11. avgust, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Danes ponoči so me komarji skoraj pojedli. A o komarjih sem že toliko pisal in dobil kar nekaj nasvetov v e-mailih in sporočilih. Napišem lahko le to, da so ti komarji že imuni na vse kar nastavljam in špricam. Največ pa sem kriv sam, ker se mi ne ljubi spustiti mreže proti komarjem in jo pričvrstiti okoli postelje. Pravijo, če se ti ne ljubi, potem naj te pikajo. Danes jo bom navil okoli postelje, obljubim.

Zjutraj sem zaradi neprespane noči, potegnil s spancem v jutro in si potem skuhal kavo. Nabralo se mi je ogromno perila in ker je tukaj voda vključena v ceno marine, sem iz skladišča potegnil pralni stroj in opral perilo. Kasneje sem ga še obesil po barki, po kateri sem prej napeljal vrv. Veter in sonce sta poskrbela, da je bilo perilo kaj kmalu suho.

Vmes me je obiskal še jadralski kolega, Belgijec, ki je prišel k meni v marino, da bi se pogovoril z mano, kdaj bi odšla v Malezijo pogledati rabljeno barko, ki bi jo morala dostaviti novemu lastniku. Novi lastnik je kupil dobro 54 čeveljsko barko, katero je sedaj potrebno dostaviti na mesto, ki ga bo sam izbral. Vse skupaj je mamljivo, zato se zna zgoditi, da bom že čez kakšen dan odletel z letalom v Singapur in potem bomo videli, kako se bomo pogajali za vse skupaj. Začetek je že zelo obetaven.

Sinoči sem se s Hirovcema pogovarjal še o eni moji norosti, da bi šel z njima kot tretji član posadke, od Nove Zelandije po južnem Pacifiku do rta Cape Horn, ter okoli njega do Argentine. To je samo dve in pol mesečni Novo letni preskok iz ene celine na drugo, vmes pa je samo zelo valoviti mrzli južni ocean brez kopnega. Vse skupaj me kar mika, saj plovba ni tako pogojena s stroški, čeprav je izredno zahtevna, saj poteka v kontra smer, po kateri sam jadram. Osvojiti Cape Horn je za jadralca enako, kot za alpinista osvojiti Mt. Everest. Torej, pogovori še potekajo.

Tretja verzija je, odpluti z barko na jug do Nove Zelandije in se vrniti nazaj za dva meseca v Slovenijo. Četrta pa je počakati še malo na Fidžiju, da se stanje zaradi malarije na otokih Vanuatu vsaj malo umiri in potem pluti po že zdavnaj začrtani poti mimo Indonezije do Malezije in morda še naprej do Rdečega morja.

Kaj se bo od vsega tega naredilo ne vem, a se bo kmalu pokazalo tisto pravo. Poleg tega mora urednik moje spletne strani predelati spletno stran, kajti, le ta se je že tako razvila, da moramo spremeniti marsikaj na njej, predvsem pa povečati prostor, ter narediti drugačen dostop do vas bralcev. Bila je celo ideja, da bi pisal skrajšan tednik, saj je vsakdanje pisanje precejšna obveza, a s tem bi prikrajšal vsakdanje branje skoraj 360-tim rednim bralcem bloga. Druga verzija je, da bi naredili dodelitev posebnega gesla za branje bloga že zvestim bralcem. Tistim, ki vedo več o meni kot vem sam, pa bi malo otežili zadevo. Tako bi za njih imel plačljiv blog z minimalno naročnino v znesku enega piva na mesec. Le-ti bi na ta način prišli še do dodatnih, a žal plačljivih informacij o meni. No kaj vse bo kolega čaral, bomo videli kmalu. Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi se blog ustavil za ta čas, ko bom jaz v Singapurju oz. v marini Pangkor, ker moje potovanje na Malezijo ne spada v jadranje z Indigom. O vsem pa vas vsekakor obvestimo, kako se bo urednik odločil, saj ima on glede bloga zadnjo besedo.

Popoldanska pozna kava, druženje s kolegi in pospravljanje barke, to je delo do večerje, nato pa sledi lahkoten nedeljski večer, ki se potegne vse do spanca.

