijazna. Dva marketa sta v redu in tretji Novo Zelandski je res urejen in kakovosten. Morda na prvi pogled lahko celo rečem, da ima določene cene kar boljše od drugih, saj očitno kupuje količinsko »na veliko«. Ima kar nekaj akcij, in teh se vsekakor tudi sam poslužujem. Kasneje sem še moral poiskati fotokopirnico, da so mi kopirali obrazce za zavarovalnico, nato pa sem šel na barko, kjer sem te obrazce izpolnil, skeniral in jih po elektronski pošti poslal naslovniku.

Popoldan smo bili spet dogovorjeni, da gremo vsi trije kolegi na skupno kosilo, in ker je Riku nekdo povedal za posebno indijsko restavracijo, kjer imajo samo ob sredah eno posebno hrano, smo jo seveda našli in presenetilo nas je, ker je bila restavracija zelo čista in svetla. Poleg tega je ena redkih restavracij, ki ima lepe gostinske stole in čudovite mize. Danes je na jedilniku posebnost, račji kari z rižem in eden od mnogih indijskih kruhov, čapati (kot naša palačinka). Tako na oko, je bilo zelo lepo videti, tudi po okusu je bilo zelo okusno, le jaz sem si dal malo preveč čili omake in me je občasno precej peklo. Tudi vodo postrežejo hladno in v lepih kozarcih. Na mizi najdeš papirnate prtičke, ter zobotrebce iz bambusa. Cena je sicer malo višja od včerajšnjega kosila, a vseeno ni segla do štirih evrov.

Po krajšem sprehodu sem šel nazaj do dingija in tu me pričaka marinero, ki me vpraša, če mi je ime Jasmin. Tukaj je tako, da marineri ne poznajo naših imen, poznajo pa dobro imena bark. V roke je vzel kartonsko škatlo in na njej je bilo izpisano moje ime, v njej pa ogromno različnega sadja, katerega mi je po svojem kolegu poslal moj, zdaj že dobri kolega Žare. Res me je lepo presenetil in hvaležen sem mu za to sadje. Ne mine dan, da se ne slišiva ali si napiševa sporočilo.

Kmalu je prišla noč in ker sem izpustil popoldansko kavo, sem si zvečer skuhal ingverjev čaj.

25. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po kavi in zajtrku pristopim k delu, saj se bojim, da me bo presenetil dež. Premazati moram staro verigo s primerjem, ki se bo posušil in bo zaviral rjavenje verige še naprej. Zavedam se, da v vsako poro barva ne bo prišla, a če pokrijem 80% verige, bo bolje kot je bilo. Na začetku mi gre kar slabo, a ko pridem v prakso je že bolje. Na koncu končam in pustim barvo, da se nekaj časa še suši.

Vmes, ko se barva suši, se odločim, da generalno očistim še kopalnico z WC-jem in res se je splačalo. Očistim vse od stropa do tal in kasneje kopalnica diši ter je res čista. Škoda je, da je pipo načel zob časa in se inox ne da več spolirati, da bi sijala v vsem svojem sijaju.

Zdaj se vrnem nazaj na verigo in ker je veriga v dveh urah čisto suha, jo bom dal v skladiščni prostor  za verigo. A ko pogledam v njega, me zmrazi kot vedno. V njem je cca 5 cm visoko vode, vse do odtočnih lukenj, na obeh straneh trupa barke. Ni kaj, tega se bom moral rešiti, če ne bo vedno tako. Napeljem električni kabel od inverterja do skladišča za verigo, priklopim električni vrtalni stroj in zavrtam skozi trup še eno 10 mm veliko  luknjo. Voda steče iz skladišča v njem pa ostane cca 2 cm debela nesnaga, sestavljena od rje, ostružkov, mivke, tudi kakšna matica se najde in podložka. Vse skupaj očistim in zmečem v vodo. Vem da imam pri rezervnih delih stranski inox pokrov za pokriti luknjo, ki sem jo zdaj naredil. Z dingijem se zapeljem do luknje na premcu, vzamem vrtalni stroj  s palube in od zunaj še malo povečam luknjo. Nato s sekundnim lepilom zalepim inox pokrov, zamenjam sveder in naredim še tri 2,5 mm velike luknje za vijake, katere privijačim. Tako, gotov sem. Jutri ko bo čas, očistim še rjo, katera je tekla iz odtočne luknje do vodne linije.

