Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji


Kljub temu, da sem sinoči dolgo bedel, sem se zjutraj zbudil okoli pol osme ure zjutraj. Včerajšnji dogovor med mano in kolegom Norvežanom je bil, da bi šla dopoldne v mesto. Ko sem mu poslal sms na telefon, sem čakal točno do 11,30 ure, da se je možakar zbudil. Ni kaj, nekateri radi spijo in potrebujejo veliko spanca. Ta čas sem namenil branju in izobraževanju o otokih Yasawa skupine, torej zahodnih otokih.

Končno se je le pripeljal z dingijem do mene, a pravi, da v mesto ne bi šel, bi pa šel v Port Denarau. 

»Z barko ali s taksijem?«  ga vprašam. 

»Ne z dingijem greva, saj je samo 6 milj ali pa malo več.« 

No ja, pa greva. Čeprav morje ni ravno gladko, sva po 25 minutah vratolomnega plutja in skakanja, le priglisirala do marine Port Denarau. Večja marina z velikimi jahtami, med katerimi vidim veliko jahto Indigo, ki sem jo videl in fotografiral na Tahitiju, ko je bila v marini. Med velikimi jadrnicami, čez 100 in več čevljev, se spomnim tudi sive lepotice z imenom My Princess, katero sem videl na Tongi. Seveda je nekaj manjših plovil in med njimi najdem tudi Elan E4. Ima jo Novozelandec, ki z ženo uživa v hitrem jadranju. Ko mu povem, da sem iz Slovenije, mi reče, naj pozdravim Elan, dobre barko delajo. 

S kolegom greva v čendlarijo, saj oba iščeva kakšen rezervni del za barko, jaz bolj za moj Tohatsu motorček. Nič nimajo in vam povem, da so naše čendlarije dobro založene, kakršne imajo tukaj. Obiščeva še trgovski kompleks, saj je tudi tam ena večja čendlarija. Že samo napis od zunaj nama da upanje, saj je širok 4 metre, z velikimi črkami pa piše Yacht Shop. Ampak o velikosti je to tudi vse. Ni vsaka riba velika, če tudi ima 10 cm med očmi. Ta trgovina je res velika, kot tabla, 4×4 metre.

Spijeva vsak eno fanto v vrtu Hard Rock Cafe-ja in se vrneva nazaj v dingija. Ko prideva iz zaščitenega zaliva, jo moj skipper potegne kar naravnost in pri zelo veliki hitrosti skozi očala opazim, da se barva na morju spreminja. Pokažem mu naj takoj ustavi in res, cca 10 do 15 metrov naprej je bil pol metra pod vodo neoznačen in dolg greben. Plima je in se ne vidi. Zavijeva na drugo stran in čez 500 metrov ista zgodba, kot da sva ujeta. Greva nazaj in takrat priglisira mimo naju gliser in ga opazujeva. Ker gre normalno naprej, greva za njim tudi midva. Končno le prideva do najinih bark, se posloviva in jaz sem precej moker od morske vode. Zato se najprej stuširam, preoblečem in si naredim nekaj malega za jesti.

Zvečer si pogledam film, dvignem dingija visoko pri krmi in jutri zjutraj bo čas, da zaplujem drugam. Dovolj je velikih otokov, zdaj je čas za manjše in lepše, čeprav so vsi zelo turistično obarvani.