10. avgust, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Očitno nisem več navajen marin in ropotanja okoli barke. Ob 4:10 minut me zbudi cviljenje pasarele, ki cvili po palubi premca. Grem ven, da jo prestavim in v temi zagledam razlog cviljenja: oseka, vsaj 1,5 metra se pozna.

Potem nisem več zaspal in skuham si zeloooo zgodnjo kavo. Berem knjigo in ko nastopi normalen čas okoli sedme ure se uredim, ter grem do elektronika. Presenečenje! Danes je sobota in elektronik ni prišel v službo. Pravijo, da ga verjetno danes tudi ne bo. OK, potem pač ne bo danes nič.

Zjutraj pred pisarno marine srečam Hirovca in dogovorimo se, da gremo v mesto. Malo v trgovino po nakupih, malo po nekaj drugih stvari, ki se vedno potrebujejo, itd. Vmes grem na internet in tam me čaka email, ki mi pomeni veliko in mi ponuja posebno ponudbo. A moram v Singapur in potem z avtobusom naprej do marine Pangkor v Maleziji. Bom premislil, čeprav se mi zdi, da že poznam odgovor, saj vse plačajo.

Ob pol enajsti uri gremo vsi trije na avtobus in se peljemo v mesto. Kupimo nekatere stvari za njih, nekaj malega še za mene in potem se sprehodimo še trgovskega centra, kamor gremo na kavo.

Popoldan se vrnemo nazaj na barko in dejansko smo vsi skupaj na Indigu do polnoči, ko se razidemo in gremo spat. Nič poseben dan, dan v marini.

9. avgust, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Zjutraj se že zgodaj zbudim, čeprav sploh ne vem zakaj. Lahko bi spal vsaj do sedme ali osme ure, saj hodim zelo pozno spat, vedno čez pol noč.

A če sem že vstal, potem nimam kaj in si skuham jutranjo kavo. Spijem jo v kokpitu in gledam v zaliv, saj iz njega odhajajo barke. Pregledam tudi nekaj emilov in sporočil in eden od njih je od mojstra, ki se spozna na Raymarine instrumente. Z njim sem se dogovoril, da mi na »črno« pogleda zakaj mi avtopilot ne dela. Dogovorjena sva, da pridem v ponedeljek v marino in bova to preverila. A sedaj mi piše, da prihaja okoli 30 in več jadrnic iz t.i. New Zelland Fiji Relly-a, tako da naj bi šel v marino že danes, če želim dobiti mesto v njej. OK, pa grem.

Dvignem sidro, ter zaplujem v nekaj čez 5 NM oddaljeno marino Vuda. Na plovbi ni nobenih posebnosti in ob 11. uri sem že pred vhodom. Pokličem jih po VHF postaji na kanal 11 in mi pravijo naj počakam zunaj, saj imajo notri delo. Pripravim bokobrane, sprednji dve in dolgi zadnji dve vrvi. Tukaj ni muringov, vse se vežeš s svojimi vrvmi, zato potrebuješ zadnji vrvi res dolgi.

Ker je vhod v marino ozek, je potrebno dobiti dovoljenje za vplutje, poleg tega pa je zelo plitko. Pod mojo kobilico je včasih meter spet drugič samo 70 cm morja, zato plujem z 2,5 vozla hitrosti. Ko pridem notri, me že čaka marinero na čolnu in me usmerja. Ti šmenta, točno na bok HIR3 barke. No, če bi se zmenili, se nam ne bi tako izšlo. 

Najprej se seveda s fantoma pozdravim, malo se pogovorimo, potem pa gremo vsak k svojemu delu. Jaz si napeljem elektriko, a nimam Fidžijskega priključka. Torej najprej v trgovino in kupim vodotesen vtikač, ki stane slaba 2€. Poceni. Potem ko imam priklopljeno in vse dela na elektriko, razen polnjenja baterij, ker nimam polnilca, ki ga je uničila Tonga, se vržem na delo z verigo. Box za verigo je poln mulja in veriga je umazana. Spustim jo v vodo, nato pa operem box, potem pa potegnem verigo nazaj vanj, s tem, da pred barko perem verigo in je tako čista. Operem še barko in jo razsolim. Malo mi je nenavadno, ker lahko uporabljam vodo, saj sem v marini in na zadnje sem bil v njej konec leta 2017 na Bonairju. Torej ves čas na sidru, nekaj malega pa letos tudi na boji. Ko končam, si skuham kavo in se zleknem v kokpit, ravno takrat pa me obišče mlada muca, za katero kasneje izvem, da je od desne sosede, Američanke. Upam le, da mi ne poje mojih dveh gekotov (plazilcev), Toma in Jerrya. Vseeno jo že zaradi tega, da se ne navadi hoditi k meni, želim odnesti k lastnici, a se že sama prej pobere in najde svoj dom.

