Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Jutranja kava in spletni časopis. Berem, da Bill Gates ni več drugi najbogatejši človek na svetu in je zdrsnil na tretje mesto lestvice najbogatejših zemljanov. Prehitel ga je Francoz B. Arnault, ki je zasedel njegovo drugo mesto. To je ta gospod, ki je ob požaru Notre Dama poklonil 224 mio. dolarjev za njegovo obnovo. Prvi je še vedno t.i. gospod Amazon. Bravo!
In ko tako berem številke, se mi kar suče od tistih nul, o katerih navadni zemljani lahko le sanjamo. No, saj res, kako pa bi bilo če bi vsi imeli vse? Pogledam na fotografije obrazov včeraj fotografiranih oseb v mestu Lautoka in se sprašujem, kaj bi naredili le-ti, če bi imeli več denarja, kot ga imajo. Verjetno bi bili bolj srečni, čeprav »pametni« vedno pišejo in pravijo, da denar ne prinaša sreče in ne zadovoljstva. Ker nisem vedel kdo je ta B. Arnault, ga poiščem na internetu in na vsaki fotografiji se smeji. Očitno je možakar zadovoljen. Torej je to znak, da mu je denar narisal nasmeh na obraz in je srečen. Tudi njegova žena je, saj nima potrebe kupovati torbic in oblačil Luisa Vuittona, Christiana Diorja ali razmišljati, če si lahko privošči najboljši parfum znamke Givenchy. Vsak večer brez zadržkov nazdravita s penino Dom Perignon, saj je omenjeni gospod med drugimi, lastnik tudi vseh teh naštetih prestižnih znamk. In če se vrnem nazaj na obraze s Fidžija, bi na vsakem od njih lahko prebral, da živijo skromno, da so njihova domovanja več ali manj borna in na koncu koncev, sklepam, da imajo premalo denarja. Na avtobusni postaji vidiš največ od tega. In če bi znal brati obraze, bi lahko prepoznal osebnost vsake osebe, katere bi videl. Menda oblika čela pove veliko o inteligenci posameznika. Fidžijci so menda izvzeti od tega, saj imajo vsi več ali manj visoka čela. Mene bolj zanimajo ustnice, ki govorijo o senzualnosti osebe, sploh ženske. Hmmm, ko pogledam ustnice domorodkinj s Fidžija, potem o tem zadnjem ni kaj dosti napisati, kajti vse imajo močnejše ustnice, kot da bi bile še malo prej pri kirurgu Fabianiju na dodajanju botoxa. Torej tudi ta teorija odpade. Vseeno so mi nekatere fotografije všeč in te bom delil z vami. Preprosti ljudje z majhnimi potrebami, pri katerih se je znanost pač zmotila.
Ker je lep dan, tega izkoristim za nekaj dela po barki, nato pa grem s petimi kanistri do bencinske črpalke, kjer natočim gorivo. Tukaj v marini je gorivo malo dražje kot je na bencinskih črpalkah, kjer le-tega točijo v vozila. A cena še vedno ne presega 0,78€ po litru dizla. Veliko ceneje je kot v Sloveniji in še ceneje kot v hrvaških marinah. »Life in Paradise is beautiful!« Prinesem 108 litrov goriva na barko in kanistre zložim v bokaporte (skladišče za rezervno gorivo v kokpitu). Nato me sosed Tim povabi na eno hladno pivo, ker sem menda tako »zelo garal«. Hahaha, dober je ta Tim. Po moje mu je bolj dolgčas, ker je trenutno sam. Pravim mu, da pridem, a grem najprej še na en sprehod, potem pa pod tuš in če želi naj gre z mano. Zamahne z roko in pravi, da to ni za njega, ker ga potem bolijo noge.
Opravim dolg sprehod po železniški progi za sladkorni trs in z enega samotnega drevesa »narabutam« šest še zelenih papaj. Ko se vrnem se stuširam in grem na sosednjo Elanko k Timu na en čvek. Možakar pluje z novo E4 in pravi, da je zadovoljen z njo. Pogovarjava se o marsičemu, a kmalu je čas za večerjo, saj je zunaj že trda tema. Pri nas pade mrak že nekaj minut čez šesto uro zvečer. Po večerji se odločim, da izpolnim nekaj obrazcev (12 strani!), katere bom kmalu potreboval za odjavo iz Fidžija. Pozno zvečer še pogledam pol nezanimivega filma in odidem spat.
