Port Denarau,  otok Viti Levu,  Fidži

 

Ker sem šel zgodaj spat, sem se tudi zgodaj prebudil. Ne zgodaj, prezgodaj, saj je ura kazala komaj  4:25. No, ker sem naspan, sem vstal, spil kavo in kot sem si zamislil, ob sedmi uri dvignem sidro in odplujem proti Port Denarauu. Vreme je mirno, vetra je komaj za 6 vozlov, valov ni, zato motoriram. Komaj pridem iz kanala izza otoka, dobim sporočilo od Norvežana, da se je zaspal in tudi on pravkar dviguje sidro. Nič ne komentiram, le napišem, da se vidiva. Jaz plujem počasi naprej, on meni piše, da pluje na polno, verjetno misli na 7 vozlov in več, kolikor pač gre njegova barka na motor.

Priplujem na sidrišče pred vhod v Port Denarau, sidram na globini 5 metrov in čakam kolega. Ta res kmalu pride in sidra poleg mene. Sedeva v njegov dingi in se zapeljeva do marine, nato poiščeva pisarno, kjer se bova odjavila. In potem se začne burleska dneva. Pisarna je zaprta, zato pokličem po telefonu številko, ki je napisana na vhodu v pisarno. Javi se uradnik, a pravi, da danes ne bo nič z odjavo, ker nisva najavila odjave 24 ur pred odhodom. Ko mu razložim, da to nikjer ne piše, on meni reče, da lahko pridem jutri ali pa v ponedeljek. O jutri pa ne, ker vem da je vikend in to stane 105 dolarjev. Denar pa ne bom čez okno metal, če ravno ga tudi nimam. Potem mu piham na dušo, da zdaj ko pa grem naprej, pa en uradnik pokvari vso lepo sliko s Fidžija. Očitno sem se ga dotaknil in on meni pravi, da pride ob 13:00 uri. Nasmejem se na glas, ker vem, da me želi speljati na limanice. Od 13:00 do 14:00 ure imajo kosilo, a na zahtevo ti opravijo storitev in to stane 40 dolarjev. Rečem mu, da pridem ob 14:00 uri, a on meni pove, da ga potem ni, ker ima pregled ene velike potniške ladje in 240 potnikov. Pogledam kolega in pravi, OK, dava vsak po 20 dolarjev in naj pride. Še vedno je to ceneje, kot da čakava na ponedeljek. Zmenjeno. Greva malo okoli na sprehod in čez dve uri je ura 13:00. Prideva v pisarno, jaz imam izpisanih vseh 6 listov A4 formata, kolega nima nič. Dokler izpisujejo moje podatke in pripravljajo odjavno dokumentacijo, kolega izpolnjuje vseh šest obrazcev in sika čez usta kot kača. Jezen je! Ko vse opravimo, vidi možakar, da ima kolega papirje od mačke, ki jo ima na barki. Zdaj pa je vse drugače, mora pogledati barko, mačko in še mojo barko, če imam jaz kakšno žival. No pa gremo. Zraven vzame še tajnico in vsi štirje oddingiramo proti barkam, kateri sta na sidrišču. A vreme se je spremenilo, čeprav tako zelo drugače pa tudi ni bilo napovedano. Že na pol poti, smo bili vsi štirje mokri kot miši. Dva vala sta nas prav zalila. Valovi so visoki cca 70 cm in več in če sem iskren, meni se je zdelo prav super, da sta mokra. Zakaj pa tiščita nos, kamor ni treba. Pridemo na barko, pogleda mačko in kliče njihov Biosecurity. Zdaj mora še on na barko, a se dogovorijo, da poslikajo mačko, pregledajo barko in ker moja barka skače na sidrišču kot pobesnela kobila, ga mine do obiska. Plačava 40 dolarjev, a zdaj pravi, da je to na barko in nama kaže uradni cenik. Nima se smisla prepirati z njimi in plačava zahtevano. Vsi trije se potem usedejo v dingija in gredo nazaj, jaz pa ostanem na barki, ker se na trenutke bojim, da mi bo odtrgalo vezni člen med sidrom in verigo. Moram si nabaviti novega, edinega, za katerega garantirajo 99% zagotovilo o varnosti. 

Kolega pride čez eno uro nazaj in pravi, da ne more urediti ničesar, da mora pokazati mačko v marini, kar pomeni, da si je uredil privez in gre z barko v marino. Vetra je za slabih 20 vozlov in jaz pustim barko na sidrišču, ter greva z njegovo barko do marine. Po 2,2 NM dolgi plovbi, priplujeva do marine, priveževa barko na ponton, sedeva v dingi in greva še po mojo barko. Po radiu pokličem marino in dovolijo mi privez na ponton št.32. Očitno je moj pogovor po radiu slišal tudi uradnik in ko sem prišel do pontona, me je čakal in mahal, da sem se odjavil in da zdaj moram zapustiti Fidži. Ker je bil ravno tam, mu vržem privezne vrvi in naj bo vsaj malo od koristi. Možakar res pomaga privezati barko v tem vetru in potem mu obljubim, da pridem jutri v pisarno. Seveda je to nemogoče, ker me jutri tja zagotovo ne bo. Zdaj pride še na privez uradnik iz Biosecuriy in pravi, da bodo odjavni papirji za mačko poslani v ponedeljek iz Suve in v torek bodo tu. Jaz mu rečem, da če ne gre danes, ali jutri dopoldan, bova mačko dala kar na ponton in naj se oni ukvarjajo z njo. Meni se zdi, da sta lastnik mačke in uradnik ob tej moji izjavi izbuljila oči od tega kar sem rekel. (roko na srce, ampak res, milijon težav zaradi ene mačke… je bela cesta, pa saj ni to mačka na dveh nogah!)

Ni kaj, kolega bo očitno moral ostati, jaz pa bom šel (morda). Zvečer nama naredim hitro večerjo, malo se še pogovoriva, ker se verjetno nekaj časa ne bova videla in potem je skoraj polnoč, ko pišem ta blog. Zdaj pa moram še jaz v posteljo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja