Maj – 2018

31.05.2018, Hiva Oa, F.P

Pa smo v zadnjem dnevu meseca Maja, meseca v katerem se je kar nekaj dogajalo. Ostal mi bo zapisan kot mesec dooooolge plovbe po delu Tihega oceana, mesec ko sem prišel do prvih otokov Francoske Polinezije, itd.

Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo in roko na srce sem prvič res zadovoljen z opranim perilom. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 PF, kar je cca 31,80 €.

Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tam kjer pač mora biti, sem ga še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice, itd v PVC zabojih s pokrovom, zdaj pa sem dal še nekatere stvari v vrečke. Vlaga se na perilu še prehitro pozna.

Kasneje sem šel v mesto in sama od sebe mi ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela tiaro za desnim ušesom, kar pomeni da je prosta, da išče moža ali fanta. No fantje, ženske se same ponujajo na otoku sreče in to z dobrim avtom, samo pogledati je treba kje stoji tiara (roža).

V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim za nekaj P.Frankov sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, pomaranče,…. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček, ter skočim še na internet, da vidim kaj se novega dogaja v podalpski deželici.

Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik in ustavi mi prijazen domačin s katerim se vpletem v pogovor. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih in odhajajo na delo na razne atole, na Tahiti, ter na druge otoke. Tukaj na otoku je cca  3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje kako se potem poročajo pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Dobra je ta! Pravim mu, da se zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta. Ste vedeli da so še v prejšnjem stoletju na tem otoku živeli kanibali?

Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu boxa v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica in sedaj je vse funkcionira kot mora. Nato po današnjem zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in poglej ga zlomka, spet je večer, kot vsak dan.

Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še nedokončana zgodba eNavtike,… potem pa še nekaj novega za enega novega naročnika. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.

30.05.2018, Hiva Oa, F.P

Danes bo blog na spletni strani očitno bolj pozen, a kaj naj, če se dogaja?

Že zjutraj je v naš zaliv priplula večja dostavna in oskrbovalna  ladja, ki pride na 14 dni in pripelje naročeno blago za trgovine, gostince, gradbince in seveda za ostale prebivalce otoka. Cel dan se je z ladje raztovarjalo, kamioni pa so vozili blago po cestah otoka.

Dopoldan sem bil spet delaven in sem očistil še desno stran barke nad vodo, kot se reče v nulo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari in potem sem poiskal wifi ter si v bifeju naročil malo pivo. Želel sem poslati na You tube tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem če ni moj IridiumGo hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.

Zvečer sva s kapetanom SY  Cajusito odšla na BBQ party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je inpresioniral kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so preko dveh kitar in enega bobna igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega uberem in ga prinesem na barko.

Zdaj napišem blog in vam zaželim še lahko noč!

 

29.05.2018, Hiva Oa, F.P

Ker sem šel sinoči prej v posteljo, sem danes zjutraj zato še malo poležal, da se izravna moja kvota spanja. Po kavi sem odpeljal vrečo z umazanim perilom do gospe s katero sem se dogovoril, da mi bo oprala perilo, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim če je dizel že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.

Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov, vzel še voziček in odšel v nabavo po meni manjkajoče gorivo, dizel. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, zapeljem cca 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke… in tako ponovim ves postopek 5 krat. Po treh urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kansitra za vodo, ki sem si ju sposodil s sosednje barke in grem še 4 krat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem.

Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča da so prišli, saj ne vem če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato sem še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga pral včeraj na roke.

Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in jutri moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15 kilogramska aluminijasta jeklenka s plinom vred kar poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga.

 

28.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Danes je prvi delovni dan v tednu in verjeli ali ne, sem si sinoči pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride ena gospa, ki obvladuje vse kar popotniki potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem plin in počasi bom potreboval tudi gorivo.

Ker pa sem se sinoči preveč najedel, sem spal komaj do petih zjutraj, ker sem imel preveč napet trebuh. No sem si skuhal kavo, kasneje sem še zajtrkoval, zato tudi budilke nisem potreboval. Na kopnem srečam to famozno žensko in se dogovoriva za pranje. Jutri pravi da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. OK, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 PF ali 2,51 €/kg.  Če je vse drago ne vem zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več po kg. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah in bo treba odpluti na Nuko Hivo, tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po Tax free ceni, a dokument stane 156.000 PF. Halooo, saj nimam tankerja, da se mi to splača. Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko, ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je potrebno vso gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske do dingija in nato še na barko. Danes z dizlom ne bo nič, ker ga je zmanjkalo, jutri ga menda pripeljejo.

Popoldan odstranim s palube rešilni splav, saj sta mi dve rinki na nosilcih spustil rjo, kajti očitno nista bili pravilno galvanizirani in sta zarjaveli, rjava pa je posledično tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox rinke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s Coca Colo. Jutri pričakujem čudež…

Zvečer sem še povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spati, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.

 

27.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

Nedeljsko jutro… in že zjutraj se je pričelo sončno in lepo vreme. Čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna.

Takoj po popiti kavi, okoli 9,30 ure sem odšel v mesto, saj je nedelja in želel sem videti kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me iz sosednjega hriba pozdravi glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil iz velikega BBQ, ob katerem je bilo kar nekaj moških in ob tej uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da jih šteje 72 let in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vse povsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa in pred njim sedita dva domačina in igrata na tukajšnje instrumente in čudovito pojeta avtohtone pesmi. Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem ker sem videl da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim fotko ali dve še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo Gendarmerie, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok in me vpraša kako mi je otok všeč, mi svetuje kaj je potrebno še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, morda se povzpeti na hrib do letališča, itd.

V tem lepem in sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hodit ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 Pol. Fra. ali 23 eur!

Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu in tako mi je minil še en dan na Hiva Oa. Za jutri imam že plane in morda ta teden odplujem drugam, saj so Markezi tudi na drugih otokih lepi.

 

26.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je vilo skozi ves dan. In danes sem šele izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime, oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična.

Dopoldan sem počistil kar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan SY Cajucito, saj kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega pač pridem jaz na njegovo barko. Vmes sem si še pisal s SY Zana in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno na poti proti Markezom.

Po obisku sem povabil kapetana in njegovo posadko na svojo barko na večerne druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe kapetana smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, z belušmi in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Lepo smo se povečerjali, se družili, spili kozarec ali dva in potem so mi še zapeli Happy Birthday pesem, ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida, ki sem jo prejel v trajen spomin. Ja, danes sem praznoval svoj rojstni dan.

Po večernem druženju sem odšel na barko, zdaj napišem še blog in počasi tudi jaz odidem v meževo deželo. Jutri je nedelja in baje se v nedeljo ne sme delati, a že najdem zamenjavo za delo.

Zahvaljujem se za številna voščila preko sporočila in emaila, res prijetno presenečenje, pa čeprav sem dosegljiv samo na satelitskem telefonu in emailu. Hvala ker ste!

 

25.05.2018, Hiva Oa, F.P. 

25. Maj. Včasih smo temu dnevu rekli Dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji smo zvečer na TV gledali še zadnji del vsakoletne serije: Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti,… zdaj pa bi lahko zavrteli še tisto drugo stran serije – Še pomnite tovariši….

Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname, z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet doma. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in na sploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko.

Zdaj je sigurno, da bom plovbo nadaljeval sam. Sam sem tudi odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, banana, pomelo, mango,… zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage, kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – Pick up tracki, itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90% žensk ki jih videvam, v laseh ali za ušesom rožo, tiaro.

Ko sem se vrnil na barko sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole, preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je display potreben zamenjave, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.

Slika spodaj – zaliv in sidrišče

 

24.05.2018, Hiva Oa, F.P.

Mirna noč na sidru, nato pa jutranji rituali, ki so že kot vam, tudi meni počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, ki je šel v raziskovanje mesta, saj je še samo danes tukaj, jutri pa odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej sem očistil do konca še svojo spalnico, nato sem se lotil predala v kateri imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo, zato sem enako kot s priborom naredil tudi s posodo. Ko je bilo vse opravljeno je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.

Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je kar je. Starega vržem stran, ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas ko se je voda sama delala sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor očistil na grobo, jaz pa bom svojo stran očistil na fino in potem se še jutri lotim druge strani in jo sfinaliziram, da bo Indigo spet lep in svetleč. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom naredil sam. Po končanem  tri urnem delu sem bil vesel osupljivega rezultata.

Po opravljenem čiščenju in narejeni vodi, sem se lotil popravila nekaterih drobnih zadev kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjal sem nekatere zaščitne gume, itd,… nato pa sem se stuširal in šel na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dve urni debati in obnavljanjem angleščine, sem Irca zapustil in odšel sem na svojo barko, kjer sem si naredil dobro kosilo, nato pa sem se lotil še peke kruha.

Zvečer sva povabljena še enkrat na SY Cajucito na pivo in kašen čvek s celo tričlansko mednarodno posadko (Irec, Francoz in Švedinja), saj sta zadnja dva bila tudi v mestu.

Dan se bo zaključil tako v prijetnem vzdušju in kasneje še spanju.

P.S.- Včeraj se mi je naredil lapsus in sem napisal da smo deset ur in pol narazen, pravilno je enajst ur in pol. Sorči 😁

 

23.05.2018, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Saj veste kako to gre, ko sidraš po dolgem času v zalivu z mnogo bark, ki so vse več ali manj preplule ocean in ko pluješ mimo njih te vsi pozdravljajo kot zmagovalca, čeprav so tudi oni enkrat zmagali.

Po sidranju sva si z Gregorjem privoščila malico in kozarec penine. Kar nekaj časa sva sedela in se pogovarjala, kot da se že dolgo nisva videla. Nato malo zaspala in zvečer sva uredila najnujnejše stvari na barki. Po večernem spanju sva se prebudila v nov dan, ki ga spremlja petje petelinov, hrup z drugih bark, gradbišča ob obali kjer delajo valobran in pomole,…

Kasneje je prišla na barko posadka iz SY Cajucita in smo malo proslavili njihov jutranji prihod iz Galapagosa na Hiva Oa, potem pa smo skupaj odšli v mesto, da smo opravili formalnosti okoli prijave pri tukajšnjih oblasteh. Sledil je še obisk v trgovini in seveda smo vsi skupaj odšli še na obvezno Hinano pivo.

Dan je hitro minil, jutri je nov dan in nova doživetja.

Blog bo prihajal morda bolj pozno zaradi tega ker smo narazen 10 ur in pol. No te pol ure tudi meni ne gre v glavo, a tako pač je. Ko je pri vas jutro je tukaj noč pred spanjem.

 

22.05.2018, Hiva Oa, Markeško otočje,  Francoska Polinezija

Kopnooooooo!

Indigo je na sidru, na sidrišču otoka Hiva Oa. Priplula sva v jutranjih urah, zdrava in dobro razpoložena. Pričakal naju je vulkanski otok, poraščen in visok, v vseh barvah in odtenkih zelene in črne. Občutek je krasen. Ker je barka ves čas pospravljena in več ali manj od znotraj čista, ne bova imela veliko začetnega dela, zato bova vzela ohlajeno steklenico penine iz hladilnika in jo odprla in nazdravila uspešni in srečni plovbi do FP.

Še nekaj podatkov:

  • 4204 NM sva preplula čez Tihi ocean
  • 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do Hiva Oa
  • 30 dni ali 2932 NM neprekinjenega jadranja, saj sva imela še samo cca
    50 litrov goriva
  • 5817 NM preplutih v III. etapi od Martinika (Karibi) do Hiva Oa Francoska Polinezija
  • 3114 NM preplutih v I. etapi od Poreča do Las Palmasa, Grand Canaria Kanarski otoki
  • 3779 NM preplutih v II. Etapi od Las Palmasa preko Atlantskega oceana do Martinika, Karibi
  • 6000 NM še do konca III. etape, Avstralija
  • In še zanimivost… s sabo voziva 7 polnih vrečk smeti! (vem da o tem dejstvu nihče ne razmišlja!) V morje sva metala le organske odpadke!

Spremljajte me še naprej na www.jasminjadranje.si saj se blog nadaljuje.

Pišete pa mi lahko še vedno na oba e-maila!

Hvala vam!

Lep pozdrav, Jasmin & Gregor

 

21.05.2018, Tihi ocean,  41. dan 

41 dan, zadnji dan na Tihem oceanu. Pravzaprav na tem oceanu ostanem še kar dolgo, saj je na njem veliko čudovitih otokov, ki se nahajajo na moji poti. Se je pa pričel zadnji dan prečenja oceana med Panamo in Francosko Polinezijo. Ko se ozrem nazaj, bilo je že zdavnaj, ko sem zadnjič stopal po trdnih tleh, ko sem bil še na kopnem v Panami. Kar malo mi je žal, da se končuje ta več dnevna plovba, ki je bila zame nekaj novega, saj sem prvič imel ob sebi člana posadke, kolega Gregorja.  Samotar, ki plujem sam se težko prilagajam in verjamem, da se je tudi meni težko prilagoditi. A pokazalo se je, da sva se z Gregorjem čudovito ujela in kar žal mi je, da bo Gregor zapustil mojo barko in odletel domov v Slovenijo. V sebi bo odnesel lepo preizkušnjo ter uresničeno željo za okroglo obletnico, »Moj ocean«, ki si ga je tako močno želel prepluti. Vesel sem, da sem mu lahko izpolnil to željo in da so se mu uresničile sanje. Jaz ostajam tu in nadaljujem pot, kako pa drugače kot sam, saj sem tako navajen. Morda se mi na moji poti okoli sveta še kdo pridruži, kdo od jadralcev, ki ga ni strah zemljepisnih širin, ne dolžin in ne več tisoč metrskih globin.

Čeprav je bila ta plovba počasna zaradi vedno večje obraščenosti barke (ne pozabimo, da je bil barka dva dni pred vstopom v Panamski prekop očiščena s strani potapljačev in da so mi menjali cinke), kakor tudi zaradi brezvetrja, zaradi vseh drugih akterjev, ki so bili deležni te plovbe. Lahko le rečem, da je le-ta potekala sorazmerno dobro in da sem zadovoljen z njo. Malo nas je, ki smo prepluli več kot 4000 navtičnih milj v enem kosu, pluli več kot 40 dni in noči skupaj. Za takšne dneve je potrebna dobra logistika, ter dobra psiha.

Pravzaprav sem srečen, da je z barko vse dobro, ter da sva oba člana posadke cela in zdrava. Največ je pripomogel »tretji član posadke«, neumorni avtopilot, ki je kljub temu, da mi je zadal mnogo preglavic, le zmogel ostati na krmilu do konca.  Šele zdaj je v pravi in najboljši kondiciji. Veliko je pomagala tudi kakšna topla in srčna beseda znancev in prijateljev, kakšen nasvet v prejetem e-mailu, katerih sem dobil res veliko, sploh od meni do sedaj ne poznanih ljudi. Hvala vam! Veliko mi pomeni, da sem lahko računal na Sebastjana, ki je vsak dan objavljal tekst za blog, fotko in lokacijo, da ste bili vedno na tekočem, kje se nahaja Indigo in kaj se na njem dogaja. Vedno sem se lahko obrnil na Damjana, Mitjo in Iztoka, ko sem potreboval strokovno ali tehnično pomoč, kakor tudi na Eda, ki je še vedno dežurni vremenar. Hvala tudi drugim, katerih nisem potreboval, a so kot zdravniška in druge ekipe vedno ostali pripravljeni in on-line. In ne nazadnje hvala vsem sponzorjem in donatorjem, da smo s skupnimi močmi postavili ta del projekta do realizacije! Hvala vsem vam, ki me berete in me spremljate na blogu, številke so presegle  pričakovanja.

Danes zjutraj je ostalo še malo manj kot 100 milj do kopnega, do otoka Hiva Oa. Torej lahko upravičeno postavim steklenico penine v hladilnik, da bo primerno ohlajena, po končanem sidranju na omenjenem otoku.

 

20.05.2018, Tihi ocean,  40. dan 

Ura je bila 7:31 zjutraj. Začel se je famozni  štirideseti dan na Tihem oceanu. Torej 39 dni je že Indigo na morju in reže valove Pacifika, kot reže plug še v nezorano njivo. Danes samo nekaj minut kasneje je Indigo zaplul v novo tisočico preplutih milj. 4000 milj je že za njegovo krmo! Wauuu… In danes lahko skoraj zagotovo rečem, pojutrišnjem sva z Gregorjem na kopnem. Lahko si zamislim prizor enega od mnogih filmov, ko mornar sedi na jamboru in ko zagleda kopno, ko se uščipne in je slika še vedno ista, torej ne halucinira, zavpije: »Kopnoooooo!!!« Res mora biti čudovit občutek, čeprav iskreno povem, da me ta in takšna plovba zadnjih treh dni sploh ne moti. Moj vnuk bi mi rekel: »Dedi, 2x še spim pa gremo na morje!« Jaz bi mu rekel drugače, da še 2x spim na neskončnem Pacifiku in nato sidram na otoku Hiva Oa. Ahhh ti Francoska Polinezija kako si daleč. Ni čudno, da se tukaj začne najlepši del sveta in vsak od morjeplovcev ki je že obiskal te otoke je rekel, da so to rajski otoki ter najlepši na plovbi okoli sveta.

Na barki danes ni bilo kaj početi, vse je tako kot mora biti in ker je nedelja se tudi midva počutiva nedeljsko. Sonce je na nebu, ki žari kot žareča krogla. Nad kokpit sva raztegnila tendo, saj bi bila drugače rdeča kot kuhana raka. Še vedno je v senci 29 stopinj Celzija. Veter je spremenljiv, a še vedno dovolj ugoden za plutje proti začasnemu cilju. Nad barko se je pravkar prikazal bel galeb, ki kroži nad barko, kot bi jo želel pozdraviti v temu delu sveta. Nato odide dalje in vsi nadaljujemo svojo pot.

 

19.05.2018, Tihi ocean,  39. dan

Po prijetni in za čuda topli noči, ter pasatom, ki je končno napolnil jadra Indiga, je prišlo jutro. Sicer malo oblačno, z nekaj kapljami dežja, ter s konstantnim vetrom do 12 vozlov. Barka je z vetrom poletela in s premcem rezala valove, ki so se znašli pred njo. Morje je pršilo in kapljice so od časa do časa priletele v kokpit, včasih pa se je kakšen večji val razlil tudi po barki.

Zato pa je bil čudovit pogled na merilce vetra in hitrosti, kakor tudi na preplute milje. Važno je, da se je Indigo premaknil s točke brezvetrja, kjer sva obstala tri dni. Zdaj kaže na bolje in zdaj že optimistično ugibava, kdaj bova na cilju. Okoli poldneva se je pokazalo sonce in tudi plovba tako postane bolj prijazna. Morda me po treh dneh mirovanja spet zmoti iskanje ravnotežja med hojo po barki, saj so valovi večji, barka pa se ziblje na vse strani. Najtežje je kuhati, pa naj bo to kava ali priprava kosila. Ni kaj, spet se moram navaditi na to. Danes je bilo spet nekaj problemov s pridobivanjem elektrike in ugotovil sem, da je dokončno spustil dušo regulator za vetrni generator, ki očitno že kliče po novem.

Do večera se veter ni spremenil in močno upam, da tako ostane še naprej. Prišla je tudi temna noč in danes zvečer ni bilo potrebno pospravljati palic za ribolov, saj danes nisem niti namočil trnka v morje. Le zakaj bi ga, saj imava mesa tune v izobilju. Za pozno kosilo sva si pripravila čudovite kose tune s prilogo in solato, vse skupaj pa sva zalila s cabernetom.

 

18.05.2018, Tihi ocean,  38. dan

Tretji dan brezvetrja na oceanu.

A danes naj bi bilo drugače, vsaj proti večeru, ko naj bi zapihal močnejši pasat. A vendar sem veter začutil že prej, saj je nekje ob 15. uri prvič napolnil plapolajoča jadra. Sicer je bil še nesramno sramežljiv, ni si upal pokazati kaj mi bo danes namenil. No čez eno uro je že spodobno pihljalo in barka je dobila prve slabe 4 vozle na hitrosti, nato več, pa več in… in potem je ena od dveh ribiških palic sprožila znak odvijanja laksa in laks se je odvijal kot nor. Poletim k palici in zategnem zavoro, povlečem. Palica se upogne, a se ne zlomi. Odvito imam skoraj 300 metrov laksa in zdaj vem da je to lahko le tuna ali mečarica. Čakam, če skoči iz vode bo to mečarica, če pa gre v globino, bo tuna. Upira se, vlečem in vlečem. Utrujam jaz njo, utruja ona mene. Vsake toliko časa si spočijem in otresem roko. Spet potegnem, spustim, navijam. Ne vem koliko krat sem to že danes naredil. Palica je ukrivljena in samo čakam da poči. Gregor snema to borbo med ribo in mano. Potem vidim, da ne bo lahka, mislim, da je ne bom potegnil na barko, kajti prej bo počil laks ali pri vozlu na vabi. Nimam upanja da bo to uspešen ulov. Spet vlečem in takrat se začne odvijati leva palica. Zavpijem Gregorju, naj jo prevzame. Tudi on ima enake probleme kot jaz, le da je ta palica in rola močnejša. Počasi se riba utruja in jo vlečem, a ona gre vse bolj globoko. Tuna je, pravim… Nato jo čez nekaj dolgih minut potegnem v kokpit. Kot pravi Gregor, kot bi v kokpit vrgel veliko poleno. Bila je tuna. Gregor še vleče svojo, jaz pa svojo počasi rešujem muk. Kokpit je krvav kot da imava koline. Gregor privleče še svojo tuno do barke, potem jo jaz potegnem v kokpit. Tudi njo rešim muk in ji spustim kri pod stransko plavutjo. Ne moreva se nagledati današnjega ulova. Stehtava ribi in obe skupaj tehtata nekaj čez 14 kg. Wauuu… Nareževa meso, narediva karpačo, nato pa se začne shranjevanje mesa, ki ga res ni malo. Nekaj ga spečem še za danšnje res pozno kosilo in oba sva zadovoljna s svežimi dobrotami, ki jih nama ponuja morje.

Jaz sem že ulovil večjo tuno, Gregor pa ima svojo prvo trofejo. Pravzaprav imava trofeji oba, a največja je, da je veter že pihnil čez 10 vozlov in že spodobno plujeva proti cilju. Zdaj kaže da bo vetra do cilja.

Še malo več kot 300 NM …

 

17.05.2018, Tihi ocean,  37. dan

Drugi dan brezvetrja na oceanu. Sedim v kokpitu in razmišljam, čeprav z očmi zrem tam nekam daleč za krmo. Morje je rahlo valovito, tu in tam se najde kakšen val, ki je malo večji in zaguga barko, ta zaguga jadra, spet pa od tega zaplapolajo, udarijo v prazno,… beda.

Trenutno pač »uživam« v tem zavestnem lebdenju in recimo temu, navideznem obvladovanju situacije. A raje bi imel veter, kot da si domišljam, da me ta droben korak stran od popolnega jadranja in izgubljenega vetra ohranja pri miselni prispodobi, da bo jutri bolje. Verjamem v plimovanje sreče, ki mi je večkrat kazala svoj nasmejani obraz. Prav ta sreča me je do sedaj pripeljala v ta veliki črni biser, Tihi ocean. Globoko vdihnem, kot da bi preizkušal prožnost majice, ki jo nosim na sebi in pogledam na ploter. »Bemti, samo 1,8 vozla se premikam!« Pogledam v zastavico, nekje nad mojo glavo, ki plapola v vetrcu. Spustim pogled do merilnika vetra in pogled na prikazovalnik mi skoraj spusti iz ust še eno kletvico. 3,2 vozla vetra piha v krmo. Presežek!

Pogledam v nebo tega megličastega popoldneva, kjer je sonce kot neka razbeljena krogla samevalo na čistem in brezmadežnem nebu. Nikjer oblačka. Sam pri sebi se nasmehnem in se spomnim kako sem kot otrok in mlad fant odrasel v mestu, daleč stran od morja in vetra. Zdaj pa že nekaj časa drsim z Indigom čez vodne prostranosti tega sveta. Slan morski zrak, veter, ki biča obraz, jadra, ki so napeta a se ne strgajo, svoboda,… in predvsem zaupanje v barko. Zdaj pa dobrih 390 milj pred ciljem, po skoraj preplutih 4000 miljah,  spet nova življenjska preizkušnja, ki preizkuša mojo glavo, moj že 37 dan na oceanu, kateremu ni in ni konca.

Še naprej mi oči počivajo s pogledom iz premca na to mirno in prostrano vodo… Jutri je nov dan in jutri bo zapihal veter… Morda pa res…

 

16.05.2018, Tihi ocean,  36. dan 

Cesar je je rekel: »Cesarstvo za tistega, ki mi priskrbi zdravilo…«

Jaz pa bi danes najraje zavpil: »Ves Tihi ocean za tistega, ki mi pripelje 100 litrov nafte ali priskrbi 15 vozlov vetra!«

No, danes ostaja ocean tam kjer je, saj ni moj, goriva tudi nimam, vetra pa je komaj od 4 do 6 vozlov. Indigo pač pluta, skupaj z vetrom in tokom, okoli dva vozla hitrosti. Kaj takšnega pa še ne, niti v sanjah. Vedel sem, da se bo naredila luknja brez vetra, saj tako kažejo Gribi, ampak da bo pa takole… tega pa ne! Takšno in podobno vreme je napovedano vse do petka zvečer, zato močno upam, da se kje najde vsaj kakšna močnejša sapica, ki naju bo pripeljala do cilja.

Popoldan sem se odločil, da skočim v ta več tisoč metrov globok ocean s plavutkami in masko, ter privezan za barko očistim vsaj en del trupa, morda vodno linijo. Ko sem se potopil pod barko me je skoraj kap, trup so zasedli vsaj 10 do 12 cm dolgi morski podvodni teroristi, ter se res prisesali na trup z neko sluzasto in gumijasto vsebino. Ko sem poskušal to odstraniti s ploščkom, sem takoj videl da je to delo za več ur. To se kar tako na hitro ne da, saj je barka obraščena po celem trupu, kobilici, krmilnem listu,… Gregor mi doda moj podvodni fotkič in fotografiram, a tudi fotke niso ne vem kako dobre. Torej do Markezov plujem v bolj zimskem profilu, kar se tiče podvozja Indiga!

Dan brez vetra in nekaj valov mi mine v delu. Najprej naredim nekaj pitne vode, nato pa zamesim kruh, ter ga kasneje spečem. Kosilo sem tudi pripravil zelo okusno, namesto zeljne solate, ki je pač ni več, jeva rdečo peso iz konzerve, katero sem dobro pripravil in začinil, tako da je vsak dan zmanjka, če tudi nisva ljubitelja te rdeče rastlinice. Na oceanu po toliko dneh pač nisi več izbirčen in ti je na koncu vse zelo dobro.

V noč odhaja Indigo z ropotom jader in guganjem, saj nekaj vala vseeno je… vetra pa niti za vzorec.

 

15.05.2018, Tihi ocean,  35. dan 

Pa se je zjutraj končal 34. dan in začel 35. dan plovbe čez Pacifik… Velik je ta ocean, ni kaj in poleg tega da je velik je zelo spremenljiv. Enkrat je na njemu velik val z vetrom, spet drugič je manj vetra in manj vala… Saj ne vem kaj bi si mislil? Ko sem Decembra in Januarja spremljal vreme, se mi je zdelo, da bo El Ninja poskrbela za močnejše pasate. Pravzaprav je na to z gotovostjo kazalo, saj so bili vsi modeli vremena prav obetavni. No, pa se je zgodilo, da je vetra in vala manj, plovba z obraščeno barko pa je še slabša, počasnejša. Na barko se lepi vse kar plava v vodi, saj je tudi krma, vse do tuša, do koder pljuska voda, vsa obraščena in zelena. Poleg tega se na krmo sesajo nekakšne školjke. Če bi jih bilo vsaj malo več, bi jih lahko naredil na buzaro. (šalim se) Ko sem o tej obraščenosti bral po forumih sem mislil, da se šalijo, zdaj vidim, da je vrag vzel šalo. Ni kaj, na Hiva Oa bo treba v vodo in se dobro lotiti dela, ter očistiti trup Indiga.

Danes je veter popustil in po napovedi bi ga moralo biti več, a komaj da ujamem v jadra kaj več kot 8 vozlov zahodnika. Valovi so nižji, komaj za kakšen meter jih je. Plovba je dolgočasna in po malem stresna, saj je počasna in prav zato je barka na teh malih valovih nemirna. Rezultat tega pa je, da jadra plapolajo in tolčejo kot da bi kočijaž z bičem udaril po zraku. Ni prijetno, a nič ne morem. Verjetno bo to že dolgo plovbo vreme prestavilo še za kakšen dan. Saj nama gre, a te milje počasi tečejo in vedno manj jih puščam za sabo. Še nekaj več kot 500 milj jih je do cilja. V nekih normalnih okoliščinah bi rekel: Mala malica, še 4 dni, tu pa ne vem ali jih bo 5 ali 6.

Je pa to zagato z vremenom polepšal ulov ribe, tokrat res največje, kolikor sem jih ujel, če ne štejem tistih večjih barakud v Karibskem morju.  Tokrat se je ujela »menda« edina živeča riba v Tihem oceanu, … mahi-mahi. Ja kaj pa drugega! A tokrat je bila res velika. Meter dolga riba in vsaj slabih 5 kilogramov težka, mi je delala kar nekaj preglavic, a ker je bila dobro ujeta na trnek, sem jo le uspel privleči v kokpit, ki pa je bil po širini premajhen za njo. Ko sem naredil kar nekaj dnevnih filejev, sem palico pospravil za nekaj časa, saj je mesa dovolj.

Spet je temna noč brez lune in Indigo pluje naprej…

 

14.05.2018, Tihi ocean,  34. dan 

Še en dan med mnogimi na Tihem oceanu. Stanje na barki je  normalno, vetru in morju primerno.

Naš Gregor preseneča sam sebe, čeprav za sebe pravi, da ni knjižni molj in mu nikakor ni dolgčas, saj ves dan teka okoli s fotoaparatom, fotka, piše zapise na roke v modri rokovnik,… Ob večerih pa rad prebere kakšno stran knjige, ki jih premore bogata ladijska knjižnica Indiga. Tokrat si je izbral knjigo z naslovom; Ramzes sin luči. Pa ga vprašam: »Gregor a ti razumeš to knjigo, o čem piše in če sploh veš, kdo so ti ljudje, katere knjiga opisuje?« Seveda mi Gregor pojasni, da vse ve in da on nima problemov z zgodovino. No potem pa mu le povem, da se bo kmalu pisala nova zgodovina, kajti ta stara je zgrajena na trhlih temeljih. Gre pa nova zgodovina nekako takole… Splošno je znano, da so piramide v Gizi visoke, čiste, neporaščene, itd. Splošno je tudi znano, da so našli podobne piramide tudi v Bosni ob mestu Visoko. Le da so te starejše, obrasle, pozelenele in zapuščene. Torej so prve piramide naredili Bosanci in ne Egipčani. Te v Egiptu v Gizi pa so zgradili prav tako Bosanci, oz. Bosanske izbeglice v XII. stoletju pred našim štetjem,  ko so prišle v Egipt z namenom poiskati sonce. (Gregor se smeji kot precepljen). In potem me Gregor vpraša: »In Ramzes je potem Bosanec?« »Ja seveda!« mu odgovorim, to ti je Ramo Zesić (izbjegličko ime Ram-Zes) iz okolice Travnika. (in Gregor spet poka od smeha). No tako, pa sva se učila tudi zgodovino, kajti plovba čez oceane ni samo povuci-potegni jadra…. (vem kaj bo rekel moj sin, če to bere moj vnuk, bo to v šoli povedal, kar je dedi napisal in bom za vse polomije v šoli kriv jaz.) Malo šale mora biti, da je tudi blog drugačen.

In še nekaj… v soboto je imela moja spletna stran in seveda moj blog rekorden obisk. V povprečju je branost tega bloga nad mojimi pričakovanji in spletna stran ima do 340 obiskov na dan. V soboto pa je zaradi tega, ker je nekomu všeč moja spletna stran, moj blog in vse kar počnem, dodal na svoji spletni strani povezavo na mojo spletno stran kot zanimivost. Tako je moja spletna stran v enem samem dnevu dosegla 1132 ogledov! Ufff to pa je številka! Čeprav osebe osebno ne poznam, hvala Posvetu.si

 

13.05.2018, Tihi ocean,  33. dan

Nedelja. Veter je potihnil in piha od 10 do 12 vozlov, temu primerna je tudi hitrost plovbe. Po jutranji kavi vseeno obrnem barko z vetrom, jadra postavim v metulja, ju fiksiram in čeprav plujem malo izven začrtane poti, izkoriščam veter, uporabim val in tok. Malo hitrejše plujem, kot bi po prejšnji nastavitvi jader, ki so bila naravnana v polkrmo. Valovi so malo manjši a razmetani, brez neke forme, kot rad včasih rečem.

Posijalo je sonce in upam, da bodo sončni paneli polnili akumulatorje. Čeprav je sonce, to ni direktno in čez kopico belih oblakov prodirajo sončni žarki, ki niso najbolj uporabni. To se najbolj čuti po zunanji temperaturi, ki pa ni tako močna. Čez dan je nekje 26 do 27 stopinj Celzija, veter pa je bolj hladen kot topel. Zvečer pa te veter, ki ves čas piha v krmo, kar malo ohladi in tudi ozračje pade na 24 stopinj Celzija.

Danes je bil edini dogodek ribičija. Na krmi imam dve palici z različnimi vabami in naenkrat se na eno od palic ujame riba in povleče. Zagrabim palico in vlečem, ob enem pa Gregor vleče drugo vabo na barko, da se mi riba ne zaplete z laksom druge palice. In glej ga zlomka, ko jaz vlečem svojo ribo proti krmi, se na Gregorjevo kar naenkrat zatakne še ena riba in tako vlečeva vsak svojo proti krmi. Žal se 10 m pred krmo, ko se je v vodi nazirala zlato zelena barva mahi-mahija, le ta sname in Gregor na krmo potegne samo vabo. Ni mu bilo vseeno, a po drugi strani sva imela še eno ribo, ki je nisva smela izgubiti. Jaz sem imel tokrat več sreče in na barko potegnem lepega, okoli 70 cm velikega mahi-mahija. Kaj kmalu sem iz njega naredil lepe fileje in že za pozno kosilo sva jedla svežo in sočno ribo. Nekaj jo je ostalo tudi za jutri in pojutrišnjem.

Noč bo očitno mirna in nespremenjena, zato plujeva po nespremenjeni poti in z nespremenjeno obliko jader. Milje pa… Indigo je vedno bližje cilju in pravljična plovba čez Gregorjev ocean se bo kmalu iztekla…

 

12.05.2018, Tihi ocean,  32. dan

Danes je spet eden od tistih posebnih dni. Moram iti malo nazaj, nekaj mesecev, točneje, 19. oktobra 2017, ko sem priletel na Karibski Martinik. Po hurikanski sezoni in delnem pustošenju Marie, sem odjadral čez Karibsko morje do otokov ABC (Aruba, Bonaire, Curcao) in nato čez Kolumbijski bazen do Paname, otokov San Blas, Portobela, Panama kanala, Balboe, Las Perlas otokov, mimo Galapagosa in tega nepreglednega Tihega ocena…. Danes je v tej tretji ruti za Indigom novih 5000 NM! Hja, 5000 milj, ki so bile razburljive, včasih temačne in včasih lepe  s priokusom sladkega, namesto slanega. Ja, to so posebni dnevi, ki štejejo. Upam, da bo Indigo še naprej dobro rezal brazdo Tihega oceana. Tudi tu v tem oceanu je za Indigom že 3389 NM, ki so preplute v vseh teh dnevih brez prestanka…. Dan, noč,.. dan, noč, … sonce, oblačno, dež, veter,….

Sinoči se je veter okrepil in ves čas je pihal z močjo od 17 do 22 vozlov, zjutraj pa se je ob svitu pokazalo temno in oblačno nebo. Zapihal je še močnejši veter s sunki tja do 25 vozlov in valovi so se okrepili in dvignili. Deževalo je kar nekajkrat. Najbolj nenavadno je bilo, ker je pihal pasat z vzhoda, valovi so prišli z JV in tu in tam je kakšen večji val udaril Indigo direktno v bok, torej iz Juga. Kje je tu logika? Včasih prav pomislim iz česa so narejene naše barke, ki jih zvija, lomi, prepogiba in uvija od jamborja do premca, krme in kobilice. Koliko še lahko kljubuje krmilni list v vsej tej količini vode, valovom,… Danes se je izkazalo, da ne dolgo. Kajti vedno bolj in bolj se je spet začel izklapljati avtopilot in ni več zdržal teh visokih valov, valov, ki so se zaletavali z boka, v bok in še kakšen v krmo. Krmilo je delovalo le še za levo pozicijo, v desno ni šlo več. Ko sem dobro premislil, sem zvil vsa jadra in se zapodil v zadnjo komoro barke, kjer je montiran avtopilot. Vedel sem, kje moram iskati in če je z jeklenico za krmilno kolo vse v redu, avtopilot se odziva, potem je problem le mehanski in tudi tega sem kmalu našel. Zaradi valov in pritiska na krmilni list s samo ene strani, je objemni del roke avtopilota malo popustil in krmilni list se je obrnil na eno stran. Moral sem zlesti v komoro, odvijačiti krmilno roko, ta čas pa je Gregor v kokpitu naravnal krmilo in jaz sem hitro privijačil ter zategnil vijaka na roki AP. Zvečer je tudi veter popustil kakor tudi valovi, dež pa je dodobra v tem dnevu razsolil barko in tudi mene, saj sem bil kar dvakrat moker kot miš. Avtopilot je ubogljiv, kot še nikoli.

Noč je, trda in temna, čeprav je na nebu na tisoče zvezd. Indigo reže val proti cilju. Vse bližje je in čez nekaj dni bo kopno na dosegu roke.

11.05.2018, Tihi ocean,  31. dan

Počasi zaznavam utrujenost, ki se v meni kopiči v vseh teh dnevih plovbe. Če bi rekel da nisem utrujen, bi se zlagal. Zjutraj potrebujem nekaj tistih svojih svetlih trenutkov, preden se povzdignem v dnevno življenje. Še vedno mi je sladka razvada moja jutranja kava, pogled za krmo v daljavo, ki je prepluta in ta tišina v kateri se sliši le val oceana. Počasi se zavedam, da je nastopil trideseti dan plovbe, trideset dni, ki jih obkroža nepregledna količina včasih sive, včasih temne, spet drugič pa smaragdne površine morja. V knjigi Karavane avtor opisuje nepregledno in nevarno puščavo in ves srečen stoji v oazi. Enko je z mano, okoli mene nepregleden in nevaren ocean, jaz pa sem na Indigu, edini oazi, ki je varna orehova lupina sredi morja. Kljub temu sem tudi sam srečen.

Milje se vneto odštevajo in vsak dan sva za nekaj teh milj bližje cilju. Danes sem kljub temu, da vem, da se z vrvjo skoraj nič ne očisti trup barke, le popustil in z Gregorjem sva na ta način »očistila« premec, vse do kobilice. Vem, da ni nič bolje, a vseeno je morda občutek boljši.

Veter se je v toku dneva malo okrepil in spremenil je smer. Zdaj že skoraj piha iz čistega zahoda in to je tisto kar si želim, pravi pasat. Avtopilot opravlja svoje delo in zato je plovba veliko lažja. Verjamem, da vse nastavitve še niso nastavljene kot bi morale biti, če ravno včasih preveč pričakujemo od tehnike, da bo ta točno takšna, kot je želja v naših glavah. Še vedno sem akrobat na valovih, ki lovi ravnotežje da se lahko giblje.

Popoldne se mi nasmehne ribiška sreča in prvič v življenju ulovim 92 cm dolgega marlina, ter ga potegnem v kokpit. Lep je s svojo pahljačo. Skoraj mi ga je žal, a tudi jaz imam rad ribo in ker je ni več v hladilniku, bom tudi te vesel, čeprav pravijo da meso mečaric ni najboljše. A to že preizkusim popoldan in spečem ribo, zraven pa naredim rižoto z jurčki. Dobra kombinacija in meni se je zdela riba prav dobra, čeprav sva bila oba z Gregorjem mnenja, da je danes izstopala fenomenalna rižota.

Čeprav nisem bil lačen, se nisem mogel odreči kosu vročega kruha, ki ga je iz pečice pravkar pečenega potegnil Gregor. Še tako vroč, namazan z maslom, se mi je zdel boljši od vsake pečenke.

Pripravlja se noč, še ena izmed tridesetih, ki so že za mano. Indigo reže valove v trdi in temni noči. Pluje brez kratkih ali dolgih luči po široki avtocesti oceana. Pluje svojo pot, pluje pot do cilja…

 

10.05.2018, Tihi ocean,  30. dan

Noč je bila mirna a hladna. Zvečer še mislim da se ozračje ogreva, potem pa proti jutru ugotovim, da brez jakne ne gre. Kakšen jug Pacifika je to? In če je bila noč hladna, je bila vseeno brez vetra, vse do jutra. Zgodnje jutro je ob svitu postreglo s črnimi oblaki in z vetrom, ki se je še samo krepil. To je bil veter, kateri je bil posledica bližajoče se nevihte (squall), katera je v teh področjih kar pogosta, a ne traja dolgo. No ta je Indigo samo poškropila z nekaj kapljami, čeprav si želim obilnega deževja, da mi razsoli barko. Veter je pihal z močjo do 20 vozlov in nekateri sunki so dosegli 24 vozlov, zato je barka kljub obraščenosti dosegla meni dobro hitrost. Tudi valovi so se dvignili in se zaletavali v barko iz JV. No vseeno, veter sem dočakal, vetrni generator je opravljal svojo funkcijo, kakor tudi solarna panela, ki sta dobivala dovolj sončnega dotika. Morda bom imel danes več elektrike.

Okoli poldneva veter in valovi odidejo drugam in Indigo ostaja brez pogonske sile, zato smo spet počasni. Če sem še prej, ko je barka bila hitra, imel upanje za kakšno ribo roparico, sem tokrat vedel, da verjetno do večera nimam šanse, da se kaj ujame na vabo. Danes bo na jedilniku še zadnja sveža zelenjava, namesto ribe pa bo konzervirano meso in razni dodatki, ter priloga. Še sreča, da sem se res dobro založil z raznovrstno hrano, tako da v enem tednu nimam enake priloge ali česa drugega. Hrane imam na barki še za dve prečenji čez Pacifik, tako da žejna in lačna zagotovo ne bova in ne moreva biti. Le z Gregorjem sva ugotovila, da so ananasovi kompoti iz Paname veliko slabši kot kateri koli iz Slovenije. Svežega sadja že nekaj časa nimava, zato pa ga bo v izobilju, ko prideva v Francosko Polinezijo.

