Otok Uere, Nova Kaledonija
Danes zjutraj, ob prvem pogledu skozi okno, dobim občutek, da sem v Ljubljani. Na kratko: dež, močan veter in zelo gosta megla. Tudi ta noč je vsebovala dež in veter s premikanjem barke, le za meglo nisem prepričan ali je bila prisotna celo noč ali ne. Vsekakor pa sem se že navadil vsega tega v teh nekaj dneh tukaj na sidru in očitno mi je ta nemirni veter že prišel v kri. Ne moti me več, a moti me dež, saj je vse v kokpitu mokro. S posebno cerado pokrivam instrumente na krmilni konzoli, saj si ne želim, da pride vlaga do njih.
Vsekakor pa sem se spomnil, da je pred 12-timi leti, natančneje 19.12.2007 iz Taurange na Novi Zelandiji izplul solo jadralec Jure Šterk, na svojo zadnjo plovbo. Načrtoval je 15 mesečno plovbo okoli sveta brez postanka in s tem si je želel postaviti dva rekorda. Prvi bi bil, objadral bi svet brez postanka s tako malo jadrnico kot je Lunatic (9,27m) in kot drugo, postal bi najstarejši Zemljan, ki bi mu uspel takšen podvig. Sam osebno ga nisem poznal, a pravijo, da je bil poseben. 377 dni je zapisanih v dnevniku,… telovadba, zarjavele konzerve, prekuhavanje, šteje ptic, šivanje jader z zadnjo šivanko in na koncu pogrešanje družine do fizične bolečine. Igra usode je vsekakor njegova bitka z vetrom, ki mu na koncu zlomi flok. Izdela lestev iz vrvi, da se povzpne na vrh jambora,… plezanja pa dnevnik več ne zabeleži. Ostane le dnevnik in zadnji naslov ali zapis z Indijskega oceana, ki ga je želel zapisati za ta dan: »378. dan, 89. dni pred načrtovanim ciljem, novoletni dan.« R.I.P. Jure in moj poklon!
Danes ni tukaj nikogar, ni otrok, ne drugih plovil. Verjetno so tudi ljudje v tem čudnem vremenu doma, čeprav je vikend, ali pa se pripravljajo in nakupujejo v trgovinah, kar potrebujejo za prihajajoče praznike.
Popoldne se je vsaj dež umiril, a še vedno je škropilo, veter je za nianso oslabel in s sosedom sva se odpeljala na kopno, da vidiva, kakšna je obala. Pravzaprav se v tem rahlem dežju sploh ni problem sprehajati, saj ko si dlje časa na Tihem oceanu, je to nekaj čisto vsakdanjega, kadar pade dež. Na obali je veliko školjk, zlomljenih koral in najdejo se tudi kosi stekla, ki pa žal ne spadajo na takšna tla. Kmalu naletiva na tablo, žal je napis v francoščini in razbereva lahko le, da je tukaj rezervat, zaščiteno območje, zato jer dovoljen vstop na otok le ljudem, domačim ljubljenčkom (psom) pa ne. Drugače pa na obali ni nič posebnega, kar bi privabilo mojo pozornost. Morda sem se ustavil ob zanimivem drevesu, katero je imelo res ogromne sadeže, morda posebne storže, ali kako bi temu rekel. Drevo sem videl že velikokrat, sadež ali storž pa je na trenutke, tudi po velikosti podoben sadežu z imenom kruhovec. Verjamem, da bi bilo vse povsem drugače, če bi bil danes lep dan, saj je vikend in bi bilo tukaj veliko več plovil. Na barkah bi prižgali žare, morda bi kakšnega prižgali tudi na obali, ljudje bi plavali v morju in se sprehajali po pesku.
Zvečer se dež umiri in pred nočjo hoče posijati sonce, a ga oblaki ne spustijo skozi njih. Veter še ne popušča pod 20 vozlov, kar je precej manj od 28 vozlov, a vseeno preveč za mojo plovbo, da bi imel valove in veter v nos. Čakam.
