Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Očitno sem šel sinoči prezgodaj spat, saj sem se že ob 4:20 uri prebudil. Poskušal sem še malo zadremati, a mi je to slabo uspevalo. Kasneje si skuham kavo in pripravim stvari, saj moram v mesto. Ko sem na obali, me čaka dolg sprehod do konca mesta, kjer ima mehanik za dvo in štiritaktne motorje svojo delavnico. Kakšna je ta delavnica, vam raje ne napišem. V teh treh tednih od kar sem tu, sem spoznal kar nekaj teh mojstrov, a vsi skupaj niso niti za enega dobrega Slovenskega mojstra. Nič me ne stane, če poizkusim še pri tem zadnjem možakarju. Dam mu uplinjač in ga pogleda, zmiga z glavo, nato pa pravi, naj pridem jutri ob enih. Vprašam ga, če morda vidi luč na koncu tunela, pa spet reče, naj se vrnem jutri ob enih. OK, pridem,… ob enih.

Čez cesto sem zasledil eno trgovino v kateri sem našel kartuše z butan plinom za prenosne plinske štedilnike, v katerih je 250 gr plina. Ne vem, kdaj sem to nazadnje videl v kakšni trgovini, zato jih kupim kar pet, cena pa je približno 40% manjša kot v Sloveniji. Potem se zamislim, kaj vse imam na barki: vgrajen plinski štedilnik s pečico, indukcijski električni kuhalnik (če sem kje v marini), s sabo imam namesto roštilja tudi veliko električno ponev »pica pan« (žal je na elektriko) in še prenosni plinski kuhalnik, če mi slučajno zmanjka plina v glavni jeklenki. Ta zadnji je dober, da si lahko na enem kuhalu v takšnem primeru skuham ali spečem svoj obrok, dokler ne najdem plina. Ob takšnem jadranju okoli sveta moraš res misliti na ogromno dejavnikov.

Pozneje še zavijem v železnino in iščem cev za pralni stroj, a jim jih je zmanjkalo. Napotijo me v drugo železnino in tam najdem cev, a za velike domače pralne stroje. Dolžina dva metra me ne moti, me pa skrbi priključek. Ko vse pregledam, ugotovim, da ne bo takšne sile. Cev, objemka in silikonsko lepilo, pa bo stvar delovala. Kupim in grem proti barki.

Na barki najprej zajtrkujem, saj prej nisem mogel nič spraviti v sebe, potem se lotim dela. Pospravim kartuše na svoje mesto, nato se lotim pralnega stroja in montaže odtočne cevi. Vse lepo uredim, namažem in privijačim. V pralni stroj vlijem 5 litrov vode in čakam ter gledam, kje bo pritekla voda. Vse je suho, zato nalijem še dodatnih 10 litrov vode in v pralni stroj vstavim dobre 3 kg suhega perila. Pralni stroj najprej opere, spustim vodo iz njega, nalijem novih 15 litrov vode, spet pralni stroj splahne prašek in umazanijo, nato prestavim perilo v boben kjer pod veliko hitrostjo odcedi vodo in obesim perilo na vrv, da se posuši. Tri krat to ponovim in imam opranih cca 11 kg majic, spodnjic, hlač, kopalk, itd… Če bi to plačal v tukajšnji pralnici bi me stalo 33 €. Čas imam, pralni stroj tudi, dobra volja pa je vedno v meni, torej mi je uspeh za čisto perilo zagotovljen. Slučajno spet pogledam napis na vreči za umazano perilo in se nasmehnem napisanemu. Ampak res, vse kar piše, drži! Ko je vse gotovo, pospravim in počistim vse za sabo, ter si skuham popoldansko kavo. Zdaj pa še tri piškotke in počivanje ob branju knjige. Zamislim se, pralni stroj, ki sem ga lani kupil na Tahitiju za 90 €,  se je do sedaj že dvakrat poplačal. Kmalu začne deževati in moram se umakniti v notranjost barke.

Zvečer ob šestih sem dogovorjen, da grem s kolegi na večerjo in čudim se, kako cel dan nič kaj ne jem in nisem lačen. Očitno se je telo že navadilo, da dobiva samo dva obroka na dan. Večerja (ovčji kari s kasavo)  je bila dobra in spet poceni, saj me je stala le 3,57 €.