Danes ponoči so me komarji skoraj pojedli. A o komarjih sem že toliko pisal in dobil kar nekaj nasvetov v e-mailih in sporočilih. Napišem lahko le to, da so ti komarji že imuni na vse kar nastavljam in špricam. Največ pa sem kriv sam, ker se mi ne ljubi spustiti mreže proti komarjem in jo pričvrstiti okoli postelje. Pravijo, če se ti ne ljubi, potem naj te pikajo. Danes jo bom navil okoli postelje, obljubim.
Zjutraj sem zaradi neprespane noči, potegnil s spancem v jutro in si potem skuhal kavo. Nabralo se mi je ogromno perila in ker je tukaj voda vključena v ceno marine, sem iz skladišča potegnil pralni stroj in opral perilo. Kasneje sem ga še obesil po barki, po kateri sem prej napeljal vrv. Veter in sonce sta poskrbela, da je bilo perilo kaj kmalu suho.
Vmes me je obiskal še jadralski kolega, Belgijec, ki je prišel k meni v marino, da bi se pogovoril z mano, kdaj bi odšla v Malezijo pogledati rabljeno barko, ki bi jo morala dostaviti novemu lastniku. Novi lastnik je kupil dobro 54 čeveljsko barko, katero je sedaj potrebno dostaviti na mesto, ki ga bo sam izbral. Vse skupaj je mamljivo, zato se zna zgoditi, da bom že čez kakšen dan odletel z letalom v Singapur in potem bomo videli, kako se bomo pogajali za vse skupaj. Začetek je že zelo obetaven.
Sinoči sem se s Hirovcema pogovarjal še o eni moji norosti, da bi šel z njima kot tretji član posadke, od Nove Zelandije po južnem Pacifiku do rta Cape Horn, ter okoli njega do Argentine. To je samo dve in pol mesečni Novo letni preskok iz ene celine na drugo, vmes pa je samo zelo valoviti mrzli južni ocean brez kopnega. Vse skupaj me kar mika, saj plovba ni tako pogojena s stroški, čeprav je izredno zahtevna, saj poteka v kontra smer, po kateri sam jadram. Osvojiti Cape Horn je za jadralca enako, kot za alpinista osvojiti Mt. Everest. Torej, pogovori še potekajo.
Tretja verzija je, odpluti z barko na jug do Nove Zelandije in se vrniti nazaj za dva meseca v Slovenijo. Četrta pa je počakati še malo na Fidžiju, da se stanje zaradi malarije na otokih Vanuatu vsaj malo umiri in potem pluti po že zdavnaj začrtani poti mimo Indonezije do Malezije in morda še naprej do Rdečega morja.
Kaj se bo od vsega tega naredilo ne vem, a se bo kmalu pokazalo tisto pravo. Poleg tega mora urednik moje spletne strani predelati spletno stran, kajti, le ta se je že tako razvila, da moramo spremeniti marsikaj na njej, predvsem pa povečati prostor, ter narediti drugačen dostop do vas bralcev. Bila je celo ideja, da bi pisal skrajšan tednik, saj je vsakdanje pisanje precejšna obveza, a s tem bi prikrajšal vsakdanje branje skoraj 360-tim rednim bralcem bloga. Druga verzija je, da bi naredili dodelitev posebnega gesla za branje bloga že zvestim bralcem. Tistim, ki vedo več o meni kot vem sam, pa bi malo otežili zadevo. Tako bi za njih imel plačljiv blog z minimalno naročnino v znesku enega piva na mesec. Le-ti bi na ta način prišli še do dodatnih, a žal plačljivih informacij o meni. No kaj vse bo kolega čaral, bomo videli kmalu. Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi se blog ustavil za ta čas, ko bom jaz v Singapurju oz. v marini Pangkor, ker moje potovanje na Malezijo ne spada v jadranje z Indigom. O vsem pa vas vsekakor obvestimo, kako se bo urednik odločil, saj ima on glede bloga zadnjo besedo.
Popoldanska pozna kava, druženje s kolegi in pospravljanje barke, to je delo do večerje, nato pa sledi lahkoten nedeljski večer, ki se potegne vse do spanca.
Očitno nisem več navajen marin in ropotanja okoli barke. Ob 4:10 minut me zbudi cviljenje pasarele, ki cvili po palubi premca. Grem ven, da jo prestavim in v temi zagledam razlog cviljenja: oseka, vsaj 1,5 metra se pozna.
Potem nisem več zaspal in skuham si zeloooo zgodnjo kavo. Berem knjigo in ko nastopi normalen čas okoli sedme ure se uredim, ter grem do elektronika. Presenečenje! Danes je sobota in elektronik ni prišel v službo. Pravijo, da ga verjetno danes tudi ne bo. OK, potem pač ne bo danes nič.