Na barki zdaj odvijem polivinil in razvijem novo verigo in ko jo pogledam, me skoraj kap. Veriga je stara tri dni, bila je zavita na barki in je na nekaterih mestih že zdaj rjava. Ves besen verigo fotografiram in odveslam na kopno, ter kar poletim do navtične trgovine. Prodajalcu pokažem fotografije in sem kar precej glasen rečem mu, da naj to verigo pridejo iskati, ter mi v treh dneh pripeljejo novo.  Možakar se nekaj pogovori s šefom po telefonu, nato mi reče, da pride še z nekom na barko, ki bo pogledal verigo. Res, čez nekaj minut se pripeljejo s čolnom trije moški in pregledajo verigo. Šef pravi, da v četrtek dobim novo, s certifikatom in še s čim. Bomo videli kako bo, nič kaj jim ne zaupam. Potem preverim oznako verige, ki je odtisnjena na verigi in najdem stran, kjer piše, da je to res Avstralska veriga, galvanizirana (globoko vroče galvaniziranje ni omenjeno), ter po oznaki sodeč, je atestirana za velike natege in ima zelo močno vzdržljivost in nosilnost. Ta veriga bi se lahko uporabljala za žerjavne mehanizme in industrijsko dvigovanje tovora. Povezavo kasneje pokažem prodajalcu in zdaj ne ve kaj bi rekel. Povem mu, da če naslednja veriga ne bo v redu, jo bodo odnesli nazaj in pripeljali novo, ter mi plačali za vsak dan, ker tukaj stojim in čakam. Ufff sem bil besen. Zdaj torej niti navtičnim trgovinam ne moreš zaupati.

Potem me pokličeta kolega in gremo na kosilo, v indijski restavraciji naročim zelenjavni kari z rižem. Čudovito za oko (lepo je bilo videti na mizi), čudovito za želodec (čudoviti okusi) in čudovito za denarnico (kosilo je stalo 2,52€). Za takšen denar, se mi ne splača kuhati na barki.

Kasneje grem na barko in se lotim čiščenja palube, saj je bilo kar precej umazano okoli pokrova za skladišče verige, ker se je pač delalo s staro verigo. Kmalu je mrak in pogrešam pozne poletne večere v Sloveniji. Tu se začne večeriti že ob 18. uri in ob 18:15 je popolna tema, ki traja do 6:15 ure zjutraj in ob 6:30 se naredi svetel dan.

24. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes se zbudim na budilko že pred šesto uro, saj moram biti nekje okoli 6:30 na cesti pri parkirišču. Žare mi je preko soseda taksista poslal nekaj domačega sadja in sem čakal, da ga prevzamem. Taksist je  prišel pol ure kasneje, a je prišel. Taksisti srečajo kakšno stranko, jo zapeljejo in vprašanje je, kdaj naredijo dostavo sadja za nekega belca. Prevzamem sadje in grem nazaj na barko, se obrijem, skuham kavo in potem pojem še nekaj sveže nabranega sadja (banani, limona, pasionki, karambola,..)

Kasneje spet zaveslam na obalo in srečam tam kolega Franka, ki je po mami Maročan, po očetu Izraelec. Mix severne Afrike, kot on temu reče. On je že nazaj iz mesta in je že kupil vse sestavine za zajtrk. Sinoči mi je obljubil, da mi bo skuhal maroško in izraelsko jed Shaksuka. Dogovoriva se, da pridem čez nekaj minut, saj grem jaz v železnino. Ko vse nabavim kar potrebujem, grem do dingija in zaveslam do Franka, nato pa k njemu direktno za štedilnik. Skrbno sem ga gledal kako kuha in kako reže zelenjavo, kaj vse dodaja v ponev in po približno pol ure je bila jed gotova. Odlična, za prste polizat. Če koga zanima, naj si gre zadevo pogledat preko Googla ali preko Youtuba (shaksuka food).

Čas je da grem na svojo barko in ker smo cca 300 metrov narazen, imam kar nekaj dopoldanske telovadbe, kar sploh ni tako slabo. Na barki najprej popravim in prilepim polivinilasto podlogo, nato z odstranjevalcem rje premažem staro verigo. Pustim jo štiri ure stati in sušiti, nato jo spravim v vedro in jo operem v sladki vodi. Spet jo zložim na polivinil in jo pustim, da se posuši.

V naš zaliv prihaja vedno več bark, na trenutek sploh ne vem, kje se bodo vezale, saj primanjkuje boj. Za vikend je napovedano zelo slabo vreme z močnim vetrom, zato ostajajo sidrišča prazna. Verjetno je bilo dovolj dni brez dežja in brez vetra. Mora biti neko sorazmerje.

