30. december

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Zbudim se v oblačnem vremenu, a malo kasneje že posije sonce. Razen zavijanja vetra med priponami in plapolanjem biminija, se ne sliši nič drugega.  A vseeno, važno je, da ni dežja.

Že včeraj je v naš zaliv priplul kolega Marjan s svojim katamaranom in danes zjutraj je prišel z dingijem do mene in me povabil na večerjo. Seveda sem povabilo sprejel, saj sem se prejšnji večer družil z Norvežanom, danes dopoldan in popoldan tudi, zvečer pa bom z Marjanom.

Ob dogovorjeni deveti uri se dobiva z Norvežanom na moji barki in potem greva skupaj do obale. Tam imava zaklenjeni kolesi, s katerima greva potem do naselja Vao. Do tja je približno 8 km in asfaltna cesta se ves čas vzpenja. Vozim kolo, ki sem ga vozil tudi na Tahitiju, saj sva se tudi takrat vozila in iskala navtične trgovine. Edina razlika med takrat in zdaj je, da so bili takrat kolesi novi, zdaj pa sta zarjaveli, na mojem ne delata ne menjalnik, ne zavore. Pedala ima več prostega hoda, zato mi leva noga velikokrat zdrsne v prazno. A kaj čem, kolo ni moje, on pa ima odnos do teh koles kot da niso njegova. Žal in škoda. 

Med kolesarjenjem skoraj umiram. Kolo ima zelo široke gume, bolj so podobne motorskim gumam, niso dovolj napumpane, verjetno je med osjo še rja,… zato pač gre težje v hrib in prelahko v ravnino. Trudim se na 101 način in le redko mi uspe uskladiti dobro s koristnim. Poleg tega pa se cesta ves čas vzpenja, tako da včasih pomislim, le kaj sem gledal, če vem, da je ta vasica ob morju. No ja, pa ni  tako, je le malo višje. Prideva na pošto, on mora na bankomat, ki je v pošti. Razmišljam, kako pridejo ljudje do njega, kadar je pošta zaprta? Pošta je zelo majhna, v njej pa je ogromno ljudi. Pa nama uspe in greva naprej. Spustiva se malo naprej in jaz zagledam cerkev, zato zavijem tja in ker so vrata odprta vstopim. On gre naprej, saj išče trgovino in bi si rad kupil nekaj za pit. On nima navade kot jaz, da bi nosil pijačo s sabo.

Cerkev je čista in velika, lepo urejena. Najbolj mi je všeč lep in poseben lesen strop, ob oltarju maketa klasičnega plovila domorodcev iz lesa, na katerega je vpet križ. Ob strani imajo postavljene in osvetljene jaslice. Ves čas ogleda sem bil sam v cerkvi in pričakoval sem, da bom videl vsaj župnika, a ga ni bilo. Torej vprašanja ostanejo za drugič. Odpeljem se za kolegom v trgovino, ki je majhna in neurejena, a očitno se veliko proda v njej, saj je edina. Trgovina v bližini našega zaliva je trgovski center za to luknjo. Vrsta je dolga vsaj 5 metrov, zato le-ta zavije dvakrat med police, kajti ena stran trgovine je dolga le tri metre. On spet nekaj kupuje, jaz nič, vsega imam dovolj na barki. 

Po polurnem stanju v vrsti greva ven, se usedeva na kolo in se zapeljeva do plaže St. Maurice, kjer je tudi turistična znamenitost. Dejansko najprej vidiš modrino, ki res bode v oči. Vse nianse od svetlo modre do temno modre je videti v morju. Ker sem imel srečo in se je dan kopal v soncu, je lepo prišel do izraza tudi spomenik, obdan s totemi. Slednji obeležuje prihod misijonarjev Goujona in Chateluta, ki sta prav na tem mestu opravila prvo katoliško službovanje leta 1848. Tukaj je prispel kdo drug kot pa legendarni James Cook. Pripelje se avto iz katerega izstopita dva možakarja in se začnemo med sabo pogovarjati. Povesta, da sta iz Sydneya in da sta tu na počitnicah. Ko povem, da sem iz Slovenije, mi on pove v bosanskem jeziku, da je on izbeglica iz Bosne. Svet je res majhen. Ostanemo še nekaj časa skupaj, narediva spominski posnetek, nato pa gremo vsak svojo pot. Midva se vrneva v zaliv in kaj kmalu sem že na barki. 

Uredim današnje fotke in že moram k Marjanu na njegov katamaran na večerjo. No ja, spet bo druženje trajalo v noč. Pa kaj, saj je predzadnji dan v tem letu.