Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži

Dežuje. Nič kaj prijetno ni, če dežuje, sploh pa če dežuje tako močno kot danes. Upam, da ne bo dolgo in da bo spet posijalo sonce, ki bo posušilo mokre sledi dežja. Dež pa je potreben, da malo osveži to Fidžijsko zemljo, katera kar poka od suše.

Pijem kavo in spomnim se včerajšnjega pogovora s kolegom Timom, jadralcem, kateri čaka na svojo ženo, ki je šla pred mesecem dni nazaj v Avstralijo in se vrne šele čez dobra dva tedna. Pogovarjava se na njegovi barki, tako ob pivu in ta mi razlaga, kako lažje je živeti tukaj, tudi veliko bolj poceni je, kot življenje v Avstraliji. Seveda naštevava kaj vse potrebuješ za normalno življenje na barki, saj če nisi v marinah si lahko na sidriščih, ki pa so zastonj. Pa naj omenim, da tudi marine niso tukaj pretirano drage, saj stane dan bivanja v njej 13,45€, vključno z davki, takso, elektriko, vodo in internetom pri glavni pisarni. Spomnim se besed dveh oseb, nekje izpred meseca dni nazaj, kateri sta mi napisali, kako lepo je tako pluti, videti svet, živeti v večnem poletju, a škoda ker je to življenje tako drago. »Za to moraš imeti vsaj 3.000€ na mesec« sta rekla. Samo nasmehnem se, kajti že večkrat sem jima povedal, koliko potrebujem za svoje življenje, ona dva, pa gonita vedno isto. OK. Ker si tudi sam pišem vsak porabljen cent, ki  sem ga porabil do sedaj, sem šel računati, koliko me res stane tisto osnovno življenje na mesec v tem raju – Fidžiju. Pa sem vzel papir in svinčnik in sem začel pisati, kaj je bilo kupljeno od hrane in koliko sem porabil za to na mesec. Dejansko živim in jem kot doma, le kakšna salama je manj na krožniku, ker teh tukaj ni, a o tem sem že 126 krat pisal. Zajtrk je po navadi iz sadja in jogurta, spet drugič jajca, jogurt in sport musli, kakšen domač tunin namaz, tudi sardine iz konzerve mi zadišijo včasih, maslo,… čez dan kakšna papaja, banana, vrstica čokolade, potem je popoldanska kava in trije keksi, pozno popoldne pa pozno kosilo oz. večerja, ki je v večino primerih sestavljena iz mesa in priloge, včasih pa samo dobro pečena zelenjava in priloga. Na to paše kakšno malo pivo, tudi internet na barki je v to vključen, zvečer ob filmu pa kakšna manjša pest arašidov. Seveda k dnevni porabi prištejem čistila, zobne paste, šampone, gele, kreme,… Vodo si sam proizvajam, kupim le nekaj dizla, če se premikam na sidriščih in če plujem med otoki. Vse našteto sem potegnil skupaj za tri mesece, potem pa delil na en mesec. Rezultat… 428 F$ ali 183€ na mesec. Seveda tu ni položnic, ni kurjave, ni registracije avta, ni zimskih in lepih oblačil, katere pač ne potrebujem. Vseeno sem kar nekje tu z rezultatom, ki sem ga pričakoval. No tu je potrebno dodati še nepredvidene stroške, kakšno kosilo za 4€, dodatno pivo če si v družbi, a še vedno ne pridem čez 300€ na mesec, seveda če je vse v redu z barko. In potem se sprašujem, zakaj sem tu že štiri mesece in me ne vleče nikamor drugam, kjer je vse dražje in drugače. Ja, 10x manj stane življenje tukaj, kot si drugi to mislijo. Jadranje v raju je očitno poceni. Žal nekateri poznajo samo Hrvaško, kjer pa verjamem, da je vse drago. In najdražji so dopusti, sploh takrat ko se v konobah srečamo s prijatelji. Zakaj pa ne: »Ima se, može se!«

Pravzaprav sem zgoraj napisano želel že zbrisati, a mi potem nekako ni dalo miru in sem pustil. A o stroških pišem zadnjič! Vsak zapravi kolikor ima in kolikor pač lahko da!

Opoldne se dež izlije in čeprav je nedelja, se spet lotim popravila dingija. Brusim, lepim, povijam s trakom in prelepim tudi njega. Končno ga napolnim z zrakom in danes nekaj ur drži. No zdržal je res samo nekaj uric, a ni tako hitro spustil, kot po navadi. Mah bo že. Jutri bi rad spet šel kam drugam. Spet me mika bližnji Musket Cove. Pa še Sašo je menda tam. Ves čas plujeva eden mimo drugega, pa se še nisva ujela. Tole čakanje na ustrezno vreme in morje, za plovbo proti Novi Zelandiji se zna še zavleči.

Potem operem barko, tako na najmočnejšem soncu in zdrgnem kokpit. Stuširam se še sam, saj sem utrujen in izčrpan, malo od dela, malo od sonca. Potem opazim, da mi na regulatorju od sončnih panelov kaže premalo polnjenja. Kmalu najdem napako in 2,5 mm2 kabel zamenjam za 6 mm2. Zamenjam še vse konektorje, dodam nove »ipsilone« in zdaj je že večer. Sonca ni. Zato samo premerim z instrumentom in kaže, da deluje. Jutri bom videl to delovanje v praksi.

Zdaj se še enkrat stuširam, sedem v kokpit in gledam sončni zahod. Fotografiram ga in ne potrebujem fotke spreminjati s filtri. Čudovita je. Spijem še pivo in počivam. Prejšnjo nedeljo sem lenaril, danes pa sem garal. Tako pač je to, če imaš barko in na njej se vedno najde delo.