16. julij, 2019

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji


Ponoči se je veter malo umiril in proti jutru, ko bi ga potreboval, je utihnil in se skril. Čakal sem ga do 11. ure, a ga ni bilo. Nabere se ga komaj za 5 do 6 vozlov in tako bo cel  dan, morda še nekaj naslednjih dni. 

Želim se posloviti od kolega Norvežana, pa ga ni na spregled. Po moje spet spi. Ircu pošljem sporočilo, da grem dalje ter vprašam, kdaj bo on prišel za mano, pa ni odgovora. Morda tudi on spi.  Ni druge, dvigujem sidro, katerega vlečem iz črnega mulja in ga potegnem na krov. Cel premec imam zaradi tega umazan, a ga že kasneje očistim. Tako, zdaj pa grem.

Kar nekajkrat se mi je zdelo, da vidim med plovbo temne lise, ki naj bi predstavljale koralni greben pod vodo, a na srečo tega ni bilo. Do cilja imam približno 16 NM in to bom moral motorirati. Pa saj potrebujem nekaj elektrike, akumulatorje imam na pol prazne. Zarišem si pot plovbe in plujem po njej. Ko si povečam na ploterju plovbo, se mi pokaže na ekranu en prehod točno čez sredino koralnega grebena, kateri naj bi bil viden in plul naj bi ob drugem, kateri je malo pod vodo. In res, čez dobro uro in pol plujem mimo prvega in ta je lepo označen z bojami po celi dolžini. Drugi, ki bi se moral videti pa ga ni. Izdajo ga le valovi, ki se rahlo penijo nad njim. Tu na Fidžiju so oznake čeri in na splošno vse kardinalne oznake zelo slabo urejene. A očitno bo to še dolgo tako.

Kolega iz Slovenije me je prosil, če mu pošljem ponudbo čarter firme s Fidžija in cene. Morda bi pa šel s prijatelji jadrat v to čudovito deželo. Čarter imajo, tudi cene so, a na Fidžiju ni dovoljeno jadrati oz. pluti na najetih plovilih brez domačega skipperja. Na moje začudenje zakaj ne, so mi povedali, da je Fidži specifičen ravno zaradi grebenov, koralnih glav in na splošno zaradi nevarnosti, katere domači skipperji poznajo. A menda še njim kakšna malenkost uide in se tudi njim včasih zgodi nesreča.

Priplujem do otoka Malolo Lailai in zdaj moram biti previden. Tudi prava polarizirana jadralska očala z dobro refleksijo včasih ne pomagajo, da bi opazil spremembe na vodi. Glavni ploter ima navigacijo C-Map z Jeppesen kartografijo, ki se mi je pokazala za najboljšo do sedaj. Poleg sebe imam na tablici CPN kartografijo z vdelano Googlovo sliko otoka, na telefonu pa gledam Google maps v satelitski sliki z GPS. Po malem se držim slednje, saj je na njej narisana pot trajekta (to so mali potniški trajekti), a oni najbolje vedo, kje je dobro pluti. Plujem in lepo mi gre do cilja, pravzaprav zdaj ko to pišem, se mi zdi, da sploh ni neke večje nevarnosti. Morda bi bilo le čudno, če bi plul po napotkih Navionicsa, ki bi me verjetno zapeljal na čeri ali pa bi šlo samo za dva prsta razlike v dobro. Globok sem že 210 cm (15 cm imam višjo vodno linijo zaradi teže v barki).

Pridem do sidrišča in do boj, katere pa so plačljive. Niso ravno drage, a ne mislim še tega plačevati. Spustim sidro na 18 metrov globine in v vodo spustim 70 metrov verige. Ko pogledam ostale karte, mi na njih pokaže, da sem nasedel na koralni greben in tam verjetno ne bi potreboval sidra. To je to, kartografija pač ni povsod točna in nekje več ali manj odstopa (glej sliko spodaj). 

Komaj spustim dingija v vodo, se iz sivega oblaka nad mano spusti dež. Dolgo ga že nisem občutil, kar nekaj dni, zdaj pa dežuje že cel popoldan in večer v presledkih. Upam, da opere prostor okoli sidra, saj je tam ostalo kar nekaj mulja. Ob dežju bo lepše zaspati.