Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Za spremembo je zjutraj posijalo sonce in veter se je kar precej polegel. Pravzaprav je bilo tudi v moji spalnici zelo svetlo, saj sem pozabil čez veliko okno potegniti rolo in bilo je tiho, kot že dolgo ne.
Vstanem se uredim in pijem kavo v kokpitu, ko zaslišim kar precej glasno glasbo iz obale. Verjetno je iz restavracije na obali, si mislim. V roko vzamem knjigo in jo berem, občasno pa pogledam na obalo ter vidim, kako se vedno več ljudi zbira na velikem travniku ob plaž.. Pokličem kolega in kmalu se tudi midva odpraviva z dingijem na obalo.
Na obali izveva, da je tukaj navada, da se zadnjo nedeljo v letu zberejo domačini na veliki zelenici pred obalo. Povabijo turiste iz resortov, jadralci v zalivu tako ali tako vidimo, da se nekaj dogaja in gremo na kopno, ter se s plesom in petjem zahvalijo bogovom za dobro leto, ki je za njimi in si voščijo dobro leto, ki prihaja. Oblečejo se v starodavna oblačila, moški si narišejo vzorce z belo barvo in odplešejo kar nekaj plesov, ki so si med sabo kar precej podobni, le da jih spremlja drugačno petje in tolkala.
Program je trajal kakšno uro in pol in najbolj zanimivo je to, da je prišlo to predstavo pogledati veliko domačinov. Ker so ljudje ki plešejo prostovoljci, so imeli nastavljeno košaro za denarne prispevke. Pa ne zato, da bi zaslužili, ampak menda zato, da si potem iz tega obnovijo oblačila, instrumente in na koncu si naredijo majhno zasebno druženje. Srečo sva imela, da sva stala zraven francoskega para, ki je znal angleško in nama je razlagal in včasih prevajal, kar je govoril vodja skupine. Pravzaprav sem bil vesel, da sem se odločil za to potezo in odjadral na ta otok ter nisem ostal na velikem otoku, ki je moderen, prometen in čisto drugačen od tega raja. Kasneje so ljudje posedli po travi, si poiskali kakšen kos zasebnosti na obali in se družili čez ves dan. Včasih je ponagajal kratek dež, a se ljudje ne zmenijo preveč za to. Veliko jih je prineslo s sabo tudi žare in so pekli, uživali, se kopali,… Imeli so se skrajno rajsko, saj živijo v raju.
Izvedel sem še eno legendo, kako je nastala Nova Kaledonija in kako je nastal ta otok. Morda se bo komu zdela »pocukrana«, a tukaj jo dedki pripovedujejo vnukom že stoletja in gre iz roda v rod.
Kralj sveta je imel tri sinove. Eden od njih je bil miren in bil je velik, tako globok, tako moder, da mu je dal ime, Tihi ocean. Bil je tih in poslušen otrok.
Neko noč, ko je spal, ga je prebudilo ropotanje, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Tihi ocean se je prebudil in je čakal kaj se bo zgodilo. Ni ga bilo strah. V zgodnjem jutru je sonce vzhajalo v rdeče-oranžni barvi in morje se je odprlo pred njim. Iz morja, pred njegovimi očmi je nastal dolg in ozek košček zemlje, bil je to nov otok.
Ko je bilo sonce visoko na nebu, je bil ta otok videti čudovit. Nikoli še ni videl tako lepega otoka. Na tisoče dreves je bilo na njemu, a žal na njemu ni bilo videti nič živega. Mislil si je, da verjetno otok še spi, ker je bila nemirna noč. Tihi ocean ga je pogledal in se mu približal. Od severa do juga je bil videti kot vitka in dolga črta; od vzhoda do zahoda je bil videti tako ozek in lep, ker je imel bele peščene obale. Bil je to najlepši otok, kar ji je kdaj videl. Bil je nov otok, zato mu je dal ime Kanak ali Nova Kaledonija. Ker se je zbal za njegove lepe peščene obale in da bi ga zaščitil pred razburkanim morjem, je okoli njega naredil pregrado. Na tej pregradi bi se valovi razbili, pri tem pa ohranili peščene obale tega lepega otoka. Zdaj je okoli otoka nastalo mirno in bistro morje, zato je v njega dal najlepše in najbolj pisane ribe na svetu. Otok je še vedno spal in se ni želel prebuditi. A Tihi ocean ni izgubil upanja.
Leta kasneje je otok še vedno spal in Tihi ocean je bil vedno bolj jezen. V enem trenutku se je tako razburil, da je nad otok poslal ogromne valove. Poplavil ga je, celo zlomil je nekatere dele pregrade, ki jo je zgradil. Ker je bil jezen, je Tihi ocean na južnem koncu blizu pregrade postavil nov manjši otok. V ta košček zemlje je vložil vso svojo moč, ves svoj pogum, ves svoj talent in svoje znanje. Ko je končal z delom je bil tako utrujen, da je spal kar tri dni in tri noči skupaj.
Ob zori tretjega dne je bil presenečen, ko je videl, kako ta majhen otok, kot biser lep leži na svetli vodi. Spraševal se je, kako je lahko ta majhen košček zemlje, ki ga je sam naredil, tako veličasten in lep. Navdušile so ga globoke in neresnične barve: safirno modra, smaragdno zelena in turkizna. Ta otok je imel še lepše bele peščene plaže, kot jih je imel velik otok. On je še vedno spal in je zaradi razburkanih valov izgubil ves pesek, zato so tam ostale le skale. Ta majhen otok, res tako majhen, tako občutljiv in tako lep, je bil obrobljen z veličastnimi visokimi in ozkimi igličastimi drevesi. Tudi vse te pisane ribe so našle nov dom v tej čudoviti vodi tega otoka. Končno se je Tihi ocean počutil srečen.
Temu otoku je dal ime Otok borovih dreves in na temu otoku sem zdaj jaz s svojo jadrnico Indigo… in počil je lonec, zgodbice je konec ☺
