Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži
Ker se včeraj napisal »drugačen« blog, nisem opisal, kaj sem sam delal čez dan. Pravzaprav bi bil moj včerajšnji blog res kratek. Dobil sem spet naročilo, da napišem novih 13 strani za revijo Navtika Plus in ker je to moja »služba« s pisarno na oceanu, je ravno zdaj pravi čas za pisanje, ko čakam na elektroniko za avtopilota. Včeraj sem imel ta »delodiš« in ko sem zvečer pogledal na uro, sem sam sebi rekel, da sem malo čez les. Točno 13 ur sem sedel in pisal in pisal, dokler nekaj strani nisem spisal, katere so mi bile všeč. Potem sem napisal še blog in prebral nekaj strani iz knjige, spremljal pošiljanje mojega paketa proti Fidžiju in ob dveh zjutraj se je zaključil dan tudi zame.
A že zjutraj sem se prebudil ob sedmi uri in sedel s pravkar kuhano in vročo kavo v senci kokpita. Prijetno toplo je že zjutraj, sonce sije s polno močjo, vetra pa je danes za vzorec. Ta zaliv je res enkraten. Povsod je veter, povsod so valovi na sidriščih, le tu tega ni. Sploh ne, kadar piha kot po navadi iz JV strani, saj je zaliv zaščiten, da res bolj ne more biti. Poleg tega pa ga ščitijo tudi dokaj visoki hribi in veter se le s težavo prebije vanj.
V smeri zunanjega grebena, na rtu pred vhodom v zaliv vidim pluti jadrnico, ki res malo kasneje zavije proti meni. Očitno je, da ne bom več sam. Kmalu je plovilo blizu mene in vidim kakšnih 40 čevljev veliko aluminijasto barko na kateri plapola Francoska zastava. Ko priplujejo do mene, začutim da gre kar naprej proti obali. Na barki sta dva člana, moški in ženska. Pozdravim ju in ob enem zavpijem, naj ustavita konje in plujeta počasi točno po sredini, ker je prehod dokaj ozek do obale, ter da sta na obeh straneh koralna grebena, ki sta ob tej plimi skrita nekaj deset centimetrov pod vodo. Francoz res zmanjša hitrost plutja, a je še vedno kar hiter. In bolj kot gledam, bolj se mi zdi da se ta idiot poleg tega da je Francoz, dela še večjega francoza in pluje preveč desno. Zažvižgam, maham in kažem naj gre bolj levo…. Nič. In kar naenkrat vidim, ko krmo jadrnice dvigne za slabih pol metra v zrak. No pa je usekal! Skočim v dingija, čeprav je desna tuba slabo napolnjena z zrakom in poženem motor. Ko pridem do njiju, je možakar z vzvratno plovbo delno zavil v levo in stoji na mestu. Vprašam ga če je vse v redu in pravi, da saj ni bilo nič. Kljub vsemu ga še enkrat vprašam, če potrebuje pomoč in pravi da ne. Zdaj ima živ sonar na premcu. Če bi ga imel prej, se to ne bi zgodilo. Vem, sram ga je, ampak zakaj? Tega ne razumem. Šele sedaj sem videl, da je na premcu polinezijsko dekle, stara kakšnih slabih 30 let. Možakar je star kakšnih 45 let, morda kakšno leto več, saj je bil neobrit in tako težko določiš leta. Očitno jo je pobral iz kakšne revščine na enem od polinezijskih otokov in ji je omogočil lepše življenje, vsekakor pa tudi sebi. Francoz gre še malo nazaj, spusti sidro v vodo in kot da se nikoli ni nič zgodilo. Srečo je imel, da se tu greben strmo vzpenja od dna do gladine vode in da je tu voda globoka samo 4 metre. Tako je v koralni greben s kobilico najprej udaril, ni pa nasedel. Čeprav sumim, da je moral slišati tudi, kako je drsel s trupom po koralah in kamenju. Vem, da je pred kobilico sonar in kolešček za hitrost plovbe, zato se bojim, da jima bo kljub aluminijasti barki pricurljalo morje v kabino. A o aroganci francozov sem se že večkrat sam prepričal na svoji koži, zato ne bom več drezal vanj. Ker je bilo očitno, da ne mara moje prisotnosti ob barki, sem se zapeljal proti svoji barki in v daljavi spoznal meni znano večjo jadrnico kolega Norvežana. Spet ga bom videl po petih dneh.
Seveda ga pričakam kar v dingiju, sidra ne daleč od mene, a še vedno v precej varni razdalji. Spijeva kavo, se pogovarjava, nato pa ker vidim da je utrujen, zapustim njegovo barko in grem na svojo. Popoldan mi mine spet v pisanju in popravljanju zapiskov. Zvečer si naredim samo solato iz zelja in čičerike, saj mi je zelje pričelo ob straneh črneti in potrebno ga je porabiti.
Zvečer vidim ogromno krvavo oranžno luno nad mestom Lautoka. Sedem v kokpit in jo opazujem kakšnih pol ure. Romantika v… solo izvedbi!