Zvečer je zapihal veter, a ni ga bilo toliko kot bi si ga želel, a tudi 12 vozlov je bolje kot 10 vozlov, zato je Indigo le malo pospešil in upam, da bova imela jutri dopoldne boljši povpreček preplutih milj.

Na barki se ne dogaja nič posebnega, vzdušje je kljub temu, da se je danes začel že trideseti dan na vodi brez kopnega, dobro in počasi se že veseliva, da bo čez nekaj dni pred nama otok Hiva Oa.

 

09.05.2018, Tihi ocean,  29. dan

Če  sem še sinoči pričakoval za današnji dan več vetra, je bilo to pričakovanje samo na podlagi napovedi. Današnja sveža napoved in točka lokacije mi razjasnita stanje, ki kaže na to, da še danes ne bo več vetra kot 10 vozlov. Konec dneva lahko rečem, da ga je bilo povprečno 8 vozlov, valovi pa so bili komaj pol metra visoki. Če upoštevam faktor, da se v tem oceanu nabira nesnaga na trup barke vsak dan več in več, potem je Indigo kar preveč zaraščen in seveda s takšno zaraščenostjo ne morem biti hiter. Indigo pluje kakor hitro pač lahko pluje.

Še en problem je nastal po teh dveh dneh brez vetra. Kljub soncu in dvem sončnim panelom je zvečer pokazal indikator akumulatorjev, da je skladišče energije premore še samo 30% energije. Če vetrni generator ostane tiho tudi to tretjo noč, potem se avtopilot ne bo imel iz česa napajati. Ni bilo druge in danes sem priznal poraz ter za eno uro prižgal motor, da sem vsaj nekaj dodatnih amperov spustil v skladišče energije. Več si ne upam, saj sem na špar programu, kar se goriva tiče.

In kot sem včeraj napisal, vsaj jutri pričakujem veter, če ga že danes spet ni bilo. Cilj je še daleč, šele danes ponoči gre enica stran in tisočic ni več. Zato nama ostaja do cilja še samo trimestno število…998 NM.

Dva dni vlečem za sabo dve različni vabi in tudi danes ni bilo nobene ribe. Pravzaprav bi bil vesel tudi mahi-mahija. Zato pa je na krovu Indiga vsaj dobra volja in zdravje ter optimizem, da bo jutri bolje.

 

08.05.2018, Tihi ocean,  28. dan

Če je še sinoči zapihal močan veter, se je ta proti jutru popolnoma umiril in razvila sva skrajšana jadra v popolno celoto. Umiril se je val, umirila se je barka. Le Gregor se ni, ker je bilo komaj za 8 vozlov vetra in le-ta je kvaril njegove načrte za naprej. Veter je vztrajal v svoji šibkosti in posledično je postalo tudi morje vse manj valovito, tako da sva popoldan imela komaj meter vala. Barka pa ni šla nikamor, pogled na hitrost barke naju je spravila v slabo voljo in vse sva prepisala temu, da je zaraščena po trupu. Iti v vodo na tej nekaj tisoč metrski globini in očistiti vsaj delno nesnago in morda kasneje malo hitreje pluti, tudi to je bilo vprašanje. Odločitev o tem ni padla in plujeva naprej tako kot je. Torej bistvo vsega je priti na cilj, če tudi dva ali tri dni kasneje, kot je bilo po planu.

Popoldan sva se na temo čiščenja barke v globoki oceanski vodi nasmejala, saj sta morda kakšnih 200 metrov za Indigom plavala dva velika kita. Kar ne morem si zamisliti kako bi bilo če bi se srečali iz oči v oči v vodi. Midva plujeva na zahod, ona dva sta plavala na sever in lepo zajemala zrak, in ga kot gejzir spuščala v zrak. Potem sta se po nekaj kratkih minutah potopila in nisva ju več videla. S časom se tudi teh živali navadiš in nisi več tako vzhičen ob vsakem srečanju z njimi, kot se je to dogajalo prvič ali drugič.

Ker je bila plovba več ali manj umirjena sva imela možnost jesti z mize. Zato sem skuhal pire krompir in popekel zelene šparglje ter jih pokuhal še v rdeči omaki, katera se ne bo polila po barki ob nizkem valovanju. Po kosilu pa sem iz skrite ladijske zaloge potegnil steklenico Undurraga, čilskega Cabernet Souvignona, katerega sva po 1 dcl spila iz steklenega kozarca na peclju. Včasih se je treba tudi pocrkljati in potem pozabiš, da si večkrat zaradi vetra in valov jedel kar na kolenih in lovil ravnotežje, da je hrana ostala v krožniku. Še enkrat se je izkazalo, da je kuhinja v hotelu Indigo, ki premore nešteto zvezdic na nebu,  vedno dobra in  kvalitetna, kar se izkaže po praznih krožnikih.

Zvečer je bilo stanje z vetrom enako, le valovi so nama včasih ponagajali, saj se je tu in tam našel kakšen večji val, ki je po malem spreminjal plovbo Indiga. Jutri po napovedi pričakujeva več vetra in zato tudi hitrejšo plovbo, danes pač nadaljujeva s tem kar imava.

 

07.05.2018, Tihi ocean,  27. dan

Ocean…. Res je velik, morda zdaj po skoraj slabem mesecu plovbe brez prestanka in po že preplutih 3.000 miljah se vprašam, če sem sam na njemu. Pravzaprav se zavedam da nisem sam in da ne plujem sam. Ocean je kot široka cesta, ki nima konca in se nikoli ne konča. Vem tudi, da vse jadrnice večinoma plujejo v isto smer, a nikoli nobene ne srečam, nikoli nas nobena ne prehiti… no ja, saj nas ne more, kljub temu, da se zavedam, da sem tokrat počasen, sem očitno še dovolj hiter.

Dan kot vsak drug, ki se začne z dobro kavo in nadaljuje z dobro knjigo. Okoli mene sama voda in če je kot danes, ko sta se veter in val malo umirila, potem je to razlog za lep dan. Danes je potrebno spet narediti nekaj vode, saj je že kakšnih 10 dni nisem in ker zmanjkuje pitne vode, se res lotim dela in v dobrih dveh urah in pol pridelam 40 litrov pitne vode in 120 litrov vode za v tank, ki bo služila za kuho, kakšno pranje, itd. Tudi danes je vse lepo steklo in še dobro sva s štirimi vozli jadrala med delom, tako, da ni nekih velikih zaostankov zaradi tega.

Popoldne je veter še malo padel dol, kakor tudi valovi in jadranje je postalo že kičasto. Zvečer pa sem že nič kolikokrat razmišljal, da bi jadra malo zvil za nočno jadranje, takrat pa zapiha veter s sunki do 22 vozlov in spet jadram bolj športno. Še ena noč je pred nama in jutri bo spet še ena….

06.05.2018, Tihi ocean,  26. dan

Nedelja. Čeprav je nedelja na oceanu, bo danes na mizi ali v rokah juhica z rezanci, pa če ravno bo to juha iz vrečke. Po juhi sem šel še zamesiti kruh in ko sem ga spekel sem si rekel: »Jasmin, takšnega pa še nikoli nisi spekel na barki.« Spomnim se, ko sem bil že na plovbi po Atlantiku in potem še po Karibskem morju, sem marsikoga spraševal, če peče kruh ali če ima kakšen  dober recept zanj. Pa sem dobil neke namige, nikoli pa nič konkretnega iz česa sem sklepal, da malo ljudi peče kruh iz enega samega razloga, ker imajo naše plinske pečice po navadi samo en sredinski gorilnik in potem če ne znaš peči kruha, pač žgeš testo.Ko je prišel na barko Gregor, je pokazal kako ga on peče in mu je lepo uspel, čeprav sva skupaj kombinirala sestavine, kajti tudi on nekaterih ne pozna in ne uporablja. Bom pa jaz predstavil svojo peko kruha:

750 gr bele moke
2 čajni žlički suhega kvasa
¼ čajne žličke sode bikarbone
2 čajni žlički sladkorja
2 čajni žlički soli
4 čajne žličke zdrobljenih lanenih semen
4 čajne žličke olja
6 dcl mlačne vodeVse skupaj premešam, zgnetem v homogeno maso in ko se mi ne lepi več na prste pustim pokrito s kuhinjsko krpo počivati da vzhaja kakšno uro. Nato vse še enkrat pregnetem in dam na peki papir, ki je že na pekaču, spet pokrijem in vzhajam še pol ure. 2x zarežem po testu z nožem in že je pripravljeno testo da kruh postane. Zdaj pa moja dobra izkušnja. Jaz imam v pečici dva tanka pekača, katera postavim enega na drugega, ter ju postavim na drugo zarezo v pečici, torej nekje 8 do 10 cm nad plinskim gorilnikom. Spodnji pekač tako prevzame funkcijo zaščite srednjega gorilca za plin, prostor med enim in drugim je toplotna komora za zgornji pekač na katerem je peki papir in na njemu kruh. Pečem ga nekako tako: 10 min na polnem plinu, nato še 40 minut na 2/3 moči plina. Kruh bo garantirano pečen in boljši, kot ga lahko kupite v bilo kateri trgovini…. Nikakor pa ne sredi Tihega oceana. Dober tek!Indigo še vedno pluje v smeri do Markeških otokov Francoske Polinezije. Vreme je bilo danes sončno, valovi še vedno udarjajo v polkrmo Indiga z JV. Piha pasatni veter z JV z močjo 14 vozlov s sunki do 18 vozlov. Preostalo nama je nekaj manj kot 1300 NM do cilja. Danes sem snemal vodni del trupa v morju in se zgrozil, kako zaraščen trup ima Indigo od mikroorganizmov in raznih prisesalcev. Nekateri so dolgi celo več cm in so prozorni ter se s seski prisesajo na barko. Upam, da jo ne bodo pojedli. Jaz sem se prisesal na svoj kruh in sem ga že pol zmazal.

 

05.05.2018, Tihi ocean,  25. dan

Jupiiii! Vikend je!

Sobota je in avtopilot je deloval celo noč. Pa saj ne vem kako bi se lahko človek še bolj veselil. Velika stvar, ki pomeni veliko, v tem trenutku največ. Kdor tega ni izkusil na dolgih plovbah sploh ne ve, o čem govorim, o čem pišem.

Jutranja zarja je nekaj najlepšega na morju. Obarvana v teh čudovitih barvah, ki obdajajo ta ocean in ga prikažejo še bolj mogočnega kot je že. Lep je, kljub temu da se je veter malo umiril, valovi pa še ne. Valovi so razmetani na vse strani, nekateri večji, nekateri manjši. Spominjajo me na mojo jutranjo frizuro, ko se zaležan zbudim. Čudno je to, ko že vse kaže, da se umirja od nekod priletijo valovi, vedno višji in tu in tam nekateri bočno zelo močno udarijo v barko in se prelijejo čez njo. Postaneš moker, a vseeno zbran in miren. Plovba se nadaljuje, sam pa se samo preoblečem.

Danes sva si vzela čas za počitek, za lenarjenje ter sva dobesedno uživala v prvem dnevu vikenda. Jaz sem bral knjigo, Gregor je še vedno nekaj pisal in fotografiral. Nato me je še sam prosil za eno dobro knjigo iz moje knjižnice na barki in seveda ko jo je začel brati je pri nama v kokpitu naenkrat ostal bralni kotiček. No ja ne za dolgo, saj sem kaj kmalu ugotovil, da je knjiga lahko tudi dobro uspavalno sredstvo, pri katerem gredo oči zagotovo skupaj, tudi če si tega sam ne želiš. Gregor je zaspal kot majhen otrok.

Prišel je čas kosila in kuhati v valovih je res pravi podvig. Barko premetava in jo rola, jaz pa stojim na široko, se upiram in iščem naslon, da me ne odnese na drug stran barke. Štedilnik je ves čas v gibanju in se pozibava kot zibelka za dojenčka, na njem pa posodi v kateri se vse kuha in peče. Skuhal sem čudovit riž z nekaj zelenjave, ki se je čudovito podal k pečeni ribi. Ribo sem spekel za prste oblizat,… sočna, ravno prav pečena in predvsem dobra. Naredil sem tudi solato iz svežega zelja, ki sem ga na tanko narezal z nožem v tej zibajoči barki. Dodal sem fižol iz konzerve in vse dobro začinil, ter dodal čudovito oljčno olje. Odprem omarico za krožnike da postrežem s kosilom in takrat val zadene barko v bok in da ne bi krožniki poleteli ter se razbili, vse zagrabim z rokami in z dlanmi tiščim v omarico. No ja, potem pa je poletela svobodno stoječa in leteča solata na drugo stran barke. Skleda iz melamina poči na tri ali štiri dele, solata  pa na tla, na preprogo,… Najraje bi se ugriznil za rit od jeze! Ostal sem brez solate, brez posode, ki me spremlja že vrsto navtičnih let, poleg tega pa imam mastna tla od olja. Preklinjam kot star kočijaž in nekako na hitro očedim barko po tleh, dokončam kosilo ki ga pojeva brez solate, kajti ta je letela iz mojih tal direktno v morje.

Zvečer se morje kar precej umiri, veter pade na 12 vozlov in barko obrnem z vetrom ter naredim metuljčka. Na sprednjem jadru imam tangun, glavno jadro oz. bum pa privežem z vrvjo, da ne bo opletalo. Ker je barka zelo poraščena z algami in nekakšnimi Pacifiškimi priseski, naju to upočasnjuje za cel vozel, a vseeno plujeva z zmerno hitrostjo. Pogovarjava se o okvirnem prihodu na Hiva Oa, saj mora Gregor takoj po pristanku domov in v službo. Upava, da bova imela vsaj zmeren veter do konca te plovbe. In spet je tukaj noč in spet črtam še en dan na oceanu.

 

04.05.2018, Tihi ocean,  24. dan

Saj ne vem kje bi začel pisati? Kot da se Eol poigrava z barko, Neptun jo kali, mene pa On zgoraj preizkuša, koliko živcev imam še v sebi.

In ko že mislim, da sem doživel vse slabo kar moram doživeti na svoji poti čez Pacifik, mi spet zagode elektronika.  Spet ta avtopilot! Do včeraj je bil še v redu, ko pa se je veter dvignil tja do 27 vozlov v konstanti in potem še sunki malo manj kot 32 vozlov,… No to pa je potem drugače kot je bilo prej, tisto lahkotno jadranje za avtopilota. Tudi val se je dvignil in očitno mu je že ta predstavljal drugo in drugačno dimenzijo v delovnem okolju.

Ker nama avtopilot ni bil v pomoč, sva si morala biti midva drug drugemu v oporo in tako sva se menjavala na vsaki dve uri, da sva lahko vozila…. Na roke!  1650 NM je še pred nama! Ojoj!

Ni prijetno to početi čez dan, niti čez večer, kaj šele čez celo noč. A nič nisva mogla, sprijazniti sva se morala, da bo danes tako, jutri poiščeva napako in rešitev. Pa tako lepo je delal nekaj zadnjih dni!

Zjutraj brez kave in zajtrka začneva z delom. Gregor vozi barko jaz iščem napako. Plazim se v zadnji prekat barke, gledam, iščem, nič ne najdem. Potem pregledam kable in stike…vse v redu. Potem dodam še en kabel za električno napeljavo, morda je kabel pretanek. Nekajkrat celo popraviva nastavitve,… ne dela. Kličem Iztoka v Slovenijo in ko izrabimo vse možnosti, ko se že skoraj predamo in vdamo v usodo, se vseeno malo kasneje še poigram z servisnimi nastavitvami in glej ga zlomka, avtopilot je začel opravljati svoje delo. Do večera je delal dobro, upam, da bo tudi čez noč in vse do otoka Hiva Oa, kjer naju že čakajo vroče Polinezijke v kiklcah od listja, nedrcom iz dveh polovic kokosovega oreha, rožo za ušesom in s svojo temno rjavo kožo. Uff, grem nazaj spat in sanjat….

PS- veter se je malo umiril, valovi tudi, midva pa vsekakor tudi… in jadranje spet postane užitek…

 

03.05.2018, Tihi ocean, 23. dan

Zgodaj zjutraj okoli 5.30 ure naju je dosegel nenapovedan in precej močan veter. Hitro sva skrajšala jadra in  se čudila temu dogodku. Veter se je iz 18 vozlov dvignil na 27 vozlov in imel največji sunek, ki je ostal na wind instrumentu 31.7 vozla. Pravzaprav veter ni bil največji problem, saj skrajšaš jadra in jadraš dalje. Veter je za sabo potegnil visoke valove in nekateri, redki so bili podobni zidu. Valovi so prihajali kot doslej iz JV in so poleg zibanja barke večkrat skoraj ustavili Indigo, da sem pomislil da stojimo.
Čez dan se situacija ni skoraj nič popravila in vse ostaja enako, tako da sva v istih razmerah tudi v tem večeru. Očitno sem sam poln adrenalina in ne morem spati, zato sem ves čas zunaj in poskušam najti najboljši kompromis med vremenom in plovbo.
Po vremenski karti nama kaže na izboljšanje, a zadnje čase nisva več prepričana če napovedi držijo. To pa vsekakor javim in napišem jutri.

 

02.05.2018, Tihi ocean,  22. dan

Današnji dan je postregel z oblačnostjo, ki se je v poznem dopoldnevu razkadila in kasneje je le posijalo to dolgo pričakovano sonce. Na barki se do 16.30 ure ni dogajalo nič posebnega. Jaz sem ob tem času pripravljal in kuhal današnje kosilo, Gregor pa je fotografiral detajle valov. Kar naenkrat se je slišal zvok role in laks se je hitro odvijal. Ker sem bil jaz v barki in v kuhinji, je za ribiško palico prijel Gregor in več kot elegantno v kokpit potegnil več kot 60 cm velikega mahi-mahija, katerega sem samo v nekaj minutah spremenil v štiri velike in čudovite fileje, ki so romali v hladilnik. Za danes je kosilo razdelano, a že jutri bo na meniju spet riba.

Vreme ostaja isto, sončno do večera, brez dežja. Veter je konstanten in valovi so enaki kot so bili včeraj. Menda bo tako ostalo do petka potem pa se malo umiri. Še vedno plujeva dokaj počasi, a razmeram in barki primerno, saj naju valovi rolajo levo in desno. Poleg tega sva imela v vodi podvodno kamero in kar osupnil sem, koliko alg in drugih organizmov se je nabralo na trup barke, ki jo še dodatno upočasnjuje. Če želiva spremeniti smer plovbe ugodiva valovom in rolanju, izgubiva pa veter in hitrost in kot bi rekli na jugu… Uvijek ne valja!

 

01.05.2018, Tihi ocean,  21. dan

Živel 1. Maj!

Danes berem, da ste v Sloveniji obsijani v soncu, povsod so pikniki, druženja, obiski,…  Iz sonca naredite posebno doživetje. Tukaj na oceanu pa je vse enako, čeprav je tudi tu sončno. Tudi jaz bi imel piknik in si spekel čevape,…. mmm kaj bi dal za kakšen dober kos pečenih in mehkih sv. rebrc…. Pa tega ni. Zato pa se spomnim kako zanimiv dogodek je bil prehod iz severnega oceana v južni ocean. Kakšno posebno doživetje, ko vidiš na ekranu št. 00.00.000, danes pa sem že z barko globoko na jugu, skoraj na osmih stopinjah. Tudi to je bil praznik.

Čez dan je vreme toplo, tudi če ni ves dan sonca. Noči pa so hladne, pa čeprav piha veter bolj z juga oz. JV. Pričakoval bi topel veter, ne pa da sem ponoči v poletni jakni z dolgimi rokavi.

Tudi današnji dan dejansko ni drugačen od drugih dni. Veter je še vedno konstanten in piha do 20 vozlov, valovi so okoli 2 m, vsake nekoliko časa pa prihrumi kakšen večji val. Tako je bilo tudi ponoči, ko je Indigo z boka zadel močan val in takrat je barko ustavilo, prestavilo in prepričan sem bil, da je barka zadela v nekaj trdega. Vse kar je bilo zloženo za sedeži v salonu, na policah, vse karkoli ni bilo pritrjeno je poletelo po zraku in pristalo na tleh. No pa je bil samo val, ki je zmešal tudi našega avtopilota, kateremu smo potem morali pomagati, da je spet zaplul v svojo začrtano brazdo.

Ker danes ni bila na jedilniku riba, sem spekel palačinke in sva se malo posladkala. Včasih prav paše.

Noč je polna zvezd, veter je še vedno konstanten, morje pa se je kot je bilo napovedano malo dvignilo. Če ne bo kaj hujšega, bo tako kot je kar v redu. Raje imam takšne razmere kot brezvetrje, ki si ga tokrat ne želim, saj sem na minimumu z gorivom, do konca pa je še 1791 NM. Še dobro, da proizvajam in imam dovolj elektrike za avtopilota in vse ostalo kar je na barki. Končuje se še en dan…

 

April – 2018

30.04.2018, Tihi ocean,  20. dan

Zadnji dan meseca Aprila. Zame vsako leto, eden od lepših dni v letu s posebnim razlogom. Tokrat sredi Pacifika.

Kar nekaj sporočil sem prejel od bralcev bloga z vprašanjem, kaj počnem ta čas ko sem na oceanu. Pravzaprav če je vse v redu z barko in če so vetrovi konstantni, nič kaj posebnega. Lahko pa napišem par vrstic najinega urnika v dnevu.

Noč imava razdeljeno po 4 ure in sva na t.i. straži ali dežurstvu. Eden od naju spi, drugi dežura, pravzaprav pa je to bolj namenjeno spremljanju moči vetra, valovom, da lahko pravočasno skrajšava ali razvijeva jadra. Včasih nama je vmes zagodel na visokih valovih avtopilot, zdaj odkar sem ga popravil, pa se nama tudi to ne dogaja več. Za varnost pred ladjami skrbi AIS in tako naju čuva, da se ne zaletiva s kakšno veliko ladjo, ki pa jih je tukaj na tej poti zelo malo. Vseeno pa posebna previdnost ni odveč.

Najin skupen dan se prične ob 8. uri zjutraj. Gregor najprej zajtrkuje, jaz pa najprej skuham kavo za oba in jo počasi in z užitkom spijem, potem pa še jaz zajtrkujem nekaj malega. Kasneje pregledava naprave, če dobro delujejo, preveriva »tako na uč« ostali del barke če je vse v redu, potem kaj napiševa, jaz berem kakšno knjigo, se pogovarjava, malo pošaliva in že je čas za sadno malico, katero pač po zmožnostih izberem jaz in pripravim. Danes recimo je po njej Gregor zamesil in spekel kruh, ki ga izmenično zamesiva in delava vsak po 1x. Potem okoli 15. ure sledi popoldanska kavica in vsakemu ponudim po 3 piškotke, da se malo pocrkljava. Okoli 16. ure grem kuhat in pripravljat kosilo, ki je odvisno od tega, če imava ribo, če je ni, potem se znajdeva drugače. Dejansko pripravim glavno jed (riba in priloga) ter solato, največkrat iz svežega zelja, dokler pa je bil še paradižnik in paprika, sva pripravljala tudi takšne solate. Ko nama poide še zelje, ki najdlje zdrži od zelenjave, bova jedla fižolovo solato s čebulo. Če jaz kuham kosilo, potem Gregor umije in pospravi posodo, ali pa obratno. Včasih se po kosilu posladkava s kozarcem vina, kakšnim pivom in kasneje še s koščkom čokolade, da nama ne pade sladkor.

Vmes še loviva ribe, opereva si kakšno majčko ali drugi kos oblačila, pospraviva, pometeva,… v glavnem nikoli nama ni dolg čas. Če pa veter vmes spremeni smer ali jakost, se poigrava z jadri in jih nastaviva na optimalno dolžino. Predvsem vse temelji na varnosti, na optimalnem seštevku obremenjenosti barke in njene teže, ter gledava na to, da nama v teh valovih ob sunkih, nagibu in še čem ne pade jambor.

Zvečer opazujeva čudovito nebo, morje, Luno in potem grem napisati blog, izberem kakšno fotko, pošljem vse to Sebastjanu, da vam to objavi in že je tu večerne dežurstvo. Dan se končuje in s tem sva vsak tak dan bližje svojemu cilju. Predvidevava da bova 34 do 36 dni na plovbi, na morju brez postanka, kopnega, brez civilizacije. Zato je bistvenega pomena, da imava »pošlihtani« glavi, da nama psiha dobro deluje in predvsem, da sva fizično zdrava.

Vesel sem, da sva se z Gregorjem ujela, da se imava lepo in da se oba spoznava na svoje delo in dolžnosti. Če tega ne bi bilo, bi lahko bilo jadranje mučno, sploh za mene, ki sem ves čas jadral sam.

 

29.04.2018, Tihi ocean,  19. dan

Včasih imam kar problem kaj napisati za nov blog. Pa ne zato, da se mi ne ljubi, ampak enostavno je današnji dan ena čisto navadna nedelja, v kateri se ni zgodilo nič posebnega. Zakaj spet pisati o vetru, pisati o valovih in morju? Kaj preveč si izbirati tega ne morem, dobim kar mi pač pripada.

Riba tudi danes ne grize. No, vsaj pri meni ne, ker lovim tuno. Na krmi imam montirani dve palici in na vsaki sta različni vabi. No pa se je na eno le nekaj ujelo in naznanilo z odvijanjem laksa. Kot b hotela palica povedati, da naj že nekdo pristopi k njej, ter potegne ribo na barko, saj je ta kalila siesto. Ker je bil Gregor najbližje pri palici, začne vleči in se boriti z ribo. Vleče, popušča, spet vleče in riba se potopi v globino ter plava. Vem, zdaj bo težko, moral bi jo spraviti na površje. Gregor spet navija a mu popušča zavora, zato mu jo med vleko laksa še bolj pritegnem in zdaj gre lažje. Počasi vleče in ne popušča, zato kaj kmalu na palubo privleče več kot pol metra dolgo zlato ribico, samičko mahi-mahi. Bravo Gregor, postal je pravi Pacifiški ribič! Ribo hitro zavijem v mokro krpo (po priporočilu Branka H.) tako da se v krpi riba umiri, ne skače po kokpitu in tudi le tega nimam več umazanega in krvavega. Ko ribo očistim, jo filiram in imam lepe štiri velike fileje. Torej sta dva topla obroka spet priskrbljena.

Danes je noč polne lune. Ta lepo sveti in Indigo pluje v svetli noči, še eni manj, do cilja… Pravkar mi Gregor pravi, da je števec za milje javil, da sva zapustila 2000 milj do cilja, torej je zdaj prva številka 1 – 1999 NM in še pada….

 

28.04.2018, Tihi ocean,  18. dan

Danes zjutraj ob 7,30 po našem času se je končal 17. dan plovbe po Tihem oceanu in prav tu, nekaj ur  kasneje že v 18. dnevu se je na številčnici pokazala številka 2.134 , kar pomeni še 2.134 NM do cilja. To pa je številka, ko sem preplul Atlantik od Sao Vicente (otoki Kabo Verde) do Bridgetowna (otok Barbados – Karibi). Torej, 17 dni že plujem, za sabo imam 1.962 NM, a pred sabo še imam razdaljo enega Atlantskega ocena.  Ufff….  Danes ponoči bo Indigo šele nekje na polovici plovbe od Paname do Markezov.

Dopoldan se je spet dvignil veter in največ kar je zapihalo je 21,9 vozla, valovi so razmetani in nesorazmerni, prihajajo pa iz JV, ter treščijo v pol krmo Indiga. Plujeva s skrajšanimi jadri, saj ko je veter v sunku, barko pa doseže val ima ta nagib iz leve strani na desno v povprečju 60 stopinj ali še kakšno stopinjo več. Kar lepo zagunca iz leve v desno pa spet nazaj. V takšnem primeru mi ni všeč pritisk na pripone, še najmanj pa pritisk te ogromne gmote vode na krmilni list.

Dva dni že lovim tuno, pa je še nisem ujel, jutri sledi nadaljevanje in imam dober občutek, da bo nekaj na trnku. Tudi avtopilot je do sedaj pokazal svojo moč in se lepo, brez izklapljanja postavlja nazaj v smer plovbe. Tako dobro že dolgo ni delal. Pravzaprav dobro dela tudi vetrnica in solarna panela, saj do sedaj še nisem prižgal motorja, da bi delal elektriko.

Naj še napišem, da je stanje na barki dobro, počutje tudi, hrane in vode imava več kot dovolj še za eno takšno pot, torej sva se res dobro pripravila.

Najlepše je, ker imava svetlo polno luno, zato je tudi svetla noč in takšne noči so nekaj lepega. Naj bo lepo tudi vam v nedeljskem dnevu.

 

27.04.2018, Tihi ocean,  17. dan

Potujem kot v vesolju. Ogromen prostor, nikjer nikogar,… samo Indigo je na morju, kot majhna lupinica sredi neskončnega. Pomislim, da sem edini ki plujem na tem planetu. Nikogar ni… In potem presenečenje kot pri Nasi… življenje obstaja, prihaja neznano ploveče plovilo. Zemljani? Nezemljani? Pogledam na AIS in 5,6 NM stran od mene pluje velika ladja le imena ni vpisanega. Kako je to mogoče? Vidim MMSI, vidim hitrost 12,6 Kt in še kaj, imena pa ni. No, vsaj noč mi je malo polepšala s svojimi lučmi, ki so kaj kmalu izginile. Na morju nismo sami. Življenje obstaja! Preverjeno.

Ponoči sta se umirila veter in morje. Danes naj bi bilo mirno potem pa bi bilo spet malo več vetra in valov,  vse skupaj še v mejah normale. Zjutraj vstanem in ker je bil Gregor dežuren je spet nekaj »naumio«. Čez minutko pride ven v dolgih modrih hlačah, mornarski črtasti majici, klobuk je na glavi in na njemu peterokraka zvezda. Namesto puške ima zvezano mojo čakljo in že poje partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje, a v svoji priredbi. Po navadi sem do jutranje kave bolj zaprte sorte, tokrat pa sem se mu smejal na ves glas. Prazničen dan je in on je tak, ko da je osvobodil celo Primorsko. Na koncu mu zaploskam za njegov trud in seveda na to, da se mu vse to da. Potem mu pravim, da bo kmalu 1. Maj in a bo spet kaj posebnega? Jutranja budnica? Program? Pa pravi: »Veš kaj Jasmin, za 1. Maj kres odpade, saj smo pred skoraj mesecem dni na tej  barki že goreli.« No ja, to drži, a vseeno bi »pasala« kakšna jagnjetina z žara, piknik varianta. Ker jagnjeti nimava, bo pa mahi-mahi.

Ravno danes sva se pogovarjala, kako hitro mine čas na barki…komaj je jutro, potem je že kmalu noč in zjutraj spet piševa nove številke, nove milje in odštejeva še en dan. Danes sem zamenjal vabo in sedaj lovim tuno za Gregorja. Tako je kot v spletni trgovini, kar si izmislijo to dostavimo naročniku. Res je da včasih traja, tudi kakšen dan več. Tudi pri nama danes ni bilo tune, morda bo jutri. Me je pa zato po kosilu pohvalil, da tako dobrega mahi-mahija še ni jedel. Ahhh ta moj mornar. Zdaj pa ne vem, a je dober ali ni, če mu ta riba ni všeč? Vem pa, da po novem obožuje mojo zeljno solato z veliko česna in popra. Zdaj je po novem to njegova solata N1.

No tudi avtopilot se je poštimal. Iztok mi je po telefonu svetoval, naj provizorično napeljem nov kabel od akumulatorjev do komponente na konzoli, saj sem mu povedal, da nekje očitno prebija, saj mu napetost pada iz 12,6V na 11,5V. Potegnem nov kabel, namestim priključne čeveljčke in stvar štima. O kako sva bila vesela, da se ne bo več izklapljal. Test 24 ur je zdržal brez problema. Zdaj sva kabel samo zaščitila, ga že nekje nekega dne na sidrišču zamenjam in spravim tako kot mora biti. No kaj pa me še zdaj čaka? Sredozemlje in Atlantik s Karibskim morjem mi postrežejo s pozitivo, Pacifik pa mi je pokazal svojo moč že takoj ko so se zaprla zadnja vrata bazena v prekopu. Potem še 2x in zdaj nisem več najbolj siguren v Indigo. Vseeno plujemo dalje s pozitivo in nasmehom na shujšanem obrazu.

 

26.04.2018, Tihi ocean,  16. dan

Jutro….spim le tri ure in vstajam… vleče se ta Pacifik kot Jara kača. Zjutraj pribija sonce, spet popoldan ne pojenja, zvečer pa se ohladi. Valovi mi nagajajo in me prisilijo da balansiram med ovirami na in v barki. Večkrat tudi ne uspem ujeti pravo pot in na meni ostane modrica. Včasih kot včeraj, ostane površinsko prebita glava. Pa saj ni veliko, le toliko da je buška in da priteče kri. Pri vsem tem zanašanju si moram narediti zajtrk. V eni roki posoda v drugi žlica, s tretjo roko se držim da ne padem. Ja točno ta tretja mi anjka… presneto kako prav bi mi prišla. Včasih sem kot tekači, ki tečejo v hrib, v strmino. Tako se tudi jaz počutim na valu, kot da se vzpenjam proti svojemu štedilniku in  potem tako pod kotom skuham in jem. Kavo si skuham, a potem s tako vročo balansiram po kokpitu in čuvam da se ne polijem ali celo opečem. Hahaha….včasih je problem na stranišču. Preden dam hlače dol čez kolena se že 4x treščim. Še sreča da je stranišče manjše in sem vedno na nogah ko zadanem steno v smeri guganja. Umivanje zob je poglavje zase, saj preden namažem pasto na  krtačko vsaj trikrat zgrešim. Nato se z eno roko držim za umivalnik, z drugo si krtačim zobe, z nogami sem zagozden da ne padem… prava akrobacija. Pa britje. Ojoj…vedno čuvam da se pri britju brijem po vratni žili le takrat, ko je barka v  vodoravnem položaju. Če ne bi imel že koline. Zdaj vem kaj se sprašujete. Pa je to sploh užitek? Priznam, da tudi meni takšno jadranje ni užitek, je pa vsekakor sestavni del tistega dneva, kjer slabo traja eno uro, zato je naslednjih 23 ur lepših. In kdo lahko povrne občutek na pogled ko vzide sonce, ko ujameš ribo in se veseliš ulova kot majhen otrok igrače.  Čeprav ta riba ni moja igrača, je le ulov, ki mi služi za preživetje. Zamotim se s spreminjanjem jader, malo v to smer, nato malo nategnem, naredim trebušček, skrajšam, spet zvijem. Potem pride temna in črna noč ko nič ne vidim, zato slišim in včasih začutim val ki udari v barko. Ta zaječi kot da je živa,  prestavi naju in naju vrže v drug položaj. Avtopilot ne ve več kje je in spusti svojo komando…tečem…pritiskam…krmarim…spet v pravem položaju jadram. Nato pogledam v nebo in se  zavem, da so razni Kempinski, Palace in Apolo hoteli s petimi zvezdicami pravo osiromašenje bivanja. Indigo ima nad sabo milijon zvezdic, dobro kuhinjo in bazen. Ma ta bazen je tako dober in velik da te kap, že več dni plujem po njem. In potem ko vse lepo teče, se naslonim na mehko blazino in se zagledam v svetlečo piko. Le kdo je to? Zvezda ali morda nekdo ki misli name in me čaka? Misli mi poletijo drugam, 12.000 NM stran in mi obudijo spomine. Ti so vedno lepi in ravno teh je največ. V roke vzamem satelitski telefon in pošljem današnjo lokacijo Indiga. Tu sem, točno tu, da boste vedeli! V enem dnevu sem pridelal novih 120 NM in ravno za toliko sem bližje cilju. Že dva tedna sem brez kopnega in brez  soja mestnih luči, sidrišč in marin. Še malo manj kot 2.400 NM, še nekje okoli dobrih 20 dni. In spet udari val, tokrat gre nekaj  kapljic malo čez krmo. Slane so in nič ni narobe, saj je slano povsod, slano in vlažno. In spet se naslonim nazaj na hrbet in si rečem: Lepo je videti ta svet z vode. Srečen sem, da sem eden redkih, eden med osmimi milijardami ljudi na svetu, ki lahko to doživlja. Ja, kot bi se vzpenjal na goro. Oceani so kot Himalaja in vsak ocean ima svoje ime kot jo ima vsaka gora v Himalaji. Na vrhu osvojene gore zapičiš zastavo, tu ko pridem čez ocean, dvignem na jambor zastavo. In v obeh pogledih osvojiš tisto, kar te žene, kar te veseli. Vem, da ne bom ničesar novega dosegel. Vse to je že doseženo. Vse to je osvojeno. A vseeno ti tisti pustolovski duh ne pusti miru. Ko me vprašajo kam pa zdaj, se spomnim naslova knjige Braneta Grubarja… Kam? Drugam…

 

25.04.2018, Tihi ocean,  15. dan

Prejšnja noč me je spomnila na moje dežurstvo, ko sem še pred leti delal v rudniku. Ko sem najbolj mislil da bo v tisti noči mir, takrat je bilo največ dela. Tudi tokrat je bilo tako. Tretji član posadke, kolega Hans se je izklapljal ob vsakem večjem valu, kadar je z boka udaril v Indigo ali pa je prišel pod barko in jo enostavno spodnesel ter pustil, da je sama spremenila smer. Najprej sem mislil, da je za to krivo pomanjkanje elektrike, a kasneje instrumenti pokažejo da imam te za izvoz. Prav mučno je biti skoncentriran na kontrolni instrument avtopilota. Zjutraj pokličem kolega Iztoka v Trzin in ta mi razloži kaj naj naredim. Čez eno uro sem to naredil in glej ga zlomka, avtopilot ne izklaplja več. Najraje bi kar zaplesal v kokpitu. No …pozno popoldne je bilo veselja konec, saj je Hans objavil stavko in vsake toliko časa spet izklopil delovanje instrumenta. Jutri nadaljujem z iskanjem boljših možnosti. Še na pol poti nisem, torej bo treba najti boljše pogoje za nočno druženje.

Popoldne skuham popoldansko kavo in Gregor se je že krepko navadil na svoje tri kekse, katere vedno ponudim, da se malo pocrkljava z njimi. Pravi, da ko pride domov, bo ta običaj obdržal, te sladke tri piškotke pregrehe … Nato zamesim kruh in ko je prvič vzhajal naredim še kosilo. Gregor me je danes prosil, naj zamenjam vabo, kajti na to se ujamejo samo mahi-mahi riba. Tudi danes sem kljub »lovostaju« vrgel trnek v vodo in čez dobre pol ure sem že povlekel na krov barke še enega mahi-mahija. No jutri zamenjam vabo in upam na tuno, da moj kolega ne bo imel več slabega okusa v ustih. Po večerji sem dal peči kruh in kasneje, ko je bil pečen sem ugotovil, da je to moj najboljši kruh ki mi je uspel na barki.

Zvečer, ko bi moral trebušček počivati, pa sva si še malo toplega odrezala in si namazala nanj maslo. Vsaka pečenka se skrije pred do delicijo. Zdaj grem še malo zadremat in potem grem čuvat Hansa.

Danes sva imela že drugi dan za samo 120 NM in kar pridno jih nabirava za krmo. Trenutno še 2460 NM do cilja.

 

24.04.2018, Tihi ocean,  14. dan

Razmere okoli Indiga so dopoldan iz ure v uro različne. Piha 12 do 15 vozlov JV valovi pa se gibljejo nekje do 2 m, a so zelo nesorazmerni in razmetani, a kar je najhuje nama tolčejo v bok. Vsako premikanje na barki zahteva previdnost, kajti kaj kmalu se lahko udariš ali padeš. Celo sonce se je skrilo in nad barko so oblaki. Kar spet pomeni, da solarni paneli ne delajo kot bi morali in kaj kmalu bo tretji član posadke – avtopilot Hans podal začasno odpoved do dela. Saj ga razumem, a  vem, da on ne razume mene in Gregorja.

Dan nama mine v počivanju in nabiranju moči za noč. Morje se dviguje, kakor tudi veter. Zdaj zvečer ko to pišem je vetra od 18 do 20 vozlov in valovi so precej visoki, kakšen naju poškropi v kokpitu. Pravkar sva za kakšno urico prižgala motor, da malo napolniva akumulatorje, da bo Hans čez noč spet delal. Če ne bo, bo pa problem in bova morala delati midva.

Jutri, če se vreme malo umiri napišem kaj več in hvala vsem ki pošiljate maile in imate vprašanja ali pa ste le član tima, ki je namenjen najini spodbudi. Lepo vas je brati in vsakemu od vas kmalu odgovorim.

Danes slikce ni…bo pa jutri….morda.

 

23.04.2018, Tihi ocean,  13. dan

Jadramo! Sredi noči pride nevihta z dežjem, dvigne veter iz 11 na 18 vozlov in že krajšava jadri. Prične tudi deževati in dež me zalije, a sem kaj hitro moker kot miš. Čez dobre pol ure se vse umiri in letiva z 12 vozli vetra. Še enkrat se je do jutra zgodilo nekaj podobnega, potem pa se vreme umiri. Na jugu sva, jadrava po južnem morju, noči pa so sveže in nočno dežurstvo presedim v vetrovki. Mislil sem, da bo vreme bolj toplo ali vsaj podobno dnevnim temperaturam.

Prišli so pasati in Indigo jih ujame v jadra. Morje je sicer nemirno in barka poskakuje levo desno, a važno je da gre v smeri proti oddaljenem cilju.

Na barki še vedno velja prepoved ribolova, saj imava v hladilniku kar nekaj kilogramov ribjega mesa. Najprej bova to porabila, potem pa se že katera še zmoti in se natakne na trnek. Imava pa danes zjutraj na barki poleg letečih ribic še čisto pravega lignja. Gregor se spet ne more načudit temu pojavu in pravi: »Eni se trudijo da bi jih ujeli, nama pa kar sami skačejo na barko!«

Današnji dan mine v soncu, jadranju in pripravi dobrega poznega kosila. Zvečer pričakujeva poslabšanje vremena in nekaj več vetra, le upava lahko, da nama valovi ne bodo nagajali in se zaletavali v bok, da nama bo to posledično izklapljalo avtopilota.

 

22.04.2018, Tihi ocean,  12. dan

Nekaj po polnoči je padel veter in spet je bilo potrebno motorirati, a samo do jutra, ko se je pokazal slab južni veter osmih vozlov. Ta je potem naraščal in obstal v območju 10 do 12 vozlov. Indigo ujame svojo hitrost, kljub temu da je barka pretežka, najbolj pa jo ustavi bočni val, ki je včasih skoraj ustavi kot nevidni zid.

