Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Že drugo noč sem slabo spal. Tokrat je bil kriv nizek pritisk in četica komarjev. Barabe! Vsi bi radi mojo kri, na tak ali drugačen način. Pošprical sem se po telesu, a ne pomaga, moram kupiti sprej na Fijiju, saj oni najbolj poznajo njihove komarje. Vem samo eno, tigrasti, zebrasti ali prozorni, vsi imajo nekaj skupnega – brenčanje. Zvečer imam prižgano spiralo, ki se cmari in dimi, pa tudi to ne pomaga. Žal v temi pa ne morem sedeti. Nad posteljo imam zvito mrežo, katero bom jutri moral namestiti okoli postelje.

Zjutraj le vstanem in po treh dneh se obrijem. Nočem biti neurejen puščavnik, ali eden od mnogih jadralcev, ki ne dajo veliko na sebe. Vreme je še vedno turobno in prav čutim, kako vse tišči k tlom. Zato skuham kavo in jo spijem v kokpitu. Nad zalivom je drobna meglica, tam daleč stran pa so težki oblaki. Pozna se, da je tukaj zima. Vsaj ciklonov ni več.

Kasneje začne padati dež in umaknem se v salon za mizo in se lotim pisanja reportaže. Ta mi prikliče v spomin Markeško otočje, prve spomine na ta paradiž Tihega oceana. Včasih pomislim, kako bi se vrnil nazaj in kako bi potem ostal na tej dosedanji poti več let. Čudovito je bilo. Čudoviti prijazni ljudje, čudoviti otoki, hrana, zalivi,… Zdaj sem tu, na Vanua Levu in spoznavam nove ljudi, novo kulturo ter nove običaje.

Ko dež preneha, odveslam z dingijem do obale in grem v železnino. Potrebujem nekaj metrov cevi za vodo. Ko jo najdem jo kupim in potem grem do pekarne, ter kupim črn kruh. Danes sem ga končno dobil. Potem stopim v trgovino in kupim še zobno pasto, vse ostalo imam na barki.  Sprehodim se še po mestu, ogledujem si ljudi, sprehajalce. Danes sem za čuda videl kar nekaj žensk, ki so bile prijetnega videza, vse so bile domačinke oz. Indijke. Pa ne tiste z namazano rdečo piko na čelu in v nosu obvezen pearcing. Ampak tiste lepo oblečene in elegantne ženske, ki imajo tudi na nogah lakirane nohte, v obraz pa so prav simpatične. Po moje sem ujel kakšne uradnice med kosilom, zato sem jih tudi prvič videl, saj nisem navajen videvati lepih domačink. Pravzaprav so tukaj prave le avtohtone Fidžijanke, a med njimi še nisem zasledil lepe ženske.

Popoldan spet pada dež, jaz pa se po kavi in branju knjige sprostim, ter za pol ure zadremam v kokpitu. Moram nadoknaditi manjkajoči spanec in ta tišina je prav tisto, kar mi odgovarja. Po preprosti večerji spet pišem, saj me žene. Napisati moram vsaj 6 ali 7 strani teksta in tega res ni malo. Za sprostitev si pogledam še en film in potem grem spat. Upam, da mi je noč namenjena bolje, kot prejšnja.