17. junij, 2010

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Celo noč je deževalo in tudi zjutraj, ko sem si nastavil alarm za bujenje je padal dež. Pogledam ven, čeprav se je dan šele začel buditi in vstajati, poleg megle zaradi dežja ne vidim ničesar. Verjetno z Darrylom ne bova šla v Labaso (domačini izgovarjajo Lambasa). Skuham si kavo in čakam še pol ure, nato pa pošljem sms Darrylu in tudi on se strinja, da je bolje, če greva na pot jutri. Zmenjeno.

Zjutraj sem še hotel malo zadremati, a ni šlo. Prebujen sem in tudi kofein je očitno naredil svoje. Zato berem knjigo in ne morem verjeti, da pada dež že dva dni skupaj. Vmes poberem deževnico in tokrat sem jo spet nabral dobrih 5 litrov. To vodo najraje uporabljam za pitje, ker je boljša od tiste iz plastenke. Kasneje si naredim res dober in zdrav sadni smuti iz sadja, katerega mi je prinesel Žare, potem pa se spravim pisati. Sredi pisanja preneha deževati in sramežljivo se pokaže sonce. Kako malo je potrebno človeku, da mu nariše nasmeh na obraz.

Preoblečem se, ter se spravim peš v mesto. Pri marini srečam Darryla, ki je ravno prišel iz mesta in s kosila, zato sedeva za eno mizo in malo debatirava. Kasneje gre on na barko, jaz pa v mesto. Ko grem mimo trgovine z navtičnimi stvarmi, me pokliče trgovec in mi pravi, da bo veriga v četrtek zjutraj. OK, naj bo, pa v četrtek. Sprehodim se še v mesto in se napotim na hrib, da si poženem kri po žilah, saj sem bil včeraj ves dan na barki. Šele zdaj vidim, kako so za hribom, ki meji na glavno mestno cesto, postavljene čudovite hiše. Večje, manjše, lepše in še lepše. Vsaka je po svoje posebna in verjetno tudi za osebe, katere živijo v njih, tudi dovolj velika. Na vrhu hriba še naredim nekaj posnetkov in se vrnem v mesto. Slučajno naletim na eno skrito prodajalno, kjer prodajajo korenino poprovca. Vprašam možaka, če ima kavo (korenino) za darilo in on mi prinese zavitek in reče: »To zavitek se nese, kadar se gre v drugo vas in se da poglavarju.« Dobro, potem mi dajte dva zavitka, da imam ob sebi, če bom slučajno kje sidral, pa da dam darilo poglavarju vasi oz. otoka. Zavitek ni ravno poceni, ni pa spet pretirano drag, da bi zaradi tega ne sidral na lepih otokih.

Kasneje grem še v trgovino, kupim peno za britje in nekaj malenkosti, nato pa se spravim na barko, kjer spijem pozno kavo, ob enem pa pripravljam večerjo. Danes bo piščančji kari in riž. Res bo dobro, saj sem to že nekajkrat kuhal. Tukaj tega sploh ni težko skuhati, saj je veliko Indijskih trgovin, v katerih se najde veliko začimb za piščanca na kakršen koli način.

Pa še nekaj besed o Fidžiju:

Fidži je otoška država v Tihem oceanu, ki jo sestavlja okoli 330 otokov, od katerih pa jih je poseljenih le slaba tretjina. Na arhipelagu, ki se nahaja vzhodno od Avstralije in severovzhodno od Nove Zelandije, živi okoli 850.000 prebivalcev. Prestolnica Fidžija je mesto Suva, ki se nahaja na največjem otoku, Viti Levu. Uradni jezik je fidžijščina, govorijo pa tudi angleščino in hindu. Na enem izmed nenaseljenih Fidžijevih otokov je bil posnet tudi film Brodolomec s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Tisti, ki ste ga gledali, se verjetno spomnite turkizne barve kristalno čistega morja in neskončno dolgih belih peščenih plaž. Plaže na Fidžiju nedvomno sodijo med najlepše na svetu, a Fidži je še veliko več kot to… V mirnih zalivih Fidžija se vitka palmova drevesa nagibajo nad neskončno turkizno morje. Pod palmami so številni zasebni moteli in hišice iz lesa, med njimi pa so napete platnene gugalnice, v katerih sanjarijo turisti, ki so pobegli pred hrupom in stresom civilizacije. Kopalci lahko v miru prisluhnejo zvoku oceanskih valov, ki se razlivajo čez drobna bela zrna mivke, se potapljajo v plitvini in plavajo v popolnoma prozorni vodi, zaradi katere se cela plaža sveti kot kristal. Fidži je tudi otočje ljubezni, predvsem za številne zahodnjake, Avstralce in Američane, je Fidži prva izbira za kraj njihove poroke ali medene tedne. Namesto, da bi za svojo svatbo v ZDA zapravili več deset tisoč dolarjev, za svoj najslajši mesec v življenju raje odštejejo okoli dva to tri tisoč dolarjev, kolikor stane paket poroke in dopustovanja na Fidžiju. Tu pa za svoj denar dobijo nepredstavljivo več – od koral in rib pod vodo, do ptic v zraku in pisanega sadja na tropskih drevesih.

Podobno navdušeni so tudi tisti, ki obiščejo Fidžijeve pragozdove, kjer se raznolike ptice postavljajo s pisanim perjem. Pragozdovi Fidžija so edinstveni tudi po tem, da v njih skoraj ni nevarnih živali ali strupenih žuželk. Vseeno se v njihove globine ni dobro spuščati brez lokalnega vodiča, saj se je zaradi gostega rastja po njih težko premikati, orientacija pa je skoraj nemogoča. V pragozdovih je kar nekaj krajev, ki jih holivudske kamere niso mogle prezreti, najslavnejši pa so slapovi Bouma na otoku Taveuni, kjer so posneli Vrnitev v Plavo laguno.

Kulinaričnemu užitku na Fidžiju se ne da upreti. Zadovoljstvo posebne vrste je obisk lokalne tržnice, ki kar kipi od stoterih barv sadja in zelenjave. Seveda morate vse tudi poskusiti in napolniti želodce z eno izmed specialitet tamkajšnje kuhinje, v kateri prednjači kokosovo mleko z imenom lolo. V njem se postrežejo slastni plodovi morja in najbolj znana jed kokoda, marinirana riba v limoninem soku s pekočimi čiliji.

Polinezijsko, malezijsko in indijsko poreklo prebivalcev Fidžija ustvarja prelepo kulturno mešanico. Danes lahko na vsakem koraku srečate nasmejane obraze domačinov, ki pa so še pred malo več kot sto leti veljali za kanibale. Konec 19. stoletja naj bi v neki vasici pojedli tudi misijonarja Thomasa Bakerja. A naj vas to ne prestraši, saj je ta običaj že zdavnaj mrtev. (prevzel od: moski.hudo.com)