24. junij, 2019

Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes se zbudim na budilko že pred šesto uro, saj moram biti nekje okoli 6:30 na cesti pri parkirišču. Žare mi je preko soseda taksista poslal nekaj domačega sadja in sem čakal, da ga prevzamem. Taksist je  prišel pol ure kasneje, a je prišel. Taksisti srečajo kakšno stranko, jo zapeljejo in vprašanje je, kdaj naredijo dostavo sadja za nekega belca. Prevzamem sadje in grem nazaj na barko, se obrijem, skuham kavo in potem pojem še nekaj sveže nabranega sadja (banani, limona, pasionki, karambola,..)

Kasneje spet zaveslam na obalo in srečam tam kolega Franka, ki je po mami Maročan, po očetu Izraelec. Mix severne Afrike, kot on temu reče. On je že nazaj iz mesta in je že kupil vse sestavine za zajtrk. Sinoči mi je obljubil, da mi bo skuhal maroško in izraelsko jed Shaksuka. Dogovoriva se, da pridem čez nekaj minut, saj grem jaz v železnino. Ko vse nabavim kar potrebujem, grem do dingija in zaveslam do Franka, nato pa k njemu direktno za štedilnik. Skrbno sem ga gledal kako kuha in kako reže zelenjavo, kaj vse dodaja v ponev in po približno pol ure je bila jed gotova. Odlična, za prste polizat. Če koga zanima, naj si gre zadevo pogledat preko Googla ali preko Youtuba (shaksuka food).

Čas je da grem na svojo barko in ker smo cca 300 metrov narazen, imam kar nekaj dopoldanske telovadbe, kar sploh ni tako slabo. Na barki najprej popravim in prilepim polivinilasto podlogo, nato z odstranjevalcem rje premažem staro verigo. Pustim jo štiri ure stati in sušiti, nato jo spravim v vedro in jo operem v sladki vodi. Spet jo zložim na polivinil in jo pustim, da se posuši.

V naš zaliv prihaja vedno več bark, na trenutek sploh ne vem, kje se bodo vezale, saj primanjkuje boj. Za vikend je napovedano zelo slabo vreme z močnim vetrom, zato ostajajo sidrišča prazna. Verjetno je bilo dovolj dni brez dežja in brez vetra. Mora biti neko sorazmerje.

Po popoldanski kavi zaveslam na obalo in grem v mesto, v eno naselje, kjer sem se dogovoril, da pridem pogledat, kako sušijo in pridelujejo prah za pijačo kavo. Ko sem prišel tja, sem bil presenečen, ker to kavo prideluje Indijec in ne avtohtoni Fidžijec. A kar kmalu mi razkaže kje suši korenine, kje jih razreže, nato jih da v en mlin, ki ima dva cilindra, ki tolčeta do želene granulacije. Drobno stolčene korenine prestavi v drug mlin, ki jih tolče do finega prahu. Mislil sem da bom videl mlin, res nek pravi mlin, zdaj pa vidim orodje, ki je kar nekaj let za nami. Ob tej sliki se mi je razpoloženje povrnilo, saj tega res ne vidiš vsak dan. Pri njih kupim en paket praha, ki ga bom podaril kakšnemu poglavarju vasi na Fidžiju.

Zvečer se še družim s kolegom Rikom, ki me je obiskal na barki, nato pa napišem par vrstic, ter pogledam pol filma in grem spat.