Zvečer gremo s fanti ven, spijemo eno pivo, saj smo si le-tega zaslužili, se še podružimo z drugimi jadralci in kmalu je večer, ko gremo vsak po svoje.

6. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

In kaj je moja prva naloga danes? Seveda, pregledati dingi in ugotoviti kje spušča. Dingija imam že na palubi, zato ga samo obrnem, iz kuhinje prinesem posodo v kateri je voda in cet, najdem gobico in že se vse peni. »Simpl!« Peni se ja, a balončka ni nobenega. Po cca pol ure obupam in skoraj ne verjamem, da ne najdem kjer spušča zrak. Zagotovo vem da ga, kajti jutri mu bom spet moral dodati nekaj fidžijskega zraka v obe tubi. 

Očistim palubo in se lotim motorčka. V vseh 15 letih še nikoli nisem menjal zatiča v notranjosti propelerja motorčkov. No, saj tudi nisem nikoli nasedel z njim na koralne glave. Sem pa imel samo dva motorčka, tega 11 let in prejšnjega 4 leta. Vseeno mi gre to hitro od rok, rezervni zatič imam tudi, torej je čez nekaj minut motor brezhiben. No brezhiben tudi ni, saj ima še nekaj drugih napak, a važno je, da propeler dela.

Potem opravim še nekaj zadev na barki in okoli 13. ure se spomnim, da bi lahko na obalo odpeljal smeti in opravil sprehod. Hitro snamem motorček s stojala, a ga kaj hitro dam nazaj. Veslal bom do obale in nazaj. Na telefonu vključim aplikacijo za merjenje razdalje, saj bom tudi hodil, hoja je zdrava za telo. Že včeraj sem po mestu naredil kar nekaj kilometrov, lahko bi jih nekaj še danes. In grem. Najprej veslam do obale in na obali me vrže na rit, saj je od Indiga do trenutnega mesta točno 987 metrov. Torej sem veslal skoraj 1 km. Ufff daleč sem sidran od obale. Nato grem proti srednjemu zalivu, da vidim kako je tam. Stopim med železniška tira, po katerih vozijo sladkorni trs in pešačim. Opazujem sladkorni trs, nekje še raste, nekje so ga že poželi in leži spravljen na vagončkih, spet drugje je že vse pospravljeno in tudi njiva je že preorana. Hodim že kilometer, dva,…skoraj že tri in me še vleče naprej. Grem peš do marine. Ko prispem v marino mi pokaže 5.444 metrov. Minus kilometer veslanja, pomeni da sem 4,5 km prehodil. Bravo jaz! Najdem jadralce, se malo pogovarjamo in kmalu bom moral nazaj, da bom na barki še pred temo. 

Kasneje se le odpravim in hodim, tokrat se mi zdi, da sem hitrejši in vse se mi zdi že blizu. In ja, hodim v novih japonkih, katere sem kupil včeraj za 4 Eur in nič me ne boli podplat, saj so dovolj debeli in udobni za hojo. Pridem do dingija, ga nekaj metrov dlje nesem do vode, saj je zdaj oseka in zaveslam kilometer do barke. Vmes me dolgobradi Novozelandec povpraša, če motorček ne dela in mu povem, da bo jutri. Zakaj bi se razpravljal z njim. Tukaj je vsem čudno, če kdo z dingijem vesla, na barki pa ima motorček. Zdaj še zvežem dingija, se slečem, saj sem moker od potu in skočim v vodo. Zaplavam še kakšnih 30 metrov okoli barke, se stuširam in grem v kuhinjo, da si pripravim večerjo, nato pa že kaj napišem, pogledam film in grem spat.