Že dopoldan nastavljava jadra, spijeva kavo, si narediva zajtrk in najtežje od vsega je vsekakor držati ravnotežje, ko kuhaš ali pečeš ob štedilniku. Valovi te gugajo, barka je zaradi vetra in jader nagnjena na eno stran, jaz pa balansiram in iščem nek položaj, ki mi bo omogočil prijetno delo v notranjosti barke. Včasih je problem samo naliti tekočino iz ene steklenice v neko ozko posodo. Tisti ki jadrajo več dni skupaj to poznajo, težko pa je nekomu, ki jadra samo nekaj ur na dan, povedati kako je to pri nas. Ali pa kako se zjutraj v kopalnici umivaš med valovi? Kam si naslonjen, kje se držiš, kam si ušpiran z nogami,… kako greš na stranišče, se slečeš in kako se nazaj oblečeš,… in še in še je tega. Na jadrnici je treba živeti vsakdanje življenje, … jesti, piti, opravljati biološke potrebe, popravljati, kuhati,…. A vse se da, ko se navadi organizem in telo na nepredvidljive gibe. Še dobro, da nimava morske bolezni.

Današnji dan je postregel z mešanico vsega, kot bi bil v Sarajevskem grillu in naročil mešano na žaru. Najprej je bilo oblačno, potem je že pokukalo sonce, a ga je prekril velik črn oblak, ki je potem razsoljeval barko celo eno uro, za njim je prišlo sonce, ki ima na prostem žarečo moč in se moraš umakniti v senco. Kasneje še veter ojača in že je čas poznega kosila. Spečem v pečici ribo, dodam krompir, zelenjavo, naredim solato iz zelja in dodam obrezan paradižnik in ker imam v posadki Dolenjca, paše tudi kozarec vina ob takšni jedi. Ni kaj, vse uredim na zadovoljstvo posadke. Bolje to, kot imeti upor na barki.

Malo prej sem gledal fotke od včeraj, ko sem fotografiral kite in videl da so bili nekateri kiti res blizu, morda še manj kot 50 m od barke, saj se na nekaterih fotkah vidi sled barke v morju na drugih pa v desnem zgornjem kotu laks, ker vlečem panulo za sabo. Vseeno je nekaj fotk uspelo, nekaj pa jih še moram pregledati. Vsekakor pa upam, da je to zadnje bližnje srečanje z »Gregorjevimi podmornicami«.

Do danes je za nama ostalo 1300 NM preplute brazde in pred nama je še slabih 2800 NM. Trenutno sva pozno popoldne prišla na dolgo pričakovanih 5 stopinj južno, a še vedno nisem zadovoljen s pasati in se bojim da bi se tu na robu pasatnega območja lahko zgodilo še marsikaj z vetrom, zato sem se odločil, da se zapodim še bolj južno, do 6,30 stopinj ali pa celo na 7 stopinj, da bom globoko v pasatu in se potem obrnem proti Markezom, ki se nahajajo na slabih desetih stopinjah. Vsak skipper ima svojo taktiko, katera je odvisna od trenutnega stanja na terenu. Stanje vetra na karti je pokazal ugoden veter že na treh stopinjah, pa tam niti sledu o vetru ni bilo.

Indigo zdaj končno pluje pod jadri… ima nekaj vetra, a tudi neugodnega vala. Jutri je nov dan in upam, da ne bo kot v tisti pesmi: »Idemo sve južnije, a vrijeme je sve tužnije,…«

 

21.04.2018, Tihi ocean,  11. dan

Spomnim se, da sem po televiziji gledal neko francosko oddajo, ki se je imenovala: Iskanje zaklada. Dve skupini sta po celem otoku iskali zaklad, dokler ga nista našli. A to je nekaj časa trajalo. Asociacijo sem dobil zato, ker midva iščeva veter na oceanu in to že traja 11 dni. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom na oceanu videl več dni morje »kot olje« bi se mu smejal, poleg tega pa je še tukaj brezvetrje. Potem se vprašam, kako so v starih časih velike ladje plule na jadra, brez motorja, obstale v zračnem žepu po več dni, brez desolinizatorja in še brez česa drugega, pomembnega pri plovbi. Kapitani, moj poklon!

Zjutraj sem komaj čakal zajtrk in kruh. Čeprav ga je skoraj polovica ostala sinoči v najinih želodcih, je bil tudi danes, ko se je ohladil, dober. Ko ga bo zmanjkalo bova ponovila vajo in ga spet spekla.

Indigo pluje na motor, včasih ko ujamem malo vetra tudi na jadra, spet drugič pa, da pridobim na hitrosti uporabim kar oboje, veter in jadra. Malo nama še manjka in dosegla bova 5 stopinj južno, kjer naj bi pihalo. Ufff še dan ali dva, potem pa bo šlo, kot sneta sekira. Preračunavam gorivo in zdaj vem, da ga bom imel dovolj. Tank je skoraj poln, »zlat« kanister je še poln, ostali kanistri pa so že prazni.

No če naju že veter noče, naju pa je po dolgem času dosegla ribiška sreča. Tudi danes je bilo tako in Gregor je ulovil svojega prvega pacifiškega mahi-mahija. Ni bil tako velik kot včerajšnji, a ravno pravšnji za v pečico, skupaj s krompirjem, korenčkom in čebulo. No malo kasneje še jaz potegnem enega v kokpit, ter ga skrajšam za glavo in del repa. Zdaj je tudi ta »merski« za v pečico. Dovolj ribolova za enkrat, hladilnik je poln ribjega mesa.

Popoldan pred kavico malo zadremam v kokpitu, ko me zbudi Gregor in kriči: Poglej kite, poglej to…Kot podmornice so! Res pogledam in ojoj…. Samo 50 m stran od barke, kakšnih 8 do 10 kitov, večjih od Indiga, ki plavajo skupaj. Enkrat gredo dol in spet gor, ko pridejo na površje spustijo z zrakom vodo, ki deluje kot velik gejzir. Fascinantno! Gregor je že naredil prvih 128 fotk teh velikih sesalcev, ko jaz še vedno v stanju prebujanja iščem svoj fotkič ali vsaj telefon. No nekaj fotk sem naredil, a vseeno imam raje, če se ta dogodek ne bi ponovil. Naj oni plavajo kje drugje ne pa ob Indigu, ki je ob takšni bližini prva igračka za te morske »podmornice« kot jih je imenoval Gregor. Ni prijeten občutek, kajti dokler tega ne doživiš se naslanjaš na razne zapise in pripovedke o kitih. Ko pa ga vidiš v živo, pa dobiš tako močno strahospoštovanje, da te je enostavno strah ob misli: Kaj pa če se zaleti v mene? Hvala za to doživetje in naj bo zadnje.

Pozno popoldne ujameva nek izgubljen veter, ki piha do 9 vozlov in ga izkoristiva za jadranje. Zdaj, ko to pišem, veter še vedno vztraja v isti moči. Jadrava, končno! Zdaj sva že tako nizko, da lahko določim cilj, Markeška otočja. Še samo 2876 NM do cilja!

 

20.04.2018, Tihi ocean,  10. dan

Trdno odločena, da ne obiščeva otokov skupine Galapagos, kateri spadajo pod državo Ekvador, sva le nekako upala, da bova  vplula v to cono ob belem dnevu, ter da bova kakšno malenkost fotografirala, morda kaj videla, dobila gorivo in nato greva naprej za pasati. Kakorkoli sva računala, so bili ti računi brez krčmarja. Vplula sva ponoči v trdi temi, videla nisva nič, goriva pa tudi nisva dobila, čeprav sva srečala 30 ribiških ladij, ki so plule v najini neposredni bližini. Vse skupaj je bilo že malo smešno a na trenutke tudi srhljivo, sploh spoznanje, da nama lahko zmanjka goriva.

Do osme ure zjutraj sva še motorirala, potem pa se je pokazal rahel jugovzhodnik in jadrala sva med 3 in 3,8 vozli. Pač, varčujeva gorivo. Pa tudi namenila sva se, da narediva pred pasati kar nekaj stvari, katere verjetno potem ne bova mogla, ko bova zajadrala z vetrom. Zato nama je to počasno jadranje odgovarjalo.

Jaz sem po zajtrku za blog poslal lokacijo, nato sem si zapisal, da sva preplula 119 NM v tem dnevu. Kasneje sem pretakal gorivo iz kanistrov v rezervoar, Gregor se je lotil čiščenja notranjosti barke. Jaz sem še pripravil svojega čarovnika Rainmana, da v miru naredim vodo za v rezervoarje in potem še pitno vode v plastenke. Ravno sem postavil watermaker, ko se začne z vso silo odvijati laks z role. Seveda vse spustim iz rok, primem palico, spustim še par deset metrov laksa in nato zategnem ter vlečem ulov proti sebi. Zdaj ne vem ali je bila riba šokirana od tega kar se je zgodilo ali pa se mi je snela, saj sem lahko laks navijal na rolo z lahkoto. Potem pa se je kar naenkrat začel boj. Riba v svojo smer, nato v globino. Jaz navijam in hitim, da jo čim prej dobim  na barko. Nekajkrat obstane, palica se zvije in samo čakam kdaj se bo strgal laks in bo riba ušla, kot je ušla mečarica. Te ribe sploh ni bilo na površje dokler je nisem potegnil kakšnih 10 metrov do barke. Ufff velik mahi-mahi je…. In vlečem naprej. Tokrat zmagam jaz in riba je v kokpitu. Pa saj to ni mala riba, ampak je to že ribetina, ki zaseda precejšen del kokpita. Nalijeva ji alkohol v škrge in jo humano usmrtiva. Jaz ji spustim še kri, nato pa jo izmerim in stehtam; 82 cm in 4 kg ter 200 gramov. Wauuu, moj največji mahi-mahi do sedaj. Gregor poka od veselja, saj pravi da si je tega ulova želel. Hitro še naredim spominsko fotografijo, nato pa gremo v koline. Čez pol ure imava 14 kosov mesa, ostalo vrnem v morje. Počistiva kokpit in potem nadaljujem z delanjem vode.  Kasneje še narediva nekaj nujnih opravil, spijeva kavo in  se dogovoriva, da jaz naredim pozno kosilo, Gregor pa zamesi in speče kruh. Pripravo za kruh narediva skupaj in po Gregorjevem mesenju ga pustiva počivati. Jaz naredim kosilo in vmes se že peče kruh. Lahko rečem, da tako lepega kruha nisem pričakoval. Tako visokega in ko sem ga zvečer poskusil je bil tako dober, da sva ga četrt pojedla. Kapo dol Gregor! No zdaj sploh ni več dileme, kdo je dežurni pek na Indigu. Fotke bodo jutri ko jih razvijeva.

Maloprej sem še vakumiral ribje pakete, da bo meso v hladilniku počakalo dlje časa, če v tem času še kaj ne uloviva. Zvečer že v temi, ko je zasijal del Lune, prižgeva motor in odplujeva dalje v iskanju vetra…

 

19.04.2018, Tihi ocean,  9. dan

Noč brez vetra. Indigo se premika z motorjem, kateri deluje v optimalnem razmerju, obrati – poraba. V tem času sem v pasu ITCZ (the Inter Tropical Convergence Zone ali Duldrumsi) premotoriral preveč. Motor deluje v redu, se ne pregreva, vsaj za enkrat, problem bo gorivo. Danes sem poslal e-mail še četrtemu agentu, ki ima v e-mailu ribiški naziv in ga prosil, če mi lahko danes zvečer kot ribič, proda nekaj nafte, a mi kaj kmalu odgovori, da ne sme, če nisem prijavljen na Galapagosih. Pošlje mi še enako cenovno postavko, kot mi jo je poslal njegov predhodnik. Cena z 200 litri goriva nekaj čez jurčka zelenih. O ne, ne bo šlo. Bom kasneje čez dan naredil nov strateški plan.

Ura je 10:40 po tukajšnjem času in približujemo se Ekvatorju, jaz, Gregor in Indigo. Gregor me pošlje pod pretvezo naj pogledam nekaj podatkov na računalnik, sam pa leta po stopnicah kot muha brez glave. Pokliče me v kokpit in ko pridem ven vidim pogrnjeno mizo, na njej dva kozarca, Whisky,… Nasmejim se, saj vem kaj to pomeni. Mornarska je res težka. Seveda mi najprej prebere govor, ki ga je lepo napisal, nato pa mi natakne na glavo zlato krono. Nalije še kozarca z zlato rumeno tekočino in en del od tega darujem bogovom morja in vetra, saj prehajam Ekvator (0. 00. 000 S) in s tem tudi zaplujem v južna morja. Upam, da bodo mene in Indigo bogovi čuvali tudi v teh morjih, kot so naju v severnih. Lepo presenečenje in zanimiv dogodek, ki ga sam ne bi tako izpeljal. Hvala Gregor!

Popoldan le izračunam na podlagi vseh dejavnikov, kako potrošiti najmanj goriva in ujeti največ vetra, da se prebijem do 5 stopinj južno, kjer naj bi bili pasati, s katerimi bi jadral naslednjih 3.000 NM do  Markeškega otočja. Motoriram že 30 ur in goriva je vedno manj. Tokrat bo šlo res na tesno.

Po odličnem kosilu, ki ga je danes skuhal Gregor, sva se v temni noči dotaknila otočja Galapagos in ga sekava po sredini brez ustavljanja. Indigo je preplul od panamskega Balboa Yacht Cluba do tu celih 985 NM. Na poti imava kar nekaj premikanj, saj plujejo pred nama ribiška plovila, točno na poti pa se nama je ob povečanju resolucije karte pokazala tudi precej velika čer. To noč previdnost res ne bo odveč.

 

18.04.2018, Tihi ocean,  8. dan

Ob pol šesti uri zjutraj sem šel spat. Bila je noč dela in noč navdiha. Pisal sem in pisal, ter napisal šest in pol strani. Jaz pošljem tekst, fotografije pa bodo poslane od doma. Evo, vse se da tudi sredi oceana. Kako lepo je ko združiš prijetno s koristnim, jadranje in delo. Še preden bo posvetil dan, moram malo zaspati, da se spočijem.

Ura je osem in kako kratek spanec sem imel, sem videl šele v kopalnici, ko sem se zagledal v ogledalu. Nenaspan, neobrit, zaležan, tri mesece se že nisem postrigel, zato imam petarda frizuro,… Hja, nekje bo treba začeti. Po dobrih petnajstih minutah sem videti že bolje. Res je, da ne morem skriti žepov pod očmi, zato pa sem se obril, uredil, lase lepo potegnil nazaj po glavi, še mesec ali dva in Polinezijke mi bodo lahko spletle kitke… ne ne, šalim se, tega pa ne bom nosil. Morda le čop čez vedno večjo  plešo, to sem videl pri nogometaših in je menda moderno. Preko satelita pošljem trenutno lokacijo Indiga in spet smo prepluli 108 NM. Nekam malo se mi zdi, saj so bili kar nekaj ur dobri pogoji za hitro jadranje v orco. Večkrat je Indigo poletel s šestimi vozli, kar je za trenutno težo plovila kar dobra hitrost. Je kar je, saj je potrebno tudi čuvat pripone, vrvi in še kaj, saj ni vse v hitrosti in nismo na dirkah.

Veter pade in ob deseti uri dopoldan je jadranja konec. Pri dveh vozlih hitrosti, od katerih je morda vozel in pol posledica morskega toka, se res ne da jadrati, pa če tudi sem v špar programu zaradi goriva. Okoli Indiga je spet jezerska bonaca in Gregorju naročim naj kresne makino. Ta lepo zaprede in gremo dalje. Kasneje še pretočim 40 litrov nafte iz kanistra v glavni tank. Za en dan bo dovolj, tank pa je spet skoraj poln. Cilj mi je še vedno naravnan na otoke Galapagos, morda mi sreča potrka na vrata in si uredim vsaj 100 litrov goriva.

Čez dan pospravim kopalnico in potem še pobrišem sprednjo spalnico. Nabralo se je spet nekaj tiste sive vlage, katero moraš pobrisati, odpreti omare, prezračiti in pogledati, če je na oblačilih že kaj sivih madežev od vlage. Ni kaj, to je cena tega področja in s tem se je potrebno slej ko prej sprijazniti. V salonu imam dva okrasna vzglavnika, ki v popoldanski siesti pašeta točno pod mojo glavo. Še včeraj se mi zdi da sta bila lepa in rjava, danes je na  njima nekaj sivih krogov.

Še vedno lovim ribe z dvema palicama, z dvema različnima vabama, ki jih vsak dan vneto menjam in iščem ter iščem kombinacije. Po dobrem ribiškem začetku je sedaj klavrno obdobje, ko postajam vegeterijanec. Riba se noče ujeti, pa da jo prosiš. Moja zadnja ugotovitev je, da v Pacifiku sploh ni več rib. Ni hudič, da če bi bile, da si ne bi katera želela biti na meniju Indiga.

Pozno zvečer padeva pod 100 NM do navideznega prvega cilja, otoka San Cristobal na Galapagosu, še prej pa bomo prečkali Ekvator. Vse to bo jutri. Veliki dogodki… Eden je tudi ta, da je danes spet tri mesece, od kar sem šel od doma.

 

17.04.2018, Tihi ocean,  7. dan

Zanimivo, kako hitro mine dan na oceanu, kako poln je vsega, pa čeprav sem 24 ur na barki, okoli mene pa je samo morje. Ni kopnega, ni sidrišč, ni marine,… ničesar ni. Ena sama ogromna količina vode.

Proti jutru od daleč vidim ladjo, ki Indigu seka pot. Plovilo, ki se na AIS-u pokaže kot majhna ikona, je v resnici velika ladja, ki pluje  s hitrostjo 15,2 vozla in se kaj kmalu oddalji od Indiga. To je v teh dneh edino plovilo, katerega sem videl v tem širnem oceanu.

Zjutraj kot vedno pregledam milje in preplutih je novih 106 NM. Res je malo, a ob tako šibkih vetrovih mi je plutje med 3,5 in 5 vozli prav prijetno, samo da ne trošim goriva. Veter je še vedno slab, a ga čez dan nekajkrat napiha tja do 12 vozlov. Ni ravno najboljši za jadranje, zato orcam med 30 in 45 stopinjami. Zjutraj nas zapusti slepi potnik, ki je pokakal premec in Gregor, čeprav je naredil precej dobrih fotk s tem ptičem, se huduje, ker čisti umazano palubo. Kar nekaj smeha nastane na podlagi te dogodivščine.

Oblačno dopoldne zamenja sonce in takoj je tudi počutje boljše. Približujeva se Galapagosu in ves čas tuhtam taktiko, katero sem že ne vem kolikokrat spremenil zaradi smeri vetra ali smeri plutja. Spet si s satelitskega interneta potegnem »gribe« in jih postavim v aplikacijo za gledanje vremena, valov, vetra in še česa. Taktika za plovbo ostane ista, le dodam dva ali tri »če bi…«

Včeraj sem dobil naročilo za 5. del reportaže v navtični reviji, zato moram napisati kar precej teksta. Torej, dela mi ne manjka, sem pa te dni pisal tudi za spletno eNavtiko. Le knjige se mi nekako ne da nadaljevati, a vem, da me tudi to premaga in jo nekega dne dokončam.

Gregor ves prosti čas nameni uživanju v pogledu na neskončno obzorje, fotografira in se veseli vsakega trenutka, ki ga preživi tukaj na barki.

Kot po napovedi se zvečer veter umiri, morje ostane spet z nizkimi brazdastimi valovi, Indigo pa zvečer zapusti drugo stopinjo zemljepisne širine in se vneto približuje Ekvatorju in nulti točki, kar pomeni, da takrat zapuščamo severni ocean in se spuščamo v južnega. Zvečer se na nebu spet pokaže ozvezdje južnega križa, katerega zdaj tudi sam poznam. Pojavi se spodnji krajec Lune ob njej pa močna Venera. Sonce pade v vodo in vem, da se jutri dvigne na drugi strani…

 

16.04.2018, Tihi ocean,  6. dan

Ura je osem zjutraj. Pogledam preplute milje in danes je najslabši dan, komaj 105 NM se je je nabralo. Začne se 6 dan, vsekakor bolj optimistično, saj začutiva veter in razvijeva še sprednje jadro. Plujeva na veter, sicer počasi, a ker je situacija takšna kot je, druge opcije ni.

Na ribiški palici zamenjam barvo vabe v upanju, da prejšnja ni dobra, saj imam s sabo te nove in res kvalitetne vabe. Vseeno mi tisti ribiški nemir ne pusti miru in iz kabine potegnem še drugo palico, na katero navežem umetno vabo, manjšega lignja. Spustim v vodo in vlečem za sabo tako, da čuvam, da se laksa med sabo ne zapleteta. Čez eno uro nekaj potegne in vleče, a tako slabo, da sem prepričan, da sem zagrabil kakšno travo ali kaj podobnega. Vseeno navijam in na barko privlečem manjšo, komaj 25 cm veliko tuno. Premajhna je in naj še raste, zato jo vrnem nazaj v morje.

Med tem se veter še malo okrepi in orcava s hitrostjo 4 vozle, le da sva spremenila smer plovbe in namesto na vzhodne otoke zdaj letiva proti zahodnim ali še celo bolj zahodno. Potrebno bo potegniti z neta širšo sliko Gribov in videti kaj to pomeni za v naprej. V takšni situaciji se še nisem znašel. Če bi mi dovolili na Glapagosih natočiti gorivo, bi bilo vse skupaj mala malica in bi z njim z lahkoto prešel iz duldrumsov do pasatnih vetrov.

Popoldan berem knjigo Ocean i druge priče, avtorja Mladena Šuteja. Tudi sam upam, na drugačno in lepšo zgodbo tega oceana. Tako se vsaj malo zamotim in ne gledam več vremenskih slik, kart in ne vlečem smeri kje bi bilo bolj ugodno pluti. Pozno popoldne pa spet improviziram pri kosilu, saj danes spet nisem nič ulovil. Spomnil sem se pobegle in prevelike mečarice, ki bi mi dala mesa za teden dni.

Še vedno vztrajava pri vetru in jadranju. Ves čas popravljava jadra, saj se veter spreminja, pa naj je to moč vetra ali samo smer. Kakorkoli, Indigo pridno nabira milje in je vedno bližje cilju, kateri pa je še zeloooo daleč. Kmalu pridem na vrsto za svoje nočno dežurstvo zato bom po tem napisanem blogu še za kakšno urico zatisnil oči.

 

15.04.2018, Tihi Ocean,  5. dan

Ponoči se je nebo zaprlo in spet je deževalo in deževalo. Dvignili so se valovi in plovba je postala vse bolj neprijetna, najbolj sem bil vesel vetra, saj je pihalo med 11 in 16 vozli, kar je obetalo spodbudno jadranje in ugasnjen motor. Malo kasneje se je izkazalo, da je to obetanje splavalo po vodi, saj je veter pihal direktno v premec barke in čeprav sem se odločil spremeniti smer za več deset stopinj in »orcati – kolikor s svojo trebušasto barko sploh lahko orcam« nisem dosegal neke zavidljive hitrosti. Tudi valovi, ki so prihajali v tem primeru z boka so postali nadležni in plovba je bila rolajoča.

Zjutraj ob 8. uri sem pogledal na ploter in za Indigom je ostalo 124 NM v četrtem dnevu. Največ do sedaj. Čez dan sva se z Gregorjem ukvarjala z jadri, dvigovanjem, spuščanjem, uravnavanjem,… nekaj tudi z vremenom. Tone me je spomnil na Boba, ki je vremenar in pozna Pacifik. Takoj sem ga kontaktiral in že čez nekaj minut sem dobil prvi email ter napotke, kdaj in kje bo možno najti veter, s katerim bom lahko dosegel ciljno črto. Da dosežem primeren veter me čaka še 6 dni plovbe do njega. Še nekaj mailov, napotkov, pametovanja in še česa drugega je bilo danes, a vse okoli vremena, motorja, elektrike in drugega.

Danes je Indigo prečil pol poti od Paname do Galapagosa. Ker se nahajam sredi ITCZ, kjer ni vetra, porabil pa sem že nekaj goriva, sem trem agentom z Galapagosa poslal povpraševanje, če mi lahko uredijo samo gorivo, ne bom pa se ustavljal na nobenem od otokov. Ker je Galapagoško otočje striktno in zaščiteno otočje je to več ali manj misija nemogoče. Končno se javi junak in pravi, da mi bo uredil gorivo v Puerto Baquerizu, cena je 1,32$ za liter, a prej moram opraviti vstopne formalnosti, plačati storitve in vse takse: 12$ na bruto tono plovila, GNP 200$ za dve osebi, GNP inšpekcija 100$, Bio inšpekcija 100$, Migraton 32$, ter plačilo agenta 250$. Se pravi, če želim natočiti 200 litrov goriva me bo to gorivo stalo 1.012 dolarjev!!!!! No ja potem lahko ostanem še nekaj dni na Galapagosu in plačam še bojo, itd…  Noro! To je misija nemogoče, saj mora Gregor biti ob določenem dnevu v svoji službi. Potrebna bo varianta št. 2, a še ne vem katera je to. Jo že stuhtam…

Zvečer vseeno vse pozabim in se prepustim razmišljanju, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega. Pacifik mi je takoj ob vplutju zagodel z motorjem, a kot sedaj ugotavljam, se mi je to zgodilo na najboljšem možnem mestu, ko sem imel samo dobro miljo do privezne boje, ko sem imel možnost dobrega mehanika, ko sem imel možnost kupiti rezervne dele brez čakanja, itd. Sreča! Če bi se mi to zgodilo tukaj, po preplutih 500 NM oceana in še to v brezvetrju,…. Ojoj!

 

14.04.2018, Tihi Ocean,  4. dan

Če sem imel včerajšnji dan poln stresa zaradi elektrike in alternatorja, potem sem to noč vse skupaj nekako odmislil. Dobil sem pet mnenj, od teh petih mi nihče ne more pomagati, saj sem jaz tu, oni drugje. Za čuda so lučke ugasnile, števec obratov dela kot mora, motor v tej bonci prede že nekaj časa kot je predel pred nesrečo, akumulator je kljub visoki polnitvi hladen,… in počasi postajam hladen še sam. Pred Indigom je širni ocean in preplutih je dobrih 10% poti. Danes je Indigo v 24-tih urah preplul le 106 NM. Jutri dopoldan računam, da bom na polovici poti do otočja Galapagos, ki je komaj 25% poti do Markezov.

Ker je trenutno Tihi ocean nenormalno miren proti Atlantiku, sem se odločil dopoldan ustaviti barko in naredil sem nekaj pitne vode ter še dotočil vodo v zadnji rezervoar. Vmes sem še pregledal motor in očistil filter za morsko vodo, pregledal če je dovolj hladilne tekočine v raztezni posodi, pregledal olje v motorju in ker je vse štimalo, sem bil že malo boljše volje. Moj čarovnik Rainman je dobro opravil nalogo in je naredil precej vode, saj je tukaj izmerjeno na termometru morje doseglo neverjetnih 30 stopinj plusa. Voda je čista in posledično je v watermakerju filter ostal čist in bel. Pravzaprav pa ves ocean le ni tako čist, saj sva na poti srečala veliko plavajočih ovir v obliki debla, raznih vej in celo eno celo drevo, ki je bilo v obliki črke V. Kar zamislil sem si, kako bi bilo, če bi nanj naletel ponoči in bi zadel to plavajočo oviro, ki bi se mi zagozdila v premec ali celo zlezla pod njega vse do kobilice.

Ko sem opravil z vodo, sva se z Gregorjem odločila, da se v tej vodi tudi okopava, saj je bila čista in mirna. Ker je na tem mestu globina večja od 3000 metrov, tok pa ima tu svojo moč, sva šla v vodo izmenično in nisva odplavala precej daleč od barke. Sledilo je še šamponiranje, tuširanje in odplula sva dalje, tako »higiensko dovršena«. Med samo plovbo sem še iz kanistrov pretočil nekaj goriva v rezervoar in delal izračune o gorivu, miljah in gledal vremenske karte, kdaj naju bo dosegla kakšna sapica vetra. Ta se je le pokazala in res zapihala kot sapica, zato sva raztegnil jadra in zmanjšala obrate na motorju, vseeno pa sva pridobila dober vozel in pol hitrosti. No ja, ne za dolgo.

Ker do kosila nisem ujel nobene ribe, pravzaprav ribe niti povonjale niso moje vabe, sem moral danes improvizirati in skuhal sem enolončnico, ki nama je bila obema všeč. Sobota je in jutri bo nedelja. Morda bo jutri na jedilniku juha? Če bo, bo vsekakor brez govedine in domačih rezancev.

Ko je dan padel v zaton in ko so se na nebu pokazale čudovite barve, katere so posledica igre sonca, oblakov in vode, se je na premec pretihotapil slepi potnik v obliki pernatega bitja. Pravzaprav sploh ne vem katera ptica je to, če bi imel boljši internet bi ga že našel in imenoval. Nekaj ur po tem ko to pišem še vedno vztraja na inox ograjici in kljubuje gravitaciji. Naj revež počiva in vem da bo odletel, ko se bo počutil dovolj močnega.

Z Gregorjem se dobro razumeva in sva precej usklajena, kot bi že prej jadrala skupaj. Tudi sam pravi, da se je navadil na barko in zdaj so mu že tudi nekatere drugačne stvari, postale jasne. Čeprav sem v jadranju samotar, mi je prijetno v družbi v kateri se veliko pogovarjava, se šaliva in postajava vedno boljša družba. Ta pot je ena mojih najdaljših in če sem se vedno otepal družbe, sem tokrat vesel da jo imam.

 

13.04.2018, Tihi Ocean,  3. dan

Če je bila sinočnja noč mirna, potem je bila današnja pestra. Pa saj kako ne bi bila, če se je začel petek 13. Marsikaj sem že videl na morju, na oceanu, da bi pa od enajste ure zvečer pa do šeste ure zjutraj bliskalo, grmelo,… žareče puščice so padale v morje manj kot 3 milje stran od barke. Vso elektroniko sem spravil v pečico, nekaj telefonov in Iridium modem sem dal še v ekonom lonec ter ga zaprl. Strah me je, da mi elektroniko zažge strela. Nabrala se je nekakšna meglica, ki jo je težko opisat, zrak pa je bil težak in sparen. Vsaj morje je bilo prizanesljivo, saj je bilo mirno, vetra pa spet nič. Ob tretji uri zjutraj začne škrabljati in potem je začelo deževati, kot da je sodni dan. Ne spomnim se, da bi kdaj tako močno deževalo in to dve uri skupaj. Ni padal dež, zlivalo se je z neba. Edino v barki je bilo sprejemljivo, a ne predolgo. Kjerkoli je bila kakšna luknja, razpoka, kjer ni bilo dovolj zatesnjeno,… povsod je tekla voda. Pa saj to   ni res! Še nikoli ni prišla slana voda od morja preko palube v salon, tokrat je povsod curjalo, da sem komaj uspel brisati to sladko vodo. Ko je prenehalo sva se z Gregorjem oddahnila.

Zjutraj spijeva kavo in zajtrkujeva. Potem pogledam elektroniko in naprave in poglej ga zlomka… gori opozorilna lučka za žarilne svečke. Pa kaj se to še ne bo nehalo?? Ma prav jezen sem že na vse to kar se mi v aprilu dogaja, kar se mi ni dogajalo vsa prejšnja leta, odkar sem izplul. Pogledam v knjige, literaturo, nič ne piše. Kličem v Slovenijo on-line mehanika, kličem Panamskega mehanika Kennya, nič nihče ne ve, kaj mi je za narediti. Stojim na mestu in se zavedam, da danes ne bo kot včeraj in predvčerajšnjim, ko je Indigo preplul vsak dan po 110  NM. Potem zamenjam rele in se mi zdi da je bolje, saj lučka ugasne. A še vedno me skrbi polnjenje motornega akumulatorja z 15V, kar je očitno previsoko.

Nadaljujeva plovbo. Tokrat je morje kot Velenjsko jezero v brezvetrju. Ena sama gladka šipa. Če želim naprej moram motorirati, če obstanem na mestu me bo tok odnesel nazaj proti obali.

Kasneje pripravim kosilo in se hudujem, da sem porabil zadnje meso tune in če danes kaj ne ulovim, bova jutri vegeterijanca. In sreča se mi malo kasneje nasmehne. Zaslišim zvok odvijanja laksa z role in zategnem. Palica se usloči, toliko da ne poči. Zategnem kolešček, a še vedno vleče Pennovo mašinco. Potem skoči iz vode…. Mečarica. Moja prva mečarica! Velika je kot ta cel razpotegnjen petek. Na roli imam laks 80 lib in mora zdržati.  Gregor snema ta dogodek, ki bo ovekovečen… vlečem, se mučim, popuščam, spet vlečem. Ne gre… morda le 10 cm in spusti se v globino, ter se vrže ven, da jo lahko občudujem v njeni veličini. Ta mečarica bo moja! Bo ja,… v naslednjem trenutku se je na roli strgal laks, saj se je zažrl med navitje in ni zdržal teže. Gregor sploh ne more dojeti kaj se je zgodilo, jaz pa sem jezen, da kar piham. Pa je šla ena boljših vab in cca 200 m laksa. Tolažim se, da je bolje, da je mečarica ušla, saj je bila prevelika za domači hladilnik, kaj šle za tega na Indigu. Jutri dopoldne imam popravni izpit iz ribolova, morda ujamem kosilo.

Večer je miren, brez vetra. No ja, saj ga je za 3,6 vozla. Motorirava. Motor dela dobro in prvič vidim levo od sebe večjo ladjo, ki gre v isto smer kot Indigo. Kmalu bo polnoč, Tihi ocean pa je še vedno tih.

 

12.04.2018, Tihi Ocean,  2. dan

Prva noč na Tihem oceanu je minila mirno, saj je predel motor, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Zdaj vem, zakaj se temu oceanu reče Tihi. Vem pa, da zna spet drugje pokazati svojo moč in potem velja pregovor, da tiha voda bregove dere. Malo sem bil v skrbeh zaradi Gregorja, da se ne bo znašel na moji oz. drugačni barki, a moram priznati da ni imel večjih problemov. Najbolj všeč mu je bil instrument AIS, saj je potem odmislil gledanje v daljavo in preučevanje, kam gre kakšna ladja, kje ima kakšno luč, itd. Še bolj ga je zanimalo imena ladij, s kakšno hitrostjo plujejo, v katero smer,… AIS je prava stvar na oceanu, mi pravi.

Zjutraj spijeva kavo, preverim koliko je Indigo preplul in za prvih 24 ur zapišem 109 NM. Malo, a drugače ne gre. Potem nadaljujeva z dopoldansko telovadbo in imava vajo za razgibavanje celega telesa, ki se ji reče dviganje in spuščanje jader. Takoj ko začutiva veter vsaj 8 vozlov, že odvijava genovo, medtem ko imava glavno jadro vedno odprto in dvignjeno na pozor. Potem veter ugasne in premikava se komaj 1,7 vozla. Zvijeva genovo, prižgeva motor in pod 1700 obrati motorirava s hitrostjo 4,7 vozla (kdaj več, kdaj manj). Nikakor ne bi rada trošila goriva, saj se dobro zavedava, da bova kar nekaj dni v brezvetrju ali v občasnem vetru. Goriva imava kar nekaj, pravzaprav veliko več v kanistrih kot v tanku, ki je montiran v barki. Kasneje zapiha veter in spet ponoviva vajo; raztegni, drži, ugasni, zvij, prižgi,… Morda sva se »tistemu« zgoraj malo zasmilila in nama je v nekem trenutku poslal dobrih 10 vozlov vetra in Indigo je poletel s petimi vozli hitrosti, ter  tri ure po moško rezal morsko gladino. Midva pa srečna kot mala otroka, ki sta dobila bombone od strica Petra.

Dan mine v rahlem delu, pisanju, pogovoru, včasih sva kar tiho in sva vsak v svojem svetu in razmišljanju. Pravo predstavo na premcu Indiga je odigral zelo velik delfin, ki se je igral in visoko poskakoval iz vode. Posnel sem kratek video in ga poimenoval Fliper (z enim p, da ne bi kdo rekel da kopiram Hollywood.) Kmalu je prišel čas za večerjo in sreča je, da imava v hladilniku še nekaj tune, saj je bil danes ulov raven ničli. Spečem in pripravim večerjo in kolega me vedno pohvali, kako dobro kuham. Jaz pa mu z veseljem rečem, da mu bom tudi jutri pripravil večerjo, ker sem tako pohvaljen. Po večerji imam prosti čas, saj Gregor pomije posodo in vse pospravi. Ko se spusti mrak nad morje, zvijem laks in pospravim ribiški pribor, nato pa sam sebi rečem: Jasmin, več sreče prihodnjič.

Počasi postajam tudi astrolog, saj mi kolega ves čas kaže zvezde in vsak večer omenja Južni križ, katerega poznajo skoraj vsi morjeplovci, razen mene. Vidiva tudi planete in celo eno zelo visoko leteče letalo zamenjava za zvezdo. Sem mislil da je utrinek in sem si že zaželel nekaj več vetra. Ker je bilo letalo, tudi danes ni bilo s tem vetrom čisto nič. Srečen sem, da se je tako odvilo, kajti tako je letalo ostalo celo in ni strmoglavilo, jaz pa že počakam na veter.

 

11.04.2018, Tihi Ocean,  1. dan

Nemirna noč, čeprav bi si človek mislil, da je globoko v zalivu zaščiten pred valovi in vetrom. No tukaj ni bilo tako. Mrtvi val se je odbijal od barke in jo je zibal, da sem enostavno moral vstati še pred peto uro in si skuhati kavo. Potem sem bral peljar za Pacifik in želel, da najdem kaj spodbudnega v zvezi z nabavo goriva na poti. Najlepše bi bilo, če bi bili kot letala v zraku, katerim se približa veliko letalo, spusti cev in že tankaš daleč nad Zemljo, mi bi pa tako nekako počeli na morju. Pozna kdo klicno številko tega letala? Ahhh Jasmin, tako pa tudi ne gre! Vseeno še povprašam jadralskega kolega, ki je že plul po teh morjih, kako je s točenjem goriva na Galapagosu, pa je odgovor daleč od spodbudnega. Kakorkoli se že znajdem, če ne z gorivom pa z jadri.

Ob 7.30 uri odrineva iz zaliva in rečeva, da tokrat gre zares. Jaz nadaljujem s svojim jadranjem okoli sveta, s katerim sem tudi omogočil kolegu Gregorju, da uresniči svoje sanje in prečka »njegov Ocean«. Najprej motorirava, saj nimava dovolj vetra. Kasneje ga je za 7 do 8 vozlov, a tudi ta je naravnost v nos, kakor tudi valovi, ki butajo v premec Indiga. Težka sva: oprema, hrana, voda, gorivo,… Vržem vabo v morje in jo vlečem za sabo. Morda se kaj ujame za večerjo in glej ti srečo… Potegne in laks se odvija, kot da bi nekaj bežalo stran od mene. O ne! Vlečem, zaviram, tisto nekaj v vodi odvija. Oja, to je nekaj velikega! Jaz zaviram in ne pomaga, zavora ne drži in tisto na drugi strani je močnejše. Poskusim prijeti laks, a se mi ta zareže v prst in pusti belo pekočo črto na njemu. Čez čas povlečem in takrat se sname prevelika riba ali kar koli je že bilo na drugi strani. Navijem laks na rolo, na koncu ni vabe. Ostal mi je le zravnan gambet riba pa ima nov pearcing v ustih.

Midva plujeva naprej, se pogovarjava in čez čas mi začne nagajati števec za obrate. Torej le ni vse kriv alternator. Po moje je tudi kriv akumulator, ki je morda ob okvari prišel v stik plusa in minusa. Nezadovoljen gledam v števec kako skače, kot da se igra z mojimi živci. Dvignem stopnice, pod katerimi se nahaja motor, a ta lepo prede. Postavim roko na izmenjevalec in držim 3 ali 4 sekunde. Vse ok. Nič, grem ven in gledam, poslušam,… vse je v redu. Potem me iz stresa potegne zvok laksa z nove Pennove role, ki je večja in močnejša. Tudi laks je debelejši in na koncu je nova vaba. Tokrat zmagam in na barko potegnem skoraj 60 cm veliko tuno. Ravno merska je in zato gre v obdelavo, meso pa kasneje v hladilnik.

Veter le spremeni smer in ugasneva motor, napneva jadra in pri vetru 8 vozlov jadrava 3 vozle, včasih celo malo manj kot 4 vozle. Tako sva plula 4 ure in prihranila nekaj goriva, ko veter spet ugasne in spet motorirava. Jezen sem, ker se bojim za gorivo, saj je pot še dolga, preden ujamem ugodne pasatne vetrove. Pacifik pa se mi zdi kot Jadran, kadar je miren in ko je gladina kot olje. Upam, da bo jutri z vetrom kaj bolje.

Zvečer si razdeliva dežurstvo po urah in greva v najino prvo noč plutja na Pacifiku. Uff še veliko jih bo, preden doseževa cilj.


10.04.2018, Otok Del Rey, otočje Las Perlas, Panama

Če sem še sinoči slabo spal, sem to jutro vstal spočit in naspan. Kar obilica dela me še čaka danes, nekaj od tega bom dodelil Gregorju in verjetno nama bo uspel popoldanski premik še na drug otok.

Dopoldan sva počela marsikaj, med drugim sva naredila tudi nekaj pitne vode, katero sva napolnila v prazne plastenke.
Preden se lotim še drugega dela, sva  že spet povabljena na kavo k sosedom. Ni kaj, komanda je komanda in zaveslava k internacionalni posadki. Spijemo kavo, se pogovarjamo in šalimo, ko kasneje prinese ena od članic posadke kokos, ki ga kapetan lepo razbije in začnemo jesti kokosovo jedro. Belo kot sneg, zunaj pa rjavo. Vsi vzamemo košček, le Gregor ga odkloni, kajti on kokosa ne je in ga ne mara. Pravzaprav tudi jaz nisem ljubitelj kokosa in peciva iz kokosa, a tega tukaj kar rad pojem. Nekako le prepričamo Gregorja, da ga degustira in ko poje en košček, prosi še za drugega. Čez dve minute si je že prilastil več kot polovico kokosa in pravi da ga bo odnesel na barko, ker nekaj tako dobrega še ni jedel. Potem pa pravi: »Če prijatelji izvedo da sem jedel kokos, ki ga vneto odklanjam vsakomur na obiskih, potem bodo mislili, da z mano nekaj ni v redu. Pravzaprav pa, kaj vem kaj me še čaka? Če sem jedel kokos se lahko zgodi, da kar ostanem s tabo in jadrava skupaj še naprej.« No zakaj pa ne, pravim.… in pol kokosa imava sedaj v hladilniku, za nadaljevanje poti pa bomo še videli.

