Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Zjutraj po izpiti kavi, se odpravim v trgovino in kupim kruh. Pravzaprav ga redko kupujem, ker ga res redko jem. Zakaj? Zato, ker tukaj več ali manj prodajajo nekakšen puhast kruh, toast, ki pa ni niti približno dober. Zato ga tudi ne kupujem, razen, kadar najdem kakšen mešan kruh v boljšem supermarketu. No danes mi je zadišal moj domači tunin namaz, a še prej potrebujem kruh. V marini imajo vsaj to v redu, ker vedo, da vsi ne jemo toast kruha. In ga najdem. Svež, bel, puhast, dišeč, vabljiv in redilen. Po mojem skromnem mnenju, ko pride v želodec, le-ta takoj postane sovražni element mojega telesa. Čep in lepilo hkrati.
Ko se vrnem nazaj na barko, naredim še domači namaz iz tune, zmiksane čebule in česna, začimb in masla. Narežem dva kosa kruha, si namažem nanj namaz in uživam v zajtrku. No, kasneje se zavem, da je to tako dobro, da zmažem še dva kosa in si moram v možganih narediti blokado, da zdaj je pa res dovolj.
Tako, sit sem, zdaj pa delo. Porabiti moram nekaj energije. Spet se lotim dingija, lepim, čaram, spet lepim in prelepim fliko čez fliko. Morda je zdaj za odtenek bolje kot je bilo včeraj oz. pred tem. Nimam več kaj delati, moram ga pustiti nekaj ur na miru. Potem grem na sprehod. Pot me zanese do prvega resorta in stopim vanj. Tokrat me nihče ne ustavi in… Upsss. Ustavi me, saj do mene pride prijazen moški, zaželi mi dobrodošlico v njihovem resortu, poda mi roko in me vpraša, če sem prispel danes ali včeraj. Preslišim vprašanje in mu odgovorim z vprašanjem, kako se on tukaj počuti? Nadaljujeva pogovor, a ga kmalu pokliče ena uslužbenka, tako ostanem sam. Jaz se še sprehodim do plaže, naredim nekaj fotografij in se obregnem ob edino sprehajalko na plaži. Vrnem se nazaj na glavno cesto, naredim še kratek sprehod mimo glavne plinarne na otoku in že sem na barki.
Opoldne me boli glava, očitno zaradi tega, ker sem premalo spil tekočine, na soncu pa sem se ves čas sprehajal brez kape. Tega po navadi ne počnem, zato me res čudi, kako to, da sem to naredil danes. Ostanem nekaj časa v barki, potem pa se popoldne ob kavi pogovarjam s sosedom. Pove mi, da sta prišla iz Karibov, kjer sta kupila barko. On je Francoz, ona pa avtohtona gospodična s Karibov. Priznati moram, da je pravo mlado in prijetno simpatično bitje, katero ima večji nasmeh, kot je sama velika, saj meri po moji oceni, tako čez palec le slabih 150 cm. Mlada sta, on kakšno leto starejši od mojega sina, ona pet let mlajša od njega. Kasneje se poslovimo, ona dva gresta v pralnico, da opereta perilo, jaz pa imam delo z umazano džezvo in skodelico za kavo. Torej, vsi peremo.
Pozno popoldne pogledam in preverim dingija, tuba spet spušča, sicer je malo bolj polna kot po navadi. Žalosten spoznam, da ta kos kitajske plastike zmaguje nad mano. A mu zažugam in povem, da še ni vsega konec.
Na internetu pregledujem kaj piše Carinska Uprava Nove Zelandije za vstop manjših plovil na njihovo ozemlje. Izpolniti bom moral nekaj obrazcev in jim pred prihodom poslati po elektronski pošti. No tega sem že navajen, kakor tudi napisanega o sveži hrani, mesu, medu, zelenjavi in sadju. Bom že gledal, da tega ne bom imel v večjih količinah pred prihodom v NZ. Kazni so velike in nimam namena, da bi jih še plačeval.
Zvečer je bila v bližnji restavraciji akcija »pica po polovični ceni«. Seveda sem odšel s kolegi tja, zato danes ne bom kuhal večerje na svoji barki. Še dobro da sem jo dočakal in pojedel, kajti gneča je bila res velika. A se je izplačalo, kajti bila je res dobra.
