Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži
Včeraj je zunaj otoka pihalo tako močno, da se je še tukaj, kjer sem zaščiten od vetra čutilo pozibavanje od valovanja. Tudi veter je naredil svoje in ko je prišel tisti res močan sunek, se je barka nekontrolirano popeljala izven svojega normalnega položaja, od zategovanja je zaškripala in zaječala. Piha še danes, zato mi niti na kraj pameti ne pride, da bi zapustil to varno zavetje.
Pozno sinoči se mi je zgodil tisti samo-pogovorni večer, ko človek v sebi sprejema neke odločitve, se sprašuje in si odgovarja. Včasih so ti odgovori res čudni in jih ne želiš sprejeti, čeprav veš, da so edini razumni. Moja letošnja jadralna sezona je bila res malo drugačna od prejšnjih. Če bi mi kdo rekel, da se bo to zgodilo, kar se je, potem bi se mu nasmejal in zamahnil z roko. A se je, predolgo ostajam na enem mestu. To ni v moji navadi in ne v mojem prvotnem planu. Prav je, da ne plujem s hitrostjo svetlobe mimo vseh teh lepih otokov, katere verjetno nikoli več ne bom videl. A po drugi strani, sem se na ravno teh, zadržal več kot sem si to želel. Morda je temu krivo tudi to, da je na celem Pacifiku to edino otočje, kjer so cene zmerne in je vse dosegljivo tudi z malim budžetom. Prihaja sezona ciklonov in zato je prišlo do spremembe plana. Namesto višje proti domu, se bom spustil v drugo smer, v divje vode Tihega oceana, do 1.100 NM oddaljene Nove Zelandije. To je samo 9 ali 10 dni non-stop jadranja. Samo 15°C je tam in dnevi so zdaj tam brez toplega sonca. Dolgih rokavov in dolgih hlač sploh nimam, imam le nekaj jadralnih poletnih oblačil. Popolno nasprotje tropov, popolno nasprotje začrtane poti. Torej odločitev je padla, Nova Zelandija. Trenutno vreme okoli nas je pestro. Zunaj piha in valovi po napovedih dosegajo skoraj 4 metre. Okoli Nove Zelandije so valovi veliko višji in dosegajo 8 metrov in več. Hmmm, veliko preveč za že utrujen Indigo. Ko se vreme umiri in ko padejo valovi vsaj za polovico bo čas, da se podam na pot, pot proti mrzlemu jugu. A tudi to bo… kmalu.
Zjutraj ostajam pri sinočnji odločitvi in delam vse, da uresničim ta drugi cilj. Nekako sem edino nezadovoljen sam s sabo, da ne morem popraviti dingija vsaj za toliko, da bi zdržal še ta čas pred odhodom na Novo Zelandijo. Sem mar kapituliral?
Nato moram v trgovino, saj nimam riža. Zadnjič sem ga moral vreči v smeti. Marina sicer ima svojo trgovino, a vem, da je dražja od tiste v vasi. In res, prav sem imel. Prodajajo italijanski riž, po moje se ob pogledu nanj sam skuha in od nekod se mora pričarati še omaka. En sam kilogram stane namreč celih 10,20€! Odhitim iz »zlatarne« in se napotim v vas k domorodcem. Ni daleč, zato je to prijeten sprehod. Moti me le promet, saj moram hoditi ob glavni cesti, ki je precej prometna. V trgovini ni nikogar, tudi police so le delno napolnjene. Možakar mi prinese kilogram vietnamskega riža, datum uporabe je v redu in plačam mu 0,82€. Torej bi lahko tukaj kupil 12 kg vietnamskega riža, za 1 kg italijanskega riža v marini, ki je verjetno prišel iz Kitajske, Balija ali Vietnama. Na obcestni stojnici kupim še dve papaji, ki tehtata 2,4 kg, vse za vrednost dveh žvečilnih gumijev v eni od slovenskih trgovin.
Pozno popoldne še operem barko in spet se sveti, kljub svoji polnoletnosti. Sam sebi rečem, da sem priden, a sam sebe ne morem povabiti na pivo, katerega sem si danes definitivno zaslužil. Pa drugič Jasmin, a ne?