Kasneje se na barki lotim še menjave altenatorja in starega ter obnovljenega zamenjam z rezervo, ki pa je čisto nov. Sicer me malo muči en kabel, a se vedno znajdem in tudi to uredim. Kasneje poženem motor in sedaj je vse v redu, razen polnjenja, ki je sicer manjše kot včeraj, a je še vedno blizu 15V na motornem akumulatorju. Pospraviva orodje in zaplujeva proti jugu otoka Del Rey. Danes je le nekaj malega vetra in počasi jadrava. Vmes ulovim še eno rdečo ribo, katere imena pa ne najdem v elektronski knjigi rib. Vseeno jo obdelam ter pospravim, saj bo dobra za večerjo. Po 22 NM plovbe le prispeva na jug otoka v zaliv Cocos in tu sidrava. Pripravim ribo, jo spečem, zraven pa še dodam pečen krompir v krhljih, paradižnikovo solato in tokrat na željo Gregorja spijeva kozarec belega vina.

Tako… Dovolj je celine, otokov, Paname. Čas je da se malo premakneva in tokrat gre zares. Kljub izredno slabemu vetru se odločiva, da greva jutri zjutraj dalje… prvi okvirni cilj je malo manj kot 900 NM oddaljeno otočje Galapagos. Koliko dni bo trajala plovba ne morem napovedati, glede na veter pa mislim da bo dolga, vsaj dokler ne prideva do ugodnih pasatov. Na Galapagasu se ne bova ustavljala, razen, če bi bilo to nujno. Plovbo bi potem nadaljevala še nadaljnjih 2900 NM do Markeškega otočja, ki ga nekako želim doseči do 20. maja. Vsak dan bom poslal lokacijo, ki bo ponazarjala kje se nahaja Indigo. Potrudil se bom pisati blog, a ne obljubim, da vsak dan. Spremljajte Indigo na cca 40 dnevni poti čez Pacifik, kjer bo neskončen ocean brez postanka in kopnega, najina edina pot.

V času brez mobilnega interneta sem dosegljiv na mailu:  indigo34@myiridium.net

 

09.04.2018, Otok Pedro Gonzales, otočje Las Perlas,  Panama

Slab spanec ponoči sem pripisal pozni in količinsko preveliki večerji. Kakorkoli, malo so delali živčki po prvi kratki, malo še stres od zadnjič in ko se vse skupaj nabere je res kmalu dovolj. Zato ni bil problem z zgodnjim jutranjim vstajanjem in že čez eno uro sva odplula v marino Playita, da natočiva vodo. Potrebujeva še bencin za watermaker, a tega nimajo v marini, zato bom moral peš v marino Flamingo, ki je oddaljena 20 minut hoda od Playite.

Odrineva z boje proti marini, a nabašem na vrv, ki se navije okoli propelerja. Super! Ker je tam močan tok in rečna oz. jezerska voda teče še iz Panamskega prekopa v morje, je voda mrzla in ima komaj 17 stopinj. Skočim v vodo, odvijem vrv s propelerja in greva naprej. Zaplujem v marino in se enostavno privežem na eno prosto mesto. Gregor bo natočil vodo v rezervoarja, jaz pa grem po gorivo. Ko se vrnem, še pregledava enkrat olje, ga malo dolijem in potem odplujeva proti otokom Las Perlas. Sva trenutno brez cilja in ko bova tam, že najdeva kakšen lep ter varen zaliv, kjer bova sidrala.

Ker vetra ni, motoriram in motor večkrat kontroliram, a ta lepo prede, kot bi bil nov. Vendar vse pa ni v redu. Števec za obrate poskakuje enkrat do 2000 obratov, kolikor jih resnično imam trenutno v plovbi, spet drugič pade na 1500 ter spet naslednjič se vrne nazaj na 2000. Potem čez čas pade na nulo in tam ostane 10 sekund pa se vrne na 2000. Hmmm… malo me je strah, spet sem živčen in v stresu, a po drugi strani poslušam delovanje motorja in ta dela kot mora. Zato si ne dajem velike žrtve za števec. Vseeno kontaktiram po sporočilu mehanika Kennya in ta mi pravi, da verjetno nekaj ni v redu z obnovljenim altenatorjem, ki ga je ne vem iz kakšnega razloga montiral, namesto da bi montiral novega. Svetuje mi, da to naredim jaz, ko prispem na današnji cilj. Največji problem je, ker mi le-ta polni motorni akumulator kar s 15,5V, servisne pa s 14,4V. Nekaj zagotovo ni v redu. Jaz mislim, da je ena žička več priklopljena, katera prej ni bila in jo je mojster priklopil, ker menda tako mora biti. Počasi se že navadim na to in plujeva dalje. 10 NM pred otoki Gregor zagleda najprej večjega morskega psa in ga lepo fotografira, čez nekaj časa pa zagledam kita in posnamem filmček, kajti če bi ga čakal da ga fotografiram, mi ne bi uspelo. Le dobrih 300 m od Indiga je plaval v nasprotno smer. Kako impozantna žival, večja od moje barke, ki pride na površje, vdihne zrak in v zrak švigne voda. Wauuuu….

Malo pred mrakom, po 43 Nm dolgi plovbi  zavijeva v zaliv otoka Pedro Gonzales, kjer je že sidrana ena jadrnica. Gregor pravi, da je velika in Francoska. Ko po desetih minutah zavijeva v zaliv takoj spoznam Irsko jadrnico kolega Billa. Kakšno naključje! Hitro si narediva večerjo, potem pa sva povabljena na njihovo jadrnico na prijetno druženje in pivo.

Tokrat sem tukaj brez interneta, zato posledično ne morem jaz pošiljati teksta in fotk na blog, saj bom to besedilo poslal preko satelitskega interneta in ga bo na spletno stran postavil moj skrbnik internetne strani. Fotografije bodo tudi naprej bolj skope, a bodo ko pač bodo.

V času brez mobilnega interneta sem dosegljiv na:  indigo34@myiridium.net

 

08.04.2018, Balboa YC,  Panama

Zjutraj po popiti kavi odideva z Gregorjem do taksija, se malo poglihava za ceno s taksistom in na koncu obvelja moje ter greva do marine Flamingo, da se odjavim. Gregorja moram najprej dodati na Crew listo in ga čez pet minut skupaj z mano odjavim. Zvečer ali jutri greva naprej proti otokom Las Perlas. Formalnosti mi lepo tečejo in že kaj kmalu dobim klofuto. Plačati je treba Zarpe pri odjavi. Celih 46$. Prijava in odjava = Daleč najdražja država do sedaj. Ni kaj plačam in že greva z jeznim taksistom, ki naju je predolgo čakal nazaj proti Yacht Clubu.

Stopiva na barko in začneva takoj z delom. Kupil sem poseben kabel, ki ga moram potegniti za AIS od krmilne konzole do instrumentov v salonu barke. Zraven še vlečem 12V samo zanj in podreti je potrebno tretjo spalnico v kateri je skladišče. Po dobrih dveh urah dela sva končala z delom, a še vedno kaj najdeva in urejava. Potrebno bo še natočiti gorivo v barko in kanistre, saj mora biti barka polna goriva, da sploh prideva tako daleč, kajti tukaj vlada brezvetrje. Odločiva se za lažjo verzijo in to v marini La Playita, kjer valovi ne nabijajo barko v pomol. Tudi vodo imajo in jo bova natočila kar tam. Priplujeva do tja, pa nama pravijo, da se je za gorivo potrebno najaviti, sploh ob vikendih, ker turistične ladje vozijo turiste in na pomolu za točenje goriva, le ti izstopajo in vstopajo. Žal danes ne bo nič. Bravo. Že drugič danes, da so me presenetili. Obrneva barko in greva nazaj do Balboa YC in natočiva nafto. Bencina za watermaker pa ni, ker jim ga je zmanjkalo. Manjana, mi pravi mojster. OK, pa jutri.… Tudi vode ne moreva natočiti. No to že natočiva kje drugje. Ves čas sem spremljal delovanje motorja, gledal na opozorilne lučke, poslušal,… upam da bo zdaj v redu z njim.

Zvečer narediva večerjo, saj vmes nisem nič jedel in sem že malo lačen. Potem pa se še malo pogovoriva, jaz napišem blog in dan bo zopet zaznamovan v stroških in zanimivem delu. Prespala bova spet na boji in jutri greva dalje.

07.04.2018, Balboa YC,  Panama

Danes, kot že mnoga jutra v tem tednu, pričakujem mehanika Kennya, ki pride na barko ob 10 uri. S sabo prinese termostat za motor, katerega zamenja in zdaj spet dela alarm, ki javlja napake za temperaturo in olje. Nalijeva še antifriz v motor in raztezno posodo, vodne črpalke pa se ne dotakne, saj nisva dobila nove, kakor tudi ne vsaj rezervnih tesnil. Tista kapljica ki spušča na črpalki za slano vodo, upam da ne naredi celega morja v motorju. Takoj ko jo bom lahko, jo bom zamenjal.

Ko mehanik odide in me zopet olajša v denarnici, se odpraviva z Gregorjem v trgovski center v Albrook, kjer kupiva še dva 20 litrska kanistra za gorivo. Potem greva še v supermarket in nakupiva še nekaj zadev ki jih potrebujeva, predvsem pa sva osredotočena na sadje in zelenjavo. Poln voziček imava vsega in na blagajni je odštejm kar nekaj papirnatih bankovcev. A kaj ko to hrano  potrebujeva in brez tega pač ne gre.

Vrneva se s taksijem do barke, kjer me že čaka Bill, ki odhaja proti Las Perlas otoku in naprej čez Pacifik do Francoske Polinezije. Težko se je posloviti od kolega, ki sem ga nedavno spoznal in ki mi pravi, da sem zanj nekaj lepega, kar se mu je zgodilo v Panami. Hudo je, a posloviti se je potrebno, saj gremo vsi isto pot. Morda se le srečamo kje za obzorjem.

Z zlaganjem hrane se kar nekaj časa zamudiva, da zloživa vse v hladilnik, v predale in v plastične zaboje. Zdaj pa res ne gre več niti šibična škatla na barko. Poln sem in zdaj je res dovolj! Jutri še natočiva gorivo in vodo, ter upam, da bo barka zaradi svoje teže plula vsaj 4 vozle. Indigo potrebuje novo registracijo, saj je bolj kot jadrnica postala tovorna ladja. Kasneje pripravim dobro pozno kosilo, spijem še kavo in čakam klic od Roka, saj smo se zmenili da gremo zvečer na večerjo.

Ob dogovorjeni uri se pripeljeta Nivia in Rok in me odpeljeta v center mesta. Nočno doživetje tega mesta je res drugačno kot dnevno. Mesto je lepo in impozantno. Prispemo do restavracije, kjer poleg azijske in japonske, strežejo perujsko hrano. Lepa in dobra restavracija mi pusti dober vtis že od samega začetka, saj so vsi uslužbenci prijazni. Prinesejo nam tri menije a ne v papirnati obliki – na tablici. Preko tablice si lahko pogledamo kako zgleda krožnik, katerega želiš naročiti in poleg so označene tudi cene, ter vsebina, ki je na krožniku. Zame nekaj novega in čudovit izkušnja tega velemesta. Naročimo tri jedi in vsi bomo poskusili vsako od teh treh naročenih hran. Spijemo še en pisco sour in kaj kmalu je miza polna vseh dobrot. Saj ne vem, kje bi sploh začel fotografirati, kaj šele jesti. Hrana je bila vsekakor okusna in ne pretirano draga.

Pripeljeta me še nazaj do pomola in poslovimo se v želji, da se še kdaj srečamo. Naključna poznanstva nas bogatijo in nam dajejo dobro izhodišče za naprej. Hvala vama Nivia in Rok… Todo bien y feliz! Gracias!

 

06.04.2018, Balboa YC,  Panama

Zelo pozno sem šel spat in iz tehničnih razlogov je zato šel blog zelo pozno na spletno stran. Poleg tega mi te dni ni bilo lahko, saj sem bil psihično in fizično obremenjen z motorjem, stroški, nabavo rezervnih delov in še s čim.

Zjutraj se klub kratki noči zbudim in po popiti kavi se s hitro hojo sprehodim nekaj več kot 2,5 km do banke, potem skočim še v trgovino in po isti poti nazaj na barko. Res lep sprehod. Jutranja prometna konica se po cesti vleče kot jara kača in na trenutke promet obstane na tem že dopoldan vročem soncu.

Na barki me v družbi Gregorja čaka kapetan SY Zane in opraviva še nekaj skupnih pogovorov in ker sva pretentala Panamskega Tita, sva si še porazdelila še dobiček. Najtežje se je bilo posloviti, saj oba dobro veva, da se bova na širnem Pacifiku težko srečala.  Postala sv dobra kolega in v tem mesecu dni, kar sva skupaj sva se nekako navezala. Če se ne vidiva na morju se pa zagotovo v Sloveniji.

Kasneje pride mehanik in začnemo s sestavljanjem motorja, ki nam gre dobro od rok. Končno ga le po nekaj urah sestavimo skupaj in ga poženemo. Motor lepo prede, vendar mehaniku ni všeč vodna, slana črpalka. Kaplja, nekaj vode priteče v santino, čaka pa tudi, da priteče tudi olje, a ga ni. Vseeno pravi, da bi bilo dobro imeti novo črpalko v rezervi, kajti Pacifik je dolg in širok. Potem ugotovimo, zakaj ni bilo signala za alarm na motorju, ker je pregorel senzor. Potrebno bo nabaviti kar nekaj nove robe in spet gledam v denarnico. Tukaj je vse nenormalno drago, pa še čakati je potrebno vsak artikel, ki pride iz Amerike. Ker vodne črpalke nisva dobila, jo bova poskusila nekako zatesniti.

Po eni uri motor ugasnemo, jaz sem že prej plačal mojstru, ki je bolj draguljar kot mehanik, vsaj po ceni ure sodeč, a očitno obvlada svoj posel. Res zna in za takšno znanje mi ni težko seči v denarnico. Spije še pivo in greva iskat dele. Najprej v Volvo Penta servis, kjer nimajo nič kar potrebujeva, kar pa imajo pa je drago, kot da je vse iz zlata. Nič ne kupiva in greva nazaj, jaz na barko, on v pisarno. Njegova pisarna je zadnja gostinska miza v bistroju Balboa YC.  Pridem na barko, jaz pospravljam notranjost, Gregor je dežuren zunaj in pospravlja kokpit in palubo. Priden je bil danes, ko sem bil jaz z mehanikom in mu pomagal, je šel Gregor v nabavo gospodinjskega plina, da bova tudi tu polna in da naju kaj ne preseneti.

Popoldan prižgem motor in ga na 2000 obratih pustim delovati dve uri. Vse tako kot je naročil mojster. Vse deluje kot mora. Počasi začutim utrujenost, čeprav še zdaleč ni vse urejeno z motorjem, a vem, da bo kmalu. Kasneje pride na barko še Bill, verjetno gre jutri s svojo barko naprej proti otoku Las Perlas, nato pa naprej proti Markezom. Tudi njega čaka 3800 NM dolga plovba. Za vsakega od nas je časovno drugačna. Kolegi Bražilci pravijo da računajo pristati na Markezih čez 45 dni in nimajo s sabo veliko goriva. Bill  planira za to pot okoli 30 dni. Midva po tihem računava nekje 36 dni. Z ircem si ogledujeva vremensko karto in se čudiva, kako daleč dol ni vetra, koliko dni traja brezvetrje… Ne bo luštno, res ne. Potrebne bodo ogromne količine goriva in res dober motor. Upam, da je moj mojster dobro opravil nalogo, saj na širnem oceanu ni vmesnih postaj, otokov in ne sidranj.

Zvečer še malo poklepetava in potem je spet čas za posteljo. Jutri pride mehanik, ki je že skoraj tretji član Indiga.

 klikni in si povečaj slike

 

05.04.2018, Balboa YC,  Panama

Jutro. Kavica in potem grem na obalo, kajti potrebujem neke informacije iz pisarne. Ravno ob tem času me pokliče mehanik in mi pravi da pride okoli 12 ure. Uff, potem imam še nekaj časa in ne bom hitel. Vesel sem, da imam rezervne dele in če bo vse v redu mi mojster zmeče stvari skupaj in že sem na konju.

In res, mojster pride ob 11,30 uri in se loti dela. Sestavi in priključi starter in potem prižgemo motor. Bo delal? Vžge iz prve in dela, a po desetih sekundah ga ugasnemo, saj še ni vse nared. Vesel sem kot otrok. Mehanik zmaja z glavo in pravi: »Đasmin, this motor is not good!« Kako ni good če sem slišal da laufa? Možakar vzame v roke ključe in začne šraufati. Vedno več je vijakov na tleh, vedno več delov je ob strani, nekaj jih celo visi na ceveh. Ojoj! Stanje se še slabša. Čez nekaj trenutkov je izmenjevalec na tleh, neke cevi, kolektor, …. Mojster mi pokaže zamašen izmenjevalec, kolektor je nabit s črnimi sajami, v eni od gum so se nabrale lopatice impelerja, spet drugje najdemo nekaj podobno plastiki. Umazanije je na pretek. Ne čudim se več, zakaj se pregreva. Ko pogledam motor se mi zdi da ga pol manjka. Vse se mi mrači pred očmi. Potem čistimo, prebijamo, vlivamo kislino, pregledujemo, čas pa beži. Čistimo kolektor. Ta ni dober. Potreben bo nov. Skočim in ga kupim, drag je kot žafran. Še enkrat me pošlje po kakšen del in v denarnici bo zazijala še samo prazna luknja čez katero se bo nabrala pajčevina. A če ga moram imeti potem naj bo, in tesnilo še prosim! Ko vse uredimo, mojster pogleda na uro in pravi: »Finish! Tomorow we continue work!« Bemti, a ne bomo danes?

In možakar gre, službe je konec, za danes je zaslužil dovolj. Gregor pospravlja, jaz kuham kosilo, potem jeva. Kasneje dobiva obisk in v prijetnem klepetu pozabim na težave, ki še vedno čakajo jutrišnji dan. Morda bo jutri tisti dan, ko bo vse končano. Morda…. Večer je bil prijeten, še lepša bo noč, ko odidem v posteljo.

 

04.04.2018, Balboa YC – Panama City,  Panama

Včeraj že napišem blog, ga pošljem na spletno stran in si umivam zobe, ko slišim vodni taxi čisto ob moji barki in malo zatem slišim klic svojega imena iz ne vem koliko grl. Stopim ven in vidim Billa in še nekaj ljudi, ki so prišli na moj »nenapovedan party« in vsi so bili že rahlo zadeti od alkohola. Pa kaj vem, morda so še včerajšnji, saj so ga lumpali do jutra in se pohvalili, da jih je šest popilo tri litre whiskya in 3 six packe piva. Bravo!

No zdaj so pri meni, da se zgodba od jutra nadaljuje na Indigu. Ob pogovoru z njimi spoznam, da smo vsi od drugod, pravzaprav smo razmetani iz evropskih držav: Slovenija, Francija, Irska, Anglija in Švedska. Manjkala je le partnerka od Francoza, a ta je bila menda zastrupljena z alkoholom in je počivala na barki. Najbolj smo se smejali prav temu Francozu, kateri je želel kaditi, a ker se zaveda da se na barki ne kadi, je ob enih zjutraj poklical vodni taxi in ko ga je vprašal taksist kam naj ga pelje, je rekel … samo en krog med barkami, tako počasi, da pokadim cigareto. In res ga je peljal in mi smo pokali od smeha.  Multi internacional Party! Ker so bili gostje utrujeni še od včeraj so proti drugi uri zjutraj le odšli na svojo barko. Jaz pa sem šel tudi spat, saj čez nekaj kratkih uric spet vstajam.

Zjutraj se dobimo jaz, Bill in Robi na parkirišču in slednji nas odpelje v trgovino z rezervnimi deli. Pričakajo me lepo zapakirane škatle s svetlečimi deli za mojo barko. Vse je na mestu, jaz kupim le še dva stikala za vžig motorja, se malo »scenkam« za ceno, plačam in že gremo. Vesel kot radio gledam nakupljeno, saj to pomeni, da bom lahko šel dalje, če bo jutri vse v redu z motorjem. Na barki zamenjam še kontaktno stikalo in napišem še nekaj zadev, katere moram poslati preden grem na širni ocean.

Pozno popoldan je pred Balboa YC priplula še SY Zana. Ko se privežejo na bojo, me je kapetan poklical po radiu in povabil, da proslavimo tudi njen vstop v Pacifik. Prijetno druženje s prijetno in dobro kapljico smo pozno zvečer zaključili in z Gregorjem sva se vrnila na najin Indigo, ter  po napisanem blogu zaspala.

Jutri je nov dan in jutri imam upanje, da bo moj motorček zarohnel v prijetni glasbi, ki bo prava melodija za moja ušesa.

 

03.04.2018, Balboa YC – Panama City,  Panama

Kot sva se z mehanikom po telefonu zmenila, tako je tudi bilo. Prišel je na Indigo malo pred 10 uro in takoj začel z delom. V tem času je bil pri meni ravno vedno boljši kolega Bill in skupaj sva gledala po starem jugoslovanskem sistemu (eden dela, dva pa gledata kako se dela), kako mehanik pridno in dobro vrti ključe, izvijače in klešče. Spreten je in čeprav je starejši od mene, točno ve, kje je kakšen vijak in kaj je narobe. Po premerjeni zadevi objavi, da je starter fuč in bo potrebno kupiti novega, alternator pa se bo morda dal popraviti, čeprav pravi, da »prebija« in če bo drago popravilo pa naj kupim novega. Staljeni in pregret rele naj kupim nov, najbolje pa kar oba, saj nista pretirano draga. Vse skupaj nadevam v vrečke in plačam mehaniku za opravljeno delo. Kot je pri nas v navadi je tudi tu brez računa ceneje, čeprav mislim, da je k osnovni ceni dodan le davek, ki pa v Panami sploh ni velik.

Pokličem Roka, ki mi vedno reče, če kaj potrebujem naj pokličem. Tokrat sem ga res in ob dogovorjeni uri je prišel, ter me odpeljal čez središče mesta naravnost do trgovine. Odprem nahrbtnik in pokažem trgovcu kaj potrebujem. Možakarji, ki se dobro razumejo na svoje delo, pogledajo pokvarjene dele in že smo dogovorjeni, da se jutri dopoldne dobimo in mi priskrbijo vse novo. Upam, da bo to res, kajti brez teh delov ne morem naprej. Za ceno več ne sprašujem, ker sem se vdal v usodo, da uvožene stvari tukaj niso poceni, le kar sami naredijo ali pridelajo je v mejah normale. Bom že nekako, vsekakor pa že vidim, da se bom odpovedal obisku Galapagosa in še česa drugega na račun novih delov. Včasih je treba tudi na šahovnici žrtvovati kmeta, da braniš kralja. Morda pa Galapagos obiščem, ko bom šel naslednjič jadrati okoli sveta.

Z mano in Rokom je šel tudi Bill in kar ne more se načuditi, ker je bila trgovina dobro založena in v njej imajo praktično vse dela iz tega segmenta. Ko sva se z Billom pripeljala nazaj do Balboa YC, sva odšla na točeno pivo in Bill je kot pravi Irec prvega pospravi na dušek, saj je bil zelo žejen. Le kako ne bi bil, saj so imeli poslovilni večer na barki, kajti dva člana sta šla domov na staro celino. Kasneje sva še en čas sedela in jaz sem pri drugem pivu omagal in šel na barko on pa je ostal, da se malo prezrači.

Pozno kosilo, ki je večerja postala mi napolni želodček, nato pa se spravim pospravljati motorni prostor, saj je v njem skoraj vsa tekočina iz hladilnika motorja, kajti mehanik je moral sneti eno cev in je vse steklo ven. Danes se mi je zdel delovno uspešen dan, upam, da bo jutri tudi tako lepo, ko bodo novi deli na barki.

 

02.04.2018, Balboa YC,  Panama

Spet še ena dobro prespana noč, čeprav je tu ob kanalu ves čas prometno. Zanimivo je, kako velika plovila, pa naj so to kontejnerske ladje, tankerji ali ogromni trajekti, ki prevažajo v sebi na stotine novih avtomobilov, ne delajo večjega vala. Večji val naredijo manjše ladje, čolni ali plovila od kanala. Zato je tu na priveznih bojah vedno bolj »rolly« kot pa ne. Umiri se šele zvečer, ko se plovni promet malo potihne.

Najprej kava, zajtrk in že med zajtrkom dobim sporočilo, da pride kapetan SY Zane na obalo, midva pa naj bi mu na kopno pripeljala pnevmatike in vrvi. Ker je tukaj v območju kanala in v območju postavljenih boj od Balboa YC prepovedano »dingirati s svojimi dingiji«, pokličem water taxi po radiu na kanal 6, ki pride v petih minutah. Ta storitev je vključena v ceno boj in lahko pokličeš taxi tudi 10x na dan in se voziš s kopnega na barko in obratno. Ko se pripelje do Indiga, naloživa v njega vso kramo in že plujemo proti pomolu, kjer naju že čaka novi uporabnik gum in vrvi. Najprej imamo na pomolu težavo z oskrbnikom pomola, saj še niso imeli primer, kjer bi dva balkanca pretentala Panamskega Tita. Ene gume, ene vrvi, za dve različni barki in dvakratni prehod ter za eno ceno. Midva pa bova dala račun na pol in bova spet privarčevala. Odnesemo gume do parkinga, kjer stoji najet avto in naložimo vse v prtljažnik. Ker imam veliko dela z motorjem, smo se dogovorili, da gre namesto mene na SY Zano za lineholderja Gregor. Tako ostanem sam na barki in cel dan telefoniram, se pogovarjam in pregovarjam razne mehanike, da imam problem, ki je delno saniran, pri zaganjaču pa se je ustavilo. Končno se eden mehanik le odloči in javi, da pride jutri pogledat motor, kajti preveč mu delo ne diši, saj sumi, da ni v okvari samo zaganjač. To bova skupaj ocenila jutri po 10. uri.

Čez dan še pospravim barko, napolnim tanke s sladko vodo, saj smo v dveh dneh porabili cel tank in pol vode, kar je bilo zelo razsipno, a po drugi strani, se ne sekiram, saj Rainmanov watermaker dela čuda. V treh urah sta bila tanka polna, napolnjene plastenke s pitno vodo in spet je bil mir okoli ušes. Ko imaš tega čarovnika na krovu je res vse drugače in lažje. No še ena stvar se je pokazala v redu,. Če se mi pokvari motor, še vedno lahko delam vodo, saj nisem odvisen od njega, kajti wateraker ima svoj neodvisni Hondin motor.

Proti večeru se dogovarjava z Ircem Billom za pivo, ki mi čez pol ure javi, da ne more z mano na pivo, ker se je pravkar dogovoril z eno mladenko in pelje njo na pivo. Seveda ga razumem. Bolje mladenka v njegovi družbi, kot pa jaz. Zato si pripravim dobro večerjo, katero pripravim iz pečenih plantain banan s curryem in piščančjim filejem v temni dimljeni omaki. Bilo je dobro, ….ne, čudovito je bilo!

Zdaj ko to pišem sem si nalil še za en kozarec vina, ki je ostal v steklenici po našem praznovanju prečkanja kanala in prihoda v vode Pacifika. Zvečer se lotim še sestavljanja enega filmčka, ki bo pokazal, kako smo prečkali kanal in upam, da ga v nekaj dneh sestavim, ter opremim.

 

01.04.2018, Balboa YC,  Panama

Po sinočnjem praznovanju preplutega kanala v enem dnevu, kar je tudi redkost za male barke, sem se naspal in zjutraj prebudil v boljšem stanju, kot pa sem bil takrat, ko sem šel spat. Dan se je začel še z eno skrbjo, kako odpraviti napako na motorju. Najverjetneje bo potrebno dobiti mehanika, saj je na dveh žicah stopljena izolacija in je prišel direkten stik na zaganjač motorja.

Rok in Nevia sta odšla domov že sinoči, danes opoldan pa je barko zapustil in se odpravil na svojo barko še kapetan SY Zane. Ostala sva le še Gregor in jaz.

Okoli 11. ure dopoldan pridejo na mojo barko kolegi iz Irske barke in kolega Bill se ponudi, kot elektronik, da pogleda kable in sanira to poškodbo. Ponudbo sprejmem z obema rokama in začneva s saniranjem poškodb. Ko vse popraviva, zamenjava, dodava, poskusiva zagnati motor, a ta ne dela. Pravzaprav ga ne zažene zaganjač in zato se najino motoroznanstvo na tej stopnji tudi konča. Potreben bo mehanik, upam da se od zaganjača napaka ne preseli na alternator in še dlje na motor. Trenutno se je potrebno sprijazniti, da je motor v defektu in potrebno ga je popraviti do te mere, da bo brezhiben, kajti Pacifik je velik in motor bo še velikokrat potreben. Bill kot Irec ostane še nekaj časa na barki in pripoveduje svojo zgodbo življenja, kakor jo pripoveduje vsak od nas, ki jadramo po oceanih. Kot pravi Irec rad spije kakšno pivo in ob njem je pogovor še lažji.

Popoldan z Gregorjem pospravljava po brki, saj je bilo včeraj kar precej ljudi na njej in to se pozna na čistoči barke, kakor tudi po neurejeni notranjosti. Pozno popoldne si pripraviva pozno kosilo in med njim dobim preko sporočila povabilo od Roka, da me s svojo družino vabi na sladoled. Po mene pridejo ob dogovorjeni uri v Yacht Club in me zapeljejo  nekaj kilometrov stran, na njim znano lokacijo, kjer si naročimo sladoled in tako spoznam tudi njegova otroka. Ker sta oba približno enakih let, kot je star moj vnuk, se veselo z njima pogovarjam in klub temu dobim nostalgijo po vnuku. Po čudovitem dve urnem druženju, me pripeljejo nazaj do YC in potem grem na barko. Z Gregorjem spregovoriva še nekaj minut in kmalu bo čas za spanje.

Sinoči sem napisal, da bi lahko dobil od Bavarie katamaran… no to ni res, kajti bil je prvi april in zato je to izmišljeno. Vse ostalo pa je tako kot piše. Kaj bo iz vsega tega ne vem, morda največ zvem ko se  vrnem domov ali pa naslednje leto na sejmu navtike v Dusseldorfu. Trenutno je v igri samo Indigo, ki pa je žal »ne vozen«…. Jutri je ponedeljek in tukaj ni praznik, zato začnem iskati dobrega mehanika….

 

Marec – 2018

31.03.2018, Colon – Balboa YC,  Panama

Dve uri za spanje sploh nista bili dve uri, bolj pol ure. Pa še to je bilo dremanje. Ostanem pripravljen in že sem mislil da bodo zamudili kot zadnjič pri meritvi, ko so zamudili štiri ure. Priplujejo do barke, ki je bila na  sidru in  pripeljejo po enega pilota in po pol urni zamudi startamo za veliko ladjo.

Naš pilot je bil zelo v redu, in tudi druga dva, ki smo jih spoznali sta bila super. Pravzaprav sem imel ob sebi neverjetno dobro ekipo: Gregor, Borut, Robi in Nevia. Skuhali smo si kavo, kasneje smo pripravili zajtrk in vsi smo bili srečni ter veseli, saj je vse teklo več ali manj kot mora teči.

Po prvem preplutem bazenu sta sledila še dva in ko smo prišli v jezero, smo dobili napoved, da gremo naprej in da pridemo v Pacifik v samo enem dnevu. Ni slabo, a predvsem utrujajoče, saj nihče od nas ni naspan. Pravzaprav pa kako to poteka? Enostavno. Pred nami je ena velika ladja, za njo pa tri jadrnice, ki se povežejo skupaj, da funkcionirajo kot eno tri trupno plovilo. Največja barka je v sredini, ob strani pa manjši dve. Indigo je bil na desni strani in dva od posadke sta morala skrbeti za vrvi, za nateg vrvi, ter za varen privez na srednjo barko. Tako smo pluli kot trimaran. Po treh prekatih smo pripluli v jezero in kasneje smo se po 29 miljah plovbe čez to sladko vodo prebili do novih zapornic. Še tri zapornice in bili smo v Pacifiku. Bravo mi!

Ko smo prešli zadnjo zapornico, smo se spustili proti Balboa YC in takrat se mi prikaže lučka na armaturki za motor in oglasi se alarm. Ni bilo dobro, kajti malo kasneje se je zakadilo iz motorja in en kabel ali dva sta se prismodila. To že pogledam jutri in morda ne bo tako velike škode, kot je bilo videti v tistem trenutku.

Prepluli smo celino in zdaj sem v Pacifiku. Bravo jaz!

                                                                                    Hvala današnji posadki, da smo se imeli tako lepo, pa naj je to eno trupna jadrnica ali morda čez nekaj časa celo trimaran.

30.03.2018, Colon,  Panama

Petkovo jutro, praznično jutro v Portobelu. Najprej grem delat vodo, Gregor pa ima željo, da bi se peljal malo z avtobusom (Ko to tamo pjeva« in se res odpelje do Sabanita in nazaj. Vmes ko delam vodo poliram inox v kokpitu. Potem še privežem pnevmatike na ograjico, privežem debele vrvi, da mi jih morje ne odnese s palube in ko končam, si naredim dober sadni smuti.

Gregor se vrne na barko in greva še v trgovino. Prvič sem videl, da v trgovini zaradi posta ne prodajajo alkohola, saj imajo tam kjer je zložen alkohol, pivo in vino postavljene trakove, da ne moreš priti do te žlahtne in opojne kapljice. Kupiva, kar še potrebujeva in greva na barko. Pogledam na telefon in dobim sporočilo, da sta Rok in Nivia že na poti za Portobelo. Super.

Ura je 18. in potrebno bo poklicati v Port, da vidim, kdaj sem na vrsti za vstop v prehod. Ko na drugi strani linije povedo uro, se usedem na rit. »Gospod ob 5. uri zjutraj na »flatu««. Ni kaj…dve uri imamo časa da nekaj skuhamo in se najemo. Potem vse pripravimo in pospravimo, nato pa rečemo da gremo. Prižgem motor, začnem dvigovati sidro, a motor čez tri minute utihne. Superca. Menjal sem oljni filter in po servisu sem samo prižgal motor za eno minuto in ga potem ugasnil. Tokrat je bilo to premalo in motor se noče prižagti. Verjetno ima zrak v šobah. Vseeno še zamenjam en filter, »napumpam« gorivo v njega in spet ne vžge. Ma ravno zdaj ko ni treba. Po dveh urah in pol motor le zaprede kot mora in kapetan Zane reče, da je to karma, ker je on bil zraven motorja. Kakorkoli ob 22,30 uri odplujemo proti Colonu. Imamo vetrovno vreme in valovito morje in ob 2,30 zjutraj smo že sidrani na sidrišču.

Ura je tri zjutraj. Dve uri še in pridejo po nas. Ne vem ali bi šel spat ali ne. Moja posadka že vsa spi. Utrujen sem in poln adrenalina od motorja, ki mi jo je tokrat malo zagodel. Ko najdem čas in možnost se spet javim.

Lepe in prijetne praznike želim vsem, ki praznujete!

29.03.2018, Portobelo,  Panama

Pozno sinoči se mi je na barki pridružil Gregor, ki je pripotoval iz Slovenije in bo z mano jadral preko Pacifika do prvega otoka na Markezih. Dolgo v jutro sva se še pogovarjala, saj je v njemu vladal adrenalin in večkrat je rekel: »Jasmin, a ti sploh veš kje sem?« Ja, začutila se je sreča v njegovem glasu, začutila se je hvaležnost za začetek uresničitve njegovih sanj.

Vendar tudi spati morava in sva spala nekaj kratkih uric, nato pa sva se začela privajati na skupno bivanje. Za mene se bo tu kar precej spremenilo, za njega pa tudi. Zato sva že zjutraj začela z delom in privajanjem na skupne dneve. Popravila in namestila sva nove nosilce za sončni panel, očistil sem vodno linijo na celotni barki, popravila sva nekaj malenkosti.

Datum za pot v prekop se počasi približuje, zato je bilo potrebno poklicati na Urad za razporeditev plovil, ki plujejo čez njihov prekop. Pa se je prvič zapletlo. SY Indigo je na seznamu za sobotni prehod, a trenutno še ne vedo, kdaj moram priti na zborno mesto, katero je na označenem delu sidrišča v Port Colonu. Povedali so le, da bodo vedeli za točen razpored šele jutri zvečer po šesti uri popoldan in da se takrat ponovno slišimo. To seveda naredi malo živčne vonje, kajti imam še dve osebi, ki morata priti v Portobelo, da smo v pripravljenosti. Torej sploh ne vemo, kdaj odplujemo od tu, kaj šele, kdaj odplujemo v kanal. Včasih je to lahko zgodaj zjutraj, lahko pa šele popoldan. No ja, upam, da se vse uredi in da nam v soboto lepo steče. Morda se pa prestavimo celo v soboto zjutraj? Le kdo ve? Očitno jim logistika po letu 2000, ko je Panama prevzela prekop od Američanov, zelo šepa. Verjetno je njihova miselnost takšna, da mi potrebujemo njih, ne oni nas.

Po popoldanskem kosilu sva odšla na sprehod v mesto, da si ga Gregor ogleda, kupila sva nekaj plastenk vode, ki jo bova imela za rezervo, zvečer pa sem skuhal dobro večerjo, katero sva oba z užitkom pojedla. Po večerji naju je prišel pozdravit kapetan SY Zane in skupaj smo odšli v Casa Velo, kjer sem pustil eno Slovensko zastavico za spomin, mi pa smo si naredili slovenski debatni večer.

Okoli polnoči je obvezen počitek, kajti jutri nas čaka spet deloven dan.

28.03.2018, Portobelo,  Panama

Sreda. Dan, ki se nadaljuje od torka in nadaljuje z delom, katero še ni opravljeno.

A najprej moram odgovoriti na email od Bavarie. Odgovorim na vprašanja, napišem kratek življenjepis, svoje namene, svoje plane, opišem tudi skrajšano opcijo v primeru da se naveličam jadrati… Vse kot zahtevajo in kot mora biti, ter pošljem nazaj še ob pravem času, ko še v Nemčiji delajo. Zdaj pa že mene zanima, zakaj jih vse to zanima? Mi bodo poslali pripone? Super bi bilo, čeprav so te na barki še vedno v redu, spodnje pa so tako ali tako nove. Bo Bavaria nov sponzor?

Zato se zjutraj po omamno dišeči kavi in napisanim sporočilom, spravim k menjavi olja v motorju, obeh filtrov, pregledu jermena, čiščenju pred filtra za gorivo in še in še. Po dveh urah je bilo vse lepo zamenjano, očiščeno in zadovoljno sem v knjigo napisal servisni list in ure motorja. Pretočim še iz kanistrov 40 litrov goriva v tank, te pa že napolnim, preden grem na Ocean.

Operem si roke, se preoblečem in moram v pralnico po cunje. Šefa ni bilo, me je pa postregel delavec. Ker sem mu v reklamacijo dal prevleko za vzglavnik in eno od rjuh, ki ni bilo dobro oprano, sem najprej pogledal to dvoje. Pogledam rjuho in ta je čista kot nova. Pogledam še prevleko, a ta ni moja. Moja je imela neke modre oblačke… ta pa je bela. Ko še bolj pogledam, pa vidim rahle obrise nekdaj modre barve. Očitno je možakar vse skupaj namočil v tekočino podobno naši varekini in poglej si čarovnijo… belo kot sneg na Krvavcu. Kaj naj zdaj? Naj ga prosim naj mi nariše oblačke? Spakiram in grem na barko. Tu še pogledam ostalo perilo, ki je lepo oprano in tudi zloženo. Cena je tokrat za 30% višja, a je res vse kot mora biti. Le oblačke pogrešam.

Dodatno še zavijem avtomobilske pnevmatike s folijo, namestim vrvi in jih navežem po desni strani barke. Evo, tudi to je gotovo.

Uredim in popravim še neke malenkosti v notranjosti barke in čas je za pozno kosilo. Najprej sem mislil počakati še Gregorja, a pride tako pozno, da bom njemu skuhal, ko bo na barki.

Kasneje dobim še obisk in ta prinese s sabo pivo, ki ga ob klepetu spijeva in ko je že trda tema, se iz kokpita premaknem v salon barke. Dan je bil uspešen, delaven in jutri je še en dan. Dela mi vsekakor ne zmanjka do petka popoldne, ko se premaknem.

  Klikni na sliko za povečavo!

27.03.2018, Portobelo – Colon – Portobelo,  Panama

Kot včeraj, tako tudi danes. Vstajanje z budilko, kava, nekaj malega za zajtrk in oddingiram po kolega. Zapeljati morava avto v Colon, saj ga morava vrniti izposojevalnici avtomobilov. Po dobri uri in petinštiridesetih minutah, sva prispela na najin cilj. Avto je tu, oni ga pregledajo in ne ugotovijo nobene napake. Bravo!

Vračava se peš skozi mesto Colon, ki velja za enega najbolj nevarnih v Srednji Ameriki. Za čuda, midva sva tu že bila nekajkrat, a se počutiva neogrožena. Nihče nama nič noče, nihče naju ne ustavlja, nihče od naju ne zahteva ničesar. Počasi greva proti glavni avtobusni postaji, saj morava z avtobusom nazaj v Portobelo. Vmes naletiva na nekaj zanimivih stvari in jaz jih fotografiram. Prav tako naletiva na pokrito tržnico in sprehodiva se med stojnicami ter kupci.  Fotografiram, včasih celo vprašam, če lahko fotografiram, saj si ne želim sitnosti. Nihče me ne zavrne, le opazil sem, da se ljudje nočejo izpostavljati in fotografirati. Pogledava si raznolikost izdelkov, cene,.. nato pa greva na avtobus.

Ko sem se vrnil na barko, sem najprej odnesel polno torbo perila v pralnico, saj si želim, da mi še do jutri operejo perilo. Od četrtka do ponedeljka je tukaj vse zaprto, saj imajo kratke počitnice zaradi prihajajočih praznikov. Mojster mi obljubi, da se tokrat potrudi pri pranju perila in mi zagotovi, da me jutri po 12 uri čaka oprano in zloženo perilo.

Zmontiram še nov akumulator, a ker je malenkost večji, ga res s težavo dobim v zato namenjen prostor. Končno uredim še to zadevo, si skuham popoldansko kavo, se malo odpočijem, nato pa naoljim še tik s tikovim oljem. Zdaj se počutim že bolje, saj počasi končujem vsa že v naprej zapisana dela.