Moj triatlon je tako danes vseboval skoraj 2 km veslanja, 9 km hoje in 30 m plavanja. Zato v kopalnici ugotavljam, da je moje salo okoli trebuha še vedno na mestu in razočarano ugotavljam, da to nima nobenega pomena. »Matrarija.« Kot rečejo bratje z juga: Radio ili ne radio, isto se ti piše. 

5. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Dopoldan sedem v dingija in se odpeljem do obale. Plima je, gladina morja pa kot jezero v tišini. Zvlečem dingija skupaj z motorjem na obalo, ga privežem za drevo in grem na cesto. Dogovorjen sem s fanti, da se dobimo v mestu, ker vsak od nas potrebuje nekaj. Nekdo tesnilno maso za motor, spet drug nekaj za v hladilnik, tretji kakšno malenkost za obleči, morda si moramo napolniti dobroimetje za telefon in internet,… vedno pa se dobimo na kavi v novozgrajenem trgovskem centru.

Tokrat imam res srečo. Komaj stopim na cesto, že pripelje avtobus. Ustavim ga, plačam 42 centov in sedem na prvi prost sedež ter se peljem kakšna dva kilometra in pol po prašni makadamski cesti, do glavne ceste. On gre desno, jaz levo za Lautoko. Nisem stal niti 7 minut za cesto, ko pride drug avtobus, ki me za 80 centov zapelje 11 km do Lautoke. Danes je gneča na cesti in ko se avtobus brez oken ustavi ob tovarni sladkornega trsa, mi v nosnice požene vonj, ki ni ravno prijeten. Lautoka ima tudi drugo ime, Sugar City. Fidži ima ogromne plantaže sladkornega trsa in zato je tudi eden glavnih izvoznikov le-tega. Včasih so ga vozili po ozki progi, ki še danes poteka vse do mesta. Lokomotiva in nepregledna kolona vagonov, natovorjenih s palicami, kot bi vozili bambus ali pa navadne lesene fižolovke. Danes pred tovarno stoji nepregledna kolona tovornjakov, naloženih s sladkornim trsom. Včasih tega ni bilo veliko, potem pa so sredi prejšnjega stoletja začeli na Fidži hoditi Indijci, da bi pomagali pri žetvi sladkornega trsa, katerega so potem še sami sadili in presajevali v ogromne, danes nepregledne plantaže oz. nasade. Ti Indijci so tu ostali za vedno, izpodrinili avtohtone prebivalce in danes prevladujejo v gospodarstvu Fidžija. A nikoli ne bodo postali lastniki zemljišč, ti so lahko le avtohtoni prebivalci. Lahko pa si kupijo hišo ali stanovanje, zemljišče pa imajo v najemu.

Končno se odpeljemo naprej in prispemo v mesto. Mesto je v gibanju, vse polno je ljudi, taksistov, avtomobilov, avtobusov,… Pogledam levo, desno, naravnost,…vsi so črni, a vseeno prevladujejo Indijci. Takoj jih spoznaš, saj so očitno drugačni. Ustavim se v dveh trgovinah, iščem nekaj za barko, a ne najdem. Ker se bliža dogovorjena ura, grem v trgovski center Tappoo City in počakam jadralce. Kmalu se snidemo, spijemo kavo, rečemo kakšno gospodarsko in potem gremo skupaj po mestu. Vsak od nas pozna kakšno trgovino, kjer se kupi tisto, kar potrebujemo. Pa saj pravijo, da v slogi je moč. Med sprehodom se mi strgajo japonki in moram kupiti druge. Tu se prodajajo na vsakih 10 metrov, saj so glavna obutev teh prebivalcev. Cena pa je odvisna od materiala in kakovosti, a se giblje med 1,50 do največ 8 Eur. Najdražji že morajo biti delno usnjeni in njihova dobra blagovna znamka. 

