Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži

 

Zjutraj se prebudim in prvo stopim do dingija, da vidim kako drži. Že na prvi pogled sem videl, da še vedno spušča zrak, a je že veliko bolje, kot je bilo. Nekje mi je nekaj ušlo, ali pa se je kakšna krpa vdala, da ni dobro zalepljena in je spušča zrak. Kakorkoli, če sem že na krmi, se vržem v morje in zaplavam nekaj zamahov, potem pa se vrnem nazaj na barko. Voda je tukaj malo motna, pri sedmih metrih globine ne vidim do dna, morda le kakšne tri metre se vidi še v redu, potem pa je vse motno. Glede na to, da vsak večer slišim kako večje ribe roparice skačejo iz vode in lovijo manjše ribe, ni rečeno da še kakšen »nesocializiran kuža« plava tod okoli. Kaj pa on ve na daleč, kdo tam maha v vodi, človek ali riba. No šalo na stran, prijetno res ni, ker je okoli nas res veliko morskih psov. Ne dolgo nazaj je tukaj nasedel manjši kit pilot, dolg morda kakšne tri metre. Torej nič nenavadnega ni, da plavajo večje živali v teh naših divjih vodah in zalivih.

Še pred kavo se lotim dingija in poiščem luknjo. Seveda, kot sem si mislil, je ena krpa spustila, saj nimam dobrega lepila. Zato kar ob strani čez njo zalepim še eno krpo, menda bo ja bolje držalo. Nato si skuham kavo in gledam vreme. Orkan se je malo okrepil, a ne kaže, da bo kaj večjega. Pravzaprav meni kaže vremenska slika na treh aplikacijah kar v redu vreme za jadranje. Bom počakal do sobote, če si ta Rita, kot vsaka druga ženska še kaj namisli, potem pa bi jaz šel, čas je da se Fidži zapusti. Vsega lepega je enkrat konec, pa tudi neprijetnih situacij z opremo na barki bi moralo biti enkrat konec.

Dan je lep in prijeten, zato je čas tudi za delo, čeprav je zunaj kar vroče. Kakšnih 30°C je pod biminijem. Najprej zmontiram hitri priključek na Rainmana, nato še na membrane in seveda na cev za pranje barke pod pritiskom. Ko končam sem zadovoljen z narejenim in tako sem spet neodvisen od zunanjih dejavnikov za vodo. Nato se lotim pranja kokpita in res umazanega tika. Zato ga zmočim s slano vodo in zdrgnem s plastično krtačo, morda le malo manj agresivno, kot je prava sirkova krtača.

Zdaj sem dejansko gotov in začnem razmišljati kaj bi jedel za večerjo. Imam dva zgornja dela piščančje bedrce, imam tri krompirje,… Že vem, krompirja ni veliko, za enkrat pa ga je preveč, saj so ti kar veliki. Naredil bom domače njoke, saj imam čas. No ja, imel sem ga, kajti ravno takrat ko sem si vse pripravil me kliče kolega, če mu lahko grem nekaj pomagat, ker se mu je nekaj zgodilo s tangunom na barki. Pričvrstim motorček na dingija in se zapeljem na njegovo barko. Sanke so se mu ujele v spodnji del blokade, zato ne gre več ne gor ne dol. Pomagam mu in to hitro opraviva in ker sem že tam, spijeva še kavo, nato pa se vrnem na barko. Kokpit je delno suh, zato se lotim njokov. Pozabil sem že, koliko časa sem jih včasih delal doma, vendar vem, da sem jih danes delal skoraj slabo uro. Ker jih je 326 gramov, razdelim vse za dve kočerji. 

 Zdaj je v kokpitu vse čisto in suho, zato se odločim, da naoljim tik s tikovim oljem. Da pa ne bo olje stalo na tiku, vse skupaj delam s krpo in ne s čopičem. Ko vse končam, še s suho krpo dobro pobrišem, da zajamem odvečno olje in morebitno črnino od črne Sike, ki je v fugah. Na koncu je prav luštno videti, že dolgo ne tako. Do jutri pa se bo tudi vonj od tega olja razlezel in bo vse lepo in dobro.

Stuširam se, v kokpit nimam več potrebe hodit, zato si še skuham za jest, naredim si še dobro omako, piščančje meso pa sem narezal na kose, skuhal in nato malo opekel.  Jed je bila odlična, le njoki niso bili estetski kot tisti tovarniški. Pravzaprav pa kdo še jé italijanske njoke na Fidžiju. Oni sploh ne vedo kaj je to in tukaj se zagotovo ne prodajajo. Po večerji nekaj napišem, nato spet pogledam vreme in vedno bolj sem prepričan, da bo konec tedna dan D, dan za odhod.  

Jutri imava s kolegom v planu, da greva v Musket Cove, kar je približno od tu slabih 20 NM in to mi bo ravno v redu, da spet preizkusim avtopilota. Upam, da bo vse kot mora biti.