Danes sem se dogovoril tudi s čistilcem bark, ki čisti barke v vodi. Dogovoriva se še, da mi odmontira še dve obrabljeni cink anodi in jih nadomesti z novima.  Cena? Najprej mora pogledati. OK. Po pol urni zamudi pridejo trije korenjaki vsak z eno vrečko v roki. Kje pa so jeklenke? Dihalke? Oprema? »Mi to tukaj delamo brez jeklenk«, mi pravi. Vsak od njih naj bi zadržal dih in ostal v vodi več kot tri minute naenkrat. Bravo! Orodje? No tega pa imaš ti, a ne? Res je imam ga, a vseeno sem pričakoval bolj resen pristop k delu. Fantje si pogledajo barko, dogovorimo se za ceno in se potopijo. Nekaj zapletov smo imeli z enim od vijakov, a smo tudi ta zaplet rešili. Po dveh urah je barka očiščena, anode so pritrjene, le jaz preden odplujem v prekop, še očistim umazan rob na vodni gladini. Po preverjenem in prevzetem delu jim še plačam zahtevan znesek, ponudim tri piva in ko jih spijejo, jih z dingijem odpeljem na obalo.

Ko je padla na morje že trda noč imam šele čas za kosilo in večerjo hkrati. Skuham si jo, pojem slasten obrok, čeprav sploh nisem čutil lakote, a vem, da moram nekaj spraviti v prazen trebuh.

Zvečer še vse pospravim, namestim na posteljo svežo in dišečo posteljnino, se stuširam še enkrat in potem ko napišem ta blog, odhitim v posteljo. Pozno je že. Jutri je nov dan in čaka me še zadnji list zabeleženih del, ki jih moram opraviti.

  klikni na sliko za povečavo!

26.03.2018, Portobelo – Panama City – Portobelo,  Panama

Zgodnje jutranje vstajanje je botrovalo dogovoru, da opravimo še zadnje nakupe preden gremo na drug ocean. S kapetanom SY Zane se dogovoriva, da najameva avto v Colonu in opravimo večino nakupov v Colonu, Panama Cityu in še kje. Dejansko nama je to najcenejša verzija, ki jo lahko dobiva.

Najprej gremo vseh pet z avtobusom do Colona, nato peš do Herzove izposojevalnice za avte. Najamemo avto Kia Rio, ki je skoraj nov in se najprej zapeljemo v Panama City. Avtocesta ki pelje iz Colona do Panama Citya je dokaj v redu, na njej so delovišča in polovične zapore ceste, tako da sem se počutil kot v Sloveniji. Pri vhodu v mesto so nas pozdravili visoki nebotičniki vseh vrst in oblik. Visoki so, stekleni, betonski, svetleči, kvadratni in okrogli. Predvsem so to stavbe v katerih poslujejo razne banke. Tukaj je veliko bank in kot vemo je Panama še vedno v razvoju, kljub temu da je Off Shore država in s tem je tudi poznana kot velika »pralnica denarja«. Glavno mesto je drugačno od Colona in veliko bolj prijazno. V njem sem srečal veliko belcev, čeprav prosperira temna populacija, so lepo združeni in skupaj živijo v tem velikem mestu s cca 880.000 prebivalci. Panama City z okolico pa  premore kar milijon in pol ljudi. Najbolj me v Panami motijo smeti, katere so vidne povsod. Sicer v centru mesta malo manj, a jih je vseeno videti. Zato celotna Panama deluje malo umazano in neurejeno. Trgovine so dobro založene z blagom, predvsem iz ZDA, nekaj je artiklov tudi od drugod. Kar ni uvoženo je dokaj poceni, vse ostalo je dražje. Vsekakor pa je vsega dovolj.

Prva postaja je restavracija, kjer se dobimo na kavi z Rokom, kateri nam pojasni, kje je najbolje in najceneje nakupovati. Seveda ga poslušamo in tako tudi naredimo. Po prijetnem spoznavanju in pogovoru se poslovimo in naslednja postaja je navtična trgovina, kjer nabavim cink anode za barko, ter še nekaj manjših malenkosti, katere pa so zvišale račun več kot sem pričakoval. Ker v tej prodajalni niso imeli vsega, smo se zapeljali še v drugo. Tam dobim tudi nekaj drugega materiala, a ne vsega. Razpravljava, kako veliko mesto je Panama City pa nimajo vse robe, kot jo imajo recimo v Trstu.

Naslednja na vrsti je trgovina s hrano. Pa saj je že imam veliko, skoraj nimam več kam kaj dajati, a moram nabaviti še nekaj hrane za čez kanal, nekaj pijače, spet je tu zelenjava, pa še kakšna malenkost in kmalu je bil voziček poln. Račun pa je spet še dodatno stanjšal denarnico.

Ker je bila že pozna ura, smo šli na kosilo in to smo opravili v eni samopostrežni restavraciji. Zanimiva hrana, dobra, meni tudi okusna in poceni.

Sledila je še vožnja do Colona, kjer sem imel naročen akumulator, olje za motor ter vse filtre in komaj smo ujeli še pravi čas, pred zapiranjem. Kupim za vsak slučaj še nekaj filtrov za watermaker in zdaj je pa menda dovolj s tem nakupovanjem.

Zvečer zvozimo z dingijem vso robo do barke, sledi zlaganje v že polne predale in hladilnik, nato pa sledi tuš in malo počitka. Jutri je na vrsti spet zgodnje vstajanje in vračanje avta v Colon.

 klikni na sliko za povečavo!

25.03.2018, Portobelo,  Panama

Pa smo od danes naprej še eno uro več narazen. Zdaj smo že sedem ur daleč. Panama ni prestavila urnih kazalcev, kot jih je Slovenija.

Torej, ko sem se jaz zjutraj prebudil, ste že imeli nekateri kosilo. Nedelja je, dan, ko se pri meni tudi dela. Danes sem poliral kokpit, pral in res dobro drgnil tik v kokpitu, potem sem šel v vodo in se čudil, kako se mi dela brada na vodni liniji, ki je že občutno višja, kot bi morala biti. Vse to je pogojeno s tovorom, ki ga je vedno več in več. Po dobri uri drgnjenja vodne linije sem še dodatno ovil polovico gum s folijo in jo zategnil s selotejpom, narezal vrvi, ki bodo služile za privezovanje, nato pa sem šel k poznemu kosilu. Lahko rečem, pravi deloven dan!

No pa še ena novička z Indiga… sicer malo nenavadna, ampak je nekaj novega. Nenavadna morda le  zato, ker čez Pacifik ne bom jadral sam! Še ko sem bil doma, me je kolega prosil, če bi se mi lahko pridružil na barki in bi zaplula skupaj čez Pacifik, katerega ima željo prepluti. Ne vem sicer zakaj ravno Pacifik, a če ima človek željo, so lahko te želje tudi nenavadne. Morda bi vseeno lažje razumel, da si kdo želi priti na enega od mnogih otokov na Pacifiku in jadrati med njimi. Vstopiti na barko v Panami, biti 3800 NM (cca mesec dni in več) na morju brez kopnega, potem pa na prvem otoku izstopiti in odleteti nazaj proti domu,…   To je res nenavadno! Obljubil sem mu, da lahko pride, čeprav jaz jadram sam, pa ne zato, da bi rušil neke rekorde, kateri so bili porušeni s Kanadčanom Joshua Slocumom, pred več kot stotimi leti, kakor tudi z drugimi, znanimi jadralskimi kolegi iz Slovenije. Ampak enostavno zato, ker se ne želim prilagajati drugim in hiteti do cilja. Rad sem samostojen, brez obveznosti in če se že moram komu prilagoditi, je to vreme ali razmere na morju. In zdaj ko ima kolega letalsko karto za Panamo v žepu, zdaj lahko to objavim. Tako da v naslednjem tednu ki prihaja, pričakujem novega člana posadke. Videl in doživel bo tudi prečenje čez Panamski prekop, ki je za marsikoga posebno doživetje. Torej,… Bienvenido Gregor!

24.03.2018, Portobelo,  Panama

Včeraj sem pisal o sreči in danes je bil res lep in srečen dan. Pa gremo od začetka…

Včeraj sva na moji barki s kapitanom SY Zane tuhtala, kako bi najceneje prišla čez tudi z gumami in vrvmi, katere rabiva za prehod čez kanal. Kontakt sva našla na internetu in poklicala Tita. Ni to naš Tito, je pa Panamski in če samo on obvladuje celo situacijo z najemom pnevmatik in štrikov, potem je boljši od našega, nekdaj živečega Tita. Morda pa je ravno po njem dobil ime, saj so bile včasih zelo močne povezave med našima državama. Čisto po Špansko oz. Panamsko pride Tito z eno urno zamudo v Casa Velo in pripelje 14 gum in 4 vrvi. Tito je črn in od našega Tita je prevzel samo velik trebuh. Midva poskusiva malo znižati ceno, ker se včeraj po telefonu ni dalo, a se tudi tokrat ne da. Možakar se zaveda, da je edini v tem poslu, ter zato nima konkurence. Plačaj pa dobiš! OK. Plačam in možakar sam prinese gume in vrvi na pomol. Pogledam račun, na njem so gume, vrvi, dostava in dodaten servis. Kaj je to? To je ovijanje gum s folio, da ne boš imel črne barke. Neverjeten servis, a plačam,…  A kaj ko to moraš imeti in brez tega ne gre. Še ena spominska fotka vsaj s tem Titom, če s prejšnjim ni šlo. Pripeljeva gume in vrvi na barko. 8 gum za Indigo, 6 za SY Zano in ko pridem čez kanal dobi še SY Zana mojih 8 gum ter vse 4 vrvi. SY Zana je na vrsti za čez kanal, dva dni za Indigom. Če nama trik uspe, si strošek razdeliva in bo manj trgalo žepe.

Že tri dni se ubadam z iskanjem še dveh manjkajočih ljudi, ki bodo držali vrvi pri prehodu čez kanal. Danes spet napišem 10 emailov. Včeraj sem objavil iskanje teh ljudi na prav za to določeno spletno stran, danes še na FB, ki je namenjena prav temu. En email pade na plodna tla in kontaktira me Francoz Alex. Žal ga ni več tu v Panami, je trenutno na Havajih, a mi posreduje dva kontakta, njegova kolega. Pokličem prvega in javi se mi tukaj živeči Slovenec Rok. Razložim mu, kaj potrebujem in mi pravi, da me pokliče čez eno uro nazaj, saj se mora posvetovati s partnerko. In res čez slabo uro mi sporoči, da mi gresta z njegovo partnerko z veseljem pomagat plut čez kanal. Pa nas je pet, čisto po reglcih! Juhuuuu!!! No zdaj pa imam skoraj vse za kanal. Le še do Colona moram pripluti na dan D in ko se vkrca še pilot, potem bomo res začeli z avanturo.

Lepo se končuje današnji, srečen dan…

 

23.03.2018, Portobelo,  Panama

Danes je deževalo od jutra do večera. Večkrat tudi tako močno in na gosto, da nisem videl vseh bark na sidrišču. Tega nisem poznal do sedaj. Vedno je bilo nekaj minut dežja, tudi naliva, potem je vedno posijalo sonce. Zvečer sem kljub solarnima paneloma in vetrnem generatorju moral prižgati motor, da sem dobil spet nekaj elektrike. Včasih bi doma temu rekel: danes je dan za lenarjenje, crkljanje in večkratni obisk hladilnika ali predala s sladkarijami.

Zdaj je pozna noč,… temna, tokrat brez dežja. Cel dan sem se skrival v barki, bral knjigo in razmišljal o prebranem:

Velikokrat je sreča tako blizu nas, da moramo daleč odpotovati, da se tega zavemo… (Rudi Kerševan)

 

22.03.2018, Portobelo, Panama

Z jutrom se dan prične in seveda z dobro, grenko, črno kavo brez dodatkov. Po kavi pa začne glava razmišljati kaj bi danes telo počelo? No, najprej sem še ob kavi pogledal vsa sporočila, emaile in potem sem odgovarjal na njih. Le pri Bavarii sem si moral pomagati z nekaterimi podatki, ki so jih želeli. Pošljem email in zahtevan obrazec, oni se takoj zahvalijo. Včasih niso bili tako hitri.

Zmanjkalo mi je tudi sladke vode in razmišljam, ali bi jo delal tu, ali grem raje drugam. Ne da se mi za vsakih 200 litrov menjati 5 mikronski filter, ki tudi ni tako poceni. Voda je tu očitno onesnažena, ali od dna, ki je iz mulja, ali pa od česa drugega, kar je meni še neznanka.  Nekaj filtrov imam še na zalogi, saj sem jih kupil v Colonu, a očitno jih moram še kar nekaj nabaviti, saj je to potrošni material. Vem, da je filter veliko ceneje, kot stanejo nove membrane, če bi jih slučajno poškodoval. Vseeno se odločim, da vodo naredim še tukaj, morda je to zadnjič. Natočim poln tank vode, nekaj si je natočim v plastenke za pit in pogledam nov filter. Črn!

Popoldan še pregledam vrvi, dve zamenjam z novimi, v dve pa moram dati vplesti zanko, saj tega sam ne znam. Zna pa to narediti gostilničar, saj ima za Caso Velo šivalnico in popravljalnico jader, zraven pa še prodaja dobre nemške vrvi. Ena bo za dvig genove in ena za dvig glavnega jadra. Pregledam še moje pripone in videti so cele, ter »zdrave«, kot bi temu rekli po domače. Namažem še zobnik v jamborju z mastjo, namažem še sornika med jamborjem in boomom. In še to in še ono…

Že je čas za popoldansko kavo, potem si naredim še kosilo in takrat nas na sidrišču doleti prava dežna nevihta. Nič kaj  ni bilo vetra, dež pa, kot bi se strgal oblak in po dolgem času sem spet doživel, da je deževalo več kot 15 minut skupaj… ampak tokrat je res ulivalo. Pravzaprav od takrat naprej dežuje vsakih nekaj minut.

Danes ne grem na kopno, ne da se mi. Po poznem kosilu mi bo dobro del dober film in nič ne bo narobe, če grem zvečer prej v posteljo.

Lahko bi rekel… Danes je čisto navaden dan.

 

21.03.2018, Portobelo- Colon – Portobelo, Panama

Čez noč se mi je nekaj dogajalo v želodcu, zato sem se ponoči večkrat zbudil in ob peti uri zjutraj tudi dokončno prebudil. Bolj malo sem spal. Spijem še kavo, čeprav ne vem, če bo to v redu za želodec, a na koncu se je le vse obdržalo v meni, skupaj z zajtrkom, ki je sledil kavi.

Skočim v dingija in se zapeljem na obalo, nato pa komaj pridem do ceste, že se pelje avtobus. Kot sem videl to pri domačinih, dvignem roko in ustavi se poleg mene, čeprav tu ni avtobusne postaje. Vstopim in se usedem. Tukaj je sistem, da ko vstopiš v avtobus, greš mimo šoferja in sedeš, če je prosto, če ni, se stisneš k drugim potnikom na stojišču, primeš se za naslonjalo sedeža in se držiš, da ne padeš. Plačaš šele pri izstopu iz avtobusa, ko šoferju poveš kje si vstopil. Goljufati se ne izplača, saj stane karta od Portobela do Colona  komaj 1,75$, to pa je razdalja za uro in pol vratolomno hitre vožnje po vijugastih cestah. Avtobus je skoraj kot iz filma, Ko to tamo pjeva… Tudi v avtobusu se najde kakšna deklina, za katero bi veljal tisti znameniti rek Pavla Vujisića: »I tata bi sine!« Notranjost je obrabljena in umazana, najhujša stvar je vidljivost šoferja. Že na sliki se vidi, da je vidljivost šoferja omejena na spodnjo tretjino vetrobranskega stekla, pa še to je polepljeno s folijo in črkami.

Pridem v trgovsko cono, živ in cel. Najdem trgovino Battery Store in se dogovarjam za meni manjkajoči akumulator. Imajo ga. Prvi je dražji (809$), a je namenjen navtiki, drugi ima  novo ohišje, notranjost je obnovljena in je 4x cenejši (208$). Zahvalim se in grem dalje. Za prvega nimam toliko namenjenega denarja in tudi če bi ga imel, ne bi dal toliko za njega. Drugi mi pa ne diši, ker je obnovljen in pravzaprav to prvič slišim, da so akumulatorji obnovljeni. Skočim še v eno trgovino, ki so bolj široki in ne specializirani. Tu najprej povprašam za oljni filter in filter za gorivo. Ni problema, vse imajo. Dobim še 5 lit. kvalitetnega olja za motor. Vprašam še za akumulator in mi prijazen trgovec pokaže kaj ima, a ni nič primerno za mene. Ali je premočno ali pa preslabo. Lahko pa mi do ponedeljka naroči točno to kar hočem. Cena okoli 280$. Malo se še »zgliham« in obljubi mi ga za 261$. OK, po vso to robo pridem v ponedeljek. Zunaj pred trgovino stoji taksist. Vprašam ga, koliko stane vožnja do Portobela. Izstreli kot iz topa, 70$. Ja seveda, tujec sem in treba me je ožeti. Nasmejim se mu in pravim, da je njegov kolega cenejši. Vpraša me koliko bi jaz dal? 25$, mu rečem. On pa pravi, da me njegov kolega zagotovo ne bo peljal za ta denar, 50$ pa je njegova zadnja cena. Nič ne bo, grem po kolega, mu odvrnem, čeprav vem, da tega kolega ni. A vseeno vstopim nazaj v trgovino in prosim prodajalca, če bi mi za ponedeljek uredil taksi, da ga bo on kot domačin dobil ceneje kot jaz. Ni problem! Pokliče nekoga in se pogodita za 35$, a mi pravi: »Verjetno bo to v ponedeljek samo še 30$.« Bravo jaz, dobro sem to naštudiral.

Odidem še v trgovino po neke malenkosti, zavijem še v železnino, pa še po neke stvari v prodajalno kot je naš Miller,… Grem še na avtobusno postajo in čez deset minut je bus že tukaj.  Spet mi sledi vratolomna vožnja do Portobela. Ufff…

Komaj pridem na barko, že me kliče kapetan Zane, da greva na pivo, saj bova malo praznovala. OK, pa greva. Malo sva z drugimi poklepetala, uživala ob pivu in sedaj ko to pišem, je že pozna ura.

 

20.03.2018, Portobelo, Panama

Jutro. Začetek koledarske pomladi. Tu je kot vedno, poletje. Danes se je živo srebro kljub delni oblačnosti povzpelo na standardnih 28 stopinj Celzija.

Občutek imam, da z akumulatorji nekaj ni v redu. Zato se povežem z mojim on-line mehanikom Damjanom in ta mi svetuje kaj narediti. Po njegovih navodilih narediva nekatere teste in na koncu ugotovim, da mi eden od treh velikih akumulatorjev ne dela. Revež je izpustil dušo in tak, obremenjuje še tista dva, ki sta v redu. Konec leta 2014, torej pred dobrimi tremi leti sem jih kupil v Španiji, tako da imam tri enake akumulatorje po 145 AH. Izločim ga in upam, da bo samo z dvema, ki sta še dobra sedaj vsaj delno bolje, dokler ne nabavim novega.

Čakanje na sidrišču se nadaljuje. Vsako jutro je en dan manj do odhoda za prečenje kanala.

Danes me je presenetil email, kateri je prišel iz tovarne jadrnic Bavaria. Še nekje v Septembru lanskega leta, smo si dopisovali glede sponzorstva in določali neke želje in postavljali pogoje. Ker nismo dorekli stvari po željah obeh strani, nisem dovolil objav svojih zapisov, fotografij in še česa drugega. Ne morem pa jim prepovedati branja bloga, ki ga lahko prevedejo iz Slovenščine z vgrajenim Google prevajalnikom. A pokazalo se je, da me berejo. Danes sem dobil zanimiv email in v njemu kar nekaj pozitivnih misli, ter nekaj vzpodbude za naprej. Dobil sem tudi nekaj vprašanj, na katera odgovorim še ta teden. Presenečen sem bil, da imajo ponudbo zame, katero verjetno ne bom zavrnil. Pravzaprav lahko na grobo ocenim, da so se stvari premaknile naprej, v pozitivno smer. Upam, da mi glede ponudbe, kaj več namignejo v naslednjih dneh.

Jutri moram proti Colonu, da poiščem filtre in olje za moj motor Volvo Penta. Sem mnenja da je dobro vse zamenjati preden grem čez Pacifik. Kaj se ve, koliko časa bo treba motorirati. Raziskati moram tudi možnost nabave novega akumulatorja.

Včasih sem res malo »furjast«, zato me je kolega Tone K. dobronamerno opozoril, da sem narobe napisal podatek in sem mersko enoto Amper zamenjal za Watt. Torej mi oba sončna panela skupaj polnita 14,4 A. Verjetno pa smo se vsi razumeli, kaj sem želel napisati.

  

 

19.03.2018, Portobelo, Panama

No pa sem se naspal. Čeprav se mi zdi, da sem še vedno utrujen. Še v postelji pogledam na zaslon telefona, saj imam na zaslonu skoraj 40 sporočil in mailov.

Hvala dragi moji za lepa sporočila, hvala za vašo zaskrbljenost in hvala za spodbudne besede! Vidim, da me berejo tudi nekateri, za katere sem mislil, da me nikoli ne bodo. Med vrsticami v nekaterih redkih sporočilih, pa se da prebrati, kako nekateri, ki niso niti Jadrana v celoti prepluli, posmehljivo pišejo o tem, kar se mi je zgodilo. Hvala tudi tistima dvema, ki sta napisala, da se kaj takšnega ne govori in da s tem zbijam svojo kredibilnost o morjeplovcu! Njim sem že odgovoril, kot odgovorim vsem, je pa tako, da jaz napišem kar je res in kar se mi res dogaja. Nisem robot in nisem se rodil s krmilom v roki. Vsi tisti, ki plujejo v samih superlativih pa le to: Čista laž, ker se bojijo, kaj bo kolega rekel! Drugače pa še enkrat, sem v redu, barka je v odlični kondiciji in je popolnoma suha. Pravzaprav zdaj šele vem kaj imam.

Kakorkoli, dan je bil zmerno sončen in posvečen drobnim opravilom na barki. Preveril sem delovanje sončnih panelov in ob vrhuncu moči, mi polnita kar 14,4 W. Upam, da mi bo to vsaj malo pomagalo v brezvetrju.

Zvečer sem šel na wifi in na eno pivo, saj je v lokalu Casa Vela vedno prijetno in vedno se najde kdo, ki rad pove kakšno svojo zgodbo ali poda kakšno dobro namerno popotnico za Pacifik ali za Panamski prekop. Ob prijetnem druženju sem se kasneje vrnil na barko, saj je čas da nahranim trebušček.

Za pozno večerjo si spečem piščančje bedro, skuham riž in piščančje meso narezanega na trakce pomešam z rižem, dodam kurkumo, ingver in druge začimbe, ter že pripravljeno pekočo omako. Večerja je več kot odlična, saj kosila niti ne potrebujem.

Pogledam še film in dan bo pri koncu. Jutri se piše že 20. Marec in še 11 dni je do vplutja v prekop! Čakanje se pač nadaljuje, ker se mora… in kar se mora, ni težko. A ne?

 

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

18.03.2018, Portobelo – Chagres river – Portobelo, Panama

Danes sem se odločil, da se premaknem malo nižje od Colona v izliv reke Rio Charges. Ko pogledam na svoj ploter vidim, da ni dobre navigacije, čeprav naj bi bila Japesen kartografija med boljšimi, zato je tudi ni na črnem trgu, kakor tudi ni »skrekane« verzije. Karte ki jih uporabljam pa so zelo drage, a zanesljive. Pogledam še na tablico na Navionics navigacijo, sicer je tu nekaj oznak, lahko rečem boljše kot Japesen. Pregledam še Open CPN, a ima slabe oznake in na koncu si vse ogledam še na Googlovi zemlji. Ker sem si veliko prebral o tej reki v Bauhausovem Pilotu si fotografiram še ta del in ta je najboljši. Plutje bom torej izvedel več ali manj  brez navigacije, tako »po občutku«.

Hitro še skočim v trgovino po kruh in nekaj sveže zelenjave, sadja imam tokrat dovolj. Najdem tudi keson in odvržem smeti, potem pa se hitro vrnem na barko, se pripravim in odplujem. Plovba do  Colona je živi dolgčas, saj nisem srečal nobenega plovila. Zato pa sem jih srečal precej na sidrišču pred Colonom. Že v sidrišču zvijem vsa jadra in plujem na motor mimo vseh velikih ladij, tankerjev in še česa. Fotografiram jih in dvakrat se moram celo umakniti večjim ladjam, saj plujejo naravnost v pristanišče ali pa gredo čez kanal, saj prihajajo z desne in imajo prednost.

Skoraj 30 NM dolga plovba je bila do ustja reke dokaj hitra, saj sem prispel tja nekaj čez tretjo popoldan. Zdaj pa da vidim, kakšen je moj občutek. Pravzaprav sploh ne bi bilo nič posebnega, če se mi ne bi zdel ta mali rif iz pilota veliko večji v naravi. Vidim valove, kako se naredijo ko ga dosežejo. Ocenjujem in merim z očmi. Veliko časa nimam, za mano so meter visoki valovi, vetra pa je okoli 17 vozlov. Grem po levi! Pridem skoraj do skal, a se obrnem, nekako ozko se mi vse zdi in povsod so valovi. Še zadnji čas zavijem ven na morje in zaplujem po desni. Tu je malo širše. Plujem dva vozla na motor, ko pride globina na tri metre še malo zmanjšam na slab vozel in pol.  A ker so valovi z boka, jaz pa skoraj lebdim, me val odnaša na obalo. Vedno bližje sem coni, kjer je plitva obala. Stresno je! Preklinjam to svojo odločitev, kajti tu še obrniti ne morem. Globinomer mi ves čas sproža alarm zaradi premajhne globine, jaz idiot rinem naprej….2,7 m…2,5 m… 2,4 m…. 2,3 m in tu mi nekako reče da ne bo v redu in ko že hočem dati v vzvratno, me dvigne in spusti val in takrat naredi »tresk«: kobilica je zadela v nekaj trdega, verjetno večja skala! V notranjosti se mi odpre spodnji predal na mizi v salonu, verjetno sem ga pozabil zakleniti. Nekaj še pade po tleh, kot da se je razbilo,  a ne pogledam. V šoku nabijem gas in grem vzvratno… z lahkoto je šlo. Torej nisem nasedel, le udaril v nekaj trdega, kar je pravzaprav še slabše kot bi nasedel. Gledam v salon, kdaj bo pritekla voda in razmišljam, da sploh ne bi šel v globoko vodo,  če mi slučajno vdira voda, da nasedem in ne potonem. Vode ni. Če jo do sedaj ni, potem teče počasi. Kalužne črpalke ne slišim in mislim, da ne meče vode v morje. Ko sem že na štirih metrih, vključim avtopilota v vzvratni plovbi in zmanjšam obrate motorja. Skočim v salon, kalužne pokrove odpiram in jih mečem kamor padejo. Kaluža je suha, prekati prazni. Pri zadnjem prekatu vidim na tleh, da mi je od udarca s stene v salonu odtrgalo merilne instrumente (temperaturo, barometer in hidrometer, ki se je tudi razletel na dele). Vse je v redu, tudi zadnji vijaki v kaluži so suhi. Skočim ven, obrnem barko in zaplujem na odprto. Pišuka stari, tokrat si imel več sreče kot pameti!

Ma klinc gleda to reko in mojo vegetacijo na spodnjem delu barke. Mislil sem, da bi zaplul v reko da mi odpadejo školjke s trupa in vsa ta golazen, ki se nabira v slani vodi. Ves jezen in pod stresom obrnem proti Portobelu od koder sem prišel. Vmes ni nobenega sidrišča, zato mi je edina možnost, da se vrnem nazaj. Ura je že štiri popoldan, torej pred deveto ali deseto zvečer ne bom prišel na sidrišče. In spet bo potrebno sidrati v popolni temi. Veter piha točno v nos, dvometrski valovi pa se zlivajo proti meni. Ne da se jadrati, a vseeno napnem glavno jadro, ki ga na škoti potegnem do konca in si vsaj malo pomagam stabilizirati barko, od časa do časa pa zaplujem iz 15 v kot 30 stopinj. Motor še vedno rohni in barka spredaj preskakuje valove, morje pljuska po barki in od časa do časa zalije tudi mene v kokpitu. Samo da pridem do sidrišča. Vetra je že čez 20 vozlov, valovi pa čez dva mestra. Od stresa, ki sem ga doživel iščem na ploterju rif, ki je na moji poti. Ne smem zdaj še zapluti na njega! Potem ga najdem levo od vhoda v zaliv. Nastavim črto in plujem. Temna noč, nekaj zvezd, luna če bo, potem bo po 23 uri, kot je tu v navadi. Ko jo potrebujem je ni, doma pa mi sveti tudi čez zagrnjene zavese in spuščene rolete.

Ura je 21,20 ko vplujem v zaliv na sidrišče pred Portobelo. Malo se že znam orientirati, a ne vidim vseh bark v temni noči. Nekatere so zapuščene na sidrišču, nekatere brez luči in zdi se mi, kot bi se igral igro: Če ne vidiš pa zadeni! In da ne zadanem nobenega plovila, sidram čisto zadnji v večji globini,
a sigurno. Jutri se prestavim.

Najprej pogledam prekate – suhi so! In če vsi valovi, preskoki in še kaj drugega niso zdrmali kobile, potem je vse v redu. Cel dan sem pojedel samo dve jabolki in dve banani in spet nisem lačen. Verjetno od vsega tega adrenalina in stresa. Stuširam se, da si sperem sol s sebe, potem pa si natočim hladno Colo in dodam nekaj ruma. Po 20 minutah ne vem več ali je bila to Cola z rumom ali rum s Colo. Vse je šlo v noge pri enem kozarcu. Zato še to napišem in grem spat. Prekati so še vedno suhi in to je dober znak za Pacifik. Zagotovo pa nekaj vem,… če bi bila ta barka novejša, bi zdaj že plaval, verjemite. Ko sta to delala brata Jakopin je bilo vse drugače, ko pa je leta 2003 začela Bavaria varčevati z materialom, pa je tako – tako. Danes pa se pri novem designu varčuje še bolj!

Za danes je dovolj in obljubim, da bo jutri manj za branje. V rubriki video je še en kratek filmček iz San Blasov, če ga želi kdo pogledati. Pri meni je že polnoč, pri vas pa je nov dan in ura je že šest zjutraj. Sreča da se končuje današnji dan, ki mi je vzel tri leta življenja!

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

17.03.2018, Portobelo – Linton marina, Panama

Zjutraj sem mislil oditi že ob osmih proti Puerto Lindu, saj sem se odločil, da grem v čendlerijo po solarni panel. Sinoči mi je spet zmanjkalo elektrike in sem moral za dve uri zagnati motor na barki. Če sem jo imel na Arubi preveč, jo imam v tukajšnjem zalivu, kjer je brezvetrje, vsekakor premalo. Ni kaj, tako ali tako sem vedel, da bom potreboval vsaj še en močnejši solarni panel. No na srečo, se je do devete ure deževje izlilo in z dingijem se zapeljem do pomola in potem hitim do taksi postajališča. Pravzaprav mi danes vsak taksi ne odgovarja, potreboval bi večjega in ne limuzino. Pridem do tja in edini taksi je ravno takšen kot ga potrebujem. Možakarja pozdravim po špansko in mu zaželim lep dan. Ko ga vprašam če zna angleško, mi pove da ne bo šlo. OK, potem se greva malo špansko, malo pa greva roke in prste razmigat. Dogovoriva se, da bi rad šel do Puerto Linda v Panamarino (tako mi piše na listku na bencinski črpalki). Hočem da me zapelje gor, da me počaka 15 minut, da kupim solarni panel in da me odpelje nazaj. Cena? On hoče 35$ jaz njemu ponujam 15$. On nekaj preklinja na špansko in mi ponudi 3o$ in to je zadnja cena. Jaz njemu ponudim 20 $ ali pa grem vprašat njegovega kolega, ki se je ravnokar pripeljal na parking. OK, pol-pol, torej 25$, mi prvi. Seževa si v roke in odpelje. Po 20 km vožnje prideva v Panamarino, tako tudi piše na zaprtih vratih suhe marine. Pišuka, to ja ni to! Pogledam na Googla in najdem, tisto kar iščem. Marina Linton. Možakar me pogleda in želi še 5$. Kaj naj, če sem zafrknil? Pokimam in greva še dobre 4 km do marine.

Stopim v čendlerijo, si še enkrat pogledam 165W panel in ker vem, da so šefu vsi trije paneli ostali od nekoga ki jih je naročil potem pa jih ni vzel, mu postavim za četrtino nižjo ceno. On pravi da bi mi dal po malo večji ceni, če bi vzel vse tri. Bi, a kam naj jih dam? Končno se »zdilava« za 30$ manj, ravno toliko kolikor stane taksi. Plačam 1,15$ po Wattu. Kupim še Y kabel, a me tu »drapne« za 10$, ne da bi me pogledal v oči, če bom kaj trznil. Vprašam ga za sidrno verigo 8 mm in pravi, da je to tu nemogoče dobiti, razen če ga naroči iz Evrope, a to traja. Tu uporabljajo colske mere in ne metrične, torej veriga ne velja. Vzamem panel in ga naloživa s taksistom čez zadnje sedeže, ter se peljeva nazaj do dingija.

Z dingijem zapeljem panel na barko in se hitro vrnem na pomol, saj je pralnica za perilo odprta le do 13 ure. Vzamem perilo, plačam 10 $ in šibam nazaj na barko. Ker sem sam, bo demontaža 100W panela trajala nekaj časa, potem postavitev novega na njegovo mesto, starega pa že še nekam privijačim.

Po dobrih treh urah dela, sta panela na svojem mestu in namesto 4,8W mi že polni 13,2W. Opa, to pa bo bolje kot je bilo. Najbolje se bo pokazalo v nekaj dneh delovanja.

Po opravljenem delu vse pospravim, se stuširam in si skuham dobro kavo, katero počasi spijem v senci. Najbolj vesel sem, da od zjutraj do zdaj ni več deževalo. Kasneje še ob zadrgi zašijem tendo in nastavim inox nosilce. Še spoliram jih v naslednjih dneh, kakor tudi kokpit in barka bo videti lepša. Pa saj mora biti, če gre skozi kanal. To je za barko velik praznik, kot je za šolarja prvi dan v šoli.

Ko pade noč si vzamem čas in iz torbe, za katero sem vesel da sem jo enkrat doma kupil v Eurospinu, vzamem perilo, ki je že dokaj lepo zloženo, je dišeče, oprano pa… tako – tako. Verjetno je oprano samo s hladno vodo, kot to perejo v teh krajih, kjer ne perejo perila z vročo vodo. Vsaj oprano je in čisto. Posteljnino in brisače zložim v plastične zaboje, jih zaprem s pokrovom in evo, končal sem vso delo za danes. No ja, iz torbe z vrvmi vzamem še 100 m vrvi 10 mm in jutri se lotim menjave nekaterih dotrajanih vrvi. Potrebujem še dve vrvi za uzde genove, a se mi zdi da je ta vrv tukaj predraga, zato bom počakal, morda jo dobim kje drugje ceneje. Po tej ceni jo še vedno lahko plačam.

Zvečer pride na vrsto še pozno kosilo z večerjo in malo pivo. Res sem si ga zaslužil danes!

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

16.3.2018, Portobelo – Colon, Panama

Sinoči sva na pivu povprašala nekatere ljudi za mnenje o tukajšnjih trgovinah, kje se kaj splača kupit in kje ne. Zvedela sva, da je v Colonu ceneje kot v Panama Cityu. Ker je menda konec demonstracij in si obe strani ližeta rane, bova kar sama preverila, kaj drži in kaj ne. Padel je dogovor, da greva jaz in kapetan Zane danes dopoldan v trgovino. A preden sva zapustila barki, sva morala pokazati dokumente o prijavi in potni list Carini in Policiji. Na Indigu so bili malo pred 9. uro, pri Zani pa dobro uro prej. Oba sva imela dokumente v redu in sva končala s kontrolo v slabih petih minutah. So pa na veliko odhajale barke s sidrišča in zanimivo je, da prej nisem videl toliko izobešenih rumenih zastav, kot sem jih zdaj. Verjetno so se ustrašili, ker niso prijavljeni in nimajo plačanih vseh dajatev do Paname.

No pa se odpraviva. Počakava bus in ta pride, poln seveda. Ta avtobus, je pred leti vozil ameriške šolarje v šolo in iz šole. Ker se je avtobus amortiziral, so ga kupili trgovci  z avtobusi iz Paname in rekli, da je avtobus še vedno zelo dober za prevoz oseb iz mesta v mesto. Malo so ga prebarvali, nakičili in preoblekli sedeže, ki so preoblečeni samo na sedalu in naslonjalu. Zadaj se še vidi iverka in 123 klamf, ki se niso dobro zabile v trdi iveral, zato malo gledajo ven in tu in tam kakšna črna mama stakne rano na zarjavelih klamfah. Šofer z eno roko vozi, prestavlja, z drugo je mango iz plastične posode, ki mu jo je verjetno pripravila žena. Pogovarja se z nekom, ki stoji ob njem, zato naju hitra in stresna, več kot eno urna vožnja za 2 $ le pripelje na želeni cilj, trgovski center v Colonu.

Najdeva železnino, kupiva neke malenkosti, jaz tudi filtre za watermaker. Poiščeva še trgovino, ala naš Interspar in nakupujeva. Vsak zase polniva svoje vozičke, saj je potrebno kar nekaj hrane in pijače nakupiti za pot čez Pacifik in potem še za druge otoke. Baje je tu še edina možnost, da si kupim kaj poceni, tam je vse veliko dražje. Nakupiva in že prej sva se zmenila s šefico, da bova zapravila kar nekaj dolarjev, če bi nama zapeljali nakupljeno v Portobelo. Po uri čakanja, naju le sprejme prijazen in tih možakar, ter naju še bolj stresno zapelje do Portobela. Blago v dveh vožnjah z večjim gumenjakom spraviva na barki in šele potem se začne čarovništvo. Kako v nekaj majhnih in že skoraj polnih predalov spraviti nakupljeno. Spet mi je žal, da nimam večje barke, da bi imel več prostora. Po več urnem prestavljanju, premikanju, zlaganju, mi je le uspelo vse pospraviti. V barki je vse lepo in prav, le mislim, da sem za 10 cm zvišal vodno linijo, saj sem za ravno toliko globlje v vodi.

Ko že mislim da sem gotov, se spomnim, da imam v hladilniku še dve kili piščančjih beder, ki jih je treba sleči iz kože, obrezati in vakumirati, ter spraviti v hladilnik na hladno. Tudi to opravim in se vsaj prepričam, da sem kupil prave kokoši, ne pa »golobe«, katere ponujajo v teh krajih.

Dan se počasi končuje in kar nekajkrat je bil stresen. Jaz sem utrujen, zato bom šel počasi spat, saj imam dovolj za danes.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

15.3.2018, Portobelo, Panama

Sinoči še dolgo nisem šel spat, saj sem spet razstavil štedilnik in pečico, ter malo zbrusil vidno rjo in ker sem v železnini kupil črno emajl barvo, sem le to prebarval na mestih kjer je bila rja in takoj je videti lepše. Zjutraj sem ga sestavil in kot je enkrat napisal moj dober kolega Matjaž iz Ljubljane: »Dober sem, nazaj sem zmontiral vse tako kot je bilo. Nič ni bilo viška!«. Je pa tako na »uč« in od daleč videti star štedilnik s pečico lepše.

Kasneje sem se s skromnim darilom odpeljal do Zane, ker mi je najmlajši mornar prišparal en kos torte in me povabil nanj, saj je imel včeraj rojstni dan. Po prijetnem pogovoru in druženju sem se vrnil na svojo barko, uredil še nekaj zadev, napisal kar nekaj teksta za časopisno reportažo, nato pa sem na hitro skočil v mesto. A to na hitro se vedno malo potegne in primamila me je ulična hrana, ki je prijetno dišala. Najprej sem si ogledal čistočo in ker sem videl da je vse v nekih mejah normale sem za 2 $ kupil cca 40 cm dolgo nabodalo na katerem je bilo menda 300 gramov pečenega piščančjega fileja in zelenjave. Bil je ravno prav pikanten, dober, morda bi lahko bil  le za odtenek bolj pečen. Vsekakor upam, da ne bom čutil kakšnih trebušnih posledic.

Zvečer sva šla s kapitanom Zane v Caso Velo na pivo in po današnje informacije, da izveva kaj se dogaja v Colonu. Oba še morava kupiti nekaj hrane za plovbo čez Pacifik, a to je najlažje kupiti v trgovskih centrih blizu Colona. In ker se stanje menda umirja, sva se odločila, da greva sama v trgovsko predmestje malo v izvidnico in v manjši nakup.

Danes me je posrednik za prodajo mojih knjig kontaktiral, da je še nekaj knjig na zalogi. Če kdo želi kupiti katero od mojih treh knjig, jih lahko naroči preko njega ali pa kar preko mene in mi pošlje po elektronski pošti (jasmin.jadranje@gmail.com) svoj točen naslov in katero od knjig bi želel kupiti. Za naročila do 31.3. vam nudim  15% popust! Opis knjig je na moji spletni strani, kakor tudi reference. Z nakupom knjig mi pomagate jadrati…

  Klikni na sliko in si jo povečaj!

 

14.3.2018,  Portobelo,  Panama

Zjutraj se po sadnem zajtrku odpravim v mestno pralnico. Odnesem eno od dveh vreč, ki je polna  posteljnine in brisač, ter drugega perila. V pralnici se vsi stroji obračajo, očitno Kitajcem posel »laufa 100 na uro«. Povprašam enega od njih za pranje in mi pokaže, da je vse zasedeno. Vseeno se mi ponudi, da mi oni operejo vso perilo, posušijo in zložijo. Preden se odločim, ga vseeno vprašam za ceno. Možakar mi stehta vrečo in v njej je dobrih 14 kg perila. Gleda perilo, računa in izračuna, da bi to bilo dva ali tri pranja, dva sušenja, zlaganje, prašek, mehčalec, delo… 10 $ če ni preveč? Takoj mu sežem v roke in narediva posel. Žal je jutri dela prost dan, zato me bo oprano perilo čakalo v petek okoli 12 ure. Malo se še sprehodim po mestu, odkrijem železnino in v njej kupim neke malenkosti, katere sem potreboval. Obiščem Info center, ter večjo trdnjavo, nato pa grem na barko. Moram narediti še 150 litrov vode za v tank, za pitje pa malo razmišljam, saj se bojim, da sidrišče ni najbolj čisto. Zvečer še pobarvam nekaj zadev na barki in barka bo jutri spet lepša.

