5. julij, 2019

Dere Bay, otok Koro,  Fidji


Zjutraj se po res dobrem spancu zbudim v prijetno in sončno jutro. Sonce že ima svojo moč in je že posušilo vso vlago, katera se je nabrala v toku večera. Vstanem, se uredim, skuham kavo in ob njej še enkrat preko aplikacije preverim vreme. Potem si še enkrat ogledam pot in sploh vhod v zaliv. Vse imam urejeno, naredim si še dve zaslonski fotografiji zaliva v Google Earthu in pripravim barko. Dingi gre na prečno palubo, opravim še nekaj malenkosti v notranjosti, prižgem navigacijo in instrumente, prižgem motor  in se odvežem. Grem. Adijo Savusavu. Bilo je res lepo, a skoraj predolgo. Sploh ne vem, če je še kdo od naših jadralcev ostal tako dolgo na enem mestu, razen mene. No vse z razlogom, a ne?

V zalivu ni vetra in preden pridem iz njega na odprto morje, traja kar eno uro. Potem pa začutim veter, razprem jadri in ugasnem motor. Prijetno jadranje ob 16-tih vozlih vetra in metrskemu valu na 60° je skoraj fantastično. V vodo še vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Vse je tako, kot mora biti. Pred mano je cca 35 NM plovbe in še popoldne bom tam. Po eni uri plovbe pridem iz zavetja otokov in piha med 18 in 22 vozli, zdaj skrajšam glavno jadro za eno tretjino, saj sem precej nagnjen in barka pred krajšavo leti konstantno 6,9 vozla. Preveč za jambor, pripone, krmilo in avtopilota. Zdaj ko je jadro skrajšano je vse lepše, a ga vseeno skrajšam še malo in sem na polovici. Jadram s hitrostjo med 6,1 in 6,4 vozla in meni je to več kot OK. Tokrat se res pozna, da imam res dober veter v pol krmo, 1,5 m kratke valove in nov AF premaz na Indigu.  Kmalu zapoje rola in ujela se je riba. No ta je bila res velika, vleče flaks kljub zavori, ta se kar kmalu utrga nad vozlom in šla je riba, z njo pa še ena vaba. Super! Nastavim novo in spet čakam ribo. Pravkar je zapihalo še tri vozle več in zdaj sem že spet nagnjen. Spustim le boom na škoti in se že bolje počutim. Spet zapoje rola in srebrna riba se 70 metrov za mano vrže ven. Velika je, težko bo. No še rekel nisem do konca, pa se je že rešila trnka, zato je na srečo vaba ostala na flaaksu. Ker sem zelo hitro jadral, saj sem imel vse idealne pogoje, sem želel fotografirati otok, ki je zdaj že pred mano. Pogledam na mizo in moj telefon kaže samo osnovni začetni napis. Želim ga ugasniti, pa ne gre. Želim ga resetirati na dve tipke, pa se ugasne, prižge in spet je vse enako. Potem resetiram baterijo na dve tipki. Nič. OK potem pa reset na tovarniško nastavitev preko treh tipk. Tudi ne gre. Gre samo na tri tipke, kjer zahteva program Odin. No tega nimam, ga z drugim pametnim telefonom, katerega imam v rezervi oz. za Iridium Go, kasneje poiščem na spletu in ga potegnem dol. No zdaj pa še fotk nimam Dere zaliva. Tam je kar nekaj koralnih grebenov, zato mi je satelitska fotka zelo pomembna. Potem pa prestavim sim kartico v star telefon, vklopim Googlov zemljevid, GPS in dela. Pred vhodom v zaliv še spravim jadra in z motorjem, počasi, vplujem v zaliv. Gledam ploter s karto in telefon s satelitsko sliko. Kmalu sem v zalivu in tu so boje. Pokličem po VHF postaji, če se lahko privežem na bojo, da ne bom sidral na 23 metrih, saj niti ne vem kakšno dno je. Če so korale ne bo v redu. Nihče se ne javi in jaz se privežem na prvo bojo od treh. Bo že kdo prišel kasirat ali pa povedati, da se ne smem vezati na bojo. Tako, za mano je po GPS-ju 37,5 NM, katere sem preplul v šestih urah in desetih minutah. Povpreček hitrosti jadranja je 6,23 vozla. Super!

Najprej popoldanska kavica, nato pa spet brskanje po telefonu. A ne gre. Kapituliram na polni črti. Odložim telefon in si pripravim kosilo z večerjo. Skuham si zelo dobro maroško sahkshuko. Vegeterijanska jed, ki ima v sebi veliko okusov in dišav. Vsak dan bi jo jedel. Preko satelitskega telefona pogledam še vreme, saj tukaj v zalivu internet preko sim kartice ne dela. Jutri zgodaj grem naprej, saj tu nimam kaj iskati. Tukaj se nahaja samo turistični kompleks, ki je videti bolj prazen kot poln. Nad njim so visoki hribi in skoraj nobene hiše. Na tablici, ki je na srečo polna, nastavim še sidrni alarm, napišem nekaj stavkov na laptop, ter pošljem blog preko satelita. Zvečer sem iskal moji dve živalci,  geckota Toma in Jerrya, a ju nisem našel. Toma sem še zjutraj videl v kokpitu, zdaj pa sta se verjetno skrila. Upam le, da nista med jadranjem padla v morje.