Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži

Ponedeljek je in včasih smo rekli, da ob ponedeljkih še trava ne raste, čeprav se mi je v službi ravno na ta dan znalo zgrniti vse na glavo. Danes je drugače, a vseeno imam kar nekaj dela že od ranega jutra.

Napolnim rezervoarja z vodo, izklopim elektriko, ter se pripravim za izplutje. Do danes sem imel plačano marino zaradi Singapurja, zato sem tam ostal tako dolgo, predolgo. Čas je da odplujeem še kam drugam. Nekam daleč mi ni za iti, zato si izberem popularno destinacijo Musket Cove, čeprav sem bil tu že dvakrat prej. Poleg tega si bom tam lahko pogledal podvodni del barke, ter ga očistil, v kolikor bo to potrebno. Pa tudi avtopilot moram preveriti, če dobro deluje, saj sem vstavil spet popravljen,  a star elektronski kompas za avtopilota. 

Po VHF postaji pokličem marino in njihove marinere in čez pol ure res pridejo, ter mi odvežejo barko. Vse štiri vrvi so moje, tudi zadnje, ki služijo za muring. Te mora odvezati marinero s čolna, saj so pod vodo. Ufff kako so umazane in polne školjk. Ker sem vedel kaj se bo zgodilo, sem pripravil veliko vedro oz. kar čeber, ki sem ga imel včasih za ročno pranje oblačil. Premore 50 litrov, jaz pa sem komaj spravil v njega dva krat po 30 metrov 20 milimetrov debele vrvi. Končno odplujem in kar nepoznan in pozabljen občutek za jadranje se me loteva. Predolgo sem bil na enem mestu. 

Ko pridem kakšni dve milji iz marine preklopim na plutje z avtopilotom. Nekaj sekund dela, nekaj se trudi, a že čez minuto se izgubi in se izklopi. Ponovim še dva krat, a se vedno zgodi enako. Torej ne dela dobro. Potrebno bo narediti operacijo št. 2. Iz skladišča vzamem škatlo z novim kompasom od Raymarina in ga prinesem v kokpit, kot tudi orodje. Odvijem vijake na komandni plošči na konzoli in potem odklopim vseh pet žičk za kompas. Priklopim nov kompas (še sreča, da sem že prej nalotal konektorje na žičke) in kompas s sivim lepilnim trakom nalepim na plastična vrata od barke. Čim dlje od kovinskih delov, ki znajo biti motilci za kompas. Nato na instrumentu od avtopilota najdem program za kalibriranje kompasa in barko zapeljem dva kroga okoli svoje osi. Prehitro, mi pravi naprava. Dobro no, bom počasneje. Ko ga skalibriram spet preizkusim avtopilot in … dela. Bravo jaz. Tako s kablom na tleh, z zalepljenii vrati in z zalepljenim kompasom priplujem do cilja in spustim sidro v 20 metrov globoko morje. Spustim vseh 75 metrov verige in jo nategnem. Drži. 

Potem vse pospravim, tudi nov kompas, katerega bom vgradil in potegnil kable tako kot to mora biti v naslednjih dneh. Nato grem v vodo, saj me najbolj zanima, kako se drži moj antifauling z bakrom. Opremljen z masko in dihalko skočim v vodo in verjetno zaradi globine in muljastega dna ne vidim do tal, zato je kar malo nelagoden občutek. No barka je skoraj čista, le na robovih od krmilnega lista in kobilice se je prijelo nekaj školjk. Te hitro očistim, zato pa imam več dela s propelerjem, ki je poln prisesanih prilepkarjev. Skoraj 15 krat se moram potopiti pod barko, da imam končno čist propeler, čeprav je zdaj lisast. No ja, do Nove Zelandije bo že moral zdržati.

Zdaj pa pod tuš, sledi dobra kava in dobra knjiga. Komaj začnem brati, pride do mene Norvežan Gaute in ker se mi ne ljubi z njim na obalo, gre on dalje. Ne spijem kave do konca, ko pripluje do mene 43 čeveljski katamaran in nekdo me kliče po imenu iz njega. Seveda, rojak Sašo, ki je bil na drugi strani otoka. Povabi me na čvek, takoj ko se sidra poleg mene. V vodo spustim svoj nesrečni dingi, ga napolnim z zrakom, nanj nastavim motorček Tohatsu in s sabo vzamem še zračno tlačilko, če bo potrebno polniti tube. Pridem do katamarana in Sašo Kaus mi zaželi dobrodošlico na njegovem novem plovilu. Že kar nekaj časa jadra v tem oceanu in zdaj se je odločil, da bo nekaj let ostal na Fidžiju. Pravi, da tudi čez ciklonske sezone. Spoznam še njegovo partnerko in potem nazdravimo  našemu srečanju s steklenico rdečega vina. Jenny prinese še čudovit pladenj poln lepo narezanih lubenic, krekerjev in sira brie. Ker je na sidrišču tudi Škot Rick, pride še on in imamo čudovit večer.

Kasneje, ko se vrnem na barko, si skuham še zelenjavno večerjo, se še enkrat stuširam, kajti danes tu ni kaj dosti vetra, zato je peklensko soparno. Najraje bi odprl vsa okna, a tudi to ne bi nič pomagalo, ker je brezvetrje. Le komarje bi privabilo v notranjost, s katerimi bi se moral bosti nekaj naslednjih dni.