Zdaj pa še nekaj o tem naravnem velikem zalivu in mestu Portobelo (Lepa Luka). Ime mu je dal Krištof Kolumb, davnega leta 1502, ko ga je prvič obiskal. Kasneje, malo pred letom 1600, si je španski znanstvenik Velarde zamislil, da bi iz tega lepega zaliva naredil mesto, ki bi bilo strateško pomembno za ladijsko trgovino. To mu je tudi uspelo, tako da je zgradil po načrtu arhitekta Antonellija močno utrdbo Bateria de Santiago in na koncu zaliva še eno večjo Fuerte San Jeronimo, ki sta varovali mesto pred pirati z morja. Vendar je prebrisani in lačen bogastva zloglasni pirat Henry Morgan, 70 let kasneje opustošil to čudovito mesto, ki je bilo varovano z morja, ne pa tudi s kopnega. To je spoznal ta slavni pirat in ga tudi s kopnega zasedel, ter ga oblegal nekaj dni, nato pa z vsem nakradenim blagom odplul po morju. Luko so kasneje obnovili Angleži in ko so nekaj nižje naredili Panamski prekop, je mesto Portobelo padlo v pozabo. (Vir: Info Portobelo)

Ko sem se danes sprehajal po njem sem videl več revščine in zapuščenih hiš. Trgovine imajo v lasti Kitajci, katere so od zunaj in znotraj neurejene. Mehanična delavnica je na prostem, namesto strehe ima mojster napeto cerado, da je vsaj malo v senci. Renovira in restavrira se velika carinska hiša, vse ostalo pa je v 90-tih procentih bolj slabo. V mestu je kar nekaj bifejev in restavracij, v katere ne bi stopil, če bi bile takšne v Sloveniji. Za tukajšnje razmere pa je to nekaj normalnega in vsakdanjega. V mestu in okolici je menda nekaj manj kot 3000 prebivalcev. Zanimivo je še to, da imajo veliko Rimsko Katoliško cerkev, ki ima v lasti velik lesen kip črnega Jezusa (Cristo Negro), ki ga je slučajno našel nek ribič, zavrženega in prekritega z zelenjem. Zdaj je ta Jezus edini, ki ga tukaj častijo.

  klikni na sliko ter si jo povečaj!

 

13.3.2018,  Portobelo,  Panama

Jutro v Portobelu je bilo zelo sparčno, saj ni vetra in že dopoldne je bilo zelo vroče,  živo srebro pa se je povzpelo do 30 stopinj.

Sinoči, malo pred spanjem, ko sem šel v kokpit pobrat nekatere stvari, se mi je v salonu odlomila prva stopnica. Danes zjutraj sem še pred jutranjo kavo saniral to nesrečno stopnico in sedaj ko je popravljena, bo še bolj trdna in sigurna. V desni rami mi je zaradi zdrsa z odlomljene stopnice ostala bolečina, a upam, da me čim prej mine.

Posadka Zane me je ravno pri pospravljanju orodja prišla pozdraviti, saj so morali v trgovino. Ko so se vračali, so mi prinesli novico, da sva imela s kapitanom včeraj več sreče kot bi si lahko mislila. Sinoči zvečer so bile v Colonu demonstracije in Policija je ustrelila kar nekaj demonstrantov. Danes je zadnja novica na tukajšnji TV, da je Colon zaprto mesto in da v njem divja prava vojna med prebivalci Colona in Policijo. Kako je v resnici tam, sva lahko izvedela zvečer, ko sva šla s kapitanom Zane na moški večer v Casa Velo, saj sta bila tam dva Kitajca, ki sta morala skupaj z družino zapustiti mesto. V mestu imata svojo trgovino in vse svoje premoženje, ki sta ga morala zapustiti. Menda je tam res grozno, saj če je res verjeti njunim besedam, Policija zaradi lastnega strahu ne izbira sredstev in brez vprašanj strelja vse povprek. Tudi lastnik Casa Vele je rekel, da je slišal po TV, da je menda umrlo že kar nekaj ljudi. Midva pa sva bila včeraj v Colonu s kar precej denarja in plačala prehod skozi kanal.

Danes popoldan sem povabil posadko Zane na kosilo in imeli smo res lep in prijeten popoldan. Ker sem imel v hladilniku pred včerajšnjem ulovljeno ribo wahoo, sem jo spekel v pečici, zraven sem naredil še pečene hlebčke polente, omako iz brokolija, masla in pomaranče,mešano solato, na začetku pa sem postregel juho, ki sta jo bila otroka najbolj vesela. Sladico je imel kapetan Zane s sabo in ko jo je razvil je bila v zavitku res dobra črna čokolada s sadjem.

Naj še napišem, da sem danes dobil tudi uradno napoved za prečkanje Panamskega kanala, ki se bo začelo 31.3. v jutranjih urah in bo trajalo dva dni. Torej, če bo vse držalo, bom 1. Aprila v Pacifiku.

Danes je na moji spletni strani dodan še en video, ki prikazuje razsoljevalec Rainman med opravljanjem dela in polnjenjem sprednjega tanka na barki. Video si lahko pogledate na tej povezavi.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

12.3.2018,  Colon in Portobelo,  Panama

Noč na sidru je bila nemirna, čeprav se je proti jutru stanje malo umirilo. Zjutraj vstanem, še preden me zbudi budilka, saj imam ob 7,30 uri dogovorjeno meritev barke. Pravzaprav  jaz vem koliko je barka dolga, pa tudi oni to vedo, saj piše v dokumentih, a vedno dodajo nekaj centimetrov ali decimetrov. Zdaj po novem je tudi moja barka dolga čez vse, celih 35,96 čevlja. Namesto ob dogovorjeni uri, pripelje pilot s pilotino gospoda merilca nekaj čez enajsto uro. Končno! K meni še pride kapetan Zane, da že v naprej vidi postopek, saj sem jaz prvi v obdelavi. Izpolnimo 6 formularjev, izpišemo nekaj strani na njegovi tablici, se pogovorimo in dobim vse želene papirje. Dobim tudi papirje za banko, na katero moram iti plačati vse dajatve za kanal, kakor tudi varščino. Vendar, tudi ta merilec naju posvari pred Colonom in kriminalom v njem. Čeprav on pravi, da za to niso krivi prebivalci mesta,  ampak je kriva Policija, ki ne bo prišla, če jo turist pokliče. Nevarno je! Zelo!

Ko mojster konča delo še pri Zani, se oba s plovili prestaviva do sidrišča pri Clubu Nautico. Sidrava in greva z dingijem na kopno, da poiščeva banko. Kapetan Zane je oborožen z veliko mačeto za sekanje trsa in rezanje kokosa. Življenje je pač eno, pravi. Hmmm… vstop v banko zna biti problem, saj je mačeta velika in vidna. Na Cruiser  terminalu poiščeva taksi in res imava srečo, saj dobiva prijazno taksistko, ki naju odpelje v mesto. Tudi ona nama razloži, da je v mestu kriminal, da je tega vedno več in da postaja vedno huje. Vprašava jo, če je tega več po dnevi ali ponoči, pa nama odgovori, da ni važen čas. Colon je revno mesto in veliko je brezposelnih, prav tako je tudi veliko narkomanov. Sama pravi, da stanuje blizu Colona, a se samo pelje čez mesto do Cruiser terminala, kjer stoji s taksijem in potem izstopi iz avta šele doma na dvorišču. Vedno se v avtu zaklepa, saj znajo barabini odpreti vrata od avta na križišču ko čakaš na prosti pretok prometa in potem imaš lahko veliko smolo. Zapelje naju do bankomata in oba dvigneva nekaj gotovine. Nato naju zapelje do vrat banke, mačeto pustiva v avtu in pred vstopom, naju varnostniki pregledajo tudi z detektorjem kovin. Še ena posebnost tukajšnje City banke,… v banko ne smeš s sončnimi očali na obrazu in ne s kapo na glavi. Oboje moram dati v nahrbtnik. Prijazna uslužbenka banke izpolni dva formularja, napiše potrdilo o vplačilu za 1.875 $  vključno s kavcijo. Ob tem se zahvaljujem generalnemu sponzorju za ta plačan račun! Iz banke narediva dva koraka in že sva v taksiju, ki naju pelje čez free cono in potem naravnost do terminala. Free cona je poseben del ograjenega dela mesta, z znanimi brendi in velikimi butiki, kjer prodajajo vse artikle po Duty free načinu. Cena za taksi v obe smeri in čakanje pred bankomatom ter pred banko je zanemarljiva, proti informacijam, ki sva jih dobila in proti najinimi življenji!

Že v taksiju se dogovoriva, da zapustiva mesto in odplujeva proti sidrišču v Portobelo. Ker je ura štiri popoldan, se zavedava da bova plula in sidrala že v temni noči. Previdna morava biti, saj sta na poti dve plitvini – dva koralna grebena, na katera zlahka nasedeš, če nisi previden.

Po sidranju si skuham svoj prvi obrok, saj prej za hrano ni bilo časa. Uredim še dokumente in jutri je nov dan… prvi dan čakanja na vstop v kanal… Čakalna doba pa je trenutno tri tedne!

 

11.3.2018,  Colon,  Panama

Nedelja, gospodov dan… Prebudi me čivkanje črnega ptiča, ki sedi na vetrnem generatorju, kateri pa se zaradi brezvetrja ne vrti. Vstanem iz postelje, vzamem fotkiča in ga hočem  fotografirati, a preden to naredim, mi odleti.  Nato si v kopalnici obrijem tri dni staro brado, se uredim, skuham dober Barcaffe in kasneje berem pravila v zvezi s prehodom čez Panamski kanal. Preoblečem še posteljnino, zamenjam brisače in se čudim dvema polnima torbama umazanega perila, ki bi ga bilo treba oprati. Bo, tudi to bo. Vse pride enkrat na vrsto.

Ob desetih privesla k meni kapetan Zane. Skočiva v mojega dingija in se zapeljeva na pijačo v Casa Velo. Casa Vela je med jadralci znan bife in pizzeria, ki ima tudi dingi pomol. Včasih je dobro biti med drugimi jadralci ali vsaj z gostincem, saj imajo ti veliko informacij, ki so nam vsem nujno potrebne. Jaz priznam, da sem glede tega malo len, a počasi se navajam tudi na to.  Informacije sva dobila, niso pa bile vzpodbudne. Samo v teh enajstih dneh meseca marca so bili v Colonu štirje ropi, vsi na jadralce, ki so se končali s hudim pretepom in poškodbami. Od teh štirih se je menda eden končal s smrtnim izidom, saj je bil možakar zaboden z nožem, ker pač ni želel dati svojega mobilnika. Colon je že od nekdaj poznan kot mesto razbojništva, na kar vsi jadralski forumi še posebej opozarjajo. Poleg tega izveva, da so na Galapagosu s 1.3. 2018 uvedli še eno takso v vrednosti 140 $, za kar sva oba brala na spletnih straneh. Poleg že tako zasoljenih taks še dodaten udarec. Bo treba vse skupaj dobro premisliti in preračunati. Ogledava si še mestece, najdeva pralnico za perilo (juhuuuu!!!) in jaz zavijem še v cerkev, da malo pokukam k nedeljski maši. Častijo črnega Jezusa in črno Marijo. No kako pa, saj so sami črni. Malo postojim, na skrivaj naredim eno fotko in grem nazaj na barko.

Ker je Zana imela včeraj dober ulov, me povabijo na kosilo. Hvala Zana! Wahoo je bil res dobro pečen in okusen, kakor tudi vse ostalo.

Po kosilu dvigneva sidri in zaplujeva proti Colonu, saj imava jutri meritev barke za  prehod čez kanal. Po  štiri urni plovbi, sva po  preplutih 22 NM,  sidrala že v mraku pri globini 15 m na označenem mestu za meritve. Jaz še na hitro uredim mesarsko razmerje z danes ulovljenim wahoojem in jutri bom jaz povabil Zano na kosilo.

Tako, večer je tu, sidrišče je zaradi močnega tranzita zelo »rolly«, a en dan se bo že potrpelo. Za večerjo si skuham eno kitajsko juho z mae rezanci in potem bo treba med sveže in dišeče rjuhe.

(PS- nekaj fotk iz prejšnjih objav sem popravil in jih zamenjal z boljšimi)

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

10.3.2018,  Portobelo,  Panama

Danes imam čas in poglej ti zmešnjavo,….  ura je pet zjutraj, jaz pa ne morem več spati. Včeraj pa je bilo prav obratno. Tako pač je to!

Najprej kavica in tehten razmislek, kako dalje in kaj naprej. Odločim se, da po zajtrku zaplujem vzvratno v marino in se privežem na bencinski črpalki, natočim gorivo v rezervoar in v vsaj tri kanistre, da se pač najde še kakšna rezerva. Nikoli se ne ve, kdaj pride prav in od viška ne boli glava. Pripravim si na desni bok bokobrane, na vse tri bitve namestim vrvi in se odsidram, ter zaplujem do pomola, se sam privežem, pozvonim na zvonec in počasi se do mene sprehodi črpalkar, ki mi natoči dizel (0,83 $/lit) in kanister bencina, ki ga potrebuje moj  čarovnik za vodo (0,89 $/lit). Vprašam ga, če morda ve, ali kateri od mojstrov v marini  vari inox?  Prijazen možakar me odpelje do belega kontejnerja in dogovorim se z varjenje. Sredi dela so, a me vzame naprej. Super. Skočim  na barko po inox sidro Spade in vzamem odlomljeni lok, da mi ga privarijo. Ko ga prinesem se želim dogovoriti za ceno, a mojster pravi, da ne ve koliko bo dela…pol ure ali uro. Dela ima 20 minut, a potrpim in nič več ne rečem. Vmes odnesem še smeti, v marino se pripelje kamionček z zelenjavo in sadjem. Komaj se ustavi, je že pri njem gneča. Ljudje v marini verjetno vedo kdaj pride. Kupim sadja in zelenjave polni dve vrečki in plačam 15 dolarjev. Torej so cene, tako na oko, 30% ceneje kot v Sloveniji. Ker imam čas stopim do črpalkarja in skupaj spijeva v bifeju črpalke vsak svoj sok in čeprav mi ga je priporočil kot zelo dobrega, mi je močno presladek.

Čas je da grem po sidro. Mojster je delo dobro opravil in ko ga vprašam za ceno, mi reče lastnik, ki ima  tudi čendlerijo, pojdi notri in plačaj eno uro. Grem, brez računa je to 48 $. Bravo!! Očitno ima ata  dober nos in ve, da me nikoli več ne bo videl, zato je pri njemu prav takšen sistem: »Šišam, brijem, zube vadim!« In so me ostrigli kot ovco, pobrali zlate zobe iz denarnice in me na suho obrili.

Na barki namestim novo sidro, saj se mi zdi boljše od Delte, nato pa grem »firbcat« koliko bi me stalo, če bi dal barko ven prav v tej marini, da bi nanesel nov antifauling, ki ga zvesto vozim s sabo.

Tako, najnižja tarifa do 40 čevljev,.. dvig, spust, pranje pod visokim tlakom, 4 dni na kopnem, elektrika in voda, njem stolic,…440 $. Premislim in rečem, jaz bi to vzel. OK, ni problem. Prvi prost termin je 16. Maj. Ojoj, predolgo! Ne gre in ne gre. Poskusim mladi dami vliti krivdo, da bo ona kriva če bo z barko kaj narobe, če to ne naredim naslednji teden, pa se samo nasmehne. Nič ne bo, pravila so pravila.

Odplujem proti Portobelu in ker je vetra komaj za 8 vozlov me valovi rolajo, genova se mi zapira, barka pa pri treh vozlih in pol nikakor ne uboga. Zvijem genovo in prižgem motor, gremo! Po dobrih dveh urah  in dvanajstih premotoriranih miljah sem sidran v Portobelu. Tukaj je kar nekaj plovil na sidru, saj je dejansko tu edino dobro sidrišče pred umazanim Colonom.  Popoldan se še osvežim v morju, kajti danes ni toliko vetra in je res vroče. Zvečer sidra poleg mene še Zana in že smo na kratko skupaj.

Za večerjo moram pojesti zelje, ki ga obrežem, narežem in »zdinstam«, zraven še naredim pire krompir. Rad imam tudi domačo in preprosto hrano, vsekakor je to ena od tistih, ki me spominja na dom.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

9.3.2018, Puerto Lindo,  Panama

Tako je to po navadi… Ko mi ni treba vstati in imam ves čas tega sveta, sem ob peti ali šesti uri zjutraj buden kot ris. Sinoči sem si nastavil bujenje za ob šestih zjutraj in po glasnem jutranjem bujenju se nikakor nisem morem prebuditi. Po petih minutah poležavanja le vstanem, se umijem in uredim, nato pa si skuham kavo. Danes bom imel zajtrk kar med plovbo, saj moram pojesti nekaj sadja, če ne ga bom moral zaradi gnilobe zavreči. Zdrav zajtrk, ni kaj, upam le, da bom zdrav tudi jaz! Zato kar dvignem sidro in odplujem izza rifa. Komaj začutim odprto morje, že skačem z barko čez rolly valove…. gor….dol….gor…dol… včasih premec barke pade v prostem padu in sliši se zamolkel udarec ob vodo. Ne bo šlo tako, zato barko naravnam na kot cca 60 stopinj in barka zdaj pluje čisto drugače. Po dveh miljah in pol, zavijem proti današnjemu cilju in že sem na odprtem Karibskem morju. Valove imam v bok, vetra pa ravno prav, tudi v bok. Raztegnem jadra na polno, jih zategnem in barka se nagne, saj je vetra za 17 vozlov. Današnji cilj je Puerto Lindo ali Panamamarina, kjer moram biti do 15,30 ure, da še ujamem uradnika, da mi izroči papirje za prijavo v Panami.

Tako,… zapuščam najlepši del Atlantskega ocena. Definitivno so zame otoki San Blas destinacija št.1.  Otoki iz samega belega peska, ki štrlijo komaj dober meter iz vode, na njih rastejo kokosove palme, tu in tam kakšen bananovec, ptičje petje, tišina,…. Človek bi rekel, da sem v Raju. Ko sem prvič videl fotke Karibov, sem videl bele peščene plaže, palme, lepa ženska zagorela telesa,… Ko sem priplul na Karibe in sem obiskal njihove otoke, sem bil zelo razočaran, od vsega maloprej naštetega, sem videl zelo malo. Verjamem, da imajo hotelski resorti zadeve takšne kot so na fotografiji, a to je le en del, ki je umetno narejen, v sami naravi pa tega skoraj ni. Že ko sem prišel na Barbados, mi je ob pogledu na mesto Bridgetown spodnja vilica na obrazu kar sama padla z obraza. Tako opevan turistični otok, pa tako velika beda. Tako je tudi z drugimi otoki, le da so eni več, eni pa manj obljudeni.

San Blasi so se mi vtisnili v spomin in gredo z mano naprej, kot nekaj lepega, dokler ne vidim še kaj lepšega. Indijanci plemena Kune so prijazni, nevsiljivi in če jih sprejmeš takšne kot so (po malem tudi umazani, leni in neurejeni), potem se nimaš česa bati. Za vse dni, ki sem jih preživel na teh otokih sem plačal mesečno takso v vrednosti 10 $. Razmišljam koliko stane sedaj Telaščica ali vstop v Kornate, verjetno veliko več. Ker so Kune močna rasna veja v Panami, so že »skoraj neodvisni«, saj  po njihovem ozemlju ne pluje Panamska Policija, ne Panamska Obalna straža, kakor tudi ne Ameriška Obalna straža, ki naj bi nadzorovala »bazen« med Kolumbijo in ostalimi državami Srednje Amerike. Pravzaprav so skoraj brez nadzora. So skromni in se preživljajo predvsem od turistov,  jadralcev, katerih pa čez celo leto ni malo.

Tako…, San Blasi so za mano in vprašanje je, kdaj jih spet vidim, če jih sploh še kdaj. Vreme je oblačno, dva krat je že rahlo padal dež. Temperatura zraka je vseeno 27 stopinj Celzija, veter pa je topel in prav paše mi da danes pihlja. Jadram na polno, saj danes res nimam časa za lahkotno jadranje. Ker na San Blasu ni nekega nadzora, sem si prvič do sedaj dovolil, da se nisem šel takoj prijaviti na urade, ki to zapovedujejo. Pravzaprav je tudi tako, da Panama dovoljuje 72 ur od vstopa do prijave. Kdo pa ve, kdaj je pri meni teh 72 ur, razen če bi bil tam mesec dni in bi po odjavi iz Arube videli, da sem plul manj kot dva vozla do Paname, zato je tako dolgo trajalo. Pa saj niso bebci, oni vse to že vedo.

Po 44 NM in sedmih urah ter desetih minutah sem sidral pred marino v Puerto Lindu. Petdeset minut imam še časa, preden uradnik obrne ključ v svojem modrem kontejnerju in potem do ponedeljka ne bo nič. Skočim v dingija, se odpeljem do pomola, ga privežem in v nekaj korakih sem pri uradniku. Podam mu vse papirje, potni list, dokumente z Arube, potem pa jih gleda in pravi: »Gospod Kausevik, niste pravi kapetan, ker ste bili na San Blasih in se niste prišli prvo prijaviti!« Gledam ga in se spomnim pregovora »Kdor molči, devetim odgovarja«, je rekel moj pokojni oče in tudi sam sem bil tiho. Uradnik se zatopi v papirje in le popiše ter izpolni vse dokumente  in po plačilu takse za plovilo ter plačilu plovnega dovoljenja mu odštejem 185 $. Ker je bil uradnik res v redu in me je samo oštel, mu dam za kavo še 5 $ in oba sva zadovoljna. Pravi, da ne bo za kavo, ampak jutri dopoldne za zajtrk. Naj mu tekne! Pot proti dingiju me vodi poleg bencinske črpalke in pogledam za ceno goriva, saj ga nekaj potrebujem. Dobra bo, zato bom jutri napolnil rezervoar z dizlom. Zunaj imajo postavljene gostinske mize in sedem, ter spijem pivo. Cena 3,33 pločevinke Balboa piva pa…. 0,70 $. Prava oštarija!

Zvečer si pripravim večerjo, pašto s hobotnico, katero sem malo prej ulovil…  zapakirano v mali konzervi v enem od predalov s hrano. Kasneje še pogledam pol filma, ki mi ga ni uspelo pogledati sinoči, nato pa po napisanem blogu ležem k počitku.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

8.3.2018, otok Nalunega, San Blas,  Panama

Zjutraj dvignem sidro in odplujem proti otoku Nalunega, ki se nahaja tik pod El Porvenirjem. Za mano je dvignila sidro tudi Zana, a je kasneje odšla sidrat drugam, saj se je posadka želela še kopati, na čudovitih peščenih otokih, katerim daje poseben čar palmino drevje.  16 NM dolga plovba je bila čudovita zaradi vetra, ki je pihal z močjo 15 vozlov in dosegel jadra točno v bok.  Po dobrih dveh urah in pol jadranja, sem sidral za otokom Nalunega. Ko sem spustil sidro na dno je bila globina pod mano 7 metrov, ki se je zaradi rifa strmo vzpenjala in dosegla pol metrsko plitvino. Po spuščeni 50 m dolgi verigi sem pristal na 21 m globine. Drugačno sidranje, kot smo ga bili navajeni na Jadranu. Na Jadranu tudi sidral ne bi tako, saj tam veter vedno obrača in spreminja svojo smer.

Ker imam tukaj dokaj dobro internetno povezavo z mobilnimi podatki, sem skoraj dve ure urejal zaostale zadeve, katere so se mi nabrale. Odločil sem se, da bom moral nekatere stvari poenostaviti, nekatere urediti, nekatere pa enostavno izbrisati. Tako bo manj dela in lažje bom funkcioniral.

Opoldne sem z Rainmanom proizvajal pitno vodo in jo natakal v sprednji tank barke. Posnel sem video filmček o pripravi vode in upam, da ga kmalu uredim, ter pokažem tudi vam. Operem nekaj perila, tokrat še na roke in upam, da se bo pri meni tudi na tem področju spremenilo na bolje. Ali si nabavim pralni stroj ali pa si vkrcam pralni stroj na dve roki.

Preverim še barko in dvignem dingija na krmo, nato pa pripravim ribiško palico za jutrišnji nekaj urni lov na velike ribe. A malo zmigujem z glavo, le kako bom lovil ribe, saj imam napihnjeno oviro na krmi. No nekako že bo, samo da s trnkom ne preluknjam dingija.

Poleg mene ves dan plujejo Kune v svojih dolgih in hitrih čolnih, na katerih imajo precej močne motorje. Drugače je tu, kot je na palminih otokih, kjer se več ali manj prevažajo z drevaki.  Pa saj je tudi otok povsem drugačen od drugih na San Blasu. Tukaj je zgrajena koliba do kolibe in nekatere od teh stojijo na kolih, kakršne so imeli mostiščarji. Najbolj zanimivo mi je, da sem skoraj cel dan v kokpitu in na barki, a nihče od Kun ni prišel do mene, da bi mi ponudil sadje, zelenjavo ali ribo. Vsi nekam hitijo in se ne spuščajo v pogovor. Res je drugače kot na belih otokih, tam se je tudi čas ustavil.

Zvečer si naredim večerjo, še drugi pečen file ujete ribe na harpuno, nekaj krompirja, korenček in  papriko. Še en stvar je tukaj, ki se naredi prej kot na Karibih. Če pustim kruh ali sadje, pa tudi zelenjavo zunaj hladilnika, bo vse to kmalu plesnivo ali gnilo. Vročina in vlaga očitno naredita svoje. Kasneje še pogledam film in grem malo prej spati, kot po navadi, saj mislim jutri vstati še pred svitom in potem odplujem za Puerto Lindo.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

7.3.2018, otok Kalugirdup, San Blas,  Panama

Sinočnja peka kruha mi je odlično uspela. Tako je bil dober, da bi se najraje usedel za mizo in se do sitega najedel vročega kruha in nanj namazal puter, ker margarine nimam, kot sem to počel v otroštvu. Pravijo da je to strup za želodec, a bilo je tako dobro,… vroč kruh z margarino, malo soli… mmmm. Pa mast in ocvirke, malo česna ali kolut čebule… zlata srednja 60 leta prejšnjega stoletja. Otroci smo takrat živeli drugačno življenje, kot ga živijo sedaj naši otroci in vnuki. Res je bilo lepo!

Današnji dan se je začel z oblaki nad Indigom in kot kaže trenutna vremenska napoved se bo tako nadaljevalo nekaj dni. Tudi dež je napovedan, zapihal je tudi močnejši veter in vetrnica spet proizvaja tok. Tudi to ni slabo, saj po njenem delovanju vem, kdaj je vetra več kot 10 vozlov, saj drugače, če je manj vetra se ta ne aktivira. Na hrup ki ga proizvaja ob delu sem se že navadil in včasih ga v glavi izklopim in ga niti ne slišim.

Nabralo se mi je že ogromno perila, polna vreča ga je. Moral ga bom sortirati in drugače zložiti, morda celo v dve vreči. Tudi to je problem dolgih plovb in sidranj, ker nisi blizu mest in marin, da bi imel možnost pranja perila. Potreboval bi en mali pralni stroj za na barko. Veliko takšnih sem že videl, le predragi so zame, saj stanejo 3x več kot navaden veliki pralni stroj. Obstaja pa druga možnost, da si določeno perilo operem sam na roke. Čas imam, pralni prašek tudi, pitno vodo imam tudi, torej… Jasmin, veselo na delo!

Danes sva se s kapetanom SY Zane dogovorila, da greva lovit jastoge oz. raroge. Z njegovim dingijem sva se odpeljala do kamnitega dela obale in se potopila do dna, ter v skritih kotičkih iskala rdeče živalce. Našla sva le enega in ker je bil premajhen sva ga pustila živeti. Sva pa zato pod večjimi skalami in v luknjah le-teh našla rakovice, katere sem s harpuno ustrelil in potem potegnil na površje. Ko sva iz vode potegnila štiri velike rakovice, sva vedela, da bo to dovolj za našo večerjo. Zvečer sem jih na njihovi barki pripravil v rižoti in bilo je dovolj mesa za slastno večerjo in vseh pet oseb se je do sitega nahranilo. Pozabil sem rižoto fotografirati, a kaj ko je tako omamno dišala in smo jo pojedli, še preden sem se spomnil, da bi jo lahko ovekovečil. Prvič v življenju sem jedel tako velike rakovice in lahko rečem, da so mi slajše od jastoga, le mesa je veliko manj, saj se nahaja le v nogah.

Pod vodo sem ostal še nekaj časa in občudoval koralni podvodni svet, občudoval barvitost rib, saj so nekatere ribe velike komaj dva ali tri centimetre, spet druge so večje in drugačnih obli. Prav prevzame te ta lepota. Nekaj posnetkov mi je prav lepo uspelo narediti in prav zadovoljen sem z novim fotoaparatom Aquapix W1024-Y , ki je zelo poceni in dela dovolj kvalitetne posnetke za nas amaterje. Cena tega je bila na e-Bayu komaj 49 € in po prebranih testih spada med 10 dobrih amaterskih fotkičev na svetu leta 2016. Testiran je za tri metre globine, a jaz sem šel danes še kak meter globlje, torej zmore še kak meter več. Upam le, da bodo baterije dovolj dolgo držale. S prejšnjim fotkičem, ceneno različico GoProja nisem bil zadovoljen, zato ga je ta izvrstno zamenjal.

Jutri se malo prestavim in spet bom bližje kopnemu, morda bom ujel signal  za mobilni internet in po 14-tih dneh od odhoda iz Arube pristanem bližje  civilizaciji.

Drage bralke bloga, ob prazniku žena vam želim veliko lepega in iskrene čestitke ob vašem prazniku!

 klikni na sliko in si jo povečaj! 

 

6.3.2018, otok Kalugirdup, San Blas,  Panama

Pri pitju jutranje kave me zmoti trkanje na barko in ko pogledam ven, zagledam dva domorodca, Indijanca plemena Kuna. Ker so otoki San Blas zaščiteni, moram plačati mesečno takso za bivanje, a ta je samo za vse otoke Holandskih otokov. Plačam 10 $  in dobim potrdilo z žigom in podpisom. Vse kot mora biti.
Dopoldan se lotim ribanja in čiščenja tika in res, čez dve uri je postal lep in svetleč. Vem, da bi ga bilo potrebno zbrusiti, še prej zaliti špranje s črno Siko, a vse naenkrat žal ne gre. Pravzaprav dela nikoli ne zmanjka, saj ga vedno vidim.
Ker nimam ribe ne mesa, razen v konzervah, se grem potapljat s harpuno (podvodno puško) in le redko srečam kakšno pravo ribo. Vmes fotografiram kakšno zanimivo koralo, rumeno ali rdečo morsko zvezdo, malo naprej pa naletim na res velikega skata. Najprej sem mislil da je manta, a ni imela spredaj zavihkov. Bil je ogromen, ne pretiravam, ko napišem da je bil v širino slaba dva metra velik skat. Zakopaval se je v pesek in me gledal, med tem ko se je okoli njega dvigovala megla od peska. Narazen sva bila cca 4 metre in saj se jih ne bojim, le en nelagoden občutek pa vseeno obstaja, ko se spomnim, kako je pičil Steva iz Avstralije. Potopil sem se proti njemu, posnel nekaj fotk in odplaval naprej. Pogledam v travo in tam se nahaja lepa riba, približno 40 cm velika. Potopim se do nje, namerim in ustrelim. Harpuna švigne v njeno telo in ulovljeno ribo dam v posebno mrežo, ki jo imam za pasom. Na barki jo očistim in jo dam v hladilnik,  da bo lepo na hladnem do večerje.
Iz nje sem naredil dva fileja, ki bosta za eno ali dve večerji, saj je riba tehtala več kot 800 gr.
Po popoldanski kavi je sledilo druženje s SY Zano. Zvečer sem spekel še kruh, da bom imel za zajtrk svežega in že hladnega.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

5.3.2018, otok Kalugirdup, San Blas,  Panama

Jutranje kopanje v prekrasni in čudoviti vodi zmotita dva delfina, katerih sem se najprej ustrašil, saj sta bila oddaljena od mene dobrih 10 metrov. Če povem iskreno, sem se ju kar precej ustrašil in nikakor nisem želel blizu, zato sem se bolj držal bližine barke.  Vem, da nista udomačena in ker sem jaz prišel v njuno okolje, se bom očitno jaz moral prilagoditi njunim navadam. Pravzaprav še nikoli nisem videl delfina tako blizu mene, ko sem bil v vodi.
Okoli 11:30 zapustim sidrišče in zajadram v slabem vetru osmih vozlov v bok, proti vzhodnim Holanskim otokom. Po dobrih petih miljam sidram v 11 m globoki laguni v t.i. Caobos Cayu, kjer je otok Kalugirdup. Prvič sem tukaj videl otok, kateri je obdan z mangrovami. V vodi imam 50 m verige, sidro se je dobro vkopalo in 5 m za mano imam greben, ki je globok slab meter. Pravzaprav mi tu ni všeč, a po pilotu od Bauhausa je to sidrišče navedeno kot eno lepših na teh otokih. Vsake oči imajo svojega malarja in jaz se jutri zagotovo prestavim še za en ali dva otoka vzhodno. Tu se potem otočje konča in morda še najdem kakšno drugo laguno za koralnim grebenom.
Spijem kavo, skuham si pozno kosilo in po njemu odgovorim na nekaj novih satelitskih e-mailov. Pozneje si preberem še nekaj zanimivosti za Pacifik.
Neka žilica mi ne da miru in preverim en res dolg polnilni kabel (USB – mikro USB) in ga priklopim IridiumGO, da bi ga napolnil, saj je baterija že skoraj prazna. Samo pokadilo se je in… Iridium ne bo več polnil, dokler ga ne dobi dober servis. Dobrih 5  ur je trajalo, da sem improviziral polnilec K4 fotoaparata, ki ima približno enako voltažo in avtomatski izklop polnjenja in ga speljal preko »zalotanih« dveh žic direktno na baterijo.  Če bi se dalo, bi se ugriznil za rit, a nikoli nisem bil tako gibčen in nikoli več ne bom. Srečen sem le, da sem vsaj malo iznajdljiv in praktičen ter da si znam pomagati z drugimi predmeti. Sedaj ta polni, a to ni to. Moral bo na servis in spet je to dodaten strošek.
Blog za danes je napisan in oddan Sebastjanu, ki ga bo zjutraj vnesel in vi ga boste še pravi čas prebrali. Juhuuu… kljub inprovizaciji IridiumGo dela in polni!

(Spodaj desno je na fotki kapetan Zane in zraven moja malenkost, na mizi pa vrček, ki me spominja na Jadran, le pivo je še z Martinika)

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

4.3.2018, otok Walsaladup, San Blas,  Panama

Jutranje bujenje in pogled v kopalniško ogledalo. Hitro stopim korak nazaj in potem se le spoznam,.. da to sem to jaz. Lasje so postali malo daljši, brada je stara tri dni, po licu imam vdolbinice od kroglic od ogrlice – očitno sem nerodno spal in se zaležal na njej… Ampak to sem še vedno jaz. Samo umijem se, skrtačim zobe in malo namažem že pod malo zarastlo pazduho… Odpeketam do štedilnika in si skuham svoj Barcaffe. Sinoči sem popravljal štedilnik, saj sta mi oba plinska gorilnika spuščala grde in črne saje. Vse sem razstavil, očistil, sestavil, da mi ni ostal noben rezervni del in prižgal plin. Dela! Mojster sem, ni kaj! Mali gorilnik dela tako lepo da ni nobenih saj, desni, velik gorilnik pa se prižge samo polovično. Hmmm, očitno sem tega pokvaril. Nič, bom jutri pogledal, kaj sem naredil narobe. Če bi se tega lotil v tistem trenutku, bi verjetno štedilnik letel v morje. Če je pokojni Šterk jadral brez motorja, potem lahko tudi jaz brez pečice, seveda v kolikor si nabavim nekaj konzerv in nepogrešljiv črni ključek za konzerve.
Zjutraj se le premaknem, odjadram en del in drugi del »motoriram« nazaj na otok Walsaladup, saj je tam mir, katerega pa na otoku Chichime ni. Sinoči so se mi eni mladci  z manjšim katamaranom sidrali točno pred mene, le 10 metrov pred mojim premcem so pristali. Bravo! Upam le, da si ne bomo dvigovali sidrne verige. Če pluješ sam je v takšni situaciji težko dvigniti sidro, ne da bi mu po balkansko »je..l ma..r«. Po navadi je to lažje v paru, eden upravlja s plovilom, drugi s sidrom. Pri meni je vse v eni osebi. Včasih se kar zahvalim tudi sam sebi, da sem si zmontiral kakšno dobro in uporabno stvar na barko, tokrat je to brezžični daljinec za sidro. Zdaj lahko to počnem za krmilom, na premcu, na sredi barke, kjerkoli. Vseh šest mladičkov me gleda na desni strani dvotrupca in spremlja, kaj bo ta stari sčaral. In res, ko sem potegnil sidro ven, mi je eden le rekel »Sorry«. No ja, samo da sta barki celi in da je njihova veriga še na dnu. Tole je bilo pa res  blizu.
Popoldan na sidru berem pilota, katerega mi je skopiral Gregor in se učim vse o Pacifiku in Francoski Polineziji. Pijem popoldansko kavo, kosila že dolgo nimam več, večerja pa bo okoli šeste zvečer. Kasneje se tudi ohladim v vodi, saj danes res žge, +31 jih kaže na termometru v senci. Zvečer opravim obvezen večerni klepet z novimi znanci in spet je tu noč, ko je treba zapluti v sanje. Malo še pogledam spisek za nabavo hrane in pijače, nekaj dopolnim in okvirna cifra nakupa se spet poveča. No, bom že kako, vse sem, bom tudi to! Plovba čez Pacifik bo dolga… Verjetno bo barka imela vsaj 10 cm višjo vodno linijo, ko natovorim na njo vse kar sem spisal.


klikni na sliko in si jo povečaj!

 

3.3.2018,  Chichime Cays, San Blas,  Panama

Sobotno sončno jutro ob kavi, pogledu na otok in modro vodo, se te tako dotakne, saj kar ne moreš verjeti, da nekaj takšnega res obstaja. Raj! Domorodci so že ob vodi, eden celo stoji do kolen v vodi in z navadno palico, ki je spredaj samo ošiljena, lovi ribe. Primitivno, a čez čas vidim da uspešno. On ima ribo, jaz ob kavi je ne bom nikoli imel, če ne bom naredil nekaj podobnega. Pravzaprav danes ne potrebujem ribe, saj imam še jastoga, ki sem ga včeraj skuhal in meso spravil v posodo, danes pa gre z rižoto v želodček, pa ne samo moj, kar nekaj nas bo za mizo. Če dobro pomislim in izračunam je nekako takole:  jastog me je stal 5 $, 400 gr riža ter ostale začimbe, olje,… še 1 $ zraven in smo na 6 dolarjih. Če preračunam v €znaša to 5 € in za ta denar se bomo najedli trije odrasli in dva otroka. Rižota z jastogom na San Blasih stane 1 € na osebo. Je lahko še kaj ceneje?

Dopoldan smo mislili narediti premik na drug otok, a zaradi objektivnih razlogov s SY Zane, tega nismo naredili in bomo počakali tu še kakšen dan ali dva. Jaz sem se lotil čiščenja in poliranja inox ter druge posode, zato je čez dve uri pogled na posodo enak kot bi gledal novo posodo v trgovini. Čiščenje rešetke od štedilnika in čiščenje štedilnika, je še dodatno botrovalo dvem uram dela. Tega žal nisem mogel narediti, da bi bilo videti kot novo, je pa res veliko lepše, kot je bilo.

Zvečer sem imel malo domotožja, sedel sem v kokpitu s kozarcem vina. To francosko rdeče vino  je še zlata rezerva iz Martinika, na ABC-jih pa je bilo vino tako drago, da sem se včasih vprašal, le kdo to kupuje? Ob današnjem glasbenem izboru pesmi Katie Melua, in pogledu na sončni zahod, sem se spomnil nekaterih lepih trenutkov od doma. Zvečer me je veter in rahli hlad pregnal v salon, kjer napišem ta blog do konca in pogledam še kakšen film. Potem bo čas za spanje, v Sloveniji pa bo nedelja zjutraj. Ja, sedaj smo 6 ur narazen.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

2.3.2018,  Chichime Cays, San Blas,  Panama

Zopet ena od lepo prespanih noči na sidru. Dejansko je barka na prostem in ni zakrita za kakšnim otokom, ampak jo od valov čuva koralni greben, ki je le dobrih 100 m pred mano. Chichime Cays ima dva otoka, manjšega Piplgua in večjega Dummat. Na obeh je nekaj preprostih koč, le da je večji otok bolj namenjen ljudem, popotnikom ali turistom, ki si želijo preživeti nekaj dni v miru v preprostem svetu, a še vedno s kančkom civilizacije. Prav presenečen sem bil, ko sem danes stopil na otok in na njem opazil poleg koč tudi lastniške šotore, videl sem preproste bungalove, narejene iz bambusa in palminih listov, videl sem nekakšno preprosto zunanjo kuhinjo in na eni od miz goro posode na prostem. Malo naprej sem naletel celo na skupno odprto kolibo v kateri je velik LCD TV, zunaj pa velik rdeč satelitski sprejemnik. Lahko rečem, da je kljub čudovitem otoku, okolica zanemarjena s plastenkami  inpraznimi pločevinkami piva ter s praznimi pločevinkami  brezalkoholnih pijač. Tu lahko spiješ pločevinko panamskega piva za 2 $ in uživaš v naravi, ter druženju z drugimi jadralci. Danes sem vprašal domorodca, zakaj ima vsaka koča oz. družina psa, če pa je pomanjkanje pitne vode in hrane za njih, kaj šele za živali. Potem pa sem zvedel in uresničile so se slutnje, katere sva premlevala s kapitanom SY Zane. Pse imajo zato, da ponoči začutijo drugo žival in lajajo na njo, ter tako prebudijo domače. Ta druga žival pa je krokodil, ki priplava po slani vodi iz celine. Včasih se izgubijo, spet drugič jih ponese zahodni veter skupaj z valom. Na teh zunanjih otokih naj ne bi bil v nevarnosti, problem pa je na otokih blizu celine. A vseeno mera previdnosti ni odveč, kajti tudi tu so ga videli na Holandskih otokih. No, danes me je dokončno minilo tudi do kopanja! V podzavesti imam morskega psa in zdaj sem k njemu dodal še krokodila, ki je menda še bolj nevaren .Hmmm… in pod barkami plavajo dvometrski skati…
Jaz sem danes užival v družbi posadke SY Zana, ki so me povabili k njim na kosilo, saj so kupili veliko ribo, katere bo dovolj za vseh pet oseb. Riba je bila ogromna in samo polovica je zadostovala za vse nas. Vzdušje je bilo prijetno, kulinarične dobrote pa res čudovite. Druženje se je zavleklo v pozno popoldne in dogovorili smo se, da se bom skupaj premikali z barkami nekaj časa in uživali v skupni prijetni družbi.
Zvečer je na sidrišče pripihal veter in prav prijetno je bilo začutiti njegovo svežino. Ob pisanju bloga, urejanju fotografij in pisanju zapiskov, se mi dan prijetno končuje in počasi tudi jaz ležem v posteljo.

