15. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes sem imel v planu, da bi okoli poldneva odplul naprej, saj je za popoldan napovedan ugoden veter. Sicer bi ga imel precej v premec in bi moral jadrati v orco, a ker je močan, bi bilo to vseeno malo bolje, če tudi bi za nekaj stopinj odstopal od idealne črte. Vendar me je že ob pol osmi uri zjutraj kontaktiral prodajalec iz navtične trgovine in mi sporočil, da se je dobro pogodil za mojo sidrno verigo in če želim naj pridem k njemu. Ker so se mi ravno včeraj poklopile še druge stvari, med njimi tudi finančne, sem odšel do prodajalne. Želel sem še nižjo ceno, a to nekako ni šlo in sem brez nakupa, razočaran zapustil trgovino. V tem času sem dobil tudi sporočilo od kolega Darryla in čez dobre pol ure sva se dobila na kavi. Tudi njemu sem razložil kaj se mi dogaja in ker pluje sam, enako kot jaz, mi je svetoval naj vzamem to verigo in naj ne zapuščam tega mesta s tisto, ki sem mu jo pokazal na Tongi. Sidrna veriga je preizkušena in testirana veriga in če tudi bi kje našel drugo verigo, ki bi bila cenejša, kitajske ali druge proizvodnje, bi bila vprašljiva kvaliteta. Na to je mislil seveda v cinkanju, v materialu, varu vsakega člena in še čem. Na koncu sem tudi sam dobro premislil in se v trgovini dogovoril za nabavo, ki bo prispela šele v sredo. Zato ostajam še najmanj do četrtka tukaj.

Ob kavi sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh in ko sem mu omenil akumulatorje, mi pove, da jih potrebuje tudi on. Darryl je bil na Tongi malo manj kot osem mesecev in pravi, da se je v tem času pogovarjal vsaj z osmimi ali desetimi kapetani bark, ki so mu povedali, da vsaka barka, ki je bila dlje časa na Tongi, je še vsaka ostala brez akumulatorjev. Sicer jaz ne vidim nobene logike v temu, on pa trdi, da mora biti neki magnetizem v tem delu, saj po navadi tudi kompasi ne delujejo pravilno. Nisem se želel spuščati v debato z njim okoli tega, ker se o tem premalo spoznam. Je pa res, da nekaj na tej Tongi vsekakor je, saj toliko škode kot sem imel tokrat, nisem imel nikjer v svojih petih letih: sidrna veriga, akumulatorji, vetrni generator, motor za dingija,…

Po kavi sva se odpravila na sprehod, vmes pa sem mu pokazal nekatere stvari v mestu, katere so ga zanimale, saj je on prišel šele včeraj, jaz pa sem tu že 9 dni. Ob pogovoru se nekako tudi odločiva, da bi v ponedeljek dopoldan odšla v glavno mesto tega odtoka, ki je cca 85 km oddaljeno od Savusavu. A najprej morava dobiti avtobusno kartico, za katero je procedura, kot da bi želel najeti avtobus, ne pa se samo voziti z njim. Pogoj za izstavitev kartice je potni list, ki ga tudi fotokopirajo ter še nekaj drugih podatkov. Ko imajo vse »črno na belem« ti izdajo posebno magnetno kartico. To je zdaj tukaj na novo, saj so menda šoferji zelo goljufali, ko so prejemali denar na avtobusu. Vedno so oddali samo polovico dnevnega izkupička, polovico pa zadržali za sebe. Nekaj znano mi je to. Slovenija pred leti? No potem sva morala s to kartico oditi na drugo mesto in tam so nama jo napolnili z vsoto, katero sva položila na njo. Vozovnica za v eno smer do Labase stane cca 2,70 € in avtobus vozi dobri dve uri.

Na tržnici še kupim nekaj kumaric in korenje, ter si kasneje na barki za večerjo naredim veliko skledo solate, z dodanimi zelišči, katera mi je včeraj prinesel Žare. Tudi z njim sem se slišal po telefonu in tudi on mi je dal kakšen nasvet za ponedeljek. Popoldan po kavi berem in zadremam za pol ure in ko sem se odpravil čistiti kopalnico, se je utrgal oblak in je deževalo kot za stavo. Postalo je temno in po dobri uri je nehalo deževati, zato pa se je ozračje ohladilo za kakšno stopinjo. Zvečer sem moral spraviti v pogon mojo Volvo Pento in si vsaj dobro uro polniti akumulatorje.