Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dan kot že nekaj prejšnjih dni na Fidžiju. Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in ob kavi preberem elektronsko pošto, sporočila, nato pa si naredim sadni zajtrk. Vreme je oblačno in vsi smo v pričakovanju jutrišnjega slabega vremena in napovedanega obilnega dežja, ki bo zajel cel vikend. Sicer je za otočje Fidži napovedano v soboto in nedeljo zelo vetrovno vreme, saj bo pihalo tudi do 40 vozlov, a tu pri nas je dobra zaščita, sploh zaradi otoka Taveuni. Bolj bo menda pihalo in valovilo pri spodnjem otoku. Vse več plovil prihaja v naš zaliv in tokrat sta v njem tudi dve večji motorni jahti, kateri res ne »pašeta« med nas jadralce.

Dopoldan grem v mesto, saj moram kupiti nekaj zelenjave ter drugih stvari, katere potrebujem za vsakdanje življenje. V mestu je vsaj petnajst trgovin z živili, a razen v treh, bi se težko znašel, kajti ta so nametana in nekako se mi ne zdijo prijazna. Dva marketa sta v redu in tretji Novo Zelandski je res urejen in kakovosten. Morda na prvi pogled lahko celo rečem, da ima določene cene kar boljše od drugih, saj očitno kupuje količinsko »na veliko«. Ima kar nekaj akcij, in teh se vsekakor tudi sam poslužujem. Kasneje sem še moral poiskati fotokopirnico, da so mi kopirali obrazce za zavarovalnico, nato pa sem šel na barko, kjer sem te obrazce izpolnil, skeniral in jih po elektronski pošti poslal naslovniku.

Popoldan smo bili spet dogovorjeni, da gremo vsi trije kolegi na skupno kosilo, in ker je Riku nekdo povedal za posebno indijsko restavracijo, kjer imajo samo ob sredah eno posebno hrano, smo jo seveda našli in presenetilo nas je, ker je bila restavracija zelo čista in svetla. Poleg tega je ena redkih restavracij, ki ima lepe gostinske stole in čudovite mize. Danes je na jedilniku posebnost, račji kari z rižem in eden od mnogih indijskih kruhov, čapati (kot naša palačinka). Tako na oko, je bilo zelo lepo videti, tudi po okusu je bilo zelo okusno, le jaz sem si dal malo preveč čili omake in me je občasno precej peklo. Tudi vodo postrežejo hladno in v lepih kozarcih. Na mizi najdeš papirnate prtičke, ter zobotrebce iz bambusa. Cena je sicer malo višja od včerajšnjega kosila, a vseeno ni segla do štirih evrov.

Po krajšem sprehodu sem šel nazaj do dingija in tu me pričaka marinero, ki me vpraša, če mi je ime Jasmin. Tukaj je tako, da marineri ne poznajo naših imen, poznajo pa dobro imena bark. V roke je vzel kartonsko škatlo in na njej je bilo izpisano moje ime, v njej pa ogromno različnega sadja, katerega mi je po svojem kolegu poslal moj, zdaj že dobri kolega Žare. Res me je lepo presenetil in hvaležen sem mu za to sadje. Ne mine dan, da se ne slišiva ali si napiševa sporočilo.

Kmalu je prišla noč in ker sem izpustil popoldansko kavo, sem si zvečer skuhal ingverjev čaj.