V naprej se opravičujem za zelo zmanjšane fotke, a le-te zmanjša Iridium sam in obljubim, da jih zamenjam takoj, ko si vzpostavim mobilno internetno povezavo. Na San Blasih bo to kar mala težava, ker tu ni oddajnikov za mobilno telefonijo, zato je signal strašansko slab . Prav tako še nimam urejene preusmeritve svoje elektronske pošte na satelitsko elektronsko pošto. Zato prosim za malo potrpljenja in obljubim, da kmalu odgovorim vsem, ki ste mi pisali na email ali sporočila preko FB.

 klikni na sliko in si jo povečaj!

 

1.3.2018,  Chichme Cays, Panama

Noč na sidru ob otoku Walsaladup je bila mirna in res sproščujoča. Spal sem kar nekaj ur in zbudil sem se, ko se je naredilo sončno jutro. Najprej sem zaplaval v čudoviti vodi, nato pa sem spil jutranjo kavo, katere uživanje je prekinil prihajajoči čoln. Dva možakarja sta prodajala sadje in zelenjavo. Ko sem izvedel cene sem kupil precej sadja in nekaj paradižnika, za kar sem odštel 12 $. Komaj se je ta vodna tržnica odpeljala, se je pripeljala nova, tokrat v pravem drevenjaku, tokrat je to ribarnica. Riba je pošla imamo še nekaj komadov jastoga (raroga) mi reče domorodec in potegne iz mreže enega ter mi ga ponudi za 5 $. OK, vzamem. Pa imam spet nekaj za večerjo ali dve.
Iz sadja si naredim smuti, ki bo moj današnji zajtrk. Kasneje spustim čoln v vodo in grem na otok. Na njem živijo štiri družine iz plemena Kuna, ki so nastanjene v skromnih kočah. S poglavarjem otočka in njegovim sinom se  tudi fotkam, nato obiščem še druge koče, jih pozdravim, a pogovor težko steče, kajti špansko ne znam prav dobro, oni pa od angleščine najbolje poznajo besede povezane z dolarji. Nič nisem kupil od njih, a vseeno sem preživel lepi dve uri na otočku, na katerem se mi zdi, da se je čas ustavil že petdeset let nazaj. Vode nimajo in so zelo srečni če jim prineseš en kanister pitne vode. Elektriko jim daje solarni panel, kuhajo na ognju ali na plinu, vse v kokosovi vodi.
Popoldan dvignem sidro in se zapeljem na 10 NM oddaljen otok  Chichime, kjer sem dogovorjen s SY Zana. Sidram na 11 m globine in sidro lepo prime, jaz pa v vodo spustim 45 m verige. Tako, zdaj pa na veliko barko na veliko pivo! In res, po prijetnem in srčnem pozdravu, se ob velikem pivu in pogovoru razvleče čas do poznega večera.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

KJE JE INDIGO

Ponedeljek, 05.03.2018
Trenutno lokacijo Indiga lahko spremljate s klikom na spodnjo sliko.

Četrtek, 01.03.2018

Sreda, 28.02.2018

Torek, 27.02.1018

Ponedeljek, 26.02.2018

Nedelja, 25.02.1028

Sobota, 24.02.2018

 

Februar – 2018

28.2.2018 Proti Panami in cilj na otokih San Blas

 

Tokratna že četrta noč na morju je bila kot 18, Pv pravljici. Kombinacija vetra in valov je enako kot dopustniško jadranje. Tudi naspal sem se za oba dni. Sicer večkrat po pol ure, a ko seštejem je to…

Zjutraj ob 9. uri sem spet zapisal preplute milje in tokrat jih je bilo še manj kot včeraj, torej le 134 NM. Še 47 NM mi manjka do cilja v petem dnevu, kar je lahko tudi 8 ur plovbe in to je ravno malo pred večerom, kar bi se lahko še vedno lepo izteklo.

In tako dragi moji, najprej je sledil obris kopnega, nato se je že dobro videlo kopno in ob 17,10 uri je bilo sidro v vodi ob otoku Walsaladup, ki spada v skupino otokov San Blas, države Panama. Tako sem po 595,4 NM oz. po 4-ih dneh in 8-ih urah dosegel  drug kontinent, Ameriko. Preplul sem še eno veliko lužo, Karibsko morje. Od Karibskega otoka Martinik preko otokov ABC in vse do Paname sem preplul 1334 NM. Res je veliko morje.

Pripluti na sidrišče je dokaj enostavno, če si že prej malo prebereš o teh otokih, vseeno pa ni za tvegati in je bolje pripluti na te otoke še po belem dnevu, da lahko vidiš kje so koralni grebeni, razne čeri in plitvine, da ne nasedeš. Ko sem priplul je bilo na sidrišču cca 7 plovil in z lahkoto sem našel primeren prostor za sidranje v kristalno čisti, svetlo modri barvi morja. Slišal sem žvrgolenje ptic, katere so preletavale iz enega na drugo palmino drevo. Zvečer pa me je dosegla tišina, kakršne že dolgo ne pomnim. Če je vseh ostalih 360 otokov takšnih kot ta, potem lahko zatrdim, da je Bog zamenjal otoke San Blas s Karibi. Karibi niti v sanjah niso tako lepi, kot je otočje San Blas. Zamislite si skupino manjših otokov, ki samo dobre tri metre štrlijo iz morja, na katerem so kokosove palme, okoli otoka pa plaža iz bele mivke. Prehodite jih lahko okoli v nekaj minutah, večje pa tudi v manj kot v uri. Nekaj otokov je naseljenih z avtohtono skupino indijancev plemena Kuna.

Barko sem malo pospravil, očistil, si skuhal res dobro pozno kosilo in spil eno pivo, s katerim sem si nazdravil za srečno priplutje na začasni cilj. Zdaj se začne dolga procedura in postopek pridobivanja papirjev za Panamski prekop, plačilo taks in drugih stroškov. Upam, da mi to uspe urediti v naslednjih treh tednih. Birokracija tu ne pozna meja.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

27.2.2018, Proti Panami – 4. dan

Do startne devete ure zjutraj sem preplul novih 137 NM. Ugotovil sem, da sem po planu  počasen in plovba se mi bo malo zavlekla tudi v peti dan.
Že prejšnji dan proti večeru se je veter okrepil, a sem mislil, da bo to tako kot po napovedi, da bo pihnil okoli 20 do 23 vozlov. Potem pa se je še samo krepil in krepil in okoli polnoči pristal na zabeleženih 34 vozlih, kjer je med 28 in 34 vozli »nabijal vse do jutra«. Pa saj jaz vedno pravim, veter ni tak problem, če ga ne bi spremljali valovi. Tokrat so bili valovi visoki od 3 do 3,5 metra, tu in tam pa kakšen tja do 4 metre. Površina morja je bila vsa bela in razpenjena. Še dobro da je svetila luna. Rad imam luno, takrat noči na morju niso temne in strašljive. Visoki valovi so se prelivali in ob tem proizvajali zvok, ki ni ravno prijeten za ušesa in srce. Pravzaprav nič posebnega za ta del morja, katerega sem ves čas čakal, da se umiri. Napoved  je bila z valovi tja do 3 metra, tako da sem približno vedel kaj me čaka. Valovi so prihajali v krmi bok, kakšen pa tudi v krmo, ki je takoj poplavil kokpit. Preden sem uspel prinesti vrata iz salona, da zaprem barko, sta mi že dva vala ušla v notranjost salona. V prvem je bilo komaj nekaj deset litrov vode, drugega pa sem na srečo jaz delno prestregel in je pljusnil v mene, saj sem bil ravno ta čas z vrati na stopnicah. Barko so valovi premetavali levo – desno, zato se je tudi avtopilot ob vsakem večjem valu izklopil, ko se je barka nagnila in precej ušla iz kurza. Bil sem privezan z leve in desne strani, kar sem res malokrat, a še tu me je enkrat ob nagibu barke odneslo na levo stran in udaril sem ob rob barke z glavo, da sem poleg zvezdnatega neba videl še zvezde svojega vesolja. Buška je hitro zrasla, a vem, da bo kmalu izginila.
Še ena stvar, ki jo nimam v lastni opremi in to samo iz malomarnosti: škornji. Če bi jih imel bi bil suh, tako pa sem se nekajkrat preobul in na koncu spet ostal moker. Kakorkoli, do jutra se je vse umirilo in lahko mirne vesti priznam, da sta bili ta noč in plovba  ena med najbolj razburljivimi na vsej moji poti. Takšnih nočnih plovb si res ne želim več!
Danes sem govoril tudi z SY Zano, ki je startal iz Kolumbije en dan prej v isto smer kot jaz in je rekel, da se je njemu dogajalo enako in da je tudi za njih bila to najslabša plovba do sedaj. Očitno bo nekaj na tem, čeprav on pravi, da je imel mnogo slabše razmere kot jaz. Potem sem jo jaz še dobro odnesel.
Popoldan se je vse umirilo, na nekakšno klasiko za ta del morja in jadranje je postala pravljica. Jutri moram popraviti ali zamenjati stikalo za vžig motorja, saj ga je verjetno zalila voda in ne deluje več. To pa sem ugotovil, ko sem danes pri dvigu podnic in brisanju vode našel kar nekaj sledi hladilne tekočine. Nalil sem novo, motor pa ni kresnil. No ja, z dodatno žico na starterju sem ga prisilil da se je zagnal in zapredel, jaz pasem imel nasmeh na obrazu. Jutri rešim še to nadlogo in jutri popoldan planiram pripluti na trenutni začrtani cilj.

  klikni na sliko in si jo povečaj!

 

26.2.2018, Proti Panami – 3. dan

Po lepo naspani noči sem zjutraj slekel pižamo 😁  in zajadral že v tretji dan moje plovbe. Danes sem v 24 urah naredil samo 126 NM. Valovi ne popuščajo in samo to zadnjo noč sem vsaj 10 krat popravljal smer, ker se je izklopil avtopilot.  Ob pogledu na preplute milje sem spoznal, da sem v popoldanskem času nekje na polovici začrtane poti.

Zmontiral sem K4 fotoaparat na stojalo, da je bil fiksen in posnel kratek tri minutni video, kjer je res opazno kako se barka ziblje levo in desno, včasih pa se tudi vzpne na val in kasneje zdrsi po njem. Upam, da ga bom lahko kmalu objavil.

Še naprej pa raziskujem igračko IridiumGo in vse bolj in bolj opažam, da je ta Iridium s tem »Go«  šele v povojih. Saj ne rečem da je čisto vse zanič, vendar pa je najbolj slab na internetu. Vremenske karte in Grib file dobiš hitro in v barvah. Email tudi dobro dela, le navaditi se je potrebno s istema, da vidiš prejeto pošto, šele ko mu uporabnik sam dopove, naj mu ga pokaže. Da bi šel pa na kakšno spletno stran, malo »posrfat« pa je za enkrat misija nemogoče.

Hvala Sebastjanu, da mi vnaša lokacijo Indiga in besedilo za v blog, katera mu pošiljam  preko emaila, da me lahko spremljate.

Zvečer si poskušam skuhati pozno kosilo, a sem vsaj dva krat  prekinil s kuhanjem,  spet zaradi avtopilota in »razmetanega morja«. Nič ne kaže, da mi  bo ta noč bolj naklonjena.

(Na sliki pa 3x open sea)

   klikni na sliko in si jo povečaj!

 

25.2.2018, Proti Panami – 2. dan

Začel se je drugi dan moje neprekinjene plovbe proti Panami. Noč je bila »very rolly«, pa ne zaradi  valov, ki niso presegali treh metrov, bolj zaradi tega, ker so prihajali z boka. Noč je bila dokaj hladna zaradi vetra, zato sem po dolgem času oblekel tanjšo navtično jakno z dolgim rokavom.  Veter se je okoli ene ure zjutraj celo malo okrepil in nekaj časa držal konstantnih 24 vozlov. Bil sem hiter, zato sem že po prvih trinajstih urah mislil, da bom naredil lasten rekord v preplutih miljah na dan. No pa se ni izšlo, bilo jih je samo 152,4 NM v prvih 24 urah. Ob deseti uri dopoldan me je presenetil veter, tokrat drugače, saj je le-ta padel na dobrih 7 vozlov in prižgati sem moral motor. Najhuje mi je pluti, ko ni vetra, valovi pa so še vedno dokaj visoki, ki guncajo barko. Kakor veter odide, se tudi vrne in potem je bilo jadranje lažje. Tudi ribičija mi nekako ne gre in tudi danes je ostal trnek prazen.

Tukajšnja plovba je zelo prometna, sploh zaradi velikih ladij, katerih sem kar nekaj srečal ponoči, veliko tudi čez dan. S kapetanom katamarana, ki me je prehitel in plul proti Panami, sva po radiu izmenjala par besed in nadaljevala vsak svojo plovbo. Čez dan je bilo vreme prijetno sončno, toplo, le morje se je ohladilo na dobrih 22 stopinj.

Zvečer je plovba potekala normalno, vendar sta dva večja vala obrnila barko iz smeri in potem je bilo potrebno barko spraviti nazaj v pravi položaj, jadra na svojo stran, preventer na boomu se je spet dobro izkazal.

24.2.2018, Proti Panami – 1. dan

No pa je prišel dan »D«. Včeraj mi je kolega Miran Tepeš poslal email in se malo pošalil, da na barki niso bile alge, o katerih sem pisal na blogu, ampak je začela barka puščati korenine, saj sem že predolgo na Arubi. Malo za šalo, skoraj pa bi lahko bilo res.
»Korenine so posekane« in po jutranji odjavi pri Carini in Policiji, po predanih obrazcih, dobljenem odhodnem žigu v potni list, sem ob 9 uri zapustil otok Aruba. Pri vetru od 17 vozlov in valovih med 2 in 2,5 metra je Indigo končno zaplul na nekaj dnevno neprekinjeno plovbo. Dan je minil do popoldneva čudovito, potem pa so se dvignili valovi in ker so prihajali iz boka, so me valjali. Zato se je tudi avtopilot kar nekaj krat izklopil in odpovedal poslušnost. Do 22 ure sem plul kar precej na SZ, potem pa sem se spustil proti ciljni točki. Tako sem se izognil plitvemu morju in ribiškim mrežam.
V trinajstih urah sem preplul 81 NM in  poploterju mi jih še manjka točno 507 milj do cilja.

   klikni na sliko in si jo povečaj!

 

23.2.2018, Oranjestad, Aruba

Nemirna noč je za mano, saj me je ponoči zelo bolelo desno zapestje. Verjetno se je razbolelo zaradi podvodnega čiščenja trupa barke. Še zvok vetrnega generatorja mi je šel to noč na živce. Zato sem ga ugasnil in vzel naklofen, potem pa mi je čez eno uro bolečina malo popustila in sem lahko nazaj zadremal.
Dopoldan sem z Rainmanom naredil malo manj kot 200 lit. vode in spoznal, da ima Tone Kosi čisto prav, ko napiše, da človek potrebuje na dan 30 lit. vode, če želi imeti vse na »komot«. Dejansko je res nekako tako. Jaz sem jo delal pred devetimi dnevi in če teh slabih 200 lit. razdelim na dneve, je moj rezultat nekje okoli 20 lit. na dan. Res pa je, da sedaj ko lažje pridem do sladke oz. pitne vode ne varčujem z njo, kot sem to počel včasih. Slane vode za spiranje posode sploh ne spuščam več v kuhinjsko korito.
Popoldne sem šel z dingijem na obalo, zunaj je pihalo nekaj manj kot 20 vozlov. V mestu se odpravim še na razgled hotela Renassance, ogled čudovitih in opremljenih pasaž z butiki prestižnih modnih znamk, nato sem šel še na BBQ, pojedel rebrca in se odpravil v trgovino, kjer sem nakupil še nekaj malenkosti, ki so mi nujno potrebna za nekaj naslednjih dni.
Jutri bi rad odjadral proti cca 580 NM oddaljeni Panami (cca dobre 4 dni), na otoke San Blas. Tokratno čakanje na Arubi je bilo res dolgo in nepredvidljivo. A kot sem popoldan videl, se bo jutri sidrišče več ali manj izpraznilo, saj se vsi pripravljamo na odhod. Lokacijo Indiga bom pošiljal vsak dan in verjetno bo še ob njej kakšna spremna beseda (Kje je Indgo – rubrika na blogu).
Danes je prišla na police 36. številka revije Navtika Plus, v kateri je na nekaj straneh moja že 4. reportaža s plovbe po Atlantiku in Karibih. Tudi to si lahko v njej preberete, če želite.

 

22.2.2018, Oranjestad, Aruba

To vreme je res ena čudna reč. Počasi se umirja tudi pri nas in vse kaže, da bodo napovedi držale in prihaja izboljšanje. Ko pa pogledam Atlantsko vremensko karto, pa se vprašam, kako ubogi ljudje na Azorih in še višje zdržijo ta nizek vremenski pritisk, ki se je spustil nad njih. Od kar sem prišel na idejo, da prejadram Atlantik, spremljam vreme in ne pomnim, da bi bila vzhodnik in jugo vzhodnik tako močna in tako nizko, da bi v tem trenutku lahko odjadral iz Kanarskih otokov direktno v Gibraltar brez težav. Očitno nekatere stvari, ki so po logiki nemogoče ali težje izvedljive, postajajo v tem trenutku resničnost.
Današnji dan sem najprej namenil čiščenju trupa barke. Pred desetimi dnevi sem očistil vodno linijo in zelene alge »v nulo«. Danes je bila ta zelena brada dolga spet 10 cm ali še več. Trup so napadle drobne školjke in alge, pa tudi na propeler. Po dve urnem čiščenju sem utrujen prišel na barko skoraj brez sape. Ne vem kolikokrat sem se potopil na dah in čistil, kolikor se je le dalo očistiti. Videl bom kakšno stanje barke me čaka na drugi strani Paname. Morda bo potrebno dobiti potapljača, da vse očisti ali pa bom moral v najslabšem primeru dvigniti barko iz vode, kar pomeni da je antifauling zdržal komaj leto in pol. Ko pomislim mesece nazaj, se spomnim Martinika in tam je bila barka nekaj mesecev na enem mestu, pa ni bilo niti 20% teh alg na trupu. Očitno je tukaj podvodni mikro svet drugačen kot je 700 navtičnih milj vzhodno.
Popoldne sem še pripravljal barko, pregledal motor, ki ga že štiri tedne nisem prižgal, pregledal olje, jermene in kakor tudi zalogo in stanje hrane za nekaj dnevno jadranje in bivanje na otokih, kjer ni trgovin. Pozno popoldne sem si skuhal dobro pozno kosilo in si zvečer prebral Imrayeve vodnike z nekaj nasveti in pravili ob vstopu v nove države in kontinent, kamor bom kmalu priplul.

 

21.2.2018, Oranjestad, Aruba

Najprej hvala vsem, ki mi pišete na email, pa naj bo to samo pozdrav ali postavljate vprašanja v zvezi z blogom in plovbo. Dokler sem na mobilnem internetu ni problem, vam vsem hitro odgovorim. Ko bom plul ali ne bom imel mobilnega interneta, bom dosegljiv le preko satelitskega interneta in tu se bodo naši kontakti za določen čas ustavili.

Danes sem bil v mestu, moral sem po jeklenki za plin, ki sem ju dal pred dvema dnevoma napolniti. Lahko povem, da sem bil prijetno presenečen, saj sem dobil najcenejši plin do sedaj na vsej svoji poti. Verjetno tudi zato, ker je vsa vzhodna Aruba več ali manj zapolnjena z eno industrijo – rafinerijo. Polnjenje 3 kg plina stane 11 $ + 5 $ trgovske provizije za posredovanje med mano in polnilnico. Kar nasmejalo se mi je, ko sem videl znesek, 32 $ za obe jeklenki. No, sedaj sem preskrbljen za skoraj tri mesece, saj imam sedaj tri polne jeklenke.

V mestu sem, kjer je izredno velika gneča. Danes so tu spet tri potniške križarke. Vsi lokali, kafeterije, restavracije,… vse je nabito polno s turisti, ki želijo uživati v nakupovanju ali dobri hrani. Ker je bil ravno čas kosila sem vzel pot pod noge in se sprehodil izven centra mesta, na odprt BBQ in pojedel čudovito pečena rebrca s krompirčkom in solato. Še vedno je cena 7 $.

Ko odplujem iz Arube, bom verjetno naslednja dva tedna ali še več izven dosega trgovin in civilizacije, zato sem moral še po nekatere nujne stvari v trgovino in ko sem vse to privlekel do dingija nato pa še do barke, sem bil kar precej utrujen. Počasi si bom moral priznati, da se staram in da je moje počutje štiridesetletnika le zlagano.

Na barki še spijem dober Barcaffe, tokrat brez piškotov. Jutri bo delaven dan, saj moram očistiti barko, kajti spet so se nabrale alge na vodni liniji. Mislim, da bo kar problem za pristanek na Galapagosu in me tamkajšnje oblasti s takšno barko ne bodo pustile bivati nekaj dni na njihovem otočju. Več izvem jutri, ko se potopim tudi pod barko.

 

20.2.2018, Oranjestad, Aruba

Ker bom do petka ali do sobote še vedno na istem mestu, tokrat ne bom opisoval dnevnih dogodkov, ker potem bi spet pisal o vetru v sunkih čez 35 vozlov in danes vsaj sedem krat ne napovedani nevihti z močnim dežjem.
Danes bom raje pisal o dveh aparatih, brez katerih bi mi bilo življenje na barki veliko težje, sploh na poti, ki jo sedaj plujem. Verjamem, da bi ta dva aparata prišla prav vsem jadralcem na Jadranu, če kdo pluje še dlje, pa jih osebno še bolj priporočam. Prvi je dober in kvaliteten inverter, ki vam bo iz 12V ustvaril 230V elektriko, za priključitev električnih aparatov. Jaz morda nimam najboljšega, vsekakor pa meni več kot zadostuje moj Solartronic 1500-3000 mod. sinus. Kakšen je, lahko vidite na sliki (ta je žal iz neta), kajti moj je malo skrit in ga je težje fotografirati. V osnovi sem ga kupil za LCD TV, ko pa sem se odpravil na to plovbo, sem dodal še palični mešalnik, razno električno orodje: vrtalni stroj, kotni brusilnik, vbodno žago, ravni brusilnik, spenjač, polirni stroj,… Nanj sem priključil že računalnik, polnilec baterijskih vložkov, polnilec za baterijo prenosnega vrtalnika, itd. Cene teh inverterjev so različne in na netu vidim, da je cena prav tega modela okoli 100€.
Drugi aparat sem prejel kot darilo in to je aparat za vakumiranje in varjenje PVC vrečk. Včasih sem kupoval meso in ribe vsak drugi dan in sem sidral tam, kjer so v bližini tržnice ali trgovine. Večjo količino ulovljenih rib sem dajal tudi v ekonom lonec in ribe do vrha zalil z oljem. Danes ribo ulovim, sfiliram, zavijem v papirnato brisačo in jo dam v vrečko iz katere ta strojček povleče ves zrak in na koncu zavari. Takšno ribo ali kakršen koli kos mesa lahko imam v hladilniku tudi do 7 dni. Na barki nimam zamrzovalnika, le hladilnik, kot vem, je v podobni situaciji večina današnjih jadralcev. Včasih kupim kakšno stvar, ki je pakirana za tri ali štiri osebe. Takrat to stehtam, razdelim ter zapakiram na določeno število vakumiranih paketkov. Ena od takšnih zadev je juha iz vrečke, ki je namenjena za 4 krožnike. Včasih vakumiram tudi druge stvari, recimo tukaj sem kupil pol kg kvasa v prahu, ki ga potrebujem za peko kruha. Naredil sem 10 paketkov po 50 gr in en takšen paket je za 4 ali celo 5 pek kruha. Tudi za pakiranje kruha je primeren, saj kruh tako dlje obstoji. Zanimiv in nepogrešljiv mi je na poti, zato ga res priporočam vsem tistim, ki imate radi življenje na sidru in zalive brez mestnega vrveža.
Če sem komu z idejo ali nasvetom pomagal, je namen več kot dosežen.

 

19.2.2018, Oranjestad, Aruba

Zjutraj pri kuhanju kave mi zmanjka plina in zamenjam jeklenko. Tretja je in zadnja. Dve sta prazni in potrebno bo nabaviti gospodinjski plin. Tudi smeti so se nabrale, zadnji kruh sem pojedel za zajtrk in še marsičesa drugega ni, zato bo treba na kopno. Transport do kopnega poteka klasično, le da je tokrat manj prostora v dingiju, saj s sabo vozim obe jeklenki za plin, ter voziček. Ne vem kako se temu vozičku pravilno reče, a večkrat vidim starejše ljudi po mestu, kako jih vlečejo za sabo, kadar gredo iz trgovine. Tudi ta voziček je del opreme, ki bi jo vsaka barka na takšnem potovanju morala imeti. Ker sem že zadnjič v mestu spraševal po plinu, zdaj vem, da moram odnesti jeklenki v trgovino z navtično opremo. Tam jih sicer ne zamenjajo in mi ne dajo polnih nazaj, kot so to naredili na Martiniku, mi pa uredijo polnjenje le-teh v roku 24 ur. Na moje vprašanje o ceni polnjenja nisem dobil odgovora, je pa mojster rekel, da si on zaračuna skromno provizijo in to 5 $ po jeklenki. OK, kaj naj zdaj kalkuliam in ugibam ali bi bilo morda v Panami ceneje? Jeklenki pustim tam in grem še v trgovino. Nabavim kar potrebujem, kupim tudi 4x po 5 lit. vode, saj imam voziček in lažje je voziti to vodo, kot jo nositi. Vem da se nekateri zdaj sprašujete zakaj kupujem vodo, če si jo lahko sam naredim? To kupljeno vodo potrebujem za rezervo. Kaj se ve, kaj pa če tehnika (WM) zataji? Tokrat si mesta in znamenitosti ne ogledujem več, saj se mi zdi, da že poznam vse kar sem moral videti. Ker me na barki čaka že včeraj pečena riba (vedno pečem ribo ali meso za dva obroka skupaj, da privarčujem na plinu), danes ne bo rebrc z BBQ. Bodo pa zagotovo naslednjič. Od dingi pomola do trgovine in nazaj je 3,2 km, zato mi je tudi ta kratek sprehod dobro del. Večer v kokpitu z rum colo v roki in pogledom na barvit sončni zahod pa je neprecenljiv zaključek dneva.

 

18.2.2018, Oranjestad, Aruba

Današnja napoved za Arubo je bila spet vetrovna in naj bi pihalo od 22 vozlov naprej, s sunki tja do 26 vozlov. No ja, ko je bila danes nevihta, je bil tukaj zabeležen največji sunek vetra, 34,1 vozla. Lahko rečem, da imam »full poštimano glavo«, vendar mi je včeraj pred spanjem prišel tisti občutek, ki mi ni ravno blizu, da imam vsega dovolj in da bi šel kljub temu vetru in valovom naprej. Zjutraj se je v moji glavi vse umirilo, ko sem pogledal na Kolumbijski bazen, kot je v peljarju napisano (prvič sem to zasledil), ter da je doli še vse rdeče in vijolično. Tudi od drugih, ki plujejo se da preko FB in drugih spletnih portalov prebrati, da je v tistem delu norišnica. Za prehod blizu obale pa mi ni, kajti tam ponoči ne vidiš ribiških mrež ter drugih pasti, ki se mi lahko navijejo na kobilico, navijejo na saildrive ali mi poškodujejo krmilni list. Pravzaprav pa so ravno ob obali, kjer je globina manjša od 1000 m največji valovi. Na srečo se to obdobje vetra umirja že konec tedna in kar ne morem verjeti številkam, da je v soboto dan brez vetra. Praznik, a ne! Zato smo današnjo nedeljo vsi na sidrišču več ali manj preživeli na barkah, le sosed, Francoz Luc se je malo ustavil pri meni na barki, ko je šel do sosednjega francoskega katamarana igrat karte. Včasih si poveva koliko piha, kako kažejo instrumenti, kako naj poteka nadaljevanje poti, kaj se splača in kaj ne. Vsi v zalivu čakamo lepše vreme. Sosed ima še en problem, saj ima na katamaranu psa, ki ga mora 2x na dan peljati na kopno. Pravi, da mu ni žal da ga ima, da je to kot tretji član posadke (drugi član mu je žena) a da si psa nikoli več ne bo omislil. Lepo je, dokler je vse v redu in dokler nimaš problemov zaradi njega, pa naj so to samo papirji ali kakšni državni členi v zakonu z nekakšno karanteno in ne vem še čim. Danes je nedelja in ker sem imel čas, sem imel pravo nedeljsko kosilo: juha, žal iz vrečke; pečen ribji file z rižem in provansalskimi zelišči, narezan paradižnik pokapljan z olivcem in nekaj malega parmezana… Kasneje sem si spekel še sladico, pet palačink in jih namazal z marmelado ter vse pojedel. Nič nisem pustil za jutri, kajti jutri je nov dan,…. Vetroven dan….

 

17.2.2018, Oranjestad, Aruba

No comment!

 

16.2.2018, Oranjestad, Aruba

Danes je dan za razmišljanje in pisanje kolumne za eno od revij. Želel sem nadaljevati tudi s pisanjem novega romana, pa mi nekako ne gre. Ni tistega pravega občutka, nekaj na silo pa ne morem pisati, kajti potem vem, da to nisem jaz. Torej ostajam še vedno na strani 41. Tako je tudi s tem blogom. Do sedaj ga nisem želel pisati, sem pa po zaključenem potovanju vsa svoja doživetja zbral, opisal in objavil v svojem potopisu, katerega sem potem izdal v knjižni obliki. Zdaj pa razmišljam, kako smo ljudje čudna bitja. Včasih imam občutek, da niti ne vemo, kaj bi radi, niti ne vemo točno, kaj pričakujemo od drugih. Pisati blog, vsak dan, če stojiš na enem in istem mestu več dni, ni enostavno. Dogajanja, ki bi radovednega bralca popeljala v vsakodnevno in zanimivo branje, enostavno ni. Pa saj ga tudi ne more biti. Ne morem pisati kaj vse sem ta dan počel, jedel, popravljal,… Pravzaprav je čakati sidran na enem mestu, da se popravi vreme, en sam privilegij. Težje je, ko te veter in valovi ujamajo na sredi poti, ti pa se nimaš kam skrit, nimaš kje sidrati. Pod tabo je več tisoč metrov globoka modrina, nad tabo nemirni veter, na gladini pa valovi, ki so te pač doleteli tega dne. Morda bi bilo bolje, če bi pisal o sebi, o vseh nas, ki plujemo po svetu z malimi lupinami ter kljubujemo vetru in valovom na širnih, modrih oceanih. Smo pač samo ljudje, avanturisti, ki smo zamenjali udobnost domačega fotelja in toplega velikega doma, da uresničimo in od sanjamo svoje sanje, da zadovoljimo svoje želje po barki, morju, soncu,… Ko zapreš in zakleneš vrata svojega doma, nikoli ne veš, če jih boš še kdaj odklenil. Dokler ne vidiš, ne doživiš, si niti ne predstavljaš, koliko takšnih ljudi in plovil je po celem svetu. Ljudje so prodali vse svoje imetje, pustili dobre službe, kupili svoje sanjsko plovilo in se odločili, da objadrajo svet v nekaj letih. Nekaj je mladih, kateri se ne sprašujejo, kaj bo ko se vrnejo. Nekaj je upokojencev, ki s pokojnino spodobno živijo in jadrajo. Srečal sem tudi veliko družin s šoloobveznimi otroci, ki se učijo na daljavo. Ravno ta teden sem spoznal norveško družino in otroka Johanne in Brigitte. Poleg materinega jezika znata tekoče govoriti angleščino, poznata imena vseh ptic, katere letajo nad nami in večino morskih živali, ki se nahajajo pod nami. Sprašujem se, kateri mestni otrok pozna vse to pri svojih devetih letih? Nekateri še plavati ne znajo. Je to šola življenja? Kakorkoli, čeprav smo majhen narod z nekaj kilometri morja, smo le pomorski narod, ki rad jadra in pluje. In kje vse so naša plovila: SY Skokica je v Port Owen – J. Afrika, SY Calypso je na Tongi, SY Queeny je v Port Bannatyne – Anglija, SY Mojca je v Rio Dulce – Guatemala, SY Zana je v Santa Marti – Kolumbija, SY Indigo je v Oranjestadu – Aruba, SY Mala se obnavlja po šestletni plovbi okoli sveta v Izoli,… in še je kje morda kakšna, ki sem jo izpustil in se ji zato že v naprej opravičujem.
Zato se bom za danes poslovil drugače, z eno od svojih misli »Misel na morje in jadra nima vonja, tudi prijeti se je ne da… V kolikor se ti vse poklopi, lahko to misel spremeniš v realno potovanje s kasnejšim pogledom na spomine! (J.Č.)«

 

15.2.2018, Oranjestad, Aruba

Danes je 21-ti dan, kar sem na Arubi. Tudi če bi šel na dopust v luksuzni hotel, ne bi zdržal tako dolgo na enem mestu. Pravzaprav še nikoli nisem bil nikjer tako dolgo na enem mestu. Vedno obstajata najmanj dve možnosti, A ali B. No če je A- ostati na sidrišču in čakati ugodno vreme, potem je definitivno B- iti naprej in se valjati po visokih valovih najslabša varianta. Izbral sem prvo in še ta se bo raztegnila za nekaj dodatnih dni. Poznavalci pravijo, da se bo vreme umirilo šele po 24.2. in dolgoročna vremenska napoved res tako kaže. Upam, da bom lahko šel naprej že kakšen dan prej. Današnji dan sem začel z včeraj slabo pečenim kruhom, saj sem mešal belo in koruzno moko v nepravem razmerju. Kruh je bil samo za enkratno uporabo, saj je bil nabit in imel je okus po koruzni pogači. Zato je preostanek romal v morje. Spet sem naredil 200 lit vode in tudi to mi je krajšalo današnji dan, ki je ne boste verjeli, spet vetroven. Nabrale so se smeti, hladilnik in zaboj za zelenjavo ter sadje sta prazna. Nič, potrebno bo na obalo. Dingija postavim s krme v morje, nabijem sončna očala na glavo in opremljen kot da grem na plažo (samo v kopalkah) plujem proti vetru k obali. Tista sončna očala bi lahko zamenjal z masko za potapljat, kajti pri 24 vozlih vetra, bi bila to definitivno boljša varianta. A prispel sem, čeprav spet moker kot kanalizacijska miš. Obrišem in preoblečem se na dingi pontonu ter grem v mesto. Mesto se umirja po karnevalu in danes je na pomolu privezana samo ena križarka. Torej v mestu ne bo pretirane gneče. Kupim nekaj nujnih stvari in potem grem še na kosilo, spet na odprt BBQ. Danes ne bom rebrc. Zadnjič sem pripravil narezek za SY Zano iz zadnje polovice savinjskega želodca, domač kruh in še nekatere dobrote. SY Zana je samo pozdravila in odplula dalje, zato sem narezek moral pojesti sam in že dva dni se borim s sklepno revmo (beri putiko). Zato sem se odločil, da bom danes jedel pol piščanca z žara, krompirček in mešano solatko s prelivom. Cena menija s Colo Zero (ker tudi piva zaradi sklepne revme ne smem) je 7,50 $. Porcijo sem dobil, krompirčka in solate je v izobilju, ta polovica piščanca pa je bila bolj podobna polovici goloba. Koža gre stran, ker tudi ta ni dobra za sklepno revmo, meso ter ostalo pa mi je teknilo.
Sit in zadovoljen se sprehodim do dingi pontona. Zdaj piha veter v hrbet in nič nisem moker ko stopim na barko. Pospravim nakupljene stvari in jih zložim ter si skuham Barcaffe. Zvečer še naredim analizo teh 21 dni: 3x na kosilu in 3x v trgovini. Res skromno življenje, 122 $ (98,80 €) sem zapravil v teh treh tednih. Pa pravijo, da je jadranje po svetu drago!

 

14.2.2018, Oranjestad, Aruba

Po nevihtni noči, polni dežja in vetra med 25 in 30 vozli je zjutraj ob sedmi uri nastopila tišina. Vetra ni bilo niti toliko, da bi zagnal vetrni generator in ni bilo sonca, da bi se dotaknil solarnega panela. Nato pa se je spet začelo nekje ob osmih. Pihalo je do večera, nato pa se je spet za eno uro umirilo. To sidrišče se je še enkrat pokazalo, da ni dobro. Pozno popoldne je s sidrišča začelo vleči večjo angleško barko, kateri je popustil prijem sidra in na srečo je bila na njej posadka, da so se lahko na novo sidrali. Včasih, ko grem na kopno, tudi sam pomislim, kaj pa če se to zgodi moji barki, na njej pa ni nikogar. Zanimivo je še to, da za naslednjih 7 dni vremenska napoved ne kaže možnosti za prijetno jadranje.

Dobra novica je, da je SY Zana priplula v Santo Marto na Kolumbiji in menda jim ni bilo ravno prijetno. Prvo polovico poti so prepluli z več kot 10 vozli potovalne hitrosti, nekajkrat so imeli hitrost tudi 14 vozlov. Veter jim je pihal s hitrostjo 40 vozlov, zadnjih 20 NM pa menda kar s 50 vozli in kot pravi kapetan, je imel na tej poti veliko srečo, da ni zlomil booma, saj je imel kar tri ne namerne gybe, a je preventer rešil njegov boom pred nesrečo. Vsekakor je tudi on mnenja, da sem se prav odločil, da nisem šel na pot z mojo malo barko. Ja, včasih je treba tudi dlje čakati, da je potem plovba varna in da se jadra z užitkom. Verjamem, da tukaj na našem sidrišču ni nikomur prijetno, ker mora čakati ugodno vreme, kot ga čakam jaz. Dejansko je Aruba zadnja postaja pred Panamo, razen če ne zaviješ še malo v Kolumbijo.

Spet je dež, spet veter žvižga med priponami. Jaz sem v barki, do konca napišem ta blog, nato pogledam film v domačem kinu, ki ima ravno pravšnji naslov za današnji dan; Sveti Valentin. Tudi spodnja slikca ima dva  Valentinova srčka. Ste ju našli?

 

13.2.2018, Oranjestad, Aruba

Da ne bom samo  jaz pisal….

Povezava na članek v Enavtika

 

12.2.2018, Oranjestad, Aruba

Danes sem ostal kar cel dan na barki. Dopoldan je bil spet veter in res se mi ni dalo na obalo. Razen posadke z ene barke, smo bili danes vsi na sidrišču skriti v podpalubju svojih plovil, naši dingiji pa privezani na, ob ali za barko. Enkrat je pihnilo celo 33 vozlov in naša plovila so poplesavala levo in desno.
Že nekaj dni sem v bolj pogosti navezi s slovensko posadko SY Zana, ki je bila nekaj zadnjih dni na Bonairju. Za danes sva se z Borutom dogovorila, da se dobiva v našem zalivu na Arubi, da spijeva kakšno pivo. Zvečer malo pred sedmo uro je bila SY Zana res ob moji barki, a ker je bilo preveč vetrovno se niso želeli prijaviti in s tem »drsati« z trupom barke po prijavnem pomolu. Brez prijave se ne bi izšlo, saj so imeli prižgan AIS oddajnik, zato so jih uradniki po radijski zvezi pozvali k prijavi in jim niso dovolili, da bi ne prijavljeni samo prespali na sidru ali jutri opravili prijavo. Spregovorila sva nekaj besed z barke na barko in potem še nekaj po radiu, nato se je mlada družinica odločila, da bo raje nadaljevala plovbo proti Kolumbiji. Menda jim tudi ta naš odprt in vetroven zaliv s sidriščem ni bil najbolj všečen. 110 NM so prepluli v 13 urah, kar je 8,5 NM preplutih na uro. Moja barka je res veliko manjša, tudi veliko lažja je, zato je takšna povprečna potovalna hitrost zame le znanstvena fantastika. Spopadali so se z močnim vetrom in menda so imeli valovi na njihovi poti višino med 4 in 5 metrov. Takšne ali še slabše razmere na morju jih čakajo še naslednjih 270 NM do Kolumbije, kjer mislijo za nekaj dni pristati. Meni se ne da več pluti v takšnih razmerah, zato bom raje še malo počakal. Srečno mlada družinica, srečno SY Zana in čim manj valovitega morja vam želim!

 

11.2.2018, Oranjestad, Aruba

Nedelja, dan za počivanje in lenarjenje, a jaz tu počivam že kar nekaj časa. Po obvezni jutranji kavi in spominu na zajtrk, katerega sem pojedel že sinoči, sem se lotil pospravljanja. Najprej sem preoblekel posteljnino, pobrisal prah in pometel svojo kabino. Potem sem se lotil še temeljitega čiščenja kopalnice, drgnjenja belih omaric, pospravljanje le teh, čiščenja pip in ostalega inoxa, menjava brisač, nato pospravljanje salona, tako da se zdaj sveti skoraj v nulo. Že včeraj sem pospravil kuhinjo in štedilnik. Cif v kombinaciji s sodo bikarbono dela čudeže na inoxu in tudi drugje. S kopnega že odmevajo priprave na karnevalsko parado, sliši se glasna glasba in verjetno bo potrebno malo pogledati kako pri njih zgleda 64. karneval.
Na Arubi, kot vseh drugih otokih na Karibskem morju, dajejo velik pomen karnevalu. Ulice so zaprte, promet ni dovoljen, maske se sprehajajo po celem mestu. Karneval traja nekaj ur, maske pa so več ali manj skupinske in vedno imajo tematiko. Veliko je bleščic in vsega drugega lepega. Ob strani ulic so postavljene stojnice s pijačo, hrano, pustnimi rekviziti in še s čim. Ljudi je veliko in za njih je karneval praznik. Danes sta še tu dve križarki, kar pomeni, da je zato ljudi še veliko več. Težko se je prebijat iz ene strani mesta na drugo stran.
Večer spet prinese svoj mir na barki, ogled kakšnega filma in počasi bo treba pod tuš in smuk med svežo posteljnino.