Po popoldanski kavi zaveslam na obalo in grem v mesto, v eno naselje, kjer sem se dogovoril, da pridem pogledat, kako sušijo in pridelujejo prah za pijačo kavo. Ko sem prišel tja, sem bil presenečen, ker to kavo prideluje Indijec in ne avtohtoni Fidžijec. A kar kmalu mi razkaže kje suši korenine, kje jih razreže, nato jih da v en mlin, ki ima dva cilindra, ki tolčeta do želene granulacije. Drobno stolčene korenine prestavi v drug mlin, ki jih tolče do finega prahu. Mislil sem da bom videl mlin, res nek pravi mlin, zdaj pa vidim orodje, ki je kar nekaj let za nami. Ob tej sliki se mi je razpoloženje povrnilo, saj tega res ne vidiš vsak dan. Pri njih kupim en paket praha, ki ga bom podaril kakšnemu poglavarju vasi na Fidžiju.

Zvečer se še družim s kolegom Rikom, ki me je obiskal na barki, nato pa napišem par vrstic, ter pogledam pol filma in grem spat.

23. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zgodaj zjutraj, nekaj čez šesto uro me zbudi glasno vpitje, ki je bilo podobno, kot bi nekdo izgovarjal moje ime. Verjetno sanjam, si rečem. A ko to slišim še kar nekaj krat, le vstanem in pogledam iz barke. O seveda, SY  Cajucito pluje počasi mimo mene in na barki sta dva para. O glej ga fanta! Prej ni imel nobenega na barki, zdaj pa vidim da jim mora biti kar luštno v dobri družbi. Plujejo naprej do ne zasedene boje.

Jaz si potem skuham kavo, zajtrkujem in razmišljam, kje bi začel z delom, čeprav vem, da je danes nedelja. Odločim se za dingija. Včeraj sem ga privezal za ponton, zraven pa je stal ob eni večji barki, kateri je iz izpuha poleg dima letelo še kaj drugega, zato je bil dingi včeraj poln črnih pik. Celega sem očistil, uporabil sem kar nekaj čistil, a vsega nisem spravil z njega. Je veliko boljše, a ni čisto.

No zdaj so se na SY Cajucitu še spočili in zaveslam do njih. Hitro se spoznam s posadko, nato pa spijemo kavo. Ker še niso prijavljeni in je nedelja, ne morejo na kopno do jutri. Odločim se, da jim pripravim in skuham kosilo dobrodošlice, zato jim naredim dobro rižoto iz gob in za vsakega spečem še tri kurkumine palačinke. Ko jim vse to odpeljem na barko, so zelo veseli. Dogovorimo se, da se vidimo ob šestih zvečer, nato pa bomo imeli en manjši party za dobrodošlico.

Jaz grem nazaj na barko in se lotim verige. 28 metrov verige je zelo slabe, zato jo odrežem in zavijem, da jo potem odnesem na kopno. Ostalih 22 metrov pa bom presušil, odnesel na kopno in jutri še enkrat premazal s kislino, nato pa prebarval, da mi ne bo rjavela in spuščala barvo po trupu barke. Zraven je že nastavljena nova veriga, tako bom imel zdaj ko spojim obe verigi, kar 72 metrov verige. Dovolj bo.

Zvečer grem na obisk h kolegom in izvem, da je bila pred eno uro policija na barki in jim je dovolila iti na kopno. Super. Ker je v marini ravno danes veselo, saj igra ansambel v živo, se odločimo, da gremo tja. Spili smo po eno pivo, se malo pogovarjali, nasmejali in ker so bili novi člani utrujeni, se dogovorimo, da gremo nazaj na barko, vsak na svojo.

Minil je še en prijeten dan in zdaj še nekaj napišem, potem nekaj malega preberem in zaključil bom nedeljo.

22. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po zgodaj prebujenem jutru si skuham kavo in berem časopis, ko prejmem sporočilo od kolega Rika, da pred trgovino v marini stoji kup verige in misli, da je to moja. Hitro se preoblečem in odveslam na kopno. Do prodajalne imam dobrih 400 metrov in ko pridem tja, mi trgovec pove, da je veriga res moja. Zdaj pa kako spraviti to verigo na barko? Skozi okno vidim možaka, ki čisti in pometa okolico, zraven njega pa stoji samokolnica. Ogovorim ga in možakar mi jo posodi, jaz naložim verigo in jo zapeljem do mojega pontona in po njem vse do dingija. Naložim jo v njega, en konec verige pa privežem za dingija, v kolikor bi se zgodila nesreča in bi se dingi v vodi obrnil z mano vred. Tako bi vsaj en konec verige ostal pri površju in mi ne bi bilo potrebno iskati potapljače, saj je tu precej globoko. Verigo spravim še na barko in že moram na obalo, saj smo se s fanti zmenili, da gremo danes na neko mestno prireditev.

