Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji
Zjutraj, ob prijetnem jutru, me je s častnim krogom okoli Indiga prišel pozdraviti Marjan, nato pa smo si pomahali in katamaran je odplul proti otokom Vanuatu. Čudovito druženje, čudoviti trenutki in nova prijateljstva, pa čeprav se je zgodilo vse v enem samem dnevu. A obljubili smo si, da se še vidimo.
Jaz se lotim dela z avtopilotom. Tokrat res skrbno vse preberem, vse predelam in potem začnem z meritvami. Ko pridem do meritev na Raymarinovem kompasu, mi na modri žički ne kaže električne upornosti. Moralo bi biti nekje okoli 8 Ohmov, ne kaže pa nič. Pomislim najprej na kabel. Grem v skladišče (ena od krmnih kabin) in vse kar je v njem znosim v salon. Potem grem v drug prostor, torej zadaj v krmo, kjer je nameščen avtopilot. Še enkrat odvijačim kompas, ga previdno razdrem in premerim žice. Enako. Torej je le kriva modra žička. Bom napeljal novo žico, čeprav debelejšo, ker tako tanke nimam in bo mir. Nekako pa se spomnim, da lahko žičko preverim in na drugi strani kratko sklenem z drugo zeleno žico. Ko to naredim, vidim da upornost je. Hmmm… zdaj pa bo druga pesem. Žička je v redu. Na kompasu oz. na njegovi foliji grem čez vse kontakte, enako kot na žičkah in zdaj mi kompas pri kontaktu za modro žičko ne daje upornosti. Torej je definitivno, da je kompas »spustil dušo«. In kje ga bom našel? Vprašanje za oceno 5, če bi bilo samo za pozitivno 2, bi rekel: » Lako čemo«. Tako pa….
Odpravim se z dingijem na kopno, potreboval bi ene informacije od Novo Zelandca, ampak je zgodaj zjutraj odplul. Torej nič od tega. Sprašujem za ceno malega trajekta do marine Denarau in nazaj, a se mi zdi povratna karta predraga, čeprav plačam le pol cene, ki jo plačujejo turisti. Morda pa vedo, da jadralci nimamo nikoli dovolj denarja. Ko pridem nazaj do dingija, me možakar z ene barke opozori, da mi kaplja gorivo iz motorčka na dingiju. Torej, sledi spet servis. Devetič.
Pridem na barko, dvignem motorček in najdem napako. Trda cev, ki se ne upogne in potem naredi stransko luknjo in zato teče gorivo po kapljicah. Najdem novo cev od plina, ki je precej drugačna od naše. Za vsak slučaj nalijem v jogurtov kozarček bencina in 3 cm dolgo cev, da vidim, kaj naredi bencin iz nje. Že po eni uri, mi kaplja iz kozarčka, ki se počasi topi, cev pa je v redu. OK, torej montiram to cev in upam na najboljše. Jutri bom že vedel kako in kaj. Improvizacija, ker ni trgovin.
Zdaj grem še v vodo in preverim kako drži antifauling. V nulo je. Vsaj nekaj dobrega v današnjem dnevu. Se je pa nabralo nekaj umazanije in alg nad antifaulingom, zato vse lepo očistim. Trup barke je spet sijoč kot bi bil nov. Ko sem prišel iz vode in se ravno brišem, ob barki, komaj 30 m stran pristane kar večje vodno letalo. Ufff, kar malo nenavadno je bilo to videti. Šele takrat vidim, da sta daleč stran od mene, kakšne pol milje, v zalivu sidrani dve ogromni jahti, kateri po moji oceni merita vsaj med 80 če ne celih 100 metrov. Tako ogromni sta, da so večji katamarani, ki so tam na sidru pred njima, pravi palčki. No danes je v zalivu precejšnja gužva. Do nedelje, ko je napovedan močnejši veter se že pol izprazni.
Zvečer si še naredim večerjo, ki jo pojem v miru, saj ni skoraj nič vetra. K večerji bi prijal kozarec vina ali malo pivo, a tu alkohola v trgovinah ne prodajajo, jaz pa na velikem otoku nisem nič kupil, ker sem mislil, da je to možno nabaviti v vsaki trgovini na otoku. No tu sem se pošteno zmotil in če ob večerih ne bo piva ali vina ne bo prav nič narobe. Kasneje si še pogledam kaj piše o ostalih otokih in sem prav vesel, da imam nekaj literature o tem.
