19. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Nič kaj poseben dan, edina sprememba je to, da je zjutraj deževalo, potem pa je posijalo sonce in tudi zdaj ko pišem, še vedno ni dežja. Vreme je bilo lepo, ni bilo prevroče, saj je zunaj pihljal veter, kateri je rahlo premikal barko po gladini morja.

Dopoldan mi je kolega Bill napisal sporočilo ki pravi, da tudi on končno odhaja iz Tonge na Fidži in zdaj kar naenkrat pride tudi na Savasavu, čeprav prej tega ni planiral. Zdaj pa piše, naj ga tukaj počakam. Hmm, če bom vse čakal in izpolnjeval želje, bom v Savusavu mesec dni, čeprav mi tukaj res ni hudo.

Dopoldan  sem imel delo. Pisal in oblikoval sem eno nujno zadevo, da sem jo končno tudi do konca spisal in poslal v Slovenijo. Tako, pa bo še eno veliko delo opravljeno. Prav vesel sem, da se je izšlo.

Ravno sem dokument s fotografijami poslal po netu, ko pride do mene Američan Barry, s katerim sem se srečal šele pred kratkim,  a nisva imela nekakšnih stikov. On je bolj okrogle narave, zato se menda raje drži na barki, saj je rad v družbi žene, ki pa je Tajka. Žal je morala odpotovati domov za dva ali tri tedne in zdaj verjetno zaradi tega išče družbo. Malo sva poklepetala in najbolj zanimivo je bilo to, da pluje že 25 let po svetu in to je njegov tretji krog okoli sveta. Pravi, da je to lepo življenje in ga ne bi zamenjal za drugega, spet čez pet minut pa reče, da se je tega življenja že naveličal. Ne sprašujem ga, zakaj ima dvojna merila. Kmalu odide z dingijem proti marini, jaz pa pospravim stvari in se uredim, da grem na kopno.

Ob 14. uri sem bil dogovorjen s kolegi, da gremo na pravo Fidžijsko govejo juho in vsi trije smo odšli do domače kuhinje. Najprej smo se malo spogledali, kajti v juhi je bilo veliko govejega mesa s kostmi, a nekateri deli so bili obloženi z maščobo. Jaz tega ne maram, zato pa sta kolega v juho namočila nekaj malih čilijev in menda jima je ta maščoba zaradi čilija teknila. Ne hvala! Kljub vsemu smo se najedli do sitega, a tukaj juhe zagotovo več ne bom jedel.

Sledil je še kratek sprehod ob obali, ter nakup menda najboljšega sladoleda na Fidžiju. Ko sem pogledal v banice, od koder mlado dekle jemlje sladoled, sem se premislil, saj pogled ni obetal neke kvalitete. Pravzaprav je v teh državah nekako tako, da ne smeš gledati v kuhinjo, kjer se kuha hrana, saj potem bi bil ves čas lačen. Tudi hiše so na teh otokih drugačne, niso opremljene kot naše, stranišča, kopalnice, sobe in še kaj… A vse je to drugačnost, ki na nek drug način privlači.

Kasneje sem se vrnil nazaj na barko, z dingijem odveslal nazaj na kopno, ter si napolnil dva kanistra vode, se vrnil in ju nalil v prazen tank. Praktično je dan šel mimo, ne da bi se kaj posebnega zgodilo. Morda bo jutri drugače, če mi  s trajektom pripeljejo verigo. Upam da res. Večer je bil res lep in če je tukaj kaj posebnega, znajo to biti sončni zahodi na Tihem oceanu.