Zjutraj pred pisarno marine srečam Hirovca in dogovorimo se, da gremo v mesto. Malo v trgovino po nakupih, malo po nekaj drugih stvari, ki se vedno potrebujejo, itd. Vmes grem na internet in tam me čaka email, ki mi pomeni veliko in mi ponuja posebno ponudbo. A moram v Singapur in potem z avtobusom naprej do marine Pangkor v Maleziji. Bom premislil, čeprav se mi zdi, da že poznam odgovor, saj vse plačajo.
Ob pol enajsti uri gremo vsi trije na avtobus in se peljemo v mesto. Kupimo nekatere stvari za njih, nekaj malega še za mene in potem se sprehodimo še trgovskega centra, kamor gremo na kavo.
Popoldan se vrnemo nazaj na barko in dejansko smo vsi skupaj na Indigu do polnoči, ko se razidemo in gremo spat. Nič poseben dan, dan v marini.
Zjutraj se že zgodaj zbudim, čeprav sploh ne vem zakaj. Lahko bi spal vsaj do sedme ali osme ure, saj hodim zelo pozno spat, vedno čez pol noč.
A če sem že vstal, potem nimam kaj in si skuham jutranjo kavo. Spijem jo v kokpitu in gledam v zaliv, saj iz njega odhajajo barke. Pregledam tudi nekaj emilov in sporočil in eden od njih je od mojstra, ki se spozna na Raymarine instrumente. Z njim sem se dogovoril, da mi na »črno« pogleda zakaj mi avtopilot ne dela. Dogovorjena sva, da pridem v ponedeljek v marino in bova to preverila. A sedaj mi piše, da prihaja okoli 30 in več jadrnic iz t.i. New Zelland Fiji Relly-a, tako da naj bi šel v marino že danes, če želim dobiti mesto v njej. OK, pa grem.
Dvignem sidro, ter zaplujem v nekaj čez 5 NM oddaljeno marino Vuda. Na plovbi ni nobenih posebnosti in ob 11. uri sem že pred vhodom. Pokličem jih po VHF postaji na kanal 11 in mi pravijo naj počakam zunaj, saj imajo notri delo. Pripravim bokobrane, sprednji dve in dolgi zadnji dve vrvi. Tukaj ni muringov, vse se vežeš s svojimi vrvmi, zato potrebuješ zadnji vrvi res dolgi.
Ker je vhod v marino ozek, je potrebno dobiti dovoljenje za vplutje, poleg tega pa je zelo plitko. Pod mojo kobilico je včasih meter spet drugič samo 70 cm morja, zato plujem z 2,5 vozla hitrosti. Ko pridem notri, me že čaka marinero na čolnu in me usmerja. Ti šmenta, točno na bok HIR3 barke. No, če bi se zmenili, se nam ne bi tako izšlo.
Najprej se seveda s fantoma pozdravim, malo se pogovorimo, potem pa gremo vsak k svojemu delu. Jaz si napeljem elektriko, a nimam Fidžijskega priključka. Torej najprej v trgovino in kupim vodotesen vtikač, ki stane slaba 2€. Poceni. Potem ko imam priklopljeno in vse dela na elektriko, razen polnjenja baterij, ker nimam polnilca, ki ga je uničila Tonga, se vržem na delo z verigo. Box za verigo je poln mulja in veriga je umazana. Spustim jo v vodo, nato pa operem box, potem pa potegnem verigo nazaj vanj, s tem, da pred barko perem verigo in je tako čista. Operem še barko in jo razsolim. Malo mi je nenavadno, ker lahko uporabljam vodo, saj sem v marini in na zadnje sem bil v njej konec leta 2017 na Bonairju. Torej ves čas na sidru, nekaj malega pa letos tudi na boji. Ko končam, si skuham kavo in se zleknem v kokpit, ravno takrat pa me obišče mlada muca, za katero kasneje izvem, da je od desne sosede, Američanke. Upam le, da mi ne poje mojih dveh gekotov (plazilcev), Toma in Jerrya. Vseeno jo že zaradi tega, da se ne navadi hoditi k meni, želim odnesti k lastnici, a se že sama prej pobere in najde svoj dom.
Zvečer gremo s fanti ven, spijemo eno pivo, saj smo si le-tega zaslužili, se še podružimo z drugimi jadralci in kmalu je večer, ko gremo vsak po svoje.
Danes je sončen dan in če je sončen je pri človeku tudi drugačen, boljši. Zato hitro vstanem, da ga ne zamudim niti minutke. A najprej bo na vrsti kava, tokrat v družbi Američanke Helene, ki jo spet vidim po dveh mesecih. O koliko sva si imela za povedati, se nasmejati in uživati v kavi.