Ko opravimo z nakupi, se vrnemo spet do trgovskega centra in gremo v prvo nadstropje na pozno kosilo. Tu je podobno kot v Ljubljani v BTC oz. City Parku. Le da je v Ljubljani vse drago, tu pa je nenavadno poceni. Jaz si naročim indijsko hrano, spet nekdo drug kitajsko vegetarijansko, tretji z veliko mesa, itd. Lepo je, če je velika izbira. Moje kosilo danes stane slabe 3 Eur, brez pijače seveda. Lautoka je drugo največje mesto na tem glavnem otoku, a ne boste verjeli, v njem ne boste mogli spiti piva, vina ali žganih pijač. Vse restavracije strežejo samo brezalkoholne, po navadi zelo sladke pijače. Alkohol lahko kupite le v zamreženih in varovanih trgovinah, še banke so manj varovane.

Potem gremo skupaj domov, jaz se poslovim od Irca, ki jutri odleti domov za kar nekaj mesecev, vprašanje je kdaj ga bom spet videl, če ga še sploh bom kdaj. Pridem do dingija, počasi se dela noč. Zdaj je že oseka in plujem proti Indigu. Naenkrat nekaj zaropoče, motor dvigne zadaj v zrak, nato spet v vodo, ter brni v prazno. Seveda, 150 metrov od obale sem naletel na koralno glavo, za katero nisem vedel. Bila je le dobrih 20 cm pod gladino. Ugasnem motor, dvignem motor postrani iz vode in se primem vesel ter veslam. Še dobrih 600 metrov imam do Indiga. A vseeno še enkrat ali dvakrat potegnem z dingijem po koralah in ko pridem do barke, čutim, da dingi spušča. Dvignem motor na barko, dingija na premec in jutri bo dan za popravila. Nekaj se mora dogajati, če ne je to stran vržen dan.

4. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Zjutraj se z Norvežanom pokličeva in se dogovoriva, da greva v marino Vuda. On ima nekaj smeti in veliko perila, ki ga mora oprati. Dogovorjeno. Verjetno bova šla z dingijem do obale, nato peš do marine, nazaj pa s taksijem.

Ob dogovorjeni uri pride kolega do mene z dingijem in pravi, da greva kar z njim do marine. OK. Ne bo tako dolga, a vseeno kakšnih dobrih 5 NM pa je do marine. Spet gre kot sneta sekira po morju in dingi bolj leti po zraku kot pa reže morsko gladino. Prideva na pol poti in pojavijo se mrtvi valovi, kateri upočasnijo najino plovbo, saj dingi nabija ob gladino. Tokrat sva potrebovala 20 minut za 5 NM. Greva v pralnico in on polni dva pralna stroja, jaz odnesem smeti. Dogovorila sva se, da se dobiva čez dve uri na terasi pred pisarno marine.

Zdaj grem najprej do posadke Hir3. Najdem ju na barki, ravno končujeta delo, saj sta menjala impeler na vodni črpalki. Ker je vroče, gremo na to famozno teraso in naročimo kavo. Kmalu se nam pridruži tudi Irec, kateri pride izpod tuša, saj je slišal naše glasove. Steče prijetna debata, pridružita se nam še mlada, še ne 30 let stara Američana, ki sta par in plujeta okoli sveta. Njega sem spoznal na Tongi, saj je imel v Boatyardu svojo barko, tri barke stran od mene, njo pa sem spoznal šele zadnjič. Danes mi še kapetan Hir3 pokloni majico in zdaj sem častni član Hir3 posadke, saj se že pogovarjamo, da bi šel z njima jadrat kos poti. Res me mika naslednja etapa od Nove Zelandije do Argentine, saj tu ni nikjer kopnega, ni ustavljanja, le dvo in pol mesečno jadranje. Bistvo je, da se jadra okoli rta Horn. Ta je za jadralce enak podvig, kot za alpiniste vzpon na Mt. Everest. A o tem še ne bi.

Kasneje pride še Norvežan z opranim in že suhim perilom, ter se dogovorimo, da gremo na kosilo. Čudovit krožnik z morskimi sadeži je popestril današnji popoldan in ker je bil v akciji, smo ga dobili za polovično ceno. Res spet nekaj dobrega in poceni.

Nazaj grede so se valovi povečali, zato sva plula bolj počasi in ko sem prišel na barko, sem bil že kar precej slan. Slečem se, skočim v vodo in zaplavam. Kasneje se stuširam že skoraj v temi, nato se oblečem in si skuham kavo.

Večer je in v tem zalivu je spet nekaj novih bark na sidru. Kljub temu, da nas je tu zdaj že kar nekaj, je tukaj mir in prijetno je, ker je varen zaliv.

3. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

 

Spet še ena mirna noč, brez valovanja, brez premikanja barke,… ufff, res zna biti tudi prijetno. Ta zaliv je »čista petka«.

Sobota je in danes dopoldne je bilo bolj oblačno, torej ravno prav za pospravljanje barke. A najprej je na vrsti zajtrk in nekaj sporočil, katera še moram prebrati. Med njimi me najbolj preseneti sporočilo od kolega, ki mi je prilepil povezavo za mojo naslednjo etapo Vanuatu. Piše, da je na severnih otokih dobro izbruhnila malarija, za katero so najbolj krivi komarji. Spet drugi članek, ki se navezuje na prejšnjega, pa spet pravi, da država Fidži ne dovoljuje vstopa vsem, ki prihajajo iz otočja Vanuatu, ali tistim, kateri so bili tam 3 mesece pred to odredbo. In kaj naj zdaj? Še čakam? Naj spustim Vanuatu in znameniti vulkan na otoku Tana? Samo tja bi rad šel. Morda bi mi uspelo le »na črno«, brez prijave. Malo bom še počakal in videl, kaj se bo iz tega izcimilo.

Ko sem končal s pospravljanjem in čiščenjem barke, najbolj pa brisanjem plesni (do cca 70 cm od tal) sem opazil, da že lepo sije sonce. Pokličem Norvežana in ker sem mu posodil zunanji disk s cca 300 filmi, možakar nima časa. On zdaj presnemava vse datoteke na svoje diske, zato nima časa, da bi šla na obalo, da bi se šla potapljat do koralnega grebena,… Kaj pa če bi si tudi sam naredil popoldan za lenarjenje? Morda branje kakšne dobre knjige? Dan je naravnost pravšnji.

No ja, marsikaj sem počel ves ta popoldan, proti večeru pa sem si še skuhal dobro večerjo. Zvečer sem še nekaj pisal, saj sem dobil eno idejo, zaradi moje spletne strani. Prihajajo spremembe in to v kratkem.

2. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

… in res je bil miren spanec, morda celo preveč miren, da skoraj ne verjameš, da se vse to dogaja. Naspal sem se in zjutraj me ni bolela glava od poskakovanja barke. To je res huje, kot pa če pluješ pri  20-tih vozlih vetra in temu vetru primernimi valovi.

Zjutraj se uredim, pospravim po barki, nato pa moram na kopno, da si nekje uredim dobroimetje za telefon. Pogledam na zemljevid, prvo naselje je nekje 2,5 km stran od zaliva. Bom šel tja, ni druge. Hočem pogledati še na internet za poslovalnice mobilnega operaterja, pa mi internet ne dela več. Samo sporočilo je ostalo v inboxu, da mi je ob 9:40 prenehala veljavnost dobroimetja, ter da si lahko napolnim le-to v vsaki njihovi poslovalnici.

Sedem v dingija in Tohatsu zaprede, zato se zapeljem kakšnih 750 metrov do obale, a tu ni nobenega pomola, zato moram dingi z motorjem zvleči po mivki do varnega mesta, kjer me bo počakal. Včasih je bil tu resort, a zdaj je tu samo še neka podrtija in v eni od na pol podrtih hišk, nekdo biva, saj se zunaj suši perilo. Prehoditi moram pot po plaži, nato me pot vodi na makadamsko cesto. Pripelje se avto in jaz dvignem palec, možakar pa ustavi. Sedem v avto in zdi se mi, da je možakar malo vinjen. Ura je šele poldne. Pod nogami je velika mačeta za sekanje sladkornega trsa. Ko ga vprašam kam gre, mi reče, naj mu plačam 20 dolarjev, pa me pelje. Nasmehnem se, zahvalim in grem ven, ter pešačim naprej. Avto gre ves čas počasi za mano in me ne prehiti. Po 300 metrih vidim malo potko in zavijem v goščavo, njega pustim na cesti, kjer se ustavi. Malo kasneje grem spet na cesto in pešačim vse do glavne ceste in nato do bližnje bencinske črpalke. Vroče mi je, saj je že poldne. Na bencinski črpalki mi gospa zamahne z glavo, ker tega dobroimetja ne prodajajo na bencinskih črpalkah. Zakaj pa bi to sploh prodajali?? Verjetno se poleg klasičnih artiklov z bencinskih črpalk, bolj spodobi, oz. je bolj donosno če imaš zunaj svojo stojnico in prodajaš jajca, krompir, čebulo, špinačo, itd. Kartico bom pa dobil v mestu. Bravo teta!

Grem na drugo stran ceste in počakam avtobus. Namesto njega se kaj kmalu pripelje večji kombi, sedem v njega in plačam minimalni znesek. Skoraj zastonj je ta prevoz, cca 12 km. Pridem v mesto, najdem poslovalnico, uredim vse kar potrebujem, grem še v trgovino in po telefonu vprašam Norvežana če kaj potrebuje iz marketa. Kar mi reče mu kupim in grem nazaj na avtobusno. Pred mano ustavi taksi, v njem pa taksist Kem, ki nas je že peljal do Vuda marine. Na vsak način me hoče peljati, zniža tudi ceno in potem je to samo malo več kot avtobus, zato sedem poleg njega in se že peljeva.

Ko prispem do dingija zaplujem najprej do Norvežana, da mu dam nakupljeno, nato pa do Indiga. Ves sem moker od potu, zato se najprej shladim v vodi, nato pa si skuham pozno popoldansko kavo. Pride sporočilo in v njem vabilo, da naj pridem v kino k Norvežanu. Seveda lahko, a po večerji.

Ko sem pojedel večerjo in vse pospravil, sedem v dingija in grem na 56 čeveljsko barko v kino. Platno je že v kokpitu in je veliko 2,2 x 1,10 metra. Mali projektor, dobri zvočniki za zvok in gledava film. Ja ni kaj, ljudje imajo ogromne barke, zato imajo prostor za marsikaj, kar jim olajša življenje in preživeta leta na barki. Po filmu se še malo pogovarjava, nato pa grem na barko in počasi bo potrebno štet delfine v sanjah.

1. avgust, 2019

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

 

Tu je tako, kot bi se nekdo igral z nami in nastavljal veter, odvisno od razpoloženja. Ko preverjam vreme, vem kdaj in kje moram biti, kje bo še znosno na sidru in vem, kje bo držalo sidro ter koliko vetra naj bi zdržala veriga. A vendar me včasih vremenska napoved preslepi, kot se je to zgodilo sinoči oz. danes ponoči.

Vetra je bilo preveč, okoli 22 vozlov, čeprav veter ni nič kriv, krivi so previsoki valovi na sidrišču in spet je bila veselica. Spet je bilo zelo, zelo rolly. Zdržati bo potrebno do jutra. In ko se je naredil beli dan, sta veter in val malo popustila, zato sva z Norvežanom odšla na kopno, da si urediva nekatere stvari. Kupiti bi si morala vsaj kruh in še ostale nujne potrebščine, pogledat sva šla še Irca Billa, ki je šel v iz vode v luknjo, ter zaključil sezono jadranja. Preveč stvari se mu je nabralo in pač ne zdrži pritiska, poleg tega pa noče jadrati sam. Spet zapiha veter in sonce se prekrije z oblaki, zato skočiva v  dingi in se že po visokih valovih zapeljeva do moje barke in nato gre on naprej še na svojo. Pogledam dingija, ki čudno stoji in vidim, da je spredaj, kjer je rinka za privezno vrv, le-to odtrgalo zaradi valov in nategovanja. Pravzaprav je strgalo zanko na tubi in zdaj ni več mogoče privezati dingija spredaj, potreben bo nov način. Dvignem ga na palubo in skoraj sam padem v vodo, ker je veter močan, dingi pa zajema veter. Še nikoli se nisem odsidral 70 metrov stran od grebena pri 27 vozlih vetra. Da sem bil koliko toliko varen na premcu sem se privezal z oprsnikom in od tu naprej s pasom na »life line«. 75 metrov verige je zategovalo, le takrat, ko je premec padel nižje od vala, takrat se je dala veriga potegniti na barko. Ufff…

Končno je vse gotovo in zaplujem z vso hitrostjo stran od grebena. Zdaj imam val od zadaj in se preliva v kokpit. Pogledam na merilnik vetra in kaže mi dobrih 30+ vozlov vetra, s sunki pa krepko čez. Valovi pa… saj če povem da so bili dva metra in malo več, to marsikomu ne pomeni nič ali pa kdo reče kaj pa je to dva, tri metra vala. No ja, valovi znajo biti različni.

