Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija
Sredi decembra smo in še dober teden nas loči do Božiča. Tukaj pa ne vem kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 uri 34°C v senci in 32°C v barki. Vroče je za znoret. A v takšnem vremenu ne morem ne delati, ne nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem?
Sedim v kokpitu in gledam, kako ima sosed oblečeno zaščito proti soncu na zgornji strani dingija. Super zadeva, a takšno pokrivalo stane kot moj dingi. Spomnil sem se, da imam staro sunbrello v dveh kosih na barki in jo poiščem. Po moje bo ravno prav velika vsaj za zadnji del, ki je občutljiv in sploh sedaj, ko je pokrpan in je kar grdo za videti. Blago sicer hitro najdem, ker jaz res vem kje je kaj na barki. A se zataknem ob dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 25 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit in ob 8:30 se že pere prva žehta perila. In to v topli vodi, lepo prosim. Tega še ta pralni stroj ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. In ko opravim s prvim in drugim pranjem, si rečem, zakaj ne bi še s tretjim…. In okoli poldneva sem končal s pranjem šeste žehte. Toliko še nikoli nisem opral toliko perila na enkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj pa ne bi? Ker je zunaj vroče in okoli poldneva je pričelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Prvič od kar imam pralni stroj sem pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe in nič pretežko za ta pralni stroj. Opral sem vse skupaj približno 20 kg perila, kar pomeni, da sem privarčeval 40€, to pa je zame že precej denarja. Denar za pralni stroj pa se je že povrnil, večkrat v tem letu in pol kar ga imam.
Vmes ko je stroj pral, sem rezal, krojil in urejal sunbrello. To je tisto modro blago, ki ga uporabljamo za tende in druge zaščite na barki. Počasi in sigurno sem se lotil dela in tudi okoli poldneva končal z delom. Sicer ni izdelano tako kot je narejen original pri profi šiviljstvu, ampak zame je več kot dobro. In ko pogledam dingi, ki je zdaj cel in ne spušča, ko pogledam kako je čist, ker sem celega poribal in očistil, zdaj pa še ta modra sunbrella na koncih… Počutim se čist francosko: »Je suis le meilleur!« Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat in ura je že krepko čez drugo popoldan. Torej čas za nedeljsko lenarjenje.
Lenaril res nisem dolgo, saj sem kasneje moral pobrati še perilo, ga zložiti na svoje mesto, dingija dvigniti na premec barke, jutri ga še zvežem. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame kot vsak drug dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj nastala precejšnja gneča, ki se je pričela že nekaj po šesti uri zjutraj. Potem pa se je nadaljevala čez ves dopoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov. Le ti so odšli na svoje barke in v večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci kljub temu, da so na morju, radi na svojih plovilih.
Popoldan pride še kolega na kavo, malo načrtujeva plan plovbe, nato pa se jaz oblečem in grem na sprehod. Žal moram sam, kolega pravi da ne gre z mano, saj pravi, da bi bil ob moji prehrani in mojih sprehodih že zdavnaj kost in koža. No ne vem zakaj tako misli, kajti na meni se ne pozna več kot 8 kg, pa še imam vedno veliko preveč špeha okoli trebuha.
Zvečer si naredim še dobro kočerjo, saj mi je ostal še lep kos bele tune, skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dva paradižnika in res imam nedeljsko dobro in zame poceni kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, malo si uredim palice, kajti jutri bo potrebno spet nekaj ujeti, kajti mesa nimam več v hladilniku. Če jutri nič ne ujamem, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem še pregledam navtične karte, peljar za Novo Kaledonijo in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23. uri je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.
