Otok Uere, Nova Kaledonija
Jutro v zalivu ob otoku Uere je danes drugačno. Sončno, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim ven iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben. Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena.
Dopoldan so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se da poznajo vsako luknjo, kje se da sidrati. Veliko je tu tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni in smučajo na vodi, ter izvajajo vragolije. In ob soncu oživi obala, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Skoraj teden dni že nisem prižgal motorja, niti za toplo vodo ne.
Pokliče me kolega, če grem z njim v trgovino. Že spet? Pa saj je zadnjič prinesel dve polni vreči na barko. Pravi, da je vse pojedel in da je na sidru vedno lačen. Seveda grem z njim, čeprav sam nič ne potrebujem in vem, če stopim v trgovino, bom nekaj malega vseeno kupil. Z njegovim dingijem sva kar hitro na obali, na drugi strani velikega zaliva. Najdeva primerno mesto zanj in ga pustiva na peščeni plaži, midva pa greva po urejenem pločniku ob obali do supermarketa. Vmes srečujeva ljudi ki tečejo, rolkajo, se sprehajajo in kar nekaj je tudi kolesarjev. Nedeljsko lepo vreme je privabilo ljudi na prosto in verjamem, da so vsega tega tudi navajeni.
Ko kolega vse nakupi se vrneva do dingija in ob vrnitvi na barko je več vetra in valov. Večkrat naju kakšen val poškropi, enkrat več, drugič manj. Tako mokra kot sva bila zadnjič res nisva, postajava pa vedno bolj podobna temu dnevu, dokler ne prideva do nasprotne obale, kjer za manjšim hribom plujeva v dokaj mirnem morju do svojih bark. Seveda sledi kava, pogovor in veter se še kar krepi. Zdaj ga je spet za 20 vozlov in kakšen sunek ga prinese še za tri vozle več. A sonce še vedno vztraja. Pri njemu spet vidim, kaj pomeni 25-tonska barka in kaj lupinica ki ima komaj 6-7 ton. Indigo na sidrišču rahlo premetava na manjših valovih, ta pa je stabilna in mirna.
Čas je da grem na svojo barko, da še kaj postorim, preberem, napišem… saj potem grem spet na kopno na drugi del otoka. Kar dolgo sem hodil po otoku se povzpel tudi tu na vrh hriba, ki ne vem če ima kaj več kot 60 ali 70 m višine. Je pa zelo obrasel in ker je prepuščen sam sebi je skoraj ne prehoden, zaradi goščave, ki se je sama nasadila in obrasla v nekaj letih. Prijeten je pogled na morje, na zaliv in lepo je videti kristalni lesket gladine, katera odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen, valovit, vse je belo od pene na morju, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem nazaj na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim,… čas je da napišem ta blog…
Pozno je že, čas bo za spanje, ki bo verjetno dobro, valov je manj, ne bo me zibalo, veter pa bo še malo zavijal in verjamem, da se bo utrudil.
