Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno si kuham kavo, ko me pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom in ker je ravno danes v mestu, me le-ta čaka v marini. Pustim kavo, se oblečem in odveslam do pontona, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kako je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel v pokoj. Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se da od nje prav dobro živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveoni, si postavil hišo in kot sam pravi, kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasionke, ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu vzdrževati farmo, ker je ta trenutno odsoten. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi in mu čuval farmo ter urejal stvari eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.

Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga že zaradi njegovega psa, kateremu je nadel ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker sedaj vsaj 10x na dan izgovori to ime. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledani res veliki parceli, začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper, ter druge začimbe. Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo in jeva njegovo specialiteto, pašto z mesno omako na njegov način.

Po kosilu skuha še kavo in malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A  preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papaja, pasionke,… Maloprej je še deževalo in ko sem šel je bila kamnita pot tudi blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti, moker dol ali gor. Po dobrem kilometru in pol, pridem do glavne ceste in ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žareta in naredil kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: 50 centov. Prav imaš Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje.

Zvečer urejam okoli 70 fotografij, katere sem posnel v tem dnevu in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje, poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj in našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi… narediti je potrebno le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.