 

10.2.2018, Oranjestad, Aruba

Še pred dvema dnevoma sem pisal, kako se bodo konec naslednjega tedna stvari pri Kolumbiji razjasnile in razkadile, ter da bo to čakanje na Arubi obrodilo sadove z dvigom jader in jadranjem do Paname. No, danes nič več ne kaže na to, potrebno bo še malo počakati.
Danes opoldan je začelo pri nas pihati konstantnih 24 do 26 vozlov z rahlimi sunki vetra do 31 vozlov. Prav v tem vetru je priplula na sidrišče jadrnica Hallberg Rassy z Norveško zastavo. Mladi par je v tem vetru poskušal sidrati vsaj 5x dokler jima ni uspelo, da sta sidrala na idealni poziciji in da se je sidro zarilo v peščeno dno. Ne vem sicer zakaj sta šla v tem vetru prestavljati iz palube v morje dingija, na katerega sta dala še motor, nato pa se je on odpeljal kakšnih 40 m od barke proti obali…. takrat pa se je motor ustavil. Ne bom pretiraval, če bom rekel, da je v naslednjih slabih petih minutah in vsaj petdesetim poskusom vžiga motorja, čoln odneslo 300 m stran od njegove barke. Njegova mornarka je videla kaj se dogaja in je začela kričati. Takrat je že iz švicarskega katamarana zaplul večji dingi z močnejšim motorjem proti njemu in ga dosegel, ter odvlekel nazaj do njegove barke. No, ravno o tem sem večkrat pisal, kako je potrebno biti previden pri večjih vetrovih z našimi manjšimi dingiji in motorčki, primernimi za kosilnice. Pretehtati ali je to početje smiselno, kajti lahko bi se čoln tudi obrnil. Sreča, da se je tokrat dobro končalo. Če bi se to zgodilo meni, le kdo bi priklical pomoč iz moje barke? Od zadaj naprej bom imel v nahrbtniku za vsak slučaj še ročno radijsko postajo. Če se mi že slučajno zgodi kaj podobnega, lahko pokličem na kanal 16 in če kdo drug ne, se javi saj dežurni v portu.
Vam je minil dan v pustni soboti, »bajsanju« z okusnimi pustnimi krofi, jaz pa sem se lotil likovne vzgoje in slikanja na platno. Kot že nekaj zastavic do sedaj, sem se lotil tokrat še Panamske zastavice. Belo platno za zastave (hvala Zvonetu in Tomažu – SVB za platno, ter Matjažu – BiggR za robljenje in trakove) sem poslikal in dobil nekakšen še kar dober približek zastavice države Panama. Pa sem spet privarčeval 20 $. Slikam jih z obstojnimi akrilnimi barvami, belih zastavic pa imam kar nekaj na zalogi. Končni izdelek pokaže, da se pri likovnem pouku v osnovni šoli nismo učili tehnike slikanja na platno ali pa sem jaz ravno takrat manjkal. A dosedanja praksa kaže, da še nikjer do sedaj nisem imel problemov zaradi tega. Zato, ko se barva posuši, bo le služila namenu.

 

9.2.2018, Oranjestad, Aruba

A veš tisto… se po navadi začne govoriti, ko želimo povedati kaj posebnega, morda smešnega,… in… a veš tisto, pravim jaz, ko veter popusti na 16 do 18 vozlov, jaz pa se na hitro pripravim, da grem na kopno. Zdaj je pravi čas! V kopalkah sem že, v »grab bag« spakiram svoja oblačila, torbico z dokumenti in denarnico, telefon, pripravim vrečko s smetmi, spustim dingija s krme v vodo in evo… piha 22 do 24 vozlov. A veš… če bi šel stavit pred tem, bi stavo dobil. Enostavno sem vedel, da bo tako. A ker sem že pripravljen, grem! Sedem v dingija, prižgem motor in ga pobožam z upanjem, da me ja ne bi pustil na cedilu. Pa greva… proti vetru in manjšim valovom…. In uspe nama! Res je da sem spet moker, a motorček je zdržal.

Preoblečem se v mestna oblačila in poiščem najprej nekaj znamenitosti v mestu, se sprehodim, saj mi bo več kilometrov dolg sprehod pognal kri po žilah, kajti po več dneh na barki se tudi telo malo poleni, trebušček pa raste tam, kjer ne bi smel. Po fotografiranju raznih znamenitosti, kot je turistični tramvaj in nekaj lepih poslopij, se odpravim v trgovino »h Kitajcu«. Na vseh ABC-jih imajo prevlado v prodajalnah z živili Kitajci. Enostavno je skoraj vsak večji ali manjši supermarket njihov. Založenost je dobra in živila so tako evropska kot azijska. Cene imajo precej višje kot pri nas, tako da trikrat premislim preden kaj postavim v nakupovalni voziček. Pa še takrat se zgodi, da kakšno zadevo vrnem nazaj iz vozička z izgovorom, da tega trenutno ne potrebujem, ali pa, saj bom kupil naslednjič ko se vrnem.

Ura je že pozna in čas bo za kosilo. Na »grilled baby ribs« pač moram iti. To se mi zdi še edino kar je na Arubi res poceni. V kavarnah stane espresso kava 3,25 $, kar pomeni, da dve kavi staneta kot eno dobro kosilo s prilogo. Za doplačilo 1,50 $ dobim še pijačo po želji. Na poti do dingija srečam pravkar parkirano vozilo z zanimivo registrsko tablico… katero z dovoljenjem lastnika fotografiram in vsak od naju gre svojo pot po otoku sreče… (preberi vse na tablici)

 

8.2.2018, Oranjestad, Aruba

Danes je v Sloveniji kulturni praznik in tudi sam sem se danes spomnil Prešerna. V mislih se mi zapodijo vse kitice Povodnega moža, katere sem se v osnovni šoli moral na silo naučiti. Še danes jih znam na pamet, čeprav sem del prve kitice znal stresti iz rokava, še preden smo si to balado (do takrat sem mislil da je to samo rima), začeli učiti v šoli. Le kdo od starejših se ne spomni cigaret F57, in na strani zapisanega dela verza? Zlati časi vam povem. Zlatih časov pa ni tu, čeprav je za nekatere Aruba res zlata. Včeraj in danes spet nisem šel na kopno. Preveč piha, vmes pa me nekajkrat poškropi dež. Danes sem se razveselil 10 dnevne napovedi vremena, ko sem videl, da bo naslednjo soboto tudi zame posijalo sonce. Jupiii! Pa saj je toplo in velikokrat sije tudi sonce, katerega včasih, skoraj na dosegu rok nad Indigom prekrije trup letala, ki pristaja na komaj nekaj sto metrov oddaljenem letališču. In da si ne bi kdo mislil, da pristaja eno, dve letali? Ne, vsaj 20 ali več jih pristane. Prav toliko jih vzleti in ljudje krožijo. Včeraj sem spet čaral in proizvajal vodo… na eni strani stroj črpa slano vodo, po drugi cevi priteče ven sladka – pitna voda, na tretji cevi pa se izloča sama sol v zrnu za kuhinjo. Ma ne no, to tretje ni res, le bolj slana voda teče nazaj v morje. 200 litrov sem jo spet pridelal v slabih treh urah. Vam povem, dobra je za pit, tudi brez vseh dodatkov. Spekel sem si tudi kruh, tako dobrega si nisem še nikoli. Pravijo, da vaja dela mojstra. In za to plinsko pečico s srednjim spodnjim gorilcem moraš biti res mojster. Marsikaj drugega sem že pekel in vse se lepo speče. Kruh je pa malo drugače peči. Obrniti ga moraš kot zrezek ali ribo, da se zapeče tudi z druge strani. Jaz sem malo varčeval pri peke papirju in ga nisem zamenjal, zato sem dobil malo črno skorjo, ki pa na prvi videz deluje kot bi bil kruh zažgan, a ni. Naredil sem si še dobro pozno kosilo z večerjo in tudi pire krompir z zelišči mi je dobro sedel s fileji ribe. Za danes so vremenarji napovedali veter 22 vozlov s sunki do 25 vozlov, pa so sunki presegli 35 vozlov na sidrišču. Nevihta z dežjem je samo ena od mnogih in potem se sprašujem zakaj bi šel na kopno, če za to nimam potrebe. Veliko bolj prijazna je slika sidrišča v soncu pred nevihto, kot tista, ko se naredijo valovi, piš vetra in morskih kapljic pa tišči Indigo nazaj. Kaj bo šele v naslednjih dneh, saj napovedujejo vremenarji veter 25 vozlov s sunki do 30 vozlov. Pomeni to da bo veter čez 40 vozlov? Počasi razmišljam, da bo potrebno v vodo vreči še eno 18 kg težko sidro in si tako zagotoviti večjo varnost. Zvečer si pogledam še kakšen film iz moje kinoteke (za 1 Tb je filmov na zunanjem disku), če pa dobim navdih, pa še napišem kakšno stran za nov roman, Zaprto zaradi strtega srca.

 

6.2.2018, Oranjestad, Aruba

Včasih pomislim, kaj pisati v blog za današnji dan? Enostavno piha in piha, skoraj da se ne ustavi. Pravzaprav se je danes zjutraj za kakšno uro ustavil veter, kot bi nekje naletel na oviro, nekakšno bariero in zdaj čaka, da bo zajel zalet in kasneje zapihal še bolj silovito. Kot sem že zapisal, je tukaj vrhunec sezone od januarja do konec aprila. In kaj se v tem času danes dogaja? Veter, dež, veter, nevihta,… kadar piha pod 17 vozlov se mi zdi, kot da se je vse umirilo, da mi nekdo tišči z roko čez ušesa in nič več ne slišim. Tako nekako se je zgodilo zjutraj. Pihalo je komaj 6 vozlov in nikjer ni bilo to napovedano. Še vetrni generator je obstal. Potem je prihrumela nevihta, močan, zelo močan 20 minutni naliv, nato pa spet mir. Sonce, mavrica,… nato spet veter, malo dežja, veter, veter, veter,… Sam sebi že grem včasih na živce, ko pišem le o vetru. A enostavno to čakanje na sidrišču, ko barko prestavlja levo-desno, ni prijetno. Sinoči sem celo prestavil razdaljo alarma za sidro iz 23 na 28 metrov. Če ne bi prestavil, se bi mi sprožil alarm vsakih nekaj minut, tako zelo se prestavlja barka iz leve v desno in spet nazaj v levo. Danes nisem šel niti na kopno. Pa saj sem v teh dneh šel le 2x in še to ker sem šel v mesto iz dolgega časa. Dobrih 300 metrov imam od barke do obale, a ko pridem na obalo z dingijem, sem moker kot miš v kanalizaciji. Še sreča, da sem v kopalkah in da je zunaj vsaj zrak topel (27 -29oC), nato pa se na obali obrišem in preoblečem. Včasih pomislim, ko pride sunek vetra krepko čez 27 vozlov in ko se na gladini ustvarijo polmetrski kratki valovi, ali bo moj 240 cm dolg dingi vzdržal in ga spredaj na valu, ne bo obrnil močan sunek vetra. Bo moja 2,5 konjska čebelica od Tohatsa zdržala? Me bo zmogla v tem vetru in valovih pripeljati na varno? Pravzaprav mi trije skupaj zmoremo, a vedno ostaja »ali«. Ciklon med Karibi in Panamo ne pojenja. Tokrat kar drži in se ne da. Zdaj, v tem mesecu bi bil še idealen čas za prečenje Atlantika, toda zdaj tam valovijo 5 metrov visoki valovi in včasih še višji. Tudi vetra je vedno več. Vremenske razmere so nepredvidljive in nič več ne velja tisti rek: »Zdaj je pravi čas za prečenje«. Jaz za enkrat še ne mislim prečiti zadnjega dela Karibskega morja, mojih zadnjih 570 NM. Na Grib karti je vse zeleno, rumeno, rdeče. Tako bo še naslednjih deset dni in jaz bom obstal na Arubi. Le kdo bi si mislil, da mi bo ta Aruba tako presedla, ko bi nekateri dali vse, da bi lahko bili danes tu.
Veseli me, da vse več ljudi bere ta blog, kar kaže tudi statistika obiskov….in kot mi je danes v mailu napisal moj dobri znanec in morjeplovec Srečo Pust, je ob branju bloga vsaj njegova kavica bolj sladka v teh zimskih dneh. Hvala tudi ostalim, ki mi pišete!

 

5.2.2018, Oranjestad, Aruba

Včeraj dopoldan je bilo pri nas na sidrišču kar pestro. Bilo je kot v filmu, le da tokrat v živo. Ob meni je sidran katamaran z zastavo ZDA, na njem so trije moški, ob njem pluje policijska patrulja. Nekaj se dogovarjajo, nato gresta dva policista na plovilo, očitno z dovoljenjem posadke s katamarana. Nekaj mahajo z rokami, nato priplujejo še tri policijska plovila in plovilo, na katerem so cariniki. Modre luči na plovilih, ki utripajo nam vsem povedo, da se dogaja nekaj resnega. Vsi na sidrišču smo poiskali najboljšo pozicijo, vsak na svojem plovilu, s katere pasemo radovednost. Tisti bolj oddaljeni si predstavo ogledujejo z daljnogledom, da bi videli vse detajle. Jaz želim situacijo fotografirati, a mi policist s prstom pokaže, da ne smem in ker nočem sitnosti, odložim telefon, saj so precej blizu mene. Čez eno uro pride še eno plovilo, na njem civilna oseba, pokaže nek papir in začne se prestavilo plovila v pristanišče. Danes sem izvedel, da so menda med rutinsko kontrolo preverjali, kdo je in kdo ni prijavljen na otoku. Ta katamaran menda ni opravil svoje dolžnosti in pri pregledu dokumentov in papirjev so ugotovili da je prišel iz Kolumbije. Menda so ga pregledovali 10 ur, danes zjutraj pa je prišel nazaj na sidrišče.
Veter se malo poleže, a ne toliko, da bi tako tudi ostal. Za konec tedna obljubljajo vetrove nad 30 vozlov in spet moram čakati. Zadnjič sem izven središča mesta in mestnega vrveža našel domačo restavracijo z žarom. Omamen vonj in nizka cena sta me prepričala, da sem si naročil porcijo pečenih rebrc, pečen krompirček, makaronovo pikantno solato in njihovo domače, malo 2,2 dcl pivo. Vse skupaj v kompletu stane 7 $ (5,60 €). Naročiš, plačaš, dobiš listič s številko in čakaš…čakaš… dobrih 20 minut sem čakal. Nato pokličejo tvojo številko, prejmeš paket in greš za mizo, kjer v miru poješ svoj obrok. Pa še okusno je, če tudi je poceni. V središču mesta bi za to plačal 30 $ in več, le da bi bilo postreženo na keramičnem krožniku in namesto plastičnega pribora bi bil tisti svetleči iz inoxa. No ja, tudi Aruba ima svoje lepše (beri: cenejše) plati.

 

3.2.2018, Oranjestad, Aruba

Veter na poti do Paname ne pojenja. Tudi valovi so tam še precej visoki. Bo potrebno se malo počakati, čeprav imam počasi te Arube dovolj. Najeda…prišel sem jadrat ne čakat.

Sem pa sestavil en kratek filmček v dežju.

 

1.2.2018, Oranjestad, Aruba

Piha… Danes ponoči je pihnilo skupaj z dežjem tako močno, da mi je poškodovalo del tende in odtrgalo del inox nosilca. Sreča da ni trajalo dolgo. Zjutraj sem tako moral vse to popraviti in urediti v prvotno stanje. Včasih si želim, da ne bi s sabo vozil vseh ostankov, ki ostanejo po montaži določenih segmentov na barki. Tako mi je tudi tokrat prav prišel del inox cevi, katerega sem nadomestil s tistim, ki ga je neurje odtrgalo in ga odvrglo na dno morja. Ta mogočna Aruba, ki jo imajo nekateri za »prestiž« se meni v teh dneh ne kaže ravno gostoljubna. No ja, vsi niso na sidru, kakšnih 250 m od obale kot sem to jaz. Nekateri to doživljajo v luksuznih plavajočih hotelih (beri: križarkah), nekateri v pravih hotelih, apartmajih, itp… Nekaj pa ta otok le ima: tropsko klimo, dovolj sonca čez celo leto, bele peščene plaže in turkizno morje,… Prebral sem, da eno od teh peščenih plaž – Eagle Beach, uvrščajo med 10 najlepših plaž na svetu. Sam najraje pešačim po mestu in si ogledujem lepote, včasih pa naletim tudi na kakšno žalostno zgodbo življenja. Ogledujem si pastelno barvitost fasad poslopij, ki so zgrajena v mešanici holandskega in španskega stila. Je pa to mesto, ki najbolj živi ponoči, saj je v mestu veliko nočnih klubov in igralnic, kjer premožni turisti (največ iz ZDA) zapravljajo svoj denar. Največkrat fotografirana je verjetno roza hiša, trgovski center, kakor tudi roza flamingi, katere pa jaz tukaj še nisem videl. Jutri bo treba v trgovino, kupiti bi moral kar nekaj hrane in drugih stvari, ki so potrebne za nemoteno življenje na barki. Včeraj mi je po drugi peki kruha, zmanjkalo tudi gospodinjskega plina, zdaj imam že dve prazni jeklenki. Napolniti bo treba obe, preden se podam na pot. Verjetno bo to od vsega načrtovanega, najtežji projekt.

 

Januar – 2018

30.1.2018, Oranjestad, Aruba

Včasih nekatere stvari pač ne gredo na silo, zato sem še vedno na sidrišču in ne morem naprej. Še nekaj dni bo tako. Tudi danes piha močan veter in se nikakor ne umiri. A to ne moti velikih potniških križark, za katere je Aruba le ena od postojank, da pristajajo na doku Oranjestada. Danes so tu kar tri v eni vrsti, vse tri na enem pomolu. Aruba je že tako majhen otok, dolg 30 in širok komaj 9 km. Je zelo gosto naseljen (čez 100.000 prebivalcev) ter gosti mnogo hotelskih turistov. Danes je zaradi potniških križark tu še kakšnih 8.000 ljudi več. Prav zdaj, od Januarja do Aprila je najvišja sezona, plaže z belim peskom so oblegane, povsod je slišati glasbo, zvečer pa se vidi in sliši kar precej reševalnih vozil na nujni vožnji. Danes je tu še poseben dan, saj se vsak torek organizira Bombini festival glasbe, hrane in ročnih del. Da je večer v Oranjestadu še bolj barvit od barvitih svetlobnih napisov, luči in še česa drugega, skrbi za to mavrični avtobus imenovan Kuku Konuku. Vsak večer organizirajo ogled mesta in nato vas odpeljejo na nepozabno večerjo. Največja specialiteta pa so jedi iz morskega psa. Dan je tako pri kraju, pogledal bom še en film v domačem kinu, nato pa… meni lahko noč, vam pa kmalu dobro jutro.

Oranjestad, Aruba

29.1.2018, Oranjestad, Aruba

Včeraj nisem pisal bloga, saj se ni dogajalo nič posebnega. Bila je bolj klasika zadnjih dni: močan veter na sidrišču do 27 vozlov, včeraj je bil kar nekajkrat dež, enkrat celo z manjšo nevihto,… Sem pa zato dan namenil pisanju, branju, oblikovanju,… Verjamem, da bo takšnih dni kar nekaj, zato tisti, ki me berete, ne zamerite.
Danes mi je zmanjkalo vode v zadnjem tanku, pa tudi s pitno vodo sem bolj na tesnem, razen obvezne rezerve seveda, ki se je ne dotikam, razen v sili, ko bi šlo nekaj narobe. Rezerva pa je pri meni v obliki 100 lit. vode v sprednjem tanku in 50 lit. pitne vode v plastenkah. Danes je že devet dni, kar sem jo zadnjič natočil in če se zaveš, da si jo lahko sam pridelaš, potem nisi z njo preveč varčen. Tokrat si jo bom proizvedel prvič in priznam, nekoliko treme je v meni prisotno. V kokpit postavim svojega Rainmana, ter ga poženem. Dela! Prvi liter pitne vode steče nazaj v morje, potem pa jo poskusim še sam. Dobra je! Natočim si 150 litrov v tank, 30 lit. pa v plastenke, te bodo moja pitna voda. Torej skupaj 180 lit. vode se je nateklo v dobrih dveh urah in pol. Hondin motorček je za to porabil točno 1,5 lit bencina, kar me tukaj stane 1,39 EUR. Točno toliko, kolikor v tukajšnjem supermarketu stane 1,5 lit. plastenka vode (1,67 $). Vodo za gospodinjstva na otoku proizvajajo na enak način kot jaz, z desolinizacijo. Vso ostalo vodo v plastenkah pa pripeljejo od drugod. Vse skupaj še pospravim in življenje na barki se spet normalizira. Lepo je biti neodvisen. Tudi z elektriko je tako. Barka že ni bila priključena na elektriko točno 61 dni. Sončna celica in vetrni generator polnita akumulatorje, da imam jaz ves čas neomejeno brezplačno elektriko.
Med predelavo vode sem še zajtrkoval in v nedeljo pečen domač kruh je res dober. Malo se že pozna da imam pekovske gene 😉

Oranjestad, Aruba

27.1.2018, Oranjestad, Aruba

Veter ne pojenja, pravzaprav se še krepi. Gledam vremensko napoved, ki za danes pravi – veter do 22 vozlov, dopoldne pa sem izmeril skoraj 33 vozlov. Popoldan, še malo več. Letala imajo zamude, nekatera ne vzletijo, nad našimi jamborji pristajajo le velika. Ta se očitno vetra ne bojijo. Na sidrišču ostajamo vsi na svojih barkah, vežemo dingije in pospravljamo tende. Če bi šel zdaj z dingijem do obale, me sunki vetra potegnejo kontra, do Kolumbije. Ne hvala! Zamotim se z delom, ker nimam kruha ga zamesim in spečem v pečici, ter naredim pozno kosilo. Vsaj elektrike imam dovolj, vetrnica dela na polno, vodo pa si že jutri naredim, saj imam svojega Rainmana. Zvečer pišem, torej delam. Pa saj je to moje potovanje več kot služba in ne več užitek: članki za časopise, zgodbe, knjige, predstavitve knjig, predavanja, prodaja knjig,… pač, res neke vrste služba. In od vsega tega je najbolje to, da imam res dobro pisarno.

Oranjestad, Aruba

26.1.2018,  Oranjestad, Aruba

Zjutraj se še pred bujenjem ure prebudim, kot moj vnuk, kadar gredo na morje in je ves v pričakovanju, da ga starši ne bodo pozabili zbuditi. Enostavno nisem mogel več spati, zato sem že ob 5 uri vstal in po popiti kavi ter dobrem zajtrku pripravil barko za plovbo. Še pred svitom sem dvignil sidro in se odpravil proti otoku Aruba. Veter je bil spet malo močnejši kot je bil napovedan, zato pa so bili valovi manjši, a veliko bolj ne prijazni, saj so me tolkli z boka in plovba je bila “very rolly”.  Že dolge ne tako. Potem pa se je pokazala mavrica in v sivih oblakih sem prepoznal nevihto, ki se je bližala. Prišla je, a kot je prišla je po slabe pol ure tudi odšla. Vsaki dve uri sem menjaval vabo za ribe, a nobena ni bila prava. Ribe so bile, saj sem jih opazil, ko so nad jato rib leteli ptici in se pognali direktno v vodo, da so nahranili svoje lačne želodce. Po devetih urah plovbe sem preplul 58 NM in se sidral desno od glavnega porta, kjer sta privezani za pomol strašili dve ogromni križarki. Kljub temu da sem sidral v plitvem, na komaj 3.7 m globine,  sem zaradi močnega vetra spustil v vodo 8 kratnik verige. Veter ne pojenja, zato po obešeni rumeni zastavici spet nastavim sidrni alarm na telefonu, Jutri se še prijavim na policiji in carini. Upam, da se vreme kmalu izboljša in da bom lahko srečno nadaljeval s plovbo.

Slika ob prihodu na otok pokaže rafinerijo z industrijskimi objekti, jaz pa sem pričakoval bele neskončne peščene plaže, palme in flamingose…

25.1.2018, Santa Cruz, Curacao

Zjutraj zapustim miren in varen zaliv in se v umirjenem vetru 12 vozlov odpravim proti začrtanem  cilju, zalivu Santa Cruz. Plovba je že skoraj malo dolgočasna , saj piha vzhodnik, valovi pa so do enega metra. Z razvito genovo dosegam hitrost 6 in več vozlov. Nekje na pol poti  zaplujem pod siv velik oblak in čez nekaj časa me poškropijo dežne kaplje. Veter se okrepi in zdaj piha 22 vozlov in več, smer pa je SV. Skrajšam jadro in ga preusmerim na drugo stran zato Indigo poleti s hitrostjo 7.4 vozla. Še malo zvijem genovo in ko sem na 6.4 vozla se počutim že bolje.  Po 28 NM le priplujem v zaliv Santa Cruz, ki pa je prazen. Sidram na 5 m globine, veter pa se vedno piha od 18 do 21 vozlov. Vetrni generator se obrača in vem da bo dovolj elektrike. V čisti in bistri vodi se potopim do sidra in se prepričam če je dobro vkopan v pesek. Nastavim se sidrni alarm na pametnem telefonu in si skuham kavo ter pozno kosilo, katero bo tudi danes brez ribe, saj se na dveh različnih palicah in vabah tudi danes ni nič ujelo. Tudi danes bom  prisiljeni vegeterijanec.

Santa Cruz, Curacao

24.1.2018, Fuik Bay, Curacao

No pa sem se končno prestavil. Štirje dnevi v marini so bili dobrodošli za razna popravila in izboljšave. Razsoljevalec je že opravil nalogo in prvi litri vode so se že natočli. Sprva je šlo malo počasi, a se že navadim. Zjutraj sem odrinil v pasatu 20-tih vozlov proti otoku Curacao in po manjsih dvo metrskih valovih preplul do otoka Curacao, kjer sem se sidral v Fuiku Bay. Jutri pa naprej.

 

23.1.2018, Bonaire, N. Antili

Morda bom sedaj kaj več lahko zapisal, saj mi je moj urednik teh strani uredil, da lahko pišem s telefona in mi nekaj zadev celo poenostavil.

Sinoči sem končno dobil izgubljeno in ne dostavljeno prtljago, ki se je žal izgubila na letališču v Amsterdamu. Danes zato sledi odjava na Uradih in jutri po plačilu marine odrinem proti Curacau, kjer se sidram in  prenočim.

Barka je po večini pripravljena za nadaljevanje poti in upam da v nadaljevanju ne bo vecjih nevšečnosti. Jutri tudi preizkusim  razsoljevalec direktno na barki.

 

20.1.2018, Bonaire, N. Antili

Zemlja je okrogla, a morje nikakor da se izlije z nje. Ta moj modri marmor, na katerem se prepletajo zgodbe in življenja, ta biser, brez katerega se enostavno ne da. Nisem čarovnik, a vseeno:  malo prej sem bil tam, zdaj sem že tu… Zdaj  gre zares!

Prej in potem

prej…. in danes….

18.1.2018,  Desolinizator

Zamisliš si željo in pogledaš v nebo, kjer se je pravkar prižgal ognjemet želja… Vendar, želje so eno, realnost je drugo, a vseeno v meni gori upanje. Vem da zmorem, vem da lahko, vem da…  Zdaj vem, ker ga gledam in ga imam doma… čarovnika, ki iz slane vode pričara sladko… In življenje postane še slajše…

Desolinizator je doma…

Desolinizator

9.1.2018, Predstavitev desolinizatorja Rainman

Vedno sem se spraševal, kaj naredijo čarovniki, da nas prepričajo, da je tisto kar počnejo resnično. Je to trik, je to farsa, je to morda iluzija? Zato sem odšel v Izolo na predstavitev čarobnega stroja, ki iz slane vode v eni sami uri naredi od 60 do 70 litrov sladke oz. pitne vode. Kljub slabemu vremenu in poznemu času, ki se je že malo zavil v temo, sem bil vseeno priča “čudežu”. Majhen stroj avstralske proizvodnje Rainman, je s svojim samostojnim agregatom, črpalko in membranami ustvaril precej pitne vode. Prepričal sem se, da je naprava pridelala in napolnila deset litrsko vedro s sladko vodo v času 10,38 minute, čeprav je imelo morje komaj 12 stopinj. Tudi poskusil sem jo in se prepričal, da je res pitna. Čudeži obstajajo in očitno bo potrebno to čudo imeti tudi na barki.

Desolinizator

1.1.2018, Zopet doma

Včasih se stvari obračajo hitreje kot si zamislimo. Nekatere stvari se obrnejo in zaprejo, nekatere ostanejo odprte, le pokrite so  ter čakajo na zaključek. Nekatere stvari pa se odpirajo same in pozitivno presenečajo. Prav zaradi takšnih stvari sem moral na hitro zapluti z barko v marino, sam pa sesti v letalo in po 28 urah potovanja stopiti na hladna tla naše lepe podalpske dežele. Svojo plovbo sem prekinil za nekaj dni, nato pa se hitro vrnem nazaj.  Čakajo me novi sestanki, novi sponzorji, nova oprema, predvsem pa najnovejši dodatek – razsoljevalec (watermaker), kateri bo pripomogel, da bo plovba veliko lažja.  Moja solo plovba na serijskem plovilu je začela zanimati tudi nekaj ljudi in jadralnih društev iz drugih sosednjih držav, ostale Evrope in sveta. Se vidimo!

Tudi Barcaffe je mali člen na moji poti, ki skrbi za opojno jutranjo razvado. Hvala vam!

Spet doma

SPONZORJI, KI PODPIRAJO MOJ PROJEKT

V letu 2019 se za projekt
“Tonga – Malezija – 6.000 N. milj”
zahvaljujem sponzorjem in donatorjem:

    (klikni na sliko za večje)

  • Kreacija d. o. o., za oblačila Bigg-R, da bom vedno lepo in modno oblečen
  • Vesselspa, za delno sponzorstvo pri nakupu desolinizatorja (watermaker)
  • Agencija Kreativa M,  za prodajo knjig
  • eNavtika, Alaris d. o. o., medijski pokrovitelj
  • Martini in Stojanu Pečlin, za donacijo
  • Tomažu Zavrlu, za donacijo
  • Atlantic Grupa d.o.o., za kavo Barcaffe, da bodo jutra na barki opojno dišala
  • Sebastjanu Auser, za spletno ažuriranje spletnih strani

 

_____________________________________________________________________

V letu 2017/2018 se za projekt
“Pacifik – Tihi ocean – 12.000 N. milj”
zahvaljujem naslednjim sponzorjem in donatorjem:

  • Peskokop Kepa d .o. o., za generalno sponzorstvo, sponzorstvo ob izdaji knjige “Sam prek oceana” in za donacijo
  • Kreacija d. o. o., za oblačila Bigg-R, da bom vedno lepo in modno oblečen
  • eNavtika, Alaris d. o. o., za doniran vetrni generator, da bom med plovbo imel dodatno elektriko na barki in dodatno donacijo – reklamo
  • Vesselspa, za delno sponzorstvo – popust pri nakupu desolinizatorja
  • Esotech d.d., za donacijo in nakup knjig
  • YC Open Sea, za donacijo
  • Kolektor Etra d.o.o., za donacijo v obliki nakupa knjig
  • Ferokov d.o.o., za donacijo
  • Blagomix d. o. o., za jadralna oblačila ter potovalni torbi Skipper
  • Martini in Stojanu Pečlin, za donacijo
  • gospe Mojci Smolič, ki bo v času moje odsotnosti tudi tokrat prodajala moje knjige
  • Tomažu Zavrlu, za donacijo
  • Atlantic Grupa d.o.o., za kavo Barcaffe, da bodo jutra na barki opojno dišala

 

V letu 2016 se za projekt “Sam prek oceana” zahvaljujem naslednjim sponzorjem in donatorjem:

  • Peskokop Kepa d.o.o. in gospe Suzani, za finančno pomoč
  • Kreacija d.o.o., za oblačila Bigg-R, da sem bil vedno lepo oblečen
  • Blagomix d.o.o., za jadralni jakni
  • Martini in Stojanu Pečlin, za donatorstvo
  • Mojci Smolič, katera je s prodajo knjig pripomogla, da je bila pot lažja 

V letu 2014 se za projekt “Mediteran s Kanarskimi otoki” zahvaljujem  sponzorju:

Peskokop Kepa d.o.o., kateri me je podprl pri izdaji moje prve potopisne knjige Šepet vetra in valov. Iskrena hvala Peskokop Kepa d.o.o.  in gospe Suzani Kepa!

LETO 2017

VOŠČILO

Življenje je plovba,
za katero nihče ne dobi zemljevida.
Vsakdo pluje po svoje, in si sproti riše svoj zemljevid.
Vsaka začrtana pot je nov nova ruta za vse,
ki plujemo po poteh življenja.
Naj bo Novo leto plovba dobre volje, ljubezni in zdravja!

Hvala vsem sponzorjem, donatorjem in vsem tistim, ki me berete, ter ste z mano na moji plovbi življenja! Srečno!

 

CURACAO – Otočje ABC – N. Antili 

Pri dvigu sidra in vlečenju verige se mi je že malce zarjavela in neugledna sidrna veriga zataknila med vinč in nosilec sidrnega vinča, kar pomeni, da sem moral uporabiti vzvodno cev in silo, da sem zataknjeno verigo spravil nazaj v skladišče verige. Med tem pa sem na mokri palubi nerodno stopil in klecnilo mi je koleno. Vedel sem, da so se poškodovale moje križne vezi na desnem kolenu, zato bo potrebno z obvezanim kolenom in obkladki dva ali tri tedne počivati. Sidranje na otoku Curacao je dovoljeno, zato sem sidral v Fuikbaaiu, kjer je med tednom blažen mir, med vikendi pa se domačini sprostijo z glasno glasbo, množico dišav, ki se vonjajo z vročih BBQ na obali, in seveda z vsemi vodnimi športi, kar jih poznamo.

   klikni za večje

KLEIN CURACAO – Otočje ABC – N. Antili 

Mali otok nekje 6 NM nazaj proti otoku Bonaire me je navdušil s sanjsko plažo, podvodnimi živimi bitji in seveda s čudovito turkizno vodo. Sidranje je tu več ali manj na lastno odgovornost, saj je nad tektonsko kamnito ploščo le 20 do 30 cm belega peska in sidro slabo drži.  Pred obalo je sicer nekaj boj, ki so brezplačne, a večino časa zasedene, saj je ta ne naseljen otok zanimiv tako nam morjeplovcem kot tudi hotelskim turistom, kateri pridejo na otok z raznimi turističnimi agencijami. Na otoku je prepovedan ribolov in podvodni lov rib. V času lepega vremena in dokaj zmernega vetra je bivanje ob otoku primerno, v primeru slabega vremena pa nas na možnost nesreče opozarja nekaj nasedlih bark, katere se nahajajo na vzhodnem delu otoka.

    klikni za večje

 

OPRAVIČILO BRALCEM

Opravičujem se bralcem moje spletne strani, saj kar nekaj časa spletna stran ni delovala ali pa je delovala izredno počasi. Zato smo zamenjali ponudnika te storitve in postavili stran na novo. Upam, da bo zdaj stran delovala ne moteno in da bodo strani sproti ažurirane.

 

CURACAO – Otočje ABC – N. Antili 

Otok Curacao je največji otok med otoki ABC (Aruba, Bonaire, Curacao) in spada k Nizozemskim Antilom. Njegovo glavno mesto je Willemstad in je zelo veliko saj šteje čez 140.000 prebivalcev. Center mest je zgrajen v kolonialni arhitekturi nizozemskega stila.   Težko se je kje na otoku sidrati razen v  rokavu Spanish Water, kjer pa je potrebna pazljivost pri plovbi saj je poln plitvin. Seveda so v njem tudi marine, a so precej drage, kot je drago tudi življenje na tem otoku. Tu v rokavu je mirno, zato sem se lotil montaže zložljivih stopnic na jamborju. Vsak dan po malem in na koncu se je delo poplačalo, saj so vse stopnice na svojem mestu. Jutri pa grem spet malo v raziskovanje mesta, potem pa mislim počasi obiskati še Kline Curacao, majhen nenaseljen otok, nekaj milj od otoka Curacao.

 

CURACAO – Otočje ABC – N. Antili 

Po kratkem počitku in premoru le zaplujem s prijetnim pasatom proti sosednjemu otoku Curacao. Za 38 NM sem potreboval dobrih 6 ur. Nekako sem pričakoval, da bom tu videl vso lepoto Antilov. Ko pa sem vplul skozi plitvine in usek do Spanish Water, se mi je vse podrlo in vedel sem, da je Bonaire lepši. Še več in še bolj se mi je pokazalo kako neobljuden otok je to, ko sem ga prevozil po dolgem in počez po notranjosti. Najraje bi se vrnil nazaj.

 

BONAIRE – Otočje ABC – N. Antili

Po 472 NM sem le priplul do otoka Bonaire. Za to sem potreboval 3 dni 7 ur in 30 minut non-stop solo jadranja. Otok Bonair me je pred mestom očaral s svojo modrino morja, s svojo lepoto in čarom majhnega otoka na katerem se nahajata samo dve mesti. Prijaznost ljudi me je pričakala na vsakem koraku. Najprej se malo spočijem, potem pa grem dalje, čez kakšen dan ali dva.

 

MARTINIK – BONAIRE  472 NM  (Fort de France, 6.11.2017)

Že kot otrok sem risal jadrnico z razpetimi jadri, nekje zgoraj nad njo je bilo vedno nasmejano sonce, spodaj pa se je bohotil ribji svet. Morda sem že takrat začutil, da bo jadrnica moj dom,  delfini moji prijatelji in morje bo postalo široka cesta. Jadranje za mene že dolgo ni več stvar luksuza. Meni je to postal del trenutnega življenja. Danes sva Indigo in jaz, končno pripravljena. Rane sva zacelila in postala bova eno. Nekaj dni in noči bo potrebno, da v neprekinjeni plovbi po Karibskem morju doseževa cilj, Nizozemske Antile, otok Curacao. Se beremo čez nekaj dni!

 klikni za večje

 

NAZAJ K INDIGU

Skupaj sva preživela visoke oceanske valove, neusmiljeno so naju poganjali močni vetrovi in nevihte. Trgali so ji jadra, meni srce, a duše nama niso vzeli. Tudi volje ne. Ko je samevala, jo je dosegel še hurikan Maria. Z rahlimi poškodbami me je pričakala z odtrgano anteno, odtrganim radar reflektorjem, z natrgano desno pripono, rahlimi lepotnimi poškodbami trupa, nekaj vode v notranjosti od močnega hurikanskega dežja, itd. »Zalizala« bova bojne rane in se podala kot Don Kihot z Rosinante  na novo pot. Nočeva boja, ne z mlini na veter, ne z morjem in ne z nevihtami. Želiva si zmeren veter, zmerne valove in srečno pot do cilja. Ko sva skupaj, sva eno, zaupava si, kot nama zaupajo  sponzorji in donatorji.

 

HURIKAN MARIA PUSTOŠIL PO OTOKU MARTINIK

Hurikan Maria je tokrat dosegel Karibski otok Martinik in naredil kar nekaj škode. Morje se je drastično dvignilo in je skupaj z ogromno količino padavin poplavilo glavno mesto Fort de France. Za nameček pa je veter s hitrostjo več kot 250 km/h podiral ter opustošil vse pred sabo. Telefonija, internet in elektrika so v večini odklopljeni in je trenutno nemogoče dobiti poročila o stanju v marini in o SY Indigo. Upam na najboljše!

   klikni za večje

NOV  HURIKAN “MARIA” NAD KARIBI  

Nad Karibskim otočjem se razvija nov hurikan z imenom Maria, ki bo že jutri  dosegel Karibsko otočje in tako bo svojo moč pokazal otokom, ki do sedaj niso utrpeli večje škode, kot sta Dominika in Guadalupe. Otok Martinik bo doživel moč vetra, dežja in valove,… oko hurikana pa ga po vsej verjetnosti ne bo doseglo. Indigo je spet v nevarnosti.

  klikni za večje

PACIFIK   2017-2018

od Karibov do Avstralije

  klikni za večje

No pa jo imam. Predvideno tretjo etapo za sezono 2017-2018. Plovba ima predvideno plutje preko Panamskega prekopa, kateremu sledi 3800 N. milj Tihega oceana. Le-tega nameravam prepluti v 30-tih dneh brez postanka.  Prvi otoki po tej dolgi in utrujajoči plovbi so otoki  Francoske Polinezije Markezi, katerim sledi še mnogo drugih tihomorskih otokov. Pot je dolga 12.000 N. milj (22.200 km).

 

HURIKAN IRMA   (September 2017)

Hurikan Irma se je okrepil na Atlantskem oceanu in v svoji najmočnejši peti stopnji, pri hitrosti več kot 280 km/h, prihaja proti Karibskim otokom. Na enem od njih me čaka barka Indigo in upam, da se ji ne pripeti nič hudega. Z njo si želim čez nekaj tednov nadaljevati plovbo po oceanih. Sočustvujem z domačini, kateri bodo v enem od najhujših hurikanov na tem območju izgubili vse svoje, kar imajo.

 

OD KATALONIJE DO PORTOROŽA (MAJ 2017)

Spet sem se znašel še v enem transferju barke, tokrat na povabilo prav tako zelo izkušenega jadralca Mirana, ki me je povabil, da se mu pridružim na transferju barke Beneteau 31.  Z veseljem sem se mu pridružil in tako sva prispela v marino Španskega mesta L’Escala in skupaj s francoskim lastnikom barke, ter njegovo partnerko, zapluli proti cilju. Tokratni cilj je slovenska marina v mestu Portorož. V devetnajstih dneh, od tega smo tri dni čakali na ugodno vreme, smo preko otoka Menorce in sardinijskega otoka S. Pietro, pripluli na Sicilijo v mesto Cefalu. Od tam naprej na eolski otok Lipari, tu pa preko Messinske ožine do kalabrijskega mesta Crotone, ter nadaljevali do Otranta in zaključili Italijo v mestu Vieste, od koder smo prečkali jadransko morje in ob hrvaški obali pluli vse do Portoroža. Prepluli smo 1.377 navtičnih milj, od tega sva z Miranom plula devet dni tudi čez noč in se menjavala za krmilom. Kljub temu, da nisem vajen pluti v tandemu, sem brezskrbno spal, kadar je prevzel krmilo Miran, saj je on kot živi leksikon navtične teorije, obvladal tudi prakso in to z odliko!