Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Ker sem za danes ob 9:00 uri dogovorjen, da grem s kolegom v mesto, sem si sinoči za vsak slučaj pripravil bujenje na telefonu za ob 7:00 uri. A sem se prebudil pol ure prej, čeprav sem šel spat ob dveh zjutraj, zato bujenja z alarmom nisem potreboval. Kava in zajtrk, nekaj besedila sem še na laptopu prebral in ura je bila kmalu 9:00, a kolega še ni. Počakal sem še 10 minut, nato pa sem mu poslal sporočilo. Ker v naslednjih desetih minutah ni odgovoril, sem vedel da spi in bo spal še vsaj dve uri. Takšen je ta moj kolega, klasika.
Sam sem se preoblekel, potem pa sem se lotil dela v spalnični kabini in sem dvignil podnice, da prezračim spodnji »bunker« kjer imam tank za vodo, rezervnih 90 litrov trgovinske vode v plastenkah, orodje, rezervno glavno jadro, itd. V glavnem precej je tega in dobro je, če se vsaj en krat na mesec malo prezrači. Pregledam tudi, če so vsi zamaški na plastenkah v redu, če rezervoar za vodo kje spušča,… Slekel sem posteljnino, ter na slabem vetru in močnem soncu prezračil tanko odejo, vzglavnik pa sem opral v velikem vedru. Ker imam en rezervoar vode prazen, drugega pa sem že načel pred dvema dnevoma, sem se odločil, da naredim še vodo. Komaj postavim ven mojega čarovnika, slišim zvonjenje telefona. Seveda, kolega se je prebudil, zdaj pa se mi opravičuje, da je zaspal. »Greva čez eno uro?« me vpraša. Odgovorim mu, da sem pričel delati vodo, da jo bom delal vsaj tri ure, morda malo več, da pospravljam spalnico, morda kasneje. Kaj naj? Sedeti in gledati v zrak, ter čakati njega res ne morem.
Delam vodo, pospravljam, v omari pregledujem perilo. Kar nekaj je od sonca zbledelih in že starih majic in tudi kakšna srajca se najde, ki jo je načel zob časa. Večina jih bo še v redu za brisanje motorja ali čiščenje česa drugega na barki. Nič ne vržem v smeti.
Umazane posteljnine imam tudi že polno vrečo, zato ni druge, kot da jo enkrat, ko bom v marini operem. Mislim da bo pranje kje drugje dražje, kot je tu na Fidžiju. Sam posteljnine ne perem, ker potem bi lahko pral vsako stvar posamezno in to bi bilo zelo zamudno, poleg tega pa bi porabil veliko vode. Pravzaprav pa imam pet parov posteljnine na barki, torej ker sem sam, lahko to uporabim za deset krat.
Ob pol štirih končam z delom, naredil sem tudi 230 litrov vode in ravno pospravljam, ko se pripelje kolega Norvežan, ki bi rad šel v Lautoko. Dobro, zdaj lahko grem, ko sem vse končal. Stuširam se, preoblečem in greva. Po slabih dvajsetih minutah sva z njegovim hitrim dingijem v Lautoki, čeprav tokrat zaradi valov nisva mogla divjati. Namesto da bi zavila v center mesta, njega vleče na desno v Mc Donalds. Povem mu, da jaz te hrane ne jem, zato bi raje šel v mesto. Vseeno me prepriča, da grem zraven, a pojem samo en mali hamburger (bljak), on pa si je naročil nekakšen paket s polnim pladnjem hrane in pijače. Ker bo to trajalo, grem jaz v mesto in se dobiva v trgovskem centru v samopostrežbi. Teden dni je minil in jaz večinoma vsako soboto hodim v trgovino in kupim kar potrebujem do naslednje sobote.
Na cesti, skoraj pred trgovskim centrom, srečam sedem mladih sončkov (deklet) ki imajo okoli rame nekakšno lento iz rož, ena pa nosi venček na glavi. Ustavim jih in vljudno vprašam, če lahko izvem, zakaj imajo te lente in če je slučajno kakšen praznik, morda poroka. Tudi one se ustavijo, nato mi povedo, da gredo na rojstni dan sošolke iz srednje šole in da je pri njih to z venčki ter lentami tradicija oz. navada. Seveda, bolj praznično je videti. Super, spet vem nekaj novega. Nato pa me ena preseneti in vpraša od kod sem in ko sem jim povedal, da iz Slovenije, sem takoj vedel, da nobena ne ve kje je to. Vsaka pa je vsaj slišala za Evropo in Italijo. Še bolj sem bil presenečen, ko me ena od njih vpraša, če bi šel z njimi in videl kako poteka pri njih praznovanje. Nasmehnem se in pravim da ne morem, da sem jaz prestar za njihovo družbo ter da imam že sina starejšega od njih. Pravzaprav bi jim lahko bil moj sin tudi oče, tako mlade so. Jaz pa sem tako ali tako star ata. Potem pa me začnejo vleči za roko in skoraj me že odvlečejo z njimi. Ves nasmejan se izvijem iz objema nekaj rok, čeprav mi je bilo na ulici kar malo nerodno, saj nismo bili sami. Rečem jim, da pa lahko naredimo eno skupno fotografijo za spomin. Naredimo jo in sončki gredo naprej, jaz pa v trgovino. Res so prijazni ti ljudje na Fidžiju.
V trgovini kupujem in ogledujem razno njihovo hrano, ko pride kolega. Kupiva kar potrebujeva, nato pa se vrneva do dingija ter zaplujeva naprej do barke. Ravno je padla noč na morje, ko sva prispela. Vse lepo pospravim na svoje mesto, pojem še nekaj za večerjo, nato pa se spravim pisati besedilo za časopis. Vem, da bo noč spet dolga, a jutri bo končano. Morda…
