Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži

Večer je, pravzaprav grem že krepko proti polnoči in ko pišem te vrstice razmišljam, kaj se je danes pravzaprav zgodilo posebnega. Nič! En dan, kjer sem nekaj naredil, a se spet nič ne pozna. 

Dopoldan sem se posvetil motorju, olju, preverjanju vseh cevi in objemk, nato pa sem se lotil točenja goriva. Le-to imam v boksih v kokpitu v plastičnih 20-litrskih kanistrih in iz njih prelijem 60 litrov, ki mi primanjkuje v tanku. Zdaj imam poln tank, nekaj kanistrov pa praznih in še ta teden jih bo potrebno spet napolniti. Vsaj 120 litrov moram imeti rezervnega goriva, poleg polnega tanka. 

Kasneje še enkrat preverim avtopilota in vse kaže, da dela normalno, a to bom lahko videl za 100% šele, ko bom nekje zunaj na širnem oceanu.

Popoldan se odločim, da izpolnim in pošljem dokumentacijo za prihod v Novo Zelandijo, v Wordu vse izpolnjujem, pišem in se čudim, kaj vse jih zanima. Nepotrebna vprašanja, nepotrebne listine. Pravzaprav je zame tudi nepotrebno plačilo taks, ki jim jih moram plačati že danes. Na koncu le izpolnim vse kar moram, tudi plačilo gre lepo skozi in zdaj moram čakati 72 ur, da mi javijo oz. odobrijo ali pa celo zavrnejo prihod v Novo Zelandijo. Kaj čem, takšni so postopki, takšna so pravila. Za vse in tudi zame.

Pozno popoldne pride kolega z Isis II po mene in mu grem pomagati nekaj prestaviti na njegovi barki. Po končanem delu, spijeva še kavo in potem se vrnem na Indigo, ter si začnem pripravljati večerjo. Še enkrat se izkaže moj aparat za vakumiranje kot zelo dober način shranjevanja mesa. Meso je po nekaj dneh še vedno rdeče, lepe barve in  brez neprijetnega vonja. Ne morem napisati, da je sveže, kajti to vem da ni. Ko je večerja gotova, se lepo najem, potem pa se odpravim s kolegi v bar popiti eno pivo, ki ga spijem v prijetnem vzdušju. 

Za danes je dovolj, zdaj še sledi tuš in spanje, jutri pa je nov dan.