Otok Uere, Nova Kaledonija
Driiiiiiinnnn….. prebudi me budilka na telefonu, ura pa je komaj 4 in 30 minut. Vstanem, pospravim posteljo, se umijem, uredim, skuham kavo in jo spijem, le vremenske karte ne morem pogledati še enkrat, ker nimam interneta.
Ura je 5:10 zjutraj, jaz dvigujem sidro, malo naprej ga dviguje tudi Norvežan. Zapuščava otok Raja, Ile des Pins. Norvežan pravi, da se bo tukaj sem še vrnil, ker ostaja tukaj do maja, jaz vem, da tukaj več ne bom sidral. Žal, mene čakajo drugi plani in druge poti.
Zaliv je zelo zaščiten, sidrišče je veliko in prijetno, ni globoke vode, saj je globina nekje med 5 in 6 metrov. Voda je čista, na obali je zvečer mir in ni vetra. Rajsko sidrišče. Dvomim, da na Novi Kaledoniji obstaja še eno takšno. Plujeva na motor, zjutraj tukaj ni vetra, a ga že ob pozni sedmi uri začutiva, a še vedno ne dovolj za jadranje. Šele nekaj čez osmo razprem jadra in jadram ob vetru devetih in desetih vozlov in vsake pol ure pogledam na merilnik vetra in veter raste. Sicer imava valove v krmo in to nama dodatno še pospeši plovbo.
Srečam se s potniško ladjo, ki pluje le 100 metrov stran od mene. Ni velika, a tudi mala ni, verjetno ima v sebi precej gostov, ki si želijo pogledati tukajšnje otoke. Od 8:30 do 9:30 dvakrat zagrabi riba, potegne vabo na silo, nato pa spusti. Pametne so te novodobne ribe! Naslednjič riba prime in me skoraj potegne z barke, nekaj velikega se je ujelo in res zataknilo. Začnem vleči, palica se upogne, zavora na roli ne deluje in se laks še kar odvija. Zdaj ga je zunaj že vsaj 250 metrov, riba ne odneha. Zavoro pritegnem na silo do konca, zategnem in …. Se poslovim od ribe in vabe. Le riba ima po novem percing v ustih. Pa je šla ena dražjih vab. Za ta denar bi lahko kupil kar lep kos tune. To je šport, preživetje in tudi relaksacija. Torej ne smem obupati, zato namestim novo vabo, tokrat zadnjo. Zadnjo od boljših. Tistih nekaj drugih še imam dovolj, kakor tudi nekaj ribiškega pribora in trnkov, kateri so namenjeni ribičem, domorodcem na oddaljenih otokih. To pa je bil tudi zadnji ugriz ribe v tem dnevu, kajti nova rumenkasta vaba ni privabili niti trave, ki plava na gladini. In kaj bo za večerjo? Tuna, 100%, če ne sveža, pa iz konzerve.
Ko po dobri polovici poti prideva v kanal, kjer je tok zelo močan, se pojavi tudi močnejši veter. Jadram samo z genovo in sem že hiter, čeprav nimam več najbolj čistega podvodnega dela barke. Pogovarjava se, kam bi še zavila in sidrala, a veter je vedno lepši in boljši. Pa še v pravo smer piha, kar zna biti redkost. Zato kar vlečeva in vlečeva, dokler ne prideva 20 milj do Noumee, ko piha že 20 vozlov, nato 22, 23,… sunki do 28 vozlov. Bavaria leti kot sneta sekira…7,4 vozla na trenutke, v povprečju pa 6,5 do 7 vozlov. Kolega ima večjo barko, boljšo, večja jadra in mi uide za dve in pol milje po AIS. Oba s kolegom sva se strinjala, ko sva se po radiu pogovarjala, da je Noumea vetrno mesto. Tu po moje nikoli ne piha pod 17 vozli. Vsaj čez dan ne, se pa zato ponoči lepo umiri na lepih 12 ali malo več vozlov.
Zadnjih sedem milj so bili kar veliki valovi in barko je precej zibalo, na koncu sem ob vstopu v zaliv mislil, da mi je odpovedal motor, saj barka ni šla nikamor, ker je bil tok močan vsaj dva vozla, če ne več. Tukaj mi začne delati tudi internet, sicer bolj 2G, le včasih se prižge 3G. Kje so časi ko je letelo po ekranu s hitrostjo LTE 4G.
Po točno 12-tih urah in 67,8 preplutih miljah sem sidral v meni že znanem zalivu ob otoku Uere, ki se nahaja 5 NM južneje do vstopa v Port Moselle. Kolega je bil dobre pol ure pred mano in to prednost je pridobil samo v zadnjem delu 15-tih milj. Rekel je, da je danes letel 10,1 vozla. Tukaj sta v zalivu dva katamarana, a sta oba blizu obale. Jaz sidram za njima, a sem bolj na sredi zaliva, zato kar precej čutim veter. Še sreča, da nimam večjih valov. Utrujen sem, naredim si testenine s tuno. Okoli 23. ure zvečer se veter res malo umiri, a ne toliko kot je napoved. Še vedno piha 17 vozlov in pred polnočjo že zelo utrujen odidem v posteljo.
