Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži

 

Slabo sem spal danes, bilo je enostavno prevroče. Niti sapice ni bilo vetra, ki bi naredil vsaj malo prepiha po barki. Na zadnje sem pogledal na uro ob pol treh zjutraj, potem pa sem le končno zaspal. A ne za dolgo, kajti ob 6:45 sem se prebudil in bilo je konec s spanjem. 

Zato sem si skuhal kavo, nekaj sem prebral, pospravil po barki in jo pometel, nato pa je bil že čas, da dvignem sidro. S kolegom sva rekla, da greva počasi, če bo veter bova jadrala, če ne bo bova pa 4 ure motorirala. Drugače pač ne gre. A glede na to, da celo noč ni bilo niti sapice od vetra, ter da ga tudi sedaj ne bo, bova polnila akumulatorje in seveda pogrela vodo v bojlerju. 

Tako sva res dvignila sidri in odplula proti Musket Covu, ki je tukaj poznan kot zelo lep kraj za jadralce, jaz pa bom tam že četrtič ali petič. Bolj se mi gre zato, da danes preizkusim avtopilota. Že od začetka je lepo držal smer in prav užival sem, ko sem videl, da je vse v redu. Če dam roko na srce, še zdaj nisem čisto sproščen, ker pričakujem, da je lahko vedno kaj narobe, a vseeno upam, da ne bo. Vmes sva se pogovarjala po radiu in ko je zapihalo nekih 6 do 7 vozlov vetra, sva prezračila glavni jadri, nato pa je kolega prosil, če ga fotografiram med plovbo in je sam še razvil genovo. Seveda je moral upočasniti plovbo z motorjem, da se le ta ni ves čas zapirala. Avtomatski pilot je delal, jaz pa sem šel na palubo in fotografiral kolegovo jadrnico, posnel sem mu še kratek video, kasneje pa je tudi on naredil fotko ali dve od Indiga.

Morje je bilo mirno, veter je pihal med 5 in 7 vozli,  kar je botrovalo temu, da sva ves čas oba motorirala. Po 18,60 NM sva prispela na cilj in v zalivu še nisem nikoli videl tako malo bark. In še med temi sta dve barki, ki jih res dobro poznam, to sta Cajucito od Billa in Calypso 2 od Rika. Oba sta na bojah, jaz pa pred njimi vržem sidro in se zasidram v globini 21 metrov. V morju imam vseh 75 metrov verige in upam, da bo varno, pa saj ne bom tukaj mesec dni, morda le dve noči.

Kasneje me po radiu pokliče Gaute, da pride na kavo. Pokličem še Billa, a ta pravi, da ga ne bo, da pride zvečer na večerjo. »Ja pa ja de, pa kaj še? Prinesi večerjo za oba, pa pridi.« mu pravim in ta reče, da prinese piščančji kari, jaz pa naj skuham riž. OK, to bo v redu. S kolegom spijeva kavo, ko me kliče Bill, če imam en posebni imbus vijak. Težka bo tokrat, a dokler ne vidim za kaj gre, ne morem vedeti. Včeraj ko je šel iz marine do Musket Cova, mu je na sredi poti zlomilo vijak na nosilcu za alternator in tako je ta padel na tla motornega prostora, posledično zaradi tega je scefralo jermen, zato vodna črpalka ni delala in ni hladila motorja, ta pa se je hitro pregrel in zatulil z vsemi mogočimi alarmi. Evo kaj naredi en vijak! Grem na njegovo barko pogledam, premerim vijak in grem nazaj na Indigo. Vijakov imam kar precej, tokrat pa tega nimam. Imam pa navadnega, a ne velja, ker mora priti v utor. Lahko pa s fleksom odrežem glavo in naredim velikost, ki jo potrebuje, pač improvizacija, ki bo zagotovo držala. No to pustiva za jutri, najprej naj skuha večerjo. 

Ob 19:30 kot sva  se dogovorila, pride na Indigo in  prinese ravno kuhan kari. Jaz še skuham riž, potem pa pripravim krožnika, da bova lahko večerjala. Po večerji pa sva se pogovarjala o vsem mogočem in če naju ne bi ob pol noči pregnal rahel dež, bi  verjetno še klepetala. Jaz še pospravim po barki, nato pa bo čas za sanje.