Hitro se prestavljava do varnega zaliva Saweni Beach, kjer naj bi bil varen zaliv za veter in valove z juga, kakor tudi z JV. Razvito imam samo sprednje skrajšano jadro, da le to stabilizira barko, da ne poskakuje kot besna kobila.  Včasih vidim Norvežana oz. trup barke, spet drugič ne, pa ima 56 feetno barko. Po radiu se pokličeva in fotografirava, on mene, jaz njega. Jaz zanj posnamem še kratek filmček. Končno le prispeva in preplujeva teh slabih 5 NM in si med barkami izboriva prostor za sidro. Komaj priplujeva v varen zaliv, kjer je vsekakor veliko bolje kot je bilo tam, ko se z leve strani od barke približuje nevihta. No tudi ta je bila dokaj pestra in smo vsi poplesavali na sidrišču. Kot je prišla je čez dobre pol ure odšla, barka se je posušila in pristopil sem k delu.

Najprej moram pogruntati kako rešiti dingi. No tudi to sem uredil z vrvmi, nekaj sem moral vrtati v zadnjo, že tako ali tako ubogo steno, nekaj prepletati, a sem vse uredil. Potem je na vrsti motorček, ki je mrknil sinoči in odpovedal poslušnost. V uplinjaču najdem smeti in vse dobro spiham, ter preklinjam kot vsi drugi, to gorivo s Tonge. Preizkusim in motorček dela. Hmmm, le koliko časa bo delal? Ne zaupam mu več. Narediti še moram vodo in postavim čarovnika v delovno pozicijo, ter naredim dobrih 220 litrov vode. Zdaj sem skoraj vse končal, a se mi ne da kuhati, ker sem vmes pojedel štiri banane. No vsaj nekaj toplega moram in si na silo pripravim večerjo, katero tudi na silo pojem.

Zvečer pride Norvežan na mojo barko, posodim mu disk s filmi, da si jih presname. Predebatirava sinočnjo nesrečo katamarana na otoku Niue, saj je ta pristal na kopnem in to na najtežje dostopnem delu otoka. Potem spet močno zapiha, a veter me ne moti, ker ni visokega vala. Veselim se današnjega mirnega spanca na sidru. 

31. julij, 2019

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Po današnji mirni noči smo se zbrali vsi trije v kokpitu, naspani in spočiti. Pri kavi smo se pogovarjali kaj bi počeli danes, a sem zasledil, da ni bilo nekega interesa, da bi se tudi danes sprehodili po tem otoku. No na koncu, sta gosta izrazila željo, da bi rada šla nazaj v marino.

Malo pred poldnevom dvignemo sidro in po isti poti, po kateri smo prišli sem, se tudi vrnemo. Plovba je bila vseh teh 15,5 NM zelo umirjena, čeprav včasih ni bilo dovolj vetra.

Ko smo pripluli do marine, sem se na varni razdalji pred njo sidral, kljub temu, da vem, da tukaj ne bo v redu, zaradi valov. A en dan in eno noč bom še zdržal. Naredimo še dobro kosilo, spijemo kavo in potem še pred večerom odidemo z dingijem na kopno. Tam nas pričaka Irec, kateri ima danes rojstni dan. A ga nima samo on, ima ga tudi član HIR3 posadke, Nebojša. Seveda smo se v baru malo poveselili, ko pa je padla temna noč, smo šli k Ircu na barko, ki je naredil za vse nas večerjo.

Do enajste ure zvečer smo še zdržali skupaj, nato pa smo šli vsak na svojo barko. No jaz sem imel še kar daleč in 100 metrov pred barko mi je ugasnil motor. Nisem ga mogel prepričati, da bi še enkrat vžgal, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem zaveslal teh 250 metrov (zdaj me je že tok odnesel za 150 metrov) proti barki. Zvečer sem se še oprhal, napisal blog in tudi sam legel k počitku.