Ko pridemo do mesta prireditve, vidimo, da je ta namenjena bolj družinskemu dogajanju in otrokom. Malo vseeno postojimo, pogledamo in gremo še do zemeljskih vrelcev, kjer zelo vroča voda prihaja iz notranjosti zemlje, brbuta kot pri vretju, para se dviguje visoko v zrak, nato vroča voda odteka v jarek in se zliva v morje. Zanimiva zadeva, ki pa je žal ne znajo tržiti. Morda me je zbodla le tabla, saj je najprej nisem razumel, zakaj omenjajo ubijanje in čiščenje živali. Potem mi je bilo jasno, da verjetno mislijo na piščance oz. vso perutnino.

Sledi še kratek sprehod do mesta, potem čez park na obalo, kupimo v trgovini pivo in gremo do obale ter sedemo v senco. Čez približno 15 minut pride policija in nas okrega, ker pijemo pivo na javnem mestu. Malo se spogledamo, opravičimo, odvržemo steklenice v zabojnik, nato pa gremo vsak na svojo stran.

Ker je že ura tri popoldan, grem proti barki in odvežem vrv od dingija, ko me nekdo pokliče po imenu. Ta čas možakar pride do mene in mi da roko. Najprej ga nisem spoznal, ko pa mi pove ime, pa ga prikličem v spomin s fotografije. Rick Page, z jadrnice Calypso, z njim je nekaj let jadrala tudi Jasna Tuta. Neverjetno hitro sva se ujela in sedla v bife od marine. Dolgo sva se pogovarjala in se smejala raznim dogodivščinam. Kljub temu da je bilo že malo pozno, greva do moje barke in na njej skuham še kavo, ter nadaljujeva druženje do kar poznega večera. Pozno je že in se posloviva, a Rick pravi, da se morava tudi jutri družiti.

Zvečer si skuham nekaj za večerjo, nato pa preberem nekaj strani dobre knjige, ko pa je čas za spanje, pa se stuširam na krmi in potem odidem v posteljo. Morda bom pa jutri montiral verigo, morda.

PS- še nekaj o fotki od zadnjič. Nekaj emailov je res prišlo in žal nihče ni ugotovil, kaj je na fotki. Torej, na fotki je zvit tukajšnji tobak, ki ga potem razrežejo na cca 9 cm dolge kose in ga prodajajo v kolutu ali v kosih na tržnici.

22. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Kot sem napovedal, me tudi danes do 10:00 ure ni nihče poklical. Očitno so si vzeli njihov »Fiji time«. Torej bom moral sam na kopno, da se pozanimam kje je veriga. Pridem v trgovino in ko možakar sliši zakaj sem prišel (bil je drug, ne tisti, pri katerem sem naročil verigo prvič) začne telefonirati. Po desetih minutah končno izvem, da verige sploh ni na otoku, zato je včeraj ni mogla prevzeti kurirska služba, itd. Pravi, da veriga pride zagotovo jutri z novim trajektom. Ufff, ta jutri! Potem pa sem se prav na hitro skregal z njim, čeprav če dobro razmislim, on ni nič kaj kriv, ampak dela pa v isti firmi. Uff do danes sploh nisem vedel, da obvladam Angleško tudi v to smer.

Ves jezen grem ven in sedem v senco, ko me pokliče Žare. Vsaj nekaj dobrega! Dobiva se, se usedeva, malo se pogovoriva in nato greva še v mesto, saj mora Žare nabaviti nekaj stvari. On gre v eno trgovino, jaz k frizerju, kjer me mojster lepo ostriže. Na koncu še račun… 2,52 €. Ni kaj, brez komentarja.

