Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Zjutraj sem potegnil s spanjem tja do osme ure, saj sem šel po odhodu kolega delati, popravljati tekst in spreminjati, kar se mi ni zdelo v redu napisano. Potem pa sem šel spat okoli druge ure zjutraj, a zaspal sem šele kar nekaj minut kasneje.
Zjutraj je bilo lepo sončno jutro in ker je bilo morje mirno, sem šel v vodo in nekajkrat zamahnil, da sem razmigal svoje telo. Potem sem se stuširal in si pogledal vreme. Pri nas ne kaže nič kaj posebnega za naslednje dni, zato pa je bolj posebno na vzhodni strani otokov Vanuatu, kamor sem tudi sam namenjen. Očitno sem že malo prepozen in ker se je ciklonska sezona že začela, prihajajo tudi prvi znanilci le-teh. Konec tega tedna se bo nad otoki Vanuatu formiral ciklon, ki bo že v sredo naslednji teden, se pravi čez deset dni dosegel srednje otoke tega otočja. Ali bo šel kot je napovedano ob otokih, ali pa bo zaradi klimatskih ter vetrovnih razmer potegnil čez otoke, še ni 100%. Preden pride do otokov bo imel komaj drugo stopnjo, a že na sredini naj bi dosegel 3. stopnjo, zato so mu že dali ime Rita (vedno žensko ime, kakopak). Kako bo naprej bomo še videli, saj daljnosežne napovedi po navadi potem ne držijo več. Zato tudi, če bo ta teden prispel avtopilot in bo vse zmontirano do nedelje, bo potrebno še malo počakati, da se vreme umiri in da bo plovba varna. Tako hudo pa spet ni s časom, da bi moral pluti v ciklone.
Ker mi že nekaj zadnjih dni nagaja internet in mi prekinja, včasih pa sploh nimam povezave, sem šel do Norvežana na barko in preko njegove povezave z drugim operaterjem, poslal svoja napisana besedila s fotografijami na email uredništva revije. Vsekakor pa bom moral v mesto in si urediti internet, kajti tako je res nemogoče delati. Ker pa sem bil že tam, sva spila kavo, razglabljala o barkah in še marsičemu, da je minil čas. Omenila sva tudi kolega Billa, ki se je ravno včeraj vrnil na Fidži in še malo pa bomo kompletni.
Jaz sem šel kasneje na obalo, da odvržem smeti v tam nastavljen zaboj, ki so ga ravno zaradi nas nautikov postavili ob obali. Tam vidim Andrewa, južno Afričana, kateri gre proti meni in pravi če greva skupaj pogledati do sosednje hiše, kjer je njegova žena našla neko indijsko gospo, ki riše po roki. Ker me je zadeva zanimala, sva šla do te hiše in tam sem videl, da je ta hiša tu zelo obiskana. Kljub temu, da sem šel po tej cesti kar nekajkrat, nisem zavil v tisto ulico in nikoli prišel do predzadnje bele hiše. Tam pa podjetna gospa preprodaja indijsko robo, razna oblačila, obutev, šampone, dišave, v glavnem ni da ni. Vse na enem mestu, kot en mali BTC. Poleg vsega pa gospa riše na roke s posebnimi zelišči, ki pa nimajo menda nobene zveze s kano, katero jaz edino poznam. Očitno pa je tukaj cela družina zelo podjetna, kajti njen mož za hišo popravlja karoserijo avtomobilov, oz. opravlja vsa ličarska dela. Samo pogled n okolico, na kompresor, na prostor pod milim nebom mi pokaže, da mu ne bi dal lakirati niti Pony kolesa, kaj šele avta. On vsa ličarska dela opravlja za hišo, oziroma tam, kjer ta dan ne piha veter. Če tega ne bi videl ne bi verjel. In vse to bi morali posneti za v kakšno rubriko, »saj ni res pa je«. Gospo sem vprašal če lahko fotografiram, pa mi je dovolila, zato pa je bil njen mož veliko bolj nasproten temu in mi ni dovolil fotografirati. Pravzaprav se mi je zdelo, da me je po tem vprašanju imel ves čas na očeh.
Zvečer si iz hladilnika vzamem včerajšnji ostanek francoske solate, kos piščanca, kateri je tudi ostal od včeraj in se najem do sitega. Danes sem imel za zajtrk samo jogurt, zato sem bil že pošteno lačen, kajti to je bila edina hrana od jutra do poznega večera.
Kaj delati zvečer, po večerji, me je mučilo vprašanje, saj sem navajen, da sem ob večerih pisal, zdaj pa je vsega konec in danes sem potem za spremembo bral in prebral še zadnjo knjigo, ki je na moji polici. Zdaj pa v posteljo, tokrat malo prej kot po navadi.
