5. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan naredil v 24 urah 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči jadral ves čas nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv in potem sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh in uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!

Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju izobesim rumeno zastavo, ter se najavim Port kontroli v Savusavu po radiu, a me nihče ne kontaktira nazaj. Poskusim še enkrat, spet nič. Priplujem do rdečih boj (kot mi je to svetoval Pavel) in se kar tam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko a mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm. Le kdo bi to bil? In takrat zagledam kako k mladi Američanki prihaja,… David. Tisti David, kateri je plul na Billovi barki od Paname do Hiva Oa in katerega sem jaz skupaj z njegovo takratno punco peljal iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Svet je majhen in morda celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.

Kmalu pride uradnica, lepa in mlada Fidžijanka in ko ji pomagam stopiti na barko, kot pravi gentlman stare Dunajske šole, mi padejo očala z dioptrijo v morje, nekje na 14 metrov globine. Adijo očala! Zdaj jo bom moral gledati samo od daleč, ker na blizu nimam več ostrine.  Zato pa mi mična gospa pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov, katere moram kasneje ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri, 10 minut in je bila gotova. Zdaj moram počakati, da pridejo še ostale službe do mene (carina, policija, zdravstveni inšpektor, …)

Tudi ostali kmalu pridejo in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, katerih je pa tokrat res veliko. Nato plačam takso še za carino in nekajkrat se še skupaj pofotkamo, ter se nasmejimo, našim fotkam. Carinik mi ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel in če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene Bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda  obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo pogledava, kako je z lečami.

Popoldan moram spet veslati, tokrat malo dlje, saj grem še v nabavo, ker sem kar nekaj stvari (zelenjave in sadja vrgel v morje), zdaj pač moram nabaviti novo. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je je marsikaj drugače kot je na Tongi. Razlika je tudi v temu, da so tu zelo prisotni Indijci, kateri imajo kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj mi nekako pravijo, da se jih moram izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne vem. Tokrat zastavice ne bom risal, saj sem našel večjo zastavico za samo dva dolarja. Zdaj že visi na barki.

Zvečer si še popravim uro, zdaj smo samo 10 ur narazen in naredim si večerjo. Tokrat bo več časa, zato si naredim dva dobra kosa pečene jagnetine na žaru, pečen krompir s čebulo in za dobrodošlico eno malo pivo.