Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži

 

Noč je bila temna in deževna. Kar nekajkrat je padel dež, ki je potem proti jutru prenehal. Najprej je bilo oblačno jutro, kar je nekaj normalnega po dežju, a se je okoli devete ure dopoldne začelo prebijati sonce in kmalu je nastal lep sončen dan. Da ne bom stal brez dela, si naredim vodo, saj imam  tank prazen. Tu je precej čista voda in tudi bark ni veliko, zato se ne bom prestavljal in iskal še bolj čisto vodo, da si lahko napolnim zadnji tank, ki vsebuje 150 litrov vode. Poleg tega si moram pripraviti v plastenke malo več pitne vode, saj bom kmalu na morju vsaj 7 dni in noči.

Postavim čarovnika  na svoje mesto, povežem in v petih minutah že delam vodo. A kar naenkrat ni več pritiska. Odstranim cev iz črpalke do membrane in preizkusim delovanje čarovnika na prazno, a le tu in tam malo špricne voda. Vem kaj je. Šel je impeller. Upam, da ga imam v rezervi. Pogledam v paket, ki mi ga je pripravil moj serviser in zastopnik za Rainman desolinizatorje Grega in najdem nov, zapakiran impeller. Temu se reče dober suport za prodajo in servis. Pripravim še orodje, nato pa začnem z delom. Na tem aparatu ga še nikoli nisem menjal, a saj je podobno kot pri motorju na barki. Ko odvijačim pokrov najdem nekaj zlomljenih in odtrganih lopatic. Vse skupaj potegnem ven, lepo očistim, namažem z lubrikantom, namažem še impeller z njim in ga vstavim v ohišje črpalke. Ampak, pozabil sem kako ležijo lopatice, na levo ali na desno? Logika mi da vedeti da v levo in tako tudi naredim. Zamenjam še okroglo tesnilo, in skoraj privijačim vijake pokrova, a mi ne da miru, zato grem pogledati na računalnik v pdf navodila, če piše kaj o menjavi in če je kakšna slika v njih. Če potrgam še te lopatice, »bom v riti«. Navodila so zelo skopa, nič kaj ne piše, zato bom na to opozoril gospode v Avstraliji, kjer tudi proizvajajo Rainmana. Končno sem našel eno črno piko za njih. Privijačim vse vijake, nataknem in privijačim visokotlačno cev in preizkusim delovanje brez membran. Dela! Priklopim vse nazaj kot mora biti in delam vodo. Kdor zna, ta zna!

Da pa ne bom poslušal zvoka čarovnika, si nataknem plavutke, še masko in grem z lopatico v roki v vodo. V slabe pol ure sem očistil s trupa nekaj manjših školjk, ki skoraj niso omembe vredne, se je pa zato na določena mesta prijela nekakšna manjša črna trava. Tudi to na hitro očistim, nekaj malega jo ostane na bulbu, a se mi ne da več potapljat, saj sem se že vsaj 30 krat potopil pod trup barke. Kasneje sem se spomnil, da bi lahko marsikaj naredil kar z veslom, saj ima na koncu plastičen del, pa tudi kar dolgo cev ima. Bom to preizkusil naslednjič.

Zdaj še napišem nove odjavne obrazce za carino in policijo in ravno ko končam s pisanjem, je tudi čarovnik naredil vseh 240 litrov vode, saj sem si naredil še nekaj vode za rezervo. Zato pospravim vse v kokpitu in shranim na svoje mesto. Iz rezervnega kanistra prelijem v rezervoar 20 litrov nafte in mislim, da imam vse opravljeno za danes. No ne smem pozabiti na smeti, zato jih popoldne po kavi odnesem na kopno in naredim še kratek sprehod. Kar žalostno je bilo videti ponton s privezi, ker ni bilo bark. Sezona je minila, nekaj bark je ostalo, a tudi od teh jih bo še pol zapustilo Fidži, ostale pa se bodo potepale po zalivih. Tudi v resortu ni veliko gostov, zato je res vse videti bolj žalostno, nasprotno od tistega, kar sem tukaj navajen.

Zvečer si na barki pogrejem včerajšnji kari in riž, ter imam v petih minutah večerjo na krožniku. Pospravim še motorček z dingija na barko, ter napišem nekaj stavkov tega bloga. Pa je spet minil en dan.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja