Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po celonočnem deževju in kar vetrovnem vremenu se je zjutraj naredil dan, ki je bil podoben bolj zamorjenemu dnevu z nizkimi oblaki na nebu. Zbudilo me je guganje barke, zato sem šel pogledat kaj se zunaj dogaja. Pred zaliv je prišla velika potniška ladja in z malimi čolni so tik ob Indigu vozili turiste na obalo.

Vse do 11. ure je deževalo, nato pa se je umirilo in izkoristil sem ta čas ter odšel na kopno. Po nekaj minutah je spet začelo deževati, a tokrat sem bil že pod strehami mestnih trgovin. Zato ker so v mestu turisti, so bile trgovine kljub nedelji odprte. Po eni uri se vrnem s sprehoda in kaj kmalu me obišče kapetan z Bavarie 47 CC. Ne vem ali bom počasi moral priznati da me daje demenca, saj si njegovega imena nisem zapomnil, on pa si mojega je, čeprav razlika v letih ni kaj dosti v mojo škodo. Malo sva se pogovarjala, nato je odšel, je pa takoj za tem priplul mimo kolega Rik, ki se je dogovoril z drugimi kolegi, da gredo na sidrišče. Pomaham mu, izmenjava nekaj besed in že pluje naprej. Še se srečava, kajti on bo tukaj nekje do novembra, zato bo tudi bolj počasen.

Popoldne preneha deževati in pokaže se sonce. Hitro odprem veliko strešno okno v premčni spalnici, ter si ogledam vse kar se da videti, da bi ugotovil, kje mi spušča voda, kadar dežuje ali mi valovi pridejo na palubo. Ne najdem grešnega kozla, a sumim na zapirala okna. Začasno, da preverim zadevo, zalepim kos samolepilnega modrega dacrona čez tretjino okna  preko zapiral in v kratkem bom vedel, če je vzrok tukaj ali kje drugje. Problem je postelja, ki je potem vedno mokra. Prav tako pa tudi mreža za komarje in senčilo.

Komaj končam pride kolega Darryl, ki je v marini gledal ragbi tekmo in gre nazaj na barko. Spregovoriva nekaj stavkov in pravi da gre k nedeljskemu popoldanskemu počitku. Jaz si skuham juho in po juhi skuham še kavo. Berem knjigo in kar vleče me in vleče v njo. Srka me v sebe, saj je zelo zanimiva. Skoraj tema je že, ko pripluje do barke večji dingi in me ogovori nek ženski glas. Opaaa, pa po Slovensko me ogovori! Pogledam proti dingiju in tam vidim žensko in moškega, katera pa žal ne poznam. Še enkrat me ogovori v prelepi gorenjščini in na lice se mi nariše nasmeh. Pravi, da je že včeraj videla Slovensko zastavo in danes, ko imata čas, sta me poiskala in našla. Povabim ju v kokpit in potem steče pogovor. Zvem, da je ona Mary, Slovenka, ki živi od poznega otroštva v Kanadi, zraven nje pa je mož Glen, Kanadčan. Žal on ne govori Slovensko in se zaradi njega pogovarjamo v Angleščini, da ga tako vključiva v pogovor. Imata večji katamaran in plujeta kot vsi mi, okoli sveta. Oh, kar veliko si imamo za povedati, ko Glen predlaga, da bi šli na skupno večerjo. Pa gremo, na pico. Ob njej se pogovarjamo in si marsikaj povemo, saj sem med tem izvedel, da ona dva jadrata z ARC-om in jutri v skupini odplujeta naprej. Bilo je kratko, a sladko srečanje. Izmenjamo si še vizitke v upanju, da ostanemo v kontaktu in se še morda kdaj srečamo. To je praktično že tretje ( Karibi, Tahiti in Fidži) naključno srečanje med Slovenci, kateri so na Indigu videli veliko zastavo Slovenije.

Tudi sam grem na barko, preberem še nekaj strani knjige in zaspim. Pa naj še kdo reče, da nedelja ni dan za obiske.