Spet se dobiva z Žaretom in greva v nekaj trgovin skupaj, nato pa se Žare poslovi, saj mora nazaj domov. Jaz odidem na barko in se lotim čiščenja barke, ampak generalke. Morda me tako jeza prej mine. Najprej spalnica, nato še salon. Več danes ne bo šlo. Pobrišem in operem res vse, od stropa, do pohištva do tal. Vse, tudi omarice odprem, zložim vse stvari ven, vse pregledam, nekaj zmečem v koš, obrišem police in notranje stene, nato zložim stvari nazaj. Po skoraj petih urah čiščenja imam še pozno kosilo oz. večerjo in čas je za eno malo pivo. Zaslužil sem si ga danes.

Zvečer, še nekaj preberem, napišem blog in dan se končuje.

P.S.

Danes je izšla nova revija Playboy in notri v njej sem tudi jaz, na enajstih straneh… Ko grem, grem do konca ☺ Prijetno branje, kdor bo bral.

20. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Deževno jutro, potem pa čez cel dan lepo sonce. A gremo najprej po vrsti, kot so hiše v Trsti…

Luna me je ponoči kar dobro zdelala, saj dolgo v noč nisem mogel zaspati. Kar premetaval sem se, se obračal in prav želel sem zaspati, a ni šlo. Ob pol treh zjutraj sem še zadnjič gledal na uro in potem sem le zaspal.

Zjutraj sem spil kavo, prebral sporočila, se najedel in uredil še nekaj na barki ter okoli 11. ure  odveslal na kopno, ter se odpravil vprašati, če je moja veriga prispela s tem trajektom. Trajekt sem opazil na pristanu že takoj ko sem se prebudil. No verige še ni v trgovini, mi jo pa pripelje menda  kurirska služba. Dam jim telefonsko številko in pravijo, da me pokličejo do 17. ure.

Potem grem še malo po mestu, naredim nekaj obveznih malih nakupov in potem se vrnem nazaj na barko. Čas imam, zato si bom pripeljal še nekaj vode na barko. In ko sem tako veslal do pomola, natočil vodo, spet veslal do barke, nalil vodo v tank,… sem se odločil, da to ponovim kar nekajkrat, saj imam čas ker čakam na verigo. Pripeljem 160 litrov vode. Potem pa je čas, da grem do marine, saj sem se dogovoril s kolegi, da se spet srečamo, kakšno rečemo in tako se skupaj malo sprehodimo. Ob tem gremo mimo carinske pisarne in Rick se spomni, da še ni dvignil dokumentov. Greva še midva notri in potem vsi trije ugotovimo, da nimamo vseh dokumentov. Hitro odveslam na barko, vzamem svoje dokumente in odveslam nazaj na obalo ter dokumente predam cariniku.  Pri sebi že imam 22 strani raznih dokumentov samo s tega otoka,…. Potrdila o vplačilih,… Prijavno dokumentacijo C2C,… Plovno dovoljenje za plovbo med otoki Fidži,… Posebno dovoljenje po imigracijskem aktu od 1971, …. Zdaj mi še manjka Obalno dovoljenje za plovbo za jahte in mala plovila ter certifikat o prijavi, ki pravi, da s podpisom potrjujem, da sem seznanjen, da se moram vsak teden javiti kje sem (po emailu ali po telefonu), če sem še vedno sam in kam sem namenjen vse dokler sem na otočju Fidži. Policijska ura in kontrola že delata svoje. Se sploh ne čudim več, da je pred leti imel Miran težave na teh otokih, ker mu žene niso spustili na otok brez povratne letalske karte. No danes sem dobil še tri dokumente in tako imam točno 25 strani dokumentacije. Kaj takšnega pa še ne, saj mislim, da je bil rekord do sedaj na Tongi z 11 stranmi. Ko še to uredim ga vprašam, če imam zdaj res vse in možak se nasmehne in pravi, samo javljajte se, pa bo vse v redu.

Popoldne se lotim še popravila vetrnega generatorja, saj mi ta težko obrne vetrnico v položaj za obračanje vetrnih krilc. Že lani sem pogruntal, da je temu kriv zadnji del, ker je krilo premajhno. Ker nikjer nisem dobil plastike za zadnje krilo, sem slučajno v eni trgovini zagledal belo plastično Indijsko desko za rezanje zelenjave, ki je debela 3,5 mm in sem jo kupil za smešno ceno, 1,65 EUR. Na barki sem jo odrezal v obliko krila na mero in jo potem privijačil na manjše krilo generatorja. Zdaj tudi ko malo manj piha, generator lepo obrne in zavrti.

Ura je skoraj šest zvečer, temni se že, klica za verigo pa danes očitno ne bo in to je to: Fiji time,… Španci bi temu rekli: Manana,… Arabci: Inshallah,… in tako se svet vrti naprej…