Ko je odšla, sem si naredil dober pozen zajtrk, nato pa se lotil pisanja. Danes moram zaključiti in tekst, skupaj s fotografijami poslati v Slovenijo. Upam, da bo internet dovolj dober in bo vlekel z vsaj razumno hitrostjo.
Najprej se mi je upiralo, nato pa mi je na enkrat »zalaufalo« in potem sem se ustavil šele ob štirih popoldan, ko sem vse končal in poslal. Jupiii! Ena skrb manj. Zaslužil sem si kavo, zato si jo skuham, a dokler se shladi skočim v vodo in zaplavam. Vendar danes bolj s previdnostjo. Očitno je tukaj nekaj rib, ki ne prijemljejo na vabo in trnek, a jih nekaj občasno preganja in skačejo kot nore iz vode, včasih ujamem samo velik kolobar vode, ko je vse že mimo. Po zvoku sodeč pa ni nič kaj majhnega v vodi.
Zvečer povabim Norvežana na barko in mi prinese slabo novico. Najprej mi jo pove, potem mi da za prebrati. Na Tahitiju smo vsi poznali Danski par Gwen in Uddi. Moj kolega se je kar precej časa celo družil z njima. Imela sta veliko 50 čeveljsko jadrnico in bila sta oba pozitivna. Potujeta že nekaj let in ker je Uddi glasbenik, sta poznana kamor koli prideta. Plula sta iz Cookovih otokov proti Tongi in sta približno 50 NM od otoka Nuie zadela v neznan predmet, ki jim je naredil luknjo v trupu in barka se je začela hitro potapljati. Rešila sta se tako, da sta aktivirala rešilni splav in se prestavila v njega, saj je po njunih besedah jadrnica zelo hitro potonila. Ker je Uddi preko Epirba oddal klic za reševanje, je operativni center na tem delu morja priklical dve jadrnici, ki sta bili cca 10 NM oddaljeni od mesta dogodka. Obe sta se odzvali in prišli na kraj nesreče, ter pomagali Gwen in Uddiju, da sta se vkrcala na barko in sta tako na varnem. Zdaj že plujeta proti Tongi. Spet še ena žalostna zgodba med mnogimi, ki se dogajajo vsak dan.
Zvečer še napišem ta blog in grem počasi v posteljo. Jutri je nov dan.
Ker sem včeraj, po aplikaciji sodeč, pri svojem triatlonu izgubil preveč kalorij, moram danes počivati. Izgubil sem celih 648 kalorij in če vzamemo pivo v marini in potem večerjo, sem jih pridobil cca 800. Samo da sem v plusu, pa ni važno na kateri strani gledam.
In ker sem počival, nisem nič počel, kar bi me spravilo k izgubi trebušnih maščob. Nasprotno,večino dneva sem sedel, pisal za revijo o atolih Tuamotus in se večkrat zasanjano ozrl proti fotografijam v mapi, ki me spominjajo na meni enega najlepših krajev južnega Tihega oceana. In toliko časa je že preteklo od takrat? Velikokrat rečem, če bi lahko, bi prestavil barko še enkrat na Markeze in bi res počasi plul do Avstralije naslednjih 5 ali 7 let. Ostali svet me nekako ne zanima več. Zdi se mi, da je vsa lepota tega sveta zbrana ravno tu. Pa to ni samo moje mnenje, to je mnenje marsikoga, ki je preplul ta čudoviti del oceana in se je bojeval z odhodom na druge otoke. A enkrat pač zapustiš Raj, le redki so, ki v njem ostanejo.
Tako sem pisal, dokler me ni zmotil kolega z norveške barke in me povabil na popoldansko kavo. Ravno ko že hočem oditi, prejmem sporočilo in fotko svoje barke. Poslala mi jo je kolegica Helena, Američanka, ki je pravkar na katamaranu vplula v naš zaliv. Dogovoriva se za jutrišnje srečanje na moji barki in jutranjo turško kavo.
S kolegom ugotavljava, da je danes v ta zaliv prišlo neverjetnih 9 novih bark, na že 8 bark podlage. Torej nas je že 17 in v njem ni nobene gužve. Očitno postaja ta varni zaliv zelo popularen.
Zvečer si naredim pozno kosilo oz. večerjo, nato pa grem spet k pisanju. Pišem in potem me premami ogled dobrega filma, ki ga pogledam in nato odidem spat.
Translate »
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Podrobnosti
klikni za večje
klikni za večje
klikni za povečavo
klikni za večje
klikni za povečavo
