Otok Uere, Nova Kaledonija
Danes sem spal osem ur skupaj in nadoknadil včerajšnje pomanjkanje spanja. Zjutraj sem se prebudil v sončno in v ne tako vetrovno vreme. Sicer zadnje čase ne vem več kaj je zmeren veter, saj tu v Noumei večina časa piha nad 15 vozlov, včeraj s sunki celo več kot 28 vozlov.
Sidrišče se je spet izkazalo za dobro, torej zaščiteno proti valovom in nekaj tudi proti vetru. Najbolj pomembno je, da nisem nekje v gneči in da je tukaj sidranje zastonj. Res je pa, da obstaja slaba stran vsega, da ni blizu nobene trgovine. V naslednjih dneh bom le moral obiskati kakšen supermartket, saj sem nazadnje kupoval hrano še nekaj dni pred Božičem. Pa saj ne potrebujem veliko, pa tudi navadi se človek iz skromnosti na še večjo skromnost. Obstajajo v življenju še druge lepše in prijetne prioritete.
Že ob osmi uri zjutraj pridejo na otok otroci v spremstvu svojih učiteljev jadranja in tokrat se eden od učiteljev pripelje tik ob Indigu. Ustavim ga, a pravi da trenutno nima časa in se bo kasneje oglasil pri meni. In res se čez dve uri ustavi z velikim dingijem in ga privežem na barko, a on kar ostane v njem, saj pravi da nima veliko časa. Zanima me seveda ta šola jadranja za otroke. Pove mi, da sprejemajo v šolo jadranja otroke od 4 do 5 let starosti, odvisno od njihove sposobnosti. Eni so že sposobni za sedeti v jadrnici od četrtega leta naprej, a so res redke izjeme. So pa zelo dobri jadralci s šestimi leti in z osmimi leti tekmujejo v klasi Optimist med tremi jadralskimi klubi v Novi Kaledoniji, z desetimi leti pa že tekmujejo v Avstraliji in Novi Zelandiji. Pravi, da so tukajšnji otroci zelo nadarjeni za jadranje in zato dosegajo zelo dobre rezultate. Ko mu omenim, da se mi zdi, da so otroci videti majhni, krhki in na trenutke boječi, se mi le nasmehne. Povem mu, kako jih gledam in občudujem, a večkrat le vidim, kako je tukaj veter le premočan za njihove nežne roke in njihove mišice še niso sposobne obdržati jadra na vrvi. Tu mi prikima in pravi, da je letos tu kar precej vetrovno, drugače pa ni toliko vetra, čeprav se morajo otroci navaditi na vse vremenske razmere. Zanimivo je to, da otroci nikoli ne obupajo, ampak jih neuspeh žene še naprej. Vprašam ga še, kako to, da otroci tukaj vadijo jadranje vsak dan in ali ne hodijo v šolo. Razlaga pa je nekako takšna, jadrajo štiri skupine, tri krat tedensko. Vsak drug dan jadra ena skupina, enkrat dopoldne 3 ure in naslednji teden popoldne 3 ure, tudi ob sobotah. Ko je otrok star 10 let, gre v drug klub, kjer jih prevzamejo drugi trenerji in tam se potem ločijo na uspešne in manj uspešne jadralce. Uspešni in talentirani jadralci tam trenirajo tudi po 6 ur na dan. Možakar se poslovi, potem pa se spomnim, da ga niti za ime nisem vprašal, niti če bo spil kavo. Moram enkrat preveriti na internetu, ko bom na wifiju, kako so sploh dobri ti Francozi v jadranju. Nikoli me to ni zanimalo, a za te otroke me res zanima.
Kasneje se odločim za ležerno preživljanje dneva, zato namenim čas pregledovanju fotografij in videa iz Nove Kaledonije, predvsem pa iz otoka Ile des Pins. Na koncu me vse skupaj tako povleče v sebe, da sem porabil kar dobrih 6 ur, da sem vse pregledal, odstranil balast in potem sem se lotil izdelave videa za moje jadranje po Novi Kaledoniji. Kar nekaj časa mi je vzelo tudi to in ko me je že od sedenja vse bolelo, sem z barke spravil dingija in se zapeljal z njim do soseda Norvežana. Tam sem spil kavo, se malo pogovoril, nato pa šel nazaj in se spet lotil tega dela ob računalniku.
Zvečer si naredim še večerjo in kasneje še dokončam že začeto današnje delo. Ura je že pozna in jutri verjetno ne bo časa, saj menda pride tudi Irec Bill na to sidrišče.
